Papefeva ohrožnica o sed _nji krizi. Papež Pij XI. je izdal okrožnico, ki jo je objavil 19. maja vatikanski list Osservatore Romano. V njej razpravlja sv. Oče o sedanji svetovni krizi, preiskujoč vzroke, ki so dovedli do tega velikega zla, in navajajoč sredstva za iljegovo ozdravljenje. Iz te važne okrožnice, ki se v njej vrhovni poglavar katoliške Cerkve z resnimi, karajočimi, opominjajočimi in spodbudnimi besedami obrača na vse narode in vse človeštvo, objavljamo v naslednjem glavne misli. Krivda umazane sebičnosti. Človeštvo so sicer v gotovih presledkih vedno zadevale nezgode in nesreče, ki so nastopale zdaj v enem zdaj v drugem delu sveta, danes pa je vse človeštvo brez izjeme udarjeno po finančni in gospodarski krizi, ki se tembolj nerazvozljivo zapleta, čim dalje traja. Razlog tej krizi je v pohlepu in dobičkaželjnosti. Pohlep je dovedel človeštvo do tega zla. Iz pohlepa prihaja medsebojno nezaupanje, !ki opustoša trgovino in vse človeške odnose; iz pohlepa se poraja svet, ki smatra vsak dobiček drugega kot lastno škodo; iz pohlepa jzhaja sebičnost, ki vse ureja in podrejuje lastnemu dobičku, ne da bi se brigala za blagor bližnjega, ampak barbarsko tepta pravice drugih. Iz tcga se razlaga nepravična razdelitev zcmskih dobrin, radi katere se nahaja bogastvo narodov nakopičeno v rokah maloštevilnih zasebnikov, ki po svoji dragi vo]ji urejajo svetovni trg v ogromno škodo ljudstva. Nekrščanski nacionalizem. Ta sebičnost tudi izrablja upravičeno ljubezen do naroda in domovine, ki jo krščanska ljubezen ne graja, marveč urejuje in posvečuje. Tako postane sebičnost glavno vodilo odnošajev mcd narodi in državami. Kar bi se smatralo med posamezniki kot nemoralno, se v odnošajih med občestvi in narodi ima za dovoljeno in se vrše največji zločini pocl svetim imenom naiodnega čuvstva. Namesto velike zapovedi ljubezni in človeškega biatstva, ki objema vse narode kot eno samo družino pod nebcškim Očetom, stopa sovraštvo kot vodilni princip javnega življenja, tako da se teptajo ona sveta načela, ki so doslej v ikrščanski družbi bila merodajna za skupno življenje. Organizirano brezboštvo. Brezboštvo jo vetlno obstojalo, toda, kar označnje scdanji poiozaj v tem po- gledu, je okolnost, da je brezboštvo širokopotezno organizirano, razpredeno po vsem svetu in pripravljeno za napad in za borbo. Ta v resnici peklenska propaganda se poslužuje vseh človeških naprav, počenši od posebnih brezbožnih visokih šol do ljudskih šol, kjer se zastrupljajo z brezboštvom najn.žnejša srca; od teatrov do kinematografov, gramofona in radia; od knjige v vseh jezikih do posebnih brezbožnih razstav in obhodov; od predavanj do podob. Propagatorji tega brezboštva, iščoč vzrokov splošne bede, stavljajo Gospodov križ, ki je znarnenje ponižnosti in r.evščine, v eno vrsto z znaki modernega imperializma, kakor da bi vera bila zaveznica onih temnih sil, ki povzročajo toliko zla sodobnemu človeštvu. To je peklensko početje, ki ima žalibog velikokrat uspeh, tako da se borba proti Bogu združuje z borbo za vsakdanji kruh, za lastno streho in košcek zemlje, za mezde in stanovanja, kakor pristojajo človeškemu dostojanstvu. Na ta način se protiverska propaganda poslužuje v svoje namene tako zakonitih in pravičnih zahtev kakor najbolj grdih nagonov, kakor da bi bo.anski moralni red bil v protislovju s srečo človeštva in ne nasprotno: edina resnična zaščita človeka in njegovega dostojanstva! Vsi v eno fronto proti neredu in nasilju! Spričo tolikih žrtev, ki padajo v mreže brezboštva, je treba opozoriti svet na to, kaj bi se zgodilo, če bi Bog, tako strašno žaljen od svojih stvorov, pustil v svoji pravičnosti svobodno pot temu razrušilnemu toku ter se ga poslužil kot biča, da kaznuje svet! Zato je treba, da se vsi dobri ljudje združijo proti temu zlu v borbi za Boga ali proti Bogu, v kateri gre za osnovno vprašanjp in katera bo odločila usodo človeštva bodisi v politiki in gospodarstVu, bodisi na polju morale, znanosti in umetnosti, bodisi v državi ali družini, na Zapadu in na Vzhodu. Mi pa rotimo tako posameznike kakor narode, da se znebijo napačne in nizke sebičnosti, ki zasleplja tudi sicer najbolj svetle duhove in osuši vsako še tako plemenito podvzetnost, kakor hitro ta zahteva žrtev majhnih interesov. V tej borbi se morajo združiti no samo pravi katoliki, ampak vsi, ki šo priznavajo in častijo Boga, ako nočejo, da zavladata ncred in nasiljo. Za socialno pravičnost. Vemo, da se morajo v toj borbi rabiti vsa zakonita zgolj človeška sredstva, ki so v našib rokah. Zato smo ye, sledeč svetlemu zglodu svojega predhodnika Leona XIII. s svojo okrožnico »Ouadragesimo anno« z največjo odločnostjo zavzeli za bolj pravično razdelitev gmotnih dobrin in smo naznačili najbolj učinkovita sredstva, ki edina morejo vrniti zdravje in mo_ bolnemu socialnemu telesu in vrniti njegovim ranjenim članom mir in red. Zakaj neodoljiva težnja po dostojni sreči tudi na zomlji je položena v človeško srce od Stvarnika vseh stvari in krščanstvo je vedno priznavalo in pospeševalo z vsemi sredstvi pravična prizadevanja resnične kulture in zdravega napredka, da se človeštvo prav razvija in izpopoinjuje. Toda spričo satanskega sovraštva proti veri je treba, da se zatečemo tudi k nadnaravnim sredstvom, ki so predvsem molitev in pokora. Molitev, pokora, vrnitev k Bogu! Človek, ki moii, gleda navzgor, dviga svojega duha do višjega sveta, ki g_. premišja in ki po njem hrepeni. Človeštvo, ki moli, ne izgubi prave sredine, ki poleg pridnega dela ne pozablja na mirno in zmerno uživanje in duševno izpopolnjevanje. Drugo sredstvo, da at-. svet dvigne iz sedanjega močvirja, j(/ duh pokore. Človeštvo se je v dobi velikih nesreč vedno zatekalo k molitvi in pokori. Danes so premnogi izgubili smisel za idejo zadoščenja in pokore. Toda zelo so nespametni tisti, ki smatrajo dela pokore, zadoščenja in mrtvičenja sebičnih nagonov za »premagano stališče prošlosti«, zakaj nikakor se ne bo premagalo sedanje stanje, ako se z, zdržnostjo in samopremagovanjem nt> izkorenini sebični nohlep, ki je izvof sodobne bede. Molitev iu duh pokore sta torej tist?. dva mogočna duhova, ki ju jo nam Bo# dal, da se povrnemo k Njemu, blodeči sem in tja brez vodnika. To sta tista duhova, ki moreta razgnati temo in od-< straniti prvi in poglavitni vzrok vsakega upora, ki je upor človeka zoper svojega Boga. Odločitev pa jc v rokah člo veštva samega: ali se bo izročilo tema. blagodejnima in blagohotečima duhovoma in se spokorilo, ponižno in skrušeno vra.ajoč se k svojemu Gospodu in Očetu usmiljenja — ali pa se bodo Ijudje izročili svojim strastem in zavrgli še tisti ostanek sreče, ki .jim je ostala na zemlji, prepuščajoč so duhu maščevanja in razrušitvc. Nam pa ne prcostaja ničesar drugega, kakor da pozivljamo ta ubogi svet, ki je prelil toliko krvi in odprl toliko grobov, ki jo uničil toliko vrednot in del kulture, ki je oropal kruha in dela toliko ljudi; z nežnimi besedami bogoslužja: Ljuilstvo moje, vrni sc k svojomu Gospodu in Bogu!