Venceslao Winkler:                                  ,^»
Pravljica je umrla.         jgfrf
Danes ni več pravljic. Takrat so pa ži-       «sfipY    )            cV
vele in so se vse enako zacenjale: Živel      ^m'      ]fc\        -3*^-x
je kralj in je imel tri sinove.                         l&^      ffd&^ /L?*      \
Živel  je  kralj   in  je   imcl  tri  sinove.      ^HL ^ff^pfe-          ;*      ,\
Najmlajši je bil bedak  in  najpametnejŠi.       ^^5T     \         /     I ~   I   ^^^m
Pustil je tlvor in zlato in čast. Nekje zunaj          ¦»!.    \     L/     "---' \ ^^^fl
mesta je zgradil hišico in posloJ krojač in          Pl    \                fc    ^^^^H
je pel od jutra do večera, včasih še ponoči.           Biflfi    \            '¦  K       ^^^1
Dobil je sina in ga je dat krstiti za Valen-           Hft av  J             JIJ   J^^^l
tina, sam mu je pa pravil TiuČe.                           JBTJF        J*^1  i  Wv    ^^^^
Tinče  je  rastel  in  oče mu je  umeril           Wwl*Z^ 1   \                 ¦
novo obleko. Potem ga je posadil na ko-     ^4i/           J)    \                I
lena iu mu povedal lepo zgodbo. Rekel je,   ^fe^Bgg^a                  V   ^     1
da je pravljica.                                                             ^^f            I
>Tinče,   velik   si   že,   cjovolj,   pojdi  in                                 *>^**                1
poglej, Če je pravljica resjiičua.«                                                                 I
¦"—|rtfcr/>v?t^|r'          Tinče je ubogal. Vzel je kruh iii palico     I
RIiKSjJbH  m ^ [JO sve(u'                                              I
Ul^in         ^^e mu Je Prav^ ° ^voru in ° kralju,     ¦
raj           | H    ki je imel tri sinove, TiaČe je pa šel dru-     ¦
U MfeŠSf     ifi    gam> ^av^ Je ^ez P°^e' sre^ Je kmeta in     I K^^^    IS    S« je vprasal, če je na svetu se kaj prav-     ^
¦H             PlK TTlfflB ll         Temno   ga   je   pogledal   kmet,   pa   je
V^             WjnBjgB Jg B|    videl, da je otrok iu znu ni zameril. Samo     _
^^^T\         rrj&^&*~&M B K    ^u^no  Je vztHhnil,  poiegnil iz malhe  kos     ¦ ^K 11        B^fa^SffV^m]     truha in mu ga dal.                                     1
^B^M      IIbBL  yftf$-^"          >r^0 -^6 vsa PravUica, vidis!«                   I
^Eiv^   J™ 1^*8 K^fl         Tinče je zmajal. pa se je lepo zakvalil     1
Mm Pv^llf lH   /'fS^IJ    *n oc^ uaprej. Nekje daleč je srečal be-     1 ¦ P K    ;**y» / 1)]>TT    rača.   Ležal   je   kraj   ceste   m   vzdihoval. m t J ^/  ^^^^fe^i^bj    1 in^e se Je domislil očetovega ukaza in je Jl Wj "\~~^^\ ^,- 7**^     ,      vprašal po pravljici. Berač se je začudil, I /ff |        ^^"'^^^"Nl-    /^    P°t*-'m  s«  je  Široko  zasmejal  in  vrgel  na
ft l;l                      ^Z^^V^   cesto svojo popotno palico.
^*-~^"                         f<3               »Lačen sem in to je pravljica.«
»V romarski palici je skrita pravljica,« je pomislil Tinče. Beraču je dal kruha, Tzel je palico in odsel.
Ilodil je noč in dan in je prišel na kraljev dvor. Korajžno je stopil pred kralja in vpraša], če je se pravljica na sveiu. Sivemu kralju je bil fant všeč, pa je ukazal, da so se zbrali vsi modrijani, da bi presodili, če je Še pravljica živa, Prinesli so knjige in listine, premisljevali so tri dni, potem pa so dognali, da pravljice ni vec, da je pred toliko in toliko leti umrla.
xKaj pa zdaj?< je rekel kralj.
j-NiČ,«- se je zasraejal Tinče. >Ocetu pojdem povedat.-): In takoj se je obrnil in vrnil domov. Kralj se je pa globoko zamislil. Potem je ukazal služabnikoni, naj gredo gledat, kje je fantič doma. Ljudje ao lli, nasli vse in povedali, da je Tinče prav za prnv kraljevega rodu. Oče
69
njegov je kraljevič, pa je zdaj navaden krojač, Stari kralj se je zgrozil in nkazal je sina, naj se vrne na dvor. Krojač se je pa smejal kraljevim poslancem:
»Ne morem se vrniti. Pravljiea je umrla. Ni je več.<
še zmcraj so ga silili. liininl se je in je rekel:
»Povejte mi pravljico pa pojtlem!<
Razveselili so se in so začeli:
»ŽWel je kiftlj in je imel tri sinove- Dva sta bila pametna, tretji je bil bednk.t
>Ni res, pravljica je umrja,< je zakrical krojač. »Jaz vem za dtugačno!<
Začudili so se in ga poslušali.
»Živel je Človek in je imel tri sinove. Vsi so bili močni in zdravi. Delali so od zore do mraka. Nikdar nigo jokali, ker so bili krepki. Peli so pa neprestano. Pametni so bili vsi enako in ljubili so se mcd seboj. Taka je pravljica. Pa mislite, da se je kaj velikega zgodilo? Nič. Vojaki niso bili, tudi lovci ne. Poiem je prisel od nekod drugačen čtovek, hudobcn in trd, zapeljal jih je v pijaco in greh in jih dobil v svojo oblast. Zdaj mu morajo služiti od jutra do večera, od večera do jutra. Taka je pravljica.c
In krojač se je vzdignil in šel na delo. Ministri in krajevi poslanci so nekaj godrnjali, potem so pa Šli pravit pravljico kralju.
Kralj se je zamislil. Dolgo, dolgo je premišljeval. Nato je vstal in je bil ves drugačen. Dal je podreii ograjo okoli dvora in je vse velike vriove preoral in posejal z žitom. Ministri so si pulili lase in vsa gospoda je jokala. Sivi kralj je pa delil žito lacnim mnoŽLcam in pravil:
»Izpreobrnite se, pravljica je umrla.«