Ivan Dobnik Magični pesniški izreki Napiši v noč. Napiši v veter. Skozi prste, skozi kri. V grlo, v koleno, v jezik. Razstavi in ponovno sestavi z milino nežnega popka češnje. Igra je smrtno resna. Kri, jezik, telo, glas, morje. Skoraj si že tam. In še naprej in že povsod. In gibka vidra, ki miruje v gnezdu sanj, ti bere iz nove knjige, ki jo zdaj pišeš v noč, v veter, v prste, v kri, v leto, ki ugaša, v ledeno skorjo reke, in vidra iz te reke te varuje. O tem pripoveduje koža nočne živali, pripovedujejo ostanki gozda, pripoveduje lobanja svetle srne, mehka trava, ki v njej leži, pripoveduje zrak z vonjem po želodu, vso noč, ves dan pripoveduje, neprekinjeno pripoveduje v sprane ure brez sonca, pripoveduje hladno in molče, pripoveduje njeno oko, ki so ga pojedle mravlje, pripoveduje, kako se spusti mraz na žive prste, se spusti v kapilare drevesnih listov, prodre navznoter v celice ognjene pesmi. Črna zver ima žareče oči na dlaneh. Z zadnjih dreves liže sneg. Ti: hodi tiho prožnih mišic, sanjaj nevidno budnih oči, iz svojih ustnic oblikuj izreke. Njeno ime šepetaj v neurju. Brezčasno stopaj. Kopita so žareče noči. Zbudi se med zrakom in zemljo, naj te zgane šelest lačnih kril v tvojem trebuhu, zavrzi uzde, odpri oči, odpri v tišino, v strel, ki v puščavi onstran Egejskega morja rohni, naj te prevzame tisti skelet srnjaka pod snegom zimske tišine, stopaj pokončno z zrakom lastovice na ustnicah, s strmo potjo v notranjost v mislih. Kaj bo, ko boš onstran, ni pomembno. Brezčasno odsanjaj te tisočinke, te ledene hrošče, te abstraktne tiranozavre, osti spominov, ki odkopavajo žalost, obale opustošene do zadnje sončne ribe, do ribe, ki diši po mahu utrujenih poletij in izropanih gozdnih jasah. Povej naravnost iz dna brezna, iz dna vesolja, iz dna strupenega dima, ki se zaganja čez vroče sklade severnih fjordov. Pomiri jih. Potem se naj prerodijo. Potem jim naj zrasejo krila. Potem naj letijo in dolgo jadrajo, naj se ne spustijo več na zemljo. Samo trenutek je, v njem vidiš svetlobo, ki te jemlje s seboj, samo privid je, dotik z vesoljem, ki te odnaša, od koder si prišel, samo črna riba v jati zgovornih bratov, ki vedrijo ob tvojem ognju, samo dan in večer in jutro, petje kobilic, murnov, liščkov, divje race, samo pot med mestom in gnezdom iz snovi, ki je breztežna, samo tvoje oči, samo poletja vroča sled, samo zavetje brez obljube, samo dim, ki bil je, in zdaj počiva na zadnji strani atlasa. Zima trka na dušo vrtnic. Do kod jih sliši? * * * Skrije se veter. Skrije se noč. Skrijejo se polži. Vse ostrejši časi prihajajo. Zimsko sonce brsti na mahu. Ti počivaš na nežni svetlobi razpokanih ustnic. Sonce brez kože. Vse to govori v času, ki se je že presegel, izparel, zapustil marjetice požarov na mokrih očeh. Slovar iger, slovar misli, slovar vračanja. * * * Hiša, ki se prepira z zlatim kosmom sončne vate. Vse te besede so eksplozija, najsilovitejša eksplozija radosti, strahotna strast življenja. Veliko časa letijo ptice. Vse noči. Kje bo prespala bela štorklja? Mrzle trave ji posipajo oči. Reka izpraznjena, mesto obsedeno s slepoto, kaj še govorim, dež se spreminja v leden kopalni plašč. * * * Sprehodiva se v gozdni mrak, sama in oblačna. Vse je iz krvi zelenih žuželk. Milijarde sonc potuje skozi njihove tipalke. Vse ceste. Vsa poletja. Vsi gozdovi. Koža, slečena v nevidnem. Pesem, spregovorjena v vidnem. Vidno v nevidnem: slap jezika, dnevi v decembru na morski obali, prsti, ki pišejo kot lebdeče postovke nad pašniki. Zanesljiva metamorfoza črne mačke v črni topol. Hiše v nežnem opoju zračnih sokov. Barve jeseni na hruški pred hišo. Ko na obali teh hiš zaspijo murni in kobilice, vse kraljuje s povoščenim platnom spomina. V težkih črkah noči se zbudijo netopirji. Na vrhu hriba v miru popijem čaj. Črte silovitih valov, valov vesolja. Kot otrok je lovil postrvi, zdaj lovi leskete kapljic na vodi. Izbiranja stez in nočnih poti. Še na nočno pot ponese skodelico čaja. Ozke steze, ki rastejo v gozdovih. Sredi mesta se moraš skriti, da jih lahko vidiš. Umrejo – živijo. Kresnice pod jêseni. Govoril je, da je še vedno na svoji poti. Predpostavljal je, da mu bodo pomagale luči, ki jih je opazoval s planote v nočeh med pastirji spokojnih čred ovac. Potem so se črede preselile na nebo, v metafiziko živalske mitologije, on pa, leže s hrbtom na zemlji, gori in žari, kozmičen, telo tukaj – pesniški sen onstran, čez-sanjski, vidi zvezde, luči, svetlobo, bitja zdaj v črkah besed, v življenju za besedami, onstran uma in telesa, ampak tukaj, tukaj, je govoril, je središče Vesolja. V nočeh se prebuja in piše. Vsaj nekaj besed. To je dobro. Prividi zapustijo sobo. Živali se vrnejo s paše. Menina planina drhti v temni kopreni zelenja. Monologi. Živi drevesni listi, neskončno živi, prostrano nežni, široko topli. Izbruh Merapija: novica iz sveta na drugi strani planeta. Potem počiva, spi, nabira novih moči. To je brezkompromisni veter. Drugačno mišljenje, drugačna filozofija, drugačen odnos do drugih bitij in vseh živih oblik zunaj njegovega telesa, do listja dreves, ježev pod listjem, žuželk in zračnih mas, prebivalcev zraka in oceanov. Ne more biti drugače. Piše pesem. Piše utripanje. Piše ptico, sanje, veter. Piše oči, dež, poletje. Piše, da je na poti, da je z oblaki, da je brezčasna, da je morska, v dotiku, v rosenju. Nenadoma se nam odprejo dišave na svežem listju. Toplota mraka, zatišje prostranih notranjosti. Tam živijo drugačna vesolja. Pridi in spi v njih. Sanjaj z njimi, nobenih dni ne bo več, nobenih rož na okenskih policah, le neskončni gozdovi narave in pisave. Spala s pticami. Iskala mrak, ki bi jo vrnil. Videla mačko, ki se je vračala z lova na polju. Poslušala dež, morski zaliv, zorenje ploda olive, dihanje ljubega, skrivnostno življenje mestnih ulic, listanje knjige, poslušala, kar je neizrekljivo. Iskala nenapisane besede, videla vrane, ki gnezdijo v megli. V neki visoki, zasneženi pokrajini črnega bambusa se sreča s Françoisom Chengom. Nemo razprta podoba je. Sneg še ne škrta. Lovci še niso odprli oči. Kar snuje, kar boža, kar ve, katera svetloba, kateri glas. Zamrznjeni listi žalostnih dreves. Zunaj premiki glasov, še živih, pljuski ob tebi, sviti lun, školjke čajnih prstov. * * * Ostani v ognju. Kam sveti? Kam se vrača? Žamet pada v noči. Oblak leze v dim. Koža – neslišna žival spominov. Iz svetlobe v svetlobo potujemo, živa svetloba. Grozdi jutranjih obal ne prebudijo tvojega sanjanja. Ogrneš se v strast. Pokličeš mačke. V oko rumenega tulipanovca sveti radost ose samotarke. Poskrbeti za nebo, da pleše. Najnovejša naloga. Brezskrbnost časa v zavetju drevesnih krošenj. Skrit za to svetlobo zelenih zaves, v zgoščenem ognju notranjega sveta. V vojnem stanju te doseže najbolj nenavadna zima. Kdo se sprehaja v parku mladih dreves? Dva sprehajalca: rdeč pes in dekle, ki diši po cvetoči lipi. Spremljam njihovo premikanje, vse te njihove zloščene popolnosti, dobroželjne pijanosti, narečja, kadar zašumijo. In mi? V enem grozdu smo, v enem kosmu mežika. Pot odprta. Čista, zgodnja. Še naprej širna, ki narašča, sveži zrak. Na listju jelše vztraja, čisto tiho, njen pogled. Hiša, o kateri sanja zvezda – duh. Bližina težkih ladij, sončnih kopic, svetlobnih strelov. Kačji pastirji mu pijejo s prstov. Globoko nad mestom zelenje, hrana ovcam in petju, davna zavetja, prapočetja. Ure, ki te razurijo. V zaledju tvojih najglobljih senc spi sonce. Vse širi njegova ozvezdja iz črk. Vzhaja veter – rojeva se sistem vetra. Sistem posebnega načina gibanja. Sistem potrpežljivega čakanja ob polni skodelici čaja. V paru naju odnaša magična drznost. Zajci raziščejo obraze. Zajci najdejo kri, pege, drobne kaplje snega. Pretresejo, kar preživijo, pod sončnicami zaspijo, na telo pripnejo zeleno sonce. * * * Zobje zrcal in ognji križev. Stranpotja, neuslišana magma koprnenja, kadar božanstvo širi svoje perutnice. * * * Sardine jekla in mah izobilja. Glicerinske sečnje in izpovedovanje / pripovedovanje: odpiranje ust, ki je pri pisanju drugačno kot šepetanje odsotnemu mornarju. * * * Mah, ki se je skril v brzdah telesa. Voljna odrešitev. Skromna teža odlašanja, v lastno, izvotljeno svobodo se sesipa želod. * * * Do dna odmerjene črke. Val sužnjev, zvestoba sonc v plenjenju poletnih dni. * * * Zanika govorice, zmeraj, med dotikanjem svetlobe. Junaški dim. Junaški obrat vetra. Slečene ljubimke, v tesnem zvenu smrti. * * * Vse zunaj je nepomembno. Je le, kar je zapisano. Sem le kot pisava. Ritem dihanja, julij med stebli nepokošenega travnika, minevanje misli, govorice, nenasitne radosti. * * * Skrajno umirjena tišina. Govorica dreves, nezapisana. JULIJ, SKOZI OKNO Grajske, o nežne, neizmerjene. Vaze lepote, razloženi spomini, septembri, poletja, knjige, voluharji, mračenja. Gravitacijski gozd: nima spomina. Hiša v jantarju. Jantar v zvezku. Zvezek v brezčasnem hlapenju. * * * Odpri ajdovo sonce. Ostani samota. Kdo bo veter, ko se steza razpolovi? Odmaknjenost, sredica, popolnost zgodbe. V tuji kleti drhtijo podobe, ki se ne zmorejo same izkopati. Vratolomna bližina grmenja. * * * Komaj opazni zvezdni krov. Sončnica zlatà. Vzgib runa. Tisti, ki v miru prišepetava: notranje ustvarjanje. Zaprti grah, svetloba sinic, čez cesto, v odpuščenem, usločenem, nedokončnem. Odprta čistina. Odprta čistina. Odprta čistina. * * * Stražar črne glasbe. Morski veter, ki se razšopiri onstran steklene globine. * * * Krti poletja in snežni biki. Lovci na panje in onemogle tundre. * * * Tod se snujejo letovišča. Panji žuželk, ki jih primerjam z našimi prebivališči: vse je nasmejano, rastoče, nakupovalna središča s prepričljivimi gibi; vse so vzela. Celo možje nasedajo praznemu blišču, votlim sintagmam, a morska pena se suši, z njo otroštvo, ljubimke, že zjutraj, v lepem avtomobilu … Kar je: spi krono sveta, umirjen. Plavaj dihanje kosti, zbujeno misel, sonči svoj hladni jesenski dež. * * * Samota neustrašne govorice. Obnebja razkosanih vlakov. Znotraj njih cvetijo viri sprememb. - - - Razneženi kosmi snega. Spomini sredi septembra, les, ki diši po odhajajoči magmi, iz sekunde v sekundo plamti domišljija. * * * Potem, ko se skrije telo – za vedno – znotraj časa, kdor vidi, kdor ne odhaja, kdor spi znotraj sonca s tišino juter, z zvezdami noči, živi prezimovanje lačne vrane, poletne želje. PRIVID Mirne kosti ubitih jerebic. Iz zraka prihajajo pravljice. Zavladali smo puščavi, poglobili puščavo v sebi. Iskali poezijo onstran poezije. Hladno svetlobo med nagubanim listjem. Potem je vse izginilo v vetru. Drhteče sanjanje listja. * * * Prihajanje neba složnih misli, iger soli, kozmičnih zanosov. - - - Glasbeni vrt, ki se odpravlja. Shranjevanje na čistini, pozneje: še vedrijo jazbeci med zelenimi škornji. * * * Sončno, zaprto steblo. Ograda obal. Snežno mesto. * * * Koraki drznega spanca. Večer v kotu najtišje knjižnice. Zaspati in se premakniti v govorico utripanja, vonjev, usločenih zemeljskih plazov in cvetočih sekir: v nevidnem mestu. * * * Zrak, ki je zgodaj odtisnjen. Vso moč posvetiti sreči. Kdo, ki je te noči buden, čaka na nove zavese – da bi mu le odprle oči! * * * Gozd razpenja soline. Samotna budilka ne preseneča. Oktobrsko sonce, razsvetljeni zrak, najin brezskrbni nemir. * * * Pribežati v modrost. Čistiti veter, krhati sode, ponuditi brezkompromisne sanje najtežje noči, najslastnejšega dne. Stati v sebi, iz sebe, gozd vseh dni, glas žolninega petja. * * * Brezhibno prevzeti reko, okusiti moč naježenih kamnov za Bolsko, krmariti in sanjariti, prepevati in dišati, negiben. * * * Stanovanje, polno majhnih in ljubkih živali. Dobrosrčno ustvarjanje: zamaški večera, kitare, brbončice, seraji; spet naokrog z lahkotnostjo vrvohodnega pajka, kar te prižene do onemoglosti. * * * Zvezdni utrinek, ki se znajde v knjigi. Kosovel ga zapiše, vidi tamburice, Elizejske poljane, golo žensko, mimo vsega, kar je njegovo ime. Stopaš in plavaš, govoriš kot govori veter, molčiš kot molči dež, ljubiš v smoli paradižnikovih gnezd. * * * Opečnati oblaki. Zgolj skice teles, enake našim. Smo in nismo. Zajci mehkih ušes, daljave, preplašeni torzi v februarskem dežju, v žareči palici spomina. * * * Sunek neba, tišine, reke. Vztrajaš, si iz besed, ki jih zapišeš. Vlažno sonce v tišini neskončne vojne (način življenja), kako premika boke, kako diha svojo osebnost, kako tone vase! S kakšno popolno lahkotnostjo! * * * Ti dnevi so neskončni. Vztrajni, trdni, očiščevalni. Razširjajo prisluhe, tečejo, ne vedoč, kam. Je to mogoče predvideti? Tok pisave v abstraktnem zraku zmožnosti za poslušanje. V čaju se ohladiš, v njenem telesu se vidiš kot neizčrpno drevo. * * * Zagrizeno delo znotraj pomaranče. Glas, ki te zmeraj hoče. Čisto glavo, tople sledi, ranljive netopirje, zamet v plašču hobotnice, čistost zadnjega mesečnika, ki se mu posvečaš. * * * Na vse drugo pozabi. Nobene druga stvari ni. Zvonove bo stopil led. Koža bo spet iz črnega medzvezdnega prahu. * * * Skloniti se moraš v lastno oko. Nič več bežati drugam. V telesni lupini dihanja ustvariti toplo gnezdo dišečega prediva. * * * K noči se primakniti, imeti izbiro, sanjati in senčiti, piti svetlobo, zdaj, na prvih lističih aprila. - - - - - - Do koder seže oko. Ubijanje smrti, ubijanje ubijanja. Čas dreves je že mimo. Tudi čas ljudi. * * * Premikaj to točko srca. Kdo varuje gnezda mačk? Neposlušna nežnost na vršičkih njihovih smrčkov. * * * Na soncu vetra, pod zemljo utripanja, v mislih ljubljenja, v igri radosti. * * * Obraz gozda, obraz zelene hiše. Svetloba tvojih ustnic v senci prostranih jelš, zdaj, v zadnjih dneh aprila. * * * Odkopavanje sončevega meseca, neskončnega rumenega kruha. Čas, oblak, misel. Iztegni telo, prikradi vesolje. Vznemiri telo, zaigraj slovo. * * * Jutro jo je odneslo. Videli smo samo še njene čevlje, tri metulje in šelest magnolije, otresala se je dežnih kapljic. Je zdaj sama? Ponoči piše ljubezenske esemese, se sprehaja s klošarji in pogovarja s smetiščnimi mački. Rešite jih, rešite jih! * * * Zrak zvezd, ali že počiva? Hodi s ponosom, spi z rano, to vsi vidimo, a ne moremo ničesar ukreniti. * * * Šelest mahu. Šelest preprog. Sanje cvetov o sanjah vetra. Oči, te ostanejo zaprte, da lahko vse vidijo. * * * Pozimi se počitnice skrijejo pod brezovo lubje. Govoreči cvetovi in žareči led. Veter naglo potone. Razpihana cesta, mavrica v breztežni noči, vse bolj drhteči nomadi. Žar prihajanja in odhajanja, vrt za slastna poletja. * * * Mreže, ki cvetijo. Svetlobne sence prvih začetkov. Ostajam tisočletja, valovim. Globoko v radosti zelene pokrajine. * * * Otoki drugega petja. Vse, kar se odvija, se v tvojih očeh. Sonce luči posluša žive veje. Dihanje svetlobe – umikamo se na njeni poti, v svoja zavetja. - - - - - - Zrak, ki se obotavlja. V ozadju zaves zelenega poletja. Črke, ki lomijo spominski alabaster. S tišino se pokrij. V orehovi lupini domuj. S soncem se sprimi, v drevesni list spremenjen. * * * Na visokem poletju srebrna svetloba. Lepota telesa, ki pije veter. Strehe, lebdeče barve, vrabec, ki išče kosilo, toplo utripanje sonca. Vsevedna jutra, polžji odtisi na nebu. Moj nemir iz sten zelenolistnih slapov. * * * Začetek sveta Barve poletnih stopinj Vsa poletja so se zaustavila, reka odtekla Miši, ki sanjajo skupaj s polhi Izmeri zemljo, žívi svoj Sen Misli: znotraj verzov so Spomini: vedno novi se rojevajo SLONOM Slonja koža. Slonja trava. Slonja knjiga, nočna pesem, spomin, ki se seli v kosti, duh, ki toči solze za mogočnim bitjem Pahjačasta ušesa: še en čudež sušnega obdobja. * * * Nežnost, ki ostane, macesnove iglice v solati, vojna za ljubljenje se ne bo nikoli končala, prameni časa prekrivajo moje prste. * * * Akcija za svetlobo. Vse manjši zvezki. Najbolj pomembno: zapisovati. Tudi o tem, kako si maček umiva sprednje tačke. * * * Dremati v svojem drevesu. Pod lubjem, med koreninami, v njegovem soku, šumenju, dihanju, svetlobi. * * * Tišina v zavetju nočnih vetrov. Nova nabirališča. Črpanja oblakov. Sprememba poti: cvetoča ptica pod kamnom. Še naprej radost, ki se vojskuje z morjem pozabe. * * * Askeza zime. Vračanje belih sinic. * * * Z očmi me ne gleda. Z očmi mi govori. * * * Zadnje ribe se skrijejo. Morje se umakne. Prah, ki diši po drugi zemlji, veter zimskih poti, ne sliši nas. - - - - - - Ves svet je iz zime, zrak, ki v cvetovih breskev kopni. * * * Daj mi mehki sneg, na katerega se lahko uležem. V senco mogočnih ust, k Sanjam, vate, ki nikoli ne spiš z menoj, a z menoj drugače govoriš, drugače hodiš, drugače dišiš. - - - - - - Oblaki, ki so nemara pristanišče nad mestom sanj, kjer sanjam, črne in bele ladje, tiha drevesa, in megle, ki se od morja sem vali. * * * Ostaneš zrak na cesti. Le kaj v mačjih očeh? - - - - - - O luna, ki spiš, kdo te igra? - - - - - - Grlice nad mojim otroštvom. Cvetoče jablane, rumen regrat, praznična pomlad in nad vsem tem še opojna modrina neba. - - - - - - Znaki, da se bo veter kmalu odprl. * * * Prezimiti? Biti ves onstran? Ta Onstran je tukaj. Ta Ves je v zgoščeni pisavi odprtih beležnic. Besede so snežinke, snežinke, snežinke. * * * Ribe, ki nosijo naše oči. Dnevi na južnih nočeh, skrivnostno. Zvok ledenega očesa. Jadro, ki prelomi mojo tišino. Zgodaj, še v sanjah rosnih kapljic, z zanosom nežnih prstov. Krik gozda, jok umirajoče srne. Kjer se vse pooblači, tulipan po nevihti. - - - Noč, ki drhti - - - Luna v okroglem zraku - - - Marec, gluh, sivo zakopan - - - Gozdne sanje, lačni izviri - - - In prihajava, da bi si ogrela tihe prste * * * Merice neba. V njih dišijo svetlobe, med drevjem oblaki razposajenih škorcev. - - - - - - Sanje vetra. Tisočere rože vetra. Veter v vseh popisanih listih, četudi v resnici na prvi pogled ni nikjer sledu o njem. * * * Zvezdni obraz dihanja v pesmi moje sobe. Zvezdni obrazi v očeh odcvetelih tulipanov. Zvezdno morje povsod pod nami, ponoči in podnevi se igramo z njim, kliče nas, prežema nas, o sokovi dežja in snega, s pozabo in petjem z ladij, ki so odplule že pred tisočletji. * * * Drevo na listu večera. Vse šušti. Zima se sklanja. Njeni kristali žarijo. Sanjamo z globino neusmiljene divjine. TIHA PESEM Tih je najin veter. Tihe strehe snega. Tihe ulice, najini koraki, besede, dotiki, še nerazprte noči. Tihe so, tihe, najine ustnice, tihe tople dlani. Tihe živali varujeva, ranjene jih negujeva, tiho božava, poslušava šumenja krvi v njih, sorodne najinemu, s tiho strastjo, s tiho nežnostjo. Tih, kako tih je ta zimski dan! Tihe ulice, sneg, v neskončno tišino ujet svet ves nadišavljen s teboj, in po pomladi, ki bo prišla na koncu te tišine in ušla čez rob te beline, te skrivnostne topline. Tih, čisto tih je ta zimski dan. Vse presipa prah tišine, dih vesoljne sinjine, čez vse se razliva spokoj valov tihe pesmi, ki naju naseljuje tiho, vse tiše. Čez vse je zdaj legel sneg. Čez najine spomine, pokrajine, poljube, odeje. Tih februar. Tišine zraka. Besede, ki mi jih šepetaš v njih, odpirajo novo nebo za naju. Tiho nebo. Tako tiho kot je tiho tvoje telo v mojem telesu med spanjem. V njem tiho kričiva, o najini tišini govoriva. Tiho spiš na mojih ustnicah. Sanjaš onstran te tišine te tihe pesmi. Te brezmejne govorice, te tihe strasti, tega pričakovanja prerojenih dni. In vse je tukaj, nezmotljivo tukaj, v tej tišini, v tem miru, v tej odrešitvi, v čarovniji te pesmi, ki sva midva, pokrajina iz konkretnega sna. * * * Naskrivaj tečem s konji po pašniku, naskrivaj spim z mački na gorskem seniku. Neslišno dihanje teles nas je prepletlo: eno telo, nešteto bitij. - - - Zapoj v ožgano jutro, premakni strani časa, stopi ven. * * * Opoj mehkih, pozabljenih trav. Opoj vsega, kar je skopnelo. Tisto ne ve, da ga ni več. Vemo mi, da nas ni več? * * * Njene ustnice so iz moje kože. Moji prsti iz njenih ušes, njene oči iz mojih divjin, mojih pesmi, moje mišice iz njene krvi, njenih dišav. Vse sva pomešala. * * * Mah, ki je umrl. Telo pisanja, da bi bil. Moč resnične ljubezni. Hagakure str. 45. Samuraj, ki se je spremenil v veter, ki se je spremenil v drevesno listje. * * * Zime, v večnem poletju. Poveš, da je tudi sneg tukaj. Pri kom spijo premražene živali? Kar greje, ni ogenj. Strast besed se širi kot nežna svetloba poletnega neba. NA LISTU TOPOLA Na listu topola čez globoko reko – midva na njem s cvetom divje hruške. * * * V februarskem gozdu snežijo prividi iz sanj. Vztrajnost neba za ljubljenje z drevesno krošnjo. Pokrajina, v kateri sanjari črno-bela mačka. * * * Zima brez zime, svet brez sveta. Glas brez glasu, telo brez dna. Oko brez očesa, pepel brez jezika. Molk. * * * Veter v zaledju oči. Kmalu oblak, belo nebo in zemlja. - - - - - - Drugačen vrt se širi. V drugačnem vrtu spimo. Ponoči v tem vrtu sanjamo, v pravljico in v past padamo, narahlo, odrešeno, nazaj v divjino. - - - - - - Čas, leta, ozvezdja, očetova smrt v vetrovnem decembru: veter ga je izpihal in mu odnesel dušo. * * * Oglati kuščarji na sončnih legah. Pod snegom ostržki. Debelonose ptice, pisane mačke, skrivenčeni podboji; vse vem o teh presenetljivostih. Znotraj sebe obožujem. Med sprehajanji darujem vrtoglavo radost. Ne bo obupala. Trdoživa oklepnica je, ko je potrebno, plohe drvi, kadar se ji zahoče. Krik širi v objeme neznanih, a sorodnih prebivalcev Vsezemlje. * * * Naglo se vračam, naglo se širim, zima kopni, čas se je nagnil, sredi mesta plavam, lebdim, vidim planet, ki krvavi in bledi. - - - - - - Oprijemaš se vzklikanja, varuješ kotišča ovc, na robu si, ki ga nihče ne pozna. * * * Vrtinci v nekem nedoločljivem mraku. Široki storži ustnic v besedi storž. Kraljevsko potovanje, kraljevsko sanjarjenje. * * * Prihajajo vrbe. So čižki zaspali? Kdo utrujeno leze čez polja makovih glav? OVIDOVE SANJE Nad ravninami vse težji oblaki. Sanja neko oko, vseeno, katero. Vidi stvari, ki so onstran splošnih sprejemljivosti. Potem se nežno osuje dež. Gozd v tistih sanjah hlipa (ne, on je to, ki ne zmore sprejeti njegove smrti). Gozd v resnici še naprej žari v barvah letnih premen, Ovid, ki v njem domuje, spi v gnezdu žejnih srn. Srne se drgnejo ob njegove boke, on nemirno sanja s praprotjo čez oči, knjiga, ki jo piše, je še vsa medla v slepilu zgodnje svetlobe. * * * V vsaki sredici bliska je bolečina spomina na pozabo. - - - - - - Tukaj se jadrnice sprijemajo z nočmi. Dolge so. Zalivi slečeni, zime v grahu, poti ločene, ki nas vse preizkušajo. Kako globoko te ima rad pragozdni mrak, sreča, ki te kliče v cvetove visokih mest? Komu boš tam govoril zračne besede? H komu se boš vračal zaradi te slepote? Vse rastline, vsa drevesa, vsa bitja v njihovem omrežju sanjajo Nebo? Iz katerih vesolij so prišla? * * * So noči za kruh. Je zrenje za setev. Nikoli se ne sprašuj po drugem užitku, takrat te ne bo zraven. Obraz knjige ustvarjaš. Večno razsejane zemlje, obrežja, obale, in poletja, kjer se prihodnost še ni zgodila. - - - - - - Vse skrivnosti zaspijo v izpraznjeni čajni skodelici. * * * V najbolj slani točki je konec sanj. Veter tolče v polhovo zaklonišče, oni pa, iščoč vsak svojo ljubezen, prezimujejo v polarnih vlakih. »Tako dolgočasno poletje je!« Ampak odprite pagode, razgrnite sporočila, povzpnite se na lokalni Triglav, pretežkajte svoje najslajše sanje: vse je zaradi nočnega dotikanja. »Do sem sem prišel in še naprej grem.« Vrata za njim so zaprta, most zakoličen, elegije predejo v mačjih ušesih, nedaleč proč polzi senca komičnega oblaka. Vse raste, vse se širi, spreminjanja so tako popolna, da se niti perutnica največje reke ne zgane, Urubamba puhti. V sonetu zadnje štorklje ni obtoževanja. * * * Orehi, krošnje toplih prstov, ki gledajo mrtve vojščake med svojimi koreninami. Zeleni skeleti mraka na nočnih ulicah. Lanski sneg. Gledam ga z neznanimi očmi. Raztrgati vdolbine pogrezanja. Sapice podivjanih slakov. Vsaka beseda korenini v veličastnem poganjku starodavnega popka. Zvezda, ki se stisne v očeh, ko jo gledaš. Premišljevanja o posmrtnem življenju. Ivan Dobnik MAGIČNI PESNIŠKI IZREKI Poetikonove lire 63. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.hisa-poezije.si Oblikovanje zbirke Sandi Radovan Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za knjigo RS. Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2017 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=288384256 ISBN 978-961-7016-00-0 (epub)