Matevžek.
(Slika iz naroda.) (Koncc.)
III.
iko se je Matevžek do kraja privadil na Izviru. Ali ko gleda, kako pri-
jetno je Bukovčevim  otrokom,  ko gleda, kako brezskrbno žive doma,
spomni se tudi on svoje matere, in poloti se ga iskrena želja in hrepe-nenje po domu, po rojstni vasi.
Za dva dni — pozna jesen je bila — ga že vidimo, ko zapušda Izvir in hodi skozi vasi, ne da bi prodajal. Namenil se je namreč hitro in kar naravnost udariti jo v rojstveno vas. Še tisti dan zvečer dospe domov. Mati Strgarica ravno drva nese v kuhinjo, ko vidi svojega sina Matevžka bližati se hiši. Polena izpusti na tla, hiti k njemu, objame ga in poljubi, rekod:
»Matevžek, moj Matevžek, odkod si pa sedaj prišel, kako ti je bilo, ali ostaneš doma?«
»»0, mati, dobro mi je šlo. Denar sem si sam služil, čisto sairt. Poglejte, kaj imam.««
Strgarica kar obstrmi, ko ji pokaže ta nerazumni sin lepe, barvane podobe.
»In ti si vse to napravil?«
»»Jaz, jaz;  pa še Iepše znam delati.««
Vzradoščena mati prime sina za roko in ga vede v hišo. Joj, Matevžek se nemalo začudi, ko vidi, kako so vzrastli sestrica in bratca — po kratkih dveh letih — in vsakemu podari najlepših igrač.
Strgarica pa prinese skoro potem kar dve vederji: mlečno kašo, katore se Matevžek nikoli ni dovelj najedel, in pečenega krompirja, kateri mu je že od nekdaj šel v slast ko sam med. Po večerji mora pa materi natanko po-vedati vse, kar je doživel. To vam je bil vesel večer! Drugi dan sc ljudje spogledujejo, češ, kaj neki je prignalo neumnega Matevžka domov. On pa kar beži, če koga zagleda; saj vcste, tako nekako boji se ljudij, če tudi je bil že tako daleč po svetu.
Dva tedna sta že minula, odkar biva naš podobar pocl rojstvenim krovom. Izdeluje polagoma podobe, in ljudje mu jih sproti odjemajo. S tem bi si pa
-^ 107 &*¦
skoro nakopal sovraštvo starega vaškega podobarja, zato sklene zapustiti dom. Mati mu prigovarja:
»Matevžek, ostani cloma, vidiš, lahko boš delal tiste-le reči, pa boš kaj zaslužil, in dobro nam bo.«
»»0, mati, nočem, ne maram, saj je lepo pri ljudeh. Mati, jaz jutri grem, pa pridem skoro zopet nazaj.««
»Pa vsaj čez zimo ostani doma!«
»»Na-a, po zimi bam gori na Izviru, veste, tam pri Bukovčevih. Ta podobar doli v vasi je tako hud!««
Drugo jutro se Matevžek odpravlja. Strgarica zopet toči solze in naročuje sinu: »Matevžek, pe zimi se pazi, takrat ko je sneg visok in ko škriplje pod nogami. Letos bo mrzla zima, le varuj se, pa pridi domov, če te bo veselilo.«
Matevžek reče še s tistim svojim tankim glasom: »z Bogom«, poskoči na dvorišče in jo nameri v svoje znane kraje, tje, kjer mu je kupčija najbolj nesla.
Nadležna jesen se je hitro umaknila in za njo je prišla zima z vsemi svojimi prijetnostmi in neprijetnostmi — — —.
Mrzla februvarska noč je zavila vas Brdo v svoje ledeno krilo. Vse mirno počiva, le pri Strgarjevih nam kaže svetloba blede luči, da tu nekdo še ne uživa sladkega pokoja. Kdo ? Matevžkova mati. Spominja ae sina, ki jo šcl v drugo po svetu, in radi njega ne more zatisniti trudnih očij. Kako se mu godi v tem mrazu, snegu? Je-li sploh še živ ali ne? Nerada, toda morala ga je poslati od hiše. Zakaj drugo pot ni ostal pri njej?
Zunaj pa na vso moč snežf in burja piska okolu oglov, kakor bi se otroci jokali. Strgarico kar mrzi po vsem životu. Ugasne luč in prične znova moliti in goreče moli za vse, najbolj pa za — Matevžka: »0 Bog, Ti ga čuvaj telesnega in dušnega zla — vse se pa naj zgodi po Tvoji sveti volji.« Otožna mati zaspi, a v sanjah, težkih sanjah še bdi ....
Proti Izviru tava v tej nočni tmini neki človek. Vajcn je pota, saj ga je tolikokrat prehodil, ali nocoj ne najde prave steze.
Sneg pada v celih kepah in zametuje pota, rove in jarke. Vmes pa tuli burja v zamolklem. zavijajočem glasu.
Popotnik se tesno zavija v suknjo, roke tišči v žepih, glavo drži nekoliko vpognjeno — v obraz se mu pa zaletava kosma za kosmo snega. Pač te-žavna pot!
Popotnik je — naš Matevžek.
Bil je v sosedni vasi, kjer je prodajal svoje blago, in vrača se na Izvir. Nckoliko se je res zakasnil, pa bi vendar še za dneva lahko prišel k Bukov-čevim, ali zgrešil je — pot. Sneg jo je popolnoma zasul. Tod, koder je toliko-krat in tolikokrat nosil svojo vrečo, tod lcžč danos celi kupi snežnih zametov. Kain naj krene? Nazaj ne more, kajti vsake stopinje slcd so mu takoj za hrbtom izgubi, naprej nc ve. Ali le naprej, naprej, nekam bo že dospel! In Matevžek milo vzdihne: »Oh, mati, moja mati, kako je doma za gorko pečjo
-*& 108 >*-
lepo, a jaz moram bresti v taki mrzli noči po sneženih plazovih. Moj ljubi Bog, pripelji me skoro h kaki hiši — če je Tvoja volja!« In Matevžku porosi suh obraz solza za solzo. Natihoma jame moliti vse molitve, katere ga je naučila nepozabljiva mati, molitev za srečno zadnjo uro pa glasno moli v temno noč. Dalje in dalje brodi, sneg mu sega že do pasa •— malko se od-dahne. Zdaj pride na mcsto, kjer je snega komaj do koščic. Na mogočni skali je. Stopi še tri korake, in oh! zmanjka mu tal . . . Slišati je še besede: »Moj Bog, odpu . . .« in šumenje po pečini navzdol — potem je pa vse tiho v nodni naravi, le ljuta burja se zaganja v strmo skalovje in poje žalostno mrtvaško pesem . . .
Proti jutru se zjasni oblačno nebo, in bledi mesec se prvi ozre v prepad, kjer počiva mrtev — naš Ijubi Matevžek.                                Rastislav Posavec