Josip Stritar, Izbrano delo; za elektronsk objavo uredila Helena Grandovec, računalniško obdelal Peter Jerenko, izdala Večerova založba Ruslica, 2007.



ISBN 978-961-6559-72-0



Vsebuje:

Svetinova Metka

Zorin

Gospod Mirodolski





CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Univerzitetna knjižnica Maribor



821.163.6-821





STRITAR, Josip





Izbrano delo [Elektronski vir] / Josip Stritar; za elektronsko objavo uredila Helena Grandovec ; računalniško obdelal Peter Jerenko. - Maribor: Ruslica, 2007



Način dostopa (URL): http://www.vecer.com/ruslica/



Vsebuje:

Svetinova Metka

Zorin

Gospod Mirodolski





ISBN 978-961-6559-72-0

COBISS.SI-ID 58415873





JOSIP STRITAR



ZBRANO DELO





SVETINOVA METKA / ZORIN / GOSPOD MIRODOLSKI





PRIPOVEDNI SPISI





SVETINOVA METKA



I



V NEDELJO PO DESETI MAŠI



Deseta maša v župni cerkvi v Beli vasi je minila. Še buči véliki zvon, ki je pel pri zadnjem evangeliju, ko se začne skozi velika cerkvena vrata valiti pobožna množica. Najprej, to seveda, usuje se ljuba mladina iz župne in drugih vasi; in sicer prvi dečki, ki se med mnogimi šalami in norčijami veselo razgubé po vasi, vsak proti svojemu domu. Za njimi se vrsté po velikosti mladeniči, katerih eni, namreč mlajši, mirno domov gredó, drugi pa, starejši, ustavljajo se na širokem prostoru med cerkvijo, šolo in župno hišo, in sicer na desni strani pred šolo, zakaj na levi se vtem zbirajo možje, ki, proti cerkvi nazaj obrnjeni, tlačijo in prižigajo svoje pipe ter med mnogimi silno umnimi pogovori čakajo, kaj bo danes klical birič. Od Sile, tako se je namreč dejalo staremu biriču, to so pač vedeli, ne bo jim prišlo nič dobrega; s svojim hrepečim. glasom bo pa spet »na znanje dajal«: do kdaj se morajo davki prinesti; da bo treba zopet cesto nasipati, ali pa, da se bo temu in temu prodajalo zemljišče, ker ni mogel plačati davka. Res kmalu pride Sila, star mož kratke postave in širokih pleč, z dolgo krivo sabljo na širokem jermenu, ki se mu je skoraj vlačila po tleh. Zavihti se na zid, ki opasuje cerkev, vzame zvezek pisem izpod pazduhe, razgrne jih počasi in gleda srepó vanje, akoravno ve vse iz glave in še celo brati ne zna, če smemo verjeti porednim paglavcem, ki trdijo, da še velikokrat pisma narobe drži. Zdaj se odkašlja, ostro pogleda okrog, če ga vse posluša; nabere sape, kolikor je more, ter zakriči kakor star petelin: Od cesarske kraljeve komisije itd.

Vtem ko možje poslušajo svoje dolžnosti, katere jim naklada Sila, stojé njim nasproti mladeniči, ki se ne smejo še mešati v zbor modrih mož in se jim tudi zato ni treba pečati, kaj Sila govori – ter ogledujejo dekleta, ki sramežljivo gredó pred njimi. Akoravno pa v tla pobešajo oči, kakor jih matere uče, ne hotel bi vendar staviti, da ni spoznala vsaka svojega izmed gledalcev.

Svetinova Metka! Svetinova Metka! Ta glas se hipoma zbudi med mladeniči in gre od ust do ust. Vse oči se obrnejo v dve dekleti, ki gresta bolj med zadnjimi iz cerkve. Desna ima kakih šestnajst do sedemnajst let; o prvem pogledu se spozna, da so na njo obrnjene vse oči, dasi je njena družica tudi prav zalo dekle.

Metka je bolj majhne nego velike postave in šibke rasti. Nenavadno belo obličje in drobne ročice kažejo, da ni vajena težkega dela na polju. Četudi je opravljena kakor druga dekleta, vendar ji vse nekako drugače stoji, tako da je videti vsa nekako gosposka. Zlasti pa nosi belo pečo rahlo pod brado zavezano tako, da se ji vidijo od spredaj lepi, gosti, črnorjavi lasje. O njeni lepoti je bila daleč okrog samo ena misel, samo en glas: Ni je lepše pod belovaškim zvonom, nego je Svetinova Metka, in mnogemu mladeniču je na skrivnem srce gorelo za njo.

Kakor pa lepota, tako je bila sploh znana tudi Metkina poštenost in sramežljivost. Akoravno je bila prijazna z vsakim človekom, vendar ni se mogel ponašati nobeden, tudi najlepši in najbogatejši ne, da bi bil kdaj dobil posebno dobro besedo ali prijazen pogled od Svetinove Metke, tako da so ji očitali nekateri, da je trdega ali še celo prevzetnega srca. Zato so se bili nazadnje navadili mladeniči, da so jo gledali z veseljem, kakor lepo rožo, ograjeno s trnovim plotom, mirno, brez poželenja!

»Ali si videla Dorčeta, Metka?« vpraša Marjanica svojo družico, ko sta bili že med zadnjimi hišami župne vasi. »Kako je zrastel in kak lep mladenič je zdaj! Pa tudi jako moški se vede. Pa kaj se bo menil tak lep, bogat gospod za nas kmečka dekleta, ko bi bile še tako lepe, kakor si ti, Metka. On ima dovolj imenitnih mestnih gospodičen, ki so lepe in šume v dragih svilenih krilih. O pač srečna, katera bo enkrat njega svojega imenovala! Ali ni res, Metka? – Pa kaj ti je danes, da si tako tiha in zamišljena? Glej, kako si bleda! In zdi se mi, da imaš objokane oči. Povej, kaj ti je Metka?«

»O nič, nič! Soparna vročina, mislim, v cerkvi me je prevzela, tako da mi je bilo skoraj slabo; zdaj pa je že bolje, ko sva v čistem zraku, in skoraj mi bode popolnem dobro.«

Vtem sta bili naši prijateljici zapustili vas. Kolovozni pot tik gozda na desni strani ju je peljal po prijazni dolini, po kateri je tekel potok, z vrbami in jelšami ob obeh straneh.

Bil je lep poletni dan. Z neba, jasnega kakor ribje oko, je hudo pripekalo sonce. Tiho in mirno je bilo vse okrog in okrog. Ptiči, ki so malo prej še z veselim žvrgolenjem iskali si južine, tičali so tiho skriti po drevju in po grmovju. Drevje samo je bilo, kakor bi dremalo; ganilo ni s peresom. Le sem ter tja zašumi pred Metko in Marjanico kak martinček, ki je ob potu na kamnu ležeč kakor mrtev se grel na soncu. Ko pa začuti stopinje, švigne bliskoma v bližnje grmovje. Bilo je, kakor bi ves svet hotel govoriti: Danes je gospodov dan! Kaj takega sta morali misliti tudi deklici, ker molče in zamišljeni sta šli po svoji poti, kakor bi se bali s kako besedo dramiti sveti praznični mir! Zdaj zazvoni poldne veliki zvon v župni cerkvi in njemu odgovarjajo zaporedoma manjši po podružnicah. Metka in Marjanica se prekrižata in tiho molita.

Ko prideta čez nekoliko časa do znamenja na razpotju, Marjanica poda roko svoji prijateljici: »Zbogom, Metka, in pa pozdravi Toneta!« S temi besedami krene na desno, Metka pa gre mimo znamenja dalje ravno po tisti poti, malo navzdol, po prijaznem brezjičju. Komaj pa je storila nekaj stopinj, zavije v stran od poti na zeleno trato, okrog in okrog z drevjem in grmovjem ograjeno. Tu pod drevesom se zgrudi na tla, pokrije z obema rokama obraz, začne strašno ihteti in nazadnje se zjoka naglas. Potok vročih solz, ki jih je dolgo zadrževala, se ji ulije po bledih licih.

»Moj Bog, moj Bog,« zdihuje, »le enega samega pogleda ni imel zame! Ni me ljubil, o ni me ljubil nikoli! Kako bi me bil mogel sicer tako hitro pozabiti? In jaz sirota, jaz mislim nanj noč in dan!«

In še huje joka in zdihuje, še obilneje ji lijó solze iz oči.

Čez nekaj časa, ko so ji solze nekoliko polajšale in ohladile srčno bolečino, naglo vstane, obriše z belo ruto oči in obraz ter se napoti zopet proti. domu.

Pri prelazu, kjer je konec gozda in se začenjajo vrt je z gredicami in sadnim drevjem, čaka jo že zvesti hišni čuvaj, stari Sultan. Ko se prikaže Metka iz gozda, kakor blisk plane kvišku in jo pozdravlja z veselim lajanjem (ki je bilo pa bolj podobno tuljenju) in neumnim skakanjem. Ali danes nima mlada gospodinja očesa za njegovo okorno dobrikanje in prilizovanje in skoraj nejevoljno se ga brani, ko se spenja po nji.

Kaj mora pač to biti? Kaj takega se ni še nikoli zgodilo zvestemu staremu prijatelju! Žalostno pobesi rep in ušesa ter gre ves pobit pred njo, in (kar se tudi še ni zgodilo nikoli), ko prideta do hiše, pozabi z veselim lajanjem naznaniti njen prihod. Mirno leže pred prag in z milim pogledom zre za mlado gospodinjo, ki stopa v vežo.

»Dober dan!« pozdravi Metka, v hišo stopivši, mater, ki za mizo sedeč bere iz stare pobožne knjige.

»Bog ga daj!« odgovori mati, sname naočnike z nosa, položi jih skrbno v knjigo za znamenje, kje je nehala, zapre knjigo ter jo položi na staro mesto na polico.

»Danes pa dolgo hodiš od maše; Tone je že zdavnaj doma. Le hitro se razpravi, južina bo zdaj na mizi!«

Nato gre mati pred ognjišče južino iz peči jemat. Metka pa v stransko izbo, kjer sleče lepo praznično obleko in obleče malo bolj delavniško, kakor je spodobno v nedeljo popoldne. Vtem pride Tone, Metkin brat, lep mladenič visoke, krepke postave, resnega pa vendar prijaznega obraza.

Tudi Sultan je bil že prišel v hišo in maček, ki je ležal vse dopoldne len na peči, zbudi se, ko zasliši žlice in skledo. Na pol miže se plazi, rep kvišku držeč, proti mizi; grede se leno podrgne ob stolovo nogo in tiho zamijavka.

Tako je bila zbrana družinica pri južini: mati, Tone in Metka za mizo, Sultan pa pod mizo z mačkom, s katerim sta bila sklenila po dolgem sovraštvu mir in prijaznost. Midva pa, dragi bralec, pustiva jih pri južini, pojdiva ven in ozriva se malo okrog!

Vasica Svetinovo, ki nima več nego štiri hiše, stoji na prijaznem holmu, ki se naslanja proti jutru na višji hrib, po katerem smo spremljali Metko, domov gredočo iz župne vasi. Spodaj pod hišami so vrtje s sadnim drevjem in gredami; potem se počez njive začnó in držé noter do ravnine. Ker so obdelane z mnogovrstnimi sadeži, videti so od daleč kakor različni pasovi, ki oklepajo griček. V sredi med njivami drži pot od hiš noter dol do ravnega polja. Pod gričem, malo na levo od poti, vrvrá bister studenec izpod skalovja, na pol pokritega z zelenim grmovjem. Urno, kakor bi se mu mudilo napajat travo in cvetice na polju, mrmraje skače po belem kamenju sredi ravnine. Kmalu pa mu vzame mlado življenje potok, ki teče po dolgem po polju in katerega, četudi ni ne širok ne globok, imenujejo Véliko vodo.

Raván pod gričem, sploh Polje imenovana, po kateri teče Velika voda, dolga je dobre pol ure in komaj četrt ure široka. Proti večeru jo skoraj v polkrogu opasuje hribovje s smrečjem; na levi proti jugu stoji konec nje zelen hribček z belim gradičem, katerega ljudje sploh samo Grad imenujejo. V dnu zadaj višje gore dolino popolnoma zapirajo od te strani.

Proti polnoči je dolinica malo širja. Na enem izmed gričev, ki od te strani zapirajo dolino, stoji bela cerkvica, nasproti gradu na onem koncu.

Dragi bralec, to je kraj, kjer se je godilo, kar ti mislim povedati v teh vrsticah. Ko bi dejal, da



dežela kranjska nima lepš'ga kraja



trdil bi preveč; toliko pa smem reči, da ta kraj ima nekaj posebno prijaznega, in nadejam se, da tudi ti bi se mu kmalu privadil.





II



SNUBAČ



Po južini prime mati Metko za roko ter jo vede v stransko izbico. Iz njenega skrivnostnega vedenja bilo je lahko spoznati, da ima danes nekaj posebno imenitnega govoriti z njo. Ko stopita v izbo, mati skrbno vrata zapre, sede na posteljo (drugega sedala ni bilo v sobi) ter pomigne Metki, da naj sede poleg nje. Ko Metka molče sede, prime jo mati za roko ter jame tako govoriti:

»Glej, ljuba moja Metka, danes si ravno izpolnila sedemnajsto leto. Lepo si dorasla in, tudi čedna si dovolj, pa zato gre hvala samo Bogu: tega nikoli ne pozabi. Zaradi tvoje vzreje si ne morem, hvalo Bogu, ničesar očitati; storila sem, kar sem mogla. Rajnik tvoj oče, Bog mu daj dobro, nas je zgodaj zapustil. Da, rajnik tvoj oče – to je bil mož, kakršnega bi dandanašnji zastonj iskala daleč po svetu. Pa kaj si ga mogla poznati! Komaj pet let si imela, ko je zapustil ta svet in se preselil v boljšega. Po vsej soseski, ki ga je bila izvolila za župana, bil je čaščen in spoštovan. Svetinova desna roka je veljala kakor pismo in pečat in njegova beseda kakor gotov denar. Bil je pa vreden takega spoštovanja: skrbel je za svoje soseščane kakor za svoje otroke; bil je pravi oče vsem ubogim in sirotam; za njih prid se je poganjal o vsaki priliki in ni se mu žalilo, kadar se je bilo treba potegniti zanje, ne potov ne težav ne gotovega denarja. Zato pa je bil tudi skoraj vedno na poti: zdaj v komisijo, zdaj v kresijo, zdaj zopet v Ljubljano. Ni torej čudo, če je pri tem vedno bolj hirala naša imovina, ker se ni mogel veliko pečati z domačo kmetijo. Ni je imel druge slabosti, nego da je bil predober. In če sem ga časi prijazno pokarala, da mimo tujih opravil opušča svojo hišo, tedaj mi je vselej odgovoril z nasmehom: 'Urška!' dejal je, kaj boš toliko skrbela! Glej, saj je naša kmetija vendar zmerom dobro obdelana, bolje nego katera si bodi, in zlahka nas živi. Dolgov, hvalo Bogu, nimava, in za otroke storiva dovolj, če jih lepo zrediva v pridnosti, poštenosti in strahu božjem; dalje si bodo že sami pomagali. Kaj pomagajo nakopičeni zakladi srebra in zlata, ki jih roditelji pusté otrokom? Le prevečkrat jih zapeljujejo v lahkomiselnost in razuzdanost. Glej, soseska me je izvolila za svojega župana; prva moja dolžnost je torej, da skrbim za nje prid in blaginjo. Kako bi drugače zaslužil njeno zaupanje? In misliš, da je to moje prizadevanje za sosesko nam na izgubo? Prepričan sem, da vse to nam bo na prid, in kar sem storil jaz za sosesko, to pravični Bog povrne najinim otrokom.'

Tako je govoril in tolažil me blagi mož, in kaj sem mu hotela odgovarjati na to? Nisem ga mogla grajati zaradi dobrega srca, le še bolj sem si prizadevala, kolikor moči s svojo pridnostjo in skrbjo nadomestiti, kar je gospodar zamudil pri hiši. In tako je šlo vse dobro, ko sklene nebeški oče v svoji neskončni modrosti, poklicati ga k sebi. Že tisto zimo poprej, ki je bila posebno huda, bil se je prehodil iz Ljubljane gredé. Prišel je bil ves oslabljen domov. Začne kašljati in tožiti, da ga v prsih boli; pa kar sem si prizadela, ni ga bilo spraviti v posteljo! Ni se mogel videti brez dela. 'Kadar bom nehal delati,' dejal je, 'nehal bom tudi živeti.' Nazadnje, ko je bil le vedno slabejši in se ni mogel več držati pokonci, moral je vendar v posteljo. Legel je na sv. Roka dan in od tistega časa ni vstal več. Dejali so vsi, da bi le prestal prvo listje! Ni bila volja božja. Bilo je po sv. Tereziji tisti dan – minilo je že tega dvanajst let, vendar se mi zdi, kakor bi se bilo včeraj godilo – pokliče me k postelji: 'Urška, Urška, moja ura je prišla! Ločiti se mi bo od vas; pa ne žaluj mi preveč, saj se ne ločim za zmerom; tam gori se bomo videli zopet.' Ti in Tone sta klečala pri znožju in se milo jokala. Migne mi, da vaju pripeljem k zglavju. 'Ljuba moja!' vama s slabim glasom reče, 'zapuščam vaju, a nič se ne jokajta; gor grem k očetu, kjer bom prosil za vaju, da tudi vidva enkrat prideta gor. Spoštujta in ljubita svojo mater! Urška, skrbi za moja in svoja otroka! Bog vas ohrani vse!' – Še enkrat se ozre na nas, potem na razpelo nad zglavjem, vzdahne in – sklenil je!«

Pri teh besedah si znati ni mogla kaj, da bi se ne jokala, in tudi Metki se ulijó solze, ki jih je dolgo zadrževala.

Čez nekaj časa povzame mati zopet besedo.

»Po očetovi smrti nam je iz konca trdo šlo; pa kmalu smo bili z božjo pomočjo zopet na prejšnjem stanu. Božji blagoslov je bil vidno nad nami: polje, ki so ga zdaj največ obdelovale tuje roke, obrodilo je dobro sleherno leto in tudi pri živali smo imeli srečo, tako da smo mogli zmerom pošteno in zadovoljno živeti.

Moja poglavitna skrb sta bila Tone pa ti. Tone je hodil v župno šolo, potem pa je ostal doma in se z veseljem in uspehom poprijel kmetije. Tebe pa, ki si se mi zdela prešibka za težka kmečka dela in si imela za uk veselje in dobro glavo, dala sem v Ljubljano. Naj bo, dejala sem, ker je bolj umne glave in umetelnih rok, pa naj si bolj zlahka nego mi drugi služi kruha. Naj se v mestu še bolj izuri v tej in oni reči, potem bo tu in tam za rabo; in če hoče imeti pamet, nikoli ne bo napak zanjo. To se ve, da vse to ni bilo zastonj: zdaj je bilo treba plačevati stanovanje, zdaj hrano, zdaj obleko, zdaj eno reč in drugo; pa z veseljem sem storila vse; saj sem upala, da bo na tvoj prid.

In zares, te dve leti, kar si bila potem v gradu, bili so gospa s teboj prav zadovoljni in še zdaj ti dajejo zaslužka, kjer je moči. S svojim delom zaslužiš dovolj, več nego sebi potrebuješ.«

»Ali tako,« začne mati zopet po kratkem premolku ter ji rahlo položi roko na kolena, »sama vidiš, vendar ne bo moglo zmerom ostati. Glej, očeta si izgubila zgodaj in tudi mene ne boš imela vedno; tudi meni pride ura, in morebiti prej nego meniva obe: človek je kakor kaplja na veji in smrt pride kakor tat ponoči.«

»Ljuba mati,« prosi Metka, »ne govorite tako; saj ste še tako krepki in ljubi Bog vas bo še dolgo dolgo ohranil! Kaj bi mi bilo siroti početi brez vas?«

»Moja moč, ljubo dete, gre že proti koncu. Kod idem v hrib k maši, čutim, kako mi noge nič več prav ne služijo, in oči mi pešajo od dne do dne. Ko ima človek enkrat svoje petdeseto leto za seboj, mora se že počasi pripravljati na odhod.

Preden pa glavo položim k pokoju, vaju bi vendar rada videla preskrbljena; rada pojdem potem, kamor me kliče moj rajnik. Za Toneta pač ne skrbim toliko, on je mož in druge pomoči ne potrebuje nego božje. Z veseljem vidim, da se rada imata z Bregarjevo Marjanico. Stari Bregar je trden kmet in pošten mož, pa kakor mi je rekel sam, ne branil bi se, če bosta Tone in Marjanica kdaj mož in žena. Marjanica je pridno, delavno dekle in tudi lepo doto prinese k hiši. Tako bi bil Tone preskrbljen, če je božja volja. Ali kaj bo pa s teboj, dete moje? Tako vedno ne moraš ostati. Ko tvoj brat enkrat ustanovi svojo družino, boš se, čeravno te ima rad, vendar sama sebi tujka zdela v domači hiši. Dokler si mlada, gre še še; ali pridejo leta in takrat šele vé človek, kaj je hiša, kaj je svoja družina.

Ali si že kdaj kaj premišljala to? Kaj se ti zdi? Odkritosrčno mi razodeni svojo misel, saj sem tvoja mati, ki ničesar ne želim nego tvoje sreče!«

Metka vedno molči, vedno bolj je nemirna: videti je, da ji nekaj teži srce, česar si pa ne upa razodeti.

Čez nekaj časa zopet začne mati:

»Jaz sem že večkrat premišljala in primerjala, kaj bi in kako bi, da bi bilo prav. Ko bi mogla takole kam priti v kakšno boljšo hišo, da bi ti ne bilo treba prijeti za vsako delo, da bi le bolj gospodinjila, tako na primer, ko bi se primerilo kaj takega kakor pri – Tinetu!«

Metka se zdrzne, pri tem imenu; zdaj šele vidi, kam merijo materine besede.

»Saj ne pravim ravno,« govori mati dalje – »to le primerjam, tako – to se ve, da kaj takega bi bilo kakor nalašč zate in večkrat mi je že šlo po glavi. Tine ima lepo domačijo in tudi gotove denarje mu je pustil oče, ker je bil umen in varčen mož. Služba grajskega lovca tudi ni napačna in ga že sama na sebi pošteno redi. Pri vsem tem pa je tudi Tine mladenič, kakršnega si le želeti more najbolj izbirčno dekle. Vidiš, Metka, ko bi se našlo kaj takega zate! – Pa kaj ti bom dalje prikrivala, kar mi dela veliko veselje. Tine sam je že govoril z menoj; lahko si misliš, ali mi je bilo to pogodu ali ne – a nisem mu vendar obljubila ničesar; dejala sem mu, naj le s teboj govori!

Nu, kaj se ti zdi, Metka? Kajne, da bi se kaj takega ne bila nadejala. Kajne, da je to velika sreča in čast, da je Valentin, ki bi bi lahko potrkal na vsaka vrata, izbral ravno tebe? Pa kaj je to? Kaj molčiš?«

»O ne jezite se, ljuba mati, če vam ne morem precej odgovoriti! Res moram reči – nisem se nadejala take časti – in čutim, da je nisem nikakor vredna. Bojim se, da bi se ne kesal pozneje, ko bi mene vzel – in tudi zame je bolje, da ostanem tako! Kaj se mi mudi možiti se, saj tako dobro kakor pri vas, mi ne pojde nikjer.«

»O ne, ne! Ne boš me premotila s takimi izgovori! Nekaj drugega mora biti, kar ti brani, da se ne poprimeš brez premisleka sreče, katero ti je sam Bog naklonil. Ti nisi odkritosrčna, prikrivaš mi nekaj, kar pa moram vedeti. Bog ne daj, ko bi zvedel Tine, da si se pomišljala samo eno trenutje. Usrdil bi se in tvoja sreča bi bila zapravljena in izgubljena za vselej!«

»Če pa že mora biti, ljuba mati, pa mi vsaj malo časa pustite; saj se ne branim, ali tako reč je vendar treba malo premisliti.«

»Kaj je tu treba premisleka! Z obema rokama se okleni sreče, ki se ti ponuja danes in morda nikoli več ne. In da ti povem naravnost: še danes popoldne, je dejal, da te pride snubit sam, in rada sem mu dovolila, ker nikdar bi se ne bila nadejala, da se boš le količkaj pomišljala.«

»O mati, mati, le danes ne, danes ne! Jutri, pojutrnjem, kadar boste hoteli, le danes ne! Ne morem in ne smem mu dati odgovora, kakršnega hočete vi in on!«

»Kaj je to, Metka? Tu mora biti nekaj, kar pa hočem vedeti, moram vedeti!«

»O mati, mati, o ne ravnajte tako grozovito s svojim ubogim otrokom! Ne silite me, da vam razkrijem, kar bi mi za vselej odvrnilo vaše srce! Ne delajte me še nesrečnejše. Sam Bog ve, kako sem nesrečna!«

»Moj Bog, moj Bog! Vsa moja skrb in moje prizadevanje, vse moje upanje, da bom imela posebno veselje nad tem otrokom na stare dni, vsa moja tolažba, vse se bo razbilo nad trmo tega porednega, nepokornega dekleta!«

»Ne, ne,« govori dalje z mečjim glasom, »ne moreš ravnati tako grozovito s svojo materjo; saj si bila vselej pobožno, poslušno, presrčno moje dete, moje veselje, moje oko. Kaj sem prestala in pretrpela za te! Ko si bila hudo bolna v sedmem letu, tako da je vse dejalo: Zdaj pa zdaj bo ugasnilo sirotišče, takrat se nisem ganila od tebe; poleg tvoje posteljice sem ponoči ležala na tleh, očesa nisem zatisnila, ves čas sem vlekla na uho, ali še dišeš. Komaj si se ganila, že sem bila pokonci; hitro sem luč vpihnila, prekladala te in posteljico ti prestiljala in zrahljevala. Kolikokrat sem te vzela v naročje, gor pa dol te nosila, pela ti in tešila te, da si zopet malo zadremala. Ko si že pojemalo, sirotišče, kakor ribica na suhem, takrat pa so vsi dejali, da le materin dih ti je vpihal zopet življenje, – Prav zase sem te hotela vzrediti, tako za poboljšek na stara leta! – O kako bi bilo lepo! Ti bi bila kakor gospa: vse bi te gledalo v nedeljo pri maši, pozdravljalo te in se ti priklanjalo. O kako veselje stari materi! Saj roditelji nimajo druge sreče, nego če vidijo svoje otroke srečne in spoštovane! Kaj mi, Metka, res ne privoščiš tega? Kaj pa hočem nego tvojo srečo? – Kajne, Metka, da mi ne moreš odreči tega?«

Pri teh besedah vstane mati, stopi pred svojo hčer, oklene se je okrog vratu ter gleda jo z mokrim, milo prosečim glasom.

Ko Metka vidi svojo mater tako pred seboj, ne more se dalje držati, zdrsne prednjo na kolena, skrije obraz v njeno krilo ter med ihtom in solzami govori te besede:

»Mati, mati, o ne zavrzite svojega nesrečnega otroka! Bog mi je priča, kako rada bi vam spolnila željo, ali; – ne morem – ne smem! – Moje srce ima že drug!«

»In kdo je tisti nesrečnež, ki mi je zapeljal moje dete?«

»Teodor! O ne zapeljal – mati!«

Kakor bi jo bila kača pičila, odskoči mati pri tem imenu, tako da Metka pade na obraz na tla.

»O ti brezbožno dete,« vpije, »pojdi, pojdi, obesi se mu na vrat! Naj dela s teboj, kar hoče. Kadar te bo sit, pa te popusti za plotom! – O, Bog te bo kaznoval, ti nečast in sramota naši pošteni hiši!«

Metka leži na obrazu, ne oglasi se in ne gane. Ko to mati vidi, prestrašena skoči k nji in ko ne čuti v nji znamenja življenja, popade jo neizrečena groza. Dvigne hčer od tal, strastno jo objema in poljublja, stiska jo na prsi, ogovarja in po imenu kliče; položi jo na posteljo, boža ji lice in čelo in še strastneje poljublja. Ko se poslednjič Metka zave, odpre oči ter se je oklene, takrat pa mati ne ve, kaj bi počela. Smeje se in joka, prosi odpuščanja, tolaži jo in zopet objema in poljublja.





III



VALENTIN



V senci pod starim košatim orehom pred hišo sedi popoldne Metka z debelo knjigo v rokah. V travi pri njenem znožju leži Sultan. Pazljivo se še enkrat ozre okrog in ko vidi, da je vse mirno in varno, pobesi ušesa, položi težko glavo na stegnjeni prednji nogi, pomižikne še nekolikokrat z velikim trudom, potem pa zamiži. Mirno je njegovo spanje, ker ima dobro vest. Le sitne muhe ga dražijo, in mu ne dade pokoja: zdaj je treba pomigati z ušesom, zdaj mahniti z repom, zdaj celo hlastniti z gobcem po kateri. A preti mu še večja nesreča.

Od sosedovih priskače mlad psiček; vidi se, da se mu je treba igrati po vsej sili. Kakor neumen skače in pleše okrog Sultana, laja in bevka, vleče ga za uho, zaganja se nanj; a vse zastonj. Nekoliko kratov Sultan nejevoljno zarenči; ko mu je pa le preveč in ko vse nič ne pomaga, takrat pa butne s svojo težko glavo ubogo živalco tako, da kakor bi jo vrgel iz prače, daleč odleti in se trikrat prevrne, preden v travi obleži. Vse pobito in omamljeno se pobere, stisne rep med noge in klapá klavrno domov.

Malo v stran se je spravila koklja s svojo drobno družino. Kakor more, široko se dela in vabi s prijaznim kločenjem svoje male kebčke pod varna krila. Nekateri poslušajo in gredo pod njo; a ker jim je, mislim, pregorko, gledajo ji skozi perje, kakor okozi akno. Drugi se obotavljajo, postopajo okrog nje, zaganjajo se kvišku ter nagajivo kljujejo rdeči podbradek materi, ki se drži tako modro. Najporednejši pa se ji celo zaganjajo in skačejo na hrbet – toda le malokateri ga doskoči, in kadar je že gori ter se misli okoristiti, pa zdrsne na tla. Starka vse mirno trpi.

Zdaj se priplazi, na pol mižeč, leni maček skozi priprta hišna vrata. Rep drži pokonci, prav tiho zamijavka in pogleda okrog sebe. Kaj vidi? – Kakor izgubljena ovčica tava pišče daleč od svoje matere in neskrbno kljuje travo, kakor je videlo mater. Pregrešne, poželjive misli se zbujajo v mačkovih prsih; sline se mu cedé po tolsti južini. Saj je pa tudi prilika prezapeljiva; kako se je braniti! O maček, maček, stavi se krepko v bran skušnjavi, drži se moški! Saj te imajo tako že malo na sumu, da si enemu, ki je nanagloma izginilo, vrat zavil! – Ko mu tako raste in raste poželjivost, pogleda svojo mlado gospodinjo, ki jo tako čisla in ljubi, zdaj pa krepkega Sultana, ki sicer še spi, pa naj zasliši najmanjši šum, in kakor blisk skoči na noge, in tedaj gorje ti, hudodelnik! Zdaj zopet postranski pogled na ljubo belo nedolžnost v zeleni travi. Zdaj je boj najhujši v njegovih prsih. Že se je pripravil na skok, a njemu na čast bodi rečeno, njegov dobri duh ga o pravem času potegne nazaj. Zamiži, da ne vidi skušnjave; krepko se obrne ter korači zopet na peč, dasi zmagalec, s pobešenim repom, z lahko vestjo, pa težkim srcem – stari grešnik! – Mi se pa veselimo njegove zmage in ne kratimo mu zaslužene slave s pomislekom, da ravno, ko mu je bila grešna poželjivost prikipela do vrha, ko je že mislil pasti v skušnjavo, da je bil ravno v tistem hipu Sultan jezno z gobcem hlastnil po muhi.

Metka zapre knjigo, nasloni se nazaj na drevo, položi križem roke in mirno sedi. Saj ji ni moči brati, vedno ji uhajajo pogledi tja, kamor jo vleče srce, tja do belega gradiča, ki z zelenega griča gleda tako prijazno po tihi dolinici! – Tako zamišljena deklica ne čuti, da se ji bliža mladenič v navadni lovski obleki. Ko je že blizu nje, pozdravi jo:

»Dober dan, Metka!«

Metka se prestraši pri teh besedah in s slabim glasom, da se komaj sliši, odgovori:

»Bog ga daj, Valentin!«

»Tako sama?«

»Sama in ne sama. Ta knjiga mi dela lepo druščino, da si je lepše ne morem želeti.«

»Ali smem vedeti, kaka je ta knjiga?«

»Prosim, poglejte.«

»'Življenje svetnikov'. Gotovo lepo branje.«

»Lepo in poučno. Človek nahaja v tej knjigi tolažbe v vsakem stanu svojega življenja. Vam ni znana, kakor je videti?«

»Metka, zakaj me vičeš?« Pri teh besedah, ki jih je Valentin izgovoril z mehkim glasom, pogleda jo z neizrečeno milim očesom. Vsa njegova ljubezen je bila v tem glasu, v tem pogledu. Metki ta pogled, ta glas presune srce; komaj ima toliko moči, da mu odgovori:

»Kako bi pač mogla drugače? Kaj vam bom jaz, preprosto kmečko dekle, ki mora biti veselo, da le govorite z njo!«

»O ne, ne! Ne govori tako, Metka! Nekdaj je bilo pač drugače. Ali se ne spominjaš več, Metka, tistega časa, ko sva vkupe hodila v šolo, vkupe se učila in igrala? Veš, kako so nama zmerom nagajali dečki in naju dražili, da vedno tičiva vkupe, da sva že kakor mož in žena. Tebi pa ni bilo mar vse to, z menoj si rajši hodila, z menoj govorila nego z vsakim drugim. In pozneje, kadar sva se srečala, kjer sva se videla, vselej sva se pozdravljala. Če si mogla, podala si mi roko ali pa vsaj od daleč si mi prijazno pokimala z glavo. In ko sem odhajal na Štajersko k stricu, veš, kako sva jemala slovo? Meni se je trgalo srce, spregovoriti nisem mogel besede, in ti – podala si mi desno roko – in roka se ti je tresla! O šlo mi je po vseh udih! Z levico pa si brisala oči – in dejala si mi: Bog s teboj, Valentin, pa vrni se skoraj! – O te besede so mi bile sladko tolažilo. In v tuji deželi, daleč daleč od tebe, mislil sem vedno nate; čutil sem, da te ljubim, da ne bom ljubil nikoli druge, da le s tabo morem biti srečen. Delal sem, trudil in učil se z veseljem, da bi le vreden bil tebe. Veselil sem se vedno noči: v sanjah sem bil pri tebi, za roke se držeč sva se sprehajala po ljubih znanih krajih. O lepe sanje! – Prišel sem – čez tri leta, čez tri dolga leta! – Pozdravila si me prijazno, podala mi roko. O roka je bila mrzla, ni se ti tresla kakor nekdaj! Metka, Metka, kaj čem misliti? – Glej, tu stojim pred teboj; Metka, pojdi, če ti je mogoče, in bodi moja! – Ne! Glej, pokleknil bom predte! Govôri!«

Metka ne ve, kam bi se dela, kaj bi rekla.

»Valentin! Valentin, kaj bi rekel kdo, ki bi vas videl tako! Vstanite!«

»O pusti ljudi! Kaj meni mar svet! Tukaj klečim pred teboj. Eno besedo, le eno besedo, potem pa grem! Metka, pojdi z menoj, ne obetam ti sreče, a – po rokah te hočem nositi, iz oči ti brati vsako željo. Ne mož, hlapec ti hočem biti! Metka, ali res ne moreš?«

»Moj Bog, moj Bog, kaj mi je začeti? O ne zamerite, nisem se nadejala kaj takega! Vstanite! – Vstani, Valentin! – Saj veš, da sem te vedno rada imela – a –«

»O ti me ne ljubiš!« zavpije Valentin in skoči kvišku, »ti me ne ljubiš! Ko sem v daljni deželi zdihoval, hrepenel po tebi, ukradel mi je drug tvoje srce. O moje lepe sanje! Zbogom, Metka! Bodi srečna in Bog s teboj!«

Preden je mogla še kaj spregovoriti Metka, izginil je že med drevjem. Z obema rokama si pokrije obraz; solze se ulijó po njenem prijatelju, po njeni sreči, kateri je dala slovo, katera je zdaj izginila izpred oči. Srce: se ji trga – ali – ne more drugače. Ubogo dekle!

Kakor obstreljena zver divja Valentin domov.

»Kaj ti je, Tine?« vpraša ga mati. prestrašena. »Moj Bog, kakšen si! Kaj se je zgodilo? Goôdri!«

»O mati, mati! Vse je minilo; ne ljubi ime več, drug mi je zasačil in ukradel njeno srce! O kako sem jo ljubil! Kako živeti brez nje?«

»O molči, molči, moj sin! Bodi mož! Izruj si jo iz srca kakor plevel iz grede! Ni jih vredna tvojih solz, prevzetno kmečko dekle, ki se je prevzelo, ker ima malo glajša lica od drugih. A le molči, to ji ne ostane tako; božja šiba jo zadene prej ali pozneje. – Kaj ti je sila žalovati, sin moj ? Če ti je odrekla ena, ali jih nimaš na izbiro boljših od nje? Kaj ti je? Ali nisi lep, nisi bogat? Nekatera zdihuje na skrivnem po tebi; nekatera obrača nate poželjive oči. Stegni roko pa prileté in ne boš imel druge skrbi nego izbirati, katera je boljša.«

Ko vidi žena, da ji ničesar ne odgovori sin, misli, da ga je potolažila in pregovorila z zadnjimi besedami; mirno gre torej iz sobe po svojih opravkih.

Valentin je komaj slišal materino tolažilo; sedel je na mizo naslonjen in obraz v obe roki skrival.

Čez nekoliko časa plane kvišku, sname puško s stene, obesi jo čez ramo ter gre hitro iz hiše. Vesel skoči njegov pes Fido, to videč, izpod mize. Vesel, pravim, ker dolgo časa je ogledoval žalosten svojega gospodarja, in ni vedel, kaj bi si mislil, saj ga takega ni še videl nikoli. Zdaj pa si misli, da je že zopet vse v redil. Hajdi, le hitro za njim v zeleni gozd! In kakor strela šine skozi vrata, še ne utegne, kakor sicer, stegniti si lenih udov. Kmalu sta bila čez trato v gozdu.

Pridno, kakor nikoli, spusti se Fido na sled. Ali danes, ljuba zvesta, žival, zastonj ti je ves tvoj trud. Vzdigni mu zajca, srno ali visokorogatega jelena; naj se veselo razlega tvoj glas po gozdu, on ne sname puške z rame. Danes je brez skrbi vsa gozdna žival. Nič se ne boj, od vršiča do vršiča skakaj, ročna veverica; brez skrbi si zigravaj s svojo zajko, plahi zajec; še tebi se ni bati, ki se tiho plaziš skozi grmovje s hudobnimi, nameni v glavi, košatorepi lisjak!

Kako drugače pa je hodil sicer Valentin po gozdu! Poznal je tu vsako drevo in vsako drevesce. Sprehajal se je med njimi kakor med svojimi znanci. Tu je odkrhnil gredoč mladi bukvi suho vejo, ki jo je kazila; tam je potrkal starikavemu gabru na deblo, ali je še zdrav njegov drob. Največje veselje pa mu je delal zarod mladih košatic, ki so stale in se šopirile kakor zbor desetletnih deklic, vse enolike. Nikoli ni šel mimo, da bi ne bil malo postal in ogledoval jih z veselo zadovoljnostjo; časi je tudi prijel katero prijazno za mladi vršiček, kakor bi jo hotel pohvaliti, da tako pridno rase in tako vrlo napreduje.

Ali danes mu ni mar ne staro drevje ne mlado. Slep je in gluh za vso gozdno lepoto. In vendar, kako veselo je tu ravno danes. Ker odnehuje poldanska vročina, začenja se novo življenje in gibanje po gozdu. Ptiči zopet pojó in žvrgolé skakaje in frfraje od veje do veje. Pisana žolna pleza po starih bukvah in potrkuje sem ter tja na votlo deblo s svojim dolgim, trdim kljunom, kakor bi hotela reči: Ali ste doma, žuželke? Čez peščeno stezo urno korači dolgopeti keber; zagledal je na oni strani drobnega, nagega polžka, ki mu bo tolsta južina. Tu se ubija drobna mravlja z velikanskim hlodom, akoravno je danes sveta nedelja. Tam, kjer je posekano drevje in rase visoka trava, vmes pa pisane cvetke, ziblje se metulj od cveta do cveta. Komaj počene na enega pa že zopet na drugega; za njim pa pribrenči pridna čebelica, pogrezne se v vsak cvet in skrbno ga preiskuje; ne pusti ga, dokler mu ni izsrkala zadnje slaščice; potem pa, ko je obrala cvet za cvetom, vrne se vesela domov.

Tako so vse stvari žive in vesele; žalosten je edini človek, ki hodi med njimi. V Valentinovih prsih ne sije sonce, ptiči ne pojó; zakril mu jih je črni mrak in grobna tihota.

Obrne se tja, kjer je najtišji in najtemnejši gozd. Tu sede na star bukov parobek in puško nasloni na bližnje drevo, upre se s komolci na kolena, skrije obraz v roke in tako sedi dolgo časa.

Ko vidi Fido, ki je bil prišel zopet za njim, svojega gospodarja tako brezupnega, stopi predenj in gleda ga žalostno. Ko se pa gospodar le ne gane, začne tiho cviliti, potem pa ga s prednjo šapo rahlo popraska po kolenu. Ali slabo mu je plačano to milovanje. Česar še nikoli ni storil, nevoljen ga sune Valentin z nogo, tako da uboga zvesta žival odleti v stran. Pri tej priči pa mu je žal, gre k svojemu psu, ki ga gleda žalostno, kakor bi mu hotel reči; Zakaj si mi to storil? in gladi ga po glavi, rekoč: »Nič se ne boj, moj Fido! Saj ti si mi zvest, ti me imaš rad, ti me ne izdaš, ti si moj edini prijatelj na svetu!«

Te besede so mu malo polajšale srce. Vzame puško in gre zopet dalje. Kam – sam ne ve.





IV



PRI STUDENCU



Proti večeru, ko je bila že pojenjala huda vročina, vzame Metka pa navadi vrč ter gre k studencu po vodo. Ko pride k studencu, podstavi vrč pod lesena koritce, potem pa sede na kamneno klop, z mahom že na pol zaraščeno. Vrč je že zdavnaj poln, voda okrog in okrog vrvra iz njega; ali Metki ni nič mar vse to, še zmerom sedi globoko zamišljena. Kako bi ne? Saj tu jo je pritisnil prvič na prsi; tu jo je prvič poljubil. O zlati čas, kako daleč in vendar kako blizu! O, prvi poljub, kako ji je prešinil vse ude, kako je trepetala v rajski slasti duša in telo! In zbudil ji je veselo pomlad. Kako ji je mahoma zdaj v prsih jelo kliti in kaliti, zeleneti in cvesti, peti in gostoleti. O ljubezen, ti pomlad življenja! Kako more tako drobno srčece nositi toliko sreče!

Ljubila ga je. Kako? Zakaj? Kako bi pa mogla ne ljubiti ga! Ali ga pa sme ljubiti? Kdo je on, kaj je ona? Kaj bodo dejali? Kaj bo iz tega? Kdor vpraša in premišljuje tako, ta ne ljubi.

Koliko neizrečene radosti ji je prinesla ljubezen in koliko žalosti! Ko se je prvič ločil od nje, o kako se je trgalo nje srce! Kako je žalovala in jokala, zdihovala in hrepenela po njem, ko je živel daleč od nje v tujem mestu. Ali misli tudi on nanjo, ali ji ohrani zvesto srce? O, ko bi ljubil drugo? Pa saj je tako dober; saj ve, da bi to bila njena smrt! In pa, katera na svetu bi ga mogla tako ljubiti kakor ona? Tako ji je plavala vedno duša med upom in strahom, a up in strah, veselje in žalost, poželenje in hrepenenje, kako je vse sladko! – Kaj je življenje brez ljubezni! A zdaj? Česar si je želela tako dolgo, prišel je – videla ga je v cerkvi, videl jo je tudi on – a kakor bi je ne poznal! O to je bilo, kakor bi ji bil nož zasadil v srce! Pozabil jo je – pozabil! Tema je v njenem srcu, tema pred očmi, in vendar je svet tako jasen, tako vesel okrog nje!

Ko tako sedi pogreznjena v temne misli, mahoma ji nekdo od zadaj z obema rokama oči zatisne. Sladka groza spreleti pri tej priči po vseh udih žalujočo deklico. Kvišku plane in oklene se z obema rokama svojega ljubega. Dolgo dolgo ostaneta tako molče – saj katera beseda bi pa mogla izreči to, kar čuti srce, ko bije na ljubečem srcu?

»Kaj se me nisi nič ustrašila, ko sem te tako od zadaj prijel?«

»Ustrašila? O kako bi se ustrašila tebe?«

»Kako si pa vedela, da sem. jaz? Saj me pač nisi videla!«

»Videla ne, a čutila. O če se me dotakneš ti, spreleti me tako čudno, neizrečeno sladko čutilo! A – vi moški ne umete tega! Kaj pač govorim take reči s teboj, ki nisi vreden niti ene dobre besede. Res prav grdo si delal z menoj – še pogledati me ne v cerkvi – a videl si me, prav dobro vem, da si me videl; po drugih si se pa oziral in ogledoval jih prav z veseljem! O to je bilo grdo, prav grdo'!«

»Odpusti, Metka! Veš, to sem delal nalašč tako; hotel sem te le izkušati in videti, ali sem ti še kaj mar.«

»Ko bi bil vedel, kako me bo to bolelo, gotovo bi ne bil tega storil. A kaj to vam moškim! Kar vam pride na misel pa mora biti; me ženske naj pa trpimo, saj nismo za drugo na svetu nego vam za igračo in kratek čas. Pa še vesele,

srečne moramo biti, ne godrnjati, da se ponižujete do nas. Ti si tudi izmed tistih –«

Ker mu ne more hitro najti pravega imena, oklene se ga okoli vratu, stisne ga z vso močjo in na usta ki jih je bil ravno odprl, da bi jo prosil odpuščanja, založi mu krepek, dolg poljub. Tako je bil mir besedi.

Mirna in spravljena sedeta na klop, a tako, da sta obrnjena drug v drugega.

Zdaj položi Metka svojemu ljubčku roke na rame, gleda mu z neizrečeno mehkim, rosnim očesom v obličje ter pravi:

»Dorče, ali si mislil kdaj name v Ljubljani?«

»Kaj me vprašaš? Noč in dan mi je bila tvoja podoba –«

»O ne, ne! Zlati moj, ne tako! Ne govori več, nego je res! Povedi mi le, ali si mislil kdaj tako prav iz srca name, ali si želel biti pri meni?«

»Bog mi je priča! Veliko velikokrat!«

»O prisezati znaš in se prilizovati, to vem. Ti prilizovalec!«

»In ti – golobička moja – ali si mislila name, ali si mi ostala vedno zvesta?«

»O to si pa vprašal prav nespametno, brez premisleka! Zvesta? – To je grda beseda! Prijatelj moj, ti znaš lepo govoriti, sladko poljubljati; ali ljubiti, veš, ljubiti tako prav v dnu srca ljubiti, tiho, skrivaj, gorko, po žensko ljubiti, veš, to znam pa jaz bolje. Pa veš, Dorko, da ni prav, ker te ljubim?«

Oblak, ki ji je omračil v tem trenutku jasno, srečno obličje, prežene ji naglo ljubeči pogled iz Teodorovega očesa.

Kakor bi se hotela zagotoviti svoje sreče, objame ga zopet in sloni mu dolgo na prsih. On ni videl solz, ki so ji lile iz oči – od žalosti ali veselja, kdo ve? Ali pa od obojega!

Ko se je izjokala, povrne se ji zopet prejšnja jasnost in veselost.

»Dorče, povej mi,« nagovori ga žez nekaj časa, »a prav po pravici mi povej, nič se ne boj, da bi me ne razžalil: ko si tako videl lepe mestne gospodične v dragih svilenih krilih, ki se znajo tako lepo vesti in tako učeno govoriti, ali se nisi tedaj pomilujoč spominjal preprostega, ubogega kmečkega dekleta, ki ti še komaj ve povedati, kako te ljubi; ki nima drugega bogastva nego zvesto ljubeče srce – o povej – ali ti ni bilo časi žal, da si obrnil nanjo oči?«

»Metka, o ne govori mi tako, ti nedolžno, nepopačeno dete! Ti ga ne znaš, in srečna si, da ga ne znaš tako imenovanega omikanega, gosposkega sveta, njegove notranje puhlosti in praznote, njegove hinavščine in sleparstva, ki toliko obeta, a ničesar ne spolnjuje. V njegovem hrupu in šumu, svitu in blisku, ki je toliko za uho in oko, a nič za srce – veruj mi, tu sem se tebe spominjal, s srčnim veseljem, sladkim hrepenenjem, kakor pobožne, sladko dišeče vijolice med koprivami in drugim plevelom; ravno takrat sem te šele prav pogrešal, hrepenel sem po tebi in le tem bolj sem te ljubil.«

»Dorko, ti imaš dobro srce in govoriti znaš tako lepo, tako sladko, da bi te kar zmerom gledala in poslušala. Dorče, še veliko boš videl sveta, poznal boš mnogo žensko in mnoga se ti bo vedela prikupiti. O pusti – kaj boš – saj vem, kaj me čaka – a verjemi, ljubi moj, nikdar ne najdeš zvestejšega srca, nikdar ženske, ki bi te tako srčno ljubila, kakor te ljubi tvoja Metka!«

Med takimi pogovori se ji povrne vsa njena presrčna šaljivost in nagajivost, ki ji je tako lepo pristojala.

Ko se tako suče in smuče okrog njega, zagleda mu v suknji na prsih majhno knjižico, ki mu je gledala iz žepa. Naglo seže ponjo in preden ji more braniti, ima jo že v rokah odprto ter jo pregleduje s pravo žensko poželjivo radovednostjo.

»Le brani se, le brani, vse ti nič ne pomaga! Tu notri imaš svoje skrivnosti. O Bog ve, kaj bom videla, a videti moram!

Pesmice – same pesmice, čakaj!



Za góre sonce že zahaja,

na zemljo pada rosni hlad,

sladák spomin mi v prsih vstaja,

ljubó me hodi pozdravljat.



Oblaček ti, ovčica bela,

po nebu plavaj mi naprej;

poglej, kaj ljubica mi dela,

da jo pozdravljam, ji povej!



Če misli name, bodi zdrava,

želim iz srca zdihujoč;

povédi, naj mi sladko spava,

prijetno sanja; lahko noč!



O srečna – katera si že bodi! Kako si jo moral pač ljubiti, ker si zložil nanjo tako lepo pesmico.



V tvoje goste Tvoje lepe,

črne lasé črne očí

vplêlo se je vnele so me,

moje srce. deklica ti!



Tvojih ustec

sladki poljub

vlíl mi v žile

smrten je strup.



O kako mora biti pač lepa ta srečna tvoja ljubica!«

»Ali bi jo rada videla? Povej!«

»O ne šali se tako z menoj! Ti ne veš, kako mi je hudo!«

Teodor vstane, prime jo za roko ter jo pelje malo niže, kjer je delal studenec tolmunček, čist in jasen kakor ogledalo.

»Če jo hočeš videti, mojo ljubico, tu noter pogledi pa jo boš videla!«

Nehote se pripogne deklica in ko se zagleda v vodi, zasveti se ji v rajski svetlobi obraz kakor sonce, ki stopi izza deževnega oblaka! S sladkim nasmehom na ustih, z ljubeznijo v očeh obrne se vanj in zahvala njena bil je srčen poljub.

Vtem se je bilo sonce skrilo za góre; odhajajočemu daje slovo čreda belih, z zlatom obrobljenih oblačkov, zbranih ob višnjevem nebu. Iz kotov dolinice vstaja mrak in prepreza počasi molčeče logove. Božji volek se oglasi v travi in prijazno škriplje svojo večerno pesem. Studenec poleg njiju sladko žubori in šumi ter obila voda grgra in vrvra pod njim iz pozabljenega vrča. Sreča in veselje je razlito okrog po naravi, sreča in veselje v njunih srcih!

Čuj, kako lepo kos poje v zelenem smrečju!

In lepo je prepeval črni kos, pesem tako žalostno, tako veselo, izvirajočo iz polnega srca! Molče, zamaknjena ga poslušata in pesem njegova jima odmeva v srečnih prsih.

Zdajci poči puška blizu, v gozdu, potem nastane tihota okrog. Preplašena planeta kvišku. Dekle seže po vrču in odide hitro domov. Mladenič pa se obrne srdit proti gozdu, od koder je počila puška. Komaj stori nekaj stopinj v gozd in že zagleda nesrečnega lovca. Bil je Valentin! Bled, prepaden stoji kakor hudodelnik; iz povešene puške se še kadi. – Hitro krene Teodor v stran ter se odtegne njegovemu pogledu.

Valentin je dolgo taval po gozdu, zadnjič pride do obrobja pri studencu. Kaj vidi tu! Metko in – Teodora v sladkem pomenku ter ne daleč od njega na smrekovi veji sedi kos in jima prepeva. Nepopisna grenkost mu zalije srce v tem hipu. Sam ne ve, kaj dela, a sname puško z rame, napne petelina, pomeri in – smrtno zadet se zvalí nesrečni pevec z veje na tla. Pes plane za njim in prinese mu ptiča, ki žalostno poveša glavico, oči ima na pol zaprte in iz zlatega kljuna mu kaplje rdeča kri na tla. Globoko ganjen vzame Valentin psu ptiča in plah kakor morilec skrije ga v gostem grmu.





V



SLOVO



V Gradu je danes vse živo; vse se suče in giblje. Od največjega do najmanjšega ima vsak svoj opravek. Kako bi ne? – Jutri, preden posije sonce, oddrdrá gospodič čez belopeščeno grajsko dvorišče proti Ljubljani in od tod brez pomude prvikrat v daljne dunajsko mesto. Dolgo se je že pripravljalo vse za ta imenitni dogodek; ves mesec je že zbadala igla v hiši, vendar ni še mnoga reč gotova in sonce zadnjega dne je že komaj še za moža visoko.

Na dvorišču stoji častitljiva grajska kočija, ki jo mali hlapec drgne in pere v potu svojega obraza. Peščica bosih vaških paglavcev stoji na strani in zevaje v svetem strahu gleda imenitno opravilo z lepim gosposkim vozom, na katerem se jim zdi vse čisto zlato, ker se tako lepo rumeno leskače.

V konjskem hlevu drgne in snaži v tem času sam kočijaž lepo konjsko opravo, da mu ne bo delala sramote, ko bo podil jutri po mestnem tlaku tako, da bo vse gledalo za njim. Pogostem mora miriti med tem opravilom lepa rjava

konja, katera, mlada, čila in dobro pasena, nestrpljivo s kopiti bijeta ob trda tla; tu pa tam pa se celo strašno zagrozi na njiju, ko grizeta javorove jasli.

Iz dimnika se kadi ves dan, ker v kuhinji se skrivnostno vrši najokusnejša peka na pot odhajajočemu gospodu.

Mati pregleduje še enkrat, zgrinja in sklada sinovo perilo in obleko. O blažene ženske, in trikrat blažene ve materine roke! Kjer vladate ve, tam je red in snaga, česar ste se dotaknile ve, to še dolgo diše blagi duh vašega blagoslova, prijetneje nego drage dišave, ki jih devajo med perilo. Kaj ste ve, to ve samo on, ki je nekdaj užival vaš blagoslov, zdaj pa vas pogreša. Siromak, kdor vas ni poznal nikoli, a blagor mu, komur ve lajšate in slajšate življenje ter mu stráni spravljate trnje, kamenje in drugo napotje, da se ne spotika obnje trudna popotnikova noga.

Dasi objokane, počivajo materine oči z zadovoljnim veseljem posebno na belem tankem perilu. Katera koli dunajska gospodinja ga bo videla, dejala bo: Ta mladenič je iz dobre hiše!

Oče pregleduje in vreduje v svoji sobi mnogovrstna pisma, ki so potrebna sinu. O srečni mladenič, zate misli očetova glava, zate skrbi materino srce. Tebi se ne bo treba ubijati za vsakdanji kruh, tratiti najboljših moči za živež, ki ga brez truda dobiva gozdna žival!

Teodor sam je bil, kakor bi ga ne bilo vse nič brigalo, kar se vrši v gradu. Brez opravka pohaja po gozdu. Težko mu je slovo od ljubih krajev – še težja mu bo pač ločitev od ljubljenega dekleta; težka mu bo, ali ne bojmo se zanj, on jo prebije. Hudo je človeku izgubiti kak ud; vsi so mu enako ljubi in misli, da brez nobenega mu ne bode živeti. Ali naj izgubljavanje človeka še tako boli in skeli, da si misli: Tega ne pretrpim; vendar se pretrpi še najhujše trenutje. Bolečina odnehuje in gine, rana se zaceli, novo življenje se razliva po udih, človek še nekoliko časa pogreša, kar je izgubil, in potem se privadi, bodisi tudi desna roka ali celó bistro oko, ter nazadnje mu ostane komaj spomin tega, kar je izgubil. Tako prebije ločitev tudi Teodor; ali kaj pa bo z ubogo deklico, kateri je on, kar je ribi voda in ptiču zrak? Ali ne bode venila, ločena od njega, kakor rastlina, izpuljena iz redilne materine zemlje? In četudi – kaj zato! – Polje ima veliko cvetic in vsako leto se vrača zopet zelena pomlad!

Bila je lepa poznoletna noč. Po jasnem nebu so bili raztreseni kakor jagnjeta po travniku drobni beli oblački, med katerimi je plavala polna luna, zdaj se skrivaje zanje, zdaj se zopet kazaje med njimi. Bila je ena tistih nepopisnih noči, ki imajo toliko moč do človeške domišljave, do človeškega srca. Ko zreš v to temnomodro nebo, po katerem plava čreda oblakov tiho, mirno dalje dalje, vname se ti v prsih neizrečeno hrepenenje; dvigniti bi se hotel v jasno višavo ter plavati z oblaki dalje dalje, kam – sam ne veš!

Tiho in mirno stoji Svetinova vasica v beli mesečini, samo sem ter tja se od daleč sliši prijazno lajanje čuječih psov. Mirno, kakor bi dremalo, stoji drevje na vrtu, ne gane s perescem; med njimi pa tiho leta netopir za nočnimi živalmi. Zdelo se je človeku, kakor bi slišal in čutil celo zemljo dihati v spanju.

Metka je bila sama doma. Brat je bil šel na daljni živinski semenj in ni ga pričakovati nocoj domov; mati pa so v bližnji vasi pri bolni stari prijateljici, ki smrti pričakuje.

Enajsta ura je odbila, Metka ne misli še na spanje in pač ni težko prerokovati, da to noč ne zatisne očesa. Na oknu svoje spalnice sloni ubogo dekle in oči upira v beli gradič, ki se tako prijazno, blešči na temnem griču, z bledo mesečino oblit. Srce ji pravi, da ta ločitev ni, kakor so druge, ko že ob uri žalostnega slovesa kali v srcu sladki up srečne združitve.

Pač je prisegal in obetal pri slovesu, da ji hoče ostati zvest, da ne bo ljubil nikoli druge; veselo je pilo njeno uho sladke glase, ali srce jih ni verjelo. Ko sloni tako v žalostne misli utopljena, začuje se iz loga prijeten moški glas, ki poje:



Le nocoj še, luna mila,

razsvetljuj mi pot temnó;

z ljubo bova se ločila,

grem od nje jemat slovo.



Daleč pojdem v kraje tuje,

znance pustil bom in dom;

srce mi po nji žaluje,

drugo že pozabil bom.



Če se joka, naj se joka,

meni tudi je hudo;

ko v bridkosti srce poka,

solze naj sladé slovo!



Zdrami, ljubica, se, zdrami,

vstani, če mi spavaš že;

stisni z mehkimi rokami

še enkrat me na srcé!



Še enkrat ljubezen piti

iz oči, iz ust mi daj;

daj v slovo se poljubiti,

Bog ve, bom te še kedaj!



Komaj je bil umolknil zadnji glas te pesmi in že je slonela Metka na prsih ljubljenemu mladeniču; uživala je še enkrat eno tistih trenutij, ko se strne človeku čas in večnost, duša in telo; ko se mu zlijó življenja sovražni glasovi

v mehko, sladko harmonijo; eno tistih trenutij, ki se prikažejo in zopet izginejo človeku v življenju kakor nočnemu potniku žareč meteor na temnem nebesu s svetlim potom za seboj!

Pustimo jo, naj uživat kratko srečo; naj pije iz tega blaženega trenutja moči, da ne omaga v bridkem trpljenju, katerega jo čaka obila mera.





VI



STARA MARINA



Minila je jesen, minila je zima, prišla je za njo zelena pomlad; leto se je vrstilo za pomladjo in zopet je že rumenelo listje po drevju! Kratek čas, pa koliko je prinesel dogodb ubogi deklici! Pretekla jesen ji je vzela mater, zadnjo podporo. Strašen udar otroku, tem strašnejši nji, kateri je preglasno očitalo srce, da ni vsa nedolžna materine smrti! Pomlad je pripeljala v staro Svetinovo hišo novo gospodinjo. Metkin brat je žaloval po svoji materi, kakor je spodobno dobremu sinu; a kmalu potem, saj kmečko življenje ne dopušča dolgega žalovanja, ozrl se je po ženi, katera bi imela biti njemu, kar je bila pokojna mati njegovemu očetu; tako kakor bode moral zdaj on biti hiši to, kar ji je bil nekdaj oče. Kakor v naravi, tako je v človeškem življenju: velo listje, suho vejico; izpodrine spomladi zeleno perje, krepka mladika; staro gre in mlado pride na njegovo mesto.

Marjanica je bila dobra ženska in, kakor smo videli, tudi Metkina prijateljica; ni se bilo torej bati deklici, da bo kdaj napoti novi gospodinji. In res, prijazna je bila z njo in postregla ji je rada, kjer je mogla. Ali vsaka ženska, tudi najboljša, je že ustvarjena tako, da, kakor začne graditi nov dom, novo družino, dela in trudi se, koplje in grabi kakor koklja samo za svojo hišo, za svoj novi rod: tu so njene misli, njeno srce; kar je zunaj tega kroga, to ji je tuje, sovražno! Tako je čutila tudi Metka, da je zdaj, bodisi nova gospodinja še prijaznejša z njo, vendar tujka pod očetovo streho. Sama je bila in tuja vsemu, kar je bilo okrog nje.

In Teodor? Ali ji ni bil on več nego vse drugo? Ali ji ni nadomestovala vsega – in več nego nadomestovala – njegova ljubezen? Teodor? – Bil je, kakršna je večina moških, ne boljši ne slabši! Pisal je iz početka pogostem in gorko; s časom so dohajala pisma bolj in bolj poredkem, vedno krajša, hladnejša. Čutilo je kmalu žensko srce, kako je in kak bo konec te ljubezni. Ali Metka ni bila izmed tistih ženskih narav, ki ljubijo z divjo, silno strastjo, ki mislijo, da morajo dobiti v last, po čemer jim hrepeni srce; ki skušajo zdaj s prošnjami in solzami, zdaj z očitanjem in groženjem pridobiti si zopet in držati srce, ki se jim odvrača; ki rajši pogube svojega ljubega, nego da bi živele brez njega, govoreč: Ker nisem srečna jaz pa še ti ne bodi; če te ne bom imela jaz pa te tudi druga nobena ne bo! – Metka ni ljubila manj goreče, ali njena ljubezen je bila krotka, mirna. Sreča ljubljenega moža je nji bila nad vse; rada ji je darovala svojo srečo, svoj mir, svoje življenje, misleč: Ker ne moreva biti srečna oba, naj bo srečen vsaj on. Žalilo jo je le samo to, da ni mogla zanj storiti ničesar nego moliti in trpeti. V odgovorih na njegova pisma mu nikoli ni očitala ničesar, nikoli mu tožila. In ko je popolnem prestalo njegovo pisanje, umolknila je tudi ona, samo da bi mu ne budila vesti. In le prehitro, le predobro je dosegla ta svoj namen. Ni bilo dolgo in potolažila in umirila se mu je vest popolnem. Rad se je pregovoril, da Metkino molčanje priča, da je z njo kakor z njim; da se je ohladila s časom in nazadnje popolnem ugasnila njena ljubezen; da se je streznila in spametovala, kakor se je on, in da mirno in srečno živi kakor on!

Tako zapuščena je storila Metka v tem času čudno znanje. Živela je namreč pri sosedovih stara žena. Otroci po vasi so sploh govorili, da je sosedova babica, a starejši so vedeli, da žena ni od tod; a kdaj je prišla v vas, od kod in zakaj, tega ni vedel, kakor je bilo videti, nihče. In res je bilo lahko spoznati o prvem pogledu, da ženska ni iz tega kraja. Videlo se je to iz njene podobe, njene noše in njenega govora. Vela, upala lica so bila čudno bela, kakor bi jih ne bil nikdar zadel sončni žarek. Velike črne oči so se čudno odlikovale od belih obrvi in od belih gostih las, ki so ji gledali izpod črnosvilenega zagrinjala, zavezanega pod brado. Zlasti pa so pričale njene nenavadno drobne, gladke roke, da si nikdar kruha ni služila s trdim delom. Govorila je sicer popolnem razumno, a čutilo se je vendar, da njen jezik ni bil od mladosti vajen teh besed, ki jih je tako polno, tako jasno izgovarjala.

Imela je pri sosedu majhno sobico, napolnjeno, kakor se je videlo skozi malo okence, s čudno navlako, z rečmi, kakršne se niso videle daleč okrog v tem kraju. Nikoli ni stopil nihče v njeno skrivnostno temno svetišče; pospravljala si je sama in vedno je skrbno zapirala vrata za seboj. Če so si še toliko prizadevali radovidni otroci, niso mogli dosti videti skozi okence, kjer je bilo polno mnogovrstnih cvetic!

Pod oknom tik zida je imela na sončni strani ozek vrtec z raznimi cveticami, izmed katerih jih je bilo mnogo čisto neznanih ljudem. Te cvetice so bile njena prva skrb, njeno največje veselje. Vedno je imela opraviti z njimi: zdaj jih je presajala in okopavala, zdaj trebila in jim prilivala. Posebno rada je imela gredico s samimi dišečimi vijolicami, tako lepimi, kakršnih ni bilo videti nikjer. Velikokrat so jo videli otroci, kako je čepela dolgo časa poleg njih in na polglasno se pogovarjala z njimi, kakor bi jo umele! –

Če ni bila tu ali pa v svojem hramu, sedela je po navadi ob lepem vremenu pred hišo pod starim košatim orehom na nizkem stolčku, s hrbtom na pol naslonjena na orehovo deblo. Velikokrat ji je ležala na kolenih knjiga, že silno zamazana, katero je bolj pregledovala nego brala, kakor bi jo že na pamet znala, če je kdo radovedno pogledal ji čez ramo v knjigo, da bi videl, kaj vedno pregleduje, videl je sicer znane črke, a če je hotel izgovarjati besede, bile so mu tuje in čisto nerazumne.

Zaradi vsega tega je bila stara ženska ljudem čudna, skrivnostna prikazen, če se je niso že bali, ogibali so se je vendar stari in mladi, ako tudi se nikoli ni slišalo, da bi bila kako žal besedo kdaj rekla komu. Še celo govorilo se je, da je mnogemu že pomogla iz stiske in da mu je prišlo kakor po čudežu srebro v hišo, kadar ga je najbolj potreboval, nihče ni vedel od kod in kako. Najporednejši otroci si ji niso upali nikoli nagajati ali jo zasmehovati, ko je lazila ob palici sključena od vrtiča do oreha in od tod zopet nazaj. Vajeni so bili že vaščani kakor kake druge vsakdanje prikazni stare Marine, kakor so jo imenovali sploh, četudi so vedeli, da to ni njeno pravo ime, in pogrešali bi jo bili, ko bi je ne bili videli vsak dan na svojem mestu.

Tudi Metka je prej malo mislila na staro Marino. A zdaj, ko je bila tako sama, tako zapuščena, ko je tudi ona tako molče posedala tu pa tam, zdaj, ko se je zdela sama sebi in morebiti tudi drugim tako rekoč druga, mlada Marina, ker tudi nji so upadala bleda lica, tudi nji so se sušile polne, gladke ročice, zdaj se je začela približevati stari samici. Neka skrivna moč jo je vlekla do nje, kakor bi bila njena vrstnica, njena družica v trpljenju! Po cele ure je sedela pod orehom pri njenih nogah in se pomenkovala z njo. Kazalo je, da je bila pogodu ta nova družba starki.

»Tako je prav,« reče ji neki dan, ko ji je zopet Metka v znožju čepela, »tako je prav! Stara Marina z mlado Marino, to se ubira! Kaj pa češ? Saj tako nimaš nikogar, da bi se mogla pomeniti z njim kakor z menoj. Pojdi, sirótišče ubogo, pojdi okrog od ženske do moškega in od moškega do ženske ter pripoveduj jim, kaj ti je! Molče te bodo poslušali, z glavo majali, a potem se obrnejo v stran ter pojdejo dalje po svojih opravkih. A jaz te umem, sama jaz vem, kaj ti je in kako ti je pri srcu. Stara Marina ima dobre oči; dasi je stara ko zemlja, vidi več nego kaže. Ti ljubiš in ljubiš nesrečno! O ne pričakuj, da bi te tolažila in slepila, kakor se vedno še sama tolažiš in slepiš! Ugasi zadnjo iskrico upanja, ki ti še tli na dnu srca. Nikdar se ti on ne povrne – nikdar! Pojdi, ti ne znaš sveta, kakor ga znam jaz!



Ljubezen je, ljubezen preč,

nazaj ne bo je nikdar več!



Ali si pa zato nesrečna? Misliš, da te bom milovala? Kaj pa češ? Ali ni bilo njegovo srce na tvojem srcu? Ali nisi užila na njegovih prsih najvišje sreče, kolikor je more prenašati človeško srce? Če je bila kratka ta sreča, kaj pa to – ali se meri sreča po dolgosti? Prejela si in užila svoj del, ničesar več ne pričakuj! Živela si in ljubila! Zanaprej živi v sladkem spominu pretekle sreče. To je mirno, sladko življenje, čista ljubezen, prava sreča! Živi in ljubi kakor jaz! Le glej me! Tudi stara Marina je ljubila in bila je ljubljena; ali tedaj je imela črne lase, polna, gladka lica in žareče oči; pokonci se je nosila in vsak je bil vesel njenega pogleda.«

Strmo gleda deklica staro ženo, ki v tem hipu ni bila več sključena starka. Pokonci se je vzpela za trenutje. Oko ji plamení, lice je oživelo in pomladelo in žari se, kakor večerno nebo, ko ga obliva zlatordeča luč zahajajočega sonca. Kako lepa je bila pač nekdaj ta žena!

A kmalu se zopet zgruzi. Molči nekoliko časa zamišljena in potem začne:

»Česar še ni slišal nihče iz mojih ust, to čem povedati tebi, ker ti me boš umela in vredna si vedeti, kdo je bila stara Marina, katera kakor senca skoraj izgine izpred tvojih oči.

Rojena sem v velikem mestu, daleč daleč od tod, proti strani, od koder prihajajo žerjavi, ko potujejo na jug. Nisem imela ne brata ne sestre, zato sta obrnila roditelja name vso ljubezen. Imela sem obilo vsega, česar mi je koli poželelo otroško srce. Izpolnili so mi vsako tem nespametnejšo voljo in niso mi mogli odreči nobene stvari. To me je storilo svojeglavno. Navadila sem se bila zgodaj dosezati vse, kar sem želela; vendar sem imela dobro srce. Nič ni bilo mojima roditeljema predrago, nič pretežko, kar je koli utegnilo koristiti njihovemu otroku. Učila sem se glasbe, petja, plesa in česar se sploh uče gosposke deklice. Hvale in časti sem bila vajena kakor vsakdanjega kruha. Imenovalo me je vse vprek: lepo, bistroumno, ljubeznivo. Angelček mi je bilo že kakor krstno ime. Vendar me ni oslepilo in napihnilo to dobrikanje; še pusto in prazno se mi je zdelo in zgodaj sem hrepenela po resničnosti in odkritosrčnosti. Zgodaj sem se učila spoznavati ljudi in da ni vse zlato, kar se sveti. V vsem tem blesku sem se čutila nezadovoljno, nesrečno. Prazno je bilo moje srce in zgodaj se mu je vnelo hrepenenje po nečem višjem, neznanem, nedosežnem blagu!

Dvanajstletna izgubila sem očeta, katerega sem, če ne bolj ljubila, vsaj še bolj častila nego mater. Po očetovi smrti zapustiva z materjo za zmerom mesto, kjer nama je bilo zdaj vse tuje in prazno. Imeli smo nedaleč od mesta v prijazni, tihi dolini sredi sadnega drevja prijazno belo hišico. Sem sva se preselili, tu sva živeli v mirni samoti. Bila sem od zdaj materi edina misel, edina skrb. Učila se je z mano, delala in sprehajala se z mano po gozdu in po logih. Pozimi sva obiskavali časi v mestu teto, ki je rada videla v svoji hiši veselo družbo. Napravljala je gostí, plese in druge veselice, kjer sem morala biti tudi jaz. Prišla sem bila v tista leta, ko začenjajo moški smukati se okrog nas. Obsipal me je vedno roj takih častilcev in hvalivcev – vsi eden kakor drug! Vsi se enako oblačijo, enako nasmehavajo in enako govore. Naprej že veš, kdaj se nasmehne, kdaj zdahne in kdaj ti roko poljubi tak gospodič. Če poznaš enega, poznaš jih vse. Moja teta, dobra žena, nasmehovala se mi je zadovoljno in mi čestitala; namerjala mi je zdaj tega, zdaj onega za ženina, ker sklepati zakone, to je bilo njeno največje veselje. Čudila se mi je, da nisem njene misli in pretila mi, da če bom tako izbirčna, nazadnje dekle ostanem. To sem ji pač rada verjela, ker mislila sem, da so vsi taki, kakor ti, kar sem jih videla do zdaj, in nisem mogla misliti, kako bi se mogla kakemu takemu vdati in zavezati za vse življenje. Trdne volje sem bila, da hočem vedno sama ostati; ta misel mi ni imela nič strašnega. Tisto hrepenenje po neki neznani sreči se mi je upokojilo sčasoma in zaspalo v prsih, če sem brala ali slišala pripovedovati o ljubezni, da je vir neskončne sreče, mislila sem, da jaz že nisem ustvarjena za tako čutilo; vendar se nisem zategadelj nikakor nesrečne čutila. Mirno sem mislila, da bodo tekli dnevi brez veselja, brez žalosti.

Dosegla sem bila dvajseto leto, ko mi Bog vzame še mater. Bila sem sama na svetu. Od tega časa nisem več pustila svojega tihega kmečkega doma, kjer sem živela z eno samo staro ženico, ki mi je bila za družbo in postrežbo. Seznanila in sprijaznila sem se bila kmalu z vsemi vaščani, ki so me že prav med svoje šteli. Največje veselje mi je bilo pogovarjati se z njimi o njihovih rečeh. Kakor svoji vrstnici tožile so mi žene in dekleta, kar koli jim je težilo srca. Spoznala sem, da če je kje sreča na svetu, more biti doma le tu na kmetih med prostim, nepopačenim ljudstvom, ki je v vedni zvezi z naravo, kateri se kakor otrok materi na prsih brez skrbi redi.

Bližal se mi je že od daleč čas, katerega ne vidi tudi najpametnejša žena bližati se čisto brez straha. Jaz pač smem reči, da mi ni bila čisto nič mar ta sprememba. Videla sem, kako se mi umika pomlad in bliža se poletje; solza ni

kalila mojega očesa.« – –

Po kratkem molčanju začne zopet starka:

»Vasica naša je stala v ozki dolinici; griči na oni strani so bili kriti z vinogradi, na drugi z gostim bukovjem. Ob gozdnem robu je bila steza, po kateri sem se sprehajévala slednji večer. Prijeten sprehod! Iz gozda me je pozdravljalo večerno ptičje petje, na oni strani pa je bilo lepo gledati, kako so se med zelenimi trtami gibale bele podobe pridnih delavcev. Le sem ter tja sem srečavala kakega vaščana, tako da se nisem čutila čisto same – in pa – nekaj časa že sem videvala po tistem potu sprehajati se mladega tujca. Ali je bil lep – tega ti pač ne morem povedati; toliko pa vem, da je imel nekaj posebnega, nepopisnega, da ga ni lahko pozabil, kdor ga je kdaj videl. Hodil je po navadi roke križem na hrbtu držeč, oči v tla upirajoč. Videlo se mu je, da ni rad srečaval nikogar, tudi mene ne! Če se me pa le ni mogel ogniti, šel je tih mimo mene, malo hitreje, komaj če je sem ter tja malo klobuk premaknil, a videlo se mu je, kako težko mu je bilo to. Kakor smo ženske – ravno ta sem hotela, da bi me pozdravljal. Zakaj vsi drugi, zakaj pa ravno on ne? Moram reči, da me je nekako veselilo spraviti ga, kadar sem koli mogla, v stisko, da se me ni mogel ogniti.

Hodil mi je podnevi bolj in bolj pogostem na misel; ugibala sem, kdo on utegne biti? Pripovedovali so mi, da je prišel iz mesta in da se je vselil za poletje pri nekem kmetu. Ugibali so, da je mlad doktor, a gotovega ni vedel nihče nič. Živel je molčeč, samoten, zdaj kaj bral, zdaj pisal, a največ sprehajal se po gozdu. Ko sem bolj in bolj mislila nanj, začel se mi je sčasoma smiliti, ker sem ga videla vedno tako žalostnega in samega. Kaj je pač moral doživeti žalostnega ubogi mladenič, da ga tako nič ne veseli svet, da se o giblje ljudi kakor divjih zveri! O ko bi mu bilo pomagati! Ko bi vsaj govoril in razkril svoje bolečine, da bi ga človek mogel potolažiti; saj pravijo, da ima veliko moč prijateljska beseda! Nazadnje se mi začne celo v sanje vpletati njegova bleda podoba in kmalu ni bilo skoraj trenutja, da bi ne bila mislila nanj!

Neki večer, ko sem bila zopet po navadi na sprehodu in sem sedela ravno na klopi poleg steze, kjer sem imela navado počivati, pripode se hipoma črni oblaki, nebo se zatemi, strašno se jame bliskati in grmeti. Preplašena se obrnem urno proti domu, ali prepozno! Komaj sem storila nekoliko stopinj, razporjejo se oblaki in ulije se strašna ploha. Tema je bila nastala tako, da sem videla komaj malo steze pred seboj. V tem hipu začujem pospešene korake za seboj.. Bil je on!.– Ko me dojde, molčé me prime pod pazduho ter me pelje pod košato bukev, rekoč: 'Tu bo bolje!' – A kaj dalje početi? Dež je lil neprenehoma in ni bilo videti, da bi hotel skoraj prejenjati, a do doma je bilo še pol ure hoda. 'Le mirno tu ostanite, pa nič se ne bojte, kmalu bom zopet tukaj. S temi besedami izgine moj spremljevalec urno proti vasi, preden sem mu mogla braniti. Kako je hodil, ne vem; povrne se, preden ga je mogel človek pričakovati, z dežnikom in ogrinjalom. Ogrne me, prime me pod pazduho, rekoč: 'Dovolite, zdaj mora že tako biti.' In urno odideva proti domu. Kako mi je bilo na tem potu, ne morem ti povedati. Komaj sem čutila dež, dasi je lil curkoma, in ni me bolelo, četudi sem se spotikala pogostem ob korenine, tako da me je opominjal, naj više privzdigujem noge. Hitro, prehitro sva prišla domov. Spremil me je do moje hiše. Komaj pa sem stopila čez prag, izgine mi izpred oči, da se mu nisem mogla še spodobno zahvaliti.

Drugi dan je deževalo neprenehoma. Storila sem le svojo dolžnost, ko sem poslala k njemu vprašat, kako mu je, ali se ni prehladil? In spodobilo se je, da sem ga prosila, naj me pride obiskat. O kako sem ga pričakovala! Kako leno mi je tekel čas! Kolikokrat sem šla k oknu gledat, ali še ne gre? Kako mi je bilo srce, kolikokrat so se vrata odprla! – Prišel je, dekle, prišel je tisti večer in drugi in tretji; prišel je in z njegovim prihodom so se mi odprla nebesa in usula so name, pozabljeno stvar, v svoji milosti svojih darov obilost!

Govoril je, o kako govoril! Dasi tako mlad še, poznal je svet, poznal je vse siromaštvo in vse gorje, ki tare ubogi rod človeški! Poslušala sem ga kakor zamaknjena in bala sem se izgubiti kako besedico!

Kakor otrok sem se veselila že naprej ves dan njegovega prihoda, tistih večernih ur, ki jih bom preživela z njim. Bila sem zares kakor tiste cvetice, ki se šele razvijó in pričnó svoje pravo življenje, ko se skrije pekoče sonce za gore. Izgubljene in za večno zamujene so se mi zdele vse ure, kar sem jih preživela brez njega. – Brala sva neki večer, bral je on, jaz pa sem poslušala in gledala ga – brala sva tole, prav tole knjigo, ki jo vidiš tukaj. V nji je popisal francoski modrijan vso srečo in vse trpljenje dveh ljubečih src. Bral je dolgo, časi se mi je hotelo zdeti, kakor bi se mu malo zadiral glas. Hipoma zapre knjigo, gre k oknu, kakor bi mu bilo presoparno ter gleda molče skozi okno. Kaj se je tedaj godilo v meni, ne morem popisati. Vstanem, bližam se mu, pokličem ga po imenu. Ozre se nazaj – njegove oči so bile mokre. Pri tem pogledu pa se mi zavrti svet pred očmi, sladka groza me spreleti kakor blisk ter mi omami dušo in telo! Šele čez nekaj časa se zdramim – na njegovih prsih! – Ljubila sem in pila sem z vsemi počutki vso slast in srečo njegove ljubezni. Kakor trudni popotnik pospešuje hojo, ko pada mrak na zemljo, tako sem hitela jaz živeti in uživati. Mudilo se mi je; saj sem bila že toliko zamudila! O zakaj ga nisem poznala prej, v prvem cvetu svojega življenja, ko sem bila še bolj vredna ljubezni dragega moža!

Jeseni je moral iti v mesto – in jaz sem morala iti za njim! Lepo zimo sem z njim preživela. Zdaj me je zopet vse veselilo, kar se mi je prej zdelo pusto in prazno. Obiskovala sva tudi teto, kateri se je bil hitro močno prikupil. Svet naju je imenoval zaročenca, jaz pa sem se bala spremeniti stan, da bi mi pri najmanjši spremembi ne zbežala sreča kakor splašen golobček. O kako hitro mi je zletel golobček, in jaz sem ga sama splašila! – K moji teti je prihajala na večerne veselice tudi hči neke tetine znanke, lepa deklica! – Ljubila ga je in on jo je ljubil. Ljubil jo je, dasi morda ni vedel sam; ali oko ljubeče ženske se ne dá motiti! Tako mora pač biti človeku, ki ga strela zadene, kakor je bilo meni takrat, ko sem spoznala njuno ljubezen. V tistem hipu mi je bilo vse spremenjeno. O dekle, dekle, ti ne veš, kaj je to, in Bog daj, da bi ne vedela nikdar! Kaj sem pretrpela in prebila, tega ne izreče človeški jezik! Kar me je prej veselilo, bilo mi je zdaj zoprno. Kakor srka čebela med iz vsakega cveta, tako sem pila jaz strup iz vsake najnedolžnejše reči. Kar sem videla in slišala, vse mi je le potrjevalo, kako sem nesrečna, če sem ga videla žalostnega, mislila sem si, da je zato, ker ni pri nji; a če je bil vesel, dejala sem si, da je zato, ker jo upa kmalu videti. Ko sem se primerjala s svojo srečno nasprotnico, videla sem jo mlado, cvetočo, tako vredmo njegove ljubezni, pač veliko vrednejšo od sebe, in tedaj se me je polastilo divje sovraštvo. Sovražila sem jo, njega, sebe – sovražila sem vesoljni svet! A kmalu sem se zopet kesala in sramovala take hudobnosti in začela sem mu jo zopet hvaliti in skazovati, kako je vredna njegove ljubezni: naj mene pusti, naj ljubi njo in naj bo srečen z njo. Ali ni bilo dolgo in zopet so mi zavreli možgani. Govorila sem grde besede, zdevala mu imena, kakršnih on pač ni bil vreden. Poslušal me je in gledal ter nič ni odgovarjal. Ali njegovo molčanje mi je bilo najhujše očitanje. Videlo se mu je na obrazu, kako trpi, kako ga v srce boli, da se tako znižujem predi njim. Tedaj pa me oblije neskončna žalost, zgruzim se predenj, objamem mu kolena in začnem močiti mu noge z vročimi solzami. Dvigne me ter poljubi in tolaži; ali čutila sem, da je le dober, da se le sili. In to se je ponavljalo skoraj vsak dan. Ni mi bilo moči živeti brez njega; prisiliti sem ga hotela, da me mora ljubiti. Ali srca, ki se odmiče, ne drže železni okovi! Gledal me je žalostno, a odmikal se mi je dalje in dalje od dne do dne. Kako bi pa bil mogel storiti drugače! Tu divja zver, ne ženska, a tam ga je čakala in molče vabila devica v vsi svoji mladi, krotki lepoti. O čutila sem, da bi res mogel biti srečen z njo; da ga je bolj vredna od mene. O kolikokrat sem sklenila, daj ga hočem pustiti in bežati, da ne bo nihče vedel kam. Ali dolgo časa ni trpel ta lepi sklep. Povrnila se je zopet strast, hujša nego prej. Kakor angel je trpel in prenašal to moje divjanje; nikoli mi ni očital ničesar, nikoli ne rekel žale besede; ali namesto ljubezni mu je bilo stopilo milovanje. To mi je nazadnje popolnem pamet vzelo. Zakaj me vsaj ne sovraži, ker me ne more ljubiti! O strašno je o milostinji živeti njemu, ki je imel poprej vsega obilo! To me je taka razsrdilo in razkačilo, da nisem nič več vedela, kaj delam. Enkrat sem celo z nožem nanj planila! O strah te je slabe starke! Nič se ne odmikaj, ti krotko jagnetce! Saj sem se pokorila, strašno pokorila za to in zdaj sem krotka kakor ti. Izpuli mi nož, ki sem si ga hotela v prsi zasaditi; pogleda me še enkrat – o nikoli ne pozabim tega pogleda – reče mi: 'Zbogom!' In šel je ter nisem ga videla nikdar več! – Drugi dan mi pride pismo. Srce mi je dejalo, kaj bom brala, preden sem ga odprla. Vzel je v njem od mene zadnje slovo! Nikoli ga ne bom videla več. Šel je čez morje. Nikdar nisem nič več slišala o njem!

Hudo sem zbolela. Strašne podobe so mi rojile po glavi in braniti so mi morali, da si nisem življenja vzela. Ko čez dolgo časa ozdravim, bila sem vsa spremenjena. Potolažile so se mi bile divje strasti; mirna sem bila; spominjala sem se kakor lepih sanj sreče, ki mi je bila zbežala. Prej že, ko mi je pripovedoval o svojem lepem rojstvenem kraju, kjer je preživel otroška leta, vnela se mi je goreča želja, da bi videla enkrat v življenju te srečne kraje, v katerih bi bila rada sklenila svoje dni. Saj mi jih je bil popisal tako živo, da so mi bili vedno pred očmi. Kakor sem okrevala toliko, da sem mogla iti iz postelje, začela sem se pripravljati na daljni pot proti jugu, tja v obljubljeno deželo. Vzela sem s seboj kolikor mi je bilo treba; drugo sem razdelila med ubožce.

Tako sem prišla sem. Kaj me gledaš? V tej, ravno v tej hiši se je rodil; pod tem drevesom se je igral prisrčen otrok! Tod je po travi skakal in trgal marjetice! O prisrčne cvetice, tako ste cvele tedaj, kakor cvetete zdaj, in tako boste cvele, ko vas ne bom več gledala. Spolnjena je moja zadnja želja; kaj bi si mogla še želeti? Dišem tisto sapo, katero je dihal on; gledal je tele gorice; tu mu je zahajalo sonce, kakor zahaja zdaj meni! O kako je lepo, kako mi je lahko pri srcu!«

Pri teh besedah, ki jih je govorila stara žena s sladkim, pojemajočim glasom, imela je oči uprte v sonce, ki je ravno zahajalo. Še enkrat zabliskne, potem pa se skrije za goro – tako tudi nji še enkrat zažare oči, potem pa ugasnejo na večne čase.

Tako je sedela, s hrbtom na drevo naslonjena, roke imajoč skrižane na kolenih kakor bela kamnena podoba.

Čez nekaj časa so ozre Metka po nji, ko je ne sliši več govoriti. Ker jo vidi tako mirno sedeti, méni, da je samo tako zamišljena in neče je dramiti. Ker se pa dolgo časa čisto nič ne gane in ker se ne oglasi, ko jo ogovori, obide strah deklico, ki skoči kvišku in prime jo za roke. Roke so trde in mrzle. Zavpije na pomoč. – Nesó jo v njen hram, položé jo na belo posteljo ter napravijo kakor mrliča. – Metka se ne gane od nje. Ko so jo pokopali tretji dan, našli so med njenimi rečmi pisanje, v katerem je bilo vse natanko zaznamovano, komu gre po njeni smrti ta in ona reč. Največ njene ne majhne imovine bilo je zapisane Metki. Ta je bila njena naslednica in živela je po sedaj kakor prednica njena, tiho in mirno brez upa, brez straha, s pogledom, obrnjenim nazaj v jasne pretekle dni.





KONEC



Minila so od tega štiri leta. Zopet je bilo vse živo v gradu: mladi gospod, ki se je bil čez štiri leta vrnil prvič z Dunaja, pripeljal je s seboj lepo, bogato nevesto. Na ženitovanjske gosti je bilo prišlo mnogo gospode iz Ljubljane in povabljeni so bili v gostí vsi, kar jih je bilo bolj gosposkega stanu daleč okrog.

Na rebri grajskega griča, kjer je bila majhna trata, izbral si je bil kovač Zakrajšek z umazanim obrazom mesto za svoje imenitno opravilo, brez katerega se pač ne more in ne sme vršiti tako ženitovanje. Dobrovoljni pomagači, bosopeti paglavci, nabijali so mu v potu svojega obraza debele železne možnarje, sam pa jih je zažigal z dolgim drogom, ki je imel tlečo gobo na koncu. Kolikorkrat so gori v gradu zažvenketali polni kozarci in so se začuli veseli glasovi, zagrmeli so vselej možnarji in tako raznašali veselje po tihi dolinici.

Ko je bila družba v gradu ravno najveselejša, stopi strežaj za ženina, ki je sedel srečen poleg cvetoče neveste, ter mu pošepeta na uho, da je vné mož, ki hoče govoriti z njim. Pač je malo nevoljen mladi gospod, a upa skoraj odpraviti nadležnega obiskovalca. Ali strah ga obide, ko zagleda Metkinega brata, ki je stal kakor sodnik pred njim. S trdim glasom mu reče ta, naj gre z njim. Ni mogel drugače, moral je iti za njim. Bal se je tega moža kakor še nikogar ne v življenju in vedel je zakaj.

Mračilo se je že, ko sta šla urno dol po holmu, čez polje po dolini pa zopet gor na Svetinovo. Nobeden ni spregovoril besede. Teodoru je bilo, ko je šel mimo znanega studenca pod gričem, kakor bi videl poleg njega na klopi sedeti bledo podobo zapuščene deklice. Strah ga je bilo kakor otroka; hitreje je stopal ter ni si nazaj upal ozreti.

Bela kakor rjuhe njene postelje, ležala je Metka v svojem hramu in pri zglavju je sedela Marjanica objokana. Na jasnem obrazu se bolnici ni znalo nikakršno trpljenje; videti pa je bilo, da ima kmalu ugasniti.

Kakor okamnel ostrmi Teodor, ko v hram stopivši vidi bolnico. Metka se skloni pokonci, ko ga zagleda, pokliče ga po imenu ter pomoli mu bledo roko. Teodor pade pred njo na kolena, prime roko ter jo moči s svojimi solzami.

»O ne tako, ne tako, Teodor! Vstani ter sedi semle malo k mojemu zglavju, da bom še enkrat gledala tvoj ljubi obraz! O saj sem dejala, zmerom sem dejala, da prideš, da te bom videla še enkrat; saj imaš tako dobro srce! Zdaj je pa vse dobro; z lahkim srcem bom se ločila. O Teodor, ostani srečen dn vesel in spomni se časi malo svoje Metke! Zbogom, Dorko!«

Še enkrat se ji obrnejo oči v nekdanjega ljubčka, potem se za vselej zapró. –

Imela je lep pogreb. Ker je bila znana daleč okrog, privrela je velika množica mož, žen in otrok spremit jo zadnjikrat.

Prihodnjo pomlad je stal na njenem grobu med prvo travo lep, drag kamen, kakršnega ni bilo videti na pokopališču; postavljen je bil čez noč in ljudje niso vedeli, kdo ga je priskrbel.

Govorili so, da so videli časi ponoči gredé mimo pokopališča stati in klečati pri Metkinem grobu moško podobo. Ugibali eo nekateri, da je bil Valentin, a drugi so trdili, da so dobro spoznali Teodora. Midva pa, dragi bralec, hočeva verjeti, da se niso motili ne ti ne oni!





ZORIN



PREDGOVOR



Dolgo sem se pomišljal in s težkim srcem se namenil razglasiti ta pisma svojega nesrečnega prijatelja; in kdo ve, ali mi ne bo še žal kdaj, ko bode že prepozno, da sem izpostavil in prepustil mladeniča, tolikanj dragega mojemu srcu, temu in onemu v ostro, nemilo presojo. Saj, kakor mi je znan svet, le predobro vem, kako hitro je, zlasti pri nas, vsakdo pripravljen pobrati kamen ter ga zagnati na svojega bližnjega, kateri le kolikanj v svojem mišljenju, v svojem dejanju in nehanju krene na stran s ceste, po kateri se dreví, suje in pehá vélika trgovska drhal! Naj bo blago njegovo srce, vneto za srečo svojih bratov, naj ga vodijo v vsem dejanju najčistejši nameni, kaj to njim? Sanjača ga imenujejo tisti, kateri sodijo najmileje; kako pa ostri sodniki, o tem naj molčimo.

Tak »izgubljenec« bil je moj prijatelj. Srce njegovo je bilo za vesoljno človeštvo; kakor svoje čutil je njegove bolečine; čutil je nepopolnost človeške narave, čutil neskončno, neizmerno trpljenje, po vsi zemlji razlito. Bolečine vsega človeštva ali bolje: vsega stvarjenja – saj trpi tudi žival – bile so mu lastne bolečine, ki jih je prenašal, dokler ga ni zapustila moč.

Dejalo se mi bo, da zdaj ni pravi čas, oživljati in svetu pred oči staviti take podobe. Naš čas se imenuje materialen; resnično je to, a oziraje se po svetu, vidim, in to mi ni majhno tolažilo, da ravno zdaj najblažji duhovi pri vseh izobraženih narodih bolj in bolj spoznavajo, živo čutijo in. navdušeni oznanjajo resnico: da smo si vsi bratje, kar nas po zemlji hodi, popotni tovariši, težko obloženi; da je trpljenje naš del, katero tovarišem zlajševati, ne pa množiti, je vsakemu sveta dolžnost. Ali pride kdaj čas, ko bo kraljevala sprava in bratovska ljubezen med narodi in posameznimi – kdo ve? – to pa je gotovo, da možje, ki so goreli vse svoje življenje za to lepo misel, ki so se poganjali, trudili ali pa vsaj, kakor moj prijatelj, v srcu trpeli zanjo, vsaj niso vredna zasmehovanja, če jim tudi ni bilo dano, da bi dosegli le najmanjši del tega, kar so želeli.

Ne bom pa tajil, da me je vodila pri razglaševanju teh pisem tudi ljubezen do prijatelja, ki mi je bil tako nenadoma, tako siloma vzet, da mi po njegovi izgubi še zdaj krvavi srce. Lepšega spomenika bi mu pač ne mogla postaviti prijateljska roka, nego si ga je zapustil sam v teh pismih, ki jih dajem med svet brez prenaredbe, ker le tako so živa, zvesta podoba te blage, nesrečne duše.

Farizej in levit bosta pač, beroč naslednje vrste, majala z glavo; usmiljenemu Samarijanu pa se morda utrne pri branju pomilovalna solza; njemu podajam v duhu roko; zanj sem pisal, on me je umel.





I

V Parizu, 3. julija.



Tretji dan že sem v mestu, ki si mi ga odmenil za za nekoliko časa v prebivališče, in čas je, da začnem spolnjevati, kar sem ti moral obljubiti pri odhodu. Dasi ne posebno prijatelj okornemu peresu, hočem ti vendar vestno poročati vse, kar bom videl in slišal, mislil in čutil na poti.

Nikar ne misli, dragi moj, da mi je neznano, kaj namerjaš s tem. Dobro vem in živo čutim, iz kakega namena si me poslal po svetu. Zdravniki pošiljajo svoje bolnike v toplice, da si poživé otrple in oslabele ude; in ti, moj zdravnik, poslal si me po svetu, posebno pa v to središče zdanjega življenja in gibanja, da najde hirajoča moja duša nove hrane, novih moči v novih prikaznih in podobah. Poslušen ti hočem biti, kakor mora biti bolnik svojemu zdravniku; – če ne dosežeš svojega blagega namena, ne bodi to moja krivda, kakor ne bo tvoja.

Ko si mi pri odhodu zadnjikrat podal roko v slovo, ko mi je tvoje ljubo obličje izginilo izpred oči, polastila se me je žalostna misel: bogve, ali ga bodeš videl še kdaj?

Vem, da bodeš, ko to bereš, nevoljno majal z glavo, pa vsaj je tvoja volja, da ti ne prikrivam ničesar. »Zakaj ga nisem objel in pritisnil na srce? Srce mi je kipelo, ko sem stal slovo jemaje pred njim – besede mi ni bilo iz ust, solze ne v oko – zdaj pa je prepozno – videl ga ne bom nikdar več!« Te misli se nisem mogel nikakor znebiti. Ko sem bil sam v vozu, stisnem se v kot in zdaj se mi udero prvič čez dolgo časa zopet po licih obile solze. – To mi je zlajšalo srce. Mirneje jamem misliti nate. V duhu preživim še enkrat zlate, nepozabne ure, ki sem jih užil s teboj. Jeli se spominjaš še tistega trenutka, ko sem ti bil, pozno domov te spremljaje, z mladostno zgovornostjo razodel svoje srce, ti pa si mi podal z nepopisnim nasmehom roko ter dejal: »Tudi ti?« In sklenjena je bila najina zaveza. – Od tistega časa pa, koliko si mi izkazal ljubezni, koliko si imel potrpljenja z mojimi slabostmi! O ne srdi se, beroč te besede – katerih se ti nisem nikoli upal izreči v lice. Kaj si mi ti, to čutim prav šele zdaj, ko te nimam več!

O zakaj te nisem našel prej, ko je bilo še čas! Morebiti, morebiti bi bilo vse drugače. Ko je nemila toča pobila rodovitno polje, mogoče, da se vzpne zopet tu pa tu lat, da se ozeleni in obraste – veselega sadu ne bode obrodila. – Pa dovolj že in preveč takih črnih misli! Še se nam smeje življenje, kliče in vabi nas, uživajmo je – post mortem nulla voluptas!

Le tiho, še boš zadovoljen s svojim učencem. Odpreti hočem vse svoje počutke in srkati in piti na vso moč, kar nam lepega in sladkega ponuja življenje. Lahko noč, duša moja! Cras ingens iterabimus aequor!



V Parizu, 4, julija.



Danes popoldne bil sem v Louvru. Dolgo že sem želel videti to glasovito zbirališče najimenitnejših del človeških rok, človeškega duha. Veliko sem pričakoval, še več sem našel! Nov, neznan svet se mi je odkril v tem velikanskem poslopju, kamor je poslal ves izobraženi svet, kar je ustvaril najlepšega v stoletjih. Kar sem poznal prej le po imenu, po slabih popisih in podobah, ta stoji zdaj živo in resnično pred mano.

Kako bi ti mogel popisati, kaj sem čutil, ko se zagledam nenadoma sredi slavnih starogrških kipov! Kar sem videl prej v Monakovski gliptoteki, to je proti temu, kar gledani zdaj, dejal bi, le predgovor, zarja, ki naznanja sonce. Tam sem bil v veži, zdaj stojim v samem svetišču. Kaka resničnost, kaka lepota, kak mir in kako življenje! Kako naravno, preprosto vse, in kako vzvišeno, umetno! Kako telo, kak duh, kake posameznosti, kaka celota, kaka ideja!

Tukaj šele sem spoznal pravi pomen tiste pripovedke o Pigmalionu, ki je oživil mrzli, trdi kamen na svojih vročih prsih.

Zamaknjen sem stal pred tem Apolonom, kateri, če ga gledaš nekaj časa, se ti zdi, kakor da bi se ti jel bližati – bog in kralj – v svojem mirnem, tihem veličastvu in móra te skoraj, da nehote pripogneš koleno pred njim. Zdaj to Artemido a košuto, ki je plaha pribežala v zavetje deviške lovke! In pa naposled to nebeško Afrodito (Miloško). Božja oblast! Je li mogoče, da je žena tako lepa! In ta ponos, ta plemenitost! Kar pa je največje čudo – obe roki sta ji pri ramah odlomljeni in vendar človek, ki jo zamaknjen gleda, ne pogreša ničesar! V duhu vidi, kako jih ima v deviški sramežljivosti sklenjeni nad prsi, s katerih ji je ravno obleka zdrsnila na kolena! – Ko se siloma odtrgaš tem, čaka te vrsta drugih podob, ki se jim ne moreš prečuditi.

Zaboga! Velike, neumrjoče imenujemo ter slavimo v pesmih in podobah samopašne, surove divjake, ki so vihrali od zemlje do zemlje s svojo divjo drhaljo – pred njimi strah in trepet, za njimi požar in jok in stok umirajočih! Duh pa božji se be bliža v grmečem viharju, bliža se v rahlem dihanju pohlevnega vetra. Velik, neumrjoč, stvarniku enak je v resnici umetnik, kateri iz svojega osrčja stvari podobe, ki jih je v svetem trenutku spočela njegova duša, ki jim je življenje dala njegova roka; podobe – kakor njihov stvarnik, neumrjoče, katere bodo živele, dokler bodo veljale večne postave lepote in resnice!

Meni vsaj imajo podobe, ki so jih ustvarili umetniki, več realnosti, več resničnega, pravega življenja, nego so ga imeli milijoni in milijoni, ki so izlezli iz prahu, ki so živeli v prahu in o prahu in slednjič povrnili se zopet v prah – za njimi pa ni ostalo sledu! — Homerjevi bogovi in junaki, Shakespearov Hamlet in Lear, Goethejev Faust so živeli res, živé in živeli bodo, dokler bo živelo človeštvo.

Umetnost je najblažji cvet pravega, čistega človeštva; tisti dar, ki povzdiguje človeka najbolj nad žival ter ga približuje stvarniku. Umetnost je prava oaza v tem pustem, praznem življenj, kjer duša hira in umira od žeje, večno zelen otok, poln hladnih potokov, pisanih cvetic in ptičjega petja, poln življenja in mladosti, harmonije in sreče!

Take misli sa me obhajale, ko sem. se pozno ločil od dragega kraja, ki ga mislim posihmal obiskovati, kadar le utegnem.

Ta dan mi je bilo popolnoma nemogoče pečati se s kako drugo rečjo. Ponoči že v postelji me obide misel, ali bi ne bil morda jaz v umetnosti našel, kar bi mi bilo, če ne izpolnilo, pa vsaj nekoliko potolažilo večno hrepenenje mojega srca ter me vsaj za trenutke povzdignilo nad vse bede tega sveta, ko bi bil nji posvetil vse svoje moči.

Ti sam, vidé, koliko imam veselja zlasti do poezije, si mi pridigoval, naj poskusim v nji svojo moč. A čudno je v tem moje stanje; dasi mi je glava polna misli, srce polno čutil, ni mi moči dati jim življenja!

Imel sem nekdaj čudne sanje. Sprehajam se po zelenih tratah in cvetočih logovih; spremlja me povsod sladko šumljanje bistrega potoka in veselo ptičje gostolenje. Vse je jasno, veselo; srce moje pa žene dalje mogočno hrepenenje; cvetoči kraja izginejo za mano, sprejme me široka ravan, oko ne vidi drevesa, bilke; vse je prazno, pusto, nerodovitno, vse tiho in mrtvo. Sonce, ki se je bližalo zatonu, jame temneti in medleti; luč mu je bleda, mrtvaška, kakršno vidimo o sončnem mraku. Dalje hité začujem čudne čudne glasove, kakor tihi jok bolnih otrok, ihtenje zapuščenih sirot na materinem grobu, jok in stok njih, ki se vijó v smrtnih bolečinah, vmes pa ostri krik obupajočega, ko plane v vodo.

Čim dalje močnejši strinjajo se glasovi v mrtvaško harmonijo. Zdaj zagledam pred sabo široko reko – voda njena je kalna, temna, počasi se vali val za valom,, iz njih pa izhajajo ti čudni glasovi – in pa – strašan pogled: izmed valov se prikaže sem ter tja in se zopet potopi mrtvaško truplo! Tu plava mlada mati z bledimi rokami oklepaje mrtvo dete; tam moško truplo z divjim obrazom, globoko krvavečo rano na golih prsih. Ko povzdignem oči, zagledam na bregu mladeniča, kakršne si mislimo angele, le brez peruti, glavo ima v tla povešeno in dolgi lasje se mu v žalosti usipljejo po obrazu na prsi; po vsem životu mu je razlita neskončna žalost. Boječe se mu bližam ter ga vprašam, kaj pomeni ta prikazen. Vzdigne glavo ter mi odgovori: Reka ta je solzna reka; vanjo se zlivajo vse solze, kar jih joka človeški rod. Trupla, ki jih vidiš, trupla so nesrečnih, ki so si v obupu sami končali življenje; jaz jih štejem; kadar jih bo toliko, kolikor je srečnih videlo sonce, in kadar bo reka napolnila brezno, v katero se zliva, da se z njo operó vse krivice – tedaj bo konec sveta! Ko je te besede izgovoril z nepopisno žalostnim glasom, začne šteti dalje mrtvaška trupla; mene se pa polasti pri tej priči neskončno gorje; žalostneje in žalostneje mi done iz reke mrtvaški glasovi, bližam se bregu; ko stojim na njegovem robu, ko zrem v temno vodo pod sabo, zgrabi me silno hrepenenje, zdihnem – planem vanjo, in nad menoj se sklenejo črni, grenki valovi!...

In tako mi je, kakor bi se bil kopal v solzni reki, kakor bi se bila napojila moja duša z nesrečo in žalostjo, z bedo in trpljenjem vsega človeškega rodu. Ali – in to je moja nesreča – ne najdem besed in bogve, ali je tudi takih besed, ki bi izgovorile, kar mi čuti srce. In tako ostanem pač večno nem!





II



6. julija.



To pismo ti pišem v postelji, pa le nikar nič hudega ne misli. Včeraj sem se malo prehladil – jutri pa mislim, bom že zopet pokonci.

Zdaj imam najboljšo priložnost, da te nekoliko seznanim s svojim domačim življenjem. Stanovanje imam tako, da boljšega mi ti sam ne moreš želeti. Skoraj sredi mesta, komaj četrt ure od mojega Louvra, sem se naselil v velikem »hôtel garni«. Njegova lastnica, moja gospodinja, vdova v najlepši dobi, »entre deux âges«, kakor pravi dobro Francoz, vlada ga z veliko umetnostjo in modrostjo. Lepo jo je gledati, ko na svojem prestolu sedé kakor kraljica Elizabeta, carica Katarina ali cesarica Marija Terezija zapoveduje svojim podložnim, svoji družini; vse vidi in sliši, vse vodi in vlada. Za vse svoje gostove skrbi po materino, posebno pa je vzela v svoje zavetje mene, ker morebiti vidi, da sem ga najbolj potreben. Prvi dan že me pride v sobo obiskat, poprašuje me, kako sem s hrano in postrežbo zadovoljen – od kod sem, kako je pri nas doma, ali mi še živé roditelji. Ko pravim, da nimam več očeta ne matere, bralo se ji je res na obličju, da me miluje. Kako mi je po volji Pariz, ali se mi ne toži po domu, imam li tukaj kaj znancev – itd. In vse to poprašuje s tako prijetno radovednostjo, s tako skrbno prijaznostjo, da ji človek z veseljem odgovarja. Nazadnje me je povabila, če mi je dolgčas, če kdaj ne vem kaj početi – naj pridem le k nji.

Zakaj ti pravim vse te reči? Veseli me vselej, kadar najdem človeka, ki mi ni iz gole samopridnosti, nego iz dobrega srca prijazen. In tej ženi se res vidi, da ne gleda samo na svoj dobiček; vesela je, če vidi svoje gostove vesele in zadovoljne. To je njena skrb, njen ponos.

Ko je slišala, da sem danes v postelji ostal, nima že celo miru; komaj sem jo potolažil in pogovoril, da mi ni nič; res zame skrbi kakor mati za svojega otroka. In kaj bi tajil, dobro to dé človeku, ki je daleč od svojega doma, sam med neznanimi, tujimi ljudmi.

Zdaj je tudi čas, da ti odkrijem skrivnost, ki mi že dolgo časa teži srce. Storil sem namreč že prve dni znanje, katero tudi ni, kar si bodi. Tako daleč sva že, da mi ne bo moči nazaj. – Naša gospodinja ima hčer – obrazek ima, kakor angel; velike črne oči, temnokostanjeve, skodirane lasce – živa je in brhka kakor gorska srna – pravo ljubeznivo cigansko dete! Stara je – devet let in ime ji je Evelina! Pozdravljal sem jo nekolikokrat, ko sem jo srečal v veži ali na stopnicah – ko je bila že manj plašna, tudi pobožal in nazadnje na čelo poljubil. Veš, da imam posebno veselje do otrok; rad se z njimi pogovarjam in igram; tudi otroci se me čudno hitro privadijo. Tako sva tudi z Evelino že velika prijatelja. Kadar pridem domov, prileti mi vselej že od daleč naproti; ko se pripognem, da bi jo poljubil, oklene se me okrog vratu in dá mi tak krepak, srčán poljub, da kar zazveni po vsej veži. Če se ji pa zadosti hitro ne pripognem, stori mi z roko tako nepopisno, zapovedljivo znamenje, da se človeku ni moči ustavljati. Mati jo je karala iz početka, kakor mi je sama pravila, da ni spodobno obešati se tako na tujega gospoda in da tudi meni ne bo pogodu, če vedno leta za menoj. Pa prosil sem matere, naj jo pusti, da me obišče, kadar me hoče, zmerom mi bode ljubó. In zdaj že njo samo veseli to najino prijateljstvo. Tožila mi je namreč, da, kakor je živa, ima vendar časi trenutja, ko je vsa tiha in otožna; to pač zato, pravi, ker nima prave družbe, in bala se je že, da bi to ne škodovalo njenemu zdravju.

Ne morem ti dopovedati, káko veselje mi je, pogovarjati se s tem nedolžnim, umnim otrokom. Neka posebna simpatija me vleče do nje, in ko povzdigne časi molče proti meni svoje velike temne oči, spreleti me neko čudno, sladko čutilo. A to samo časi – po navadi je živa in vesela, pa radovedna kakor sraka. Vse jo mika, vse bi vedela rada – in ne jenja – prav po žensko – da nazadnje vse spravi iz mene, kar hoče. Natanko ve vse moje domače razmere; tudi tebe že zna po imenu in postavi; izprašala me je natanko, kakšen si: ali imaš brado, kake lase, kake oči itd., da sem bil res časi v zadregi. To pa ji nikakor noče v glavo, zakaj sva se ločila, če se imava tako rada. Ako ona koga rada ima, pravi – hoče vedno biti pri njem. Moral sem ji obljubiti, da ti bom pisal, da prideš semkaj; rada te bo imela, pravi, kakor mene; ne – mene vendar še malo rajši – in skrbela bode že, da ti ne bo dolg čas!

Ko nekoč najde mojega Prešerna na mizi, odpre ga, nabere usteca, kakor bi hotela žvižgati, ter začne polagoma, strahóma: »Strüne, milo se glasite« ... pa kakor bi se bila spekla, hitro odjenja – pogleda me in ko vidi, da se na smeh držim, vpraša malo razžaljena, ali je to laško ali angleško ali latinsko ali kaj, ker nič ne umé? Ko ji povem, da pri nas doma tako govori, vpraša me dalje potolažena, ali se tega jezika tudi otroci v šolah uče? Pravim ji, da ga govoré tudi doma v delavnik in praznik, posebno lepo pa deklice! Zdaj pa hoče po vsi sili, da moram tudi nje učiti tega lepega jezika. Povedati ji moram zdaj to, zdaj to, in vse si zapomni. Izgovarja čuda čisto in lepo, le malo boječe; počasi spušča besedo iz ust, kakor bi se bala, da se ji katera ne stare. Včeraj, ko pridem domov, pozdravi me glasno: »Dober dan, moj dragi!« Čudno mi je segel v srce ta pozdrav, slišan na nenavadnem kraju. Te besedo je bila izvabila nalašč, kakor sem se spomnil pozneje, prej tisti dan iz mene posamezne, potem pa jih je združila in zvezala tujcu v prijazen pozdrav. Poleg tega tudi pojeva; jaz jo učim naših narodnih, ona pa mene francoskih pesmi. Tako prijeten glasek ima, da bi jo človek zmerom poslušal.

Danes, ko sem ostal v postelji, že celo ne ve, kaj bi začela. Znesla mi je vkup vse svoje knjige, podobe, punčke in igrače, da bi mi ne bilo dolgčas, tako da je soba polna tega drobiža. Pravi, da me bo ona sama ozdravila, drug nihče ne; in res ne dá nikomur, da mi prinese le kozarec vode. Zdaj me je popustila za malo časa, ker jo je mati poklicala; preden pa pojde spat, prišla bo že še pogledat in mi voščit lahko noč!

Zakaj ti pa tako natanko razkladam vse te otročje stvari, dragi moj? Zato, da vidiš, da se tvojemu prijatelju dobro godi in da ničesar ne pogreša – razen tebe!



8. julija.



Kako me je razveselilo tvoje pismo, tega ti ne bom pravil! Tako se je, mislim, veselil Noe, ko je zagledal golobčka z oljkovo vejo v kljunu, kakor sem se jaz, ko mi je prišlo prvo znamenje tvoje ljubezni po mojem odhodu.

Kakor je videti, nisi preveč nezadovoljen z mano, vsaj ne zmerjaš me prehudo, kakor je sicer tvoja navada. Saj sem pa tudi priden, da je veselje. V Louvre sem se res zaril, kakor praviš, pa nič se ne boj, vendar zraven ne zabim zlatega dneva.

Ogledoval sem po dve do tri sobe na dan in to je bilo dobro, da sem začel od pravega konca, sicer bi bil morebiti videl eno samo podobo. V eni sobi namreč, »salon carré« imenovani, so zbrane najlepše podobe vsah časov in šol. Ko danes stopim vanjo, na prvi pogled zagledam podobo, ki sem ji dejal: Ta je! Koliko sem do zdaj videl lepih podob vsake vrste, gledal sem jih, čudil se njih lepoti in dejal: Kako lepa podoba! Kar pa gledam zdaj, to ni podoba, to je misel – in pa kaka misel, ki jo je umetnikova duša vdihnila na platno: – to je sveto čutilo, ki se je upodobilo in vidno postalo nesvetim očem! To je molitev, vzdihljaj proti nebu! –

Dobro ti je znana in ni ga morda kristjana, da bi je ne bil videl tako ali tako ponarejene: meni je bila že najljubša izmed vseh Marijinih podob, ko sem jo videl prvič v molilnih bukvicah. – Znad zemlje proti nebu plava, luno pod nogami; roki ima sklenjeni na prsih, oči zamaknjene v nebo, nad glavo zvezdno krono, kakor svetal oblak jo obdaja angelov truma!

Táko jo je gledal deviški apostol, učenikov ljubljenec, v sedma nebesa zamaknjen, ko pravi: In prikazalo se je veliko znamenje na nebu, žena s soncem oblečena, z luno pod nogami, na glavi pa je imela krono iz dvanajst zvezd. – Táko jo je moral gledati tisti cerkveni oče, ki je prvi začel učiti, da je devica brez madeža spočeta. Videti bi hotel razuzdanca, ki bi pred to podobo mogel ziniti grdo besedo! Ali je bil Murillo pobožen ali ne, tega ne vem; gotovo pa je bil pobožen takrat, ko je delal to podobo. Tako noben svetnik ni častil svoje kraljice!

O srečen umetnik, kateri more tako utelesiti svojo misel! Nehotoma človeku pride na misel, da primerja to podobo z Rafaelovo Madono Sikstovo v Draždanski galeriji, ki sluje po vsem svetu. Da ti naravnost povem svojo misel – Rafael je gotovo večji umetnik nego Murillo, vsaj bolj sluje in tudi slavno njegovo Madono, če se ne motim, svet stavi nad Murillovo, vsaj slikarji; pa to je ravno; jaz nisem slikar, s srcem, oprosti mi to besedo, bolj gledam nego z očmi – in »sodnik mi je srcé«!

Lepa je Rafaelova Mati božja, lepa nad vse žene – sveta je in čista; ali take si moje srce ne more misliti nje, ki je »pribežališče grešnikov« ali pa, da bolj posvetno govorim – ženski ideal! Ko sem stal pred njo, zdelo« se mi je, kakor da bi me ostro gledala ter govorila: Kako si upaš ti, grešni zemeljski sin, pred moje sveto obličje!





III



10. julija



Včeraj sem bil v Montmorencyju. Kdo bi mogel slišati to ime, pa bi se ne spominjal moža, ki ga je posvetil s svojim duhom! Veš, dragi moj, da odkar ga poznam, posebno ljubim Rousseauja. Vse svoje bitje, ne zameri mi te besede, čutim nekako sorodno njegovemu; kakor on, bolj mislim s srcem, če se sme tako govoriti, nego z glavo, in kar je bolelo njega, boli tudi mene!

Tukaj pa moram nekaj omeniti. Med drugimi posebnostmi, ki bi se jih sramoval vsak izobražen človek, imam tudi to, da mi »kamenje ne govori«. Ko se sprehajam po velikanskem Place de la concorde, kjer je stal, kakor beremo, veliki krvavi oder, na katerem je palo v dveh letih tri tisoč glav, med njimi tudi kraljeva in kraljičina, ogledujem s strmečim očesom velikanski obelisk, ki ga je poslala sužna Afrika ponosni Franciji, in prijetno mi bije na uho sladko šepetanje krasnih dveh vodnjakov, ki mečeta vodo visoko proti nebu; noben spomin mi ne kali lepega pogleda! Pa naj pravi še kdo, da sem sentimentalen! Zakaj me je pa vendar tako gnalo videti enkrat kraj, kjer je živel Rousseau dve leti kakor puščavnik in kjer je spisal svojo »Novo Heloizo«, visoko pesem ljubezni! Zakaj me pa tukaj tako mika vse, kar koli me spominja tega moža? – Zato, ker ga – ljubim.

Dolgo že sem obetal Evelini, da jo s seboj vzamem, kadar pojdem kam dalje. Smili se mi sirotka, ker je vedno zaprta in bledí in hira kakor cvetica, ki nima zdrave sape. To je bilo veselje, ko sem ji naznanil prej tisti večer, da jo jutri s seboj vzamem! Skakala je, ploskala z rokama in vrtela se kakor nora!

Zdaj pa se začne velika skrb! Pripravljanje na daljni pot, akoravno sem ji dejal, da prideva še tisti večer nazaj. Nič se naj ne bojim, tolaži me, bode se že tako lepo napravila, da me ne bo treba sram biti sprehajati se z njo, naj naju vidi, kdor hoče. In začne mi naštevati vse svoje obleke: bele, višnjeve, rdeče in pisane in kaj vem vse kake – svoje slamnike in klobuke s peresi in trakovi; popisuje mi vse natanko, kako je to in ono, ter prosi me nazadnje, da naj volim, katero obleko naj vzame. Naenkrat pa se zavrti na peti: Kako sem neumna, mar grem kar ponje, da boste videli! Komaj sem jo ustavil in pregovoril, da meni je vse enako, naj se obleče, kakor se hoče; da je lepa in meni pogodu v kateri kodi obleki. To je storilo pravdi konec!

Deseta ura je bobnela z bližnje ogromne cerkve st. deníške, ki je črna molela v jasno poletno nebo, ko se pripeljeva v Enghien, prijazno vas s toplicami, ne daleč od Montmorencyja. Ker se nama ni mudilo, zapustiva voz ter greva peš proti vasi.

S konca vasi se zablešči nama prijazno jezerce. Evelina, ki ni še nikoli nič takega videla, zavriska veselo, ko ga zagleda, in tudi jaz se ga zaveselim, saj si ne morem misliti lepega kraja brez bistre vode, ki je njemu to, kar je lepo oko prijaznemu obrazu. Ko je bilo kmalu čas kositi, ustaviva se pri hišici poleg jezera, ki naju je taka prijazno vabila. Ko se nama je pripravljalo kosilo, sprehajala sva se po cvetočih travnikih, ki oklepajo na eni strani jezero.

Bil je lep poletni dan. Jaz ne vem, kako je to, ali pomladanskega in jesenskega dneva, naj bo še tako lep, ne morem se prav od srca veseliti. Pomlad in jesen mi budita nemirno čutilo, ki ima v sebi skoraj ravno toliko grenkosti kakor sladkosti; gotovo je to bolj poetično, ali poezija je, meni vsaj, nemir – mir pa je sreča! O lepem poletnem dnevu miruje narava, počiva življenje, stoji, rekel bi, čas, kakor ura, ki se je ustavila. Po cele ure bi ležal takega dne vznak v senci ter govoril s poetom: Trenutek, stoj – kako si lep! – Tak dam je bil ta. Po jasnem nebu so plavali sem ter tja raztreseni beli oblački; prijetna sapica je ohlajala prehudo vročino; iz višine je donelo veselo škrjančevo žvrgolenje; lahno se je zibalo jezero in prijetno pljuskalo ob breg. Evelina je bila vsa srečna: veselo je skakala in tekala po travnikih kakor jagnjiče, ki je spomladi prvič na paši. Vse ji je bilo novo, vse jo je mikalo; saj je bila ubožica danes prvič pustila temno mestno zidovje – jaz pa sem bil otrok z otrokom. Letal sem z njo po travniku, trgala sva zdaj cvetice, zdaj sva metulje lovila. Kolikokrat je pala podolgem tja po travniku, ko je s slamnikom predaleč mahnila za metuljem! Smejala sva se na vsa usta in mislim, da z nama tudi srečni metulj. Ko sva se že nekoliko utrudila, greva pod košato lipo poleg hiše, kjer nama skoraj prineso kosilo. V slast nama je šlo vse. Evelina je jela in žvrgljala kakor lastovka pa smejala se, vse obenem!

Zdaj pa je bilo čas, napotiti se, kamor sva bila namenjena. Komaj četrt ure od Enghiena zagledava na nizkem griču Montmorency. Prijeten pogled: bele hišice, sem ter tja po griču raztresene med zelenim sadnim drevjem.

Ko prideva do zaželenega mesta, pozvonim pri vrtnih vratih. Odpre nama stara ženica ter prijazna dovoli, da smeva ogledovati hišo in vrt. Ali srce me je zabolelo, ko mi pravi ženica, da je od tistega časa, kar je tu živel Rousseau, vse prenarejeno in prezidano; samo vrt za hišo in gozdič za njim da je še, kakršen je bil. Pokaže mi lepo lovorovo drevo, katero je slavni mož vsadil s svojo roko. Sprehajaje se po gozdiču najdem preprosto kamneno klop z napisom: Tukaj je rad počival J. J. Rousseau. Sedem nanjo in skoraj se globoko zamislim. Čez nekaj časa priskače Evelina, ki je vtem letala sama po gozdu in vrtu, sede poleg mene na klop, zdahne, nasloni glavico na moja kolena, pogleda me še enkrat s trudnim očesom – in zamiži.

Sladko počivaj, blaženo dete! Vsemogočni naj ti ohrani čelo vedno jasno, kakor je zdaj, in veselo čisto srce! Blagi duhovi naj te spremljajo po viharnem življenju. Da bi ne vedela nikoli, kaj je skrb, kaj je kesanje! Viharna strast naj ti ne kali nikdar čiste, mirne duše. Hude sanje naj ti ne dramijo spanja; mirno in sladko naj ti bode vedno, kakor ti je zdaj v mojem naročju!



Oj srečno dete in presrečno ti,

ker tebi je neznano vse gorjé!

Zavedati se ne – najslajši stan! – – –

Naj rahle sape dušo ti pasó,

dokler spoznaš veselje in solzé! – –



Je li življenje človeku dobrota – sreča?



Oj človeški rodovi, kakó

senci enaki ste vi!

Saj kedó umrjočih, kedó

sreče več zadobi,

kakor da srečen se zdi,

ko se je zdel, pa pogine!



In zopet na drugem mestu:



Roditi, se ne – najbolje

človeku je to; če pride na svet,

pustiti hitro ga spet –

to pak je za prvim najbolje.



Kdo pa je govoril te besede? Saj, da so mu šle iz srca, to pač čuti vsak, kdor kaj čuti. – Te besede govoril je mož, ki je živel v najlepšem delu zemljé, jasnega očesa, jasne duše kakor nebo, ki se je razpenjalo večno vedro nad njim – sin mogočne, cvetoče domovine, ki ga je spoštovala, ki se je ponašala z njim, ki ga je častila kakor boga; pesnik, kateremu je bila razkrila večna lepota milostno svoje obličje; človek, kateremu je teklo mirno in jasno življenje kakor po cvetočem polju bister potok, v katerem se ogleduje cvetica ob robu, neskončno nebo – človeški obraz: – te besede je govoril Sofoklej ...

On je bil eden tistih izvoljenih, ki nam kažejo, kako lepo bi moglo biti človeško življenje, in mi jih moramo gledati ter veseliti se njihove sreče – saj so naši bratje. In vendar, dasi srečen sam, kolikor more biti srečen človek, zakaj je govoril tako? – Poznal je življenje; če ni trpel sam, pa je videl trpeti toliko drugih.

In kakor je mislil in govoril on – tako so mislili in govorili največji modrijani, najblažji duhovi vseh časov; tako je tudi mislil in govoril mož, ki je tolikrat počival na tej klopi. – – Kaj pa hočemo reči mi, ki smo prišli za njimi, ki imamo za sabo daljši čas; ki gledamo več gorja, ker vidimo več ljudi pred sabo in okrog sebe! Saj kaj pa je vsa zgodovina nego povest človeškega trpljenja, pisana s krvjo in solzami!

Pa človek še ni sam na svetu; kaj ta žival? – Od nabodenega hrošča, ki vrti v smrtnih težavah mlin surovemu paglavcu za kratek, čas – do uboge tlačanske pare, ki v potu svojega života nosi in vozi človeku bremena, ki jih ne zmore sam, plačilo pa gotovo ji je glad in žeja in – naj dela, kar more – palica! – koliko truda, koliko trpljenja!

Ko človek premišlja, koliko je trpljenja, koliko bede na svetu – in kako bi mogel, ne premišljati tega, če ima srce! – saj še ne more, ne sme, zase en trenutek, ne pravim, srečen, le miren, neskrben biti. Ko sediš zimski večer v mirnem, gorkem hramu, zunaj pa žvižga ostri sever okrog voglov in tuli po polju, kako dobro, kako mehko ti je pri srcu! Tega pa ne pomisliš, samopašnik, in gorje ti, ko bi pomislil, da ravno tedaj žena onemogla na poti pritiska dete, od gladu in mraza umirajoče, na mrzle izstradane prsi; – a le tiho, uboga mati, nocoj še bo konec tvojemu in tvojega črviča trpljenju! Zaspala bosta pod gorko sneženo odejo, jutri pa bo zopet veselo sijalo sonce z jasnega neba na zemljo!

Pa ta ni edina!

In ti dekle – zakaj bi s tabo ne govoril, saj ženske imate mehka srca! – ti dekle, ki sloniš svojemu izvoljenemu v naročju ter mu zreš zamaknjena v srečno oko – kako si srečna! – Tvoja sestra pa – kaj ni tvoja sestra, kaj ni hči istega nebeškega očeta? – tvoja sestra pa hodi ravno ob tisti uri – z obupom v obrazu, z obupom v srcu, gor in dol kraj mirno tekoče vode:



Voda, si ti globoka,

kakor sem jaz visoka? – – –



Pa ta ni edina!

Kaj pa je tebe treba biló! Tako bi človek žalosten dejal vsemu človeškemu rodu. Kaj ni res podoben ubogi zapuščeni siroti? V bolečinah pride na svet, v bolečinah gre s sveta; prvi glas njegov je jok – zdihljaj zadnji! Od zibeli do

groba, koliko truda in skrbi, koliko nemira in hrepenenja, koliko neuslišanih želja – koliko solzá! – –

Iz teh misli zbudi me nedolžno dete, ki mi je ves čas spalo v naročju! Ko se zdrami, dvigne glavico, mane si z obema rokama oči in ozira se plaho okrog. Ko mi pa pogleda v obraz in vidi, da se držim na smeh, zasmeje se tudi ona, objame me in srčno me poljubi. Vstaneva, posloviva se od prijazne ženice in veselo korakava nazaj proti Enghienu. Ker se je bližal že večerje čas, obrneva se zopet proti hišici, ki naju je bila tako lepo pogostila.

Po večerji odpnem čolnič ob bregu, stopiva vanj, odrinem od kraja in veselo veslaje prepeljujem svojo mlado prijateljico po dolgem in povprek po jezeru. Ali je bilo veselje! Zaviha si rokavčke do lakti in ploska in brodi po vodi; zdaj trga bele povodne cvetice, zdaj grabi po drobnih urnih ribicah, ki se zaganjajo iz vode, zijaje po letajočih večernih mušicah. Sonce se je bilo skrilo za gore, iz grmovja ob jezeru je prijetno donelo drobno gostolenje ptičev, ki so se spravljali spat, in vmes sladkootožna kosova pesem.

Težka nama je bila ločitev od ljubega kraja. Še z voza se je dolgo ozirala Evelina nazaj ter pozdravljala ga z ročico.

Zvezde so migljale na nebu, ko naju zopet sprejme hrumeče mesto.





IV



15. julija.



Kako ti bom pa, dragi moj, kako ti bom pravil to? Roka se mi trese, ko pišem, in viharno, mi v prsih polje srce. Moj Bog, moj Bog, kaj bo to! Kaj me spreletava sladka groza, ko se spominjam nebeške prikazni! In pa vstaja mi pred očmi iz temine počasi počasi skoraj pozabljena podoba iz davnih časov, jasnejša in jasnejša, in glej, razgrinja se pred mano sveta dežela z zelenimi travniki, hladnimi gozdiči, nad njo pa plava mir, nedolžnost, sreča, in zdi se mi, kakor bi zelene smreke majale glave in sladko šepetaje klicale me in vabile: Pridi, pridi nazaj, srečen si bil med nami! O zlati časi, o nedolžna otroška leta! – Imej potrpljenje z mano; saj hočem miren biti kolikor mogoče in ti praviti vse po vrsti, kako je bilo.

Truden vednega mestnega šuma in ropota hrepenel sem zopet enkrat kopati, počiti in poživiti se v čudodejnih Mozartovih glasih. Izmed vseh skladateljev nima nobeden toliko moči do mene kakor ta novi Orfej: saj ti pa tudi dela s tvojim srcem, kakor se mu zdi. Meni se kar samo smeje, ko slišim te tako sladke, tako mehke, tako otroške melodije. Tu vse poje in žubori, vse igra in se norčuje; zdaj se smeje, zdaj zdihuje. Pomlajen, poblažen in poboljšan grem vedno od njega.

Njegov »Don Juan« je bil napovedan zvečer. Hotel sem iti, stisniti se mirno v kot pa uho in srce odpreti večno mladim blaženim glasom.

Po prvem dejanju se obrnem, da bi se malo ogledal po hiši. Ta trenutek – o bogve kaj mi bo še iz njega! V loži, meni nasproti, sedela je z očetom svojim – ali bi ti popisoval njen obraz, njene oči, lase, oh, greh bi bila vsaka beseda, ko bi bila še tako čista in vzvišena, oskrunila bi rajsko podobo!

Gledal sem jo s svojim srcem, z dušo svojo, z vsemi počutki sem pil blažene žarke – in pa – smehljaj se, smehljaj, a poslušaj me, zdelo se mi je, o kaj zdelo, glasno mi je govorilo srce, da sem že gledal nekdaj to podobo – v tistem blaženem času, ko sem si še mislil konec sveta tam, kjer so se zelene gorice mojega rojstnega kraja dotikale neba; ko mi je bila prijazna dolina še svet – in poznal sem ta svet, vsako trato, vsak gozdič in v njem vsako drevesce; in sredi tega sveta stala je hiša mojega očeta, in prebivalci tega sveta bili so naši sosedje – in nemirno je letela misel moja nazaj, nazaj v to sveto deželo in od tod povračala se zopet – nikoli mi ni bila izginila iz spomina; v šumu in viharju mojega življenja spala mi je tiho na dnu srca, in kadar je bilo najviharnejše življenje, zahajal sem v to tiho svetišče in duša moja je pila novih moči iz te podobe.

Godba je potihnila; hiša se začne prazniti, izpred oči mi izgine prikazen, v katero sem bil zamaknjen ves čas; hitim za njo; pred vrati stoji kočija, ravno je stopila vanjo, še vidim njene obleke rob – vratca se zapró za njo – kakor blisk šine mi voz izpred oči, zastonj strmi oko za njim; ali jo bodem videl še kdaj?

Kdaj in kako sem prišel domov, ne vem. Oblečen ležem na posteljo; misli in podobe so se mi vse vprek drvile in podile po vroči glavi. Ko se je že danilo, zapró se mi šele za nekaj časa trudne oči.

Zdaj, ko ti pišem te vrste, sem mirnejši. Pridruži se mi torej, dragi moj, in pojdi z mano nazaj v moja otroška leta, da se ti malo pojasni, kar sem govoril. Ne bo me sram, o otroških letih, otroški sreči govoriti s tabo po otroško.

Naš sosed je imel deklico, malo mlajšo od mene. Ni bila njegova hči; bila je »rejenka« – sladko mi ime! Še zdaj ga ne morem slišati, da bi se mi milo ne storilo. Soseda, ki je izgubila otroka po porodu – prinesla jo je bila iz Trsta in vzrejala jo je kakor svojega otroka. Kar pomnim, imela sva se rada, skupaj sva bila, kadar in kjer sva mogla.

Pogostoma je hodila je nam v vas, ker so jo moji roditelji posebno radi imeli: skupaj sva se igrala, skupaj se smejala in jokala in skupaj sva hodila v šolo.

Ko je bila pa malo odrasla, pridržali so jo doma, da bi jim pasla malo čredo, ker niso bili premožni. Zgodaj je morala zdaj vstajati in goniti svojo živino na pašo. Jaz pa sem hodil sam v šolo. To je bila žalostna sprememba; in pa bolelo me je, ko sem videl, kako so grdo z njo ravnali vaški pastirji – in nisem ji mogel pomagati. Še njeno ime Dela zdelo se jim je čudno, tuje, in zasmehovali so jo. In pa njene velike temne oči, gosti in dolgi črni lasje niso jim bili po volji; dražili so jo in imenovali sploh le ciganko! Posebno pa je bil eden med njimi, najstarši in najmočnejši, ki je kar videti ni mogel. Bil je trmastega vedenja in zoprnega obraza, tako da ga ni nihče rad videl, še lastni roditelji njegovi so le ostro govorili z njim.

Ptičem je nastavljal, mlade pobiral iz gnezd in velikokrat neusmiljeno se igral z njimi. Rad je mučil živali in nagajal je, komur je mogel; očitali so mu pa še hujše reči, pač največ po nedolžnem. Kar se je storilo hudobnega, vsega je bil on kriv. Nikomur ni pogledal v oči nikoli, z nikomer ni spregovoril prijazne besede. Vse ga je sovražilo, meni pa se je v srce smilil in zagovarjal sem ga, kjer sem mogel; zato pa mi je bil tudi hvaležen, rad me je imel in storil bi bil za me, kar bi bil jaz hotel.

On je posebno črtil Delo, tem več, ker je videl, da jo imam tako rad. Kolikokrat mi je žalosten očital, da ne maram ne zanj ne za druge dečke, da vedno le tičim pri tej ciganki. Enkrat se jame celo togotiti in pretiti mi, da ji bo kaj storil, če je ne pustim. Te besede so me tako prestrašile, da ga začnem prositi za božjo voljo, naj ji nikar ne stori ničesar; in ko se le omečiti ne da, zajokam se, padem predenj na kolena in prosim ga s povzdignjenimi rokami, naj ima usmiljenje z mano. V stran se obrne, poda mi roko, rekoč: Nič se ne boj! – in gre. Zdelo se mi je, da je bil ginjen pa da ga je bilo sram. Od tistega časa je ni nadlegoval nikoli več, še branil jo je, in gorje mu, kdor bi jo bil dražil – rad je pa zato vendar ni imel.

Ti, dragi moj, ki hočeš vsaki reči do dna, ki iščeš vzroka sleherni prikazni, vprašal boš tudi, kaka posebna moč me je vlekla do tega otroka. Da ti vsaj nekaj odgovorim na to vprašanje – velika je gotovo pripomoglo k temu usmiljenje z ubogo rejenko, ki ni poznala ne staršev ne bratov ne sester. Nisem si mogel misliti večje nesreče in kolikokrat sem si dejal: Kaj bi bilo, ko bi bil ti tako! – Največja moč do mene pa je imelo njeno angelsko srce. Angelsko pravim, to je edina beseda, ki vsaj nekoliko izrazuje njeno dobroto, čistost in nedolžnost. Nikoli nisem slišal iz njenih ust nejevoljne, nikoli žal besede.

Sosedovi so imeli staro, že na pol slepo ženico; mislim,, da je bila njih mati; – s kako ljubeznijo, s kaka potrpežljivostjo ji je stregla Dela! Prala ji je in oblačila jo in kako snažna in lepo napravljena je bila vedno ženica! Za roko jo je vodila po vrtu in prijazno se z njo pogovarjala in ji delala kratek čas. Spomladi, ko je prihajala sonce gorkejše, vodila je ženico pred hišo na klop, kjer je bilo najgorkejše, prinesla ji je stoliček pod noge, popravila ji rutico na glavi, pogladila je s čela bele lase, sela ji k nogam ter ji kaj brala iz stare knjige ali pa zvesto poslušala, ko ji je pripovedovala starka. Komaj je potegnila hladnejša sapica, že ji je pomagala na noge ter peljala jo počasi v gorko hišo. Kdo ne bi bil ljubil, kakor jaz, prisrčnega otroka, ko jo je videl pri takih opravilih! Zato jo je pa tudi ženica rada imela, pravila ji je lepe pripovedke, ki jih je tolika znala, in učila jo je starih pesmi, kakršnih nikjer drugje nikoli nisem slišal. Čudno je bilo in lepo ju videti, ko sta časi, posebno jeseni, sedeli pred hišo na vrtu pod košato lipo, kateri je že listje rumenelo in tu pa tam padalo na tla, in sta skupaj peli. Čudno se je zlegal in strinjal mladi pa jasni otrokov glasek s slabim stare mamice, ki se ji je že tresel. Časi ji je položila na glavo vele, suhe roke, obrnila zatemnele oči proti nebu ter tiho molila; in pogostoma ji je potrkala na ramo ter dejala: Bog ti bode povrnil obilo nekoč, kar si storila meni.

Zraven pa je bila umna nad svojo starost in zdaj še se čudim mnogokateri njeni besedi, ko mi pride na misel. Pri vsem tem pa je bila vendar otročja, živa in vesela, tako da se je moralo srce smejati vsakemu, kdor jo je videl.

Vse to pa pripovedujem tako na drobno zato, ljubi moj, da, ako moči, umeš, zakaj, je bila moja ljubezen do tega čudnega otroka tako globoka, tako mogočna, tako ukoreninjena v mojem srcu, tako spojena z vsemi mojimi mislimi, z vsem mojim življenjem.

Da je pripomogla k temu tudi nekolika njena nenavadna, čudno tuja lepota, ne morem in nočem tajiti. – Pa kaj bi dalje modroval in razlagal čutilo, ki je nerazumno kakor človeško srce, nedoumno kakor stvarnik njegov.

Zdaj, ko nisva mogla več biti toliko skupaj, imela sva se le tolikanj rajši. Zjutraj je gonila na trato, po kateri me je peljala pot v šolo, da sva se mogla vsaj za nekaj časa videti in voščiti si dobro jutro. Popoldne po šoli pa sem hitel, kadar je bilo moči, k njej na pašo in ostajal sem pri njej, da je gnala domov.





V



Trata, nagnjena proti poldnevu, zadaj Breg z gostim grmovjem, izmed katerega se dvigujejo tu pa tam ter se prijazno svetijo bela brezova debla; na levi podolgovat hrib, na grebenu gleda mu bela cerkvica izmed temnega smrečja; ob robu njegovem naznanja jelševje potok, ki teče po globokem jarku med gozdom in trato; proti jugu gledaš pred sabo dobravo z redkimi leščevjem, brinjem in trnjem. Poglej proti- večeru, gorica se vrsti za gorico in daleč daleč zad stoje ter zapirajo svet velikanske planine!

Ta podoba – obledela, na pol že pozabljena v hrupu življenja, oj kako jasna, kako živa mi je zopet pred očmi! Vsako drevo mi je znano, vsako drevesce; zdi se mi, kakor da bi slišal šumljanje potoka tik sebe, kakor bi videl pred sabo na dobravi živino, ki se mirno pase ter počasi premice zdaj skrivajoč se, zdaj prikazujoč med grmovjem.

Na tej trati sem sedel vsako popoldne proti večeru z Delo. Pogovarjala sva se zdaj žalostne reči, zdaj vesele, pa zraven čudno modrovala in sanjarila, kakor sicer nimajo navade otroci. Mnogokatera njenih besed mi je še zdaj živa v spominu.

»O kako bi bilo lepo,« pravi mi nekdaj, »ko bi ne bilo hudobnih ljudi na svetu!«

In govorila sva o tem ves večer. Ali pa: »O uboga žival, kako se mi smili! Ona trpi kakor mi, pa naj trpi še tako voljnó, vendar ne pride v nebesa!« – »Bog je vseveden, vedel je torej, ko je stvaril človeka, koliko jih pride v pekel – in vendar, zakaj ga je stvaril, saj je neskončno dober!«

»Zakaj pa je bolečina na svetu? Kaj bi človek in žival ne mogla živeti, da bi ju nič ne bolelo?« –

Oj človeška modrost, meriš neba višine, meriš morja globočine, in vendar, kaj boš odgovorila otroku?

»Ne vem, kako je to,« pravi mi zopet nekdaj, »a časi se mi zdi, da je žival boljša od človeka; žival nikoli ne muči živali, človek pa tolikokrat žival in človeka! – To pa zopet ni lepo pri živali, glej, krava ima tele le rada, dokler se samo ne pase, potem ga pa noče poznati ali ga pa res ne pozna, saj mu še roge nastavi, ko priskače sirota dobrikat se k materi. In koklja ravno tako; prav zares kavsa svoje odraslo pišče, če se ji približa. O kako pa mati! Ona ljubi svojega otroka in skrbi zanj, naj bo še tako velik!« Tako je govorila – rejenka! –

Pa kako je znala praviti pravljice! Poslušal sem jo in gledal, pa zdela se mi je sama časi kakor kaka lepa kraljična ali pa rojenica, in bal sem se, da mi kar ne izgine kakor v sanjah izpred oči.

In pela sva domače pesmi, tiste sladkootožne pesmi, ki ti z besedo in melodijo tako mehko božajo srce. Kakor posamezni glasovi zvona, katere nam zdaj pa zdaj veter donaša iz daljave, tako mi doné iz preteklega časa njih melodije v spominu. Te vem še začetek, te konec, druge zopet posamezne vrstice iz srede, in kolikor si prizadevam, ne morem jih zbuditi in oživiti. Popraševal sem pozneje doma pri starih in mladih; zastonj, poezija gine bolj in bolj izmed našega ljudstva! Le ena mi je še vsa v spominu, besede in melodija. Čudna pesem! Ne vem, kaj ji porečeš, ali meni je imela že takrat in ima še zdaj nekaj posebnega, nekaj nepopisnega v sebi. Ne smehljaj se, saj veš, da kake so reči v resnici, same na sebi, ne vemo; nam so le take, kakršne se nam vidijo, ali meni se zdi in nekaj enakega sem slutil že otrok, da v tej preprosti pesmi, dejal bi, odmeva nekako jek splošnega pozemeljskega trpljenja.



Sijaj, sijaj sonce,

oj ti sonce rúmeno!

Káko bom sijalo,

ker sem silno žalostno!

Ako zjutraj zgodaj vstanem,

dekle mene kolnejo;

ako zvečer pozno zajdem,

se pastirci jokajo.



Ko sva pela tako na trati sede, zahajalo je sonce za sinje goré. Za nama se zbude taščice in penice v goščavi; pred nama se jim oglašajo strnadi po grmovju in na strani v smrečju nad potokom poje kos večerno pesem svojo. Bolj in bolj pojemajo glasovi; zdaj zapoje avemarijo iz bližnjega zvonika zvon. Mirno plava njegov glas tja pod jasnim večernim nebom in z njim nama plava duh, dalje dalje čez dobravo in planjavo, čez griče in gorice; dalje dalje do sneženih vrhov, kjer je ravnokar zamižalo zlato sonce, dneva oko – dalje dalje do» konca sveta! –

Iz kotov po dolini vstaja mrak, zagrinja grm za grmom; slednjič objame tudi naju. Bliže in bliže se nama primiče čredica, ki se je prej bolj raztresena pasla, saj tudi žival ne ljubi mraka. Prva pa je stara Jagoda, prava mati in gospodinja vsi družini. Ko se pripase do naju, vzdigne težko glavo, stegne vrat s širokim jermenom okrog, na katerem ji visi velik zvon, ki leno potrkuje. Debelo naju pogleda pa voha in ostro sopiha, kakor bi hotela reči: Kaj sedita tu, čas je gnati domov! –





Tako nama je mirno mineval dan za dnevom. –

Neko popoldne, ko sem šel zopet vesel po šoli k prijateljici svoji na pašo, zdelo se mi je čudno, da mi ne pride, kakor po navadi, naproti. Ko pridem do mesta, kjer sva sedela navadno, zagledam Delo, ki sedi na tleh, sključena, obraz si pokriva z obema rokama. »Kaj ti je, Dela,« zavpijem, »kdo ti je kaj storil?« – Začne se strašno ihteti, pa ne pogleda me; siloma ji odtrgam roke od obraza. Obraz je strašno bled, oči objokane; v srce mi vreže ta pogled. – »Pusti me,« zavpije, »nikar se me ne dotikaj, veš, kdo sem, kaj sem? Rejenka sem! Iz Trsta me je prinesla usmiljena žena, na cesti me je pobrala, kaj vem? Jaz nimam ne očeta ne matere, ne bratov ne sester kakor drugi otroci. Vsak otrok ima svojo mater, samo jaz ne. Glej, še tele pozna mater, jaz sama nimam matere ne očeta. Ta mož ni moj oče, sam je dejal, da ni. Ponoči je govoril s svojo ženo; mislila sta, da spim, jaz pa nisem spala, slišala sem vsako besedo. In ta žena ni moja mati, ta je kakor kaka druga žena; redi me le iz usmiljenja, ne ker me ima rada. Nisem hči v hiši, le dekla sem, pastirica; spodi me lahko od hiše, kadar hoče: Pojdi, od koder si prišla; dosti dolgo si zastonj jela kruh pri hiši! O Bog, o Bog! – Rejenka!«

– »In če si rejenka,« zavpijem tedaj, »kaj pa je to, če si rejenka! Jaz te imam le še rajši zato, naj si le kdo upa reči ti kaj, pa bo videl! Če nimaš očeta ne matere ne brata ne sestre, če nimaš nikogar na svetu, da bi te rad imel, mene imaš, jaz te imam rad, za vse, bolj kakor vse na svetu! – Kaj meniš, da nisem vedel prej, kdo si! To bi bila pa res prava reč, ko bi bila ti take žene hči – to bi bilo lepo! Nobeden si ne more tega misliti, kdor te le vidi. Tvoja mati mora biti kaka princesinja, kraljica ali pa še več, kaj vem? Pa naj bo, kdor hoče in kar hoče, kaj to meni, ti si moja, slišiš, Dela, tiho bodi!«

Še zmerom se joka v stran obrnjena; meni srce vzkipi, zgrabim jo ter pritisnem jo nase. Skrije mi obraz na prsi, katere mi moči z obilnimi solzami. Tako mi sloni nekoliko časa molče na prsih, v mojem varstvu. – Kar pride, sam ne vem, kako je bilo to, stara Jagoda, Deli za hrbtom, položi ji na ramo svojo težko glavo pa ovohuje jo prijazno, kolikor more taka žival, kakor bi hotela reči: Res je, kar pravi, le tiho bodi, vsi te imamo radi! Dela vzdigne glavo, obrne se proti njej ter hvaležno boža čelo zvesti živali, ki gre potem zopet široko stopaje po svojem opravku. Zdaj šele pogleda mene – kakor ko posije sonce skozi mokre oblake. Potihnila je bila nevihta, jasnilo se je nebo in svetla mavra se je razpenjala od gore do gore!

Na starem mestu zopet sedé začne: »Torej si res vedel že prej, kdo sem!«

»Kaj bi ne vedel, saj vedó vsi.«

»Glej, saj so vendar dobri ljudje; vedeli so, kaj sem pa me vendar ni dražil in; žalil nihče. Tega jim nikdar ne pozabim! Vse je prijazno z ubogo rejenko.«

»To je res kaj pravega, kdo bi pa ne bil s tabo prijazen, saj te mora rad imeti, kdor te vidi, pa vesel mora biti, da si le ti dobra in prijazna z njim.«

»Ali to je pa vendar hudo,« pravi zopet čez nekaj časa, »ti lahko govoriš, ti! O ko bi mogla le eno leto, pol leta živeti pri svoji materi, naj bi bili ostri z mano, naj bi me ne pogledali prijazno, naj bi me tepli, vse bi voljno pretrpela, pa srečna bi bila, saj so vendarle mati! O kaj pravim, ko bi jih videla le enkrat, od daleč, srečna bi bila vse svoje življenje! Pa morda še več ne živé; ko bi se mi vsaj v sanjah prikazali enkrat, da bi videla njih obličje! – Pa ko bi imela sestrico, tako, da bi jo še pestovala, kako bi skrbela zanjo, kakor mati. Pitala bi jo in tešila; o, nihče drug bi je ne utešil pa k nikomur bi ne hotela meni iz naročja. Kako lepo belo bi bila vedno opravljena; kako rahlo bi ji posteljico prestiljala pa zibala bi jo in ajala! – In pa še enega majhnega bratca ko bi imela, manjega od tebe – kaj bi s takim! Takega, da bi se me za krilo držal, ko bi šla v vas z otrokom v naročju, pa prst v ustih! Ali bi mi moral, pokoren biti, če ne! – pa rada bi ga imela, rada pa tako, vendar ne vem, če bi ga mogla rada imeti kakor tebe, tebe vendar še veliko rajši!« – S temi besedami me potolaži, ker bil sem že prav hud na tistega njenega brata, ki ga ni bilo nič treba, pa po strani sem ga gledal!«

»Le tiho bodi, Dela, pa nič ne maraj, videla boš svojo mater; jaz ti pravim, da jih boš videla, če so le še živi! Le čakaj, da bom še malo večji pa pojdem po svetu, tvoje matere iskat. Pa ti jih pripeljem domov, da jih boš videla.«

»Kaj pa jaz? Mene boš pustil sámo doma?«

»Saj res, oba pojdeva; prehodila in preiskala bova ves svet, od konca do kraja; romala bova od vasi do vasi pa popraševala, kogar bova srečala, ali jih je videl. Usmiljenje bodo imeli z nama vsi dobri ljudje; prijazni bodo s hčerjo, ki išče svoje matere, in z njenim spremljevalcem. Ne bo nama treba stati pred hišnimi vrati pa prositi; povsod nama radi podare kos kruha, saj ne zastonj; pela jim bova in lepe pravljice jim bova pravila za prenočilo.« –

Tako sva sanjarila in sklepala otroka.

Ni nama bilo treba hoditi po svetu, brez moje pomoči je našla moja prijateljica svojo mater, prej, kakor je upala sama, in prej, kakor je bilo meni ljubó!





VI



Jesenski veter otresal je rumeno listje z dreves. Kakor so prihajali dnevi krajši in hladnejši, popuščale so črede svoje prejšnje daljne pašnike ter pasle se čedalje bliže okrog doma po travnikih in senožetih, zadnjič po njivah in vrtih. Povsod po polju in po njivah so goreli prijazni ognji, okrog njih so čepeli pastirji, v mraku pa so prihajali tudi odrasli ljudje, ki so pobirali zadnji sadež po njivah, ogrevat si otrple roke pri ognju.

Tudi Dela in jaz sva kurila; sedela sva časi pri ognju noter do trde noči. Oj sladki spomini, ko sem sedel s prijateljico svojo pri svojem prvem in pač tudi zadnjem lastnem ognjišču! Ne boj se, ljubi moj, ne bom ti tu zopet na drobno razlagal in natanko popisoval, kaj sva delala, kako sva govorila – saj se moram tako že bati, da mi boš nejevoljen, ko prejmeš iz velikega, živega mesta dolgo pismo, napolnjeno s samimi otročarijami in sanjarijami, katere vendar ne morejo biti mar ne tebi ne drugemu, nikomur, le meni samemu! Pa človek je že tak; kar je imenitno njemu, pa meni, da mora biti tudi drugemu. Če se veseli sam, mora se veseliti z njim, kar živi; če je žalosten, pa ne ume, kako more biti le kaka stvar vesela na svetu; žalovati morajo z njim ptice pod nebom, cvetice na polju, žalostno mu mora šumljati med otožnimi vrbami potok.

Kaj bo drugemu, kaj bo tebi moja otroška sreča! Saj je, kakor bi komu sanje pripovedoval, pa naj bodo še tako lepe! Ti imaš dobro srce, ti jih boš poslušal, če ne zvesto, a vsaj mirno; prebral boš z veliko potrpežljivostjo to pismo do konca, potem pa položil ga iz roke, brez nevolje morda, gotovo pa se boš smehljal, če ne zaničljivo, a vsaj pomilovalno. Ker si pa imel do zdaj toliko potrpljenja, imej ga še malo; kmalu bom pri kraju.

Bilo je v nedeljo popoldne; lepo, gorko jesensko popoldne. Po klopeh pred hišami so počivaje praznovali vaščani. Jaz sem ležal v travi pod košato jablano na vrtu ter brez posebne misli zrl tja po polju. Kar pridrdrá po cesti gosposka kočija; s ceste krene naravnost proti naši vasi. Kakor bi trenil, bila je tu; voz je zaprt, na strani neznanega voznika sedi župnikov hlapec. Ta dá znamenje vozniku, da naj ustavi blizu našega soseda. Kočija se odpre, iz nje se prikaže tuj gospod; za njim gospa, lepa, belega obraza pa vsa v črno oblečena; še nikoli nisem videl take, zdela se mi je kakor kraljica. Pa čudno; skrbno se je ozirala in pazila okrog, kakor bi koga iskala. V sosedovo hišo naravnost gredó. Meni je glasno prerokovalo srce, kaj bo: a ni mi bilo moči ganiti se z mesta. Kakor pribit sem stal pa čakal, kaj bo iz tega. Vse tiho. Čez nekaj časa zaslišim iz hiše govorjenje, glasnejše in glasnejše; najbolj pa se je razlegal glas naše sosede; vmes čudni, tuji glasovi; na to vpitje kakor v prepiru, pričanje, ihtenje, jok!

»Moja je!« vpije soseda in nikoli je nisem slišal vpiti tako pa govoriti tako lepo, tako meni iz srca. Tu mi je bilo prvič očito, kaj je materino, kaj je žensko srce! »Moja je, jaz sem jo zredila, s svojim mlekom dojila, jaz sem njena mati! Vsaka vlačuga bi lahko prišla zdaj pa dejaja: Jaz sem njena mati, z mano pojde. – Kaj? Jaz ne prodajam za denar svojega otroka, ná, tu ga imaš, poberi ga pa kupi si zanj zlata, da ga boš še več imela. Kaj meni ti papirji, tule jih imaš v koscih pod nogami; piše se, kar se če. Tukaj je pisano in to pisanje ne laže, da sem jaz njena mati! Dela, slišiš Dela, povej, govori, katera je tvoja mati, jaz ali ta ženska pa bo še tako lepo po gosposko oblečena! Kdo te je pestoval, kdo rad te imel, jaz ali ta? Ali boš mene zapustila? Pa me, če si taka! Pa pojdeš s to žensko, ki se je zdaj šele spomnila, da ima otroka, prej pa ni hotela vedeti zate. Ni ji bilo mar, ali živiš in kje; če si zdrava ali bolna, ali si pri poštenih ali malopridnih ljudeh? Dela, kaj jo gledaš postrani? Sem pojdi, jaz sem tvoja mati, dasi te ne znam tako prilizljivo vabiti, tako milo gledati! O, to zna, to, tega se učijo take!«

V tem hipu pridivja tujka iz hiše z delo v naročju, za njo pa, kakor divja zver, soseda; na vso moč jo ustavlja tuji gospod. Žena njegova plane z otrokom v kočijo. Dela vsa bleda, objokana – nikoli ne pozabim tega pogleda – oklepa z eno roko vrat svoji pravi materi, po kateri je tolikanj hrepenela, katero je danes našla, z drugo pa se je poslavljala od žene, katera jo je vzredila, in kakor se je videlo zdaj, ljubila tako, kakor ne ljubi vsaka mati otroka, ki ga je pod srcem nosila. Njej je z mokrimi očmi podajala slovo in – tudi meni? – Mene ni videla, mene! Voz se zapre, voznik udari po konjih, kočija zdrči kakor blisk, soseda pa za njo v tek! Kmalu se spotakne, pade na obraz in obleži. –

Meni se stori črn svet pred očmi. Kaj je bilo potem z mano, ne vem. V postelji šele še zavem; hude vročine so me spreletavale; vrelo mi je in mešalo se po glavi, nikogar nisem poznal. Strašne sanje sem imel ponoči in podnevi; mati mi ni šla od postelje, njena skrb mi je rešila življenje.

Dele nisem videl več. Nikdar več? O, ni mogoče, ni mogoče, ne vara me oko, in ko bi me oko, ne vara me srce! Videl sem jo, videl in od tega pogleda mi še trepeče duša im telo!

Ni mi moči dalje pisati, ura bije tri, lahko noč!



16. julija.



Danes sem bil v Fontainebleauju. A ne misli, da sem šel gledat kraljev grad in zbujat si zgodovinske spomine. Silno hrepenenje me je gnalo iz večnega mestnega hrupa, ki mi ni bil nikoli tako zoprn, naravi v mirno, tiho naročje, v sloveči gozd nad gradom. Ne vem, koliko časa sem pohajal vsevprek po prelepem hrastovju. Kako majhnega, kako pohlevnega se čuti tu človek, vendar ga to čutilo nikakor ne znižuje, ne tlači, ko stoji pred takim čvrstim, velikanskim drevesom. Koliko viharjev je bučalo čez njegovo glavo; plaha se je skrivala zver po jazbah, plah se je stiskal človek v svoje zidovje – ti pa si stal, kraljevski hrast, krepkó svojih tal se drže, nepremakljiv, neginljiv; le tvoji lasjé so bili vetru igrača. Sto in sto let stojiš tu nespremenjen, pod tabo pa gine v dolini rod za rodom; koliko si videl med njimi trpljenja, sam nedotakljiv, neobčutljiv!

Popoldne proti večeru že pridem na trato. Truden ležem v cvetoče resje. Vse tiho, vse mirno, le zdaj pa zdaj zabrenči poleg mene čmrlj, ki pridno obira cvet za cvetom po resju; ko pride do mene, obletava me, nevoljno brenče, nekaj časa v vedno širjih krogih, potem pa zleti naravnost k svoji družini. Beli sneženi oblački so plavali proti zapadu tu pa tam po jasnem nebesu. Ni ga morda pogleda, ki bi zbujal s tako rahlo močjo človeku mirnootožne misli. Ni čuda, da so se mi jele snovati tam, kjer so bile prejenjale sinoči.

Kaj je človek sam na sebi; kako moč imajo do njega okornosti, kdo se more odtegniti njihovi oblasti? Kak bi bil neki jaz, ko bi ne bil našel v prvi mladosti tega čudnega otroka? Kar se vsadi v tem času v otroško srce, to se pač trdno ukorenini. Um se razvija po svojih postavah od dne do dne, spreminja ga vsaka prikazen; srce pa rado ohrani svojo prvo podobo, le utrjuje se bolj in bolj in le prerado se nazadnje popolnoma utrdi.

Ko bi ne bil poznal Dele? Res mi je z leti jela temneti bolj in bolj njena telesna podoba, zadnjič mi je v hrupu življenja čisto izginila izpred oči; vendar je bil duh tega dekleta čudno združen z vsem mojim mišljenjem in čutenjem. Kdor pozna človeško srce, kolikor ga more poznati človek, on se ne bo čudil, če pravim, da je bila ta rejenka moja prva učenica, moja prva odgojiteljica. Ali ji hočem biti hvaležen? Ali bi ne bil šel brez nje skozi življenje, kakor sem jih videl iti tisoč in tisoč okrog sebe? – »Bodi pošten, da te ne zapró; pridobivaj in uživaj drobtine pa, ki ti padajo s polne mize, pusti, naj jih pobira pes, pusti, naj jih pobira berač, ako pride, da imaš mir; daj mu tudi kruhovo skorjo, oglodano kost, da ti ne moti s svojim moledovanjem uživanja! Vsak zase, Bog za vse! Saj ni môči vsem pomagati; kaj hočemo, da je svet tak; ne belimo si glave, mi ga ne bomo prenaredili!«

In take imenujemo še dobre, modre! Ali bi bil tudi jaz mislil in čutil tako? In ko bi bil, ali bi ne bilo to bolje zame, za druge pa tudi ne slabše? Saj kaj pomaga nesrečnemu vse milovanje? Kaj te tvoje rane skele manj, če vidiš, da skele tudi mene? Žalostna tolažba, siromaška pomoč! In če vendar človek ne more drugače?

Ali bi ne bil brez njenega znanstva čisto drugače gledal sveta? Kaka nesrečna, demonična moč sili človeka, da se mu zdi vse nepopolno, pomanjkljivo, popačeno, kar vidi okrog sebe, narava in človek! Zakaj je táko, zakaj ni drugačno? Človek bi mu moral biti angel! In celo ženska! Ta bi mu že celo naj bila neko vzvišeno, čisto bitje brez madeža, brez zemeljske teže, neka lepa, jasna prikazen, ki mu je priplavala iz nebes, da mu prinese tolažbo, mir, srečo, da se zateka k nji v stiski in težavi, da ji toži svoje bolečine, da si počije v njenem mehkem naročju, truden, preganjan, nesrečen! Kar je lepega, blagega, dobrega, vse mora biti njena last. Ona mu je lepota, sreča, ideal? Stokrat in stokrat se prepriča, da so to le lepe sanje; vendar se zaprede vanje, v njih živi. In ko mu jih prežene dan, čuti se neskončno nesrečnega; tega pa ne pomisli, da nima nikakršne pravice zahtevati, da bi bilo drugače. Oj ti nesrečni, ti nepoboljšljivi idealizem, ti bolni otrok, neozdravljiv, ker se braniš zdravila!

Pač bi bilo nespametno reči, da mi je Dela vcepila to bolezen, saj jo imajo tudi drugi, in zaboga, ne najslabši možje! Vendar pa, to čutim, da bi se ne bila brez nje tako silno razvila in polastila slednjič se vseh mojih moči.

Kje bi našel zdravila tej bolezni, ki je ne bom mogel dolgo več prenašati? Pri njej? – če sem jo res videl, ali je hočem iskati, saj ni nemogoče najti je. In če jo najdem? Ali me bo poznala? In če me ne bo hotela poznati? Ko bi se ji otročje, smešno zdelo najino nekdanje prijateljstvo? In kako bi moglo biti drugače? Kaj je preživela v tem času? Ali je pa tudi moško navezovati vse svoje bitje, svoje življenje – da, tu gre za moje življenje – na podobo, ki se mi je prikazala v sanjah? Ko hrepenim objeti svojo srečo, svoj ideal, če pa objamem oblak, meglo, ki se mi raztopi na hrepenečih prsih? Strašen dvom! O človek, o mož, ti krona stvarjenju, usodi igrača!

Pri teh mislih mi je ugasnilo sonce za večerno goró. Ko bi tako ugasnilo življenje moje, mirno, rahlo, brez bolečine raztopilo se moje bitje!





VII



20. julija.



Ne boj se, ljubi moj, nevarnost ni tolika, kolikršna se tebi zdi. Saj me poznaš. Stan, v katerem sem ti pisal zadnje pismo, je pri meni kakor vročinska bolezen; ko je prebil bolnik najhujši čas, pa je nevarnost pri kraju. Moje srce, pa kaj moje – človeško srce je kakor razvajeno svojeglavo dete; zvezdo ti hoče imeti z neba, vpije in joka ter z nogami bije, ker mu ne spolniš želje. Zastonj ga tešiš in prepričuješ, da je nemogoče; ne posluša te, čuti se neizrečeno nesrečno, samemu sebi se smili! – Pa pusti ga, naj vpije; ko se utrudi, položi glavo, kamor je, zamiži in zaspi. Ko se zbudi, vedelo bo komaj še, česa je malo prej tako silno želelo! Boj je krajši ali daljši, nazadnje pa vendar pamet premaga – tudi pri meni.

Kaj meniš, da nisem že sam vsega premišljal in pretresal, česar me prijateljsko opominjaš? Vse se mi vidi zdaj drugače. Vseh teh sanjarij mi je kriva samo moja čudna domišljija in pa moje slaba oko, ki sta me že večkrat oslepila, kakor ti je znano, da sem našel podrobnosti na obrazih, kjer jih ni bilo. Kako pa more obraz odraslega dekleta tako podoben biti otroškemu obrazu? Domišljija, sama domišljija! Pa kako bi bila prišla sem? Nemogoče res ni, ali neverjetno je. Brez skrbi torej bodi, preskrbni prijatelj, ne bom je iskal od mesta do mesta, od ulice do ulice; ne bom popraševal po njej od hiše do hiše!

Prav veseli me, da se ti morem enkrat pametnejšega in modrejšega pokazati, kakor me ti misliš. Vidiš me, kakor mi kaže tvoje pismo, že čisto pogreznjenega in pogubljenega; kako se boš torej čudil, ko prejmeš nenadoma tako mirno, tako modro pismo!

Ne bom je iskal! V tem sklepu me je potrdila tudi naslednja dogodba.

Seznanil sem se, a kaj seznanil – prijel se me je in ne izpusti me več zlepa zadnje dni čuden človek, kakršnih še preveč rede velika mesta – mlad starec ali star mladenič, ne vem, kako bi bolje dejal, dolgega, izmolzenega obraza, udrtih, zaspanih oči. Videti mu je, da je bil že vse v svojem življenju, morda še celo nekoč pošten človek, kateri je vse skusil, vse užil – človek brez upanja in straha, brez ljubezni in sovraštva, brez navdušenja in kreposti, mekuž na duši in telesu, sicer pa dobra duša! Ta se mi je vrinil in hotel biti moj »maître de plaisir«; a kmalu se je naveličal neukretnega učenca.

Peljal me je prvič in zadnjič v chaîteau des fleurs! Lep vrt, poln krasnih, živobojnih, ponoči umetno razsvetljenih cvetic, ki polnijo s sladkim, omamljivim duhom mehki poletnovečerni zrak. Ob straneh grmovje, tu pa tam vabeče klopi, na pol skrite v njem. Prijetna godba, ne preglasna, bolj za uho kakor za srce, budi življenje in gibanje v drobnih nožicah, ki se tudi ne dadé predolgo prositi; v sijajni sobani vrte se praznični pari, drugi jih pa gledajo. In plesalke? Laž na licu in v srcu, lažnivi pogleda in nasmehi! Veš, kaj mi je in kaj mi ni nevarno.

Kaj je ženska brez ženstva? Kaj je cvetica brez dišečega cveta? Zelišče, trava, hrana govedi! Da, ženske same ne vedó, kaj je njihova prava vrednost, prava njihova moč, da je le prerade iščejo v stvareh, katere so pravemu možu vredne posmeha ali še celo zaničevanja! A kaj? Ali mislimo vsi možje tako? Glej jih tam, ki se smučejo in vrte, nočni metulji, okoli živobojnih, krepkodišečih, a malo časa cvetočih cvetic! Če ženske dandanašnji niso, kakršnih si želimo, ali imamo moški pravico, ostro jih soditi? Kaj nismo sami krivi, če ne vseh, pa vsaj mnogih in ne najmanjših njihovih napak? Vsako ljudstvo, pravijo, ima vlado, kakršne je vredno; tako ima, dejal bi, tudi moštvo v vsakem času ženstvo, kakršnega je vredno. Začnimo torej pri sebi!

Take misli, ki se pač slabo zlagajo s tem krajem, kateri je samo veselju jn uživanju posvečen, šle so mi po glavi, ko sem zunaj sedel na klopi. Godba potihne, z njo ples v sobani; jaz se ravnam na odhod. Mimo sobane grede, kaj vidim? Ali se mi sanja? V kotu na divanu, na pol sede na pol leže, sloni, kakor kraljica, sredi svojih podložnih – je li mogoče? Ne, to ne more biti! – prikazen moja iz gledišča! Srce se mi skrči, grlo se mi zadrgne o tem pogledu. Če je pa to, pa bodi vsega konec! To je torej tvoja prikazen iz nebes, to je tvoj ideal! –

Motil sem se. Moj tovariš, ki vse ve, vse pozna, razložil mi je natanko in razgrnil vse njeno življenje – meni malo mar, samo to, da je prišla šele pred dvema dnevoma z Laškega, storilo je konec moji zmoti. Bog daj, da bi se mi razšle tako vse zmote, vse sanje in sanjarije. Vogue la galère!



26. julija.



Kdo bi bil dejal, da bom kdaj otroke pestoval in še tako kmalu! Zdaj vidim, da se mora človek res vsega nadejati, dokler živi. Naj ti v kratkem povem, kako sem prišel do te častne službe.

Evelino sem zadnje dni bolj in bolj zanemarjal, ker sem imel glavo drugih stvari polno. Ženski ne moreš storiti hujšega, bodisi stara ali mlada; vse ti bo laže odpustila, delaj z njo, kar hočeš, samo pečati se moraš z njo. Tudi z Evelino ni da bi človek onegavil, kakor bi bilo; svojo glavico ima kakor katera si bodi. Skonca, ko je videla, da nimam očesa zanjo, ogibala se me je, a tako, da sem moral videti, da se me ogiblje, kakor hi hotela reči: Ako ti nimaš časa zame, pa jaz tudi zate ne; če si ti lahko brez mene, jaz sem tudi lahko brez tebe. Prej me je po navadi že čakala pri hišnih vratih, kadar je vedela, da pridem; postavala se je tudi zdaj časi na prag, pa kakor zagleda, da grem in da sem jo videl, naglo izgine. Nekoč, ko sem jo hotel po prejšnji navadi gredoč pobožati, obrne se na peti kakor vrtavka in odide molče stran, kakor bi hotela reči: Pa še tega ni treba! Zdaj sva pa zopet mir sklenila, in sicer tako. Zadnjič, ko pridem domov, najdem cvetice na mizi. Radoveden sem bil, kdo mi jih je prinesel, četudi se mi je že malo dozdevalo. Kar se odpro vrata in kakor ribica šine Evelina v sobo ter mi vrže pismo na mizo. Tudi prej je prestregla, kadar je mogla, katero ter mi ga sama prinesla. To se ve, da me nikoli ni pozabila vprašati, od kod je, je li tvoje ali čigavo, in kaj je notri? Zdaj mi je pa list samo tako skoraj z jezo vrgla na mizo pa hotela zopet molče smukniti iz sobe, kakor je prišla.

Prestrežem jo ter pridržim, dasi ne zlahka.

»Čigave so te cvetice na mizi?« vprašam.

»Prej so bile tistega, ki jih je prinesel, zdaj so pa vaše.«

»Pa kdo jih je prinesel?«

»Kaj vam to! Če so vam po volji, pustite jih na mizi, če ne, pa jih vrzite skozi okno; nihče se ne bo pritoževal.«

»Kako bi mogel biti tako nehvaležen!«

»Saj bi ne bili prvič, pa tudi zadnjič ne. – A pustite me, saj imate zdaj nekaj dni toliko opravka. Morda bi bil kdo hud, ako bi vedel.«

»Samo ti huda ne bodi, drugo meni nič mar; tule sem sedi pa zopet enkrat pametno govoriva, kaikor sva prej.«

Počasi se ji lice zvedri, sede k meni in kmalu sva bila zopet stara prijatelja. To mi pa vendar še pristavi: »Takega moža bi jaz ne hotela. Moj mož bi ne smel imeti nobene skrivnosti pred mano; zakaj pa, če nič hudega ne dela? Pa tistega tudi ne, da bi hodil z doma, kadar in kamor bi hotel! Kamor gre on, grem tudi jaz lahko, ali pa vsaj povedati bi mi moral, kam gre in kdaj pride domov, da bi ne bila v skrbi. A vi možje ste že taki, vse mora biti, kakor se vam zdi.«

Potolažil sem jo, da ona bo gotovo takega dobila; če pa tudi ne bo skonca popolnem tak, vedela si ga bo v kratkem prestvariti. S tem sva bila oba zadovoljna.

Zopet spravljena šla sva popoldne v zverinjak, kamor Evelina najrajši zahaja. Ko greva pozno že nazaj, zagledava, ne daleč od doma na voglu, kakih pet let starega dečka, ki je zanemarjen in raztrgan slonel ob zidu ter tiho se jokal. Videlo se je, da bi bil rad prosil, pa si sirota ni upal, Evelina ga gre vprašat, čigav je in kaj mu je. Nič se nista mogla prav umeti. Ko pridem bliže, slišim, da otrok govori nemški; edine posamezne francoske besede je znal. Ko ga vprašam v njegovem materinem jeziku, začne mi malo pogumneje praviti, da ima doma bolno mater, sestro in še mlajšega bratca pa da nimajo vsi skupaj kaj jesti. Ko povem Evelini, kar sem zvedel, prosi me, naj mu rečem, da naju pelje domov k bolni materi. Rad sem ji uslišal prošnjo, saj se je meni smilil otrok kakor njej. Pelje naju v ozke ulice s starimi, visokimi hišami; v najsiromašnejših eno gremo po temnih stopnicah noter gor pod streho. Stopimo v tesno, soparno sobo, na tleh leži ženska na sami slami, poleg nje čepi deklica Evelinine starosti, z detetom v naročju, ki ga teši. Kamor človek pogleda, povsod pomanjkanje, siromaštvo! Žena se skloni pokonci. Ko jo prijazno ogovorim v njenem jeziku, začne mi s slabim glasom tožiti svoj žalostni stan. Zgodovina je kratka. Prišla je z Nemškega z možem in otroki sèm dela iskat. Mož ji nanagloma zboli in v bolnici umrje; zdaj je bila sama brez pomoči v tujem mestu, zadnji novčič izdan; obleka, postelja, orodje vse prodano, zdaj je čisto brez vse pomoči. Kmalu sem videl, da žena nima druge bolezni kakor skrb in lakoto. Ko bi bil videl Evelino, kako se je vrtela potem, ko sva se pomenila in posvetovala! Za pet let je bila naenkrat starejša. Dekle je moralo iti po drva in po mleko za otroka, ki je bil meni v varstvo izročen; deček ni bil za rabo; Evelina pa teče domov. Skoraj pride deklica z nakupljenimi stvarmi in čez malo časa za njo Evelina, vsa obložena. Zadnji čas je bil že, ker midva z otrokom se nisva bila mogla nič prav sprijazniti; skonca je nekako preplašen molčal, potem pa začel tem krepkeje kričati, ko je videl, da ni v pravih rokah. Gotovo sem ga okorno držal ter nerodno tešil in tolažil. Človek se mora vsega učiti, posebno pa moški. Evelina se je znala drugače vesti z njim. Komaj ga je vzela v naročje, umolkne mali kričaj, kakor bi bil v vodo padel. Pomirjenega izroči sestri, sama pa začne naglo razkladati prinesena jedila in pijačo; deček pa je od strani debelo gledal, ker ni kmalu videl kaj enakega. Jaz sem moral iti pred ognjišče drv naklat in ogenj delat. Ko je že veselo pokalo in gorelo, grem klicat mlado gospodinjo, kakor mi je bilo rečeno, da otroku pristavi mleka. Ko je to opravljeno, gre hitro zopet nazaj po svojih opravilih, jaz pa sem moral pri ognjišču stati, ogenj netiti ter paziti, da mleko ne bi kipelo. Kakor začne vreti, to mi je bilo ostro ukazano, naj pridem ponjo; še toliko zaupanja se ni stavilo vame, da bi znal mleko odstaviti od ognja. Gorje mu, kdor bo imel to za ženó! Ko je bilo vse gotovo, zberemo se okoli nizke mizice, ki jo je bila lepo pregrnila in napravila; odkazala nam je bila vsakemu svoj prostor. Materi je bila prinesla od doma krepke juhe, kuretine in dobrega vina. Kmalu je bila žena poživljena in pokrepčana; rdečica se ji je vračala počasi na bleda lica. Kako je Evelina pitala otroka z gorkim mlekom, to bi bil moral človek videti! Res je šlo včasih mimo – a vse je bilo sproti obrisano. – Deček in dekle nista imela drugega dela nego pridno jesti; nič ju ni bilo treba priganjati. Posebno dečka je bilo veselje gledati, kako mu je šlo v slast. – O ti, ki si že vse užil v obili in preobili meri, kar ponuja življenje, ki si že vsega sit in presit, da te nič več ne veseli, nič ne mika, vem ti novo, do zdaj morda še čisto neznano veselje, po katerem te ne bo glava bolela, ne želodec, najmanj pa srce. Ne bo ti ga treba iskati daleč okrog; v sosedovi, morda še v lastni hiši ga najdeš. Žalostne tolažiti, lačne sititi, žejne napajati, to je dobro delo, a to je tudi prijetno, veselo, sladko delo. Le poskusi! O ko bi mogel sedeti tukaj med nami, moralo bi se ti otajati otrplo srce, samo če si človek; morda pa bi ti celo čez dolgo časa zopet kdaj rosilo oko. O ne sramuj se solze, priče, da imaš srce, da si človek! Glej, to je veselje, to je uživanje! Kralj tudi ne more imeti lepšega.

To je bila večerja! Platonov simposion tudi ni bil lepši, dasi je bilo zbranih pri njem toliko modrih in imenitnih mož. V takih trenutjih bi si želel človek veliko bogastvo. Koliko siromaštva bi mogel polajšati z njim!

Domov gredoč mi je razkladala Evelina, kako in kaj bo zanaprej. Materi priskrbi pripravnega dela, dekle ji mora pomagati doma, šivati, plesti in prati, paglavec pojde pa v šolo. Vsa spremenjena je; nobena igrača je ne veseli več. Z materinim dovoljenjem je zbrala vso svojo slabšo obleko, zdaj jo pa predeluje za otroke. Česar nedostaje, to se dokupi. Ves dan je pri ljudeh; zdaj uči dečka brati, zdaj dekleta plesti, zdaj ima opravek z otrokom; jaz moram pa iti z njo, da tolmačim in pomagam, kjer morem, četudi ji je težko ustreči. Večkrat me pokara kakor pohvali; a človek mora imeti z ženskami potrpljenje.

Glej, tako uživa življenje tvoj prijatelj v grešnem Babilonu!





VIII



Ville d'Avray, 30. julija.



Veseli se z mano, prijatelj moj, veseli se, kakor se jaz veselim. Glej, našel sem, česar sem iskal, po čemer sem hrepenel vse svoje življenje – nevidno, a večno središče mojih misli podnevi, sanj mojih ponoči – svojo srečo, svoj ideal, našel sem Delo!

O kako sem se čutili zapuščenega in izgubljenega, kako osamljenega sem se čutil, vse mi je bilo tuje na svetu! Zdaj imam, kamor morem položiti vročo glavo, kjer si more počiti izpehano, trudno srce; tu je moj dom, moja last, moje pribežališče, moje zavetje! Kdo ima pravico, kdo moč, pregnati me iz tega svetišča?

Našel sem jo; saj kako bi pa bilo mogoče, da bi je ne našel! Kaj ni ustvarjena zame, kaj bi mogla živeti ona brez mene, jaz brez nje? Imam jo, bivati smem poleg nje, eno sapo dihati z njo! Kjer je ona, tam je raj, tam diha mir, nedolžnost, sreča! Zreti ji smem v milo, neskončno globoko oko, sedeti smem poleg nje. V njeni roki počiva moja roka in po njej mi lije nebeški mir v srce. Nikoli mi ni bilo tako blago, tako mehko, tako čisto. Kako bi si pa upala, kjer ona biva, pregrešna misel vzdigniti glavo! Potihnila je nevihta, ugladili so se valovi strasti, željá in hrepenenja!

Ali je to sreča? Niso morebiti to samo lepe sanje, ki mi zibljejo dušo, katere mi splaši prvi dneva svit? O pač, le preglasno mi časi kliče srce: To je prelepo, to ne more dolgo trpeti! Časi mi je, kakor bi mi jelo srce pešati in bi ne moglo prenašati tolike sreče. Obide me časi neka sladka omotica, da samo na pol vidim in čutim, kaj se godi okrog mene. Oj ti ubogo srce, da te popuste moči, kadar bi ti jih bilo najbolj treba. Ali morda res človeško srce ne more čutiti toliko sreče, kolikor more nesreče, toliko radosti, kolikor more žalosti? Ali je mojemu močí oslabilo preveliko trpljenje?

Ali je pa tudi prav, da sem srečen? Ali smem brez skrbi, brez kesanja uživati, kar mi je prišlo tako nenadoma? Ali je prav, da v svoji sreči zabim trpljenje okrog sebe, ki mi je prizadejalo nekdaj toliko bolečin? Zdaj mi je, kakor ko bi bilo vse srečno, vse veselo okoli mene. Srce, srce človeško, če si še tako mehko, še tako blago, kako si nazadnje vendarle samopridno! A kaj? Ali nisem tudi jaz del stvarjenja; nimam li tudi jaz pravice, veseliti se enkrat življenja, kakor se ga veseli mušica, ki pleše v soncu! Kaj morem pomagati komu s svojim trpljenjem ali škodovati komu s svojo srečo? Kaj nisem dovolj prebil? Kaj se nisem jokal z jokajočimi, zakaj bi ne smel enkrat misliti tudi naše? Če sem trpel tako dolgo, zakaj bi se ne smel veseliti nekaj trenutkov?

Ne svari me torej, dragi moj! Ne drami me iz sladkih sanj, saj mi same izginejo še prenaglo! Pústi me; tvoji sveti bi me samo boleli; pomagati mi ne morejo. Glej, z mano ni nič opraviti, to čutim zdaj živeje kakor kdaj. Vsak je prejel svojo mero moči; ta jih porabi tako, oni tako; meni je potratilo moj del preživo čuteče srce! Moje življenje ni obrodilo sadu – koliko dreves mine tako! – pojdem od tod, kakor sem prišel in za mano ne bo sledu! – Zdaj je prepozno! Pústi me, naj mirno uživam življenje, kar ga še imam, saj ga ni mnogo.

A čas je, da ti povem, kako sem jo našel.

Preteklo nedeljo, kakor vsak mesec poleti enkrat, bilo je napovedano, da bodo delali popoldne veliki vodometi v Versaillesu. »Grandes eaux à Versailles« vidiš tak dan z velikimi črkami nabito po vseh voglih in radogleda množica vre, da se vse tare, gledat ta čudesa! Tudi jaz grem, dasi nimam posebnega veselja do takih igrač za majhne in velike otroke. Dejal sem nekdaj, da me na mojem popotovanju ne motijo ravno zgodovinski spomini. Ali ko gleda človek ta temni, po vsem svetu znani grad z ne manj znanim vrtom in okolico, ne more se jih iznebiti, poln jih je tako rekoč ves zrak, in Bog ve, da niso prijetni. Kako dobrosrčna so vendar ljudstva, kako malo časa, kakor otroci, imajo v spominu krivice, ki so se jim godile; kako lahko odpusté njim, ki so jih trli in drli! Sicer bi bila pač Francoska, ko je odtresla krvave verige, planila v sveti jezi na to ošabno poslopje ter ga razrušila, da bi ne bil ostal na kamnu kamen – to ostudno gnezdo, kjer se je gojila in debelila s krvjo in potom nesrečnega ljudstva strupena zalega; to narobe sonce, ki je razpošiljalo po vsem svetu okrog žarke ničemurnosti, malopridnosti in spačenosti. Tu se je šopirila mehkužnost in razuzdanost; tu se je igralo in razgrajalo, ko je stradalo in zdihovalo ubogo ljudstvo! Vse to je zdaj pozabljeno! In kar je ljudstvo pretrpelo in prebilo že, tega se ne brani, če je treba, še enkrat. Tako se učimo iz zgodovine. Historia vitae magistra! Dobri Parižani romajo sem, kadar so povabljeni, ter radovoljno in hvaležno ogledujejo v gradu podobe, ki so nalašč nabrane in izbrane, da jim kažejo njihovo tako imenovano slavno zgodovino ter jim tako zbadajo slepo slavohlepnost, ta jih pripravi, da, kadar jim migne »božji maziljenec«, planejo kakor divja zver na svojega soseda, kateri jim ni nikoli nič žalega storil, ter se davijo in koljejo z njim, katerega so prej komaj poznali – vse enemu na čast in slavo ter kratek čas. »Ave Caesar, morituri te salutant!« To je zgodovina! Največje veselje pa jim je, velikim otrokom, kadar jim izpuste, kakor danes, umetne vodomete, kakršnih ni drugod po svetu.! Zijoč gledajo ta čudesa in ni jim na misli, da vse to veselje morajo sami in drago plačevati. Zanimivo in poučljivo je gledati ljudstvo o takih prilikah – a ne veselo! In vendar káko življenje in gibanje! Veselje sije na vsakem obrazu; in kdor se je trudil in potil ves teden, danes je nedelja, vse je pozabljeno. – Vsevprek po travniku sedé, čepé in ležé, posamezni, po dva, po trije, celo okrožje, vmes prodajalci in prodajalke naglas ponujajo in priporočajo svoje blago – vpitje, šale, smeh vsevprek! Kaj pa šele, kadar pride imenitno trenutje, ko izpusti prvi vodomet svoj veličanski curek visoko proti nebu! Kako z majhnim je vendar človek zadovoljeni! Kako malo potrebuje, da je srečen vsaj nekatera trenutja, potem pa zopet trpi in trpi, molčé, brez godrnjanja – saj pride zopet nedelja!

Med prvimi, preden, je bilo še vsega konec, napotil sem se jaz proti domu. Kakor sem bil prišel, hotel sem, iti tudi nazaj po železnici. A ko pridem na veliki prostor pred gradom, kjer stoje vozovi v dolgih vrstah, kaj zagledam? Nekoliko korakov pred mano gre s svojim očetom, kaj pa hoče biti drugega, pred mano gre – ali naj rečem: »Dela«? – Naj bo, kar hoče, zdaj mora biti očito! Stopita v voz, ki ju je čakal, jaz mignem bližnjemu vozniku ter mu naročim, naj zapodi za tem vozom ter ga ne izgubi nikakor izpred oči! Kakor blisk šineta vozova drug za drugim. V četrti ure smo bili v Ville d'Avray; prijeten kraj, kamor hodijo Parižani poleti »na kmete«. Tu krene moj prednji voz z velike ceste na stranski kolovoz in kmalu se ustavi pred gradičem. Jaz stopim z voza, plačam voznika ter mu pravim, da ga ne potrebujem dalje. Tukaj torej prebiva! Tukaj se mora določiti moja usoda! Vidim jo, ko stopa tanka in visoka lahno in, ponosno po stopnicah v grad, in slišim šum njene obleke, ki se vleče dolga po kamnenih stopnicah za njo! Spodnji del grada je bil razsvetljen; tu pa tam je bila videti kaka človeška podoba, pač posli, ki so stregli svoji gospodi pri večerji; sicer vse tiho in mirno.

Ko obrnem oči od razsvetljenih oken, vidim, da je že temno okrog in okrog. Kaj začeti? Najpametnejše bi pač bilo, vrniti se v mesto ali v bližnji vasi iskati si prenočišča. A temu je še čas. In ko bi prenočil tukaj, pod milim nebom, blizu nje? Grem pod visoko, košato platano ter sedem na klop poleg njenega debla. Kaka lepa poletna noč! Po jasnem nebu plava luna med redkimi belimi oblaki. Zrak topel, mehak, vse tiho, mirno okrog, samo po travi se vnema bolj in bolj skrivnostno gibanje in šepetanje drobne živali. Zdaj pa zdaj prileti z mehkimi krili ponočni metulj iz bližnjega gozdiča na krepko dišeče cvetice v vrtu in od daleč se čuje lajanje vaških psov. V gradu je otemnelo okno za oknom, vse je šlo k pokoju.

Kaj pa delani jaz, kaj iščem tod? In če je res ona, ko bi se res spomnila in ne sramovala svojega prijatelja iz otroških let, ali je prav, da ji mir kalim? Morebiti je srečna, in zakaj bi ne bila? Pusti jo, še je čas, s tabo ni sreče! Gorje ji, če združi svojo s tvojo usodo! Že sem hotel iti, kar zadone strune v gradu, skonca potiho, potem glasneje. Mehki, sladki glasovi! To more biti samo ženska, to more biti samo njena roka. Do zdaj so si sami prsti zigravali gor, dol, brez posebne misli – pa kaj je to? Čuj, glas se vrsti za glasom. Ali je mogoče? Ali me ne vara pijano uho? O doni, doni, stara znamka, božaj mi srce, mehko otožna melodija! Kolikokrat sva te skupaj pela otroka! Tu ni več dvoma; čuj ženski glas, to je njen glas, ki s strunami poje:



Sijaj, sijaj sonce,

oj ti sonce rúmeno.



Jasno čujem vsako besedo, kakor nebeška rosa kapljajo mi na hrepeneče srce.

Pesem potihne. Silna moč me vleče do okna, od koder je donelo petje. Ko pridem do podbalkona, premaga me čut in skoraj ne vedoč, kaj delam, začnem na pol glasno:



Kako bom sijalo,

ker sem silno žalostno!



Vrata na balkonu se odpró; prikaže se ženska podoba v dolgi beli obleki, ozira se na vse strani. Jaz sem stal v senci skrit. Ko jo ugledam, ne morem si kaj, planem bliže ter zavpijem: »Dela, kaj me ne poznaš? Glej, jaz sem, tvoj otroški prijatelj!«

»Ti si! O saj sem dejala, da te bom videla še enkrat!« In te besede so se glasile kakor angelsko petje in njeno obličje je sijalo v rajski radosti.

Balkon je bil nizek, tako da sem mogel, ko se je naslonila na rob, s svojo doseči njeno roko. To je bila sladka govorica! Nemogoče mi je ponavljati njene besede; če poskusim, se mi zdé trde, okorne tako, da niso njene besede. Kako bi pa mogel človek z debelimi, prstenimi barvami slikati svetlo nebeško mavro!

Preživela sva še enkrat otroška leta, dan za dnevom. Kako se je spominjala najmanjše stvari, ki je bila meni že na pol ali čisto iz spomina; vsakega mesta, kjer sva sedela, vsake besede, katero sva govorila! V duhu sva bila daleč, daleč od tod, zamaknjena v sveto deželo, v nedolžna otroška leta!

Glasno petelinovo petje naju siloma zdrami. Plašna pogledava okrog, vse svetlo! Proti jutru se je že žarilo nebo. Zadnji čas, da se ločiva, brez pomude! Kratko, težko slovo: »Zbogom! Zvečer!«

Neutegoma se odpeljem v mesto, zberem najpotrebnejše stvari ter se poslovim, za nekoliko dni. Poiskati si je bilo stanovanja blizu nje. Kadar je človek že v sreči, izide se mu vse po volji; našel sem táko, da si ne morem želeti prijetnejšega.





IX



Oziraje se po dolini okrog, kam bi se najprej obrnil, da najdem pripravno stanovanje, zagledam komaj za streljaj od Delinega gradu na pol v zelenju skrito prijazno belo hišico z lesenim podstrešjem, v kakršnih po navadi graščinski logarji stanujejo. Vabila me je tako prijazno, da je nikakor ni moglo pustiti oko. Ko bi se dalo tule kaj najti, to bi bilo pač kakor nalašč. Pa zakaj ne? Zdaj smo v sreči; vse je mogoče; poskusimo! Zaupanja poln grem srčno naravnost proti hiši. Pred hišo v lipovi senci najdem žensko, ki je imela ravno s perilom opraviti. Mogla je imeti kakih petdeset let ali tudi več. Zdrava rdečica na okroglih licih je pričala, da se ženi ne godi slabo, da si rada časi kaj dobrega privošči, o posebni priliki morebiti celo kozarec dobrega vinca – to seveda z vodo; in njeno dobrovoljno oko je kazalo, da ima dobro srce in da je z vsem svetom kakor s sabo zadovoljna. Pozdravim jo spodobno ter brez ovinkov naravnost vprašam, ali bi ne mogel za nekoliko mesecev dobiti stanovanje v njeni tako prijazni hiši. Pogleda me, kakor bi se nekako čudila mojemu vprašanju, ter odgovori, ne čisto brez nekega ponosa, ki ji je pa dobro pristojal, da ona nima navade kakor sosedje, meščanom čez leto stanovanja dajati; hiša ni velika, ravno prav nji in njeni hčeri. Začetek ni bil dober; a ne dam se odpraviti tako zlahka. Malo nadležnosti časi ne škodi. Pri ženskah je treba srčnosti in trdne volje. Morda se vendar kaj najde, prosim, in žena me mirno posluša, saj mi ni treba bogve kaj; z vsakim kotom bom zadovoljen, morebiti pod streho; spim, če je treba, na senu, saj hočem biti na kmetih; nisem razvajen in vse mi bo prav, samo da morem ostati v tem lepem kraju. Žena se pomišlja. Bo, mislim.

Čez nekaj hipov začne počasno, kakor bi stvar ne bila še popolnem določena: »Pod streho bi bila pač izbica, ali dolgo časa je že zapuščena, odkar je umrl moj edini sin v nji – ostala je vsa tako, kakor je bila ob njegovi smrti, in še zdaj bi mi bilo težko stopiti vanjo. Po pravici vam povem, da nimam, rada, če kdo drug prebiva v nji; zdi se mi, kakor bi ne bilo prav. Tudi nimam potrebne priprave in bojim se, da ne boste zadovoljni.«

»O, kar se tega tiče, brez skrbi bodite, ljuba mati,« odgovorim ji z veseljem, ki ga nisem mogel popolnem zakriti. »Prepričan sem, da bom tu srečen in zadovoljen ter upam, da tudi vam ne bom prenadležen.«

Taki zgovornosti se ni mogla žena dalje ustavljati. Gre mi izbo kazat.

Sam ne vem zakaj, ali srce mi je nemirno bilo v prsih, ko je ključ zaškripal v zarjaveli ključavnici. Prvi pogled po prijazni nizki sobici mi je dejal: Tu se bo prijetno prebivalo – tu bi bil človek lahko srečen. Ko pogledam skozi okno – o mili pogled, stoji tu pred mano, tako da bi ga skoraj z roko prijel – gradič in ravno proti meni obrnjeno me prijazno pozdravlja Delino okno. Lahko štejem posamezna peresa cvetic, ki stojé v belih posodah na njem. Ali nisem dejal po pravici, da sem našel stanovanje táko, da si ne morem misliti lepšega.

Zdaj sem tu že do dobrega udomačen. Poznam že vso hišo in tudi – hčer matere Vernier – tako namreč zovejo vsi mojo novo gospodinjo in tako ji pravim tudi jaz. Julieta je visoke, krepke rasti, lepega obraza z velikimi črnimi očmi, malo boječa, kakor so po navadi kmečka dekleta, da povesi oko, če jo malo ostro pogledaš, kar ji pa ravno nekako posebno lepo pristoji. Ene starosti je z Delo in njena velika prijateljica. Kolikor moreta, sta skupaj, zdaj je ona v gradu, kjer ima mnogo opravkov, zdaj pride Dela k nji. Pokojni mož matere Vernier je bil logar pri Delinem očetu, in ta ima vdovo še zdaj v velikih čislih, česar si je žena, to kaže vse njeno vedenje, dobro v svesti. Z Delo govori in ravna skoraj kakor mati s svojim otrokom, in rada se pohvali, kako je bila prijateljica s pokojno Delino materjo. Nekako ostro je gledala v začetku in nič ji ni bilo prav, da se Dela mahoma tako prijazno meni s tujim možem. Spoštljivo sicer, a resno je govorila z njo o tej tako nerazumljivi, tako nagli spremembi. Ko ji pa Dela vse natanko razloži, kdo sem in kaj sem, kako je z mano preživela svoja otroška leta, kako sva se rada imela in po kakem čudnem naključju sva se našla čez toliko časa, tedaj se ni mogla zdržati solz dobra žena in vse to se ji zdi posebna božja naredba. Brez skrbi je, saj pozna Delo in ve, da se ji ni treba bati zanjo; in tudi jaz sem se ji prikupil, kakor kaže. Pod svoje varstvo naju je vzela in po materino se veseli najine nedolžne sreče.

O dragi moj! Káko življenje živim! Če je bil res kdaj tisti zlati vek, o katerem nam pojó pesniki, po katerem nam v naši bedi in težavi zbujajo silno, neutešno hrepenenje – če je bil res kdaj, tak je moral biti. Pod našo streho, to smem reči, ne rodi se hudobna misel, tu ni čuti žale besede, tu ni sovraštva in zavisti, tu je neznana strast in hudo poželenje. O ko bi bil tak vesoljni svet!

Zjutraj, ko se nebo žari, zbudi me glasno petje ptičev, spreletavajočih se po drevju pred hišo in po stari vinski trti ob zidu, ki s svojimi gostimi vejami in odrastki prepreza ves zid, najmlajša mladika pa celo k meni sili skozi okno. Sladek duh s cvetočih grajskih gredic me objame, ko odprem okno mlademu dnevu. Krepko se mi širijo prsi, ko diham hladni, vonjavi jutranji zrak, in nova moč, novo življenje se mi budi po vsem životu. Kaj pa še, ko se odpre nasprotno sosednje okence in se prikaže v njem angelska glavica s čarobnim nasmehom, ki bi risa ukrotil, na žarečih ustih, prijatelju sosedu v prijazno dobro jutro!

Kako mi preteče dan, sam ne vem; samo to vem, da je lep vsak in da mine prehitro! O kako si, mogel biti tako oslepljen, ti sicer tako bistrooki pesnik, kaj te je motilo, da si pel: »Nič se teže ne strpí, nego vrsta lepih dni!« Lepi dnevi se meni vrsté, jaz se jih nisem še naveličal. Zdaj se sprehajam po bližnjem gozdu, zdaj ležim v travi pod lipo s kako knjigo v roki — Goldsmithov »Vikár« mi je zdaj najljubša dušna hrana, vmes Bérangerove pesmi, in veš kaj še? Resnična zgodovina »ingenioznega viteza Don Quixota«! Vendar ne berem mnogo, tako rekoč samo za počitek; saj dušne hrane mi zdaj ni treba iskati po knjigah, naj bodo še tako lepe, še tako polne življenja! – Rad tudi kaj pomagam pri hiši, dasi moja pomoč ni mnogo vredna: časi je pač tudi nepotrebna, če ne celo nadležna.

Poglavitni del našega hišnega imenja sta dve kravi, lepi živali, ene starosti in velikosti, enega plemena. Skrb zanje, ki sta veselje in ponos matere Vernier, izročena je zlasti Julieti. Ne mogla bi imeti žival boljše oskrbnice, zato ji je pa tudi hvaležna, rada jo ima lepo se redi, in kar tudi ni zadnja stvar, daje obilo in dobrega mleka za grad in za dom. Pa nisem krivičen, ker tako govorim? Res Julieta lepo, zvesto skrbi za ljubo žival, ali kaj pa Delino blagodejno oko? Blagoslov, sreča je doma, kamor posijejo mili žarki njegovi! Dela je ohranila kakor nepopačeno srce, tako tudi svoje staro, ginljivo nagnjenje do živali. Ne morem ti popisati, kako se mi v sladkih spominih srce topi, ko jo vidim z belim zastorom in pisano ruto na glavi, kakor kmečko dekle, z veselim licem kretati se po hlevu. Zdaj pogladi to, zdaj ono žival ter jo pohvali; zdaj jima prinese kaj, kar ve, da radi jesta, in razgovarja se z njima, a žival jo gleda, kakor bi jo umela.

Kjer more, prevzame kako delo Julieti, samo da ima opraviti z živaljo. Včeraj vzame, ko je bilo čas, golido ter se napravi mlest. Jaz sem bil ravno prinesel klaje živini. Sedem na jasli ter gledam, kako ji gre v slast dišeče seno. Zdaj pride Dela s posodo, nasmehne se mi ter se pripravi na delo, ljubezniva mlekarica. Bila sva sama, vse tiho in mirno; čul se je samo prijetni šum, ki ga dela hrustajoča žival in pa dišeče mleko, ki je izpod cvetnih ročic v krepkih, glasnih curkih peneče brizgalo v belo posodo. Čudno, nepopisno, kakor še nikdar, tako mi je bilo pri srcu. Buditi se in vstajati so mi jele – kako bi jim mogel braniti! – pregrešne želje, želje, katere se mi nikdar ne morejo spolniti. Zakaj ne smem živeti z njo pod eno streho, nizko, pohlevno streho, na njeni strani živeti v tihem, neslavnem, a srečnem življenju? Kar ima svet lepega, blestečega in vabljivega, vse, vse bi pustil z veseljem, ničesar ne bi pogrešal. Srečna bi bila z mano tudi ona, in vendar – zakaj je to nemogoče? V tem trenutju se Dela obrne ter me čez ramo pogleda – o, en sam pogled, a ta pogled mi je vse razodel, da v tistem trenutju je mislila ona, kar sem mislil jaz, da moje želje so njene želje! Najina pogleda se srečata; pogleda sta nama bila izdajalca. Deli se zalije s solzami oko, meni vzkipi srce, planem ven, zgruzim se na klop podi drevesom in potok vročih solz, ki mi udere po licih, da dušek prepolnemu srcu. Nisem ji mogel pred oči, ne bi mogel strpeti njenega pogleda. Obrnem se v gozd, hodim sem ter tja brez namena – ni mi dalo miru! Bolje mi je bilo, samo da sem se premikal. Nevedoma pridem na vrh hriba, od koder je prost pogled na vse strani: proti severu se vidi neizmerno pariško mesto, nad njim se vlačijo sive megle – neprijeten pogled! Na večernem nebu se kopičijo grozeči oblaki in od daleč se že oglaša, čedalje močneje, čedalje bliže, bobnenje groma. Že je pokritega pol neba. Ravnam se domov. Ko pridem na vrt, začno že padati prve kaplje. – Vse zapuščeno – samo Julieta okna zapira. Čas je bilo, vzdigne se vihar in siloma zaloputne vrtna vratca za mano. Julieta se ozre proti meni ter me pozdravi. Pravim ji, da grem v svojo izbo, da me ne bo dol nocoj in da ničesar ne potrebujem. Ko pridem gor, odprem okno. Črno vse nebo, na vrtu pred mano so se vili in do tal pripogibali od viharja drevesni vrhovi; nastajala je tema, v njenem oknu pred mano se je svetila luč. O blago bitje! Vihar pod nebom divja, pokojno je v tvojem zavetju, v tvojem tihem hramu, zakaj ne tudi pokojno v tvojem srcu! Oh, odpusti nesrečnemu tujcu, da ti je nemir zbudil v njem, naj se ti skoraj upokoji in izgine naj brez spomina, kar si videla danes, kar si danes čutila!

Lepo jutro, jasno in mirno se je rodilo iz viharne noči. Veselo so zopet žvrgoleli ptiči, lepo so dišale cvetice. Kar diha in raste pod božjim nebom, vse je bilo poživljeno in okrepčano. Kako moč ima vendar narava do človeka! Tudi jaz sem se čutil umirjenega in potolaženega. In ko se je zopet odprlo okence, ko me je zopet s sladkim nasmehom, pozdravila moja soseda, tedaj pa je bilo vse pozabljeno.

Čez dan je bila Dela kakor po navadi vesela, živa in vsemu svetu prijazna, če mogoče, se bolj nego po navadi. Nikoli ni toliko govorila z mano, nikoli tako ljubeznivo prosto vedla se z mano. V kaki lepi, dobrodejni harmoniji druži to dekle čisto, naravno, rekel bi otroško srce z najvišjo izobraženostjo! Tu ni nič lažnivega, posiljenega, nič spačenega, ponarejenega; tu je vse naravno, vse resnično, česar se ona dotakne, vse dobi neki drug, višji pomen; najnavadnejša beseda pride poblažena iz njenih ust.

Vsako popoldne južinamo skupaj pod lipo, mati Vernier, Julieta, Dela in jaz, dan na dan mleko, surovo masla in domač kruh; tudi jaz ne dobim drugega. Dela trdi, da je to najnaravnejša in najzdravejša hrana tudi meni, in meni že posebno, pravi. Sploh je njena misel ta, da nima človek nikakršne pravice, klati in jesti živali, katere imajo ravno tisto pravico živeti in veseliti se svojega življenja kakor on. Grda surovost in brezsrčnost je to, da si hrani človek s posiljeno, prezgodnjo smrtjo nedolžnih živali svoje življenje. Ko bi se človek odvadil te sramotne hrane, potem bi se mu pač s časom ohladila in umirila razjarjena kri, katera ga žene, da krvoželjnejši od krvavega tigra divja na svojega bližnjega. S takim govorjenjem me prepričuje, da ne smem mrmrati, da mleko in kruh sta najboljša južina in voda najzdravejša pijača. Kaj bi me ne prepričala! Saj kar pride iz njenih rok, kar se užije na njeni strani, to je slajše od nebeške ambrozije!

In vendar danes mi je bil pripravljen poseben poboljšek. Ko gremo k mizi, vidim, da je na mojem mestu, kjer je sicer stal kozarec z mlekom, nekaj s prtičem pokritega. Ko radoveden razkrijem skrivnost, leži pred mano lep temnovišnjev grozd na zelenem perju.

»Ta je,« pravi Dela, »prvi grozd, ki je letos dozorel pod mojim oknom; prej sem ga vselej svojemu očetu prinesla, a zdaj naj ga ima moj prvi in edini prijatelj!«





X



Skoraj bi ti bil pozabil povedati Delino zgodovino. Ni čudo! Kaj pa je srečnemu človeku mar, kar je minilo! Izgubljeno se mi zdi vsako trenutje, katero me iz lepe, jasne sedanjosti odvaja v mračno preteklost ali v negotovo bodočnost. A da vsaj nekoliko zadostim tvoji radovednosti, hočem ti v kratkem posneti, kar mi je mati Vernier, ki so ji znane vse skrivnosti Deline družine, razložila z žensko zgovornostjo.

Gospodi Armand Duval je bil francoski konzul v Trstu. Žena mu hudo zboli v otroški postelji. Morala se je torej, dasi s težkim srcem, ločiti od svoje prvorojence. Ker je bilo dete samo slabo in bolehno, svetovali so zdravniki očetu, naj pošlje svojo hčerko, ako neče, da jo umori soparni mestni zrak, na kmete.

A bila je v hiši služabnica, do katere je imela gospa posebno zaupanje. Ta ji reče, da ima na kmetih sestro, ki je skoraj v istem času tudi hčerko porodila. To je nekoliko potolažilo skrbne roditelje. Dete je bilo izročeno hišni, ki ga je nesla k svoji sestri. Vesela je bila ubožna kmetica bogate podpore, ki ji je prišla tako nenadoma z gosposkim otrokom.

Vse je šlo dobro. Pogosto je prihajala hišna iz mesta, to se ve, da ne prazna, gledat otroka, in vračala se je vedno k skrbni materi s tolažljivo novico, kako se okrepčava in veselo raste njena hčerka, da jo je lepo videti. Vse je bilo zadovoljno, samo da bi to dolgo trpelo!

A gospa je bila že vstala iz postelje; skoraj bo smela iti iz hiše in prva njena pot bo gotovo k otroku. Ko zagleda hčerko, kako je zdrava in krepka, gotovo jo vzame nemudoma s sabo; in jaz ostanem spet brez podpore sama s svojim bolehnim otrokom. Tako si je mislila nepoštena kmetica. Posvetuje se s svojo sestro, katera tudi ni bila poštenejša od nje, kaj storiti. Sklepali sta tako: otrok je otroku podoben, posebno v prvi dobi. Gospa je samo enkrat videla svojo hčerko, še takrat se je komaj dobro zavedela. Nič lažjega nego prevariti ženo. Kaj storita? Kmetica pošlje mestno dete skrivaj v hišo, katera usmiljeno sprejema zapuščene otroke; a nezvesta hišna nese gospe novico, da je umrlo dete njene sestre.

Res gospa ni prišla hudobni zvijači na sled. Vesela je bila, da je videla dete; saj je bila že skoraj obupala, da bi jo videla še kdaj. Lahko sta jo pregovorili ženski, da pusti dete dalje na kmetih, ker ni bilo še popolnoma zdravo in krepko; saj zdaj ga je mogla priti obiskat, kadar in kolikorkrat je želela. Vendar jima je hudobstvo malo koristilo. Dete ni živelo dolgo. Bridke solze je točila nesrečna gospa o njegovi smrti, saj je mislila, da je z njim izgubila svojega prvorojenega in edinega otroka. Minilo je več let. Kmetica hudo zboli. Ko čuti, da se ji bliža zadnja ura, začne jo peči vest; da bi jo vsaj nekoliko potolažila ter kolikor moč poravnala svojo krivico, pokliče gospo k svoji smrtni postelji ter ji vse razodene. Žena je vendar še imela toliko vesti poleg svoje hudobnosti, da je bila dala otroku okrog vratu znamenje z imenom, ki ga je bil dobil pri krstu.

Od postelje hudodelnice hiti gospa naravnost v imenovano hišo.

Pogledajo v knjigo. Res, tisti dan, ki ga je kmetica imenovala, bil je prinesen otrok ženskega spola in krščen za Adelo s takim znamenjem in čez nekaj časa izročen v odrejo kmetici. Ko zve gospa njeno ime in rojstni kraj, napoti se neutegoma s svojim možem otroka iskat. Kako ga je našla, to ti je znano.

Skoraj potem zapusti gospod Duval službo ter gre v svojo domovino, da bi tu živel samo ženi in otroku. Kar more storiti oče za svojega edinega otroka, to je storil v obilni meri on svoji hčeri. Zlasti je bila ona njegovo največje veselje in edina tolažba, ko je izgubil svojo zvesto ženo. Adela je rasla ter se razvijala očetu in vsakemu na veselje, kdor jo je videl. In videl sem jo tudi jaz in mir in sreča sta prišla z njenim pogledom v moje srce.



4. avgusta.



Lepe sanje, kratke sanje! Posvetil je dan; pregnal jih je prvi žarek njegov! Ali niso mogle trpeti še malo malo časa?

Tak je človek; po resnici, po luči hrepeni; a ko mu zasveti, bolé ga oči! Ko je bila pa tako lepa, taka sladka zmotnjava, ali ne smem potočiti ene solze za njo? Ne, niti ne ene! O, ne bodi mi hud, dragi, edini prijatelj moj! Glej, med uživanjemi nam rastó želje. Zdaj je vsega konecl Zadušil sem siloma edini zdihljaj, s katerim se mi je hotelo zlajšati nesrečno srce.

Dela je nevesta, zaročena, kaj vem? Mati Vernier mi je vse povedala, kar ve ali morebiti še več. Ženin je, če se ne motim, pri francoskem poslanstvu v Londonu, imenitnega stanu, bogat, mlad, ljubezniv, lep. Videl sem ga, ko so se vsi trije sprehajali zložno po grajskem vrtu. Srečna bo z njim. Kaj bi ne bila? Imela bo, kar si more želeti žensko srce. Če bo srečna, bodi! Jaz ji sreče nočem kaliti. Prijatelj v daljavi, čuj v duhu mojo prisego: Jaz ji sreče nočem kaliti! Žale besede ne bo slišala iz mojih ust. Nesrečen sem prišel, nesrečen pojdem od tod. Še danes pustim ta kraj, kjer mi vsaka najnedolžnejša stvar budi spomin, ki ga zdaj že ne morem prenašati.

V teh besedah je nekoliko grenkosti, kaj bi tajil? Nego ali je pa to tudi prav? Ali ji morem kaj očitati? Kdaj mi je kaj obetala? Ali bi ne bilo nespametno, smešno misliti, da bo čakala mene, kakor se pripoveduje v otroških basnih, da pridem ter jo vzamem in odvedem vsem nevarnostim vprek na svoj dom? – In še to. Njen ženin je edini sin starega prijatelja njenega očeta. V njegovi družbi je tako rekoč zrasla. Očeta sta imela oba eno željo, da bi se združila za življenje njuna otroka. Dala sta si besedo, kakor se rade zgodi v takih okolnostih, da nobeden njiju ne poišče druge zveze svojemu otroku. Zakaj vsega tega nisem zvedel nič do zdaj ? Zakaj mi ni nič povedala stara žena, ki je sicer tako zgovorna? Zakaj je molčala ona? Kaj mi je misliti? Naj bo kakor koli, moj sklep je gotov!

Ravno mi je prinesla Julieta tole pisemce:



Nemogoče mi je bilo danes priti, kakor sem hrepenela po tebi. Imenitne stvari se vršé. Bog mi daj moči! Vse bo morebiti še dobro. Ne zapusti me! Lahko noč, sladki prijatelj! Jutri te moram videti. Lahko noč!

Dela



O Bog, kaj bo iz tega?



5. avgusta.



Zakaj nisem précej včeraj izvršil svojega namena! Dela je vse povedala očetu. Popoldne dobim pismo od njega; pismo od Delinega očeta! Kako so se mi tresle roke, ko sem ga odpiral!



G. Duval Zorinu



Gospod! Življenje, polno naključij in nepričakovanih sprememb prisili časi človeka, da mora, na stran pustivši vse navadne ozire, storiti brez pomisleka, česar ne bi storil, ako bi se kolikaj časa pomišljal. Tako moram zdaj jaz, mož sivih las, ki sem mnogo izkusil v svojem življenju, obrniti se s prošnjo k mlademu možu, kateremu komaj vem ime. Ako bi vam bilo moje zaupanje, prošnja moja v zasmeh! – Ne! Bog ne pripusti, da mojo staro, sivo glavo zadene tolika sramota. A kaj govorim? Moja hči bi se ne bila, tega sem prepričan, nikdar zmenila s človekom, ki je nevreden mojega zaupanja, mojega spoštovanja.

V vaših rokah, mladi mož – težko mi je, a moram naravnost govoriti – je sreča mojega edinega otroka, mojega veselja, moje tolažbe v starih letih. V vaših rokah je mir dveh do zdaj srečnih družin. Ali ga hočete kaliti, nas vse nesrečne storiti? Lahko vam je. Sreča vam je dala nenadoma v roke veliko moč, nevarno oblast. Nenadoma, govorim, ker verjamem, da ste samo po naključju našli mojo hčer. Ali hočete porabiti to oblast v pogubo ljudem, ki vam niso nikoli nič žalega storili? Če hočete, nikdo vam ne more braniti. Ali pomislite, da ni na svetu lepšega blagemu možu, nego prostovoljno, blagodušno odpovedati se svoji pravici, ko vidi, da je bližnjemu na kvar.

Moja hči je obljubljena možu, kateri, vem, da jo osreči, Ne silite me, da prvič v svojem življenju prelomim svojo besedo. Pojdite, zapustite ta kraj, kolikor najhitreje morete; ne govorite prej z mojim otrokom in spremljal vas bo po vseh potih vašega življenja blagoslov srečnega očeta.



Zorin gospodu Duvalu



Gospod! Niste se motili. Pojdem. Kaj vam žrtvujem s to samo besedo, ne bom vam pripovedoval, saj poznate Delo. Svoj mir, svojo srečo, svoje življenje, vse, vse z eno samo besedo: pojdem! Kaj bi pač mogel na svetu odreči Delinemu očetu, ako bi me tudi ne prosil tako? Imejte jo, bodite srečni vi in srečna naj bo Dela! Ena sama kaplja mi je kanila na pisanje ter zalila ravno vaše hčere sladko ime. Ni me je sram! Ako vam pozneje kdaj, ko mene več ne bo, pride ta list pred oči, o imejte v časti mesto, ki ga je rosila moja solza. Ne, tudi tega vas ne prosim! Pozabite me vsi, vsi! Sreče vam naj ne kali moj spomin, spomin tujca brez imena, brez domovine, moža, ki je podaril tujemu možu vse, vse, na eno samo prošnjo, z eno samo zadnjo besedo: pojdem!



Dela Zorinu



Dobil si pismo od mojega očeta, vem. Kako bi ne vedela, kaj ti pišejo, česa te prosijo! Vse sem jim razodela, vse. O ne usliši jim prošnje! Milan, ne zapusti svoje Dele! Morda bi bila še nekoliko časa prikrivala svojo skrivnost, zdaj ne morem, ne smem dalje. Zdaj je sramežljivost pregreha! Milan, ljubim te, ljubim z vso dušo, z vsemi močmi svojega srca, ti moja sreča, moje življenje, moje vse! Srce mi iztrgaj iz prsi, če mi hočeš vzeti mojo ljubezen! Milan, vprašam te, vprašaj se sam: Imaš li srce? Vzemi me s sabo, vedi me, kamor te je volja, križem sveta. S tabo hočem hoditi, sužnja tvoja biti, da samo tvoja, ti moj ženin, moj gospod! Samo za trenutje jim ne morem uiti; vseh oči so obrnjene vame. Komaj sem se jim ukrala toliko, da ti morem pisati te vrste, ki jih močim s svojimi solzami. Oh, počakaj vsaj toliko, da te vidim še enkrat! Zaupaj Julieti. Milan, Milan, ne zapusti svoje Dele!



Zorin Deli



Prepozno! Besedo sem dal, da te ne bom več videl, nikdar več! O! – Zakaj nisi govorila prej! Morda bi bilo vse drugače! – – Tvojega lista ne smem zopet brati! Izpred oči mi, izkušnjavec – prelomil bi besedo! Dela, Dela, ko boš brala te besede, bom jaz že daleč daleč od tod! Veliko sem storil tvojemu očetu! Poljubi ta list, jaz sem ga poljubil; o kako slovo! – Sonce zahaja.



Sijaj, sijaj sonce,

oj ti sonce rumeno!

Káko bom sijalo,

ker sem silno žalostno!



Dela, Dela, vse je minilo, vse! O tiho, saj grem! Dela, srečna bodi, pozabi me, srečna bodi, srečna, zbogom, zbogom!



*



Vse je pripravljeno k odhodu. Julieta stoji za mano vsa objokana. Sirota! Prišla je slovo jemat, po odgovor, oboje. Izročim ji tudi zate pisma, da ti jih pošlje. Zapisal sem ti vse, vse zmedeno, kakor je v moji glavi – da boš vedel, kaj je z mano. Jaz ne vem, kam grem. Morda ti ne bom skoraj pisal, morebiti nikoli več. Voz stoji pred hišo. Čas je. Še en pogled skozi okno! Zbogom, zbogom!





XI



Evelina Tiorinovemu prijatelju



Gospod! Kaj si boste mislili, ko vam pride to pismo v roke! Čudno se vam bo zdelo. Morebiti se boste smejali, in če se, saj me ne bo tam. Vaš prijatelj gospod Zorin mi je dejal, ko je še z mano govoril, da vam je dobro znano moje ime, če se ni šalil.

Sinoči sem si bila v postelji izmislila in zložila lepo, dolgo pismo; dejala sem, da vas mora ganiti. A zjutraj mi je bilo zopet vse iz glave, tako da še začetka nisem vedela. Zdaj vam naravnost pišem, kakor mi prihaja na misel. V šoli smo se učili pisati pisma za vsako priliko in dejali so mi, da dobro pišem; ali ko je treba res komu pisati, vidim, da je vse drugače. Rada bi vam bila pisala v vašem jeziku, in lahko bi bila, ako bi me bil hotel učiti vaš prijatelj, kakor sem ga prosila. A on se je smejal, kakor bi si mislil: Kaj bo tak otrok! Samo tu pa tam mi je povedal kako besedo. Skoraj vse sem si zapomnila, ali pisma vendar ne morem z njimi pisati. Vendar čas je začeti, da mi ne boste nejevoljni.

Gospod Zorin je zopet pri nas. A kakšen se je vrnil! Ves drugačen, ves spremenjen! Šel je bil, nič ne vemo kam, nanagloma; dolgo ga ni bilo nazaj. O ko bi ga videli, kakšen je zdaj, v srce bi se vam smilil, saj ste njegov prijatelj! Mama pravijo, da je hudo bolan ali da se mu je kaka velika nesreča zgodila. Tudi jaz mislim tako, vendar bi dejala prej, da ga je kaka nesreča zadela, a bogve, kaka! Ko bi človek vsaj vedel, ali besede ni spraviti iz njega! Ves bled je in strhel. O kako vesel je bil prej; kako rad je govoril z mamo in z menoj! Šalil se je z menoj, pripovedoval mi je tako lepe stvari, da vam ne morem povedati. Tudi mene je prijazno poslušal in smejal se je, kadar sem kaj posebno neumnega povedala! Zdaj molči, besede ni iz njega. Komaj me pogleda, kakor bi me ne poznal, in vendar me je prej tako rad imel! Po cele ure sedi molčeč, potem začne pisati. Ko je nekaj časa pisal, zopet vse raztrga – in začne hoditi gor in dol po sobi, da se vse trese ter sam s sabo govori. A nazadnje se zgruzi na stol ter si zakrije obraz z obema rokama. Gotovo se joka sirota, dasi mu nisem še videla solznih oči. Jaz si ne morem kaj, večkrat grem k njemu pogledat, ker se mi tako smili. Nič ne spregovori; mislim, da me komaj vidi. O, da bi mu mogla pomagati, vsaj malo potolažiti ga! Da bi vsaj govoril! Vse zastonj.

Gospod! Ko bi vas mogla pregovoriti – pridite, pridite, če vam je moči, a hitro! Saj ga imate radi in on vas ima rad. Vas bi gotovo poslušal, vam bi povedal in potožil, kar ga teži! Zakaj ste pa njegov prijatelj?

Upam, da vas moje pismo najde. Napis mu naredim, kakršnega sem videla na pismih gospoda Zorina.

Še enkrat vas prosim: Gospod, pridite, če vam je mogoče, otmite svojega prijatelja1! Ne zamerite mi moje predrznosti in imejte potrpljenje z mojim pisanjem.

Evelina



Julieta Zorinu



Dragi gospod! Bog daj, da bi vas našlo moje pismo. Pri odhodu, nam niste povedali in nikdo se vas ni drznil vprašati, kam greste. Pišem vam v vaše staro stanovanje, ker upam, da se vendar zopet še povrnete tja.

O dragi gospod, pri nas je žalostno, žalostno, odkar ste nas tako nagloma zapustili! Dela je hudo bolna. V strašnih vročinah leži, in kadar ji je najhuje, ne pozna ni očeta ni zdravnika ni mene. Jaz se ne ganem od njene postelje. Zdaj, ko vam pišem te vrstice, zatisnila je sirota za nekoliko časa oči; morebiti malo zadremlje. Bog ji daj sladak počitek, saj ga je sirota potrebna!

Ko bi jo videli, kako je lepa, žalostno lepa, ko tako mirno leži! Divjaka bi moral omečiti ta pogled! In kako trpi! Angel bi ne mogel potrpežljivejši biti! Niti z eno besedo ne potoži bolečin. Komaj da zdaj pa zdaj tih, kratek zdihljaj naznanja, kaj trpi. Kako mi je hudo, ko jo vidim v takih bolečinah pa ji ne morem pomagati, tega vam dopovedati ne morem.

Kake prikazni ima! Zdaj se vidi v nevestini obleki pred oltarjem. »Ne, ne!« – kriči hipoma s strašnim glasom – »nikdar, nikdar!« In kakor bi si hotela nevestin venec strgati z glave, začne si z obema rokama neusmiljeno ruvati lase, da ji moram siloma roke držati, dokler se ne upokoji. Čez nekaj časa začne: »Julieta! Ali greš z mano? Pojdiva ga iskat križem svet, pojdiva, da ga najdeva.« In moram ji obetati, da pojdem z njo ter delati na videz, kakor bi pripravljala, česar je treba na pot.

Zdaj se ji zopet zdi, da ste se vrnili k nji, da stojite poleg njene postelje. Sladko se nasmehne ter vam podaja izpod odeje bledo ročico in govori: »Torej si vendar prišel! O saj sem vedela, da me ne zapustiš, da ne moreš živeti brez mene, brez svoje Dele! Vidiš, Julieta, kaj nisem dejala, da pride nazaj? Pojdi, ljuba moja, pojdi in ustopi se zunaj pred vrata, da kdo ne pride ter mi ga ne splaši. Kakor golobček bi mi zletel in nikdar več bi ga ne bilo nazaj! – O Milan, kako sem srečna! Sem k mojemu zglavju sedi, da govoriva malo, kako lepo je bilo nekdaj, dolgo dolgo je že, v srečnih otroških letih!« A hipoma ji pride druga strašna podoba – Bog nas obvaruji nesreče, da so vas iz vode potegnili ter mrtvega prinesli k nji! Začne popisovati, da se človeku srce trga, kako vas po mrtvaško napravlja ter z belimi cveticami venča. – »Glej ga, Julieta,« pravi, »kak lep mrlič! A ne smete mi ga vzeti in odnesti v mrzlo zemljo. Malo še počakajte, skoraj umrjem tudi jaz in ponesete naju skupaj, da bodeva skupaj ležala. – O kako mi je lahko!« – Potlej umolkne, mirna leži in komaj je čuti, da diha, tako da me groza obide.

Ravno se je prebudila. – –

Zdaj je zopet mirna. Vprašala me je, kaj pišem. Nisem se ji upala povedati resnice. Ko bi vedela, komu pišem! Potem me je prosila, naj ji prinesem papirja in pero, da vam bi pisala. Ko ji podam res pero v roko, sirota ni imela moči, da bi ga držala.

Gospod Duval so vsi pobiti; človek mora imeti usmiljenje z možem. Po cele ure presedé poleg njene postelje in komaj jih pregovorimo, da gredó ponoči malo počivat.

Zdaj se mi zdi, da ji je že malo odleglo, da torej ne smemo še izgubiti vsega upanja.

O gospod, kako je bilo lepo, ko ste bili še pri nas! Ne smem se spominjati srečnega časa, prehudo mi je pri srcu! Kako srečna je bila Dela, kako živa in vesela kakor nikdar poprej! In jaz – od strani sem stala, gledala, gledala jo ter veselila se njene sreče. A kaj pravim! Srečna, presrečna sem bila tudi jaz – kako bi ne bila? Bivati sem smela na vaši strani, poslušati vas, govoriti z vami. Kako dobri, kako prijazni ste bili z menoj! Kaj si morem, kaj si smem želeti več? O gospod, ne zamerite, da tako govorim! Bog v nebesih mi je priča, da nisem mislila nase, da sem svoji prijateljici privoščila srečo iz vsega svojega srca. Saj kdo bi je pa bil vrednejši od nje?

Pa kam sem zabrela? Kako pravico imam govoriti o sebi? – Zakaj vam celo pišem? Ali bi ne bilo bolje, da bi molčala? Morebiti, a jaz ne morem drugače. Bog mi odpusti, če pride kaj napačnega iz tega! Kaj naj vam še rečem? Tolažiti vas? Tu je treba tolažbe!

Čas je, da končam! Čigavi so lasje, katere najdete v pismu, tega vam pač ni treba pripovedovati. Odrezala sem jih, ko je počivala, ter položila ji na prsi, da je pod njimi tolklo, grelo jih njeno zvesto srce. Vzemite ter imejte jih v časti kakor najdražjo svetinjo.

Bog vas potolaži, dragi gospod, in vam daj moči, da ne omagate v svoji nesreči. To vam od vsega srca želi vaša

Julieta



Zorin prijatelju



Še živim. Kako živim in zakaj, ne vem, ne umejem. Navada, sama navada! Saj se tudi ura na steni ne ustavi takoj, če se ji je potrlo glavno kolo, katero jo goni. Nekoliko časa še maha. sem ter tja, na desno, na levo. Čemu? Kazalec stoji, ker se je ustavil, ko je prejenjala goneča moč.

Ali je to, kar čutim, nesreča? Saj še bolečina ni, nego praznota, strašna praznota v glavi in srcu! Laže bi prenašal najhujšo bolečino nego to stanje, ki ni niti smrt niti življenje, brez volje, brez moči, brez prave zavesti.

Sreča! – Človek hrepeni po nji, trudi se zanjo, leta za njo, da mu noge krvavé, da mu sapa poide, da pade in obleži. To je življenje! O, nespamet in zaslepljenost! Kakor nasajene glave premaganih v pripovedkah ne strašijo pogumnih snubačev lepe kraljične, da še drug za drugim oslepljeni dreve v gotovo smrt, tako tudi človek ne odjenja in se ne ustavi v svojem teku za srečo, dasi vidi pot s padšimi posut.

Kje pa ima človek pravico do sreče? Kdo mu jo je obljubil, kdo zagotovil, ko je prišel na svet? Da ima sape v dihanje in hrane v življenje, zadovoljen bodi in vesel; zahtevati več, to je predrznost.

In vendar, kako blizu sreče sem bil že jaz! Že sem se je skoraj dotaknil s svojimi rokami. Ko sem jo hotel objeti, pride mi star, neznan, mož in prosi me, naj se obrnem, in grem ter jo pustim drugemu. In obrnil sem se ter šel. Moje dejanje spada med imenovana blaga dejanja. Zakaj ne čutim v srcu tiste sladke zadovoljnosti, s katero pravijo, da se dobra delo samo plačuje?

Ne huduj se mi, ljubi moj, da govorim tako brezbožno. Zdi se mi, da imam vendar malo izgovora pred naj ostrejšim sodnikom, če mi uide grenka beseda. Saj je bila edina. Včeraj sem bil čez dolgo časa spet v Louvru. Nisem šel iskat tolažbe; dejal sem, da se vendar malo razmislim. Vse zastonj! Mrzlo, mrtvo so me s stene gledale znane podobe, nekdaj moje veselje! Torej je resnično, da ne vidimo stvari, kakršne so same na sebi. Lepota je v nas, iz sebe jo pokladamo v zunanje stvari. V mojem srcu je razdrta lepota, mir pokončan!

Od tod moram iti in pojdem, kakor se malo okrepčam, ker oslabljen sem tudi telesno – morebiti že jutri. Kaj bi tajil? Ne upam si prav; skušnjava je močna in mlado je še moje junaštvo. Dal sem svojo besedo. Kaj je beseda? Nepremišljeno si jo dal; nikdo ni imel pravice zahtevati je od tebe! O srce je nevaren modrijan; izgubljen je, kdor ga posluša. Zato pojdem.

Zbudilo se mi je hrepenenje, da vidim še enkrat svoj rojstni kraj. In vendar se bojim vrniti se domov. Vse bo spremenjeno, vse mi neznano, tuje. Nikdo me ne bo poznal, malokdo se me temno še spominjal iz nekdanjih časov. Tu mi bo šele živo stopilo pred oči, ko bom videl vsakega na svojem mestu, kako izgubljeno je moje življenje! Tujec sem povsod, nikjer doma. Tuj mi je celo moj dom; in vendar me žene, da ga vidim še enkrat. Tako se zibljem med strahom in željami ter danes ne vem, kaj se zgodi jutri.





XII



Prijatelj Zorinu



Ne boj se, ne bom te tolažil. Ženske se tolažijo in otroci. Trpečemu moškemu srcu je tolažba, kar je kaplja vode razbeljenemu železu. Malo se pokadi, kamor je kanila, potem ni sledu za njo. Tolažil te ne bom, kakor te nisem svaril. Poznam tvoje srce, kakor bi ga nosil na dlani; vedel sem, kaj mora priti, prej ali pozneje – zastonj vse svarjenje!

Vendar pa moram resno besedo s tabo govoriti; stori potem, kar se ti zdi. Pravico imam govoriti, dal si mi jo sam, morebiti tudi dolžnost. Skusil sem mnogo na svetu; nisem več mlad, toda postarale so me bolj skušnje nego leta. Več ne igram v žalostmi komediji, ki jo imenujemo življenje, zdaj sem samo gledalec, nem, a ne brezčuten gledalec!

Imenoval si me prijatelja. Prijatelj je tebi kakor meni mnogokrat oskrunjeno, a vedno sveto ime. Prijateljstvo daje pravice, a tudi dolžnosti. Tako je zdaj moja dolžnost, da naravnost s teboj govorim.

Prijatelj, ti si samopridnež! Vem, kaj ti gre po glavi, četudi mi nisi povedal, kaj namerjaš; zato ti pravim naravnost, ti si samopridmež in pa – strahljivec! Grdo ime eno in drugo, a zasluženo oboje.

Življenje se tebi ne zdi posebno velika dobrota. Niti meni ne. Človeku ga ni ravno potreba, lahko bi bil brez njega prebil in velika nesreča bi ne bila, ako bi ne bil nikoli noben človek zagledal sonca. Ker smo pa že enkrat prišli, četudi brez svoje volje, na svet, skrbeti nam je, to je edino pametno, da izhajamo tako dobro, kakor je mogoče.

Kaj loči človeka od živali? Kaj je ideja človeštva? Žival, vržena v življenje kakor mi, hrani in brani se, kakor se mora in more, vsaka zase; dobro je nji, kar nji koristi; kar je zunaj nje, to ji je tuje, sovražno, narava in žival; v večni vojski živi z vsem, kar se giblje, kar ji prostor krati in hrano. Pravico ima, kdor ima moč; sme se, kar se more. Žival ne misli, kako se godi drugi živali; mirna, zadovoljna, srečna je samo, če je zadostila svojim potrebam. Tako žival. Kaj pa človek? – V čem se loči od živali, ako misli in dela kakor ona? Človek ne vidi samo sebe na svetu; brat mu je, kdor nosi njegovo podobo. Vesel ne more biti sam, če vidi brata trpeti. Ve, da, če njemu pomaga, sebi pomaga. Posameznik je ud velike družine, zvezane v sreči in nesreči. Zanjo živeti, zanjo trpeti, nji, ako treba, svojo srečo žrtvovati, to si šteje v dolžnost. Kdor ne misli tako, ta ni vreden človeškega imena.

Zakaj ti vse to pravim! Ali ti hočem s tem povedati kaj novega? Stare, znane stvari ti ponavljam.. Kdo je s toliko navdušenostjo, s tako gorečo zgovornostjo učil ta nauk kakor ravno ti? Kdo je globokeje čutil v svojem srcu gorje, v katerem zdihuje vesoljno človeštvo? Kdo je tako zaničljivo, s táko sveto jezo govoril proti samopridnosti, ki le sebe vidi, zase skrbi?

S kakim veseljem sem te slišal govoriti tako, s kakim upanjem sem gledal ta blagi, mladostni ogenj, ki je ogreval in vnemal srca poslušalcem! Dejal sem: Kadar pride njegov čas, ta bo delal v pismu in govoru na prid domovini, človeštvu; kar si ti želel, a ne mogel, to vse stori v obili meri on!

Vse to je minilo. V svoji nesreči ni ti več mar, kaj se godi okrog tebe. Ali ni to samopridnost? – Svojih nimaš več, za katere bi ti bilo skrbeti. Dobro! Ali si zato že prost? Kaj si storil do zdaj za človeštvo, za domovino? S sveta hočeš iti, kakor dolžnik, preden je poplačal dolgove? Ali morebiti nimaš dolžnosti! Hočeš li tako zatajiti vso svojo preteklost? Je li to moštvo! Stvar vreči od sebe, katera ti nima nobene vrednosti, iznebiti se neprijetnega bremena, katerega dalje nositi nimaš volje – ali je to junaštvo?

Glej, dva sta šla po tem potu pred tabo, blagi duši oba, tvoja prijatelja in moja, za njima ni sledu, in kaj sta obetala! Hočeš li iti za njima? O junaki! Kadar pride bojna ura, orožje od sebe pa urno v beg! Kdo pa naj se bori? O ko bi imel kaj moči do tebe, zarotil bi te za vse, kar ti je bilo nekdaj sveto! Glej, ubogo našo domovino, pa zdaj ti ni več v mislih; ko bi se je še spominjal, ko bi ti tlela še iskrica tistega ognja, ki ti je nekdaj zanjo gorel v srcu, ojunačil bi se in pozabivši svoje bolečine, živel bi zanjo.

Kako si ti poznal njene potrebe, kako globoko si tudi čutil bolečine njene, kako si hrepenel pomagati ji, posvetiti ji vse svoje moči!

O sanjal sem lepe sanje in središče teh sanj bil si ti – zdaj smem govoriti – sanjal sem, da boš ti nam mož, ki ga potrebujemo, kateri, videč, da je ljudstvo lačno, ne bo dajal kamna tistim, kateri prosijo kruha; ki bo kazal z besedo in dejanjem bratom svojim pot, po katerem se bodo bližali bolj in bolj dušni in telesni blaginji. Resnice nam je treba in bratovske ljubezni. Kdo je gorel za resnico kaJkor ti? Kdo je ljubil brate svoje z vsem svojim srcem kakor ti? In zdaj je vse to minilo!

A kaj bi govoril! Morda pričakuješ, da ti začnem zdaj še mečiti srce, kakor ženske, češ da se spomni tudi mene, najinega prijateljstva, ne puščaje me samega na svetu? Ne boj se, nič tega! Mož možu ne govori tako. Pojdi in stori, česar ne moreš pustiti!

In vendar, strašno mi je misliti, da bo to polno, bogato srce morebiti skoraj jed gladnim črvom! Ne smem in ne morem misliti, da se vse te visoke misli, vsi ti globoki čuti izgubé in poginejo za zmerom brez sadu, brez sledu za sabo. Govoril sem ter storil svojo dolžnost, več ne morem. Vse drugo je v tvoji moči.

Dobil sem pismo od Eveline. Preprosti otrok me prosi, naj pridem in te potolažim, kakor se tolaži dete, ki je palo in se v čelo pobilo! In vendar me je čudno ganilo otroško pismo. Pošljem ti ga, da ga prebereš; morebiti imajo večjo moč do tebe nedolžne otroške besede nego gorke prijateljeve prošnje!



Zorin prijatelju



Kako težko sem pričakoval tvojih, pisem! S kakim veseljem sem čital ter zvesto v srcu hranil tvojo besedo! In zdaj? Besedo čitam za besedo, znan mi je njih pomen, ali komaj umejem, kako se vežejo. Znan glas mi bije iz tvojega pisma na uho, ali ne budi mi kakor nekdaj v srcu sorodnega odmeva. V mojem srcu je vse mrtvo!

O prijatelj, kako žalostno se motiš o mojem stanu! Spominjaš me nekdanjih dni, oživljaš mi nekdanje misli in čute! Kaj pomaga? Kdo mi vrne nekdanjo moč? Megleno zagrinjalo mi krije vse, kar je za mano. Potrte so mi dušne in telesne moči. Kako hočeš vladati in voditi ladjo, ko ti je nevihta zdrobila krmilo! Drugega ne vem, nego da sem truden in pokoja željan – pokoja, kjer nič ne čuti ni duh ni telo, kjer mi prestane utripati nemirno, trudno srce.



*



Sinoči sem bil na pokopališču Père Lachaise. Bil je lep, tih večer. V daljavi samo se je razlegal mestni hrup. Znano ti je, da ni kraja na svetu, kjer bi bilo na tako majhnem prostoru zbranih toliko slavnih mož vseh časov in krajev – pod zemljo. Kamor pogledaš, sijajna imena na sijajnih spomenikih. Pod njimi uživajo sad svojega truda možje, ki so živeli in trpeli, delali in se trudili človeštvu na korist. Ta je razsvetljeval z lučjo svojega uma ter razkrival najglobokejše, najtemnejše skrivnosti; ta je pel iz dna svojega srca nesmrtne pesmi, katere bodo ogrevale in navduševale pozne rodove. Kaj je njih plačilo? Kaj so dosegli zase z vsem trudom svojim? Slava – prazno ime! Kak razloček je zdaj med njim, katerega ime je zapisalo z neizbrisnimi črkami v zlato knjigo hvaležno človeštvo, in med njim, katerega grob je pozabljen, brez imena, brez spomina? Dosegli so, kar je zadnji namen vsega bitja in gibanja na svetu – pokoj!

Čemu vse življenje in gibanje, čemu trpljenje in solze, če je tak njih smoter in konec!

Pri kraju pokopališča zagledam na grobu brez spomenika, kako je klečala žalujoča ženska podoba. Ko se ji približam, vidim ubožno oblečeno dekle, vso objokano. Ne gane se o mojem prihodu; saj njene misli zdaj niso nad zemljo. Nisem je mogel vprašati, po kom žaluje. Čemu tudi? Slišal bi bil pač, da ji tu počiva oče ali mati, edina njena podpora, da zdaj nima sirota nikogar na svetu. O da človek še na pokopališču ne najde miru! Pojdi, kamor hočeš, povsod te spremlja kakor senca človeško trpljenje. Neumirjen, nepotolažen šel sem tiho domov.

Evelina je res dobro dete. Kaj si prizadeva sirota, da bi mi za samo trenutje razvedrila čelo! Kako je srečna, samo če me tako daleč pripravi, da se ji malo nasmehnem.

Srčno hvalo, dragi moj, edini moj prijatelj na svetu, za tvojo ljubezni polno skrb, ki mi glasno govori iz vsake besede tvojega pisma! O da ti je ne morem povrniti, kakor bi rad! Imej potrpljenje z menoj. Obljubiti ne morem ničesar; sam čakam, križem roke držeč, kaj mi prinese prihodnja ura. –



Dela Zorinu



Ozdravela sem. Vsaj trdijo vsi, da sem zdrava, oče, Julieta, mati Vernier in tudi zdravnik, in ta mora vedeti. Vidijo me, da jem in hodim, tudi lica, pravijo, da se mi zopet rdé; kaj hočejo več? Meni sicer ni zdravo pri srcu, a nečem, jim kaliti veselja. Zopet se z Julieto sprehajam po vrtu., zopet obiskujem ljubljene kraje. Vse je, kakor je bilo, in vendar vse spremenjeno. Zdi se mi, kakor da bi mi bilo vse z neko tanko meglo preprečeno.

Ali bi mi ne bilo bolje, ako bi počivala v hladni zemlji? Milan, Milan, brez tebe ni zdravja, brez tebe ni življenja! Silim se upati, rada bi se pregovorila, ni mi mogoče. Notranji glas mi govori, da meni ni upanja. Milan, ti si upanje moje, in ti si daleč od mene, ti ne boš nikdar moj!

Kakor lepa, sladka podoba v sanjah, tako si se mi prikazal, tako si mi izginil izpred oči. O da nisi mogel ostati samo še malo, malo časa pri meni! Saj niso predrzne moje želje. Da bi bila samo še nekoliko dni mogla živeti s tabo, srečna bi bila in zadovoljna vse svoje ostale dni! Mogla bi reči potem: Živela sem in ljubila, kaj hočem še? Saj ti nisem še mogla reči iz oči v oči: Ljubim te, in iz tvojih ust nisem slišala te sladke besede.

O mili prijatelj moj! Ti ne veš, nikdar mi nisi bil iz spomina. Vse misli moje so se vrtele o tebi. Ti si mi bil v zvezi z vsem, kar je lepega in blagega na svetu. Podnevi sem mislila nate, z Julieto sem govorila o tebi; v sanjah sem te gledala in kakor v srečnih, otroških letih s teboj govorila ponoči. Sladko upanje mi je vedno tešilo srce, da te bom videla še enkrat!

Prišel si in s tabo mi je prišlo novo življenje. O kako sem bila srečna! In prišlo je tisto trenutje – sladka groza me spreletava, ko se ga spominjam – prišlo mi je tisto blaženo trenutje, najlepše, najslajše trenutje mojega življenja, ali se ga spominjaš tudi ti? Ko sva se pogledala po dolgem molčanju, ko so nama v solzah govorile oči, kar sta čutili najini srci! Najini srci, pravim, ali se motim morda, ali nisi čutil v tistem trenutju tudi ti, kar sem čutila jaz? O pusti, ne jemlji mi sladke vere, da sem te umela, da me ljubiš tudi ti! –

Milan, eno željo še imam, edino, zadnjo željo na tem svetu. Ali ti jo smem izreči? Kaj porečeš, ko jo začuješ? Vem, kaj si obljubil pred svojim odhodom mojemu očetu. Sveta je možu beseda, vem. In vendar, Milan, ako bi šlo tu za življenje, ali ni pomoči? Jaz ne vem soditi, kaj je prav, in zdaj celó ne. Pri meni sodi samo srce, in srce mi pravi, da najostrejši sodnik bi te ne obsodil, tudi moj oče ne – ako – prideš nazaj, samo za eno uro, za eno trenutje, ne več, da te vidim še enkrat, da ti podam roko v slovo. Čuješ, roko v slovo. Glej, prijatelji si podajajo roko v slovo pri ločitvi. Ti si mi jo pozabil dati, ko si se ločil na veke od mene. Kakor blisk si šel. Stala sem in gledala, ko si odhajal; nisi se ozrl za sabo. Kako je drčal voz, ki je nosil mojo srečo, moje življenje! V enem trenutju mi je izginil, in tema se mi je storila pred očmi! –

Milan, če ti je mogoče, usliši zadnjo prošnjo nesrečne svoje Dele! Glej, na kolenih te prosim, stori mi to milost! Pridi, ne boj se! In če te vidi ves svet, saj imaš pravico do mene, ti edini imaš pravico do mene, pred Bogom in pred ljudmi, ti prijatelj moj, moj ženin, moje vse!

Dela





XIII



Zorin prijatelju



Padel sem! Kaj mi bode še sveto, če mi ni sveta bila dana beseda! O, kaj je vse tisto naše tako slavljeno moštvo, tisto junaštvo, s katerim se tolikanj ponašamo! Pride ti slaba, šibka stvar z otroškim obličjem, z nasmehom na ustih, s solzami v očeh; pomigne ti z belo ročico in – pozabljeni so vsi tvoji sklepi in nameni; za njo greš brez volje, skoraj brez zavesti!

Videl sem jo; na njenih prsih sem slonel; na njenih ustih so gorela maja usta – enkrat samo; nikdar več potem!

O, ne vprašuj me, kako je bilo! Človeški jezik ima besedi, da razodeva in popisuje najskrivnejše stvari, a nem je, ko bi mu bilo naznanjevati najvišje veselje, najglobokejšo žalost! S solzami' sva se pozdravila, v solzah sva se topila pri slovesu. Kaj sva govorila medtem, komaj jasno vem; a to morem reči, da v teh kratkih trenutjih najinega združenja sem užil radosti in sreče toliko, kolikor je more prenašati moje srce. Poplačan, odškodovan sem obilo za vse, kar sem prebil v življenju.

Zdaj šele vem, ko je vse minilo, kaj sem izgubil; zdaj šele čutim, kako srečen bi bil mogel biti z njo! Razmaknile so se mi za trenutje megle pred očmi; v rajski svetlobi se mi je prikazala sreča, en pogled nanjo, potem so jo na veke zopet zagrnile sovražne megle.

In vendar, prijatelj, motil bi se, ako bi mislil, da se nesrečnejšega čutim nego prej. Ravno nasprotno! Neki čudni pokoj se mi je ustanovil v srcu, dasi ne tisti sladki, blagodejni mir, po katerem hrepeni vse človeško bitje. Slovo sem dal na veke upu in željam; saj z njimi ni miru. Vdal sem se svoji usodi.

A kaj sem moral videti še! Tudi Julieta ni več, kakršna je bila. V srce me je bolelo, ko sem videl, kako sirota na skrivnem trpi. Kakor preklet hodim po svetu, v srcu nosim nemir in nemir sejem in puščam za sabo.

Moj sklep je storjen. Ni mi več tu ostati. Vse je pripravljeno na pot. Jutri že zapustim nesrečni kraj. Da bi mogel pustiti za sabo tudi vse spomine!

Saj poznaš Bled. Videl sem ga prvič, ko sem imel štirinajst let. Takrat že se mi je bila zbudila želja v prsih, tu v tem blaženem kraju po življenja trudu v pokoju nekoliko časa živeti, končati svoje dmi. Videl sem potem mnoga lepih krajev, vendar, kakor prvi svoji ljubezni, ostal sem vedno zvest svojemu Bledu. Kakor v neko sveto, obljubljeno deželo me je vedno vleklo hrepenenje



tja na otok z valovi krog obdani.



Spolniti hočem svojemu srcu zadnjo željo. Če malo prej, nego sem mislil, kaj škodi? Z Bleda torej, če srečna tja dospem, pričakuj prihodnjega mojega pisma.



Zorin Deli



Gore in doline bodo med nama, ko ti dojdejo te vrstice. Težko je, pravijo, zlasti mlademu človeku, ločiti se od življenja. Ti si moje življenje in od tebe jemljem slovo na veke! Kar mi je ostalo dušnih in telesnih, moči, zbral in združil sem jih, in vendar težko grem, neizrečeno težko.

Dela, ne omaguj, ne toži, saj veš, da mora biti. Vdaj se svoji usodi, kakor sem se jaz vdal. Saj si bila vedno srčna, pogumna deklica, iz tebe sem sam pil moči in kreposti!

Vračam se v svojo domovino. Saj nekoliko je tudi tvoja, kajne, sladka prijateljica moja? Močno hrepenenje se mi je zbudilo po nji; saj pravijo, da še celó ptiča obide želja pred smrtjo, da bi enkrat videl kraj, kjer se je rodil.

Dela, dajem ti dokaz svoje ljubezni, da ti ne morem dati večjega. Jaz grem, ti ostani. Ne vprašaj, kaj bo iz mene. Živi, živi, če ti je moči, srečna tudi brez mene! Ljubezen, pravijo, da je samopridna; moja ni. Sladko tolažilo bi mi bilo zdaj, ko te zapuščam, ako bi mogel misliti, da me s časom pozabiš, da boš mirno, srečna živela drugim in sebi na veselje v krogu veselih otrok – tudi ta misel mi nima nič bridkosti v sebi. Jaz sem užil svoj del od tebe. Ti v svoji nedolžnosti sama ne veš, kaj si mi storila, kaj sem ti dolžan!

Glej, zgodaj, prezgodaj že sem spoznal življenje. Ti srečno dete, ne veš, kaj je to! Kdor ga pozna enkrat do dna, njemu je izginil z ust sladki smeh. Kdor hoče spoznati kako stvar, mora jo preiskavati, opazovati od zunaj in od znotraj, da pride do pravega jedra njenemu bitju. Tako bi se moralo spoznati tudi življenje. Ali glej, nesreča je ta: nekaterim je prirojeno ali prirejeno, ali oboje, da, ko stopijo v življenje, prinesó s sabo neko podobo njegovo, neki ideal, bolj ali manj dovršen, katerega so si ustvarili v tihih urah po svoji naravi, dejal bi, po svoji podobi. S to podobo pred očmi stopijo v dejansko življenje. A vsaka stopinja, vsak pogled po njem jim kaže, da se resnica nikakor ne strinja z njihovo priljubljeno podobo, katera je zrasla z njimi, tako da si je ne morejo iztrgati iz prsi. In to spoznanje jim je vir najhujše bolečine, neskončne žalosti.

Kako lepo, čisto, vzvišeno podobo so si ustvarili o človeku! Človek je ljubljenec stvarnikov, podoba njegova. Vsi smo sinovi enega očeta, bratovska ljubezen nas veže v veselju in trpljenju. A kaj nam kaže življenje? Vsak živi zase, svoje solze otira, svoje rane zdravi; za svojo srečo hrepneč hitę; tujec, sovražnik mu je, kogar zadene na poti do nje. Človeštvo, prijateljstvo, zvestoba – prazne besede, ki zbirajo pomilovalen nasmeh zrelemu, modremu možu na ustne. Kakor divja zver bori se v krvavem boju brat z bratom, ljudstvo z ljudstvom za kos zemlje, za puhlo slavo, za kratek čas! A kaj pravim: kakor divja zver? Zver plane srdita na zver, raztrga jo v trenutju s krvavimi zobmi; kratek je bil ta boj, kratko trpljenje premagane živali. A človek! On zbere vse moči svojega uma – in te niso majhne – da izmisli in znajde svojemu bližnjemu bolečine, ki ga bodo najhuje skelele, ki bodo najdalje trpele. Gorje mu, kdor pade v krvoločne roke niegove. Pri Bogu je milost, pri človeku je ni. Vae victis! Gorje premaganim! Ta strašni, v nebo vpijoči krik doni po vsej zgodovini človeški!

Hladnokrvno, ne, veselo gleda, kako se vije pred njim v smrtnih! in vendar v neskončnih mukah uboga stvar. Njena mila prošnja, njen krik, ki bi risu omečil srce, človeškemu ušesu glasi se prijetno. O proč s temi strašnimi podobami!

Samo posamezni se kažejo tu in tam blagi možje, ki čutijo brezkončno gorje človeštva, ki nas opominjajo pozabljene resnice, da smo si bratje, da se ljubímo, da si pomagajmo. A kaj je sad njihovega nauka? Sovražijo jih in preganjajo, kamnajo in križajo, in če ne morejo tega, pa jih vsaj črté, obrekujejo in črnijo – prava kačja zalega! Tako se je nekdaj godilo, kakor čitamo, tako se godi še dandanašnji. Kako bi človeku ne upalo upanje o takem pogledu!

A kam sem zašel, kaj ti razgrinjam tako žalostne podobe? In vendar moram govoriti še dalje, da me boš popolnem umela, zakaj sem ti neskončno hvalo dolžan. –

Ranjena zver pobegne ter se skrije v tiho goščavo, da tu ozdravi ali pogine. S krvavečim srcem se zateče nesrečni človek po takih skušnjah naravi v sveto, neomadeževano krilo. Izgubljen sin vrača se pozno v svoj pravi dom; spehan, pokoja in tolažbe željan pade materi zemlji v naročje, iz njega je prišel, vanj se zopet povrne. Tu upa najti, če ne zdravila, vsaj hladila svojim ranam. –

Bridka prevara! V naravi vladajo enaki železni zakoni. Krepkejša rastlina zatira slabšo in med živalmi je enako večni boj za življenje! Upal je priti med svoje; tuja, nema stoji brez čuta pred njim rastlina; in žival? – ta se mu plaha umiče, naj jo kliče in vabi še tako prijazno, in ona upira sovražno vanj krvoželjne oči. Tuj je človek v naravi: narava nima srca!

Obup se mu bliža s temnimi krili, skoraj ga zavije vanje. Mrači se mu okrog in okrog. A glej, nenadoma mu zasveti rešilen žarek. O kako krivico je delal človeštvu! Obupal je o vsem, in vendar mu je neznana ostala njegova lepša, boljša polovica. Kako je to mogoče? Saj mu je vendar, skoraj otroku še, plavala vedno pred očmi, kakor nebeška prikazen, jasna ženska podoba! In mladenič jo je zvesto hranil v svojih prsih kakor najdražji zaklad; lepšal jo je z vsem, kar je imel lepega, blagega in čistega; vanjo se je zaupno oziral v težkih, bridkih trenutjih. A ko je stopil v viharno življenje, izginila mu je bila v hrupu in nemiru izpred oči. O zdaj se mu je pa zopet prikazala tolažnica, rešiteljica, ko je najbolj potrebuje. K nji, le k nji! Če je kje na svetu, v blagem ženskem srcu je pravo človeštvo doma!

Zadnja, ne manj bridka prevara! Ubožec, česar si hrepeneč iskal, tudi tukaj ne najdeš! Kako plitvo, kako prazno, kako površno in ničevo se ti zdi naglo vse, kar je toliko obetalo od daleč! Blagor mu, komur zadostuje bleščeča, vabeča vnanjost, kdor se kakor otrok veseli zlate pene! Gorjé pa tebi, kateremu globoče sezajo želje! Dokler te vodi pot po cvetočih travnikih, bo ti prijetna, kratkočasna tovarišica; s sladko govorico ti bo krajšala pot; zdaj in zdaj ti tudi z mehko ročico obriše gorki pot z obraza. A ko prideta do samotnega nočnega gozda, skozi katerega ti je iti – ustavi se plaho, gleda nekaj časa, morda celo z mokrim očesom za tabo, potem se vrne zopet nazaj k veselim ljudem!

O da bi našel samo eno zvesto srce, da bi mogel nanje položiti trudno glavo in reči: Tu je moj dom, moja last, kdo me prežene od tod? Srce, katero bi umelo tvoje bolečine, kateremu bi mogel tožiti vse, kar te teži, kakor toži otrok svoji materi!

In tako srce sem našel jaz! Dela, Dela! Ko bi pretrpel zate, kar more človek pretrpeti, ko bi zate do zadnje kaplje svojo kri prelil – nikdar ti ne povrnem, kar si mi storila ti! Glej, ti si moja tolažnica, rešiteljica moja. Ti si mi, v zadnjein trenutju še, otela vero v ženstvo, vero v človeštvo. Umirjen grem zdaj lahko od tod.

Dela, žalosten sem! Kako bi ne bil! Saj se ločim od svoje sreče, svoje ljubezni, od luči svojega življenja – in vendar, ta žalost nima nič zbadajočega v sebi. Nekako čudno vzvišenega se čutim; saj velika nesreča ima neko blago, rešilno moč v sebi. Dela, bodi tudi ti srečna in pogumna. Umirajočih želje so vsakemu svete. Zate jaz umiram. Izpolni mi zadnjo voljo, zadnjo željo! Živi srečna in pozabi svojega prijatelja, kateri ti kliče zadnjič iz dna svojega srca: Zbogom, zbogom!





XIV



Na Bledu, 15. avgusta.



Mogla umreti ni stara Sibila,

da so prinesli ji z doma prsti;

ena se tebi je želja spolnila,

v zemlji domači da truplo leži.



Zdravnik, ko vidi, da ne more pomagati bolniku, hirajočemu v tuji zemlji, pošlje ga v domači kraj, da se napije tu iz materinih tal novih moči, a če to ni mogoče, da tu vsaj laže ugasne brez bolečin.

Ko bi jaz še upal zdravja, tu bi ozdravel ali pa nikjer. Iz viharnega morja rešil sem se semkaj na ta srečni otok, za mano so valovi požrli ladjo, ki je nosila moj up.

Lepo je vendar na svetu, lepa je zemlja, zakaj ne more človek biti srečen na nji!

Srečen? Zakaj bi jaz tu ne preživel nekoliko lepih ur? Česa želim? Po čem hrepenim? Vse je ostalo za mano.



Nessun maggior dolore,

Che ricordarsi del tempo felice

Nella miseria!



In vendar ni res, kar tako lepo poješ, visoko misleči, globoko čuteči Dante! Jaz se spominjam lepih minulih dni, in vendar mi je mirno srce, kakor dete, ki se je nekaj časa jokalo po izgubljeni igrači, a potem trudno zaspi.

Zdravje, mladost in veselje diha tu vse okoli mene.



Korintu so rekli:

Helensko oko –



Kaj si pa ti, moj Bled? Oj, bistro jezero med zelenimi goricami, kako mirno in jasno me gledaš, kako prijazno se mi smehljaš ter me vabiš z milim, mehkim pogledom!

Sonce se je skrilo za Triglavom. Bliže in bliže zagrinja tihi mrak gorico za gorico, jaz slonim sredi jezera v ladji, ki jo mehko zilbljejo prijazni valovi.

Kako sem sam! – Sam? S temnosinjega neba me gleda tisoč in tisoč žarečih oči. O zvezde ve:



po neba svetlih potih razkropljene!



Kako mrzla je vaša luč! Nekdaj:



Ko bil sem še otrok,

in nisem vedel kám –



Tedaj sem pač mislil, da gledate nas ter čutite z nami naše veselje, naše gorje. Zdaj vem, da neme in gluhe brez čuta gledate dol na nas; vaša mrzla luč odseva enako iz naših solz, naj jih veselje, naj jih žalost rodi.

Čuj, veselo ukanje! Kako prijazno se razlega in odmeva od gore do gore. O ti, ki te vodi v tihi, skrivnostni noči po znani poti ljubezen, veseli se kratke sreče svoje, uživaj jo, saj ti skoraj skoraj mine, kakor je minula meni!



16. avgusta.



Prešernov duh plava nad tem krajem. Ta nebeški pevec, ki je prišel med svoje, a oni ga niso spoznali, bil mi je, kakor veš, veden, zvest tovariš, rekel bi, od mojih otroških let do današnjega dne. Njegove pesmi beri v ledeni Sibiriji ali v goreči Sahari, beri jih žalosten ali vesel, star ali mlad, vedno in povsod ti bodo sladka hrana, ki se je ne nasitiš nikdar. Vendar čisto drugače se beró v tem rajskem kraju, kjer so se rodile. Tukaj jih človek, dejal bi, šele popolnem umeje. Kako je mogoče, da ga njegovi rojaki niso umeli, cenili in ljubili, kakor je vreden!

Jaz sem se iz Prešernovih pesmi učil, kaj je poezija, kaj je lepota. S Prešernom se meni godi kakor z Bledom. Koliko sem videl lepih krajev potem in bral velikih pesnikov! Prešeren in Bled sta mi ostala vendar na prvem mestu v srcu. Morda je to moč prve ljubezni, in če je, saj se je ne sramujem.

Zdaj, ko mi je duh, dejal bi, prost vse zemeljske teže, vrivajo se mi z mogočnejšo silo misli, ki mi že prej niso dale miru, samo da mi jih je odganjalo viharno življenje; zdaj se jim ne morem več braniti. Ali ne bo morda nekoč konec vse poezije? Kdor opazuje in primerja preteklost in sedanjost, mora si staviti to vprašanje. Od dne do dne biva ožji njen krog. Sopare ostri krik je pregnal iz skrivnostno temnih kotov tihe gozdne duhove. Jasne vile ne plešejo ob kresnih nočeh v bledi mesečini in morske deklice ne vabijo več s sladkim petjem umrjočih mladeničev v hrepeneče svoje hladno naročje. Žvenketanje mečev in umirajočih stok ne budi več, kakor nekdaj, nesmrtnih pesmi, katerim se še čudi današnji rod. Brezsrčnim zatiralcem narodov, ki so gazili po človeški krvi, razbojnikom, ki so prežali iz skalnih gradov na mirne, neskrbne popotnike, ne prede več poezija okrog glav »svetle glorije«. Ali kje so naše prelepe narodne pesmi, ki so se glasile po gorah in dolinah, ki so zvesto spremljale prednike naše v žalosti in veselju od zibeli do groba? Nam še so v naši mladosti božale srca. Tiha je zdaj gora in dolina, če se ne čuje zdaj ter zdaj surovo kričanje!



Padala nebeška mana

Izraelcem je v puščavi;

zginila, akó pobrana

bila ni ob uri pravi.



Zakaj jih niso nabrali, dokler je bil čas? Zdaj je prepozno !

In vendar ne obupajmo! Vsaka pomlad zbudi pevce znova. Dokler bode bílo in ljubilo, dokler se bode veselilo in trpelo človeško srce, ne bo konca poezije. Iz hrupa polnega življenja pribežala je v človeško srce. V človeškem srcu je poeziji dom!

Pa drugo vprašanje: Ali napredjuje človeštvo? Čemu to vprašanje? Glej, človeški um dela čuda, katerih, bi ne verjeli, ko bi jih mogli slišati naši očetje; mi se že skoraj več ne bomo znali čuditi. Zvezdam je pota izmeril, spoznal je bilke rast in njemu je znano, kak obraz je imela zemlja, preden je bilo življenje po nji. Strelo je z neba vzel ter v svojo službo ukoval, da poroča hitro, kakor misel, voljo njegovo po zemlji.



Eripuit caelo fulmen, sceptrumque tyrannis!



Sceptrum tyrannis? Ne, tega ne! Izvil jim žezla ni, samo obvil ga je, dla več tako trdlo ne padla na ljudstvo.

Um napreduje, tega ni tajiti; ali kaj pa srce človeško? Ali se razvija in tolaži tudi tako? Ali rastó naše kreposti, naše moštvo? Kje so naši Soknati, naši Reguli in Cincinati? Res ne sežiga več, vsaj pri izobraženih narodih ne, brat brata Bogu na čast, vendar ga črti in preganja, če se loči v mislih od njega. Ne prodaja več brat brata kakor žival na semnju; a zatira ga, zaničuje in o njegovem potu živi. Krvava vojska ni več najblažje, najčastnejše opravilo možem; imenujemo jo »potrebno zlo« – a kako zlo! Kake so naše vojske, če jih primerjamo z nekdanjimi! Kdaj izgine pač ta največja sramota človeštva?

Čudno se človeku godí, ko gleda in premišljuje razvijanje človeštva. Zdaj gre pot gor, zdaj dol, zdaj se popolnem izgubi v temi in goščavi; tam se prikaže zopet in kmalu zopet izgine! Kam drži ta pot? Ali se človeštvo bliža svojemu namenu, ali ga doseže kdaj? Vprašanja, ki so bila že zdavnaj rešena, stavijo se znova. Z bojem si moramo zopet pridobiti pravice, za katere je bilo prelite že toliko človeške krvi. Z malo mero se nam odmerja prostost, kakor bi nam hotel kdo odmerjati zrak v dihanje. Strašno bi bilo iti s sveta s prepričanjem, da nikdar človeštvu ne zasije rešenja in sreče dan. Ne, kažejo se znamenja, če jih prav umejem, da ni treba obupati.

Vstajati vidim, in to mi je sladko tolažilo, pri vseh narodih može, ki si podajajo v sveto zvezo bratovske roke, ki povzdigujejo glas svoj proseč in svareč, da smo si bratje, da večni mir bodi med nami, združimo se, pomagajmo si; ne sila in moč, pravica in ljubezen naj deli zemeljsko blago; naj se jih ne trudi in trpi tisoč in tisoč, da eden uživa, da se eden veseli. Vsem enake pravica, in prvi naj bo, kdor je najboljši, Nesrečnim bratom – in koliko jih je! – ki ždé in medlé v siromaštvu in nevednosti, podajmo usmiljeno roko, razsvetljujmo jih, pomagajmo jim do dušnega in telesnega blagostanja!

Res je, posamezni šele glasé se in učé tako; res je, njihov glas je še danes glas vpijočega; ali pride dan, če ga tudi ne bomo gledali niti mi niti otroci naši, ko naraste ta sveta, izvoljena truma, da se ne bo nič moglo ustavljati njeni sili, njenemu gorečemu navdušenju. Zakon bo njena volja, in od tistega časa ne bo se zemlja več imenovala – solzna dolina.



17. avgusta.



Zlata vredno je naše ljudstvo; ljubiti ga mora, kdor ga pozna. Kako je krepko in zdravo v svojih mislih, kako bistroumno, ukaželjno in gibčno! Kaj bi se dalo narediti iz takega ljudstva, in kaj se dela z njim! S prostim kmetom govôri, kar hočeš, kako zvesto te posluša; kako te bo vprašal in kako odgovarjal! Tu ni nič nemarnega, potlačenega, kar se vidi tako pogosto drugod. Vstopi se v nedeljo pred cerkev, ko iz nje vre množica, kak lep, očem in srcu dobrodejen pogled! Glej te mladeniče, kake krepke, visoke postave! Kako se nosijo moški pokonci! Tu je še prvotna moč, tega ljudstva ne bo lahko konec! – In ta dekleta – kake rasti, kaki obrazi! Kako ponosno hodijo, kako prijetno se vedó! Ne verjel bi jim, kdor jih take vidi, da so ves teden delale in se trudile.

Kaj bi sel dalo, pravim, storiti iz takega ljudstva, in kako se dela z njim! Grenkost premagulje človeka pri ti misli. Bog te blagoslovi, ljubljeni narod moj, in daj ti lepšo bodočnost!

Veš, kdo je zdaj moja posebna druščina? Seznanil sem se s kakih dvajset let starim kmečkim mladeničem. Smrt gleda siromaku iz upalih lic in udrtih oči; in tisto kratko, suho pokašljevanje že priča, da bode težko videl prihodnji sneg. Zvečer se hodi sprehajat ob jezeru pod gradom. Tam sem se seznanil z njim. Zdaj sva si velika prijatelja in ničesar mi ne prikriva, saj prav, da nima nikogar, da bi mogel govoriti z njim, razen mene. Čudne pogovore imava. Nikoli še nisem videl tako vedoželjnega človeka. Vse bi rad vedel. A najbolj ga mikajo zvezde; ni mi dal miru, povedati sem mu moral vse, kar vem o ti stvari. A kako si je vtepel v glavo misel, da pride po smrti na neko zvezdo! Zato jih tako rad ogleduje. Čudno mi je pri srcu, ko vidim človeka s tako strastno poželjivostjo učiti se ter polniti si glavo s stvarmi, ki mu nikakršnega sadu ne obrode. Ne slepi se samega sebe, dobro ve, da mu ni veliko časa več odmerjenega. A vdan je v svojo usodo, najmanjše pritožbe nisem čul iz njegovih ust. Ne samo na telesu, tudi na duši je bolan; telesna je pač samo nasledek dušne bolezni. Spet tista stara, a vedno nova zgodba –



In komur se primeri,

poči mu srcé.



Rad je imel deklico, ki ga je ljubila, dokler ni našla drugega bogatega, ki je bolj godíl njenim očem in ničemurnosti njeni. »Così fan tutte!« tako vse delajo. Siromak ni mogel premagati te nesreče, pregloboko mu je bila segla ter v srcu ukoreninila se ljubezen. Poskusil jo je iztrgati, a ranil si je srce, da mu nikdar več ne ozdravi. Malo sem našel v svojem življenju tako blagih in globokočutnih src. Žal besede mu ni iz ust čez njo, ki mu je kriva vse nesreče, ki mu je hladnokrvno zamorila mlado življenje.



18. avgusta.



Pismo mi je došlo, saj veš od kod? Nenadoma me je zadela smrtna novica. Saj se tudi popotnik ne nadeja strele, ki ga zviška zadene. Utrgana je zadnja nit, na kateri je viselo moje življenje. Črno mi je pred očmi! – –





XV



Julieta Zorinu



In ako bi bili na koncu sveta, to pismo vas mora najti! Dela – o kako hočem začeti sirota? Dela – a kaj, saj vi nimate srca! Ko bi ga imeli, nikdar bi nas ne bili zapustili tako. Jenjalo je bíti, hrepeneti in trpeti blago, zvesto srce. Ugasnilo je na večne čase oko, ki je tako milo, tako prijazno sijalo vsemu svetu, a najmileje, najprijazneje meni, bi sem zdaj sama, zapuščena na svetu!

Précej, ko ste nas zapustili, zgruzila se je kakor cvetica na polju, katero je kosa zadela. Ugasnila je brez trpljenja, zadnja njena misel bili ste vi. –

O zakaj ste prišli v naš mirni kraj, mir kalit srcu, katero ni vedelo prej, kaj je žalost, kaj je veselje!

Odpustite, gospod, nočem vas žaliti; ali žalost me premaguje, da komaj vem, kaj govorim.

A nočem vas dalje muditi. Kaj so vam moje besede? – Berite, kar vam poroča ona v svoji zadnji uri. Naj vas ne motijo moje črke. Ubožica ni več imela moči, da bi vam bila sama pisala.

Zdaj, ko sem vam izročila, to drago svetinjo, zdaj sem spolnila svojo dolžnost do prijateljice in do vas, zdaj ne boste slišali nič več o meni. Živite srečni in veseli.



Julieta





Dela Zorinu



Ali veš, da umiram, ljubi moj! Kajne, ko bi vedel, prihitel bi k moji postelji, podat mi roko v slovo. O, želela bi pač, da bi mi tvoje ljube roke zatisnile oči, potem ko so še enkrat gledale tvoje obličje, ko so pile zadnjikrat mile žarke tvojega očesa. A ti, prijatelj moj, bivaš daleč od mene in umreti mi je brez tebe.

Čudno! Brez bolečine čutim, da se mi bliža konec mojih dni. Ginejo mi moči; samo toliko mi jih je ostalo, da morem še misliti nate.

Milan, ne bom te videla več na tem svetu. Vendar pojdem mirno od tod. Vera me uči in ta sladki nauk mi potrjuje srce: onkraj groba se prične naše pravo življenje. Tam te bom videla, tam se združim s tabo, v srečni deželi, kjer ni solz, kjer ni ločenja. To upanje mi lajša in slajša zadnja trenutja. O, Milan, upaj tudi ti! Múdi se še nekoliko časa na zemlji, a potem se spomni svoje Dele in pridi v njeno hrepeneče naročje.

Postelja moja je obrnjena tako, da gledam skozi okno sonce, ki zahaja.



Sijaj, sijaj sonce,

oj ti sonce rúmeno!



Jutri mi ne bo več sijalo. Milan, morebiti ga gledaš v tem trenutju tudi ti. Naj ti nosi moj pozdrav, slovo moje čez gore in čez doline.

Milan, ne hrani v svojem srcu sovraštva do mojega nesrečnega očeta! Ko bi ga videl zdaj, v srce bi se ti smilil ubogi mož, ki bo skoraj sam na svetu. Storil bi mi vse, kar bi želela, samo da bi ohranil svojega edinega otaroka. A zdaj je prepozno!

Dejal si mi, da se vrneš v svojo domovino. Ali si bil šel obiskat ljubljene kraje, kjer sva tako srečno preživela otroška leta? Rada bi jih bila videla s tabo enkrat; tudi ta želja se mi ne spolni.

Nikdar bi ne bila verjela, da je tako lahko umreti. Rahleje in rahleje bije srce, da se ustavi.

Kako čudno láhko se čutim! Duh moj se dviga, zemeljske teže prost, ter plava, plava dalje pod jasnim nebom, tja proti večernim goricam, kjer zadnji sončni žarek umira.

Zbogom, Milan, zbogom! Ti ne vidiš roke moje, ki ti jo z zadnjo močjo podajam v slovo. Ne múdi se predolgo na zemlji, kjer si zdaj vendar sam; težko te čaka nevesta tvoja! Zbogom, zbogom!





IZ ZORINOVEGA DNEVNIKA



Dospel sem do zadnje postaje! –

Človek je vendar čudna stvar. Nekdaj, ko je bil še otrok in je mislil tako daleč, kakor je videl, bila mu je zemlja svet; vse je bilo ustvarjeno zanj. Zvezde na nebu so mu bile svetle pike, da mu svetijo in ga razveseljujejo. Božja roka mu je vodila vsako stopinjo kakor otroku, ki se hoditi uči. Zdaj vemo, da je zemlja naša prah v neizmernem prostoru in vendar človek še vedno meni, da ne more nič biti brez njega, z njim vse mine, večna tema, nič nastopi, ko zatisne on oči.

Otročja misel! Sonce bo vzhajalo in zahajalo brez tebe kakor prej! Obsevalo bo samo enega nesrečnega manj. Vse pojde, kakor je šlo; veselil se bo svet in jokal. Skoraj se ne bo nikdo spominjal, da si živel kdaj.

Eno samo krepko, srčno stopinjo – in vsega je konec! A vendar, kaj se ti noga ustavlja? Zdaj moreš odložiti breme, ki ti je pleča krvavo žulilo. Kaj se pomišljaš? Privadil si se bremena.

Življenje, dobro ali slabo, vendar je nekaj, kar je človeku znano; a kaj pa pride za njim?

Kako je sploh mogoče, da je kaj? Ko bi ničesar ne bilo, ni človeka ni zemlje ni neizmernega prostora? Nič, nič, strašna misel! Dobro, da je človek ne more misliti dolgo; morala bi mu možgane zmesti.

Ko bi vsaj mene ne bilo! Saj je vendar mogoče, da bi se ne bil rodil!

Drago je življenje vsaki živi stvari, to je naravno; večini gre nad vse. Edino blago je, kar ga še ima. Zastonj pustiti ga, iz rok dati zadnjo pravico, katero imaš, žalostno!

Ko bi je mogel dati za kaj! Ko bi mogel dni, kar mi jih je še danih, priložiti življenju svojega bolnega tovariša, ki pride skoraj za mano!

Sladko je umreti za domovino, za blago idejo. O srečni vi, katerim je bila dana taka smrt! Jaz s svojo smrtjo ne rešim drobne čebele, ki je pala v vodo!



Valovi opero človeku vse gorjé.



Mislim, da prav umejem besede tvoje, modri pesnik!

Glej drobnih mušic, kako veselo plešejo in se sučejo v gorkem sončnem svitu nad vodó; veselé se svojega življenja!



Zorin prijatelju



Imel si mnogo potrpljenja z mano, imej ga še malo: zdaj te zadnjič nadlegujem.

Ne, ginljivega slovesa ne bom jemal od tebe! Sprejmi mojo zadnjo srčno zahvalo za svojo prijaznost, katere sem se tako malo vrednega izkazal, a pozabi me, kar najhitreje moreš, kakor naposled pozabimo popotnika, s katerim smo se za nekaj časa seznanili na poti.

Navada je, spomenike staviti ob cestah, kjer se je kdo ponesrečil. Tako je tudi mene zadnje dni obhajala misel, da bi iz svojega življenja, kar se mi primerno zdi, posnel, zapisal ter izročil mladini naši v svarilen zgled.

Tako bi vendar morebiti smrt moja ne bila čisto brez vse koristi. – Morebiti, ali pa tudi ne.

S poslanimi pismi stori, kar se ti zdi. Poslal sem ti jih, ker upam, da ti mnogokaj pojasnijo. Zapisal sem ti, kaj želim, da se z mojimi stvarmi zgodi. Stari vdovi, pri kateri sem nekdaj stanoval, izroči zapisane novce in reci ji, da jo pozdravljam ter želim, naj si s tem na svoje stare dni malo priboljša. Z njeno hčerjo sva se rada gledala, če se ne motim; bila je ljubezniva deklica, naj ostane poštena!

Ne skrbi dalje zame, jaz ničesar več ne potrebujem. Ko bi kdo povpraševal po meni, dasi ne vem kdo, reci mu, da se mi dobro godi. Zbogom!





DOSTAVEK



To je zadnje pismo, ki sem ga prejel od svojega nesrečnega prijatelja; nič več nisem slišal o njem.

Potrebno se mi zdi, dostaviti nekoliko besed. Ne stavim Zorina mladini v posnemanje, ravno nasproti. V zgled vam bodi njegovo blago srce, njegova goreča ljubezen, s katero je obsezal vse trpeče človeštvo; a pazimo se njegovih zmot, izivirajočih iz prečutečea srca: Zorin nam je pokazal, kam vodijo.

Hudo bi mi bilo, ako bi me kdo krivo razumel, a zdaj je prepozno. Um in srce bodita v lepi zvezi. Izvoli naj si vsak svoje področje, ni preozko ni preširoko; v njem naj dela zase, za svoje brate, po svoji moči, po svojem prepričanju in gotovo dopolni svojo dolžnost.

Posameznemu ni nikomur dano, da bi prestvaril svet. Gorje mu, kdor to. poskuša, sebe pogubi in ne pomaga nikomur. Te resnice nam je žalostna priča moj in zdaj morda tudi katerega izmed mojih bralcev prijatelj – Zorin.





GOSPOD MIRODOLSKI



I



Lepo prebivališče bil si je ustvaril gospod Mirodolski. Ne da bi bila hiša bogve kako velika in lepa; bila je nekako v sredi med kmečkim in gosposkim poslopjem. In res, kdor je hodil todi pred kakimi petimi leti, videl je na istem mestu navadno kmečko hišo, samo malo prostornejšo, rekel bi, oblastnejšo mimo drugih po okolici, a ne da bi bila s kako posebnostjo vabila in mudia oko mimo gredočega popotnica.

Kmetje okoličani so sicer zmajávali modre glave ne čisto brez neke skrivne zadovoljnosti, da je gospod Mirodolski mnogo predrago kupil hišo in zemljišče. Res, ko bi bil hotel gospod Mirodolski stiskati svojega prednika, zadolženega kmeta, lahko bi bil odbil mnoga od kupa. A tak ni bil gospod Mirodolski. Dal mu je toliko, da je mož poplačal svoje dolgove ter kupil si na Dolenjskem drugo domovje, kjer mu želimo, da srečno živi in dobro: gospodari.

Z malimi troški, po mislih novega posestnika, a mnogo preobilnimi, kakor so modrovali sosedje, bila je hiša v kratkem času tako spremenjena, da je bila videti čisto druga. Malokdo je šel zdaj po gladkem, drobnopeščenem, cesti podobnem potu za streljaj od hiše, da bi ne bil postal ter z veseljem ogledoval prijaznega poslopja. Vendar prenaredba ni bila posebno velika; štiri okna pri tleh, dve pod streho kakor prej – a bilo je vse tako snažno, tako čedno, tako praznično; vse je pričalo, da vlada tu umna roka izobraženega gospodarja, moža, ki je dolgo živel po mestih, a naposled za stare dni tukaj si izbral prijetno, mirno domovje. Vse je bilo snažno, pravimo, saj to pač skoraj ni vredno, da se v misel jemlje, kar so nesnage delale lastovice pod streho, zlasti mladi rod v gnezdu, ki še ne ve, kaj je spodobno. Rad jih je trpel gostoljubni gospod, dasi so pogosto poleti malo prezgodaj budile ga iz kratkega spanja.

Škoda skoraj, da je bilo tako malo videti prijaznega belega zidovja; štiri krepke vinske trte, katere je bil sam vsadil novi gospodar, raztezale so tako oblastno, prav na stežaj svoje veje in mladike po zidu, da ga je, zlasti od spodaj, le malo tu pa tam bleščalo med zelenjem; in skoraj bi bile vsa okna zakrile, ko bi jih ne bila neutrudno, brez milosti krotila umna gospodarjeva roka.

Prijeten je bil kraj, kjer se je naselil gospod Mirodolski; a očitati mu je bilo vendar eno slabost; blaga rastlina, ki blaženim svojim sadom razveseljuje srce človeško, toliko hvaljena, toliko prepevana vinska trta ni imela tukaj svojega doma. Ni čudo torej, da so bile te štiri rastline pravi ponos, prave rejenke gospoda Mirodolskega; obdeloval jih je, prilival jim, skrbel je zanje, kakor često oče ne skrbi za svoje otroke. In rastline niso bile nehvaležne, rodévale so svojemu gospodarju obilo in, ako smemo njemu samemu verjeti, sladkega grozdja; trdil je vsaj, da nikoli nikjer na svetu ni mu šlo tako v slast nobeno grozdje, ne vipavsko ne ogrsko in celó ne sloveče grozdje meransko. In to mu bode rad verjel, kdor je tako srečen, da iz lastne skušnje ve, kako prijetno diši sad, katerega si je človek pridelal sam na svoji zemlji. Da so drugače sodili o njegovem pridelku sosedov hudobni jeziki, to nas ne sme motiti; zavist ima svoj sedež tudi v sicer nepopačenem kmečkem srcu.

A to ni še vse! Višje namene je imel gospod Mirodolski: vino je hotel delati iz grozdja; in res, zadnje leto bil ga je pridelal toliko, da je napolnil štiri črne steklenice, zamašil jih ter zapečatil, kakor se dela z dragimi vini, ter shranil jih v kleti za visoke praznike, za posebne godove. Posebno ljubega gosta je moral imeti, moral je biti posebno dobre volje, da je šel po kosilu tiho dol v svojo skrivnostno shrambo, prinesel zaprašeno steklenico – kar je posebno imenitno – ter nalil najprej gostu, potem sebi droben kozarček. Hudoben človek bi bil moral biti, pravi divjak, da bi ne bil z vidnim veseljem, z neko zamaknjenostjo srebal blage kaplje ter ne hvalil je nad vsa vina, kar jih rodeva olikami vinorodni svet. Žal nam je, a zamolčati ne smemo, ker nad vse nam je resnica, da posebno o tem pridelku našega prijatelja gospoda Mirodolskega šla je po vsej okolici čudna govorica, upamo samo, da ni izvirala od kakega nehvaležnega gosta. Dajali so mu čudne, razžaljive priimke, katerih si še ne upamo imenovati, ljudje, kateri niso imeli drugega opravka; a vendar tako hudobnega človeka ni imela vsa srenja, da bi bil take pohujšljive pogovore kdaj nesel gospodu Mirodolskemu na uho; prehudo bi bili žalili dobrega moža.

Vrt pred hišo bil je zagrajen z živo sečjo, visoko, da je ni mogla preskočiti nobena žival, gosto, da se skozi ni bilo moči splaziti ne lisici ne kuni ne drugi tatinski zverini.

Na eni strani vrta bile so gredice z navadno zelenjavo, kakršne je potreba pri hiši, obrobljene z vrsto prostih cvetic, kakršnih je videti na vsakem kmečkem vrtu. Cvele so in dišale, dokler se jim je zdelo; ni jim kratkega, nedolžnega življenja krajšala pohlepna človeška roka.

Pred hišo in na drugi strani hiše bilo je samo sadno drevje, če so se nekateri ljudje, zlasti mlajši svet, časi posmehovali njegovemu vinarstvu, to je pa vsak rad priznaval brez zavisti, da tako lepega, tako plemenitega sadja ni bilo morebiti v vsej deželi, kakor je bilo na vrtu mirodolskega gospoda. Noben gospodar ni se mogel ponašati s tako debelimi, tako žarečimi in sladkimi jabolki, kar so posebno dobro vedeli otroci, ki so hodili k njemu »tepežkat«.

Češnje njegove, same cepljenke, bile so prve zrele, breskev njegovih celo ni mogel nihče prehvaliti. Ni čudo! Bilo je samo mlado, krepko drevje – prvi je on v tem kraju presajal odrasla drevesa. – Tu ni bilo videti suhe vejice, ne gosenice na peresu, ne hrošča za lubom.

Res se je mnogo trudil z drevjem sam gospodar: snažil je in trebil in rezal; a vendar ne vemo, kako bi bilo, ako bi ne bil imel neutrudnih, brezplačnih pomagačev. Vrt gospoda Mirodolskega bil je pravo zbirališče, prava obljubljena dežela nmogovrstnih ptičev; tu ni bilo skoraj drevesa brez ptičjega gnezda spomladi; in po seči bilo je celo vse živo. Dobro so vedele nedolžne živalce, da tu se ni jim bati pasti in nastav, zalezovanja in preganjanja; nad njimi je čulo skrbno gospodarjevo oko. Res so mu nadležni vrabci, na pol berači, na pol tatje, pobrali mnogokako vinsko jagodo; a to priča samo, da grozdje ni moglo biti tako kislo, kakor so ga bili razvpili hudobni jeziki; gospod Mirodolski je vse voljno trpel, četudi ne moremo reči, da je bil tem vednim gladežem in kradežem poseben prijatelj; še zaplašil jih je, pravijo, včasi, vendar tako, da je vselej kmalu nazaj priletela lačna drhal. Da bi jih bil prav v strah prijel, to ni bilo dano dobrosrčnemu možu; grozovito strašilo obesiti jim, zdelo se mu je nepošteno in morebiti tudi – nepotrebno.

Čudno pa je bilo in skoraj neverjetno to, da je bil velik, hud maček pri hiši, Kara Mustafa po imenu, in vendar so imeli ptiči mir pred njim. Nerad je gospod Mirodolski govoril o tem čudežu. Kadar je prišla govorica na to, dajal ni nič prav jasnih odgovorov; videti pa je bilo, da ne govori rad o tej neuslišani mačkovi odgoji, kar morebiti kaže, da se ni vršila tako naglo, kakor je bilo želeti. A pustimo take neprijetne preiskave; veselimo se z našim prijateljem, da se mu je posrečilo s katerimi koli pripomočki ukrotiti in premagati hudobno nagnjenje mačkovo. Pristavimo tudi to, da se ni uresničilo, kar so prerokovali neki črnogledi preroki, ki nimajo prave vere v stanovitno spreobrnjenje grešnikovo, da se namreč s časom povrne prirojeno hudobno poželenje; naj ima gospodar žival še tako v strahu, naj jo še tako dobro in obilo redi, zadnjič pojde vendarle za svojo najljubšo hrano, za ptiči in zlasti mladiči v gnezdu. Mačkovo poboljšanje bilo je korenito in stanovitno.

To se je videlo zlasti pozimi. Gospod Mirodolski namreč je imel za svojo dolžnost, kar so mu dobrega storili krilati prijatelji o veselem poletju, povračati jim o hudem zimskem času. Poleti bili so mu ptiči pomagači, pozimi ljubi gosti. Kadar je bilo vse s snegom krito, ko je žival po gozdu zmrzovala in stradala, imeli so oni pri gospodu Mirodolskem vedno pripravljeno hrano na kopnem pred hišo ter mirno zavetje in prenočišče pod streho. Posipal jim je z milodarno roko vsakovrstnega živeža, katerega je bil jeseni nabral po gozdu. Brez strahu hodila je zobat krotka drhal, kadar se ji je poljubilo, in vsaka živalca je dobivala, kar je ugajalo njenemu kljunu. – Kosi, brinovke, strnadi; penice, taščice, tresorepke; brglezi, ščinkavci, senice, vse zmešano, vse vprek uživalo je v lepi zložnosti darove blagega moža. Pošteni maček Kara Mustafa jih je pa mirno gledal, zdaj sam, zdaj z gospodarjem, kakor bi to moralo biti tako. Nobenemu ptiču ni prišlo na misel, bati se človeka ali pa tiste tiho lazeče, žarnooke živali! Ni imel torej gospod Mirodolski pravice, ponosen biti in zadovoljen s ptiči, z mačkom in s sabo? Z veseljem je gledal, kako se ptiči čutijo čisto domače; trdil je celo, kar ni nemogoče, da je mnogokateri v jeseni pozabil seliti se s svojimi vrstniki v daljne južne dežele. Zakaj neki? Hrane dovolj je imel in zavetje pri gospodu Mirodolskem.

Ena izmed glavnih posebnosti gospoda Mirodolskega bilo je srčno veselje do narave, do vsega, kar rase in se giblje svojega življenja veselo. A rad, nadvse rad je imel ptiče. Saj mora res biti trdovraten grešnik, kdor ne ljubi, teh nedolžnih, veselih živalic. Zdaj seveda, ko je imel svoje domovje na kmetih, ni mu bilo treba hraniti jih kakor nekdaj v tesni ječi zaprtih; zdaj, ko je bil ves vrt njegov velik ptičnik. To je pa vendar delal, pravijo, da je spomladi hodil po gozdih in ptičev iskal. Mnogokatero gnezdo z mladimi prinesel je domov ter položil ga na primeren kraj, in stari so hodili, s konca res plašni, a vedno pogumnejši ter pitali svojo drobno družinico; hrane je bilo dovolj na vrtu. In tako so ostajali mladiči s starimi vred pri hiši.

Naravno je torej, da je bilo po gospoda Mirodolskega vrtu vse polno življenja, gibanja in petja. Prvi se je na njegovem vrtu oglašal ščinkavec spomladi, ko je bilo še drugod vse tiho in mrtvo. Kosovo petje se je razlegalo poleti z njegovega vrta daleč okrog po vsi dolini.

Poleg poštenega mačka bil je pri hiši Perun, zvesti hišni čuvaj ponoči, podnevi gospodarju tovariš.

Tujcev Perun ni imel posebno v čislu, zlasti ako so se mu videli sumni ali po obleki ali po vedenju. Ni bilo varno bližati se dvoru posebno ponoči; velik je bil Perun in krepak in imel je ostre zobe. A s komur je enkrat prijaznega videl gospodarja, njemu se ni bilo bati Peruna. Z otroki je bil krotak in potrpežljiv kakor jagnje in s Karo Mustafo živel je v trdem prijateljstvu.

Še z eno, imenitno osebo nam je seznaniti in, upamo, tudi sprijazniti častitega bralca. Imeniten je bil v resnici Kokodin, videti vsaj je bilo, da se sam sebi vidi silno imeniten; nobeden v okolici ni tako veličastno visoko pokonci nosil žarečega, plamenu podobnega grebena, nobeden se ni ponašal s tako dolgimi, tako ostrimi ostrogami – strah vsem sosednim petelinom; in kako modro sta mu visela dolga pobradka, tako ponosno ne nosi nobena gospa koralnih, uhanov; s svojim ostrim, srditim pogledom imel je v strahu vse dvorišče; enkrat zakokotati, z glavo zmajati bilo je dovolj – vse mu je bilo pokorno. Gorje pa porednemu petelinčku, ako se je Kokodin. usrdil nad njim ter jezho ob tla brusiti jel zakrivljena svoja perutna peresa, bridkim sabljam, podobna. Kara Mustafa, katerega ni mogel nič kaj trpeti, ni mu hodil rad pred obličje in Perun sam se ga je ogibal, kjer je mogel; še celo gospodarju, kadar sta se srečala, ni šel s poti, skoraj vselej moral se je ogniti gospodar, kar je rad storil dobri gospod. Vedel se je oblastno, kakor da je njegovo vse to lepo domovje; tako moško, tako visoko prizdigujoč noge ni stopal sam gospod Mirodolski! Prvi se je zjutraj Kokodinov glas mogočno razlegal po tihi dolini. On je znamenje dajal, za njim so se oglašali drugi po vrsti, vsak po svoji moči. Po pravici torej bil je znan Kokodin po vsi dolini okrog in radi so ga ljudje vpletali v govor. Pogosto se je čulo: Zgoden je, ali: glasan je, ali pa tudi: stopa kakor mirodolski petelin.

Ako se nam je samo nekoliko posrečilo seznaniti prijaznega bralca z gospodom Mirodolskim, ugane se lahko, in ni nam treba obširno poročati, da je imel naš prijatelj poleg imenovanih živali dve lepi kravici v hlevu, v posebnem oddelku iskrega konjiča in uljnak na vrtu.

Lepi so kraji z visokimi gorami, bistrimi jezeri in grmečimi slapovi; daleč slujejo po svetu okrog in njih lepote glas vabi nebrojno število srečnih ljudi v njihovo krilo. S takimi lepotami ni se mogel ponašati kraj, kjer si je bil postavil šotor gospod Mirodolski. Dolinica ne preširoka; griči ob straneh, višji in nižji, z njivami počez prepasani, po njih vrhovih prijazne vasice s tremi, štirimi belimi kočami, na pol skritimi med sadnim drevjem; v dolu polja, travniki pa bistra voda po sredi tekoča – ta ni nič posebnega; ali imel je ta kraj nekaj tako prijetnega, tako ljubega, da se je moral prikupiti vsakemu, zlasti kdor se je umaknil v njegovo krilo iz mestnega hrupa in nemira, im po praivici se je imenoval »Tihi dol«. Tu se ni bilo bati gospodu Mirodolskemu onih pustih ljudi, ki se z dolgega časa, »belega kruha pijani«, zapustivši mesta pomladi, razsipajo po deželi, one nesrečne nadloge, ki tako lahko najlepši kraj pristudi pravemu narodoljubu.

Gospoda Mirodolskega domovje bilo je na severni strani Tihega dola v stranski dolinici; srednje visoke gore, s temnim smrečjem obraščene, branile so jo mrzlih severnih sap; proti jugu odprta, dajala je lep razgled po vsi prijazni dolini. Ob straneh bili so prijetno namešani gozdi – bukve, gabri, breze, macesni, z gostim grmovjem pod sabo, ki daje mnogovrstnim ptičem zavetja in hrane.

Hiša je stala ob kraju gore, tam, kjer se je začenjala polagoma dvigati iz ravnine. Mimo hiše po sredi vrta tekel je po belem kamenčju bister studenec, zlivajoč se po kratkem, a prijaznem toku v »véliko vodó«. Lep kos gozda ob straneh bil je imovina gospoda Mirodolskega, polje do vélike vode vse njegovo! Srečni gospod Mirodolski!

Preden je prišel gospod Mirodolski v te kraje, dolinica, zdaj njegova, ni imela posebnega imena. On jo je krstil, dal ji je lepo ime: »Mirni dol«. Hitro se je bilo med ljudstvom ukoreninilo to prijazno in tako primerno ime; in ne samo to! Dali so celo po domovju ime posestniku; imenovali so ga, morebiti ne vedoč mu pravega imena, sploh samo mirodolskega gospoda; in tudi mi, dasi mu vemo pravo ime, zvali ga bodemo vedno samo gospoda Mirodolskega. Dasi tako radi ustrežemo – ta je prva naša zapoved – častitemu bralcu, in kako šele ljubeznivi bralki – pravega imena našega prijatelja od nas vendar me zvedó. Zakaj ? Še tega jim ne povemo; morebiti zato, ker gospod le živi in ker bi mu bilo neljubo, ako ga motimo v srečnem njegovem zavetju; morebiti nam kaj drugega brani, kdo ve?

Zato pa, upamo, ne bodo brali z manjšo pozornostjo, z manjšam veseljem te povesti; da bi jo le brali s toliko radostjo, s kolikršno jo mi pripovedujemo, da bi se jim s časom tako priljubil, kakor nam, gospod Mirodolski; da bi ga prijazno spremljali v veselih in žalostnih urah, katere mu je tudi prinesel življenja večer.

Če jim pa tudi zamolčimo pravo ime – to pa skoraj zvedó, samo nekoliko potrpljenja, kdo je bil in kaj je bil gospod Mirodolski.





*



Kaj je sreča človeška? – Vsak hrepeni po nji, vsak leta za njo; vsak je išče v drugi podobi; ta si nabira blaga, ta hlepi po časti in slavi. Več ko je dosegel, bolj mu rase poželenje – neugasna žeja! Delo in trud, nepokoj in skrb ne dajó mu oddihljaja, časa, da bi užival, kar je pridobil. Ta meni izvoliti boljši del; kakor od cveta do cveta lahkokrili metulj leta od veselja do veselja, da mu moči oslabé, da se mu slednjič pristudi veselje, da toži nazadnje s kraljevim pevcem: Vse prazno, vse ničevo!

Ni li zares dano človeku srečnemu biti? – Ne vse življenje – uživati samo nekoliko kratkih, srečnih trenutkov, ko se je nagnilo življenje, ko se mu sonce bliža zatonu? Naj bode viharen dam – človek je na svetu, da se bori in trpi – ali ne sme želeti vsaj mirnega, srečnega večera?

Redka cvetica je sreča v ti »solzni dolini«; išče je vsak; najde jo malokdo. – Krivo podobo si ljudje delajo o nji; večina je išče po visokih gorah; misli si jo kakor ponosno visoko rastlino, ki z gorečimi bojami vabi že od daleč potnikovo oko, ki mu mami duha z močno vonjavo. A podobna je pobožni vijolici, ki skromno cvete in diši v tihem grmu skrita. Iščejo je povsod, a ona cvete samo v blagem človeškem srcu.

Blago torej bodi tvoje srce in sreča bode tvoja! O da bi bilo zares vedno tako, da bi samo blago srce že srečnega delalo človeka! A kaže nam življenje, da človek z najblažjim srcem more biti, in je tudi tolikokrat, tako nesrečen! A to je gotovo, da prave sreče ni brez dobrega srca.

Dobro srce je imel gospod Mirodolski in mirno vest, ki mu ni nič hudega očitala. Ali to ni še sreča?

Dokler je človek še mlad: in krepak, dokler mu vre po žilah gorka kri – »veselo mu ptiči pojó«, ves svet je njegov; kamor položi trudno glavo, tam je doma, vse mu je prijazno, vse mu vrata odpira in srce. A pridejo leta, siví se mu glava, pešajo moči – tedaj se mu zbuja v srcu neznano prej hrepenenje po miru in pokoju, po tihem kotu, kjer bi preživel, kar mu je ostalo dni. Košček svoje zemlje si želi, mirno streho, svoje ognjišče pod njo in okoli ognjišča – o hudó je človeku, zapuščenemu, samemu na svetu zatisniti trudne oči! Ljube mehke ročice naj mu jih zatisnejo, sladke otroške roke!

Ko je bival modri Solon za gosta pri mogočnem kralju lidijskem, katerega bogastvo je dandanašnji v pregovoru, razkaže mu nekega dne kralj vse svoje neizmerne zaklade; potem ga vpraša, kdo se mu vidi najsrečnejši na svetu. Modri Atenjan imenuje mu neznano ime, ime Tela, skromnega Atenjana; in zakaj? »Imel je Tel Atenjan lepe in pridne otroke, in njegovi otroci so imeli otroke in vse je videl žive in zdrave.«

Oj srečni gospod! Mirodolski! Zmeren v mladosti, delaven v krepkih letih, uživaš zdaj mir in pokoj na stare dni. Na svoji zemlji bivaš, pod svojo streho in tvoj je najlepši dar nebeški: življenje ti lepšata dve hčerki, dve ljubi, pridni, lepi hčerki. Katero imaš rajši? Sam ne veš, to pa veš, da bi nobene ne dal za vse zaklade sveta.

Navada je pisateljem, da vestno, natanko popisujejo osebo, s katero seznanjajo svojega bralca – lase in oči, lice in život, hojo in obleko. Mi ne bodemo popisovali hčer gospoda Mirodolskega. Glasovita je bila lepota Helene, za katero je storilo smrt toliko slavnih junakov v krvavi vojski; z eno besedo je ne popisuje Homer; samo to nam poroča vestni poročevalec: Ko so jo videli stari junaki trojanski, šepetali so si na uho: Vredna je krvave vojské! Tako poročamo tudi mi, kaj so govorili ljudje o hčerkah gospoda Mirodolskega: »Zora je kakor Mati božja v velikem – in Breda kakor sv. Marjeta v stranskem oltarju.« Ko sta šli v nedeljo praznično opravljeni s svojim očetom v cerkev, stali so ljudje, ženske in moški, ter zamaknjeni gledali nebeški podobi, toliko da niso pripogibali kolen pred njima. –

In mati? – Razširjena je bila vera pri starih Grkih, da prevelika človeška sreča zbuja zavist bogovom. Kdor se je torej presrečnega čutil, daroval jim je prostovoljno, kar je imel najljubšega na svetu. Ako bi bil tudi imel gospod Mirodolski to žalostno vero, ni se mu bilo bati. Daroval je bil, dasi ne prostovoljno, kar mu je bilo najljubše na svetu. Zvesta mu družica v viharnem življenju, mati njegovih otrok, s katero je upal preživeti v mirni sreči, v obljubljeni deželi poslednje svoje dni, ni mu spolnila zadnje želje! – Kmalu potem, ko je stopil v pokoj ter preselil se v te kraje, zapustila ga je, preselila se v pravo obljubljeno deželo, deželo večnega miru. Kdor je videl v tem žalostnem času nesrečnega moža, ne bi bil mislil, da si kdaj opomore. Vendar – čas ima zdravilo najhujšim ranam, in človek ne veruje sam, koliko mu je moči trpeti. In – to je bilo pač najboljše zdravilo – saj ni bil sam; pustila mu je draga družica dve cvetoči hčerki v spomin in tolažbo. Kadar se mu je obnovila žalost, zbudilo se hrepenenje po izgubljeni tovarišici, kadar je želel videti ljubo njeno obličje, mile njene oči, ozrl se je v Zoro ali Bredo, katera je bila ravno poleg njega; obe sta bili podoba svoje matere. Ni čuda torej, da je tako ljubil svoji hčeri; ljubezen do žene združila se mu je z ljubeznijo do otrok. Zapustila je bila blaga žena svoje ljube, vendar niso bili zapuščeni; bivala je nevidna med njimi, njen duh, njen blagoslov je plaval vedno nad ljubo družinico, nad vsem prijaznim domovjem. Resnične so besede pesnikove:



Kraj, koder dober, blag je človek hodil,

ostane posvečen na večne čase!





II



Popoldne je bilo, lep poletni dan! Gorko je pripekalo sonce z jasnega neba; vendar vse živo je bilo v Tihem dolu; mlado in staro se je gibalo in trudilo po njivah in travnikih. Malo je motilo pridne delavce, da so jim tekle znojne kaplje po čelu in po licih. Vse je bilo veselo; dobra letina, vsega obilo!

Na nizkem griču ob Tihem dolu, v majhni prijazni koči bila je ženica sama doma. Nji ni bilo treba truditi se v vročini na polju. Majhna je bila njena lastnina; hišica, košček vrta, dve njivici, to je kmalu obdelano in preskrbljeno. Vendar vesela je ženica kakor težko kdo po vsem Tihem dolu. Svojega sina pričakuje, in kakega sinal S takim se ne more ponašati najbogatejša, najoblastnejša Tihodolčanka. Poročil ji je, da pride; povedal ni natanko ne ure ne dneva; vsak čas ga pričakuje. O ti blaženo materino srce! S tabo se primerjati ne more, kar je najlepšega, najblažjega ustvarila nebeška modrost in dobrota; ti si pravi biser vesoljne stvaritve. Iz tebe izhaja dobrodejna gorkota, katera oživlja vse človeštvo; iz tebe izvirajo vsi blagi čuti, ki dvigajo človeška srca; ti si življenja vir, ki ne usahne. S tiho radostjo te gledajo – lepše prikazni ne vidijo na zemlji – zveličani nebeški duhovi, tvoje veselje, tvojo žalost, tvoje hrepenenje in tvojo ljubezen!

Svojega sina pričakuje mati, ki ga ni videla že tako dolgo. Koliko se je trudila, koliko je trpela v svojem življenju; zdaj bode konec truda in trpljenja. Mirno, brez skrbi bo živela v svojih starih letih na njegovi strani, saj jo ima tako rad, časti jo pred vsem svetom, preprosto kmečko ženico, dasi je tako učen, imeniten gospod, kateremu se vse odkriva; bolj ne more rad imeti in častiti sin svoje matere, če je še tako lepa in bogata gospa! – Vse je že lepo omito in posnaženo po hiši, vse v najlepšem redu; vendar skrbno materino oko vedno zapazi še kaj, kar ni na svojem mestu. Kolikokrat je že obrisala svete podobe na steni in razpelo v kotu, vendar je že zopet vse oprašeno. Velika javorova miza v kotu ne zdi se ji še dovolj bela, dasi jo je tako skrbno odrgnila z drobnim peskom, in onile stolček tudi še prav ne stoji. Tako se kreta in suče srečna ženica, psiček jo pa gleda; pametna žival je, dobro ve, kaj se vrši, koga pričakuje mati; kako bi ne vedel, tolikokrat mu je že povedala ženica, saj nima nikogar, da bi z njim govorila o svoji sreči. In on vse ume, to se vidi, zvesto spremlja s svojimi bistrimi, umnimi očmi vse njeno delovanje, vesel je z njo, samo da ji pomagati ne more. Ali kaj je to?

Kakor blisk šine skozi odprte duri čez vežo na vrt! Mati ve, kaj je to! Urno naproti! Ko ga zagleda pred hišo, obstoji, kolena se ji šibe! Gledata se mati in sin, molče; človeški govor nima besede, da bi povedala, kaj čutita mati in sin, ki se ljubita, ki se vidita zopet po dolgi ločitvi. Molče si podasta roke; rada bi govorila srečna ženica, a jok ji grlo zapira, in tudi sinu udereta se debeli solzi po moških licih. Molče gresta v hišo.

»Kako nenadoma si prišel, prav prestrašila sem se te! Truden boš in žejen, vročina je huda in daleč od trga do nas. Sedi in odpočij se; precej bom tukaj.«

Preden je sin prav utegnil ozreti se po sobi ter videti, kako je vse snažno in lepo, že stoji na mizi pred njim skleda sesedenega mleka in dva debela kosa kruha, belega in črnega.

»Če ga še rad ješ? Nekdaj si ga rajši imel nego ne vem kaj.«

»O rad, rad, mati! Bolj bi mi ne bili mogli ustreči; pravo poželenje sem imel po njem; ali takega pa tudi človek ne dobi na svetu, kakor pri vas, mati! Prav v slast mi pojde.«

»Pa črnega kruha si vselej hotel imeti zraven, ali naj ti ga zadrobim? Ali, če hočeš rajši, pa belega! Dejala sem: Iz mesta pride, tam ljudje samo bel kruh jedo, tudi belega mora imeti – kakor hočeš.«

»Črnega, črnega, mati, v mleko; jaz se nisem spremenil; kar sem nekdaj rad imel, imam rad tudi zdaj. A tudi belega se ne bodem branil po mleku; jedel sem mnoge matere kruh, a takega ne zna peči nobena ženska na svetu kakor vi, mati!«

»Začni nu, da se ne ugreje.«

»Že jem, mati! Kaj pa Breza, kako se ima?«

»Dobro! Pridna kravica; rada jé in mleka zmerom dovolj, do ostanka; pa telička imamo, tega nisi še videl; lep junček je.«

»Tega moram pa iti precej pogledat.«

»Malo vendar že potrpi; toliko imam s tabo govoriti!«

»Jaz tudi z vami, mati! Veseli bodite, mati, zdaj je vse trpljenje pri kraju. Službo imam, dobro službo v mestu; in vi pojdete z mamo. Nič dela, nič skrbi; jeli boste, kar se vam bode ljubilo, posedavali in poležavali, molili in v cerkev hodili. Nobeni gospe v mestu ne sme se bolje goditi.«

»Torej za učenika boš v latinskih šolah, latinsko boš učil, kakor so mi pravili.«

»Latinsko in grško, mati, in druge čudne reči!«

»Tu je treba veliko učenosti; gospod profesor v latinskih šolah, to ni tako kakor naš gospod učitelj v trgu; tam se učé za duhovne, jeli?«

»Za duhovne, za zdravnike, doktorje in druge učene možé.«

»Koliko si moral, sirota, učiti se in truditi, da si prišel do tega visokega stanu. Veš, zdaj ti lahko povem; moja skrivna želja je bila pač, da bi te videla kdaj pred oltarjem; nič ne dé, tudi ta stan, ki si ga izvolil, je lep stan; tudi v njem se lahko Bogu služi. Bog ti daj srečo, saj si je vreden, ker si tako dober otrok. O da ni mogel Martin doživeti te sreče, zaslužil bi jo bil; bil je dober mož. Naj bo, kakor je božja volja; kar Bog stori, vse je prav storjeno; gori je pri Očetu in veseli se tudi tam najine sreče.«

»Kako se vam je godilo, mati, kar se nisva videla? Kaj gospod Mirodolski? Ali vas je obiskaval?«

»Kadar utegne, pride pogledat gor; o to ti je blaga duša; kako prijazen je z mano, kako skrbi zame; brat ne more lepše ravnati s svojo sestro; rada bi mu šla včasi kaj pomagat pri hiši, ali ne trpi, da bi se prijela kakega dela. In hčerki – skoraj vsak dan prideta k nam. Lepo ju je videti, kako se obračata in sučeta po vrtu, po hiši in po hlevu; kako veselje imata s kravico in telkom! O ti ljuba, nedolžna, srečna mladost! Zmerom smo govorili o tebi; kako se ti godi, kaj delaš, kdaj prideš domov. To je bilo veselje, kadar je prišlo kako pismo; po dvakrat, trikrat bilo je vselej prebrano. Veš, moj sin, kaj me je najbolj veselilo? – Ko si se vrnil čez toliko časa zopet v svoj domači kraj, kam je bila prva tvoja pot? Jeli, da nisi bil še pri Mirodolskih?«

»Ne, mati!«

»Vidiš, saj sem vedela, k meni si najprej prišel, pod nizko slamnato streho, k svoji stari materi; ne k nevesti svoji, lepi, ljubi nevesti, ki te tako rada. ima in ti jo imaš rad, saj je prav, tako je božja volja. Bog je resničen in pravičen, zvesto izpolnjuje svoje obljube. 'Spoštuj očeta in mater,' govori zapoved, da bodeš dolgo živel in da se ti bode dobro godilo na zemlji.' Tebi se bo dobro godilo, moj sin! Glej, kako nevesto ti je Bog podaril? Pridno, dobro, imenitno nevesto. In lepa je tudi, lepa res kakor zora! Zora – ime res ni prav krščansko; ali vse ne morejo biti Urše, Neže in Barbe! Gosposki ljudje morajo imeti gosposka imena. Zora – lepo ime je in zdi se človeku, kakor da bi ne mogla imeti drugega imena. Srečen si, moj sin, da boš imel tako ženo. To je pa tudi res, kakor je pridna in lepa, goršega moža si ne more želeti.«

»Da, mati, srečen sem. Še to jesen, upam, bode vse gotovo; potem se preselimo v mesto in lepo življenje bomo imeli, če bo božja volja. Ona bo moja žena, ali vi boste moja mati in mati je vedno in povsod prva! Dobra je Zora, spoštovala vas bo in rada imela kakor hči svojo mater. Vi boste gospodinjili, kakor in kjer se vam bode ljubilo.«

»O!« zavpije tu ženica, ki je bila ravno pogledala skozi odprto okence; »saj sem vedela, kaj bo! Tamle gresta; hitro naproti!«

Nekoliko trenutkov – in združenih je bilo četvero srečnih ljudi. Umaknimo se, radoglede oči naj jim ne motijo tihe sreče!





III



Lep večer je bil na Mirodolskem domu. Na vrtu v zelenem šotoru, proti dolini odprtem, sedela je četvorica srečnih ljudi. Živ pogovor je bil v veseli družbi; a ko se skrije sonce za večerne gore, ko se žaré v poslednjem svitu njegovem vrhovi nasprotnih gora, mrak po dolini nastaja, iz tihih kotov razširjajoč se dalje po ravnini; ko se vžiga zvezda za zvezdo na jasnem nebu; ko je vse tako mirno, tako praznično tiho – pojema bolj in bolj govorica; zadnjič vsi obmolče ter zró zamaknjeni v krasni večer, gotovo vsi ene misli, enega čuta: kako lepa je zemlja, kako lepo je življenje na nji!

Čez nekaj časa vstane Breda, prime sestro za roko in družno odideta sprehajat po vrtu. Dolgo hodita molče; slednjič spregovori Breda:

»Kako srečni smo zdaj, ljuba moja Zora! O da ne more biti vedno tako! O tiho, tiho, saj vem, kaj se godi, kaj se na skrivnem pripravlja! Srečna bodeš, Zora; Bog ve in ti veš, kako iz srca ti privoščim srečo, katere si tako vredna; kako se je veselim; a bridka kaplja greni mi veselje: zakaj ne moreva srečni biti skupaj! Zora, ti pojdeš, kamor ti je iti. Kako mi bode moči brez tebe živeti. Kako mi bode hudo, ko pojdem prvo noč brez tebe k pokoju; tako prazno vse, tiho in zapuščeno! Ne, tožiti ne smem, saj bodem pri očetu, najboljšemu očetu, kar jih ima svet. Kako te bodo pogrešali! Tolažila jih bode samo misel, da si srečna; tvoja sreča, najina sreča! Bodi vesela, sestrica. Odpusti, nisem ti hotela srca težiti. Vesela mi bodi, govori, smej se; glej, saj sem tudi jaz zopet vesela: Zora, kaj molčiš?«

Sestra ji me odgovori; nasloni ji na ramo glavo in milo se zjoka.

»Srečna sem, Breda, kako bi ne bila! Vendar, sama ne vem, kako je to; nekaj mi brani, da ne morem prav veseliti se svoje sreče; tako tesno mi je pri srcu; bogve, kaj se še zgodi!«

»Kaj se zgodi?! Ptice bodo plavale, ribe letale. Še žalostna mi bodi; glavico pobešaj, kakor marjetica, katero je oparila slana. – O ti, ti. Že vidim; drugače moram s teboj govoriti; ti poredno dete, ki mi dela toliko preglavice, toliko skrbi! Če ga morebiti nočeš, če si se premislila, govori, še je čas, vzamem ga jaz – ko bi me hotel! Prijazen je res z mano, ta ljubi Radovan, prav prijazen, ni da bi dejala; a z mano govori, nate misli; z mamo se šali, za tabo pogleduje tako zamaknjeno, tako milo, tako žalostno! O to je strašna nesreča! Jaz hočem biti vesela, kadar se bodem možila. Jaz hočem veselega moža, ki me naravnost pogleda, naravnost govori z lica v lice, ki se tudi časi malo zasmeje. Nič se mi ne boj; ne vzamem ti ga ne; jaz sem kmetica, ti si gospa; moj mora imeti okrogla, rdeča lica; kaj bi počela jaz s takim učenim bledinom?«

»Ti si vedno dobre volje, vedno se šališ in norčuješ z mano; ti ne veš, kako čudno mi je pri srcu.«

»Ubožica, kaj ga nimaš rada?«

»Rada! Kako bi ga ne imela rada! Boljšega moža si ne more želeti ženska na svetu. Skupaj sva vzrasla, skupaj igrala nedolžne otroške igre; on je bil meni namenjen in jaz njemu, kar se pomnim, kakor bi ne moglo biti drugače. Vendar zdaj, ko se bliža čas – Breda, tako mi je težko pri srcu; Bog daj, da se vse srečno izide!«

»Le pazi, da se ne pregrešiš s tistimi svojimi prenapetimi sanjarijami; pa vesela bodi, ljuba moja Zorka, vesela! Jeli, vsako poletje prideta k nam na praznike iz mesta; pri nas ostaneta ves čas; srečno bodemo skupaj živeli kakor zdaj; o kako le že veselimi! A sedaj dovolj! Čas je, da greva po svojih opravkih; kravice niso še pomolzene; ali tebi vse to malo mar; ti si že mestna gospa; jaz sem in ostanem kmetica, kmečka gospodinja; kje je lepše življenje kakor na kmetih! Čakaj, videla bodeš, kako se ti bode časi še tožilo po njem; po očetu, po meni, po vsem preljubem našem Mirnem dolu!«

Ko sta imeli sestrici take pogovore na vrtu, pogovore žalostne in vesele, polne nedolžnosti, polne sestrine ljubezni, sedel je gospod Mirodolski z mladim prijateljem svojim v stranski izbici; imela sta imenitne razgovore. Dasi je bilo tako prijetno pod milim nebom dihati mehki večerni hlad, vstal je vendar gospodi Mirodolski ter peljal svojega gosta v hišo; videti mu je bilo, da ima nocoj nekaj posebnega na srcu, česar ne more razkladati pod milim nebom, dasi ni bilo blizu radovednega poslušalca.

»Ne ustavljam se,« začne gospod Mirodolski po kratkem molčanju, »ne ustavljam se tvoji želji, dasi bi bilo morebiti bolje, ako bi se nekoliko časa potrpelo; vendar stori, kakor se ti zdi; vzemi jo, tvoja bodi; moja želja je bila vedno, da se združita, in želja nje, ki nas je prezgodaj zapustila. Dobra sta oba, rada se imata, srečen zakon vaju čaka, če je božja volja. Kaj so vsi človeški sklepi, vse človeške namere; rosna kaplja, ki se blešči na veji, veter potegne in kaplje ni! Ti si mlad, prijatelj moj, malo si še izkusil na svetu; obetaš si stanovitno srečo, ker čutiš, da si je vreden. A kaj govorim, kaj bi ti grenil vesela trenutja! – Ne bodem te učil, kako ravnaj s svojo ženo; ti ne potrebuješ pouka, in ako bi ga potreboval, zdaj bi bilo prepozno! Poznam te, brez strahu in skrbi ti izročam, kar imam najdražjega na svetu. Ti ne bodeš hčerki moji, svoji ženi, svojeglaven gospod; slepe pokorščine ne bodeš zahteval, kakor se zahteva od brezumne živali; družica ti bode in pomočnica v življenju. Srečen bode vajin zakon, kolikor mora soditi človeška kratkovidnost; srečen naj bode, kakor je bil moj.«

Pri teh besedah potihne mož, pokrije si obraz z obema rokama; dolgo časa sloni zamišljen, potem si obriše rosne oči in govori dalje:

»O mladi prijatelj moj, ne čudi se, da me je za trenutje premagal spomin; ne čudi se, da bodem govoril s teboj, kakor nisem še nikoli govoril ne s teboj ne z drugim nikomer. Tako mehko, tako polno mi je srce, da si duška žele preobili čuti. Poznal si mojo ženo, Radovan, gledal si tolikokrat prijazno njeno obličje, čul si njen mili glas, v spominu ti je vse njeno blago bitje; vendar kar si videl, videl si samo z otroškim očesom. Pravo vrednost njeno poznal sem jaz edini na svetu, čuden, poseben človek sem bil že od mladih nog; otrok še, imel sem svoja pota, svoje misli; sam zase sem živel, malo se prijaznil in bratil s svojimi vrstniki; jaz nisem pogrešal njih družbe in oni ne moje; kar je njih veselilo, vse se je zdelo meni tako prazno, tako pusto in ničevo. Svoj svet sem si bil ustvaril, v njem sem živel, srečen in vesel otrok. Imenovali so me prevzetnega, brezsrčnega; in v meni je bilo tako mehko, premehko srce. Trpeti nisem mogel videti človeka ne živali, bolela me je vsaka bolečina, v srce se mi je smilila vsaka trpeča stvar. Imel sem trenutja, ko sem se čutil nesrečnega, neskončno nesrečnega! Obšlo me je tako rekoč trpljenje in gorje vsega sveta. Zamislil sem se časi v čudežno misel: zakaj sem na svetu! O ko bi ne bilo ne mene ne zemlje ne sonca in zvezd, ko bi ne bilo sveta! Slednjič se mi je srce olajšalo v solzah, ki so se mi curkoma ulile po licih.

Z leti je rasla ta moja posebnost, recimo: bolezen, nikakor nenavadna bolezen; bolezen, kateri se tako rada posmehuje samopašna drhal, ki je zadovoljna in vesela, da se le nji dobro godi, ki ima ime in obličje človeško, a nikakor ne človeškega srca. Ta je tista bolezen, iz katere poganja cvetica najblažje poezije, ki so jo solze rodile nam v veselje. O kolikokrat sem si mislil: Zakaj mi ni stvarnik podelil darú poezije; vrelo in kipelo je v mojem srcu, nema so mi bila usta!

Pride mi čas, to se mladeniču po naravnih zakonih zbuja hrepenenje po drugi polovici človeštva, ko se mu siloma obračajo oči po cvetočem ženskem licu. Blagor mu, kdor najde tolažbe in zdravila na blagem, zvestem ženskem srcu. Imel sem nekoliko priložnosti spoznavati ženstvo, zahajal sem v hiše, tako imenovane dobre hiše; prijazno so me sprejemali povsod; radi so prezirali moje slabosti, potrpljenje imeli z mojimi posebnostmi. Imel sem priložnost opazovati življenje; malo veselega sem videl. Sijajna površina, pod njo toliko nezdravega, črvivega! Lahko se zgodi, zlasti mlademu človeku, da se prenagli v sodbi; nevarno je iz nekaterih prikazni, ki jih je človek videl, sklepati splošno sodbo. Jaz nisem bil zaničevalec ženskega spola, kar se mi je tolikokrat očitalo. Nisem sovražil ženstva ne zaničeval, a posebno spoštovati ga tudi nisem mogel. Nosil sem v prsih žensko podobo, katero sem si bil sam ustvaril po svojih mislih, svojih željah. Kolikor sem videl in poznal deklet, nobena ni bila nji podobna. Koliko sem zahteval, in kako malo! Ne lepote, ne učenosti, ne visokega stanu, da ne govorim o bogastvu; iskal sem čistega, blagega, zvestega srca, srca, ki me bode umelo, ki bode veselilo se z mano, z mano žalovalo, ki bode imelo z mano blago potrpljenje. Želel sem žene, katera bi se srečno čutila v moji skromni domačiji, kateri bi ne uhajale skrivaj želje v sijajni svet – in Radovan, žene, katera bi bila plemenita v mislih, besedah in dejanju. Vsak človek ima kaj posebnega, česar ne more trpeti. Jaz imam z vsem potrpljenje, z vsako človeško slabostjo, z neumnostjo, celo s hudobijo, a zoprna, neskončno zoprna mi je – podlost in otroka njena: laž in hinavstvo! Koliko sem si že prizadejal, ne da bi se sprijaznil z njimi, to je nemogoče, da bi imel samo človeško potrpljenje z njimi – vse zastonj, ta slabost pojde v jamo z menoj.«

Po zadnjih besedah, katere je blagodušni gospod Mirodolski z nekako nenavadno živahnostjo, z nekako sveto jezo govoril, potihne nekoliko časa: videti mu je bilo, da so mu obudile neprijeten spomin; potem govori dalje z navadnim glasom:

»Take žene sem si želel in tako ženo sem našel! Če sem za kaj hvaležen svojemu stvarniku, hvaležen sem mu za to dobroto! Radovan, ti si mlad, ti ne veš, kaj je blaga žena! Bog mi usliši moje želje, želje skrbnega očeta, in na koncu svojega življenja bodeš govoril, kakor zdaj jaz govorim. Srečne dni sem preživel z njo, kako naglo so minili! Njene želje so bile moje želje, moja volja njena volja. Lep je učiteljski stan, jaz ne vem lepšega na svetu: vendar ima, skusil bodeš sam, svoje težave. Kako lep, blag namen, kako težko ga doseči? Človek, naj si še toliko prizadeva, naj ga vse hvali, težko je sam s sabo zadovoljen.

Prihajajo mu težka trenutja, bliža se mu skrb, temni se mu želo, upada mu srce – ljub pogled iz njenih oči, prijazna beseda iz njenih ust, in sončni svit razvedri mu čelo in mir se mu usede v srce. Oj blago bitje, ki, znebivši se zemeljske teže, breztelesno bivaš zdaj v večnomirnih prostorih, zvesta družica moja, ako čuješ moje besede, hvalo ti, srčno hvalo! Moj mir si bila ti, moja tolažba, moja sreča. Samo enkrat si me žalila, ko si od mene, od svojih se poslovila!«

Začujejo se ženski koraki, vrata se lahno odpró in – veselja žar posije očetu iz rosnih oči.





IV



»Samí, gospodi Mirodolski, samí?«

»Sam, gospod župnik! Lepo je, da vam ni branila vročina obiskati starega znanca. Semle sediva v senčnico; pot vas je ugrela, soparno je po gozdu, tudi senca malo pomaga. – Barba!«

Nepotrebno je bilo klicati. Že stoji polič rumenega vina na mizi pred gospodoma. Zvesta služabnica stoji pred gospodom župnikom ter čaka, da si obriše dobro rejeni postavni mož potno obličje; potem mu prime urno roko ter jo poljubi; to se ve, da ni pozabila prej obrisati si ust z belim predpasnikom; snažna, čedna ženska je bila starikava Barba; potem se zavrti ter odide, a vrne se kmalu s steklenico hladne studenčnice in hlebom belega kruha. Storivši svojo dožnost, izgubi se zopet po svojih opravkih; govorila ni besede, zdelo se ji je nespodobno; bila je Barba mirnega jezika in urnih rok, biser vseh poslov ženskega in moškega spola, kar jih je bilo do sedaj in kar jih bode morebiti še nekoliko časa za nami. Čakala ni, da jo gospod opomni dolžnosti. Psiček, ki je vesel priskakal pred svojim gospodom, naznanil ji je prihod imenitnega gosta; po tem je vedela, kaj ji je početi; iz glave je znala po vrsti vse hišne navade.

Gospod župnik je dobil doma, kakor smo videli, svojega znanca; drobni tovariš njegov ni bil tako srečen. Perun je bil zdoma, bogve kam, kar ni bilo videti nikakor po volji njegovemu mlademu prijatelju. Nekoliko časa stika po hiši in po vrtu; ker ga ni najti, leže v hladno travo pod drevo spehan in nevoljen.

»Kje je pa mladi svet?« vpraša gospod župnik, ko se je nekoliko oddahnil in ugasil prvo žejo.

»Na Griču, pri Radovanovi materi je vse troje in Perun z njimi. Radovan je bil pri nas; po kosilu so odšli; kaj je njim vročina! Mene so pustili doma – starca; zvečer sem obljubil priti za njimi.«

»Starca! Norčujete se, gospod Mirodolskil Precej enoliko let imava, krepkega se čutim res, in ne bojim se vsakega, vendar z vami bi si nič prav ne upal.«

»Poglejte moje lase!«

Imel je gospod Mirodolski, kar smo morebiti pozabili povedati v začetku povesti, goste, dolge bele lase, ki so bili v nekakem čudnem, a nikakor neprijetnem nasprotju z njegovim polnim, zdravordečim, sedaj krepko ogorelim obličjem, z jasnim, bistrim očesom, ki mu je tako pogumno in vendar tako prijazno gledalo izpod temnih obrvi. Ničemurnost, najsmešnejša moška slabost, ni bila slabost gospoda Mirodolskega, vendar ne dal bi si bil rad odrezati ali tudi samo prirezati častitih belili las, brez katerih si je bilo tudi težko misliti moža, kakor leva brez veličastne grive. Tudi ni imel navade pokrivati si glave; gologlav je hodil po vrtu v mrazu in vročini. Lepo ga je bilo videti, ko se je s cvetočima hčerkama sprehajal častiti očak, hrast korenjak med mladima lipama, ki jima čebele brenče in šume po dišečem cvetju!

»Sneg na vrhu,« govori dalje gospod Mirodolski, »sneg priča, da je zima, gospod župnik; kaj pomaga, da je gora v znožju še nekoliko zelena! Roka in noga, ne rečem, da sta mi odpovedali, tudi oko mi služi za vsako potrebo.«

»Ne ustrašili bi se, mislim, ako bi srečali sami v gozdu volka, z vašo pestjo po glavi in dovolj bi mu bilo.«

»Poskusil bi že, poskusil; ne dal bi se mu kar tako. Ali nakositi koš detelje, zavihtiti ga z desnico na ramo, to mi je še vedno igrača.«

»Veruje vam rad, kdor vas vidi, gospod, saj ste skoraj v pregovoru po vsej župniji zaradi svoje moči. Samo to se mi čudno zdi, kako ste mogli, tako dolgo po mestih živeč, ohraniti si tako trdno zdravje in tako moč.«

»Zdrava kmečka kri, gospod župnik, zmerno, trezno življenje, dela, kolikor prav, počitek o pravem času, čista zdrava sapa, mrzla voda, ne preveč skrbi, nič strasti in mirna vest, gospod župnik, tu imate vso mojo lekarno!«

»Veste, kaj se mi posebno pametno zdi, gospod Mirodolski? Da ste tako o pravem času, rekel bi morebiti kdo, pred časom popustili službo ter stopili v zasluženi pokoj, katerega vam Bog daj uživati še mnogo mnogo let.«

»Vidite, dragi gospod, moja misel je bila vedno ta: Človek ima svoje dolžnosti, a tudi nekoliko pravice. Kadar je spolnil svoje dolžnosti, kolikor je najbolje mogel in znal, potem sme tudi nekoliko živeti zase.



Delo v tednu, a nedelje proste,

trud ves dan, zvečer vesele goste!



govori nemški pesnik in prav govori. Pameten, človek ne čaka, da mu začnó pešati moči, da že ne more več spolnjevati svojih dolžnosti; umakne se začasa ter prepušča mesto mladim, čilim močem. Vsak ob svojem času, tako je prav, zlasti v učiteljskem stanu.

Žalostno je videti moža, ki se ubija in trudi – se ve, da ne iz veselja do dela, ubija se in trudi, da doseže nekoliko več pokojnine; morebiti tudi srebrni križec – žalostno je, pravim, videti moža, katerega zapušča dušna in telesna moč, vendar se sili spolnjevati težke svoje dolžnosti, učiti, zrejati mladino, katera se slednjič igra z njim kakor veter s šibkim trstom. Tega nisem hotel čakati jaz, zato me vidite tukaj, gospod sosed, v neslavnem pokoju!«

»Bog vas živi, gospod Mirodolski, in daj tak pokoj vsem poštenim možem! – Srečo imate, dragi prijatelj, z vsem, kar počnete. Glejte, zeta imate, da si boljšega ne morete želeti, ne hči vaša boljšega moža. Vrl mladenič je Radovan, veselje mi je pogovarjati se z njim. Vsestransko im korenito je izobražen, kolikor jaz soditi smem; in kako skromen je poleg svoje učenosti! Bog daj, da bi bila taka vsa naša učeča se mladina, da bi imeli mnogo takih učiteljev, potem nam ni se bati. Na tujem se ni izneveril svoji domovini, zvest sin ji je ostal, ali svojega domoljubja ne nosi na jeziku. Ime njegovo se ni imenovalo po taborih, čitalnicah in časnikih, celo med našimi pesniki se pogreša; kjer se je govorilo za domovino, kričalo in pilo, njega ni bilo ne čuti ne videti. Rekel mi je – in kako bi pošten človek ne bil njegove misli – da prava, resnična, globoka ljubezen do domovine ne ropoče in ne kriči pri vsaki priložnosti, da jo čuje svet in slavi. Taka ljubezen, tako navdušenjeje kakor plamen, ki ga daje zažgana kopica slame; res mahoma se dvigne visoko, da se nebo žari, da si otroci oči pokrivajo poleg nje ter od veselja vriskajo, da imajo tako velik ogenj! Nekoliko trenutij – plamen je ugasnil, ostal je kupček pepela, žerjavice ne toliko, da bi se hruška spekla; žalostni stoje otroci, drugega ne, kakor da jih nekoliko časa oči skele. Taki otroci smo bili tolikokrat tudi mi! O da bi vendar že kdaj spoznali svojo nespamet, ne dajali se vedno in vedno slepiti bleščečim »frazam«, puhlim besedam ničemurnih in tolikokrat tudi samopridnih kričajev! Svojih najsvetejših čutov ne razklada mož pred svetom kakor pohišni prodajalec svoje blago; globoko v prsih goji sveti ogenj, kateri ga blagodejno ogreva in poživlja, njega in vse dejanje njegovo. Tako misli in govori Radovan o domoljubju in zatorej ga imam rad; ne bojim se, da bi se kdaj izneveril svojemu prepričanju, da bi ga kdaj utrudilo ali ostrašilo nasprotovanje, naj mu pride od zgoraj ali izmed zaslepljenih rojakov, česar se je naučil, kar je marno in s trudom lepega in dobrega nabral v tuji deželi, to pride kdaj, tega sem preverjen, našemu narodu v korist. In kakor mi je pravil, ni on sam, kateri misli tako. Posebno veselje mi je bilo, pravo srčno veselje, ko mi je pravil, da je sedaj med našo mladino na Dunaju neka zaveza, neka skrivna zarotba, poštena zarotba, gospod Mirodolski! Bog nam daj obilo takih! Dali so si besedo, da hočejo malo govoriti, a mnogo delati za domovino. Pridnost je njih geslo in poštenost na vse strani. Dovolj sleparstva, pokazalo je, kaj more; naj poštenost enkrat poskusi svoje moči. Vsak naj se izuči in izuri v svoji stroki, da se mu ne bode nikogar bati. Potem pa vsi domov, vsak na svoje mesto. Koreniti v vednosti, pošteni v dejanju, omikani in plemeniti v vedenju, koga bi se bali, kdo se more meriti z nami? Čislati, spoštovati nas morajo naši nasprotniki, potem se nas bodo bali, potem bodo skromni in tihi, kakor je spodobno človeku v tuji deželi: Si vivis Romae, romano vivito more. To vam je pošten in časten boj, brez kričanja in psovanja. Tako bode, po božji in človeški pravici, Slovenec gospod na slovenski zemlji. Kaj pravite, gospod Mirodolski?«

»Nič novega mi niste povedali, častiti gospod: Radovan in jaz nimava skrivnosti; vendar sem vas z veseljem poslušal do konca; kaj lepega človek rad dvakrat sliši. Poznate me, gospod, kakor jaz poznam vas, zato se lahko umeva. Priletna sva oba; težko, da učakava lepe bodočnosti, katere želiva našemu narodu; vendar potolažena se ločiva od tod; zarja, ki lepši dan obeta, zlati nebo; od daleč gledava obljubljeno deželo, v kateri bodo srečno živeli naši potomci. Na veselo bodočnost!«

»Bog živi Radovana, Bog živi nado našo, slovensko mladino, Bog živi vse slovenske poštenjake!«

Žvenketanje kozarcev, nenavadno o takem času, ni dalo miru skrbni Barbi. Kaj neki imata danes gospoda, da sta tako razvneta! A ko vidi steklenico prazno na mizi, kaj treba tu premisleka? Ve takoj, kaj ji je storiti, ker znane so ji bile lepe hišne navade.

Krepko stisne gospod Mirodolski svojemu prijatelju roko, potem govori:

»Različna so bila, častiti prijatelj, najina pota v življenju; različne so najine misli in sodbe o mnogih, morebiti prav imenitnih stvareh – kako bi pač moglo biti drugače – vendar med nama ni resnega razpora. Zlagava se v navdušenju za vse, kar je dobro, blago in lepo; zlagava se v ljubezni do človeštva, v ljubezni do naroda. Ne bojim se torej, da bi me krivo sodili, ako vam govorim naravnost, brez ovinkov, kakor mislim in čutim. Meni ne pristoji sodba o našem duhovstvu, premalo ga poznam, premalo sem imel priložnosti občevati in razgovarjati se z njimi. Soditi ves stan po nekih posameznih glasovih, kateri so mi, in časi prav neprijetno, bíli na uho, to se mi ne zdi pravično. Klas ni najboljši, kateri dviguje najviše glavo; in motil bi se svet, ako bi sodil naš narod, zlasti naše ljudstvo, po možeh, ki vpijejo najglasneje. Kar bom torej govoril, to meri samo na može, kateri delajo, kakor bi javno govorili v imenu vsega svojega stanu. In s temi se zlagati ne morem. Vidi se mi, da so tudi oni nekoliko krivi žalostnega razpora, kateri je na korist samo našim nasprotnikom. Po svojem prepričanju govoré, gotovo, boré se za resnice in pravice, katere se jim vidijo najsvetejše: to je prav, to je moško! Ali, vprašam, zakaj govoré tako, zakaj se boré s takim orožjem? Ako se prepirata dva, pravi italijanski pregovor, čigava je pravica? Njegova ne, ki najbolj kriči. Sancta sancte! opominjajo s povzdigujenim prstom svoje nasprotnike; zakaj ne delajo sami po svojih besedah? Sveta stvar naj se brani s svetim orožjem. Kako je moči vero ljubezni oznanjati s srdom v srcu, grdimi besedami v ustih, širiti jo, pridobivati ji učence s palico in trdo pestjo? O da se tako malo spominjajo svojega nebeškega učenika! Samo eno vrsto ljudi je sovražil, kolikor je moglo sovražiti to preblago srce, pismouke in farizeje! Samo enkrat je bič zgrabila krotka roka njegova, ko je svetišče gospodovo oskrunjala kupcev in menjalcev samopašna drhal! Turški prerok, ne on, velel je svojim učencem: Pojte križem svet ter širite moj nauk z mečem in ognjem! Resnice se ne širijo, kakor se tudi ne zatirajo s krvjo in plamenom, s temnicami in železjem. O strašna zmota, o žalostna, sramotna prikazen, grdi madež človeškega rodu! On, ki živi »mlade krokarje ob potoku«, on naj bi z veseljem čul stok v bolečinah vijočega se človeka, ki ga muči njemu na slavo in čast zdivjana drhal; njemu naj bi bil sladek glas zapuščenih vdov in sirot! Táko si misliti najvišje bitje, kakršen ni dandanašnji najkrvoločnejši človek, tako mu služiti: ta je bogokletstvo, če je katero na svetu. Taki ljudje niso ustvarjeni po božji podobi; sami so si ustvarili Boga po svoji podobi!

Ali, kam sem zašel? V starodavne čase, ki so minili, ki se ne povrnejo nikdar več. Groza mi predriza ude, srce se mi krči, ko se spominjam te najžalostnejše dobe v človeški zgodovini. Stoletij in stoletij pokore mu bode potreba, blagega delovanja, dejanske bratovske ljubezni, da si opere človeštvo ta krvavi madež s telesa!

Govoriti sem hotel o sedanjih časih, o možeh, ki tako čudno po svoje služijo Bogu in njegovim resnicam. Kako je mogoče, da so tako zaslepljeni! Strast, strast, najhujša sovražnica resnice jim slepi sicer bistro oko, da ne vidijo sami, kar vidijo vsi drugi, da je uspeh njihovega početja naravnost nasproten njihovemu namenu. 'Na skledo kisline se ne ujame toliko muh, kolikor na žlico medu!' 'Kdor veter seje, bo žel vihar', pravi sv. pismo, katerega so, kakor je videti, čisto pozabili. Ko pride Sin človekov, ki ni imel, kamor bi položil glavo, neki večer s svojimi učenci truden v neko vas; ko jim trdosrčni nje prebivalci odreko prenočišče: kako so se razsrdili njegovi učenci, tako malo še podobni svojemu nebeškemu učeniku; kako so mu prigovarjali v nesveti jezi, naj pokliče ogenj in žveplo z neba na pregrešno vas! Kaj jim odgovori Zveličar? 'Vi ne veste, kakega duha ste otroci!' Kakega duha otroci so oni, ki živega preklinjajo njega, ki se v svojem prepričanju ne more zlagati z njimi. Kaj bi jim rekel, ako bi stopil mednje on, ki je govoril: 'Človekov sin ni prišel na svet, da pogublja duše, temveč da jih reši! Fanatičen bodi mahomedan, ta je pravi značaj njegove vere; ljubezen, usmiljenje z nesrečnim bratom je jedro kristjanstva. Kdo je boljši kristjan, on, ki je pel:



Skrbi záse, ljubi brata,

dvigni ga, odpri mu vrata,

in sodnik naj bo srce,



ali oni, ki so ga preganjali »od nemila do nedraga«? Oprostite, častiti prijatelj, da tako govorim, kakor sicer ni moja navada. Gotovo že čutite, kaj me je tako razjarilo; saj ste mi sami poslali list, v katerem semi bral – kako bi imenoval tako pisanje? To ni že več strast, sovraštvo, žolč; mogoče, da je pisala to blagoslovljena, a gotovo ne blažena roka. Taki ljudje bi še dandanašnji zažigali grmade, ako bi mogli in smeli.

Poznate me, gospod; dovolj sva se že razgovarjala o vsem, kar je na korist in kvar našemu ubogemu narodu. Vi veste, kako mislim o žalostnem domačem razporu; da s svojim prepričanjem, s svojim srcem ne morem biti ne na oni ne na tej strani. Intra muros peccatur et extra. Jaz sovražim strastnost in surovost, kjer jo vidim. Recimo, da se je začelo na oni strani; kako jih to opravičuje? Kje naj bode plemenitost doma, ako ne pri njih? Na obeh straneh je krivica, obema je torej potreba poboljšanja, da bode konec pogubnega razkolstva, da se vrne mir in z njim sreča v našo ubogo deželo!

Nemogoče mi je misliti, da so vsi, da je samo večina našega duhovstva enakih misli s temi vpijati. Zakaj se nikdo ne oglasi: Bratje, mir in sprava, vsi smo ene matere sinovi, vsi jo ljubimo; podajmo si roke ter delajmo složno na korist domovini!«

Ničesar ne odgovori na to gospod župnik; molče poda roko svojemu prijatelju; razumela sta se častita moža.

Nekoliko časa molčita oba, potem povzame gospod Mirodolski zopet besedo:

»Lep je duhovski stan; jaz sam sem bil že blizu nekdaj, da bi si ga bil izvolil. Živeti med ljudstvom, učiti, voditi ga z besedo in zgledom, z njim čutiti vse njegove potrebe, z njim veseliti se in žalovati: kaj lepšega si more želeti človek na svetu! Ni mi treba iskati zgleda daleč okrog. Kdo je najbolj spoštovan, najbolj ljubljen mož po vsi srenji? Kam se zatekajo v svojih potrebah, prepričani, da najde vsak pomoči, dobrega sveta ali vsaj prijazne, tolažilne besede? Vi, častiti gospod, ne razgrajate v cerkvi, ne razbijate lece; vi ne strašite vedno ubogega ljudstva z gorečim peklom in črnim njegovim gospodarjem; vi svojim zvestim poslušalcem ne belite glav s skrivnostnimi verskimi resnicami, katerim niso do dna prišli cerkveni očetje; vi jih ne svarite pred krivimi preroki, kateri bi pač težko kdaj utegnili zaiti v to tiho dolino.

Svarite jih pred sovražnikom, katerega nosi vsak, več ali manj, sam v sebi. Vi ne strašite vedno s šibo božjo; v jasnih podobah jim kažete žalostne nasledke lahkomiselnosti, nezmernosti, razuzdanosti in drugih napak, ki izpodjedajo srečo in blagostanje na kmetih. Iz vaših ust ni čuti neprimerne besede. Vas lahko posluša najbolj izobražen človek; iz vaših ust bode slišal resnice, ki ne bodo tudi njemu brez koristi. Da sem vam jaz vedno zvest poslušalec, kateremu ne uide nobena beseda, to veste, častiti gospod župnik!«

»Oho!« zavpije nato duhovni gospod, ki je že delj časa zmajeval glavo, »oho, gospod Mirodolski! Take torej? Da hodite v cerkev vsako nedeljo s svojima hčerkama, to mi je znano, to; da me pa tako zvesto poslušate, kakor pravite, da pazite na vsako besedo, tega nisem vedel do sedaj. To ni lepo, gospod Mirodolski; vsaj povedati tega ni bilo potreba. Naravnost vam povem; moja navada ni, da bi se bogve kako pripravljal v soboto zvečer ter premišljal, kaj bom jutri govoril. Sedaj bode pa treba vse drugače! Še tega bi bilo potreba, da bi moje govore zapisavali v cerkvi, besedo za besedo, kakor neki delajo na Dunaju časniški poročniki iz rodu onih, ki so nekdaj peš potovali skozi Rdeče morje. Čakajte, gospod; ker hodite tako zvesto poskušat moje cerkvene govore, ki so namenjeni samo vernim ovčicam, meni izročenim, treba, da spregovorim z vami enkrat resno besedo, ki mi je že zdavnaj na jeziku. Če ste tako dober kristjan, kako to, da ste dali svojima hčerkama tako nekristjanski imeni? Zora, Breda, lepi imeni, ni da bi dejal; a vprašam vas, gospod Mirodolski, kdaj se je katera svetnica imenovala tako? Teh imen ni najti ne v mali ne v veliki pratiki; zastonj bi jih iskal po svetem pismu stare in nove zaveze, zastonj po 'Življenju svetnikov'!«

»Vidite, častiti gospod župnik, to je vse dobro premišljeno, natanko preudarjeno. Ne da bi morebiti zaničeval poštena imena, katera dajó naši pošteni kmetje po stari navadi svojim otrokom. Kaj je ime? Človek je lahko krščen za Jurija in more biti vendar pameten mož. Ali jaz sem premišljal in sodil tako: Mislite si, gospod, da hoče pri nas pisatelj pisati povest, roman, dramo; vprašam vas, kaj more začeti z našimi imeni? Kako naj imenuje svoje osebe, katere hoče povzdigniti iz navadnega, vsakdanjega življenja, obdati jih z vzornim svitom! Vsak narod ima svoja imena zakaj bi mi ne imeli svojih? Imeli smo jih, kakor nam še pričajo narodne pesmi, a izgubili smo jih iz življenja. Kaj nam je torej storiti? Kmet se drži svojih starih navad; zakaj bi mi, ki se imenujemo izobražene, ne storili prvega koraka? Meni se zdi, da je dolžnost vsakemu izobraženemu Slovencu dajati svojim otrokom lepa slovenska imena. Kdo more reči, da se ne širi tudi s tem narodna zavest? Nemogoče mi je verjeti, da se žalijo s tem svetniki in svetnice v nebesih, kakor tudi ne verujem, da žalimo Boga, ako ga pišemo po našem pravopisu z malo črko. Ako bi mu hoteli s črko izkazavati primerno čast, s kako veliko črko nam bi bilo pisati njegovo ime!«

Po takih pogovorih, resnih in šaljivih, sta se ločila blaga gospoda, ko se je sonce že bližalo zatonu.

Po župnikovem odhodu je ravno stopal gospod Mirodolski proti vrtnim vratom, da bi šel na grič za svojo mlado družino; ali kako se prestraši, ko mu prisopeta naproti Zora in Breda. Preplašeni še stisneta k njemu, groza se jima bere z obličja! Preden še more oče vprašati dekleti, kaj se je zgodilo, prikaže se mu žalosten prizor: dva moška, Radovan spredaj in zadaj mož iz sosedne vasi, stopata počasno z nosilnico, iz vej zgrajeno, in na nosilnici leži mož na videz mrtev! Molče stopata nosača v hišo, kjer odložita na posteljo, v naglici pripravljeno, žalostno breme.

O prvem pogledu spozna umni gospod Mirodolski, da mu niso prinesli mrliča v hišo; vendar pošlje takoj po zdravnika. Z navadnimi domačimi pripomočki ga kmalu zdrami iz omedlevice.

Ko se trudi dobrosrčni gospod s tujim človekom, pripoveduje Radovan, kako so ga našli; Perun ga je bil zasledil. Ko so bili domov grede za streljaj od hiše, začujejo glas Peruna, ki je bil po svoji stari navadi nekoliko korakov pred njimi; tisto posebno lajanje, s katerim naznanja pes, da je zagledal nekaj nenavadnega. Radovan hiti urno za glasom. Pot je držala čez jarek, precej globok, nad katerim je bil napravljen mostek z držajem ob eni strani, tako da se je hodilo brez nevarnosti po njem, ako ni bil človek tak, kakršni se časi preradi vračajo kmetje v nedeljo ponoči domov. Pod mostkom na dnu jarka zagleda vznak ležečega človeka, nad katerim je lajal in cvilil Perun. Hiti mu na pomoč; zdramlja ga; človek se ne gane; krvaveča rana zadaj na glavi kaže, da se je, morebiti smrtno, pobil. Prva pride Breda, ki je bila manj boječa, na most. Radovan ji zakliče, naj gre urno iskat pomoči. Na bližnjem polju najde deklica kmeta, ki se napoti urno pomagat. Z njegovo pomočjo napravi Radovan v naglici nosilnico; položita ga nanjo; a kam z njim? Radovanu ni bilo treba premisleka, dobro je poznal gospoda Mirodolskega; hudo bi se mu bil zameril, ako bi se bil obrnil drugam.

Ko pride zdravnik in pregleda bolnika, reče gospodu: »Nič nevarnega! Krepke hrane, pokoja – in jutri ali pojutrnjem se ga lahko iznebite.«

Imeniten ni bil novi gost gospoda Mirodolskega, ne po obleki ne po obličju. Najbolj podoben beraču, vendar ni bil navaden berač, kakršni hodijo z malho od1 hiše do hiše. Oguljena, zamazana suknja težko da je bila pomerjena po njegovem životu; hlače, ki so gotovo nekdaj služile daljšemu možu, bile so odspodaj razkosane in oškrbane; ali najžalostnejši del oprave bilo mu je obutalo, ni čudo, ker je največ trpelo. Dolgi sivi lasje pač niso že dolgo čutili glavnika; rjavo, zabuhlo lice je pričalo, da se mož ni ogibal sonca in vetra, zlasti ne tiste žalostne pijače, ki je ubogim ljudem tolikokrat edina tolažba! Skratka: bil je ta človek žalostna prikazen, tolikanj žalostnejša, ker se mu je videlo, da je bil nekdaj drugačnega vajen.

Ko se prebudi, gleda debelo, zmedeno izpod gostih, zmršenih obrvi. Ko se nekoliko zave, zakriči z osornim, hripavim glasom: »Žganja, žganja mi prinesite!«

»Žganja nimamo,« odgovori mu mirno blagodušni gospod. »Tole vzemite in pijte; dobro vam bo delo.«

»Na cesti so me pobrali, že vidim, zanesli me v bolnišnico; tu ni žganja. Jaz nisem bolan, samo tule zadaj me nekaj srbi; pobil sem se, kakor je videti, pa to nič ne dé; moja črepinja ni steklena; žejen sem, žejen; dajte: mi pijače! Gospod doktor, imejte usmiljenje z ubogim človekom; velite mi prinesti žganja; moje grlo hrepeni po njem kakor jelen po hladnem studencu; samo en kozarček, en požir, gospod doktor! Nič se ne bojte; nikomur ne povem, da ste mi ga dali; to je edino moje zdravilo; jaz se poznam, gospod doktor: še danes, to uro se me iznebite, ako mi ga daste.«

S tako milim, prosečim glasom je govoril te besede, da bi se bil gotovo omečil gospod ter dal mu strupene pijače, ako bi jo bil imel pri roki.

»Žganja nimamo, tudi ga ni blizu; kozarec vina vam morem dati; upam, da vam ne bo škodilo; potrpite malo.« In mož odide v shrambo.

»To vendar ni bolnišnica,« govori mož sam pri sebi, oziraje se po sobi; »ta mož ni doktor; tudi gostilničar ni videti, da bi bil. Kje sem neki? – Pri kakem dobrem človeku, kateri misli, bogve kaj je dobrega storil, da me je pustil prinesti pod svojo streho; mož si nabira zaslug pri Bogu za svoje grehe; jaz mu ne bodem dajal mnogo priložnosti; skoraj se odtegnem; ta kraj ni zame. – Ali kje je Brutus? Ne vidim ga. Brutus, Brutus, Brutus! Kje si, moj Brutus?«

»Kaj vpijete takó? Koga kličete?« vpraša ga Mirodolski, ki pride s kozarcem v roki.

»Kje je moj pes? Kam ste ga deli? Zakaj ne pustite k meni mojega zvestega tovariša, mojega edinega prijatelja! K meni ga pustite; kjer sem jaz, sme biti tudi moj Brutus. Lep res ni moj Brutus, gospod, a zlata duša, pravim vam, gospod, blaga pasja duša. Ne bojte se, gospod, nič vam ne bo ponesnažil; mirno bo ležal poleg moje postelje ter gledal me s svojim zvestim očesom. O gospod, vi niste še videli takega očesa?«

»Samega so vas našli, psa ni bilo videti blizu.«

»Tako, tako? Psa ni bilo videti blizu? Moj Brutus bi se me bil torej naveličal; moj Brutus bi me bil zapustil; ukradel se od mene, iskal si drugega, boljšega gospoda? Tudi ti, moj Brutus? Ne, ne, to je laž; to ni mogoče; moj Brutus je pošten pes, ne človek!

Res! Zdaj se spominjam; videti je, da mi je vendar padec nekoliko omajal pamet. Sinoči že sem ga zgrešil, v mraku. Pozno sva šla v hrib; ko pridem na vrh, ozrem se nazaj, psa ni za mano! Kličem ga, vpijem na vse grlo, vrnem se nazaj, nikjer ga ni! Žalosten in truden ležem v grmovje in zaspim. Ko me zjutraj sonce zbudi, gledam okrog sebe, kličem: Brutus, Brutus! Nič se ne oglasi. Žalosten sem bil, gospod, prav žalosten; vi ne veste, kako žalosten; hudo mi je bilo pri srcu; tako samega, tako zapuščenega sem se čutil na svetu! Je li mogoče, da je moj Brutus nehvaležen! Življenje sem mu otel, iz vode sem ga potegnil, kamor ga je bila vrgla usmiljena roka. Res, življenje ni posebno prijetno rokodelstvo; ali sirota ga ni še poznala; branila se je z vsemi štirimi, da bi ne poginila; jaz sem ji pomagal; in kmalu sva bila prijatelja, dobra, zvesta prijatelja, gospod! Nič dobrega ni imela žival pri meni, res; dajal sem ji, kar sem imel; skupaj sva potovala v mrazu in vročini, po prahu in po blatu; skupaj sva prenočevala po svislih in po gozdih; skupaj sva jela, kar sva imela; iz enega kozarca pila – tudi žganje je pil – kaj se čudite, gospod? Žganje je pil z menoj – pametna žival je bil moj Brutus.

Zvest tovariš mi je bil, in sedaj! – O to ni mogoče, ni mogoče, da bi me bil zapustil; v njegovi starosti se človek več ne spreobrne, gospod! Kaka nesreča ga je zadela; oslabel je na poti, Star je že, kratke sape je, gospod; jelite, da je mogoče; kdo ve, kje leži za kakim grmom, in jaz mu ne pridem na pomoč! O Brutus, Brutus, dragi moj Bratus!«

»Mirni bodite, morebiti se je samo zatekel kam; morebiti se še najdeta.«

»Kaj pravite, zatekel, zatekel, še se najdeva? Prav govorite; vi ste moder mož, gospod. Star je Brutus, nos mu peša; starost, starost, gospod! Prav pravite, čakal bom, tri dni ga bom čakal in tri noči; morebiti se res povrne; vesel bi bil, o vi ne veste, kako bi bil vesel. Ako ga ne bo čez tri dni in tri noči, potem vem, kaj mi je storiti. Od same žalosti nisem mogel nič jesti; pil sem, samo pil in zato zdaj tu ležim pod vašo streho. Glava me malo boli.«

»To ni prav, da vas pustim tako govoriti; pokoj vam je priporočal zdravnik. Bodite mirni; zaspite rajši, dobro vam bo délo!«

»Miren naj bom, kakor otročnica, molčim naj? Iz tega ne bo nič: vajen sem govoriti in molčati, kadar se mi ljubi. Zdaj se mi ljubi govoriti. Zdravnik nič ne ve; on ni vajen zdraviti takih, ljudi, kakršen sem jaz, mi ne kličemo zdravnika; brez njegove pomoči živimo in umiramo, kakor je božja volja ali pa naša. Pustite me govoriti, gospod, dokler se mi ljubi; to mi je zdravo; dovolj sem molčal v svojem življenju! Ne bojte se, gospod, mrliča pod svojo streho; močan sem, krepak sem in s svojo gorjačo – – Kje je moja gorjača, gospod? Zakaj ne sloni tu pri mojem zglavju? Ob vse sem, brez pomoči sem na svetu! Kje je moja palica?«

»Gotovo, je obležala, kjer so vas našli; mirni bodite; takoj pošljem ponjo; ne verjamem, da bi jo bil pobral kdo.«

»Ne, tega ne! Ta palica je ustvarjena samo za mojo roko, samo mene je vajena, drugemu ne služi.

Vi ste dober mož, gospod; ne, da ste me vzeli ali pustili prinesti pod: streho – zasluge, zasluge v nebesih! Poznamo, dobro poznamo! 'Popoten sem bil in vi ste me sprejeli' ali, kako je že tista stara molitvica! Ne, gospod, za to vam nisem hvaležen. In če ste mi življenje oteli, mala reč, mala reč, gospod! Veste, s čim ste se mi prikupili; zakaj vam pravim, da ste dober mož? Ko sem vam govoril o psu – o gospod, dobro oko imam; opazoval sem in spoznaval človeške obraze – ginjeni ste bili, zastonj ste se premagovali; zato pravim, da ste dober mož in vem, kaj pravim. Jaz sem bil tudi nekdaj dober; kaj me gledate? Dolgo je res že, strašno dolgo! Morebiti se mi je samo sanjalo; glava mi peša; vendar zdi se mi, prav za gotovo se mi zdi, da sem bil nekdaj – – Ej, ej, ej, gospod, to ni dobro, če je človek dober, meni verjemite! Precej pri letih, ste že, gospod, vendar zdravi ste in krepki; ako vam je še mogoče, spreobrnite se, bodite hudobni; poslušajte moj svet, ne upajte nikomur, ne bratu ne sestri; ne ženi ne otroku! Dobro vam svetujem, gospod, spominjali se boste morebiti še kdaj, kako pametno vam je govoril tisti pijanec, tisti potepuh, ki je nekdaj ležal na vaši postelji. Dajte mi zdaj tisto gosposko pijačo; grlo mi je suho, kakor bi bil jedel pezdirje. Brutus, Brutus, animae dimidium meae duše moje polovica; boljša polovica! Duša se mi je razklala na dva kosa, ostala mi je samo polovica, slabša polovica! Na tvoje zdravje, moj Brutus! – Gladko, pregladko! Moje grlo je kakor podplat; pijače potrebuje, ki prijetno praska; žerjavice, ki greje tako dobrodejno! Vi ne veste, kaj je žganje, gospod; vi ste srečni!«

»Latinsko znate, kakor sem slišal?«

»Znal, znal, gospod, tudi drugega sem mnogo znal; a to je minilo. Fortuna fuit; zdaj sem berač, klatež, potepuh! Škoda, prava škoda, da nisem pesnik, romanopisec! Pel bi pesmi, pisal bi romane; nič izmišljal, vse kakor je bilo; samo golo resnico bi pravil in svet bi dejal: Kako fantazijo ima ta človek! Ha, ha, ha, fantazija!«

Pri tej priči se odpró vrata in v sobo stopi Zora pogledat, kako je bolniku; gotovo dobro, ker se tako iz srca smeje!

»Kdo je ta ženska prikazen? Vaša hčerka? Prijeten obrazek, tako mil, tako sladak, tako nedolžen; oj tako nedolžen! Človek bi ne mislil, da je mogoče – – o vse je mogoče! O varuj se kragulja, krotka bela golobičica! Nič se ga ne boš bala. Tako lep je, tako gladko perje ima in tako bistre, žareče oči! – Pojdi, pojdi, deklica! Videti te ne morem. Velite ji, gospod, naj gre; jaz ne gledam rad ženskih obrazov; posebno takih ne! Hodi, dekle! Zbogom, zbogom! Pa poštena bodi, kolikor ti je mogoče! Prva nisi in zadnja ne boš!«

Dekle odide s solznimi očmi. Nevoljen je bil oče, a kaj ? Potrpljenja je treba s takim človekom, blagega potrpljenja!





V



Pozno je bilo ponoči; vse je že počivalo po Mirnem dolu, razen gospoda Mirodolskega in njegovega gosta. Zastonj si je prizadeval skrbni gospod, zastonj mu prigovarjal, naj miruje, naj zaspi, ako mogoče, ker mu je potrebno spanje. Odgovarjal mu je mož, da se zdravega in krepkega čuti, da že dolgo ne tako.

»Storite mi to dobroto, gospod, ostanite pri meni nekoliko časa; tako nekako čudno mi je; dolgo že nisem dihal tako prijetne sape kakor tu pod vašo streho; govoriti mi je treba; dolgo je že, da nisem govoril poštene, pametne

besede! Če vas ni strah potepuha, ugasite luč, gospod, hudo dé mojim očem! – Glejte tam mojo luč!

Bodi mi pozdravljena, ljuba prijateljica moja, zvesta mi spremljevalka! Kolikokrat sem ležal ponoči v gozdu sam, sam! Ti si mi bila verna tovarišica; prijazno si čula nad mano, kakor čuje nad spečim otrokom zvesto materino oko! Netopirji so letali med vejami z rahlimi krili in sova je ukala – prijeten glas mojemu ušesu! Ti me nisi pozabila, prijazna luna! Tudi senu si prišla gledat, kako se godi tvojemu prijatelju.

Ali ste zaspani gospod? Imejte potrpljenje z menoj. Vi se ne pogovarjate z luno, prijateljico nesrečnih, izgubljenih ljudi!'

Kako prijetno je tu! Zbujajo se oni stari spomini iz davno minulih mladih let! Pripovedke, na pol pozabljene, mi prihajajo v spomin.

Nekoč je bil oče, ta je imel tri sine – ne, samo dva sina je imel; to ni navadna pripovedka! – Lepo premoženje je bilo njegovo. Visoka bela hiša, gradu podobna, mu je stala na griču, in okrog vse njegovo; vrti in njive, polja in gozdi, vse njegovo! Težko je bilo z doma zaklicati delavca na njivi pri mejniku. Polne so mu bile žitnice in v hlevu mu je stalo mnogo lepo rejene živali. – Imel je torej dva sina; rad je imel oba, zlasti starejšega, ki je imel biti nekdaj za njim gospodar te lepe domačije. Ali tega ni veselilo kmetovanje; gnalo ga je v mesto, hotel je biti učen, imeniten gospod.

Pridno se je učil v mestu. Ko je dovršil latinske šole, umrje mu oče. Zdaj je bilo vse njegovo. Samo iti mu je bilo domov, izplačati brata ter izgnati ga iz očetove hiše, naj si gre domovja iskat, kamor mu drago. Dober človek je bil naš prijatelj. Brat se mu je bil seznanil z lepo deklico, hčerjo imovitega kmeta. Rada sta se imela; a njen oče je bil osoren mož; nikoli bi ne bil dal svoje hčere človeku brez trdne domačije. Naš prijatelj – kako se mu je že dejalo? Recimo: Krilan – Krilan torej se ni dolgo pomišljal, kaj mu je storiti – bil je dober človek. Ni ga bilo treba prositi z besedo; dovolj glasno sta mu govorila žalostna obraza mladeniča in dekleta, ki si nista vedela pomoči.

Z veseljem prepusti dom svojemu mlajšemu bratu, izgovori si samo toliko, da bi se mogel izučiti v visoki šoli ter doseči zaželeni namen, čudili so se mu ljudje in hvalili ga, kako dober človek je; nekateri so ga tudi imenovali nespametnega. A Krilan se je malo menil za hvalo in grajo; bil je dober človek in nikakor si ni domišljal, da je ravnal bogve kako plemenito! Navadna človeška dolžnost, ne junaštvo se mu je zdelo, osrečiti dva človeka, ki sta samo od njega pričakovala življenja ali smrti. Vse je bilo srečno in veselo; lepo ženitovamje se je obhajalo na Krilanovem domu!

Še tisto jesen odide Krilan v veliko mesto, v visoko šolo. Slovo so mu dajale hvaležne solze srečnih poročencev. Izvolil si je bil zdravništvo, navdušen je bil za ta blagi, truda polni stan. Hotel je biti dober zdravnik, pridobiti si najprej vseh potrebnilh vednosti, izurjenosti in dobro ime v tujem mestu, potem pa preseliti se v domačo deželo, naseliti se na kmetih ter živeti tam mirno, delavno življenje na korist svojim rojakom – dober človek je bil Krilan in rad je imel svojo domovino.

Vse je šlo po sreči. Redno mu je pošiljal brat izgovorjeno podporo – prvo leto. S časom začenjajo prihajati pisma bolj in bolj poredko – tožbe: slaba letina, toča, nesreča pri živali; trde besede, očitanje, nehvaležnost! Slednjič nič pisma ne odgovora!

Bolela je Krilana bratova nehvaležnost; vendar mirno jo je prenašal. Prigovarjali so mu, naj si išče pri sodbi pravice; ali Krilan ni poslušal prijateljskih svetov; grdo se mu je zdelo, tožariti se z bratom – bil je dober človek! Hudo ga je zadela bratova nehvaležnost, vajen je bil od nekdaj brezskrbnega življenja; primoran je bil sedaj služiti si kruha s poučevanjem po hišah. Trdo mu je šlo.«

Nato umolkne mož, kakor da bi ga bilo utrudilo govorjenje. Dolgo časa je molčal; mesec mu je sijal naravnost v obličje; obličje je bilo bledo in čudno so se mu žarile oči. Težko je sopel in nemirno se mu je vzdigovala odeja na prsih, kakor se dviguje jezeru valovje pred nevihto.

»Kako vam je?« vpraša ga vznemirjen gospodi Mirodolski.

»Že dobro, že dobro!« odgovori mu. »Kaj niste zaspali, gospod? Ali vas ne dolgočasi moja pripovedka? Torej, dalje!

Kje sva ostala? Res – trdo mu je šlo; vendar mu ni upadalo srce. Izgubil je brata, ki ga je rad imel; bolela ga je njegova nehvaležnost, ni čudo! Do tistega časa ni se vedel, da je nehvaležnost na svetu, malo skušenj je še imel; skušenj je treba človeku, da se mu utrdi srce. Izgubil je brata, izgubil, je dom: velika izguba!

A kaj? Ostal mu je zaklad, ki ga ne ukrade tat, ki ga molji ne snedó. Ostalo mu je zvesto prijateljsko srce. Lep mladenič je bil Stanko, zlata duša. Znana sta si bila in prijazna od mladih nog. Skupaj sta stanovala, skupaj učila se in razveseljavala. Skrivnosti ni bilo med njima. Ljubezniv mož je bil Stanko; rad ga je moral imeti, kdor ga je videl.

Prijatelja je torej imel Krilan, zvestega prijatelja; kako bi bil mogel biti nesrečen! –

Prijatelja je imel in – prijateljico! – –

O srečni Krilan! Trudi se, ubijaj se, saj se ne zastonj! Naj te vse zapusti, naj se ti izneveri prijatelj, ti nisi zapuščen ti nisi sam na svetu. V daljnem kraju, na skrivnem cvete blaga cvetica, ti sam zanjo veš; tebi cvete, tebi se razvija, tebi v radost in srečo! Tebi bije, po tebi hrepeni v daljavi zvesto žensko srce! Srečni Krilan!

Dobra deklica je bila, nedolžna deklica in lepa, lepa je bila tudi! Bogata ni bila, ne imenitna; z materjo je stanovala v skromni izbiri pod streho in mir in sreča sta prebivala z njima. Z delom svojih rok je živila mater in sebe – dobra hči! Rada sta se imela, tako rada! Pridno sta si dopisovala – pisma, polna ljubezni im hrepenenja. Srečni Krilan! Pripovedka je pri kraju!«

»Dalje, dalje!«

»Te ne več; eno drugo! Otročjo!



Mlad deček je ptičke v gnezdu našel

v zelenem gnezdu ob potoku,

veselje veliko je s ptički imel

v zelenem gozdu ob potoku.



Pogosto je hodil jih gledat vesel

v zelenem gozdu ob potoku;

na veji sedel je stari in pel

v zelenem gozdu ob potoku.



Deček je imel prijatelja; med prijatelji ni skrivnosti. Zakaj bi mu prikrival svojo srečo? Njega se mu ni bati, saj je prijatelj. Pokaže mu ptiče; vesela sta jih bila oba. A nekega dne



Prijatelj mu vzame ptičke godné

v zelenem gozdu ob potoku;

in deček sedi in toči solze

v zelenem gozdu ob potoku!



Vrag vzemi prijatelje!« zakriči s strašnim glasom sklonivši se pokonci. Groza ga je bilo videti. Stežka ga pomiri in potolaži gospod Mirodolski. Čez nekaj časa začne zopet z navadnim glasom:

»Poslej nisem bil več dober človek. Videti nisem mogel človeškega obličja. Za roči bi bil zgrabil zemljo, stresel jo, otresnil z nje, kakor mravlje z roke, ta prekleti zarod človeški, ki lazi po nji; potem na svojih prsih zdrobil jo na drobne kosce! Smešna sirota! Po tleh si se valilo kakor poredno dete, kričalo in škripalo ter pulilo si lase v svoji nezmožnosti! Zemlje ne morem zdrobiti, a zdrobiti, razrušiti morem to nesrečno posodo, po kateri mi tako divja in razsaja neznosna bolečina; in vsega bo konec. Že je bilo vse pripravljeno; že se mi je mrzla cev smrtnega orožja dotikala vročega čela; tedaj mi vražja misel, dobra misel, prešine zvrele možgane. To je torej tvoje junaštvo! Kaj jima moreš storiti boljšega? Dobro plačilo dobode, kdor jima prinese veselo poročilo, da si se jima umaknil tako blagodušno! Brez strahu bodeta uživala svojo srečo! Bodi mož! Prej si ljubil, zdaj sovraži! Kakor goreče si ljubil prej, tako goreče sovraži sedaj. To je moštvo. Maščevanje, maščevanje, krvavo maščevanje! Moja podoba, podoba nesrečnega, izgubljenega človeka naj jima ne daje miru; moja podoba naj ju straži in plaši vsak čas, naj jima greni in kali vsako trenutje življenja! Sklenil sem obiskati ju vsako leto enkrat, raztrgan, zanemarjen, pijan! Vsako leto enkrat, a gotovo. Naj bežita na konec sveta, najdem ju jaz in moje maščevanje.

Kar sem sklenil, to sem storil. Klatil sem se po svetu od kraja do kraja; nihče mi ni mogel kaj. Prosil nisem in tujega blaga se ni dotaknila moja roka. Česar sem potreboval, in to je bilo malo, prisluževal sem si pošteno s pisanjem; bil sem dober delavec, radi so me jemali. A vsako leto sem se postavil pred nju enkrat, prišel sem in izginil kakor strah. In moja prikazen ni bila brez uspeha. Kaj se mi je obetalo in ponujalo! Prošnje ki solze – vse zastonj! Prej bi bila omečila in izprosila božjo deklo, belo smrt!

Človek se s časom vsega naveliča. Od leta do leta sem čutil bolj, kako mi ugaša sovraštvo. Na stare dni človek še prav sovražiti več ne more. Slednjič, ko sem našel novega prijatelja, svojega Bruta, minilo me je vse sovraštvo; samo da še zdaj ne gledam rad ženskega, zlasti mladega ženskega lica. Brutu sem naklonil vso svojo ljubezen, kolikor je ima še moje posušeno srce. Zadovoljen je bil z njo – zdaj me je tudi on zapustil, ako se mu ni pripetila kaka nesreča, kakor vi pravite, gospod! – Od tega časa sem ju pustil v miru, sam ne vem, kako dolgo je že, jaz več ne štejem let. Ne menim se, kje živita in kako: zastran mene bodita srečna, ako je jima mogoče. Samo svojega Bruta bi rad še videl enkrat; potem mirno zatisnem trudne oči. Njegova izguba je kriva, da vas tu nadlegujem, gospod! Ne bodite mi hudi, saj ste dober mož, ker ste me tako potrpežljivo poslušali. Naj bo, kakor je, jaz nisem prvi in zadnji tudi ne bom.«

»Podajte mi roko, nesrečni prijatelj!« nagovori ga ginjen gospod Mirodolski; »tolažil vas ne bom; kdor je toliko pretrpel, njemu ni treba tolažbe. Lahko noč! Zatisnite oči in mirno počivajte, ako vam je mogoče!«

»Lahko noč, dobri gospod; sladko bom spal pod vašo gostoljubno streho. Lahko noč!«

Drugo jutro je bil pa gospoda Mirodolskega gost pokonci, ko se je danilo. Na vrt gre ter čaka, da vstane hišni gospodar. Lepo jutro je bilo. Vse je bilo tako krepko in mlado in veselo. Rosne cvetice so cvele in dišale in ptiči so peli in žvrgoleli. Molče je stal mož sredi vse te lepote, suh parobek sredi mladega zelenja! Kar plane nekaj čez zaprte vrtne duri in pred njim laja in cvili Brutus; zdaj se valja po tleh, zdaj se zaganja možu v obraz. To je bile veselje, objemanje iri poljubovanje!

»Saj sem vedel, da me nisi zapustil, kakor človek, ljubi moj Brutus; saj sem vedel, da te bom videl zopet, če si le še živ. Ujeli so te, jeli, ljubi moj Brutus, privezali so te, vrv imaš še okoli vratu; ali ti si se iztrgal, ti nisi hotel drugega gospoda! Zmršen si, razpraskan in blaten, mnogo si prestal, kar se nisva videla, zdaj je zopet vse dobro!«

Ginjen je gledal, med vrati stoječ, gospod Mirodolski ta čudni prizor; solza se mu je lesketala v žarku vzhajajočega sonca.

»Zbogom, blagi gospod! Glejte, spolnila se mi je zadnja želja; vesel odhajam od vas. Mir in sreča plavajta nad vašo streho. Bog daj, da doživite mnogo veselja s svojimi otroki! Midva pa, moj Brutus, potujva dalje, dokler naju noge neso.«





VI



Priljuden mož je bil gospod Mirodolski. Ni se mu moglo očitati, da se ogiblje druščine; a iskal je tudi ni. Rad je videl pri sebi za svojo mizo vesele obraze, a nerad je obiskoval ljudi. Slabo mu je ustregel, kdor ga je vabil v svojo hišo. Nekdaj, ko je še v mestu prebival, imel je mnogo neprijetnosti zaradi te slabosti svoje. Ponosnega so ga imenovali ljudje, ki ga niso poznali; a to ga ni motilo. Zgodaj se je bil navadil malo se meniti za to, kaj svet govori. Sedaj na kmetih se mu pač ni bilo bati, kakor nekdaj, nepriležnih vabil. Kar je imel znancev in prijateljev, oglašali so se radi pod gostoljubno streho njegovo, prijetno je bilo pogovarjati se z njim in postrežba ni bila slaba v njegovi hiši.

Toda človek ne more in ne sme vselej, kakor bi rad. Tudi gospodu Mirodolskemu je bilo časi kreniti malo na stran s starega, priljubljenega mu pota. S sosedi je treba v miru, prijaznosti in složnosti živeti, zlasti na kmetih. Po mestih ni pravih sosedov. Koliko ljudi živi časi, zlasti v večjem mestu, pod eno streho; srečujejo se in pozdravljajo morebiti, a ne poznajo se po imenu, komaj po obrazu!

Soseda je bila gospodu Mirodolskenuu gospa Jarinova. Na vzhodni strani Tihega dola je imela na nizkem zelenem griču prijazen bel gradič, kamor je hodila prebivat tri, štiri mesece poleti, kakor je navada lahkoživim gosposkim ljudem.

Premožna žena je bila gospa Jarinova; poštenim Tihodolcem se je zdela silno bogata. Videli so jo vedno, v delavnik in praznik, »v petek in svetek«, v črni svilnati obleki, z bleščečo zlatnino in dragim kamenjem okoli belega vratu in za pestjo, in krasen demant ji je blesketal na levi roki – prikazen, o kateri so do tedaj preprosti Tihodolci slišali samo govoriti v starih pripovedkah kakor o drugih čudovitih stvareh, katerih ni dandanašnji več videti v navadnem življenju! Imela je v gradu dva lepa konja za voz in enega za – ježo! Da se gosposke žene rade vozijo v lepih vozovih, ker so tako šibkih nožic, to je bilo pač znano vsakemu Tihodolcu; a najstarejši možak ni pomnil, da bi bil kdaj v svojem življenju videl žensko na konju! In gospa Jarinova je jahala in kako je jahala! Kakor blisk po nebu je letela na svojem iskrem vrancu po cesti, po polju! Iskre so se kresale konju pod kopiti in dolgo krilo je vihralo za njo! Starčki so zmajevali sive glave; stare ženice toliko da se niso križale pred njo; a mladenič tihodolski je gledal z radostno strmečim očesom za njo, kakor za zvezdo na nebu, ki nedosežna blešči v neizmerni daljavi. Lepa žena res je bila gospa Jarinova, visoke rasti, tanka čez pas, a polnega života; krasno razcvela, žarna roža, preden se ji začne osipati spodnje perje. Črni, gosti lasje nad nizkim, belim čelom, temne, plameneče oči pod krasno obokanimi obrvmi; raven, prevzeten nos, pod njim drobna žareča usta, po katerih se je rad zibal ponosen posmeh, kakor se zarnice igrajo po večernem nebu, ko razgraja nevihta za gorami: vse to skupaj se je strinjalo v lepo podobo. Lepa žena zares je bila gospa Jarinova, veličastna žena; a vabljiva prijaznost in dobrovoljnost ji ni sijala iz lepega obličja. Videti ji je bilo, da je vajena gospodovati in zapovedovati brez ugovora. A kako ljubezniva je znala biti, kadar je hotela! Toda gorje, kadar se ji je v jezi zmračilo jasno obličje! Kaka razlika med njo in med sestricama v Mirnemi dolu! Ljudje so jo primerjali s podobo lepe cesarice Marije Terezije na tistih debelih srebrnikih, ki vedno bolj in bolj ginejo iz dežele kakor vse, kar je dobrega na svetu!

Lepa žena je bila grajska gospa, bogata in tudi radodarna, to se mora reči; cerkve in ubogih ni nikdar pozabila, kadar se je vračala zopet v mesto. A rada ni zahajala med ljudstvo; plaho so se je ogibali tihodolski otroci in umikali so se ji s pota iz šole gredoč. Zljubilo se ji je časi, ko jih je srečala, ali dohitela na konju, da jih je vabila k sebi, ponujaje jim svetlih dvojač. Strahotna so stali otroci, spogledavali se ter drezali: Pojdi ti, pojdi ti! Stežka se je slednjič ojunačil najpogumnejši, bližal se je počasi s pobešenimi očmi, stegnil, kar najdalje mogel, ročico ter vanjo prestregel srebrne kaplje iz njene roke. Ni se pripognil, ako je pala katera mimo, da bi jo pobral, saj je še pozneje čas. Ni čudo, tako jezno je kopal vranec s kopitom tla, tako srdito je prskal z žarečimi nosnicami: 'gotovo grize'! Zgodilo se je pa tudi časi, da ni bilo tako pogumnega junaka med otroki, tedaj ni čakala dolgo; usula je mednje pest srebrnikov, potem pa pognala konja, ki je zdirjal kakor puščica.

Samotno je živela v svojem gradu; troje poslov je imela za postrežbo: hišno, kuharico in strežaja, ki ji je bil tudi za voznika. Mož ji je bil umrl pred kakimi petimi leti, zapustivši ji lepo premoženje brez otrok. Govorili so, da njun zakon ni bil srečen, ni se vedelo zakaj; nihče je ni nikoli videl prav vesele. Bila je sedaj v onih letih, ko se pri nekaterih ženskah šele prav razvije in razcvete lepota; ona lepota, ki je mnogim moškim nevarnejša nego cvet prve mladosti. Zakaj je sama živela? Na izbiro bi bila imela snubačev, lepih, mladih, imenitnih, da bi bila le hotela. Zakaj ni hotela? Je li kdaj ljubilo to ponosno srce? Je li sploh moglo ljubiti? Izmerile so se globočine morja, izmerile visočine gora; kdo pride kdaj do dna skrivnostim ženskega srca?

Znana je bila z gospodom Mirodolskim; bila sta si dobra, prijazna soseda, kakor se spodobi. Letos je bila prišla pozneje v svoj grad. Oglasila se je bila takoj po svojem prihodu pri sosedovih ter povabila jih za drugi dan na južino; vso družino, z Radovanom vred: znane so ji bile vse razmere v hiši gospoda Mirodolskega. Tega pa ni nikakor hotel gospod, da bi bila poslala z vozom ponje. Ni se vozil rad v tujem vozu in poleg tega je bila pot kratka in prijetna do grada.

Ljubezniva gospodinja je bila gospa Jarinova. Umela je tisto redko umetnost, ki je tako potrebna vsakemu, kdor vabi goste in hoče, da se dobro imajo v njegovi hiši. Znala se je z vsakim gostom vesti tako, da se je čutil takoj domačega v njeni družbi. Umela je ne samo govoriti tako, da jo je vsak z veseljem poslušal, umela je tudi, kar je težavnejše, zbujati in naravnavati take razgovore, da je bilo vsakemu mogoče tudi samemu vmes govoriti.

Južina je bila napravljena na vrtu. Nekoliko pod gradom je bil prijeten prostor, z belim peskom posut, z visokim drevjem in gostim grmovjem obdan, samo proti večerni strani prost, tako da se je lepo videlo po vsej dolini. Vse je bilo že pripravljeno: miza z belim, tankim prtom pogrnjena, in na nji se je lesketala draga posoda. Ali družbe že ni bilo; zastonj se je ozirala zala hišna na vse strani, ali še ne pride gospoda? Kriv tega odlašanja je bil Radovan. Bil je sicer pameten mož, a imel je tudi svoje človeške slabosti. Ni se sicer ponašal s svojo učenostjo, v družbi ni razkladal svojih modrosti; z gospemi ni govoril o Pelazgih, Etruskih, Obrih in Bezjakih; ni jim bistroumno razlagal, kaj so bili forctes in sanati in kar je druge take in enake učene navlake. Te slabosti, ki ni tako nenavadna pri učenjakih, ni imel Radovan; a ponašal se je rad s svojim ribištvom. Imel se je za strašnega ribolovca. Rad je govoril v družbi o tej spretnosti svoji, katera se mu je zdela, kakor je bilo videti, silno imenitna. Ni se hvalil s svojo srečo pri ženskah, kakor se tako radi hvalijo ljubeznivi mladeniči, ki nabadajo in nabirajo nesrečna ženska srca kakor pastirji prve rdeče jagode na obeljeno brezovo šibico spomladi.

Ali pri ribah je imel res posebno srečo, ako se mu je smelo vse verjeti, kar je pravil. Radi bi, da bi naši bralci čislali in spoštovali našega mladega prijatelja; prav neprijetno nam je, da jim morebiti zbudimo kak dvom o njegovi resničnosti; a naša nam je prva. Zato jim ne smemo prikrivati njegovih napak, najsi bodo majhne ali velike. Po njegovih besedah je bila ribolovska sreča njegova res nenavadna. Ni bilo tako plitvega, kalnega potoka; ni bilo skoraj luže, da bi ne bil on ujel ribe v nji s svojim trnkom. In kake ribe! Pedi, komolca dolge, nič ga ni motilo, če so se mu norčevali neverni poslušalci, da bi mu ne bilo treba stezati roke; prst bi bil dovolj, kazalec ali pa celo mezinec! – In same postrvi, četudi so se mu posmehovali, da ima beljuge za postrvi.

Pod grajskim gričem je tekel bister potok, ne širok ne globok; vendar je bilo mogoče, da je kje kakova postrv v njem. Radovan se je bil zavezal, da hoče naloviti toliko rib, da se jih nasiti vsa družba; in gospa Jarinova je bila obljubila, da jih sama napravi, tako dobro, kakor bodo vredne. Napotijo se torej vsi k potoku; Radovan lovit, gospa, Mirodolski, Zora in Breda pa gledat. Trnek je imel ribič vedno pri sebi, drugo orodje se je lahko dobilo. Gledat, pravimo, so šli drugi; ne samo gledat; ženskam odkaže Radovan svoje delo, da naj mu love za vabo kobilic po polju; sam gospod Mirodolski je smel sedeti nad potokom ter gledati, križem roke držeč ali kakor mu drago. Mnogo posla so imele uboge ženske; ribič je potreboval danes strašno vabe! Zamolčati ne smemo, da je bila gospa najmanj spretna in ročna pri lovu; smelo bi se morebiti celo reči, da je bila malo nerodna, ako bi ne bila nespodobna ta beseda pri taki gospe. Menda so se ji s konca nekoliko studile lahkonoge skakalke, ki imajo grdo navado, da ujete rade z rjavim sokom onesnažijo roko. Mogoče tudi, da mestna gospa skonca še prav poznala ni kobilic. Tako sodimo po tem, ker je večkrat, ko je kaj ujela, nesla Bredi pokazat, in vselej se je čul glasen smeh. S časom je šlo bolje, človek se vsega privadi, samo volje je treba in truda. In trudila se je pridno ponosna grajska gospa. Kolikokrat je skočila zastonj, zastonj urno zagrabila v travo z roko! Pridne so bile vse tri lovke, a najročnejša je bila Breda, ni si mogel kaj ribič, da bi je ne pohvalil; in dobiti od njega pohvale, to ni bilo lahko, zato je pa bila tolikanj več vredna.

Pridno so mu znašale kobilic: gospa po eno, Zora in Breda po več; vendar vedno le premalo! Mnogo jim jih je ušlo pri izročevanju in prejemanju, zlasti gospe, a nikoli ni hotela biti ona kriva; dolžila je njega, on pa njo; tako da je bil veden prepir, kar je močno razveseljevalo gospoda Mirodolskega, ki se je lahko smejal, brez opravka sedeč na parobku. Vendar ne čisto brez opravka; štel je, kolikokrat se je katera pripognila, da bi vedel, koliko je ujetih kobilic, a število pripogibov se ni hotelo nikoli prav ujemati s številom ujetnikov, česar ni nikakor prikrival pridnim lovkam, kakor bi se bilo spodobilo; tudi hudoben je znal biti časi gospod Mirodolski.

»Gospa, vi štiriindjvajsetkrat – živali šestero; Zora, ti petintridesetkrat – živali šestnajstero; Breda sedemindvajsetkrat – živali petindvajsetero. Kobilica za kobilico, hop, hop, to je veselje!«

Tako jih je dražil dobrodušni gospod.

Ali gospa tudi ni mirovala:

»Šest in šestnajst je dvaindvajset; dvaindvajset in petindvajset – koliko je to? Sedeminštirideset, če sem prav seštela? Kaj pravite, gospod ribič?«

»In tiste, ki so vam ušle?«

»Meni?«

»Vam in onima dvema?«

»Torej, kar jih je pobegnilo Zori, Bredi, meni in – vam, gospod Radovan: recimo sedmero; več jih ni. Torej štirideset kobilic nataknjenih. Na vsako se ujame ena riba, kajne, gospod ribič, ali tudi dve, če ima človek srečo; ne, gospod Radovan, kaj pravite? Jaz ne umejem vašega rokodelstva!«

»Petnajst, če ima človek srečo; a kako bi, ker ni miru?«

»Recimo torej: na vsako eno. Torej štirideset jih že imamo, dovolj jih bo; poglejmo!«

In gospa gre ter se pripogne nad posodo poleg Radovana.

»Kako je to, gospod Radiovan? Kam pa devate, kar ujamete? Tu vidim samo – ena, dve, tri! Samo troje jih gomazi po vodi; in kratke so in drobne kakor pijavke! Ali so to postrvi? Jaz jih ne poznam, samo učila sem se nekdaj, če se ne motim, da imajo postrvi rdeče pike ob straneh; tu ni videti nič pik, poglejte, gospod Radovan!«

»Postrvi ali ne postrvi; dobre ribice so, gospa; samo treba, da jih človek pripraviti zna!«

»Takih res nisem še pripravljala; to so ribice za igračo v stekleni posodi na oknu, ne za kuhinjo, gospod Radovan!«

»Drobne ribe, dobre ribe!«

»Torej tri vsega skupaj, pa še te ne postrvi! Kako je vendar to, gospod Radovan? Kaj niste rekli, da postrvi živé v bistrih potokih; potok je vendar dovolj bister, šivanka bi se mu videla na dnu, in vi ste tako sloveč ribič, kakor smo že tolikokrat slišali; menim, ako kje kaka postrv tiči v tem potoku od izvira do iztoka, čudno bi bilo, da bi se ne obrnila proti vami takoj, ko začuti, da prežite tu s svojo dolgo palico, že iz samega usmiljenja!«

»Da bi bil le sam; ali ženske niso za drugo na svetu, kakor da motijo in dražijo človeka.«

»Čujete li, gospodična Zora, kako govori vaš ljubeznivi ženin? Kaj bo še pozneje? Jaz bi se premislila, ako bi bila na vašem mestu; še je čas! Pomnili bodete še kdaj, da sem vas svarila, ali tedaj bo prepozno!«

»Nič se ne bojte, gospa! Ni tako hudoben, ne, kakor se dela; nič ne dé, če kdaj malo zagrmi nadme, kadar bom zaslužila.«

»Zaslužili boste kdaj?«

»Bogve!« – –

»Glejte, ravno zdaj bi bila ena prijela, ko bi bilo le malo bolj mirno; saj ni čuti grmečega Boga!«

»Za zdaj bodi dovolj, gospod Radovan! Vi ste storili svojo dolžnost; kaj se more, če nočejo ribe? Čujte, šest bije ura; vzemimo, kar imamo, za vas bo dovolj, gospod Radovan; mi pa si bomo morali danes s čim drugim pomagati. Pojmo, gospoda!«

Tako so se šalili; tako so ribe in kobilice lovili. Gospa Jarinova je bila danes dobre volje, da je ni še nikoli nihče videl tako. A Radovan je imel danes nesrečen dan. Kdo ni že sam izkusil, da ravno takrat, kadar bi se rad izkazal pred svetom, zlasti pred ženskim, ravno takrat mu gre vse narrobe! Nesrečni ribič se je izgovarjal na vse strani; zdaj mu je bil trnek prevelik, zdaj premajhen; tudi kobilice mu niso bile nikoli prav, zdaj predrobne, zdaj predebele. Najbolj pa je dolžil žensko radovednost; in to dolženje je bilo morebiti še najbolj pravično. Kakor hitro je začela kimati dolga šibka palica ribičeva, da si je mislil: zdajle bo, hitro je pritekla gledat zdaj gospa, zdaj Zora – in oplašena se je obrnila riba, izpustivši vabo in ostri trnek. Res, nesrečen dan je imel danes Radovan; vendar upamo si reči, da se bode morebiti še v poznih: letih z veseljem spominjal lepega dneva.

Bogata gospoda, ki prebiva po mestih v visokih palačah, ima navado, da razveseljuje z godbo in petjem povabljene goste pri pojedini; saj se tudi živinica na paši še enkrat tako veselo pase, ko prepeva pastir ali dela na piščalko. Tudi gospe Jarinove gosti niso pogrešali pri južini pevcev in godcev. Po drevju in po grmovju so peli in gostoleli ptiči, da je bilo veselje; vsak po svoje, na drobno in na debelo, in vendar je bilo tako prijetno, tako sladko soglasje! Zamaknjena je poslušala vesela družba in za nekoliko časa je umolknila prijazna govorica, ki se je prej skoraj taiko veselo glasila kakor ptičje petje po vrtu.

»Vse, kar je res,« spregovori gospod Mirodolski, »vse, kar je res, gospa, pevce imate izurjene in lepo ubrane; tudi naši niso boljši; in vendar si domišljujem, da slujejo nekoliko po vsem Tihem dolu, kar ni najmanji moj ponos.«

»Morebiti je pa nekoliko vaših vmes; po pravici moram reči, da moje uho ne loči ptičjega petja; meni se glasi vse enako.«

»Že mogoče, že mogoče! Res nekateri glasovi se mi zde prav znani. To ni lepo, gospa soseda, da izvajate in izvabljate ptiče svojemu sosedu, ki vam ni nikoli žalega storil. O, velika je moč ženske lepote; vsaka živa stvar se ji klanja!«

Gospa Jerinova se mu prikloni, rekoč:

»Od kdaj ste tako ljubeznivi, gospod Mirodolski? Gola zavist vas dela ljubeznivega, gospod; a taka prisiljena ljubeznivost nima veljave pri nas. Ne bodite tako samopašni, gospod; privoščite tudi komu drugemu kaj dobrega, zakaj ne tudi sosedi! Po krivem me dolžite; če se je res pridružil kateri izmed vaših mojim ptičem, bodite prepričani, da te žalostne prikazni vam nisem jaz kriva. Za vami so prišli; saj govoré ljudje, da hodijo za vami kakor kokoši za gospodinjo; bogve, kaj delate z njimi; jaz ne umejem takih čudodelnih skrivnosti. Z vami so prišli, z vami se vrnejo zopet v Mirni dol. Ako bi letali res ptiči, kakor pravite, za žensko lepoto; bodite preverjeni, gospod sosed, ne bilo bi jim treba iskati je drugod; nobeden bi se vam ne ganil iz Mirnega dola.«

Na te besede, ki jih je govorila gospa Jarinova z nepopisno ljubeznivo šaljivostjo, se Breda glasno zasmeje; prijetno se je razlegal njen smeh, kakor kukavice glas po zelenem bukovju spomladi! Zora zardi in temna trepalnica ji osenči lepo bistro oko, kakor ko za trenutje oblak zakrije zlato sonce na jasnem nebu. Čutila je, da se je ozrlo vanjo Radovanovo oko. Moder mož je bil gospod Mirodolski, kolikor je moči človeku modremu biti na svetu; vendar ne govorili bi resnice, ako bi trdili, da so mu bile neprijetne gospe Jarinove besede. Z veseljem, ne brez ponosa, je gledal lepi hčerki svoji; rekel ni besede, a srečni pogled njegov je jasno govoril: Prav pravite, gospa soseda; brez lepote nismo v Mirnem dolu.

In tako je bilo veselo vse omizje.

Nesreča – strela z jasnega neba – skali jim veselo trenutje. Ravno so se podajale ribe, ki jih je bila res sama napravila gospa Jarinova. Prva je bila Zora na vrsti; kar ji padejo vilice iz roke na tla v beli pesek. Hitro se pripogne deklica ter jih pobere. Radovam, ki je sedel poleg nje, držal se je »kakor lipov bog«, ni se ganil, da bi postregel, kakor je moškemu dolžnost, svoji sosedi, nevesti svoji! Po vsi pravici torej, ga je pokarala gospa:

»Lepo se vedete, gospod Radovan!«

»Hotel sem se ravno pripogniti, a bilo je že prepozno. Zora je tako urna!«

»Kakor postrv! Prepozno; lep izgovor! Moški, kateri sedi poleg gospodične ali pa tudi gospe, vse enako; kaj pa šele poleg neveste, treba, da ima pazne oči, da vidi, kaj se godi, kaj se bode godilo. Prepozno! Planiti je bilo treba, prestreči jih ali pa vsaj pobrati, če človek ni že tako uren. Vi pa sedite kakor malik ter gledate mirno, kako se trudi lepa soseda poleg vas. Križ je s takim – medvedom! Uboga Zora, koliko truda ji bode treba, da vas ugladi in omika, vsaj za domačo potrebo! O da bi vas imela jaz nekoliko časa v svoji oblasti; kako hitro bi vas navadila plesati!«

»Gospa! Velika je vaša moč; kar bi hoteli, vse bi iz mene storili; a da bi me kdaj naučili plesati, ne verujem; strašno sem neroden in neokreten, prej medveda!«

»Kaj? Plesati, plesati vas bi bilo šele učiti treba? Ženin hočete biti in plesati ne znate? O ti moj Bog! Od kod pa ste, iz katerega brloga ste doma?«

»Meni se zdi, da je ta umetnost, o kateri tako navdušeno govorite, gospa, moškemu prav malo potrebna; ženski – ne rečem.«

»Torej hočete, da naj ženske same plešemo; krasen ples!«

»Tudi tega ne pravim; zdi se mi, da tudi ženska lahko izhaja brez plesa. To pa je gotovo, da je moški, ki pleše, smešna prikazen.«

»Tako? – In David je plesal pred skrinjo miru in sprave; in Sokrat sam je plesal, vaš patron, kakor veste. Kaj pravite zdaj, govorite!«

»Kako je David plesal, ne vem, tudi ni povedano v svetem pismu; tega pa sem preverjen, da ni plesal ne polke ne mazurke; jaz menim, da je sveti mož samo tako nekako poskakoval od veselja, kakor veli pismo: Veselite se in od veselja poskakujte. A kar se tiče Sokrata, 'mojega patrona', to vemo natanko, kako je bilo. Kadar je hotel plesati, zaklenil se je v svojo izbo, da ga ni videla živa duša, ne otroci ne žena; kaj bi rekla poštena Ksantipa? In lahko si mislimo, kako je bilo njegovo plesanje. Skakal je, zvračal se je mož brez takta, brez gracije; gibati se je hotel, drugega nič, ker je vedel, da je gibanje zdravo telesu.«

»Plesal je torej, menite, kakor medved na sejmu!«

»Tako nekako, da, gospa! Kakor medved na sejmu; zato pa tudi ni hotel, da bi ga gledal svet; bil je pameten mož, moj patron.«

Po tem ostrem dvoboju, v katerem sta prvič gospa Jarrinova in Radovan merila svoje moči brez pravega uspeha – zmaga se ni nagnila na nobeno stran – potihne Radovan. Z neko pomenljivo resnobo ogleduje družbo; videti mu je bilo, da se mu zbuja v prsih misel, ki si ne upa na dan. Nastala je bila tista usodepolna tihota, ki nastaja navadno pred hudo uro. Čutila je vsa družba, da plava nad njo siv oblak, ki nič dobrega ne obeta. Po dolgem premišljevanju se ojunači mladenič in začne:

»Tri ženske, dva moška število nam ni ugodno, da ne govorim o moči na oni strani, katere sem ravno kar nekoliko skusil. V strahu in trepetu torej začenjam boj, iz katerega se vrnem, kakor bode božja volja in vaša, milostna gospa! Boj začnem ne zase, nego za moške pravice. Karali ste me, gospa, ostro ste me karali, da nisem storil svoje dolžnosti; hudo dolženje! Poskusimo, kako bi se zagovarjal, morebiti celo opravičil. Zori so pale vilice iz rok, pobrala jih je sama; to se meni prav pametno zdi, čisto naravno; jaz delam tudi tako. Vi ste drugih misli, gospa! Vi sodite in ne samo vi, gospa; tako sodi velik del ženstva, da je moža dolžnost, streči ženski, 'po rokah jo nositi', pestovati jo kakor otroka. Tako ravnanje se mi ne zdi primerno; dostojno ni ne možu ne ženi. Daleč za nami so oni srednjeveški časi malikovanja z ženstvom, one nezdrave, nemoške galanterije. Mož naj spoštuje ženo, enakorodna mu bodi, enakopravna.«

Pri teh besedah je gospe Jarinovi zablisknil po ustnah oni ponosnozaničljivi smeh, o katerem smo prej govorili. Pogovor, prej tako prijetno šaljiv, dobil je mahoma resno lice. Predaleč je bil zašel, morebiti nehote, Radovan; zdaj mu ni bilo moči več nazaj. Približala sta se bila strelonosna, nasprotna oblaka; mogoče ni bilo več, da bi ne šinila strela iz oblaka v oblak.

»Enakorodna, enakopravni bodi žena možu, dekla, sužnja mu bodi, govorimo naravnost, brez okolišev, gospod! Ženska je na nižji stopnji, zaostala je za moškim, v razvoju. Mož je moč, žena slabost; mož je 'krona stvaritve', možu oblast in pravice, po naravnih zakonih.; mož je glava, mož gospodar, njemu oblast in slavo in čast; pridite, pokleknite in molite! Mož naj gospoduje; žena naj služi. Za njim naj se obrača, kakor sončnica za soncem; z obraza naj mu ugiblje, bere želje, spolni naj mu jih, preden jih je izgovoril. Blag bodi mož, res, velikodušen, blago potrpljenje imej s siroto, ako je mlada, lepa, poslušna, pokorna, podložna; ako ustreza vsaki želji njegovi, bodisi še tako nespametna, oblastna, surova, ako se vse njene misli in želje sučejo o njem, svojem središču, svojem soncu, iz katerega ji izhaja luč, gorkota, življenje; ako mu ni nikdar in nikjer napoti, ne vpraša ga: Kam greš, kje si bil tako dolgo? Zakaj si žalosten, zakaj si vesel? Vsakemu svoje! Mož naj dela, kar hoče, naj hodi, kamor mu drago, naj se kratkočasi, kakor ga veseli. Žena ostani doma pri poslih, pri otrocih; kuhaj, šivaj, pospravljaj, da bode vse lepo in snažno, kadar pride domov; glej, da ga pozdraviš z jasnim, prijaznim obličjem; ako je slabe volje, pogladi mu skrbi s čela, če je gladka in mehka tvoja ročica. Ako lepo ravna s teboj, bodi mu hvaležna, vesela; ako te graja, kara, daje ti grde priimke, četudi nisi zaslužila, trpi voljno, poljubljaj šibo, ki te bije: tvoje bode nebeško kraljestvo. A za vse na svetu: nikoli in nikjer ne imej svoje volje; to bi bil upor proti večnim naravnim zakonom. Med1 štirimi stenami tvojega doma, tvojega kraljestva, naj bivajo vse tvoje želje. Ne glej skozi okno na ulice, kaj delajo ljudje, na nebo, kakšno je vreme; tvojega moža obličje je tvoje nebo; z njega ti sije sonce milosti, na njegovem čelu se ti zbirajo hudourni oblaki, iz njegovih oči se ti bliska, iz njegovih ust ti grmi. Ne zabi, ženska, da si telo brez duše; ne misli, da si človek; ti si stvar, blago, ki se proda, ki ima gotovo ceno, ki najde kupca, ako mu je po volji!«

»Z živo besedo ste nam popisali, gospa, žalostno stanje ženstva, kakršno se, žalibog, še zdaj, človeštvu na sramoto, nahaja po nekaterih krajih. Ne samo rahločutno žensko, vsako pošteno moško srce se v sveti jezi upira proti nesrečni usodi ženstva v na pol divjih jutrovih deželah!«

»Jutrovih deželah! Ne delajte se nevednega, gospod! Pustimo jutrove dežele; tam niso nesrečne žene doma; tam je vse pošteno, odkrito; tam ni sleparstva in licemerstva; tam se besede zlagajo z dejanjem. Tam so razmere jasne; ženska ve, kaj je njen poklic, kaj jo čaka; nihče je ne slepi, nihče ne zbuja v njenih prsih želj, hrepenenja, ki se nikdar ne uresniči, uresničiti ne more; nihče ji ne kaže sreče, ideala, ki ji sije v nedosežni višini, česar človek ne pozna, tudi ne želi. Tam ve ženska, za kaj je rojena, v čem je njena vrednost; ravna se po tem, zadovoljna je in srečna. Da, srečna je lahko ženska v haremu!«

»Dobre volje ste, gospa!«

»Ne vedela bi zakaj! – Ne o daljnih jutrovih deželah, gospod; govorila sem o naših deželah, o visoko izobraženi Evropi, kako je stanje ženstva pri nas v visokih palačah in pod nizko slamnato streho. Žalostno, sramotno, v nebo vpijoče! Tu je tiranstvo doma; hujše, sramotnejše nego pri divjakih; tam je golo, pošteno; tu se zavija v lepo, sleparsko obliko, lepotiči se s prijetno donečimi besedami; tu je tiranstvo s prijaznim obličjem; olika, omika: sleparstvo, pobeljen grob!«

Po teh besedah, ki so se usipale kakor toča iz lepih ust krasne žene, nastane za nekoliko časa soparna tihota. Sedeli so tiho, vsak v sé zamišljen. Gospe je bilo videti žal, da je tako strastno, tako iz srca govorila, da je kalila veselje povabljenim gostom. Zora, ki je sedela poleg nje, je z zardelimi lici poslušala njene strastne, goreče besede, tako da ji je skoraj sapa uhajala. Kdo ve, kaj se je godilo v njenem mladem, neizkušenem srcu! Ko jo vidi gospa tako zamišljeno, prime ji z obema rokama glavo, pritisne si jo na prsi in poljubi jo na belo čelo.

Vse je molčalo nekoliko trenutij. Zamišljen je sedel Radovan; take še nikoli ni videl svoje neveste; čudno mu je bilo pri srcu. – Pokojno, gladko je morje, kakor lice otroka, spečega v zibeli. Vse je mirno na ladji; kdo bi se bal? Jasno je nebo kakor ribje oko; samo tam proti večerni strani, daleč daleč vstaja meglica počasi iz morja, dviga se na jasno obzorje, že se je zagostila v bel oblaček. S skrbnim očesom gleda stari pomornik nedolžni oblaček; postaral se je na morju in on ve, kaj pomeni bela meglica; ne dolgo in dvigne se vihar, zbudé se valovi, in tedaj bodi ti milostivo nebo, ladja, in vam vsem, ki ste na nji! Tako se je bila prikazala Radovanu na jasnem obzorju usodna meglica; videl jo je, a vedel ni, kaj pomeni; malo je še poznal svet in življenje; med knjigami mu je bila pretekla »življenja lepša polovica«. Kmalo se mu zvedrí čelo in vesel kakor prej, ogovori gospo:

»Res, nesrečo sem imel z ribištvom danes, postrvi mi ni bilo pred oči; vendar današnjega dneva ne štejem med izgubljene. Z očmi gledam danes prvič, kar sem že tako dolgo videti želel – prerokinjo, navdušeno prerokinjo ženske osvoboje! Osvoboja ni prav dobra beseda, vendar emancipacija ima tako neprijeten, tuj glas; recimo torej: osvoboja, ako dovolite, gospa?«

»Kakor vam drago, gospod, da se le umemo.«

»Mnogo sem že slišal in bral o ženski osvoboji, tem najnovejšem vprašanju družbenega ali socialnega življenja – sedanje življenje sestoji skoraj iz samih vprašanj, brez odgovorov – vprašati je lahko, odgovarjati je težko; mnogo sem slišal in bral o ženskah, katere se, nezadovoljne s svojimi dolžnostmi in pravicami, odmerjenimi jim po naravnih in človeških zakonih, povzdigujejo nad svoj spol, hrepené in silijo v to, kar jim bode, kar jim mora biti večno nedosežno. Menil sem do zdaj, da so take ženske samo kake igralke, pevke, plesalke in enake ženščine, katere so, po svojem stanu že, prestopile meje svojega spola; tu pa tam kaka postarna, pozabljena samica; kaka 'nerazumljena', krepkoduha nemška pisateljica z debelogledimi okroglimi naočniki na prevzetnem nosu! Menil sem, da take ženske, ki so se zarotile proti ubogemu moškemu spolu, so doma samo v Ameriki, na Angleškem, na Ruskem, tu pa tam katera na Nemškem; tako blizu bi jih ne bil iskal, da so med njimi tudi take žene, kakršna mi je stopila danes prva pred oči, tega bi si ne bil nikdar mislil. Prej sem menil, da se nam ni bati te nove zarotbe; zdaj vidim, da sem sodil lahkomiselno; zdaj vidim, kaka nevarnost preti vsemu moškemu rodu! Konec bode našega gospostva, morebiti celo našega bitja, kadar se dvigne nad nas silni maščevalni roj novih Amazon, njim na čelu vi, gospa, sijajna kraljica, Pentezileja! Gospa, gospa, kadar pridere v naše kraje neusmiljena vojska na iskrih vrancih, z bridkimi meči, sulicami in puščicami, o gospa, krenite tedaj v stran, ognite se Tihega dola, ne zabite, da sva bila nekdaj vaša soseda, vaša gosta, gospod Mirodolski in jaz, ki se vam klanjam, ki vas prosim milosti, premagan, v prah ponižan nasprotnik!«

Vsi se veselo zasmejejo na te besede, ki jih je Radovan res prav ginljivo govoril. Smejala se je tudi gospa Jarinova, a njen smeh je bil videti nekako posiljen. Ko je potihnil smeh, odgovori mu brez usmiljenja:

»To je torej vaše junaštvo, vaše moštvo! Orožje dejati iz rok pred bojem, sramota! Takim gospodom naj služimo ženske! Nič milosti, boj, boj, po boju mir in sprava in milost, kdor je milosti vreden ali potreben! Preden pa pride vojska, katere se, kakor je videti, tako bojite, preden se udarimo z bridkim mečem, poskusimo se prej z nekrvavim orožjem, katero znamo sukati tudi me ženske, če ne tako krepko in umetno kakor vi, znamo ga sukati vsaj urno, kar se nam rado oponaša: poskusjmo z besedo!

Imenovali ste me prerokinjo ženske osvoboje. Jaz ne prerokujem; jaz govorim samo, kar mislim, kar se mi vidi, da je pravo. In to je, da ženska ni sedaj moškemu nikakor enakopravna, da je pod njim, da je sužnja njegova, ker je telesno slabejša. Telesno slabejša, pravim, zapomnite si to, gospod; samo telesno! Oblast, gospostvo ima, kdor ima moč, telesno moč. Ta zakon vlada med rastlinami, med živalmi; močnejša slabejšo zatira, da jo zatre, izpodrine, da sama vlada ter se veseli svojega življenja. Ta zakon naj vlada tudi v človeštvu? Kako naj se potem loči človeštvo od brezumne narave? Vladal je ta zakon, kakor nas uči zgodovina, tudi jaz sem pogledala nekoliko v zgodovino – tudi med narodi, stanovi, posamezniki; zgledov mi ni treba navajati vam, ki vse to bolje veste. Ta zakon, pravim, je vladal in vlada še tudi v človeštvu, nekdaj v surovi, kruti, potem v vedno glajši in glajši obliki, in to je tudi že napredek; a tu se ne smemo ustaviti. Kaj loči zares človeka od živali? Železnice, telegrafi, delniška društva? Vse lepo, krasno! Vendar, ako bi ne imeli drugega, bili bi samo više razvite živali. Kar loči človeka v resnici, bistveno, ne samo na videz od živali, to je: pravočutje! Pustite, da tudi jaz, kakor vi, kujem besede; beseda gotovo ni dobra, vendar umete, kaj menim, in to je dovolj. Žival ne poznaj pravice; nji je moč pravica. Pravočutje je prava človekova last; ono je začetek in konec vsega človeškega izobraževanja in napredka, v njem je zajeta vsa moralnost. Ta čut se zbuja, širi, ukoreninja bolj in bolj, in kadar bode navdal, predelal in prestvaril vsa človeška srca, potem bode doseglo človeštvo svoj namen, potem bode zemlja pravo človeško prebivališče. Spoznanje, prepričanje, da je vsako človeško bitje samopravno, da smo si enakopravni vsi, kar nas nosi človeško podobo – narod narodu, služabnik gospodu, ženska moškemu – ta nova vera ne sme ostati samo v knjigah, v nekaterih razsvetljenih glavah; treba, da se uresniči, da se uvede v vse razmere človeškega življenja. Iz pravočutja, gospod, zagovarjam žensko osvobojo, kakor ste jo vi krstili. Posmehujte se mojemu učenemu besedovanju, prosto vam; me osvobojenke ne smemo biti in nismo občutne!«

Ko je gospa Jarinova končala svoj krepki govor, zaploska ji Zora z rokama, da se je razlegalo po vrtu. Nato se obrne proti ubogemu Radovanu z zmagovitim obrazom:

»Zdaj je tvoja vrsta, Radovan, ojunači se, govori, radovedni smo, kako bodeš odgovarjal!«

»Tudi ti, Zora!«

»Recimo: tudi jaz! Kaj te je strah, Radovan?«

»'Slovo sem upu, strahu dal.' Dobro je, da se juha ne jé tako vroča, kakor se kuha. Strah me ni, a v zadregi sem, ne tajim. Z osvobojenko, kakor se imenujete, gospa, nisem še govoril; jaz imam to slabost, da me osupne in v stisko spravi vsaka nova prikazen, dokler se je ne privadim. Meni ni dano, da bi kar tako iz rokava stresal besedo za besedo, umetno stavljene, dobro vezane. Meni ni dano brez priprave govoriti 'kakor bi rožice sadil', in 'otrobe vezati' me je sram, zlasti v taki družbi.«

»Izgovori, prazni izgovori!«

»Resnični izgovori, gospa! Sploh je moškemu težavno govoriti z žensko o tako imenitnih stvareh; človek ne sme in ne more vedno, kakor bi hotel.«

»Vidite, gospod? Taka je vaša enakopravnost! Napuh, moški napuh vam puhti iz vsake besede. Vsak poklon je golo razžaljenje. Moški ne more govoriti z žensko o resnih, pametnih stvareh – kakor z otrokom! Vidite, tako je!«

»Krivo ste me umeli, gospa! Hotel sem reči, da v moški družbi človeku ni treba tako preudarjati in pretehtovati vsake besede kakor v pogovoru z žensko. Kako pazno in previdno je treba tu sukati orožje! Neroden človek, kakršen sem jaz, lahko zadene kam, kjer zaboli, morebiti celo osvobojenko, gospa!«

»Dovolj izgovorov, gospod; začnite, zavihtite bridki meč, stala bom, ne trenem z očesom!«

»Tako se vas pa še bolj bojim, vi ste strašna borilka, gospa! Kaj me je motilo, siroto, da sem se spustil v boj, ki mi obeta gotovo premago! Sedaj je čas, gospa, da se vam izpovem – sramotno izpovedovanje! Dejal sem, da sem mnogo bral o ženski osvoboji; vi mislite, gospa, bogve kake učene knjige! A motite se, gospa; pomislite samo: Mill, vaš veliki prerok, mi je znan samo po imenu!«

»Pustite Milla ter povejte, kaj vi mislite!«

»Jaz v strahu in ponižnosti, milostna gospa, mislim tako: Ženska, pravite, bodi moškemu enakopravna: jaz pa pravim, da mu je enakopravna po vsem izobraženem svetu.«

»Jaz pa pravim, da mu ni.«

»O kako lepa priložnost bi bila tukaj posnemati nebeškega Platona! Vse bi bilo skupaj, samo Sokrata ni; in brez Sokrata ni Platonovega razgovora. Torej, 'kuhajmo z vodo' kakor drugi ljudje! «

»Jaz trdim torej, da je pri nas ženska moškemu enakopravna, kolikor mu more biti po svoji naravi.«

»Tega sem se nadejala, znana pesem; vendar govorite!«

»Težko mi bode govoriti, ker veste že vse naprej, kar bi utegnil jaz z vsem svojim trudom spraviti na dan. Govoril bodem samo, 'pour l'honneur du drapeau' da se, tako ali tako, izkopljem iz stiske, v katero me je pripravila moja lahkomiselnost. Nikakor si ne domišljam, da vem povedati kaj, kar bi pospešilo rešenje tega vprašanja.

Zgodovina nam kaže, in posebno jasno rimska zgodovina, da država začenja propadati ob istem času, ko jameta spola prestopati svoje naravne meje, ko sta se moštvo in ženstvo tako rekoč naveličala svojih naravnih nalog ter jih jameta zamenjavati iz gole prešernosti. In zdi se mi, da se ne motim, ako trdim, da ima državni propad svoje poglavitne korenine v tej nezdravi, nenaravni prikazni. Kako bi moglo biti drugače? Stara resnica je, da je družina podlaga državi, družini zakon. – Potrpi malo, Zora; upam, da skoraj izgazim iz te suhoparne učenosti, v katero sem tako nesrečno zabredel v svoji stiski; glej, s kako blagodušno potrpežljivostjo me posluša moja častita nasprotnica, milostna gospa! – Zakon more biti srečen samo, ako oba, mož in žena, spolnjujeta zvesto vsak svoje dolžnosti, tako različne si po svoji naravi; ako je žena zares žena, popolnoma žena in samo žena, in mož nasproti enako, tako da se vzajemno podpirata, tako rekoč dopolnjujeta v lepo celoto; dva različna glasova v prijetnem soglasju! Iz tega in samo iz tega izvira medsebojno spoštovanje, edina trdna podlaga zakonski ljubezni; vse drugo je pena, sanjarstvo, sleparstvo! – Ti se nasmehuješ, Zora? – O da bi vedele žene, da bi prav do kórena spoznale, kaj na njih čislamo, spoštujemo možje, kaj ljubimo, po čem hrepenimo! Mi iščemo, česar pogrešamo v sebi: one mehkobe, nežnosti, rahločutnosti; one potrpežljivosti in stanovitnosti; onega premagovanja in zatajevanja samega sebe, tolikanj prepevanega, nikdar dovolj hvaljenega; one angelske vdanosti, ki trpi in molči; onega obličja, ki se smeje s solzami v očeh, ki razoroži, omečí surovega divjaka! One vedne, nikdar kaljene jasnosti; srca, ki ljubi brez samopridnosti, ki trpi krivico in ne očita, ki odpušča, kakor sam Bog odpušča; očesa, iz katerega sije zadovoljnost in sreča, ki zbuja kakor pomladno sonce veselje in življenje, kamor posije; gladkega lica, ki ga žari, kakor zarja jutranje nebo, najlepša boja na svetu, sramežljiva rdečica; ust, ki blagoslavljajo, ne kolnejo, iz katerih ne pride huda, nespodobna beseda; ročice, ki gladi s čela gube, ki blaži, množi, v zlato spreminja, česar se dotakne; naročja, v katero se zateka mož, kakor dete v materino krilo, iz življenja viharjev, rekoč: Tu je moje zavetje, moje zatišje, tu je moj dom! Oj ti blaženo naročje zveste žene! Naj se ti je tudi za nekaj časa izneveril nestanovitnež, naj je iskal veselja, omame drugod; po vseh svojih zmotah in krivih potih se vrne slednjič k tebi skesan: vse je sleparstvo po svetu in laž; tu je ljubezen, zvestoba, tu je mir in sreča!

Taka bodi ženska, potem bode ne samo možu enakopravna družica, potem bode najlepša, najblažja stvar, kar jih nebeško sonce obseva. Ali taka more biti samo, ako se ne izneveri svojemu spolu, svoji naravi; ako razvija lastne svoje moči, ne hrepeneč po tem, kar ji je odrečeno, nedosežno.«

Tu, sredi Radovanovega govora pride hišna povedat gospe, da je prišel mož, ki bi rad nekaj važnega z njo govoril. Neprijetno je bilo gospe: vendar morala je za nekaj časa zapustiti svoje goste.

»Oprostite, gospod,« obrne se k Radovanu, »da vas zapustim, saj vidite, da ni drugače, ravno sedaj, ko ste končali uvod svojemu govoru. Potrpite malo, takoj se vrnem.«

Ko se je bila poslovila gospa, povzame Zora besedo:

»Da ne bodeš imel časa, Radovan, pripravljati se ter premišljevati in preudarjati, kako bi najbolje govoril proti nam, zdi se mi koristno, da ti dajem jaz nekoliko opravka. Kar si govoril o ženski, to je vse prav lepo, a vse ta meri samo na ženske, ki jim je moči stopiti v zakonski stan. To pa veš, da nas vseh ne čaka ta sreča. Koliko je deklet, ki ostanejo samice vse svoje življenje, dasi imajo vse, kar bi moglo osrečiti moža.«

»Res je tako, ljuba moja! Da sedaj sem govoril samo o ženski v zakonu. Pa moji misli ima vsaka ženska naravni poklic, ustanoviti družino, razen ako se katera iz višjih namenov prostovoljno odpove temu poklicu, upajoč, da ji bode moči v drugem stanu pa svoje koristiti človeštvu. Take ženske so vredne najvišjega spoštovanja. Žalibog, da pri sedanjih okolnostih in razmerah je samo enemu delu ženstva doseči svoj naravni namen. In to se mi zdi edino pravo žensko vprašanje. V tej žalostni, nenaravni prikazni je prava korenina zlega, ki tare ženstvo. Dolžnost je vsakemu izmed nas, pa svoji moči delati na to, da bode vedno večjemu delu ženstva mogoče doseči svoj namen.«

Tu mu seže Breda v besedo. Videti ji je bilo že prej, takoj po Zorinih besedah, da bi bila rada govorila, samo da ni bilo prave priložnosti. Veselo se nasmeje Zori, rekoč:

»To je vendar prav lepo, da ne zabiš svoje uboge sestre, da skrbiš tudi zame, ki mi je prisojeno, da ostanem samica vse svoje dni, in tudi tebi sem hvaležna, Radovan!«

»Kako moreš tako govoriti, ljuba moja?« odgovori ji Zora nekako v zadregi. »Kdo je mislil nate! Tebi je res prava sila. Samo izbirati si bode treba in smela boš biti precej izbirčna. Samo počakaj malo; starejša je prva na vrsti, tako se spodobi. Ker si skoraj dve leti mlajša, lahko čakaš nekoliko časa; nič se ne mudi.«

»Kaj govoriš? Kdo je pa rekel, da se mislim možiti! Meni se zdi, da imam tudi jaz nekaj vmes govoriti. Jaz ostanem pri očetu. Prijetno bova skupaj gospodarila in gospodinjila in časa bova imela dovolj, reševati žensko vprašanje, ako ga ne bodeta že prej rešila vidva z gospo Jarinovo, ki je ni toliko časa nazaj. – Jelite, očka?«

»Ne zavezuj se prezgodaj, dete moje,« odgovori ji oče; »človek se ne sme prenagliti v sklepih in obljubah. Ako bodeš in dokler bodeš hotela ostati pri svojem starem očetu, to veš, da ti bode hvaležen. Kadar pa pride tvoj čas, stori, kakor ti veli srce; saj očetu mora biti nad vse otrokova sreča.

Torej Breda je tudi preskrbljena, Radovan; a kaj počnemo z drugimi, da se udeležim tudi jaz vašega dobrodelnega prizadevanja? Tudi jaz mislim o ženstvu kakor ti moj sin. Ali koliko časa bode preteklo, da pridemo do vzornega stanja, ki je tebi pred očmi! Koliko solz bode na tihem teklo do tega časa! Zboljševanje napreduje počasi. Koliko sprememb, kakih prevratov bode treba, da dosežemo, česar želimo! Kaj nam je početi dotlé? Po moji misli je skrbeti, da se dekleta po učilnicah in družinah zrejajo in poučujejo tako, da pridejo do potrebne samostalnosti; treba je razviti jim duha, utrjati značaj, tako da jim bode moči, kakor razmere nanesó, pošteno živeti v zakonskem ali samskem stanu. Kadar bodejo tako odgojene in izučene, tedaj naj se razširi tesno okrožje ženske delavnosti; ženskam naj se izročajo dela, posli, službe, za katere imajo zmožnost in veselje. Ta je, po mojih mislih, edino prava ženska osvoboja. Kar sem tu o kratkem omenil, to ni nič novega. Ta misel se že zbuja in širi, začelo se je že delati po tem spoznanju; prve poskušnje vidimo tu pa tam in ne sme nas motiti in strašiti, ako pri teh poskušnjah ne gre vse tako gladko in srečno, kakor bi želeli.«

»Ali tega pa vendar ne, oče!« oglasi se Breda, »da bi se ženske vrivale v vse stanove, tudi v take, kateri jim nikakor ne pristojé, ker so nasprotni ženski naravi. In ravno v take silijo najbolj, kakor se bere. Meni se zdi prav smešno, da, zoprno mi je, da imajo neke 'osvobojenke', zlasti Američanke in Rusinje, največje veselje do zdravniškega stanu. Žena zdravnica, ranocelnica, z nožem v roki – samo misliti si ne smem! Uradnice, nižje, seveda; učiteljice, samo ne v latinskih in visokih šolah; to naj bode. Seveda, ako bi šlo po mojem, naj bi se ženska držala hiše; ženski ne pristoji javnost.«

»Le kimaj ji, Radovan,« huduje se Zora. »Ti pa Breda imata prav zastarele misli. Škoda, da ni gospe; ona bi vama odgovorila, kakor se spodobi. Šivati, prati, otroke česati; to so ti prava ženska opravila; za to smo ustvarjene. Kar je višjega, to nam bodi večno zaprto; v to naj se ne vrivamo, to pripada moškim, ki so prejeli za to neke posebne darove! – In kako čudno govoriš o ljubezni!«

Še bi bila dalje tako govorila, ako bi ji ne bil Radovan segel v besedo:

»Treba ni gospe, Zora; ti govoriš kakor ona. Takih besed nisem še čul iz tvojih ust. Jaz upam, Zora, da ne zaničuješ ženskah opravil, ki si jih imenovala; to bi bilo žalostno, prav žalostno.«

»Tega ne, Radovan; zaničujem jih ne; znala bom spolnjevati svoje dolžnosti kakor vsaka poštena žena. Samo proti temu se upiram, da bi bile me samo za to na svetu; meni se vidi, Radovan, da ti nekako prenizko ceniš žensko.«

Razgovor je bil dobil neprijazno lice. O pravem času se povrne gospa.

»Morda vendar niste rešili brez mene ženskega vprašanja? To bi ne bilo lepo!«

»Nič se ne bojte, gospa,« odgovori ji Radovan: »poskusili smo, ali sami ne moremo nič; še z vami bo težko, se bojim, strašno zvito je to nesrečno vprašanje; jaz ga imam dovolj.«

»Torej ne bodete nadaljevali, kakor je videti, svojega odgovora?«

»Nocoj ne več, gospa!« reče gospod Mirodolski. »Sonce je že zdavnaj zašlo in mrak nastaja po dolini; čas je, da se napotimo proti domu.«

»Torej, kadar se zopet snidemo – upam, da skoraj – ne pozabite, gospod Radovan, da ste mi ostali na dolgu.«

»Bodite mirni, gospa; ostane mi v spominu moj dolg, naši pogovori im vse današnje popoldne!«

Prijazno se poslove. Gospa poljubi Zoro in Bredo, gospodu Mirodolskemu in Radovanu poda roko. Družba se napoti proti domu.

Lep večer je bil; večernica je sijala na jasnem nebu in iz temnega smrečja se je razlegala kosova pesem po tihi dolini. Molče je stopala družba, Zora in Breda spredaj, gospod Mirodolski in Radovan za njima; vsak je imel svoje misli, kakor je bilo videti, nič prav prijetne misli. Tudi Perunu se je zdelo, da ni vse, kakor bi moralo biti; vajen je bil videti jih glasne in vesele, prizadejal si je mnogo z lajanjem, skakanjem in dobrikanjem, da bi jih oživil, zdeli so se mu tako čudni, tako pusti kakor nikoli poprej; zastonj so bile vse blagovoljne prizadeve zveste živali; nocoj ni nič početi s temi ljudmi, jutri bo že zopet drugače!

Ko pridejo do Mirnega dola, poslovi se Radovan kakor po navadi. Roko poda gospodu Mirodolskemu in Bredi, zadnjič Zori; njena roka je bila mrzla, mrtva. Tesno mu je bilo pri srcu; žalosten stopa proti očetovi koči. Kako lepo je bilo današnje popoldne skonca, kako neprijetno se je končalo! Življenje, življenje! Zdaj vedro, zdaj oblačno, kakor mladoletno nebo! In jutri bo morebiti zopet sonce sijalo z jasnega neba!





VII



Ptica obstreljena se umakne v zatišje, da si ondi na skrivnem zaceli rano. Radovan ni bil globoko ranjen; puščica ga ni bila v srce zadela, samo kožo mu je bila tako rekoč ranila. Žalosten ni bil, a zamišljen, slabe volje, nič se mu ni prav ljubilo. In takega se mož ne kaže rad svetu. Zato je ostal nekaj časa pri materi na Griču, čutila je sicer skrbna mati, da mu nekaj ni prav: popraševala ga je, kaj ga teži; a nič gotovega ni bilo zvedeti od njega; kaj bi ji nepokoj in skrbi delal, in mogoče tudi, da bi ne bila prav umela prosta ženica, kaj ga žali. Mnogo mu je bilo še urediti, preden nastopi novi stan; čas se mu je zdel posebno ugoden takim neprijetnim opravilom, tem bolj, ker je bilo nastalo deževno vreme po onem dnevu, ko je ribe lovil poleg grada in razgovarjal se o nesrečni ženski osvoboji. Radovan je hotel porabiti to priložnost in podelati, kar mu je bilo končati prej ali pozneje. Mirodolskim je bil poročil, da ga ne bode nekoliko časa, ker ga zadržujejo neodložna opravila. In tako je bilo na videz vse poglajeno in poravnano.

A tudi v Mirnem dolu ni sonce sijalo; nihče ni bil prave volje. Gospod Mirodolski je malo govoril; hodil je zamišljen, nič ni bilo prav vedeti, kaj mu hodi po glavi: neprijetna dogodba v gradu ali skrbi, katere ima vsak oče, ko daje hčer možu, ali pa morebiti oboje. Perun se je dolgočasil in maček Kara Mustafa se je leno vlačil in plazil kakor jesenska megla od zakotja do zakotja. Zora in Breda sta bili pridni. O neprijetni dogodbi ni bilo govora, vendar se jima ni hotela povrniti prejšnja veselost.

Ko ni bilo že tretji dan Radovana v Mirni dol, ni si mogla Breda kaj, da bi ne sprožila besede, katero je bilo vsekako izgovoriti prej ali slej. Čudno je bilo to, da je Breda, dasi mlajša, nekako vladala svojo sestro. Reči ji je smela, kar je hotela, tudi pokarati jo, kadar je bilo potreba. Zora je bila pametna, dobro je čutila, da je sestra razumnejša, vsaj o vsakdanjih razmerah. In tako se je zgodilo, da je časi Breda govorila z njo kakor mati s hčerjo.

»Ljuba Zora,« reče ji, ko sta skupaj sedeli kakor po navadi pri delu, »kaj praviš, zakaj ni Radovana tako dolgo dol?«

»Saj je rekel, da ga ne bo; opravila ima, in medve tudi; meni se nič čudno ne zdi; in pa poglej, kako lije dež!«

»Vse to bi ga ne zadrževalo, da bi ne prišel malo pogledat k nam. Veš, ljuba moja, govorila bom brez ovinkov: Radovan je razžaljen!«

»Razžaljen?«

»Razžaljen ali užaljen, kakor ti drago, in ve zakaj?«

»Jaz ne vem zakaj.«

»Nikar se ne delaj nevedne, ljuba sestra; nič ti ne pomaga, mene ne premotiš, delaj se še tako veselo in zadovoljno. Predobro poznam tvoj obrazek in – srček tvoj. Ti si nezadovoljna, ljuba moja, huda si sama nase, tudi žalostna si malo, celo nesrečna malo, samo kazati nočeš, tista tvoja trmica ti brani, svojeglava! Kaj meniš, da ne vem? Komaj si čakala, da jaz začnem, da sprožim, kar ti srce teži; a jaz imam tudi glavo na svojem koncu; in pa počakati je bilo treba, da se hrušica zmedi in omeči. Zavedela si se svoje krivice –«

»Ali pomisli, ljuba moja, kako je pa tudi on govoril!«

»Pametno je govoril, čisto pametno, da bi le vsi možje tako govorili, potem bi ne bilo ženskega vprašanja.«

»O tej stvari imaš ti svoje misli, jaz svoje; o tem ne bode nikdar porazumka med nama. Prav govori gospa Jarinova; moštvo ne čisla ženstva, kakor je vredno, in Radovan je tudi tak.«

»Ravno Radovan ga prav čisla; on ceni ravno one naše lastnosti, katere nam dajó našo pravo veljavo, vse drugo mu je pena. Jaz sem popolnem njegovih misli, vsako besedo podpišem –«

»Tudi, kar je govoril o ljubezni? Radovan ne čuti, ne ve, kaj je prava ljubezen. Kako bi mogel sicer o nji tako mirno in hladno govoriti, tako premišljeno in preudarjeno, tako delavniško, tako brez vse poezije!«

»Poezija in življenje, ljuba moja, to je dvoje.«

»In vendar kaj je življenje brez poezije!«

»O Zora, Zora, romani ti rojijo po glavi, romani, pesmi, žaloigre. Misli ti rade pohajajo po nekih vzornih višavah. Vidiš, to je vse prav lepo; tudi jaz rada vzamem lepo knjigo v roko, da se mi dvigne duh nad zemeljsko nižavo, tam se odpočije, okrepča in očisti. Ali živeti, Zora, živeti ne moremo v onih nadzemeljskih višinah, naš dom so trda zemeljska tla; po njih nam je hoditi, če nas tudi malo noge bolé. V življenju, katero nam tako lepo predočujejo pesniki, vladajo čisto drugi zakoni, druga pravila, katerih ne smemo upotrebljavati v vsakdanjem življenju, ako nočemo biti nezadovoljni, nesrečni; ako nočemo priti vsak čas v neprijetno stisko in zadrego. Življenje ni veden praznik: šest delavnikov je v tednu in ena nedelja; in tako je prav. Kaj bi bilo, vprašaš, življenje brez poezije? Gotovo, pusto bi bilo življenje brez poezije, kakor jed brez soli – oprosti mi to kuhinjsko primero, boljša mi ravno ne pride na misel –; prijetna, sladka jed je med; čebele živé o samem medu, nam je potreba krepkejše hrane.«

»Mesa, kruha, sočivja – to naj bi bila moška hrana, že prav; a me ženske naj bi res živele o samem medu, to bi bilo lepo, poetično, Breda!«

»Poskusi, saj imamo dobrega; malo medu pa malo jutranje rose! Tako naj bi živele ženske; lepe, zračne bi bile kakor gorske vile, ki pletejo o kresu v mesečnem svitu; šibke bi bile in tanke kakor osa čez pas in morebiti bi jim s časom tudi zrasle peruti!«

»Meniš? O to bi bilo lepo, Breda; še danes poskusim, takoj za večerjo!«

»Jaz ne še, sama prej poskusi; videli bomo, kako ti tekne. A zdaj zopet resno besedo! Zdaj te imam, zdaj te pestim, ne izmuzneš se mi zlepa, če si še tako prizadevaš, kakor polzla riba iz pesti. – O ljubezni ti Radovan ne govori po volji!«

»Prav pametno: govori, strašno pametno, tako trezno! Radovan je pravi učenjak! In tako se vede s svojo nevesto!«

»Romeo, Romeo, ta ti pleše po glavi; kakor mak tenak in šibak; v kratki svilnati suknjici z vihrajočim peresom za klobukom; drobne nožice, bele ročice; obličje kakor mleko in kri; črne brkice pod noskom, žareče ustne vedno na smeh, tisti sladki, medeni smeh! Tako naj bi plesal in skakal okoli tebe kakor golob okoli golobice, sladkal se ti in dobrikal: oj zvezda moja, srce moje! Zgolj lepota, ogenj, ljubezen, poezija! In ponoči s strunami pod okno: 'Luna sije, kladvo bije'!«

»'Pred neznane srčne rane'; tako, tako, ljuba moja tetka! Kaj ve Radovan, kaj je ljubezen, kaj so rane? Pred neznane, zdaj neznane! Še rekel mi nikoli ni, da me ljubi! Ljubi? Rad me ima, to je vse; on ne zna ljubiti; tak ženin, tak ljubitelj! Prav praviš, kakega Romea mi je treba ali pa kakega Egmonta, Don Karla, Fausta.«

»Othella, Karla Moora, da bi stal pred tabo junaško razkoračen, z rokami mahal, na prsi se tolkel, lase si ruval, stiskal pest, grozil se in rotil ini lomastil in slednjič potegnil bridki meč ter zasadil ti ga v prsi s krepko, junaško roko – oj sladka smrt od ljubeče roke! Srečna Desdemona!«

»Ali pa Amalija, Luiza! Take poetične smrti se meni ni bati; Radovan nima srca, da bi jagnje zabodel!«

»Vidiš, draga moja, to je vse prav lepo v pesmih, romanih, na odru; tudi jaz časi rada gledam take pesniške podobe, kakor smo radi poslušali otroci pripovedke, ki nam so jih pravili stara mati: o zakletih kraljevičih, povodnih možeh in o zmajih z demantom na glavi. Ali nikoli nam ni prišlo na misel, da bi iskali takih prikazni v navadnem življenju. Meni se zdi, draga moja, da ti malo prerada tičiš v takih knjigah, ki nam predočujejo svet v neki drugi, pisani luči. Veš, kako smo gledali časi otroci skozi košček modrega, rdečega ali rumenega stekla; kako čudno lepo je bilo videti nebo, gore in drevesa! Slednjič smo pa vendar kmalu pustili to orodje in gledali svet s prostim očesom. Pesniki nam vedno kažejo in prav lepo, razveseljivo kažejo, kako se ljubi; ali kako se živi, kako se kruha služi, tega nas ne učé.«

»To bi bila lepa poezija!«

»Saj ne pravim, da naj nam ravno to kažejo; vendar zdi se mi, da bi bila poezija lahko nekako bolj v zvezi z dejanskim življenjem, da bi pesniki ne opevali vedno ljubezni, strasti, junaštva; da bi ne bilo tako rekoč dvojnih zakonov poštenosti, čednosti in pravice, drugih v poeziji, drugih v življenju. Zdi se mi, da naj bi se pelo –



,– kar treba je pri hiši,

za hleve treba, treba je na polji!'



Prav, da me zavračaš, da ne govorim o stvareh, katerih ne umem. A to nič ne dé, to ni v nikaki zvezi z najinim pravim pogovorom. Z Radovanom nisi zadovoljna, ker ne ljubi kakor se ljubi v romanih, ker se ti ne dobrika, ne zdihuje, ne dela zaljubljenih pesmi. Radovan je mož, ki zaničuje vse tiste igrače in otročarije.«

»Ali do poroke bi smel vendar biti malo gorkejši, saj potem je tako konec vse poezije!«

»Potem se šele začne prava ženska poezija. Imeti dobrega, pametnega moža, ki ga vse spoštuje, prijetno domačijo, otroke – o kaj si more lepšega želeti žensko srce!«

»Oj ti ljuba modrost, kako modro govoriš in učiš! Samo da bi ne bila jaz tako trdoglava učenka! Ti pa Radovan, to bi bil zakon, ena misel, ena želja, ena volja; ena duša v dveh telesih!«

»Ravno nasprotno; ti pa Radovan, to bo zveza po volji božji, to bo lepo soglasje. Ti si kakor ustvarjena za Radovana in on zate; njemu je treba take žene in tebi takega moža; nadomestovala in dopolnjevala se bodeta, kakor on pravi, da bode lepa celota. Kdor bi te slišal tako govoriti, bil bi v strahu zaradi tvoje prihodnosti: jaz se nič ne bojim, ker te poznam. Vse tiste sanjarije bodeš pustila za sabo, stopivši čez prag novega domovja.«

»Torej odvezo imam: kaj pa za pokoro? Po nagih kolenih na Grič? Seveda, kadar bo lepše vreme! 'Grešila sem, prosim, odpusti; poslušna ti bodem in pokorna, moj ženin, moj mož, moj gospod!' Ali je prav tako?«

»Na Grič ti ni treba hoditi ne po kolenih ne po nogah, tudi ne tako govoriti. Samo, kadar pride, podaš mu prijazno roko in rečeš: Ne bodi hud, Radovan, že veš, saj nisem mislila tako hudo.«

»'Ne bodi hud, Radovan!' – ponavljala bodem molitvico tako dolgo, da si jo vtisnem v glavo.«

»Žena mora vselej prva odjenjati možu.«

»Oho! Potlej seveda lahko vlada mir in sprava v zakonu. Torej zdaj je vse pri kraju, vse poravnano?«

»Samo pametna moraš biti zanaprej, da ne bode zopet kake zmešnjave; zdaj je vse dobro!«

»Amen!« se oglasi oče. Duri so bile odprte in slišal je zadnje besede. »Lepo te uči sestrica, ljuba moja Zora; le njo poslušaj in vse bode dobro. Povedala ti je, kar sem imel na srcu, zato mi ni treba govoriti, kakor bi bila moja dolžnost. Gospa Jarinova je pametna, poštena žena, vsega spoštovanja vredna; vendar – moja želja ni ravno, da bi bila ti kdaj prav taka.«

»Odpustite mi, prosim, oče, ne bodem vas več žalila.«

»Ti si dobro dete, ljuba Zora, Bog ti daj srečo! – Zdaj nekaj novega. Nič mi ni prav po volji: a kaj se hoče: sosedstvo ima svoje dolžnosti, katerim se ni vselej izogniti. Dobil sem ravno pismo od gospe; prosi nas, da jo obiščemo nocoj. Njene sestre sin je prišel iz mesta, popotoval je po svetu; in rada bi nas seznanila z njim. Spodobilo bi se sicer, piše, da nas ona prej obišče z njim, a tolaži se, da mi v takih zadevah nismo tako natanko; in ta je tudi res. Glava jo malo boli in ne upa si iz hiše v takem vremenu; prav veselilo bi jo, pravi, ako pridemo. Kakor pravim, nič mi ni prav ljubbo; vendar pojmo, da ne bo zamere.«

»Ali je Radovan tudi vabljen?« vpraša Breda.

»To se vé, da tudi! Poročiti mu bo treba, da naj pride, ako ga je volja; jaz imam malo upanja.«

»Da bi le prišel; brez njega ni pravega veselja. Kaj praviš, Zora, ko bi šli kar sami ponj; ali pa, ker je slabo vreme, piši mu ti, tako bo najbolje; Barba naj mu pa nese pismo.«

»Kakor ti meniš, Breda,« privoli Zora, ki je pač rada poprijela se priložnosti, da bi se spravila s svojim ženinom.

»Ali o ženski osvoboji,« reče Breda, »ne bodemo govorili, jelite, oče!«

»Rajši o lanskem snegu,« odgovori ji oče, »ali pa o polževi krvi in ptičjem mleku!«



*



Zopet je bila družba zbrana pri gospe Jarinovi; ali danes so sedeli v gradu, deževno vreme jim je branilo na vrt. Petero jih je bilo, kakor prvič; Radovan je bil prijazno ali odločno odgovoril, da ne pride, naj gredo sami v grad in dobro naj se imajo. Niso ga pogrešali, kakor je bilo videti, čemu pač? Namesto njega je bil Edvin, gospe Jarinove sestranec. Krasen mladenič je bil Radovanov namestnik; visoke, vitke rasti, gostih, kostanjevih las in temno žarečih oči; krepkih in vendar tako gibčnih udov! Nekaj gosposkega, plemenitega je bilo v njegovem vedenju in dejanju, v vsej njegovi prikazni. Narava mu je bila podelila oni redki dar, katerega podeljuje samo svojim izvoljenim: vse mu je pristalo; vse je smel; vsako gibanje njegovo je nekako čudovito ugajalo očem. Bili so ljudje, ki so trdili, da vse zna, drugi, nasprotno, da ne zna ničesar. Na kateri strani so bile največ ženske, na kateri moški, to uganiti, menimo, ni težko. Toliko je gotovo, da si mladi Edvin ni nikdar glave belil bogve kako. Čemu neki? Za kruh se mu ni bilo učiti; oče mu je bil zapustil lepo premoženje, ki se je bilo še pomnožilo po zgodnji materini smrti. Glava mu ni bila polna raznih učenosti, katerih si pridobiva s trudom in potom mladina po šolskih klopeh; ali izurjen je bil v vsem, kar lepša življenje. V plavanju in plesanju, v jahanju in bojevanju ni imel vrstnika. Bil je bistre glave, zlahka si je bil pridobil vsake vednosti toliko, da je lahko izhajal v sleherni družbi, ne samo ženski; ni se mu bilo bati pogovora z učenjaki, strokovnjaki; znal je poslušati, vpraševati in odgovarjati, naj se je govorilo o kateri koli stvari; povsod je bil doma. Učen ni bil, ali eno vednost, ki je neznana mnogemu učenjaku, znal je korenito: Edvin je znal živeti. Življenje mu je bilo uživanje; njemu je kazalo samo prijazno svoje lice; njemu se ni nikdar bližala sključena žena, suha skrb, mnogemu prezvesta tovarišica! Vsaka cvetica ob potu je njemu cvela; če je ni utrgal, veselil se je njene vonjave. Bil je dobrega srca, radodarne roke; užival je rad in rad je uživati dajal. Da bi ogledoval in premišljeval trpljenje po svetu, ni imel ne časa ne volje; ali lahko je bilo najti pomoči pri njem. Sovražnika ni imel, rad ga je moral imeti, kdor ga je poznal. V družbi ni bilo boljšega tovariša; kjer je bil on, tam je bilo življenje.

Ni torej čudo, da ga je rada imela gospa Jarinova kakor svojega sina in da je bila vesela njegovega prihoda. Z gospodom Mirodolskim sta bila hitro velika prijatelja; govorila. sta o poljstvu in vinstvu, o Grkih in Rimljanih, o nemškem slovstvu in slovenskem; gospod Mirodolski se ni že dolgo tako prijetno razgovarjal. Družba, skonca nekoliko tiha, bila je kmalu živa in vesela; gospa Jarinova je bila izgubila ali pozabila svoje glavobolje, dobre volje je bila nocoj, kakor se spodobi dobremu družniku. Edina Breda se ni mogla nič prav udomačiti; videlo se ji je, da ji nekaj ni prav, da nečesa pogreša, večkrat se je skrivaj ozrla v svojo sestro, kakor da bi ji očitala, da je tako vesela, da tako zvesto posluša moža, ki je sedaj na Radovanovem mestu!

Zora je bila zares dobre volje; zakaj bi ne bila? Tako prijetno je govoril Edvin, tako zanimljivo je pripovedoval o svojem potovanju po Nemškem, Francoskem in Italijanskem; kako živo je popisoval kraje, mesta in ljudi! Videti je bilo, da ni popotoval brez prida; tako razumno, tako navdušeno je govoril o umetnosti in o naravi. Srečni Edvin! Koliko je obhodil sveta, koliko je lepega videl, in ona, sirota, ni nikdar pogledala v svet izmed domačih gora! Srečni bogati ljudje! Vse je njihovo, česar jim poželi srce; kakor ptič obletavajo svet, ustavljajo se v kraju, kateri se jim zdi najlepši; tam bivajo in uživajo lepo življenje, dokler se jim ne napase oko, ne naveliča srce! O da bi bila ona bogata, uživati bi hotela življenje, ki je tako lepo!

Take misli so tu rojile Zori po mladi, neizkušeni glavici; zato se ji je pač tako svetilo oko, žarilo se belo lice, pogleda ni obrnila od Edvinovih ust, ki tako lepo govore, kakor ni slišala govoriti nikdar poprej.

Pri večerji, kjer je bilo Zori mesto odkazano poleg Edvina na desni strani, Bredi na levi, vname se govorica o umetnosti. Rekli smo, da Edvin ni bil učen; v znanstvu mu je bilo lahko priti do konca; ali v umetnosti se je lahko meril z mnogim učenjakom. Imel je bistro oko, mnogo zdrave pameti in nepokvarjenega čuta, zlasti pa je bil poln pravega navdušenja za vse, kar je zares lepo. In kakor je mislil, tako je govoril. Njegova sodba o umetnosti, zlasti o poeziji, je bila časi kriva, prenapeta, mnogokrat pravična ali vedno zanimljiva, izvirna; imenoval se je rad sam leposlovstvenega krivoverca. Prijetno ga je bilo poslušati, ko je zasmehoval sloveče slikarje, ki nam s tako umetnostjo predočujejo beketajoče ovce, suhorebre krave, podrte koče in dolgočasne mline na veter: podobe, ki jih tako visoko cenijo učeni leposlovci, zakaj? Ker so tako podobne, tako »po naravi«, kakor da bi bilo to umetnosti najvišji namen! Skoraj strah je bilo gospoda Mirodolskega, ko ga je slišal tako krivoversko govoriti o rimskih pesnikih.

»Kaj hočete,« nagovori prijaznega starega gospoda, »kaj hočete s svojimi rimskimi pesniki? Rimljan je imel toliko poezije v sebi, kolikor je ima sedaj Kitajec, ki mu maha dolga kita za vratom. Rimljanu je bila poezija igrača; prejel jo je od Grka, ali kako jo z njo ravnal s svojimi okornimi prsti!«

»Tudi Horacij?« vpraša gospod Mirodolski z nekako boječim glasom.

»Tudi Horacij,« odgovori mu neusmiljeno Edvin, ki ni vedel, da je bil ta pesnik ljubljenec gospoda Mirodolskega. »Pogreta jed, nič izvirnega; same besede; lepe, visokodoneče besede; gladki, skrbno piljeni verzi brez globoke misli, brez čuta. Povejte mi eno samo besedo njegovo, da bi človeka prijela, da bi mu pretresnila srce. In kaj mi je pesnik, ako tega ne zna; ako nima moči, da dela z menoj, kar ga je volja; da me dvigne zdaj v jasne, nadzemeljske višine, kjer diham čistejšo sapo, kjer se čutim prostega zemeljske teže, kjer mi je tako lahko, tako neizrečeno lahko pri srcu; ali pa me pogrezne globoko v žalosti, otožnosti sladkogrenke valove! Pojte mi s svojimi rimskimi poeti brez poezije; v njih vseh ni toliko čuta, kolikor v enem samem verzu Goethejevem ali Heinejevem!«

»Torej vi, gospod, tudi tako čislate Heineja?« oglasi se radostno Zora; »jaz ne vem nič lepšega na svetu!«

»Po pravici, gospodična,« odgovori ji hitro Edvin. »Tu je čut, globokost; tu je ogenj in strast; ta izvoljeni pesnik se igra s človeškim srcem; v oblasti ga ima, sili ga, da se joka in smeje z njim, kakor se mu zljubi.«

»Vidite, gospod!« ugovarja mu gospod Mirodolski, »to je ravno! Ta pesnik se igra, zares igra s človeškim srcem. Izboren igralec! Rodilo se je malo pesnikov, da bi imeli toliko pesniške moči, toliko oblasti do človeškega srca; da bi le tolikokrat zelo ne rabil te oblasti; to je, kar brani, da človek ne more s čistim veseljem uživati njegove krasne poezije. Jokati se zna in smejati, a smeh in jok mu ne izhajata, vsaj meni se tako vidi, prav iz srca. In celo smeh njegov! Ta smeh ni zdrav, človek ga ne more biti vesel; vsaj meni neprijetno reže v srce, nekaj satanskega je v tem smehu!«

»Prav pravite, oče,« seže mu Zora v besedo, »smeh mu izhaja iz globoko ranjenega, krvavečega srca; iz bridke žalosti, da se življenje, človeštvo, kakršno vidi, tako slabo ujema z vzvišenim čistim vzorom, ki mu plava pred očmi: Heine je pesnik, prerok svetožalja, svetobolja, ali kako bi rekla.«

»Tako je, gospodična!« pride ji Edvin na pomoč; »to moramo imeti vedno pred očmi, ako ga hočemo pravično soditi; potem nam se neprijetni glasovi, ki nam žalijo čut, zedinijo in stope v neko višje, otožno soglasje.«

»Mogoče!« odgovori gospod Mirodolski; »o tem sodi osebni čut, jaz tega pesnika ne morem uživati s čistim veseljem. Meni se vedno zdi, in te misli se ne morem iznebiti, da temu možu ni bilo nič sveto, z vsem se igra, tudi s svojim svetožaljem; svoje rane nam kaže, ali meni se vedno vriva misel, da si je sam vsekal te rane, in – gotovo ne pregloboko! Morebiti ni lepo, ali naj povem, kar mislim: jaz ne morem nikoli pozabiti, da je ta pesnik iz onega rodu, ki vse ponareja, ki z vsem trži, kar lahko kupca dobi. Ta sodba je ostra, vem, morebiti tudi krivična; ali jaz si ne morem kaj. Eno pa je gotovo, da ta pesnik ni nikakor zdrava hrana mladini, in naravnost ti moram povedati, ljuba Zora: nič rad ga ne vidim v tvojih rokah; toda mislim si: Saj ve, kaj je prav, in ne ustavljam se rad tvojim željam.«

»Gospodična Zora je pametna,« pristavi Edvin, »ona zna ločiti kakor čebela strup od medu.«

»Zato pa jaz hvalim svojega Uhlanda,« oglasi se Breda; »tu ni treba ločevati strupa od medu, kar je vedno nekoliko nevarno, ker človek ni čebela. Tu ni strupene cvetice, same medene, sladkodišeče, plemenite cvetice! Tu je resnična žalost, jasna, tako dobrodejna veselost! Tu ni glasu, ki bi človeka žalil, vse je čisto, blago, vzvišeno: to je poezija po mili volji!«

»Kako pa sodite o naših pesnikih?« vpraša gospod Mirodolski.

To vprašanje ni bilo videti nič prav po volji Edvinu; nekako v zadregi odgovori: »Ni lepo, ali odkritosrčno vam moram povedati, gospod, da premalo poznam slovensko slovstvo, zlasti novejše; godi se mi, kakor mnogemu mojih rojakov; oziramo se bolj po tujem in zanemarjamo domače. Pravzaprav poznam samo Prešerna; to je pesnik prve vrste, ves pesnik, kar ga je; z njim bi se ponašal vsak narod; jaz se samo prečuditi ne morem, kako so prišli Slovenci do tega moža.«

»Kakor je videti, gospod, vi niste posebno navdušen narodnjak, oprostite; saj to ni nič hudega. Okolnosti, odgoja!«

»Moj Bog! Slovenec sem, ljubim svoj narod; z veseljem gledam njegove blage prizadeve, iz srca jim želim najboljši uspeh; žalibog, da jih pospeševati ne morem. Jaz se ne sramujem svojega materinega jezika, rad ga govorim in še precej dobro, kakor vidite; četudi sem se šele v tujem mestu, med trdimi Nemci, prav izuril v njem. Rad sem zahajal med slovensko mladino in tam smo govorili samo slovenski, kar se ne godi v vsakem slovenskem mestu, tudi v glavnem ne. Kolikor imam narodne zavesti, dobil sem jo, moram reči, na tujem; to se čudno sliši, in vendar je gola resnica; menim, da se ni meni prvemu tako godilo. Torej, gospod, da se umemo: čutim se, da sem slovenske krvi; prvim svojim sinovom me ne more prištevati mati Slovenija, ali nezvest ji tudi ne bodem. Jaz spoštujem rodbljubje, kjer ga vidim, ali posebno živega narodnega čuta nimam, da naravnost govorim. Ako bi bil, recimo, Nemec, zdi se mi, da bi tudi ne bil posebno navdušen narodnjak ali pa še manj. Zdaj ste slišali mojo očitno izpoved, gospoda!«

To niso bile besede bogve kako značajnega moža; ali vse to je govoril Edvin z neko ljubeznivo lahkomiselnostjo, s tako dobrodejno odkritosrčnostjo, da je bilo človeku nemogoče ga soditi. Te besede so se čisto zlagale z vsem njegovim bitjem, človek si ni mogel misliti, kako bi mogel Edvin biti drugačen. Samo Bredi se je bralo na obrazu, da se ji lepi Edvin ni posebno prikupil s takim govorjenjem. Odgovor ji je bil že na jeziku, in morebiti ne posebno prijazen; ali preden je še spregovorila, vstane Edvin izza mize, sede pred glasovir ter začne igrati: »Hej Slovani!« Ko je bil s to pesmijo, ki jo je zares prav navdušeno igral, zadostil svojemu narodnemu čutu, zapoje prelepo Schubertovo pesem »Popotnik«. Pel je s tako prijetnim, mehkim in vendar krepkim, polnodonečim: glasom, s tako globokim, srčnim čutom, da ga je z radostjo poslušala vsa družba, celo Bredi se je zvedrilo čelo; morebiti si je mislila: Vendar ne more biti napačen človek, ker tako lepo, tako ginljivo poje! In lepo je pel v resnici; tu ni bilo nič ponarejenega, ti glasovi so zares izhajali iz globočine hrepenečega srca, ki milo toži po neznani domovini, kjer je mir in sreča doma.

Ko je končal petje, prejel je od vsakega za hvalo prijazno besedo; gospa Jarinova mu ginjena stisne roko, rekoč: »Pravo veselje si mi napravil, Edvin; kako sem pogrešala tvojega lepega petja! Sedaj, upam, ne pojdeš tako hitro od mene, kaj? Ne izpustim te zlepa; takega ptiča je treba držati, kadar ga človek ima.«

»Samo zapirati me ne, ljubezniva tetka moja,« odgovori ji Edvin vesele volje; »v zaporu bi ne pel pri najboljši hrani; žalostno bi povešal glavico, hrepeneč po zlati svobodi. Moje geslo je: Danes tukaj, jutri tam! Živela svoboda!«

Sedaj je bila gospodu Mirodolskemu neizogibna dolžnost, povabiti Edvina na svoj dom.

»Kadar bode prvič lep dan, gospod, upamo, da nam izkažete čast z gospo tetko, našo sosedo; seveda pri nas se ne smete nadejati take postrežbe.«

»Z veseljem, gospod!« odgovori Edvin ter mu seže v roko; »takoj jutri; glejte, zvedrilo se je in polna luna sije na nebu. Težko že čakam, da bi videl vaše domovje, ki ga tetka ne more prehvaliti; torej jutri!«

Tako je minil Mirodolskim drugi večer v gospe Jarinove gradu; lep večer je bil; se je li kdo spominjal Radovana, ki je sedel pri svoji materi na Griču, kdo ve? Zadovoljen je bil gospod Mirodolski, zakaj ne? Prijetno se je govorilo, lepo pelo in govora ni bilo o ženski osvoboji; vendar mogoče, da se bode še kdaj z bridkim srcem spominjal tega večera in svojega novega znanca, ki je tako lepo govoril, a še lepše pel.





VIII



Lepi dnevi so se vrstili za deževnim vremenom v Tihem dolu. Dež je bil ukrotil hudo poletno vročino; vse je bilo videti okrepčano in oživljeno; poletje je podajalo roko zlati, sadonosni jeseni. V Mirnem dolu se je bilo vselilo veselo življenje. Pogosto je prihajal Edvin, zdaj sam, zdaj s svojo teto. Gospodu Mirodolskemu ni mogel prehvaliti lepega domovanja; rad ga je poslušal dobrosrčni mož; hvala njegova je bila vedno zmerna in razumna, nikdar pusta in prazna. Tu pa tam je tudi kaj svetoval svojemu novemu sosedu in prijatelju in vse, kar je govoril, pričalo je, da se ni brez prida učil poljedelstva in gospodarstva. Z Zoro in Bredo se je vedel mladi gospod tako pošteno in spodobno, da bi mu ne bil mogel ničesar očitati najhudomušnejši črnogledec. Zdaj jima je kaj lepega bral, in brati je znal tako živo, tako jasno, da so bile tudi temnejše stvari lahko umevne vsakemu, kdor ga je poslušal; zdaj ju je učil poznavati, razredovati in imenovati razne rastline; zdaj jima je lovil metulje in opisoval in razlagal njihovo življenje. Breda se mu ni mogla prečuditi, da toliko ve, in tako se je zgodilo, da je dobila slednjič neko spoštovanje do njega, ona, ki ga je prej tako krivično sodila. Vedel se je z obema enako, do nobene ni kazal kakega posebnega nagnjenja. Skrbni oče, ki mu skonca ni bilo nič prav po volji to novo prijateljstvo, bil je s časom popolnem umirjen, ko je videl, da je Edvin tako pošten mladenič.

Tako je bilo vse zadovoljna in veselo v Mirnem dolu in v gradu; samo to jim je nekoliko srečo kalilo, da ni bilo Radovana med njimi. Odšel je takoj drugi dan po Edvinovem priihodu v mesto, kjer je bil za učitelja imenovan, da bi tam uredil vse, kar je bilo potrebno. Prijazno se je bil poslovil od Mirodolskih; ločili so se v lepi složnosti, tako da je bilo vse poglajeno in poravnano. Pogosto se je govorilo o njem; Edvin je poznal vse njegove razmere in težko je pričakoval, da bi se mogel seznaniti z njim. Hodili so obiskavat njegovo mater na Grič; stara ženica jih je bila vselej vesela; vendar ni se mogla prav sprijazniti z mislijo, da je zdaj tuj človek tako na Radovanovem mestu; skoraj milo se ji je storilo časi, ko je videla, kako prijazno se vedeta Breda in Zora z njim, prav tako, kakor z njenim sinom, vendar hudega si ni nič mislila dobra ženica. Ali tako dobrosrčne, kakor Radovanova mati, niso bile vse tihodolske starke. Stikale so pogosto glave in šepetale si na uho: »Veš, Barba, saj ne, da bi človek kaj napačnega mislil, Bog nas varuj pregrehe; saj me poznaš, da nimam navade obrekovati ljudi, kakor ta in ona; vsak naj nase gleda. Mladost je norost, naj se veseli in kratkočasi, samo da se greh ne dela; zlasti pa ta mlada mestna gospoda; treba ji je mnogokaj spregledati. Taki ljudje so: vajeni dobrega življenja; lahko so veseli, prešerni; kaj vedo, kaj je skrb in trpljenje in bridkost tega življenja! Bog ne daj, da bi kaj slabega mislila ali pa celo govorila; ali človek si vendar ne more kaj, da bi ne imel časi svojih mislil. Kaj praviš, Barba? Ženin tako nanagloma z doma; izginil je kakor senca; in toliko časa že ga ni nazaj; in na njegovem mestu čisto tuj človek z onim čudnim imenom, ki ga nisem slišala nikdar poprej, Bog vedi, kdo in od kod! Kaj praviš, Barba!« – »Lep človek ta Edovin ali kako se mu pravi, to se mora reči; kakor sveti Mihael, ki duše tehta v pratiki! Meni se zdi, Neža, da ni vse v Mirnem dolu, kakor bi imelo biti. Morebiti kako poprejšnje znanstvo iz mesta, kaka stara ljubezen; taki ljudje niso natanko!« – »Morebiti pa vendarle meri na mlajšo, kaj misliš, Barba?« – »Le tega ne verjemi, ljuba moja; človek ima vendar oči v glavi. Ne da bi dejala, da ni lepa tista Breda; ali ona je bolj tako nekako, kakor so naša dekleta; pa poglej tisto Zoro, kako je gosposka, kako je šibka in tenka; s pedjo bi jo človek objel čez pas; in lahka je, da se ji komaj trava pripogne pod nožico, in kožico ima belo, kakor da bi je ne bilo nikoli božje sonce obsijalo. Vidiš, to ti je gosposka lepota, kakršno imajo v čislu mestni gospodiči. Ta Edovin ni niti videti, da bi ne vedel, kaj je lepo in dobro. Le poglej ju, kadar skupaj stojita, in pogosto in rada stojita skupaj; človek mora reči: lep zakon! Zakon, pravim, da bi le kaj drugega ne bilo. Pa kaj to meni? Vsak pred svojim pragom in, kar te ne peče, ne pihaj! Težko je pasti tako prešerno čredico, ki tako rada v škodo uhaja. Nama ne bo odgovora dajati.« – »Meni bi se res smilil oče, ako bi bila kaka nesreča; prav dober mož je, ni da bi dejala. Kaj meniš, Barba, ko bi se mu takole malo pošepetalo; prav dobro delo bi storil človek.« – »Le tega ne, Neža! Ti ne poznaš mestnih ljudi; kakor je dober človek, slabo bi izkupila; ti ljudje vse sami najbolje vedo. Kakor Bog hoče, tako naj bo!« –

Tako so si jezike brusile stare ženice tihodolske. Ne samo ženice; tudi stari možaki so zmajevali modre glave: »Jaz bi nič ne upal temu gladkemu gospodiču; kaj se suče in smuče okoli poštenih deklet?« – »Lahkoživček je, rad se posladka, kjer kaj dobrega najde.« – »Ko bi bil jaz gospod Mirodolski, palico bi vzel pa posvetil bi mu, da gre, od koder je prišel!« – »Ne škodilo bi tudi dekleta malo v strah prijeti; mož je predober, premehak; ne utrpi, da bi kateri kaj odrekel ali pa dejal ji žalo besedo. Škoda moža; prav žal bi mi bilo, ako bi se kako kaj skrivilo in pohabilo; Bog ne daj nesreče!«

Dobro, da taka govorica ni segla do Mirnega dola, da ni kalila miru srečnim ljudem; ne samo zverini in hudobnim ljudem, tudi hudobni govorici je branila vhod živa ograja, ki jo je bil gospod Mirodolski zasadil okoli svojega domovja.

S časom se je prikazala v Zorinem bitju neka čudna sprememba. Tudi manj ostrovidnemu očesu ni bilo težko spoznati, da se godi nekaj posebnega v njenem srcu. Bila je zdaj nenavadno živa in vesela, zdaj tiha in otožna, da se ni prav vedelo zakaj. Pogosto je pohajala sama, videti jo je bilo časi z objokanimi očmi. Očeta, ki jo je skrbno popraševal, kaj ji je, tolažila je z navadnimi izgovori. Breda si je zastonj belila glavo in ugibala, kaj bi pač utegnilo biti sestri, da je tako spremenjena: morebiti ji je hudo, da ni Radovana toliko časa nazaj; vest ji očita, da ga je žalila s svojim govorjenjem in; vedenjem ondan v gradu; boji se sirota, da je bilo morebiti razžaljenje pregloboko, da bi ji ga mogel prav iz srca odpustiti, in če ji odpusti, ker je tako blagega srca, ali mu bo pa mogoče tudi pozabiti, kar je bilo? Morebiti si sama očita, šteje v krivico, da je tako prijazna z Edvinom; kaj ko bi Radovam krivo sodil njeno vedenje, dasi je čisto nedolžno! Tako je sestra ugibala in ukrepala sama zase; iz Zore ni bilo moči zvedeti ničesar; ogibala se je njenega izpraševanja, ki ji je bilo videti silno neprijetno; molčala je ali pa pitala jo s praznimi izgovori kakor očeta. Zlasti čudno je bilo, kako se je zdaj vêla z Edvinom; vidno se je ogibala njegove druščine, kjer je bilo koli mogoče. V pogovoru z njim je skoraj vedno govorila o svojem ženinu; z nekim čudnim, navdušenjem ga je povzdignila in slavila, časi prav neprimerno; svojo ljubezen, do njega je poudarjala in kazala z nekim posebnim veseljem čisto proti svoji prejšnji navadi. Časi je bila celo nepriljudna z njim; dajala mu je kratke, ostre odgovore, kakor da bi mu hotela pokazati, daj ji njegova druščina ni več ljuba. Edvin je bil poleg vsega tega vedno enak; najmanjše spremembe ni bilo videti v njegovem vedenju; kazal je, kakor da ne bi videl ali pa morebiti ne hotel videti ničesar. Mirno in voljno je prenašal njene neprijaznosti, kakor se prenašajo porednosti razvajenega otroka. Ravno ta mirnost Edvinova jo je časi razdražila tako, da je bila skoraj zarobljena z njim. Z Bredo je pogosto neprijazno govorila o njem; z nekim posebnim veseljem je odkrivala in zasmehovala njegove slabosti in napake; očitala mu je, da je ničemuren, površen, sladkobeseden; da je pustohvalec, sam vase zaljubljen, skratka: da nima nič moštva v sebi; samo misliti ji je nemogoče, kako bi mogla pametna ženska rada imeti takega človeka, zlasti ženska, katera je videla in poznala pravega moža, takega moža, kakršen je njen Radovan! Očitno je kazala, da ga ne more trpeti; zgodilo se je celo, da je pobegnila o njegovem prihodu, tako da so jo morali po vrtu iskati in prositi, naj bo pametna, naj gre v druščino, kaj si bodeta mislila Edvin in njegova teta!

Ni čudo torej, da je bila Breda slednjič vsa zmedena; vedela ni, kaj naj bi si mislila, kako si razlagala to čudno vedenje svoje sestre. Ne radovednost, ljubezen do svoje sestre ji ni dala miru. Sklenila je, da hoče in mora do dna tej nedoumni prikazni, tako ali tako, naj se zgodi, kar hoče, da le pride prava priložnost. In ta priložnost je prišla, še prezgodaj je prišla.

Neki večer je bila šla Zora nenavadno zgodaj v svojo sobo; dejala je, da jo glava boli, da ji je treba pokoja. Breda opravi svoja navadna opravila, potem gre za njo. Ko stopi v sobo, najde svojo sestro sklonjeno čez posteljo, obličje ji je bilo skrito v blazinah. Vse je tiho. Breda se prestraši.

»Za božjo voljo, kaj ti je, Zora? Ali si bolna?«

Nič odgovora, samo tiho ihtenje se čuje.

»Ne straši me tako; govori, ali naj pošljemo po zdravnika? Po očeta grem –«

»O pusti očeta, pusti zdravnika, meni ni pomoči na svetu!«

»Moj Bog, moj Bog, kaj govoriš? Sestra, ljuba sestra –«

»Ne imenuj me sestre; jaz nisem vredna biti tvoja sestra. Grešnica sem, nesramnica, brez zvestobe, brez vesti. Sovraži me, zaničuj me, kolni me; vredna nisem, da me zemlja nosi. Oh nesrečna sem, strašno nesrečna, tako neizrečeno nesrečna! Borila sem se, dokler mi je bilo moči; Bog večni ve, kako sem se borila; zdaj ne morem več! Breda, jaz ne ljubim Radovana, nikoli ga nisem ljubila! Vedela nisem, kaj je ljubezen; zdaj vem, kaj je ljubezen; ogenj, peklenski ogenj; v meni vse gori, Breda! O ta nesrečni grad, ta nesrečna gospa Jarinova, ona je sama kriva moje nesreče, moje sramote; o da bi ne bila nikdar prišla v naš tihi, srečni kraj! Jaz ne morem dalje prebivati v tem nesrečnem kraju, vsaka cvetica, vsako drevo, vsaka ptica tu mi očita mojo pregreho, mojo sramoto; očetu si ne upam pogledati v oči, v ono častito obličje. Breda, pojdi z mano, pojdiva po svetu! Ne, kaj bi ti hodila z mano! Ti si nedolžna, ti si čista kakor dete po porodu; pregrešna misel ti ni oskrunila srca. Ostani tukaj pri očetu, bodi mu podpora in tolažba v starih letih, ti sama; jaz sem mu sramoto nakopala na sivo glavo; dve hčeri je imel, zdaj ima samo še eno; bodi mu ti sama veselje za obe. Jaz pojdem po svetu, tja pojdem, kjer me nihče ne pozna, kjer ne bo nihče s prstom kazal za menoj. Še je čas; še sem samo v mislih grešila; še je čas, a zadnji čas, da bežim pred skušnjavo, pred njim, ki me vleče za sabo z nadčloveško močjo!«

Zdaj je bilo Bredi pač vse jasno; sklenila je roke in stala je kakor okamenela; tiho je zdihovala:

»O ubogi oče, ubogi Radovan!«





IX



Uboga Breda! Strašna skrivnost ji je težila kakor mlinski kamen mlado, neizkušeno srce. Do sedaj ni vedela, kaj je skrivnost, kaj je žalost in skrb. Mirno ji je teklo življenje kakor bister studenec, kateremu se vidi na dnu gladko, belo kamenjče in drobne, urne, ribice se sučejo in zigravajo po njem. In sedaj? Jasno nebo se je razpenjalo kakor prej nad Mirnim dolom, sonce je razsipavalo nebeško svojo luč; vse je bilo veselo, vse je zelenelo kakor prej; ptiči so se spreletavali in prepevali po gozdu, po vrtu, srečni ptiči, ki ne vedo, kaj je bridkost, ki tare ubogo človeško srce. Kako težko je pričakovala Radovana, kako se je veselila njegovega prihoda! In sedaj? Kaj bode, kadar pride; in priti utegne vsak čas! Kako stopiti mu pred obličje? Kako prikrivati mu strašno skrivnost! Molčala bodo usta, ali govorita ji bode obličje, ki ni vajeno tajiti; kakor skozi okno pogleda ji skozi oko na dno srca, in kaj zagleda tam! Kaj mu bode odgovarjala, ko pride po svoj zaklad, svojo nevesto; ko pride terjat svojo pravico? In oče? Vajena je bila tožiti mu svoje male skrbi in težave; pred njim ni imela nobene skrivnosti, in sedaj je trepetala pred njim kakor grešnica pred ostrim spovednikom! Uboga Breda! In vendar, ti si nedolžna kakor bela lilija na polju!

Čudno mirna je bila Zora tisto jutro po viharni noči. Izpoved, solze so ji bile za trenutje olajšale srce. Mir je bil nastal po nevihti; ne blagodejni mir, ki izvira iz dobre vesti, vendar mir. Nekako onemogle so ji bile dušne in telesne moči, prenapete v silnem dušnem boju. Brez volje je bila, brez želje; v tem stanju bi bil človek lahko storil z njo, kar bi bil hotel. Bleda je bila vstala, kakor po hudi bolezni. In res je mislil oče, da ji je bilo slabo ponoči in da je zdaj zopet vse dobro. Lahko verjetno, da mu ni ne Zora ne Breda jemala te vere, ki jima je bila prava pomoč in tolažba v nadlogi. Srečno se jima je bilo primerilo tudi to, da je šel oče že zjutraj po opravkih z doma za ves dan. Breda se je tolažila, da če Edvin tudi pride, odide zopet, ko zve, da ni očeta doma. Tako je človek v nesreči vesel, če more odložiti skrb samo za malo časa, potem se bode že videlo dalje. Ali se je Zora tudi tako bala Edvinovega prihoda? Bala se ga je in vendar hrepenela je po njem, tako hrepenela! Kolikokrat je zašumelo kaj v seči, zatrepetalo ji je srce v hrepenečih prsih, kakor ptica, ki v gnezdu čepi in vali. Zastonj se je bala, zastonj hrepenela; Edvina ni bilo in sonce se je že bližalo zatonu! Izgubljen ji bode dan, ko mu ne bode gledala v lepo obličje, v mile oči!

Bilo je že proti večeru. Zora je bila šla sama v gozd; rada jo je bila pustila Breda, naj se malo razmisli in razvedri. Vedela je, kam pojde sestra in kadar bode končala svoje opravke, pride sama za njo.

V gozdu, nekoliko v stran od Mirnega dola, nad potom, ki je držal v grad, bil je prijazen kraj, kamor je Zora najrajši zahajala, zdaj sama, zdaj s sestro, zdaj z očetom ali pa so bili vsi skupaj. Sredi gozda je bila prijazna senožet; gospod Mirodolski jo je imel samo bolj za veselje, ne za korist. Dasi bi mu bila dala o vsaki košnji lep voz dobrega sena, ni je kosil; trava je rasla, kakor je hotela, in po njej so rasle in cvele pisane cvetice, druge spomladi, druge poleti in v jeseni, ali vedno jih je bilo toliko tukaj, kakor nikjer drugje; čutile so pač, da tu se jim ni bati bridke kose, zato so tako veselo rasle in cvele in dišale, dasi ni nihče zanje skrbel, nihče jim prilival. Drevje, ki je obdajalo senožet, bilo je prijetno namešano. Nad vse so visoko molele temne smreke, med njuni so si podajale veje svetlozelene bukve, košate jelše, otožni macesni in prijazne breze z belim lubjem po deblu. Pod drevjem je goščo delalo mnogovrstno grmovje. Na tej senožeti je izviral studenec, ki je tekel po mirodolskem vrtu. Na gornji strani je bila skala, z grmovjem čez in čez obraščena; samo tu pa tam je molelo izmed grmovja golo kamennje, kolikor ga ni bil mah ali bršlin obdal. Izpod skale je vrvral hladen studenec. Poleg njega je bil postavil gospod Mirodolski prosto leseno klop. Kako prijetno se je tu sedelo, mislilo in sanjalo, ko je zahajalo sonce za večernimi gorami, ko so se dolge sence pokladale po ravnem polju! Kako mirno, kako tiho je bilo tu! Samo zdaj pa zdaj je zašumelo v gozdu; urna, košatorepa veverica, skakaje od veje do veje, od smreke do smreke, sprožila je zrel češarek na tla; časi je pa tudi iz vejevja z drobnimi, radovednimi očesci pogledala na senožet: kaj je pa tukaj? Ali pa pisana žolna je potrkavala s trdim kljunom na votlo deblo, da bi si iztrkala in izkljuvala sladko večerjo. Prijetna je bila tihota, ali ravno tako prijetno je bilo, kadar so prepevali ptiči: penice, kosi in strnadi v lepem zboru svoje večerne pesmi. In kadar je vse molčalo, čulo se je sladko šumljanje studenca.

Tu je zdaj Zora sedela na klopi. Tako mirno je bilo vse okrog; a mir ni prebival v njenem srcu. Ko je tako molče slonela, s komolcem podpirajoč si nagnjeno, pobešeno glavico, zrlo ji je res oko v bistri studenec poleg nje, ali misli niso bivale pri studencu, dasi je bilo tako prijetno gledati ptice, ki so brez strahu hodile sem kopat se in pit. Kod so hodile njene misli? Ne po deveti deželi, ne



»čez tri goré, čez tri vodé,

čez tri zelene travnike!«



Venomer so se sprehajale sem ter tja med Mirnim, dolom in gradom! Tako blizu je bival on, ki ga je ljubila, ljubila s svojim mladim srcem, s prvo ljubeznijo svojo. In vendar je bila nesrečna, tako neizrečeno nesrečna! Ona se ni smela vdati in prepustiti najslajšemu čutu mladega srca. Njena ljubezen je bila pregrešna. Z ognjenim mečem je stala Dolžnost pred durmi ter branila ji v raj, kjer je bivala Sreča in vabila jo tako zapeljivo! Obljubljena je bila možu, katerega ni ljubila; čislala ga je in rada imela in radovoljno bi bila stopila v zavezo z njim, ko bi ne bila zagledala nesrečnega mladeniča, ki ji je vnel, morebiti o prvemi pogledu, da sama ni vedela, v srcu ogenj, ki ne ugasne; tako podoben je bil vzoru, ki si ga je bila ustvarila v svoji mladi duši, ki ga je gledala v dekliških sanjah svojih: take rasti je bil, takega obličja; tako je gledal in tako je govoril. Prav zanjo je bil ustvarjen, zakaj bi ga ne ljubila? O trda, trda je otroška dolžnost! O ko bi ji ne bilo za očeta, stopila bi naravnost pred Radovana, povedala bi mu iz oči v oči, naj bi ji bilo še tako težko, da ga ne ljubi, da ne more biti njegova. Radovan je tako pameten, tako dober, tako blagega srca. Dal bi ji, četudi s težkim srcem, prostost: kaj bi mu mogla biti žena, ki ga ne ljubi, ki bi se čutila nesrečno na njegovi strani! Saj še dober otrok ptičnico odpre ujetemu ptiču, ki se ne more privaditi tesne ječe; da mu prostost in z mokrim, očesom gleda za njim, ki leti z veselo pesmijo v zeleni gozd. Kmalu bi pozabil Radovan njeno izgubo; ves svet mu je odprt, ponujale se mu bodo neveste, lepe, bogate, ljubeznive, samo izbirati mu bode treba. In pa kdo ji je porok, da jo ljubi Radovan, ljubi tako, da bi ga tudi samo nekaj časa bolela njena izguba. Vsaj kazal ji ni nikoli ljubezni. Morebiti se mu godi kakor nji; rad jo ima, privadil se je nje, kakor se je ona privadila njega. Morebiti jo snubi samo iz prijateljstva do očeta? Ali oče, oče! Vedela je, kako rad ima Radovana, kako se veseli njene zveze z njim. O vse to ji je bilo le prejasno! In žaliti očeta s svojo nepokornostjo, ne, nikdar! Prej hoče biti nesrečna za vse žive dni; zagrebsti hoče, ker je izruvati ne more, svojo pregrešno ljubezen na dno srca. Skrivnost naj ostane njena ljubezen vsemu svetu, razen sestri, kateri jo je tako prenaglo razodela; ali Brede se ji ni bati, ona jo bode čislala in ljubila tolikanj bolj, ker bo videla, kako junaško se je premagala in zvesta ostala svoji dolžnosti. In Edvin, ali jo ljubi? Prvič sedaj ji je bila prišla ta misel, kakor se prikaže oblak na jasno nebo. Tako zamaknjena je bila vanj, da ni imela časa misliti nase. Prijazen, ljubezniv je bil z njo, ali z Bredo tudi. Večkrat je nenadoma v druščini obrnil vanjo svoje lepo oko, pogled njegov je bil tako mehak in gorak, da ji je ude prešinila sladka groza. Ko ji je zadnjič podal roko pri slovesu, zdelo se ji je, da se mu je tresla roka. Ali kaj to? Kako bi smela misliti, da bode krasni, bogati, imenitni mladenič, za katerim poželjivo pogledujejo vse gospodične, da bode Edvin, ki je obhodil pol sveta, hodil neveste iskat na kmete, v skromni Mirni dol? Naj me ljubi ali ne ljubi, njegova ne morem biti nikoli; ljubiti ga hočem na skrivnem, da on sam ne bode vedel; ljubiti ga hočem, ker ga ljubiti moram. Žrtvovati hočem očetu svojo srečo, svoje življenje; za plačilo naj mi bode skrivna ljubezen do Edvina. – Tako? Z lažjo na ustnah torej, z drugega podobo v srcu naj stopim z njim pred oltar, nesramna lažnivka, hinavka naj bodem vse svoje življenje? Kako je to zaslužil blagi Radovan? In ko bi zvedel resnico – vse je mogoče – ko bi spoznal, da je za svoje žive dni navezan na žensko, ki je vredna njegovega zaničevanja, kako življenje bi bilo to? To bi bil pekel na zemlji obema! Torej se žrtvovati se ne morem svoji otroški dolžnosti! Moj Bog, moj Bog! Kaj sem pregrešila, s čim sem zaslužila, da se mi tako godi, da sem tako nesrečna, kakor ni bila nikoli ženska na svetu!

Sirota ni vedela, da ni ona prva, ki se ji tako godi, in da ne bode zadnja.

Tako so ji nemirno misli plale kakor valovi razburjenega morja, misel ji je misel pobijala, kakor se val za valom podi. Ali v tem nemiru in viharju sijala ji je vedno na istem mestu, nepremično, ena luč, ljubezen do Edvina, in tej luči, ki jo je tako prijazno vabila, ni se smela bližati. Nesrečna Zora!

Pa kaj je zašumelo v gozdu poleg nje? To ni bila veverica, ki je sprožila češarek s smreke! On je, on! Vedela je, da je on; zakaj ji je tako utripalo srce! Kvišku plane, zdaj ga ne sme videti, on je ne sme videti! Prepozno! Že je stal pred njo v lovski obleki, s puško čez ramo.

»Odpustite, gospodična, nesrečen sem, da sem vas tako prestrašil; vedel nisem, da ste tukaj, tako sami!«

»Nisem se ustrašila; vedela sem, da ste vi!«

»Vedeli ste, da sem jaz? Zakaj ste torej bežali? Kaj se me bojite, Zora? Kaj sem vam storil? Nesrečen sem, če sem vas razžalil nehote, Zora!«

In kakor sokol upre vanjo svoje bistre, žareče oči. Dekle strepeče in obrne se v stran.

»Zora, vi niste srečni!«

»Kdo vam pravi, da nisem srečna, gospod?«

»Moje oko in – moje srce! Zora, vi ne ljubite Radovana!«

»Gospod, kdo vam daje pravico tako govoriti? Radovan je vreden moje ljubezni, vreden kakor nikdo na svetu!«

»Ne pravim, da ni vreden, vendar vi ga ne ljubite, Zora!«

»Ljubim ga, ljubila ga bodem, hočem ga ljubiti.«

»Zora, ne ljubite ga, ker ga hočete ljubiti; ne ljubite ga, ker ga ne morete ljubiti!«

»Zakaj ga ne morem ljubiti?«

»Zora, vi ne veste, kaj je ljubezen!«

Rdečica, ki ji je oblila obličje pri teh besedah, bila bi mu vse razodela, ako bi ne bil vedel že poprej, ako bi ne bil videl z ostrim svojim očesom, kaj se godi v njenem srcu.

»Zora, pri ljubezni ne pomaga želja in volja, ljubezen ne trpi sile. Ljubezen pride v srce kakor pomlad na zemljo. Zastonj jo kličemo, zastonj jo želimo. Zvečer še brijejo ledeni vetrovi; vse je golo in pusto; zima je: zjutraj vstanemo, manemo si oči: nemogoče, glejte, zeleno je bukovje v gozdu in po vrtu so vsa bela drevesa in ptiči pojo in vse je veselo! Kaj se je zgodilo? Pomlad je prišla in z njo je prišlo zelenje in cvetje in ptičje petje. Tako pride ljubezen!«

»O imejte usmiljenje z ubogim, nesrečnim dekletom!«

»Zora, bodi srečna, bodi moja!«

Zdaj je bilo čas bežati Zori, zadnji čas; držala jo je nevidna moč; obsedela je in on je klečal pred njo.

»Ljubim te, Zora, ljubil sem te, ko sem te prvič zagledal; brez tebe ne morem živeti; Zora, bodi moja!«

»Nikdar, nikdar!«

»Drugemu si dala besedo, to je: tvoj oče mu jo je dal in ti si molčala. Veže te otroška ljubezen. Kdo je dal očetu pravico, dajati svojo hčer kakor blago komur se mu zdi! Očetova pravica ima svoje meje in tako tudi otroška dolžnost. In tvoj oče, Zora, je dober oče; on ne želi nesreče svojega otroka, da se mu samo volja spolni. Tvoj oče te ljubi, sam tvoje sreče želi, kaj to njemu, s kom bodeš srečna! In Radovan? Ne ljubiš ga, s tem je vse rečeno. Pravice nima do tebe, in da bi hotel miloščine, upam, da je preponosen.«

»Nemogoče, nemogoče! Edvin, jaz ne morem žaliti očeta!«

»Mirna bodi, zlata moja Zora; vse meni prepusti. Vse se srečno izide, ako le hočeš, ako mi le daš nekoliko upanja. Zora, ali smem upati?«

»Edvin!«

Koraki še začujejo od Mirnega dvora.

»Edvin, beži, ko bi te kdo videl!«

V hipu se je izgubil Edvin v grmovju.

V tem trenutju se prikaže Breda iz gošče.

Prepozno!





X





Kaj je bilo treba, da se je Breda tako bala Radovanovega prihoda! Radovan je prišel in vse se je tako lepo gladko izteklo! Zora je bila prijazna z njim kakor prej: Breda se ni mogla prečuditi tej prikazni. Morebiti je bil pa vendar le prazen njen strah? Morebiti je bila Zorina ljubezen, kakor bi snop slame zažgal; kakor meteor na nebu, ki zasveti in ugasne in sledu ni za njim; romantične sanje, katere ji je rodilo branje pesmi in romanov v mladem srcu, ne v srcu, samo v glavi; sonce posije in sanje zbeže, ne pustivši jasnega spomina za sabo. Ljubezen njena je bila pač kakor neka pijanost; strezovala se je in spametovala; zavedela se je svoje dolžnosti do očeta, do Radovana; spoznala je, da je njena ljubezen brez upa, da Edvin ne more biti nikoli njen. Bog daj, da bi bilo res tako!

Veselo življenje je bilo zopet v Mirnem dolu. Radovan se je bil seznanil in sprijaznil z Edvinom, rad se je pogovarjal z njim; nikoli poprej ni bil našel človeka, s katerim bi bilo tako lahko govoriti o katerem koli predmetu. Zora je bila zopet veselega in vedrega lica kakor poprej; človek bi ne bil mislil, da se je kdaj kaj posebnega1 godalo v njenem srcu.

Nastali so bili lepi, jasni jesenski dnevi. Na mirodolskem vrtu so cvele cvetice v polni jesenski krasoti: drevje se je šibilo pod obilnim sadjem in grozdje je zorelo gospodu Mirodolskemu v posebno veselje. Pogostoma ga je ogledaval in pretipaval mu jagode, ki so se bolj in bolj mečile od dne do dne; tu pa tam je bilo tudi že kako zrno črnikasto, dalo se je pokusiti in mož se ni kislo držal, dasi je bilo gotovo trpko kakor opárnica!

V takih časih je človeku težko tičati pod streho; pod milim nebom je treba uživati lepe dni, ki tako hitro miné. V takih časih se polasti tudi meščana hrepenenje po zelenih gorah, po čistem, krepkem zraku, ki veje po njih. Naša družinica je bila malo doma. Časi so šli za ves dan z doma. Vzeli so s seboj, česar treba; kosili so in južinali v gozdu, v senci, po travi, po mahu leže, kakor se je komu ljubilo. Po jedi so brali maline, drenulje, češminje in tu pa tam se je tudi še dobila kaka rdeča jagoda. Lep je gozd v pomladnjem zelenju, ko je grmovje posuto z belim, dišečim cvetjem; a lep je tudi v jeseni, ko se je belo cvetje po grmovju spremenilo v rdeče in črne jagode, ki tako prijazno vabijo ptiča in človeka.

Zvečer, kadar je bil gospod Mirodolski posebno dobre volje, napravil je svoji družbi posebno veselje, veselje, ki je bilo do tedaj čisto neznano Edvinu in njegovi tetki gospe Jarinovi. Peljal jih je na bližnjo njivo; tam so nakopali sadeža – ne upamo si ga imenovati po imenu; ime mu je strašno kmečko, prozaično; bojimo se, da bi kaka lepa bralka, mestna gospodična, ne nabrala zaničljivo ust, ako ga naravnost imenujemo. Govorimo torej po okoliših. Pesnik, ki nam je pel: »Na žgancih tropine,« imenoval ga je »steber kranjske, ali, recimo: slovenske dežele.« Oj ti ljubi sadež! Svet skoraj živeti ne more brez tebe: na kmečkih, mizah te imajo in na gosposkih, v raznih oblikah, tudi – v oblicah. Uživa te kmet, kateremu si časi skoraj edina hrana, in uživa te gospod, ki ima vsega dovolj, in vendar ti nisi imeniten. Skromno je lice tvoje, ne žari se ti kakor tvoji gosposki sestri pomaranči. Pomaranče so imenovali stari zlata jabolka; jaz ne vem, ali nisi ti morebiti bolj vreden tega lepega imena!

Bistroumni bralci te proste povesti so gotovo že uganili, o katerem sadežu govorimo. Takega sadeža so nakopali in nabrali na njivi, potem so šli gor v gozd nad hišo. Skoraj bi bili pozabili povedati, da je bil gospod Mirodolski pri tem opravilu silno izbirčen; ni mu bil vsak po volji, natanko je vedel, kateri bo dober, kateri ni za rabo; moral je biti okrogel, ne predroban ne predebel; vedel mu je tudi še druga znamenja, katera so bila njegova skrivnost. V gozdu je bilo pripravno mesto; star parobek, na pol že sežgan, vendar trden še in postaven, stal je na prostem, z drevjem obdanem prostoru. Kupček oglja in pepela je pričal, za kako rabo je stari parobek. Okoli tega ognjišča pod milim nebom se je zbirala družba. Toda gospod Mirodolski ni trpel lenuha pod svojim poveljem, da bi sedel, gledal in jedel. Vsak je imel svoje delo. Treba je bilo po gozdu iskati suhih vej in korenin. Ali to ni bilo tako lahko, kakor bi morebiti kdo mislil. Gospoda Mirodolskega gozd ni bil zanemarjen; lepo je bil posnažen in pospravljen, tako da je bilo dobro iskati, da se je dobilo kaj suhljadi. Korenine so bile gospodu Mirodolskemu posebno ljube, ako je kje katera prosta, suha ležala; Bog ne daj, da bi kdo katero živo izrul! In vendar bi si ne upali trditi, da ni kdo, zlasti Edvin, katere malo potegnil in posilil, ki je samo s koncem gledala iz tal; gotovo je to, da jih je ravno on največ nanesel; po sreči gospod Mirodolski ni imel časa, da bi jih tako natanko pregledaval. Radovan je splezal na mnogo drevo, kjer je videl kako suho vejico; in Breda je pobirala spodaj, kar je palo z drevesa. Gospa Jarinova ni mnogo koristila; delala je samo bolj navidez: pripogibanje se ji ni videlo posebno prijetno. Ko se je zdelo gospodu Mirodolskemu, da je drv dovolj nanesenih, dal jim je dovoljenje, da smejo posesti po travi okrog ognjišča ter gledati, kaj bode iz tega. Vse drugo namreč je bila njegova naloga. Najprej je bilo treba ognja. Kako ga je delal gospod Mirodolski? Nabral je za pest dobro suhega mahu, potem je vzel kresilo, kamen in gobo ter začel kresati, prav tako, kakor tu pa tam še dandanašnji kreše kak kmet, ki tobak zažiga. To zastarelo orodje je zvesto hranil za tako posebno priložnost. Ko se je iskra gobe prijela, zavil je tlečo gobo v pripravljeni mah ter vihtel ga v roki tako dolgo, da je začel najprej kaditi se in zadnjič goreti. Nato dene goreči mah na parobek in nanj poklada suhega drobiža; ko se ta vname, debelejših vejic, in ogenj je bil pripravljen.

Gospe Jarinovi, ki ni še prej nikoli enakega videla, zdelo se je čudno to početje gospoda Mirodolskega; ni si mogla kaj, da bi mu ne povedala svojih misli.

»Kaj pa pomenijo te čudne 'ceremonije', gospod? Kaj bi ne bilo bolj pametno ogenj z žveplenkami narediti? Kaj je treba toliko truda? In pa čemu smo pobirali vejevje po gozdu, kakor bi šivanke iskali? V skládalnici imate najlepših drv dovolj, celih in naklanih. Vzeli bi naročje polen, to bi bil boljši ogenj!«

»Vidite, gospa!« odgovori ji mirno, a določno gospod Mirodolski, »tega vi ne umete; to mora tako biti, prav tako in nič drugače; tako so ogenj delali in kurili noši pradedje, stari Slovani!«

»Tako je ogenj delal in kuril tudi vaš Isteklosem, ki ga imate tolikokrat v imenu.«

»Po pravici; zakaj Isteklosem je bil pošten mož, stare korenine, kakršnih ni več dandanes. Tudi Isteklosem je kuril tako, in dobro je kuril.«

»Tako, menim, so ogenj delali že v kamneni dobi.«

»Prav tako vendar ne, gospa! Kamna je bilo pač dovolj, dobrega kamna, in gobe menda tudi, samo če so jo znali strojiti; ali kresila ni bilo, vsaj takega ne, kakor je to, gospa!«

»Res prav imenitno je videti; jaz nisem še videla takega orodja.«

»Zdaj tudi ni tako lahko dobiti takega. S tem kresilom so moj oče kresali. Vidite, gospa, tako smo kurili, ko sem bil še mlad; lepa, staroslovanska šega, hraniti jo je treba, da se ne pogubi, kakor se jih je že toliko pogubilo. Vidite, tako ogenj delati, tako kuriti, to je tudi kos poezije, gospa! Pa še nekaj je, zakaj rabim, vsaj v gozdu, tako starinsko orodje. Starega moža poznam, ki zna izvrstno gobo strojiti. Nabral je in nastrojil gobe toliko, da zdaj ne ve kam z njo. Mož je menil, da bode delal dobro kupčijo z njo; blago je res dobro, a kaj je dandanes najboljša kresilna goba? S polnim vozom takega blaga je bil šel nekdaj v mesto; ljudje so se mu smejali, prodal ga ni za toliko, kolikor so mu voli potrebovali na potu. Popraševal me je, kako bi bilo na Dunaju s takim blagom. Hudo mi je bilo, a povedati sem mu moral, da tudi tam kresilna goba ni posebno v čislu.«

»Res!« oglasi se nato Edvin; »spominjam se, da sem mnogokrat tam videl Slovake, ki so jo poleti po Pratru ponujali ljudem, a ne spominjam se, da bi je bila živa duša kdaj kupila, tako da ne vem, o čem živé ti ljudje.«

»Vidite, gospod,« reče nato gospod Mirodolski, »prav takega, kakor so tisti Slovaki, ki prodajajo kresilno goba po Dunaju, si je misliti mojega Isteklosma, samo da on je bil precej višje in krepkejše postave. A govoriti sem hotel o svojem starem prijatelju, ki je hotel tržiti s kresilno gobo. Kaj hoče z vsem svojim bogastvom? Redkokdaj se oglasi kak star kmetič pri njem, ali kaj se to pozna toliki zalogi, katere bi dovolj imele za pet let vse slovenske dežele! Dobro se mu zdi torej, da časi tudi jaz katero kupim, samo da jih tako malo potrebujem!«

Med takimi pogovori je bil ogenj na pol pogorel; naredila se je bila lepa žerjavica, da si je sam gospod Mirodolski ni mogel lepše želeti. Iz nanesenih vej si je bil izbral dolgo palico, ki je bila že bolj drogu podobna; z njo razgrebe žerjavico in vanjo pomeče – zlata jabolka. A ne da jim miru, vedno jih preobrača s palico, da se preveč ne obžgó. Ko se jim je bila naredila črna skorja čez in čez, potem nagrebe izpod ognja, ki je pri strani gorel, nove žerjavice in vanjo jih popolnoma zakoplje.

Vse to, kar smo kolikor mogoče natanko popisali in upamo, da nam bode častiti bralec za to hvaležen – vse to je delal častiti mož s tako resnostjo in dostojnostjo, kakor da bi opravljal bogve kako sveto opravilo; govoril ni besede; tudi družba je molčala in gledala, kakor se spodobi. Ko se mu je zdelo, da je čas, dregne s palico najdrobnejšega iz žerjavice, pobere ga ter ga tehta v roki.

»Zakaj ga pa tako tehtate, gospod sosed?« oglasi se radovedna gospa Jarinova.

»To je tako,« odgovori ji gospod Mirodolski, »vročina spremeni močo, ki je bila v njem, v soparo in kadar ta vsa izpuhti iz njega, postane lažji in pečen je; ta bó, menim.«

Nato potegne nož ter mu začne ostrgavati črno kožo. Ko je bil lepo osnažen in čez in čez rumen kakor pečen kostanj, stisne ga, da poči in lepo zadiši; potem ga poda galantno in, kakor more, graciozno gospe sosedi. Strahóma ga prime gospa ter ga premetava iz roke v roko:

»O, to peče!«

»Taka jed se mora vroča jesti, le pihajte malo, gospa!« poučuje jo gospod Mirodolski.

»Duh ni napačen!«

»Tudi slast ni slaba, le pokusite; kakor kostanj! – Ne tako, lupiti ga ne smete, skorja je najboljša!«

»Res, kakor kostanj! Nikoli bi ne bila mislila, da je tako dober!«

»Ker niste še jéli tako dobro pečenega. Vsak ga ne zna tako!«

»To je res, gospod, hvala, komur hvala gre; peči ga znate. Ali kaj pa to? Takega noža nisem še videla nikoli!«

»To ni nož, gospa, to je – pipec!«

»Tudi staroslovansko orodje!« nasmehne se Edvin.

»Prav gotovo staroslovansko orodje,« pritrjuje gospod Mirodolski; »tudi pošteni pipec gine bolj in bolj iz sveta, kakor vse, kar je poštenega na svetu; jaz pri taki priložnosti ne rabim nikoli drugega noža.«

Nato se oglasi Radovan:

»Pravili ste nam, gospod Edvin, da ste videli na Dunaju v Pratru Slovake tržiti s kresilno gobo; ali se ne spominjate, da so imeli naprodaj tudi take nože?«

»Prav pravite, gospod Radovan, res, prav take so imeli, in spominjam se, da je časi res kak Dunajčan, menim da iz usmiljenja, katerega kupil za otroke.«

»Nekdaj smo jih kupovali otroci,« reče gospod Mirodolski, »na sejmu po starem krajcarju, večje pa po dva krajcarja, in vesel je bil in moški, kateri ga je imel. Zdaj niso otroci več s tako malim zadovoljni. Njega dni je bilo vse drugače!«

Po teh besedah sune zopet drugega iz žerjavice, očedi ga ter poda ga Edvinu, ki mu je šel tudi prav v slast; trdil je, da mu ni nikoli nobena jed tako dišala. In tako so dobili po vrsti vsak svojega; zadnji je bil, kakor se spodobi, sam gospodar na vrsti. Potem pa odloži gospod Mirodolski svoje orodje ter leže v travo, rekoč:

»Moja dolžnost je storjena; zdaj pa vsak, kakor se mu ljubi!«

To pa vendar ni bilo spodobno, da bi se gospa Jarinova sama trudila; Radovan prevzame njeno postrežbo. Zdaj odkrije Breda košarico, ki jo je bila s seboj prinesla ter postreže družbi s plečetom in surovim maslom, tako da so imeli pravo večerjo. Vsi so bili dobre volje, zlasti gospa Jarinova.

»Še enega, gospod Radovan, a šteti ne smete!«

Tudi mi ne povemo, koliko jih je bila pojéla gospa, da bi se kdo ne pohujševal.

»Za pijačo nisi skrbela, Breda?« vpraša gospod Mirodolski. Breda vstane ter prinese iz košarice steklenico vina; Zora pa vzame vrč in gre po vode k bližnjemu studencu. Prvi kozarec ponudi Breda gospe. Gospa ga pokusi, rekoč:

»Gospod sosed, ta kapljica ni rasla v Mirnem dolu!«

»Ne zabavljajte, gospa, če hočete, da ostaneva dobra soseda,« odgovori ji gospod Mirodolski, »videli boste, kako bo letošnje, če Bog da srečo!«

»Na vaše zdravje, gospod sosed, da bi čez leto in dan v taki lepi složnosti in prijaznosti, tako srečni in veseli vašega pili, kakor zdaj tega pijemo!«

V tem trenutju pride Zora z vodo. Ko čuje te besede, obledi; po vsem životu se trese, toliko da ji ne pade vrč iz roke. Dobro, da ni bilo nobeno oko obrnjeno vanjo.

»Veste gospod,« vpraša gospa Jarinova svojega soseda, »veste, gospod, kako se mi zdi da tu ležimo, kurimo, jémo in pijemo? Kdo ugane?« Odgovori so se hitro vrstili:

»Kakor ljudje v zlati dôbi, 'ut prisca gens mortalium'!«

»Kakor stari Slovani!« –

»Kakor grški vojaki pred Trojo!« –

»Kakor pastirji!« –

»Kakor cigani!« –

»Vi ste zadeli, gospod sosed, prav kakor cigani!«

»'Dulce est dissipere in loco', kakor pravimo Latinci, tetka!« pristavi Edvin, »dobro je, če človek časi malo iz ojnice stopi; na tvoje zdravje!«

Sonce je bilo zašlo; hladno je prihajalo, tolikanj prijetneje se je sedelo in ležalo okoli gorkega ognja. Ko je bil odpel večerni zvon, ko je bilo tako tiho, tako mirno vse, po gozdu in dolini, reče gospod Mirodolski:

»Še nekaj pogrešam; pesem bi se tu tako lepo razlegala; Zora in Breda, zapojta nam tisto žalostno pesem, ki jo tako rad slišim?«

In deklici zapojeta:



Leži mi rávno poljé, leži,

na polju cvetó cvetice tri,

cvetice tri!





Cvetica prva govori:

Oh, mene glávica boli,

hudo boli!



Hudo me glávica boli,

pomagaj mi, sestrica ti!

sestrica ti!



Kako ti bom, sestrica ti?

Oh, mene srčece boli,

hudo boli!



Pomagaj nama, sestrica ti!

Ne morem, udje so mi težkí,

tako težkí!



Studenček po polju mimó hiti,

cveticam takó on govori,

oj govori:



Oj tiho, tiho, cvetice tri!

saj skoraj zora zazori,

oj zazori!



Prišlà bo kosa, sestrice tri,

vsem trem vam glavice pokosi,

oj pokosi!





XI



Drugi dan popoldne je sedel gospod Mirodolski sam na vrtu. Zora in Breda sta bili v gradu. Bil je lep jesenski dan; pridno so obirale čebele jesensko cvetje, dasi ne tako vesele kakor o gorkem poletju. Med njimi so se trudili in kakor nejevoljni brenčai okorni čmrlji. Po drevju je bilo vse živo; družine sinic, gotovo znamenje jeseni, bile so se preselile sem iz severnih krajev in polastile se drevja; hrane iskaje so se zibale po vejah in po deblih so plezali in potrkavali neutrudni kovački. Vse je bilo živo in veselo po Mirnem dolu; ponosno je stopal Kokodin s svojo kurjo družino po vrtu; bil je svojim podložnim vedno skrben gospodar in oster vladar; ne da bi se bil kdo upiral njegovi oblasti, ali mladi zarod se je začenjal čutiti, kar mu ni bilo videti nič prav po volji. Rdeči grebeni in podbradki so rasli bolj in bolj mladim petelinčkom; zdaj pa zdaj je tudi že kateri poskušal svoj: kikiriki, ali petje je bilo še silno okorno in hripavo, tako da je Kokodin zaničljivo in nejevoljno stresal modro glavo, kakor da bi hotel reči: Tebe se mi ni še bati in deset takih! Kako drugače se je razlegalo njegovo petje po dolini, kakor bi veliki zvon zapel! Vendar so mu dajali mladi paglavci mnogo opravka. Vsak čas sta se sprijela taka dva poredneža kje na strani; blizu si nista upala; po navadi je bilo dovolj, da je srdito zakokodal nad njima; samo redkokdaj mu je bilo treba z ostrim kljunom poudariti svojo voljo, kar je vselej za več časa zaleglo. Kara Mustafa je pasel lenobo po svoji stari navadi, kakor mož, ki je storil svoje dolžnosti. Perun je ležal poleg svojega gospoda; časi je dvignil svojo težko glavo, pogledal ga s svojim umnim očesom ter pomigal z repom, kakor da bi hotel reči: Lepo domovje imamo in vse je v redu.

Vesel je bil gospod Mirodolski – zakaj bi ne bil? Res, lepo domovje je imel in vse, česar si more želeti človeško srce. Srečen bi bil, kolikor more biti človek srečen, ko bi mu ne bil kalil oblak jasnega obnebja. Ali ta oblak ni bil teman; bel je bil in svetal in zlatom obrobljen.

Spomin na drago družico, ki ga je tako zgodaj zapustila, ni mu prizadel več, kakor nekdaj, bodeče bolečine v srcu. Pač bi bilo lepo, ko bi mu sedela zdaj na strani ter gledala in uživala z njim vso to lepoto; ali človek ne sme biti popolnoma srečen na svetu!

Zbujal se mu je preteklega življenja spomin; podoba se mu je vrstila za podobo pred očmi; gledal je jasne podobe in bil je zadovoljen. Res, človeško življenje ni vedna veselica; solzna dolina je zemlja res, polna trpljenja; in če ne trpiš sam, vidiš druge, ki trpe. Ali kaj hočemo? Kaj pomaga vedno samo premišljevati žalostno stanje človeštva, zarivati se tako rekoč v svojo nesrečo in križem roke držati? Dela naj vsak po svoji moči, vsak po svojem stanu, da se vedno bolj lajša in boljša žalostno stanje človeštva. In da je to mogoče, kdo bi tajil? Človeška roka spreminja zemlji lice in pogled v zgodovino, kolikor je vidimo pred seboj, nam kaže, da človeštvo napreduje, da vedno večji del človeštva živi človeško življenje. Samo pravega spoznanja je treba, samo dela je treba in bratovske ljubezni!

On je pregledaval v duhu svoje življenje in vest mu je pričala, da ga je v vsem dejanju vodilo to prepričanje. Vest mu je pričala, da nikoli nikomur ni nič hudega želel ne storil. Ali je pa tudi njegovo življenje kaj koristilo človeštvu? Vsaj prizadeval si je in trudil se po svoji moči. Učil je mladino, dobro seme je sejal in upati je pač smel, da ni palo vse na skalno, peščeno zemljo, da tu pa tam zrno požene kal ter obrodi dober sad. Najbolj pa je učil, največ je koristil blagi mož s svojim zgledom. Po vsej pravici je smel reči svojim učencem: Ne poslušajte samo mojih besed, glejte tudi moja dela in ravnajte se po njih. In res, težko je bilo videti moža, govoriti z njim, da bi se človek ne bil boljšega in blažjega čutil. – Kakor prerok je bil med mladino; nebeški mir je kraljeval na njegovem obličju; iz vsake besede njegove, iz vsakega pogleda je govorila plemenitost, dobrota njegovega srca. Najsurovejši človek se bode težko nespodobno vedel pred vzvišeno, sveto podobo; tako je že sam pogled njegov krotil in blažil vsakega, kdor se mu je bližal. Slavne so reke, ki poleg trgov in mest valé ponosno svoje valove ter nosijo čolne in ladje z blagom obložene; ali koristen in dobrotljiv je tudi potok, ki v svojem gornjem toku vrti tu pa tam kako mlinsko kolo, potem pa se vije umirjen in učiščen po ravnini, napaja travo in cvetice na polji in ptice izpod neba; in ribice se igrajo v bistri vodi njegovi. Takemu potoku brez imena je bilo podobno njegovo življenje in dejanje, vse bitje njegovo. In ako bi mu bilo v tem trenutju ločiti se od življenja, mirno bi lahko zaitisnil trudne oči, rekoč: Živel sem in življenje moje ni bilo čisto zastonj. Moje ime ni zapisano v zlato knjigo človeštva; svet me ne bode slavil, ne bode mi stavil spomenikov; naj me pozabi svet, če me je kdaj poznal; moje življenje vendar ne ostane čisto brez blagodejnega sledu. In če me pozabi ves svet, nekoliko časa bo živel moj spomin v hvaležnih srcih mojih otrok.

Toda kaj mi hodijo po glavi take mrtvaške misli sedaj, ko sem še tako zdrav in krepak, ko se mi obeta lepa vrsta mirnih, srečnih dni v družbi mojih otrok! Jesen je tudi v mojem življenju, a jesen je pravi čas mirnega uživanja; veselimo se jeseni!

Vesel je bil gospod Mirodolski in veselo je bilo vse okoli njega.

Pri tej priči plane Perun kvišku, vrtne duri se nanagloma odpró in pred gospodom Mirodolskim stoji Breda brez sape, bleda kakor zid in trese se po vsem životu kakor golobica, ki jo je imel kragulj v ostrih nohteh.

»Kaj ti je, dete; govori, kaj se je zgodilo? Kje je Zora?«

»Zore ni, oče, Zore ni!«

»Kaj govoriš, dete, pomisli, kaj govoriš; kje je Zora?«

Dekle se je bilo zgrudilo onemoglo na klop.

»Oddahni si, dete, potem govori, kje je Zora, kaj je z mojim otrokom! Ne boj se, dete; bolj me prestrašiti ne moreš, kakor si me že; povej mi vse, naj bo še tako strašno; poglej me, vsa kri mi je šinila k srcu, govori, da mi ne poči srce! Ali je že živa? Govori!«

»Živa!«

»Hvala Bogu, najtežji kamen mi je s srca!«

»Živa, oče, in zdrava!«

»Kaj me torej tako strašiš po nepotrebnem, dete! Kaka nesreča jo je mogla sicer zadeti, da si tako prestrašena in da tudi očeta tako strašiš?«

»Vaša hči se je izgubila, oče!«

»Izgubila! Bog ne daj hujše nesreče! Iskat jo pojdemo; sklicati hočem ves Tihi dol in spraviti na noge; preiskati in preobrniti hočemo vse gozde, stakniti vsa kota, da jo najdemo; preden sonce zaide, bodemo sedeli tu na klopi in veselili se izgubljenega in zopet najdenega otroka. Mirna bodi, Breda; tu ostani in čakaj malo, skoraj se vrnemo z izgubljeno ovčico in smejali se bodemo tebi in tvojemu praznemu strahu.«

»O moj Bog, moj Bog! Vi me ne umete, oče! Zastonj bi iskali svoje hčere po gozdih, ne najdete je. Moj Bog, moj Bog, kako naj govorim, kako naj vam odkrijem strašno resnico! Govoriti moram, povedati vam moram vse, oče, predolgo že sem molčala. Vaša hči je šla – z Edvinom je šla, bogvekam!«

Kakor strela so zadele te besede ubogega moža.

»Moja hči – z Edvinom! – Ali veš, kaj govoriš, nesrečno dete? Reci, da ni res in, kakor sem star, zavriskam in zavrtim se z veselja! Zora, moje dete, moje oko, punčica mojega očesa, bi mi bila vzeta; uplenjena, iztrgana; kragulj bi bil ugrabil mojo golobičico? Kje sem bil, kaj sem delal, da nisem čul njenega krika, ko je klicala na pomoč svojega očeta! Kje si bila, moja hči, da nisi slišala njenega vpitja? Kako je bilo? Govori!«

»Kako je bilo, oče, saj sama prav ne vem, kako je bilo. Na vrtu smo sedeli. Jaz sem bila z gospo v pogovoru. Zora in Edvin sta bila vstala in sprehajala se sama po vrtu. Čez nekaj časa pogledam za njima; nikjer ju ni bilo videti; nemirna sem bila, gospa se je norčevala: nič se naj ne bojim, ne bodeta se izgubila, saj nista tako majhna. Jaz nisem imela miru; za njima grem, kličem Zoro, nič odgovora! Ves vrt sem obletela, iskala in klicala; vse zastonj! Strah me je bilo; gospa pride za mano, kliče Edvina; nič odgovora! Gospa je bila še vedno dobre volje, tolažila me je, da naju samo strašita; jaz ji nisem mogla verjeti; strašna misel mi je jela rojiti po glavi. Ko je videla gospa, da se ne dam potolažiti, gre v grad; malo naj počakam, skoraj bodeta tukaj. Jaz čakam in čakam; čez nekaj časa, meni se je zdelo strašno dolgo, pride, vsa preplašena! Težko je bilo spraviti besedo iz nje. V njegovi sobi je bila, tam je videla, da je vse izginilo, kar je bil s seboj prinesel. Sedaj ni bilo več dvoma, da je odšel, skrivaj odšel; nihče ga ni videl, kar jih je v gradu. Hitiva proti cesti pod gradom; pri cesti na njivi zagledava kmeta; gospa ga vpraša, ali ni videl, da sta šla dva taka in taka tod. Mož odgovori, da je videl, ko sta dva gosposka, moški in ženska, sela na voz, ki je stal pod gričem, in urno se odpeljala po cesti.«

»Na katero stran?«

»Proti mestu.«

»In kaj je še pravil mož? Ali ni dejal, da se je branila, da je vpila, klicala: Pomagajte, kdor je živ!«

»Tega ni dejal, oče; morebiti zato ne, ker ga ni nihče vprašal.«

Vsaka beseda očetova je pričala ubogemu dekletu, da ni še na pravem sledu, da mu je znano samo pol resnice; ona je vedela vso, vse ji je bilo jasno. Vendar kako bi bila mogla sirota razodeti mu žalostnejšo polovico; saj je bil mož že zdaj tako potrt, tako uničen, da sirota ni strpela gledati mu v lice, v bledo, upalo lice.

Nekoliko časa molči, kakor da bi se ne zavedel, potem zopet spregovori; glas se mu je tresel, ko je govoril:

»In kaj si delala ti, nesrečno dete? Zakaj nisi letela povedat očetu?«

»Sama ne vem, kako je bilo potem; črno se mi je storilo pred očmi; menda sem bila omedlela; v postelji sem se zbudila, gospa je stala poleg mene. Vstala sem, kolena so se mi šibila; vendar morala sem domov s strašno novico! Gospa me je spremljala in podpirala po potu. Pri ograji me je pustila, ni si upala pred vaše obličje.«

»O ta ženska, ta nesrečna ženska, da bi je ne bil nikdar videl; ona mi je vsega kriva!«

»O ne dolžite je, oče, gospa je nedolžna; ko bi jo videli, kakšna je, v srce bi se vam smilila, oče!«

»O kje ste bile moje oči, kam ste gledale, ko je volk zalázoval ovčico! Ali kaj stojim in besedujem in tožim? Na pot; stare noge, za njim, za njim, in ko bi bilo iti do zadnjega konca sveta! Dekle, pojdi mi po klobuk in palico; ne vrnem se prej, spal ne bodem pod to streho, preden najdem in prinesem nazaj izgubljeno ovčico! Moje dete vpije po meni in jaz tu stojim! Hitro, dekle, kaj stojiš in me gledaš molče s tistimi očmi; ravno take so njene oči, ki jih zdaj žalostno obrača proti meni. Urno, na pot! Jedi naj ne bode v moja usta, kaplja naj mi ne zmoči jeziika, dokler ga ne najdem. Pobijem ga, kakor vola ga pobijem, s tole pestjo!«

Ko je bil izgovoril z grmečim glasom zadnje besede, pride mož, neznan mož, ki mu poda pismo, potem urno odide. Govoril ni besede; videti je bilo, da se mož ogiblje vprašanja: kdo in od kod? Gospod Mirodolski vzame in razpečati pismo. Ko zagleda znano mu pisanje, vesel zavpije:

»Kje si, Breda? Sem pojdi; poglej, kaj sem dobil; ali poznaš to pisanje! Zdaj je vse dobro! Najdeno je izgubljeno dete! O zdaj je vse dobro! Čakaj malo; najprej ga jaz preberem; meni je pisano; Zora piše očetu! O srečne oči, da vam je dan tako lep pogled! O ljube oči, toliko veselja mi niste storile, odkar vas nosim v glavi!«

In vesel začne brati pismo. Še ga ni bil prav prebral, ko se zgrudi na klop. Ubogo dekle ga gleda s plahimi očmi:

»Kaj vam je, oče?«

»Nič!« odgovori ji z zamolklim glasom. Dolgo časa molči; potem zopet začne:

»Kaj mi je, vprašaš? Strela je udarila v mé; ali kaj? In vendar je jasno nebo; iz jasnega strela, kakor pravijo, prej nisem verjel, da je mogoče; iz jasnega strela! Ali je oblačno? Poglej, dekle, jaz ne vidam dobro, megleno mi je pred očmi; stare oči, slabe oči! Sicer mi je dobro, tako lahkega se čutim; plesal bi, ko bi mogel! Kam je moja moč? Malo prej še sem se tako krepkega čutil, in zdaj me vsak otrok z mezincem prevrne! Čudno, čudno! Košček belega papirja, nekaj črnih kljuk in zvijač, ki gomazé in plešejo po njem – in to ima tako moč! Vzemi, vzemi, dekle, da boš videla, kako čudno moč ima to branje v sebi. – Kako je zdaj čuden svet, ves drugačen, prav kratkočasen: ptice plavajo po vodi, ribe letajo po zraku; krokarji so beli in črni so golobje. Jagnje gre za volkom in otrok zasaja meč v prsi očetu! To se mi ne zdi prav; prej je bilo lepše: Spoštuj očeta in mater! Tako je bilo prej, zdaj je vse drugače; druga vera, druge misli, druge navade! Jaz sem že prestar za novi svet; ti si še mlada, dekle; zate so ti novi nauki. Kaj stojiš in gledaš starca, ki je že otročji in ne ve, kaj govori. Pojdi, pojdi tudi ti, obesi se komu na vrat; mlado si in čedno si tudi še precej; ni zlodej, da bi ne našlo kakega mlečnozobega, rdečeličnega paglavca, ki te vzame za kratek čas! Kaj me gledaš tako pobožno, tako nedolžno! Jaz nič več ne verujem; ona je gledala tudi tako, in vendar! – Pa preden greš, beri, beri, nič se ne brani; beri, da boš videla, kako lepo zna pisati tvoja sestra. Beri, jaz hočem, da bereš, ali ne velja nič več moja beseda?«

Dekle vzame pismo v roke in bere:

»Oče! Pa saj ne smem več imenovati vas očeta. Sama sem pretrgala, z grešno roko sem pretrgala sveto vez, ki veže otroka z očetom. Bog mi je priča, kaj sem prestala; vi sami bi imeli usmiljenje z menoj, ko bi vedeli, kako sem se borila, koliko sem trpela skrivaj pred svetom in pred vašimi očmi. Zmagala je ljubezen! – Kolikokrat sem hotela pasti pred vas na kolena, razodeti vam vse, povedati vam: da ne morem biti nikdar Radovanova, da ljubim drugega z vso močjo prve ljubezni! Imela nisem dovolj moči. In zdaj sem vam to storila! Ne prosim vas odpuščanja, oče; pregreha moja je prevelika; vendar ne preklinjajte svojega nesrečnega, izgubljenega otroka. Ne preklinjajte Edvina, sama sem kriva. Edvin je dobrega srca; skoraj, upam, prideva, mož in žena, prosit vas odpuščanja; ali pa vas ne bodem videla nikdar več! – Breda, miluj svojo nesrečno sestro, odpusti ji, ako moreš in bodi zvesta tolažnica ubogemu, očetu. – Povedati ne smem, kje pišem to pismo, ki ga poljubljam in močim z vročimi solzami!«





XII



Strela, pravijo, rada udari dvakrat v eno mesto. Kjer se je vselila nesreča, obsedi in rada pride druga za njo. Besede ni govoril Radovan, tožbe mu ni bilo iz ust, solze mu ni bilo v oko, ko je zvedel strašno vest; zadela ga je naravnost v srce! Duša mu je otrpnila, telesne moči so mu odrekle. Bolečina mu je bila zasadila ostro želo v srce s tako močjo, da se je želu odlomila ost; brez čuta je bil, brez jasne zavesti.

Malo dobrega je bil užil Radovan v svoji mladosti; trnova mu je bila pot skozi življenje od skromne očetove hiše do daljnega velikega mesta, kjer se je pripravljal za učiteljski stan. Lahko bi bil dobival dovolj podpore od gospoda Mirodolskega, kateri ga je ljubil kakor svojega sina; a Radovan je hotel stati na svojih nogah. Zase je živel v tujem mestu, redko je zahajal v družbe svojih vrstnikov, redko udeleževal se njih veselic in tam ni bil najglasnejši med njimi. Zato ni bil posebno priljubljen svojim tovarišem; bili so celo med njimi, ki so ga po strani gledali, kakor da bi mu ne bilo prav upati. Vse to ga je bolelo, a ne motilo. Splošna sodba o njem je bila ta, da je priden, pošten, da mu ni moči očitati ničesar, a suhoparen, brez ognja, brez čuta. Radovan brez čuta, on, ki je imel srce tako polno ljubezni! A ljubezen je hranil zaprto in zaklenjeno v srcu; ni je kazal pred svetom, ni je razdajal kakor drugi, na drobno. Rad je imel vse ljudi, sovraštvu ni bilo prostora v njegovem srcu; a ljubil je samo dve bitji na svetu, svojo mater in nevesto svojo. Radovan je ljubil svojo mater, kakor more ljubiti svojo mater morda samo izobražen kmečkih roditeljev sin, ki ne potroša svoje ljubezni z objemanjem, poljubovanjem in sladkimi imeni; ki je imel, v velikem sijajnem mestu živeč, toliko priložnosti, spoznavati površnost in plitvost gosposkega ženstva in ceniti po pravi vrednosti zvesto srce, na skrivnem gorečo ljubezen proste slovenske matere! Svoji nevesti je hranil čisto, neoskrunjeno srce; skušnjave velikega mesta so ga zastonj vabile; on ni trgal za kratek čas pisanih cvetic, ki rastó ob potu. Ljubezen mu je bila svet čut, ne igrača, ki jo človek zamenja z drugo, kadar se je prejšnje naveličal. Mladost mu je bila čas dela, ne uživanja; kar ima življenje lepega in sladkega, naj mi hrani, da pride čas, nepokušeno, nenačeto. Po vsi pravici si je smel Radovan obetati lepo, veselo prihodnost, zasluženo z delom in trudom, z zmernostjo in zatajevanjem. Pogled v jasno prihodnost mu je bil tolažba in podpora, ko so mu pešale moči, ko mu je upadalo srce v življenja trudu in boju. Naj mu je bilo še tako temno obnebje, dve prijazni zvezdi sta mu sijali, razsvetljevali mu pot.

In teh dveh zvezd, v kateri se je oziral z vero, upanjem in ljubeznijo, teh dveh zvezd se mu je ena utrnila! Dve bitji je ljubil na svetu, in eno je izgubil, kako izgubil! Da bi mu smrt vzela nevesto, ta strašna misel ga je res plašila v črnih trenutjih; kakor môra mu je ležala časi na prsih; a stresel se je in zavedel: to ni mogoče, ta sreča mora biti njegova; zagotovljena mu mora biti edina ta, saj se je vsi drugi rad odpovedal! In zdaj! Česar si ni smel misliti prej, to bi mu bilo zdaj tolažba! Ako bi mu jo bila vzela nemila smrt, krvavelo bi mu srce; obiskoval bi jo, solzé bi točil na njen grob in solzé bi mu lajšale bolečino. Izgubil bi jo bil in vendar ne popolnem izgubil; v srcu bi hranil njen spomin čist in svetal, v srcu bi mu živela jasna njena podoba; gledal bi jo, pogovarjal se z njo v tihih trenutjih; ne bil bi sam!

In vendar mera njegove nesreče še ni bila polna. Mati mu nanagloma zboli, zastonj je bila vsa pomoč. Sirota že prej ni bila trdnega zdravja, sinova nesreča ji je presunila srce. Radovan je ljubil svojo mater; nesli so mu jo v grob in on ni potočil solze. Zdelo se mu je, kakor da bi se vse v sanjah godilo. Obilo mero trpljenja more prenašati človeško srce, kar preseza to mero, tega ne čuti več. Narava ni dobra mati človeku, vendar za edino to naredbo, ki kaže neko usmiljenje do ubogega otroka, bodimo ji hvaležni; ko bi mogel človek trpeti brez konca, ko bi mogel čutiti brez meje bolečino na bolečino, kolikor jih more zadeti človeško srce – grozna misel!

Sam je bil Radovan, tako sam na svetu; zapuščen kakor otrok, ki se je izgubil v temnem gozdu! Kam naj bi se bil obrnil, kje iskal tolažbe; pri gospodu Mirodolskem in hčeri njegovi, ki sta bila sama tako potrebna tolažbe? Teman mu je bil svet, dasi je tako lepo sijalo sonce na jasnem jesenskem nebu. Njemu je bilo sonce zašlo; končana mu je bila pot, kaj naj bi ga še vezalo na življenje? Pusto in prazno mu je bilo vse; oko mu je gledalo, a jasno ni videlo ničesar; ves svet mu je bil kakor z mreno preprežen. Temne misli so se mu podile po glavi, nejasne, brez določene oblike, kakor po nébesu oblaki. Kakor ranjena zver je pohajal po gozdu, brez počitka, brez hrane; kakor hudodelnik se je ogibal človeškega obličja. Kako prijazen je bil prej z ljudmi, kako rad se je pogovarjal s svojimi sosedi! In zdaj! V srce ga je zbodlo, kadar je zagledal človeški obraz. V srce se je smilil ljudem, dasi so poznali samo polovico njegove nesreče!

Ubogi Radovan! Tako nesrečnega se čutiš, kakor meniš, da ni bil nikdar človek na svetu nesrečen! In vendar, kaj se ti je zgodilo, kaj te je zadelo? Smrt ti je vzela mater; ljubil si jo, z njo si želel živeti, z otroško ljubeznijo slajšati ji življenja večer, v obili meri povrniti ji vse, kar je sirota zate storila, trudila se in trpela. To veselje, to sladko nado ti je razdrla smrt z nemilo roko. Velika izguba, huda bolečina; a tolaži se, pomisli: naravni zakon je, da gre mati pred sinom iz sveta! Izneverilo se ti je dekle, katero si ljubil, v katero si stavil vero in up. Če te vse zapusti, če te vse izda, ona, upal si, ostane ti zvesta. Zapustila te je, zavrgla je tvoje zvesto srce, šla je za drugim; kaj je nji vsa tvoja ljubezen in zvestoba; kaj nji to, da ti je vzela vero v človeštvo, da ti je zamorila mladost, uničila nade polno življenje! Ti se čudiš, da še sonce sije, da še zemlja zeleni in po nji hodijo ljudje, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo. O Radovan, Radovan! Kako slabo poznaš ti življenje! Med knjigami ti je pretekla mladost in iz knjig se ne spoznava življenje. Svoj svet si snoval si v svojih sanjah, a ta vzorni svet kako malo je podoben svetu, kakršen je v resnici! Srečno si živel v svojem zračnem domu, prišel si na zemljo in noga se ti je spotaknila o prvi stopinji! Vso svojo vero si stavil v eno bitje, v stvar s človeškim obličjem, z lepim ženskim obličjem, in to bitje se ti je izneverilo! Na eno ladjo si bil naložil vse svoje blago, vso svojo srečo, in ta ladja se ti je razbila! Jo li to modrost, je li to sad tvoje učenosti? Malikoval si in bridko se pokoriš za svoje malikovanje. In vendar, kdo bi te grajal? Koliko blagih mož je bilo pred tabo, katerim se je godilo enako, in koliko jih bode za tabo! In če ti poči srce, vedi, da nisi prvi in da tudi zadnji ne bodeš! O žalostna, krvava ironija! Kaka demonska moč žene tolikokrat ravno najblažjega moža z nepremagljivo silo, da slep na desno in na levo hrepeni samo po enem: po nestanovitni, omahljivi ženski! Zakaj je ravno njegova ljubezen tako neskončno globoka! Zakaj mora biti tako? Ne bi li bilo morebiti bolje, da bi bil tudi on, kakor jih je sto in sto drugih okrog njega, lahkih misli in lahkega srca? Koliko bridke nesreče bi bilo manj na svetu!

Krepki hrast, kateremu gloje drobni črv osrčje, začne s časom hirati; listje se mu suši in rumeni; smrtna bolezen mu razgraja po udih. Radovan je trpel na skrivnem; preobili žalosti, ki mu je polnila srce, ni dal duška ne z besedo ne s solzó. Pereči ogenj, ki mu je, v prsih zaprt, razjedal srce, prime se mu telesa. Hude vročine mu razvnemajo kri, divjajo mu po udih, po možganih. Ko pride neko jutro Breda k njemu pogledat – sirota ni imela miru – najde ga na postelji, oblečenega; komaj jo je poznal. Hitro gre povedat očetu; pošljejo po zdravnika. Zdravnik pride z gospodom Mirodolskim in Bredo, pregleda ga in pravi, da je bolezen nevarna; pokoja je treba bolniku in najskrbnejše postrežbe. Ali težavo so imeli z njim. Prosil jih je: Pustite me! Kaj mi hočete, saj vam nisem nobenemu nič žalega storil! Pustite me, maj v miru umrjem! Stežka ga je preprosila Breda, da je použil nekoliko hladilne pijače; a nikakor ga ni bilo pregovoriti, da bi se pustil prenesti v Mirni dol. Njegov odgovor je bil: Pustite me tukaj; od tod imam bliže do matere; tu sem prvič zagledal ta žalostni svet, tu hočem zatisniti oči. Ne mudite me, mati me čakajo; čujte, mati me kličejo! Tiho, tiho, mati, skoraj bom pri vas; saj ne morem živeti brez vas; vi ste me radi imeli, mati, vi in nihče drug na svetu! – Nato utrujen zaspi. Zdravnik migne, da zdaj je čas, zadnji čas. V spanju ga prenesó v Mirni dol.

Žalost se je bila vselila v Mirnem dolu. Mirnega doma si je želel blagi mož na svoje stare dni, zato je imenoval Mirni dol svojo novo domačijo. Miren je bil zdaj njegov dom, a takega miru si pač ni želel, ko se je preseljeval v ta kraj!

Kako se je bil spremenil ubogi mož! Za deset let se je bil postaral; zapustile so ga bile dušne in telesne moči. Odljuden je bil in osoren; še svoji hčeri ni dal prijazne besede. Videti ni mogel ničesar, kar ga je spominjalo izgubljenega otroka. Tu je imela Breda priložnost, kazati svojo angelsko potrpežljivost.

Radovanova bolezen se ni obrnila ne na boljše ne na slabše. Skoraj ves čas je ležal v nezavesti; Breda je bila noč in dan poleg njegove postelje: stregla mu je kakor mati bolnemu otroku. Z roko mu je hladila razbeljeno čelo, kar je bilo videti, da dobro dé bolniku. Ali kaj je trpela uboga sirota? Kako ji je krvavelo srce, ko ga je slišala govoriti v vročinskih sanjah:

»Kaj bodete vi s svojimi dekleti! Metle jim v roke, da pometejo dvorišče moji kraljici. O kako je lepa moja kraljica, moja Zora! Kakor roža med osatom! Ne roža, bela je kakor lilija in čista in nedolžna kakor lilija! Lepa je in zvesta! – Zvestoba, pravijo, ne druži se z lepoto. Ljudje govoré, ker ne poznajo moje Zore. Knezi jo snubijo in kralji, iz daljnih dežel prihajajo, v deveto deželo je segel njene lepote glas. Klanjajo se do tal pred njeno lepoto; zlate krone si snemajo z glav ter jih pokladajo v prah pred njene noge. A moja kraljica sedi ponosna na svetlem prestolu; zaničljivo jih gleda in z drobno nožico se igra po tleh ter suje v stran blesteče krone. Idite, govori jim, knezi in kralji! Izbrala sem si že ljubega, ki kraljuje v mojem srcu; pastir je moj ljubi, bele ovčice pase na zelenem travniku in jaz jih bodem pasla z njim!«

In zopet čez nekaj časa:

»Prišla si, Zora moja; saj sem vedel, da prideš! Pa so me strašili hudobni ljudje, ki mi ne privoščijo moje sreče; dejali so mi, da si me zapustila, da si šla z mladim kraljevičem, ki je lep kakor pomladansko jutro! Res si zapustila dom in očeta, a šla si v daljne tuje mesto obiskat bolnega prijatelja, da ne bode tako sam. Tako sam sem bil in zapuščen; še matere ni bilo k bolnemu otroku. Ljudje pravijo, da so bolni; gotovo so hudo bolni, da ne pridejo k svojemu otroku. Ti pa si prišla, zlata zvezda mojal Nič te ni držalo, ne očetove ne sestrine prošnje; ni te strašila daljna pot! Prišla si in mehko svojo ročico mi pokladaš na vroče čelo. O položi mi jo sem na srce, še bolj vroče mi je srce od ljubezni do tebe. Kaj me gledaš s tako žalostnim očesom! Kdo ti je kaj žalega storil? O svet je tako hudoben, Zora moja! Vse nama zavida najino srečo. Strupene kače lazijo med cveticami po travi. Glej tam onega pisanega gada; tebe zalezuje, sladka nevesta moja! Beživa, beživa, Zora moja, zapustiva ta hudobni svet; svet noče, da bi bila srečna! Stisni se v moje naročje! V naročju te nesem čez hribe in doline; sovražnik je za nama! O hvalo Bogu; rešena sva! Glej, široko morje blešči pred nama; ladja naju čaka ob bregu; bela jadra so razpeta; urno v ladjo! Nič se ne boj, nevesta moja, pokojno je morje, prijazna sapica diše in morske ribice plešejo in spremljajo ladjo. Dalje, dalje! Glej, že naju pozdravlja zelen otok, prijazno naju vabi v mirno svoje naročje!«

Utrujen umolkne; mrzel pot mu je oblil čelo in težko sope. Čez nekaj časa spregleda; strmeče oči upira v svojo strežnico:

»Ti nisi Zora! Kaj hočeš ti, tuje dekle, pri meni! Kje je Zora? Ravnokar je bila tu; njena roka je bila v moji roki; kam si jo dela? Ti hočeš biti na njenem mestu, ti hočeš biti moja nevesta? Nikdar!«

In jezen sune od sebe roko deklice, ki ga je tolažila in mirila. In ko pride gospod Mirodolski sam tolažit bolnika, gleda ga debelo, rekoč:

»Kdo si ti, častiti starček? Znan se mi vidiš; zdi se mi, da sem te že videl nekje. Ti si Lear, kralj Lear si ti, otroška nehvaležnost ti je razorala častito obličje. Kje so tvoje hčeri, Lear? Nehvaležne so bile, ti si jih preklel in zdaj si nesrečen! In vendar vse to ni nič res. Breztelesna prikazen si ti, stara basen, otroška pripovedka; vse nič res; otroške nehvaležnosti ni na svetu. Izgini izpred mojih oči, hudó jim dé tvoja prikazen!«

Tako je bilo sedaj življenje v Mirnem dolu! In gospa Jarinova? Zapustila je bila grad takoj drugi dan po dogodbi, ki je uničila srečo sosedni družini. Vsa potrta je bila; ni čudo, čutila je žena, da je, četudi nehote, kriva nesreče. Nemogoče ji je bilo priti in posloviti se od svojega nesrečnega soseda. Poslala mu je pisemce z naslednjimi vrsticami:

»Gospod! Dasi predobro vem, da bodete moje ime, moj spomin preklinjali do konca dni, ne morem vendar iti od tod brez vsega slovesa. Tolažiti vas nimam pravice, tudi opravičevala se ne bodem; zastonj bi bila vsaka beseda, nesreča dela človeka krivičnega! Samo toliko vam rečem: Mnogo sem trpela v svojem življenju, vse moje trpljenje ni bilo nič proti, nesreči, ki me je z vami vred zadela. Kako rada bi vam podala roko v slovo, videla vas več ne bodem, a ne upam si pred vaše obličje. Zbogom, zbogom!«





XIII



Mračilo se je že, ko je stopal postaren mož po slabo uglajeni stezi preko gostega smrekovega gozda. Ni ga motilo, da so se mu noge, trudne ali nemarne, pogosto spotikale ob korenine, ki so se vzpenjale tu in tam čez stezo, debelim kačam podobne; ni ga plašila tema, ki je gledala tako strahovito z debelimi, črnimi očmi izmed goščave; dobre volje je bil, zdaj je žvižgal, zdaj popeval kratke pesmice s hripavim glasom, ki se pa vendar ni neprijetno razlegal po samotnem gozdu; zdaj je oponašal sovo, ki se je oglašala v smrečju, zdaj je metal svoje pokrivalo za netopirji, ki so mu preletavali pot. Mudilo se mu ni, kakor je bilo videti; počasi je korakal, dasi ni bilo videti gozdu konca ne kraja pred njim. Strah ga ni bilo; vse je kazalo, da je mož vajen gozda in noči. Tudi ni vedel, zakaj bi se bal; zlato in srebro in kar je sploh posvetnega blaga, ni ga težilo na svetu; in tudi, kar je imel na životu, težko da bi bilo mikalo razbojnika, ki preži za grmovjem ob cesti. »Vpričo razbojnika pel srčan bo prazen popotnik«, pravi rimski pesnik. Bal se torej ni naš popotnik, prazen je bil in razen tega je vihtel v zarjaveli roki krepka grčavo gorjačo in nekoliko korakov pred njim je mirnodušn stopal zvest tovariš: velik, kosmat pes; star je bil res in suh kakor njegov gospod; vendar ni mu bilo upati, tako hudo je gledal in nekaj zob si je bil še ohranil iz življenja nadlog za silo! Bal se ni, pravimo, naš popotnik, prej bi se ga bil kdo drug ustrašil, ako bi ga srečal sam v gozdu, zlasti ponoči; po vsi svoji prikazni je bil nekako v sredi med razbojnikom in beračem. Vendar ne bodemo ga dalje popisovali; bralec, ki nas je prijazno spremljal do zdaj, upamo, da ga je že uganil, njega in njegovega tovariša, ako se še spominja moža, katerega so bili prinesli na pol mrtvega v Mirni dol. Spominja se morebiti še čudnega tovariševega imena, njegovega gotovo ne; povedali mu ga nismo, ne vedoč, da ga srečamo še kdaj. Dajmo mu, kakor vsem osebam te povesti, izmišljeno ime, imenujmo ga Záboja. – Záboj torej je koračil pozno po gozdu. Ko se je naveličal žvižganja in petja, jel se je za kratek čas pogovarjati s svojim tovarišem:

»Kam se ti tako mudi, žival božja? Strah te morda vendar ne bo, kaj ? Če nama bo prenočiti nocoj v gozdu, saj ne bo prvič in zadnjič morebiti tudi ne. Brutus, Brutus! Meni se zdi, da si postal mehkužen na svoje stare dni; gorke večerje si želiš in mehke postelje starim kostem; po človeškem obličju hrepeniš, da bodeš prijazno z repom migal, da bodeš roko lizal človeku! Ali sem te tako učil? O Brutus, Brutus, ne zabi mojih naukov, ne izneveri se sebi in meni; ne žali me, ne delaj mi sramote! Ostaniva si zvesta; nikomur dobre besede, prijaznega pogleda; ne prilizujva se, ne prosiva; sovraživa, zaničujva kakor do sedaj človeka! – Lačen si? Ne bodi len; tod po grmovju poišči; zajca bi pač težko dohajal, ali kaka miška bi se ti še dala ujeti; ne bodi tako izbirčen, moj Brutus, za silo tudi mišje meso! In četudi miši ne ujameš, brez večerje ne bodeš, nič se ne boj; kos kruha imava, zasluženega, ne izprošenega; zaslužen kruh, dober kruh! Samo prositi ne; noben človek na svetu ni vreden najine prošnje! Vidiš, Brutus, kako lepo te učim! Ali ti me ne poslušaš; kaj imaš, kaj vohaš in cviliš, Brutus?«

Pes zares ni več poslušal; videti je bilo, da je našel nekaj nenavadnega ob potu. Vohal je in cvilil, z repom je migal ter obračal se proti svojemu gospodu. Záboj radoveden pospeši korake. Ko pride do mesta, kaj vidi! Ženska v gosposki obleki je ležala ob potu; mesec, ki je bil priplaval na nebo, obseval je mlado, bledo obličje. Oči so ji bile zaprte; Záboj je mislil, da spi; speče dekle v takem času, v takem kraju! Jame jo buditi, dekle se ne zdrami; vendar za trenutje odpre malo oči, potem zopet zamiži. Takoj je sprevidel Zaboj, da je dekle onemoglo in zgrudilo se ob potu. Upála lica so mu jasno pričala, da je sirota mnogo prestala, morebiti celo lakot trpela, gotovo pa je bila utrujena. Kaj začeti? Pomagati je treba, ali kako? Do bližnje vasi je dobro uro hodá in dekle ne more hoditi. V zadregi se posvetuje s svojim tovarišem po stari navadi:

»Kaj bo pa zdaj, Brutus? Pravo preglavico si mi nakopal s svojim vohanjem na glavo! Kaj je bilo meni tega treba? Ti stojiš in me gledaš; svetuj, kaj je storiti? Tukaj je vendar ne moreva pustiti, dasi ima človeško podobo. Jaz sovražim človeštvo, kakor veš; vendar človek ne more vedno ravnati po svojem prepričanju. Zdi se mi, Brutus, da toliko veš kakor jaz. Ne! Jaz nekaj vem, dobra misel, Brutus, prav dobra; kaj praviš? Blizu tukaj, kakih dvajset korakov od pota v stran, na desno, ima oglar Peter, najin prijatelj, svojo kolibo; saj poznaš Petra; prenočevala sva že pod njegovo streho v slabem vremenu. Dober mož, Peter! Zadeniva ter nesiva jo pod njegovo streho; človek stori, kar more. Ali kako bi se to najbolje nosilo? Ne spominjam se, da bi bi kdaj prenašal človeka. Tvoja pomoč mi bode, kakor vidim, malo prida; poskusimo tako, saj ne bode pretežko.«

In Zaboj vzame deklico v naročje, kakor jemlje mati dete iz zibeli. Čudno je bilo videti grčavega, zanemarjenega moža, s kako skrbnostjo in rahločutnostjo se je vedel pri tem nenavadnem poslu; popravljal in naravnaval ji je obleko, ki je bila v neredu, krilo ji je potegnil čez noge, da bi se ne videle, rekoč:

»Vidiš, Brutus, tako je treba! Pa kaj ti veš, kako se je vesti z gosposkim ženstvom! Kmet si bil, kmet boš, okoren neolikan, neotesan; jaz sem živel nekdaj med gospodo, malo da nisem bil sam gospod. Kajne, težko verjeti, ko me človek zdaj takega vidi? Kako je to lahko! Nesel bi jo do prve vasi; samo bojim se, da bi mi sirota ne ugasnila v naročju po potu. Očital bi si, ako bi se kaj zgodilo; nagle pomoči je treba!«

V takem pogovoru pridejo do kolibe; dekle je ves čas ležalo, kakor da bi spalo, možu v naročju. Koliba je bila temna, kar ni moglo biti po volji usmiljenemu Samarijanu.

»Nič luči! Peter je zdoma, pri svojem delu; križ! Kaj bo zdaj? Dobro, da je vsaj vrata pustil odprta; mož se ne boji tatov; ko bi človek vsaj vedel, kje tiči, da bi ga šel poklicat na pomoč. Pa kaj govorim, poskusimo, kar moremo; bo že kako!«

In oprimši stopa v temno, borno poslopje ter tiplje okoli sebe, da bi se ob kaj ne zadel z nežnim bremenom v naročju. V kolibi otiplje pogrnjeno klop, ki je bila oglarju za posteljo; nanjo položi dekleta. Posrečilo se mu je tudi, da najde kos lojéve sveče in kar treba, da se luč naredi. Srce se mu je olajšalo, ko je gorela luč in razsvetljevala ubožno stanico. Hitro poišče nekoliko stare obleke ter jo podloži dekletu pod glavo, da bi tako trdo ne ležala. Sezuje ji čeveljce, da bi si bolje počila.

»Do tu je bilo še vse po sreči!« govori sam s seboj; »sirota še diha, četudi po malem, iskrica še tli; treba vpihati jo do plamena. Tamle bo nekaj, saj sem vedel, da mož ne bode brez takega zdravila!«

In s police ob steni vzame stekleno posodo; drži si jo pred oči, rekoč:

»Malo, malo, vendar bo za silo; imenitna ni ta pijača, a koristna. Peter, brez tvojega dovoljenja!«

Odmaši posodo, vlije nekoliko kapljic dekletu na sence ter ga začne rahlo drgniti z dlanjo, potem drugo sence in zadnjič čelo. Ne brez uspeha! Dekle spregleda, gane z roko, ki ji je prej kakor mrtva ležala ob životu. Videti ji je bilo, da bi rada govorila, ali imela ni dovolj moči. Kmalu zopet zamiži; vendar mož je bil zadovoljen.

»Vem, kaj bi rada,« govori polglasno, »četudi povedati ne moreš; vode ti je treba; hitro po vode! Ti, Brutus, pa res nisi za nobeno rabo; ti stojiš in gledaš, pomagaš pa ne. Nocoj sem prvič nezadovoljen s tabo; ker že ni, da bi te kam poslal, ostani tu pri nji na straži; samo posode je treba!«

Pogleda po izbi in v kotu vidi lončen vrč; vzame ga ter urno odide. Vedel je za studenec, ki je tekel blizu oglarjevega domovja. Kmalu se vrne s polnim vrčem. Kozarca pač ni bilo pri hiši, vedel je, da bi ga zastonj iskal; znal si je pomagati. V votlo dlan desne roke vlije iz vrča vode, potem ji privzdigne z levico glavo in polno dlan ji nastavi k ustom. Ko je dekle začutilo hladno vodo, začne jo hlastno srebati in požirati. Voda jo je tako okrepčala, da spregovori s slabim glasom:

»Kje sem?«

»Nič se ne bojte; pri dobrih ljudeh!« tolaži jo Zaboj; »slaba streha, dobri ljudje! Samo mirni bodite; ne govorite mi, slabi ste, pokoja vam je treba; vse bo še dobro; meni zaupajte, ki sem vaš zdravnik; ne glejte me tako plašno; obraz in obleka ne obeta mnogo, vem; a na vnanjost ni gledati, meni verújte. Najbolje, da zaspite, ako mogoče.«

»Ker ste tako dobri, prosila bi vas –«

Mož ji ne dá izgovoriti; migne ji z roko, da naj bo mirna:

»Poskusite zaspati, ako mogoče; spanje, najboljše zdravilo; potem bomo že videli, kaj se da še storiti.«

Tako jo je tolažil; uganil je bil njeno željo, ali kako ji ustreči? Tekel bi v vas, kakor še nikoli ni tekel; ali dekleta samega pustiti – nevarno! Kaj, ko bi prikolovratil Peter? Dekle bi se ga ustrašilo, strah bi ji škodil. Res je imel večerjo pri sebi: toda kaj bo kos trdega kruha oslabelemu gosposkemu dekletu? Ko bi se vendar kaj našlo pri domu? – pri oglarju? Malo upanja; vendar poskusiti je treba.

Mož iztakne in preišče vsa kota. Imel je nocoj očitno srečo. Iz skrivne shrambe izvleče nekaj v papir zavitega.

»Kdo bi si bil kaj takega mislil?« govori zadovoljen in vesel; »glej, glej, stari dimež ti zajtrkuje kakor gospoda! Gotovo ima tudi mleko kje skrito; črnega, ne verujem, da bi pil, tako gosposki vendar še ni: poglejmo tam v oni lonček na polici! – Saj sem vedel! Peter, jutri boš brez zajtrka; nič ne dé, tolaži se: ti nisi edini poštenjak, ki gre zjutraj s praznim želodcem na delo. To bo nam za večerjo in brinovca tudi ne bo, pomagaj si enkrat z vodo!«

Že je gorel ogenj, skoraj brez dima; oglar je imel suha dirva. Prijetna gorkota se je širila po hladnem prostoru; dobro je dela otrplim udom oslabelega dekleta, ki je bilo zopet zaspalo. Pri ognju sta stala lončka za večerjo. Zaboj je netil ogenj in kuhal, Brutus pa, ki je videl, da ni potreba njegove pomoči pri kuhanju, spravi se k postelji ter začne lizati zdaj roke, zdaj noge spečemu dekletu. Lepo ga je bilo videti, kako mirno je stal, ko mu je bila v spanju položila roko na glavo; ni se ganil, da bi ne prebudil dekleta.

Voda je vrela v loncih; Zaboj pa je stal poleg ognja zamišljen, čudna misel mu je rojila po glavi; pomišljal se je in spominjal: tako nekako znan se mu je dozdeval ta ženski obrazek; in ta glas – gotovo ga je že čul nekdaj, ali kje? Misel mu ne da miru, obletava ga in nadleguje kakor sitna muha, ki je ni odgnati. Po prstih stopa proti postelji in gleda dekleta. Nemogoče in vendar ji je tako podobna! Nemogoče? Na svetu je vse mogoče in živemu človeku se vse lahko primeri! Vse zastonj; ni se mogel iznebiti spomina na hišo v prijazni dolini, kjer je ležal nekdaj tako, kakor leži sedaj tam ona deklica. V oni gostoljubni hiši je videl – ali se mu je samo sanjalo? – zdelo se mu je, da je videl deklico, veselo hčerko srečnega očeta – oči, lasje, obrazek, vse táko, in vendar vse takó spremenjeno! Če je res ona, kaj je sirota pretrpela v tem kratkem času! Čudno je bilo možu v srcu pri tej misli. Srce se mu je tajalo kakor led, ki ga obseva gorko pomladansko sonce. O da bi se motil, da bi ne bilo vse nič res!

Večerja je bila gotova. Prijeten duh, ki se je razlegal po izbi, prebudi dekleta; oči se ji žare, sirota je bila – lačna!

Dragi bralec, ali si že kdaj v svojem življenju videl lačnega, prav lačnega, gladnega, izstradanega človeka? Videl si ga, kajneda, in podal si mu hrane; in ko je tako prav hlastno in slastno použival podano mu hrano, povej, nič se ne sramuj: ali nisi čutil tedaj najvišjega, najslajšega veselja, ki ga mora čutiti človeško srce? Ako nisi imel te sreče, milujemo te, ti ne veš, kaj je največje veselje na svetu, ti ne umeš besed Zveličarja, ki pravi: Lačen sem bil in vi ste me sitili! – Mati, ki doji dete na prsih, ptica, ki mlade pita – kogar ne gane ta pogled, ni vreden človeškega imena. O človek, bodi dober, blag in usmiljen; usmiljenje, usmiljenje te povzdiguje nad vse stvari tega sveta!

Ali vrnimo se zopet v zakajeno oglarjevo kočo. Zaboj je sovražil človeštvo in vedel je zakaj. Srce mu je bilo odrevenelo; ali ko je videl, kako gre v slast ubogemu, tujemu dekletu pripravljena večerja, malo da ni skakal in vriskal s samega veselja! S kako radostjo je opazoval, kako so se ji zopet žarila obledela lica! Mati ne more čutiti slajšega veselja, ko vidi, da bolno dete zopet rado jé, gotovo znamenje, da se mu povrača tolikanj zaželeno zdravje.

Zaboj bi v temi trenutju ne bil menjal s cesarjevim kuharjem; tako ponosen je bil, tako sam s seboj zadovoljen. Ali tu ni bil samo kuhar, bil je tudi zdravnik in zdravniška vest ga je opominjala, da je treba hudo izstradanemu človeku po malem dajati jedi, da se oslabeli želodec počasi zopet privadi hrane. In res ji je hotel že od ust odtegniti na pol izpraznjeno posodo; ali ko ga je dekle tako milo pogledalo, ni si mogel kaj, pustil jo je piti v božjem imenu, dokler je bilo kaj v posodi. Ko se mu je hotela zahvaljevati, prestreže ji besedo:

»Že dobro, že dobro, govoriti mi ne smete, zdaj lepo zaspite in jutri zjutraj vstanete zdravi in veseli; tako, lahko noč!« Dekle mu poda roko, obrne se v stran in trdno zaspi. Zaboj ji še nekoliko posteljo popravi, potem ugasi svečo, ki je bila že skoraj do dna pogorela ter odide s psom iz stanice. Zunaj pod oknom napravi ležišče sebi in svojemu tovarišu. Nikoli ni še tako sladko spal – brez večerje!





XIV



Drugi dan zjutraj je še vse spalo po gozdu, ko sta bila že Zaboj in Peter v imenitnem pogovoru. Peter je bil prišel pozno ponoči domov; ko je čul Brutus od daleč njegove korake, zbudi hitro svojega gospoda, ki mu je ležal na strani. Zaboj plane kvišku, gre oglarju naproti ter mu razloži o kratkem, kaj se je zgodilo. Peter ni bil posebno bistra glava, vendar si je dal lahko dopovedati, kako se je v kratkem spremenilo njegovo stanje in kako se mu je vesti; sprevidel je takoj, da, sedaj nima več oblasti v svojem skromnem domu. Tudi o pijači in zajtrku ni bilo prepira; pošteni oglar je blagodušno vse odobril in potrdil, kar je bil storil Zaboj brez njegovega dovoljenja. Tudi on je prenočil, kakor Zaboj in Brutus, pred kolibo, v kateri je ležala mlada, tuja popotnica.

Pred dnevom ga je zbudil Zaboj; zdaj je bilo treba posvetovanja in ukrepanja. Tiho sta govorila, da bi ne zbudila spečega dekleta.

»Peter, do zdaj sem zadovoljen s teboj; in to ni kar si bodi, ako pravim jaz komu, da sem z njim zadovoljen, vedel si se kakor mož, poštenjak; ali kaj pa zdaj? Kaj početi z dekletom, ker sva jo že pobrala in vzela pod streho? Tako je ne moreva pustiti; kar je človek začel, treba, da konča; delo, na pol storjeno, ni nič prida, bolje, ne začeti. Peš je ne moreva pustiti od tod, dekle je še preslabo, omagalo bi na potu; voza tudi nimava, kaj meniš, Peter?«

»Tisto prav praviš, peš ne more dalje; dekle je, kakor si rekel, gosposko; jaz torej sodim, da bo iz mesta; tukaj pri nas ni gosposkih ljudi; do mesta je pa od tod dober dan hodá, zato ni da bi jo človek pustil peš na pot. V bližnji vasi bi se pač dobil voz, seveda ne tak, kakor jih je vajen gosposki svet.«

»Na volovskih kolih, po slabi, kamniti poti, ni da bi se vozilo tako šibko, slabo žénišče, iz tega ne bo nič, kaj drugega je treba ukreniti, Peter!«

»Kaj treba ukrepati? Če ne more od tod, potem ni drugega, nego da ostane tukaj tako dolgo, da si opomore. Streha je, postelja tudi, za živež se bo že kako skrbelo.«

»Živež, to je ravno, Peter, živež! Ovsen kruh, to vidiš sam, Peter, ni za take drobne gosposke zobčke; s prosenimi žganci, tistimi debelimi, kakršne imaš ti ob nedeljah in praznikih, tudi ne vem, da bi se sprijaznil njen želodček. Treba bo kaj boljšega, Peter, kaj bolj imenitnega, gosposkega! Zato je pa treba drobiža! Kaj se praskaš za ušesom, kaj se držiš kakor mačka, kadar grmi! Pri meni ne najdeš okroglega, če me na glavo postaviš; ti, Peter, ti imaš zaslužek, ne verjamem, da bi bil brez cesarske podobe. Poslušaj me, Peter; pametno besedo bom govoril s tabo; jaz nisem berač, nikoli še nisem prosil ne napósodo ne tako; česar potrebujeva jaz in moj Brutus, to si prislužim; tebi prvemu, Peter, hočem izkazati čast, kakršne nisem še izkazal nikomur; prosim te, ne zastonj; prosim te napósodo, samo toliko, da spravimo siroto na noge; v dveh, treh dnevih ti vse vrnem pošteno in zraven boš še kaj dobrega storil, kar je tudi nekaj vredno, če si pobožen. Delal bom pridno, kakor nisem še nikoli, če ni drugače, na njivi, na polju; dela je zdaj povsod dovolj; kopal bom, kosil, drva sekal, vse, kar mi pride v roke. Poštenega dolžnika boš imel, Peter!«

»Kdo pa je ta deklina, da se tako potezaš zanjo? Od kod je, zakaj se tako klati po svetu?«

»Deklina, klati, tako mi ne smeš govoriti, Peter, ako hočeš, da si ostaneva prijatelja. Jaz ne vprašam, kdo je in kaj je; samo to vidim, da je potrebna in to nama bodi dovolj, Peter! Ne pomišljaj se, Peter; vsak čas se lahko zbudi mlada ptička v gnezdu in odpre kljunček; kaj ji bova vtaknila vanj, da ga zopet zapre? Hitro, Peter, daj, da skočim v vas in prinesem, česar treba!«

»Saj bi, ali pri sebi nimam; noter se pa bojim, da bi je ne zbudil in prestrašil. Poskušal bom pa vendar.«

In pošteni oglar gre po prstih kakor tat v svojo kočo. Čez nekaj časa se vrne, vesel, z umazano mošnjo v roki; mošnjo izroči Zaboju, rekoč:

»Nič ni čutila; ná, kar imam; menim, da bo dovolj za nekaj dni, potem bomo že zopet videli, kaj in kako. Tisto pa, kar si govoril prej o tistem vračanju, veš, to ni tako natanko. Peter ni napačen mož, dasi je počasne glave in ne zna tako govoriti kakor ti. Pojdi in stori, kakor se ti zdi, jaz bom tukaj ostal, ako bi me bilo kje kaj treba.«

Zaboj ga ni več poslušal; izgubil se je bil že v hosti. Brutus, ki je ves čas zvesto poslušal ta pogovor, ni vedel, kam bi se dejal, da bi bilo prav; bil je brez povelja. Zadnjič sklene iti za gospodarjem, ali ta mu migne z roko, da naj ostane, in Brutus je ostal pri Petru; bil je zvesta, pokorna žival.

Tako urno ni morebiti še nikoli hodil Zaboj svoje žive dni, gotovo ne, odkar se je jel klatiti po svetu. Danes prvič se mu je mudilo. Ne da bi bil tekel, ali delal je korake, da so kaj zalegli. Plašno in radovedno ga je gledala veverica, ki je še malo zaspana skakala od veje do veje ter otresala jim jutranjo roso na urnega popotnika. Zajec zaspanec, ki je bil, tako zgodaj splašen iz gorkega ležišča, planil na gladko stezo, mislil je gotovo, da mu je smrt za petami, tako na vso moč je bežal pred njim.

Zaboj ni imel danes časa misliti ne na veverico ne na zajca; venomer je krepko korakal proti vasi; skrbelo ga je samo to, da bi vsega dobil, česar treba, in da bi se vrnil, preden se deklica zbudi. Imel je srečo; v vasi, ki je bila bolj trgu podobna, dobil je vsega, kar se mu je zdelo potrebno. Lepo in hvale vredno zdi se nam tudi to, da pri vseh svojih skrbeh ni pozabil poštenega Petra in škode, katero mu je bil storil. Ko je bil vsega nakupil dekletu, skrbel je tudi Petru za pijačo; sam se je vrnil ravno tak domov, kakršen je bil šel z doma. Nič posebnega, saj še ptica, ki gre po paše mladičem v gnezdu, ne jé sama prej, dokler ni nasitila mladega zaroda!

Dekle je še spalo, ko se je vrnil Zaboj obilo obložen; vsaj čuti je ni bilo. Petru se je odvalil kamen od srca, ko je zagledal Zaboja; težko ga je pričakoval, kaj, ko bi se zbudilo dekle, kako govoriti, kako vesti se z njo? Ves čas je premišljal, kako bi ji rekel, ako bi vstala in prišla iz kolibe: dobro jutro, ali kako? Zdaj je bil odrešen! Vojak, ki stoji v temni noči samoten na straži, težko da je tako vesel, ko se mu bliža malo vojaško krdelo z njegovim naslednikom, kakor je bil Peter, ko mu je Zaboj prinesel odrešenje.

»Nič novega?« vpraša ga Zaboj.

»Vse, kakor je bilo, nič se ni ganilo; dobro opravil?«

»Dobro, vsega dovolj! To je zate.«

Peter vzame svoj zajtrk in odide po svojih opravkih. Radoveden ni bil Peter; ko bi se bil obrnil v tem trenutju, videl bi bil tujo deklico, ki je šla ravno iz kolibe proti Zaboju. Bleda je bila kakor po bolezni, tudi omahovala je malo; a čisto oko je pričalo, da se ni več bati. Blagodejno spanje jo je bilo lepo pokrepčalo in z vidnim veseljem je dihala čisti, krepki jutranji zrak. Zaboj je bil zadovoljen.

»Kako se počutite?« vpraša prijazno.

»Dobro, prav dobro! In vendar, nikoli bi ne bila mislila, da bodem še kdaj gledala beli dan; prav slabo mi je bilo; a zdaj je zopet vse dobro,« odgovori mu deklica s hvaležnim pogledom.

»Postelja je bila res malo trda, a kaj se hoče, v naglici ni bilo mogoče pripraviti, boljše.«

»Na pernici bi ne bila bolje spala!«

»Zdaj imamo časa dovolj, lahko se kako kaj priskrbi in prenaredi, da ne boste tako trdo ležali.«

»Kaj govorite, blagi mož, saj tega vendar ne morete misliti, da bi vas še dalje nadlegovala; toliko ste že storili zame!«

»Kakor se vam zdi; samo to bi vas prosil, da pustite tiste priimke, ki jih ne morem trpeti. Jaz nisem blag mož; jaz sem – toda pustiva to, kaj sem. Nihče vas ne sili, iti smete, kadar se vam zdi in kadar morete; rad vam verujem, da vam ni prijetno živeti v takem gradu, pri takih ljudeh; vendar, ako bi vam smel svetovati, prigovarjal bi vam, da še malo potrpite, ako nočete, da se vam zopet kaj prigodi. Bojite se, da bi ne bili doma preveč v skrbeh; to je čisto naravno, ali pomagati je lahko; jaz imam dobre noge; samo recite mi, kam in kako, in vse bo opravljeno.«

Zadnje besede so čudno zadele dekleta. Zaboj ni več dvomil, s kom govori! Hudo mu je bilo, ko je videl dekle tako nemirno; solze so ji silile v oči in toliko da ni omahnila.

»Vidite, da niste še tako močni, kakor ste mislili, pa hočete po vsi sili od tod. Jutranji hlad vas je prevzel, hitro zopet nazaj na gorko! Zakurili bomo; život potrebuje kaj gorkega; seveda pri takih ljudeh ne dobite kdo ve kaj dobrega; potrpljenje je treba imeti, za silo bo že; danes tako, jutri drugače.«

Molče gre dekle z njim v kolibo; tam sede na klop, kjer je bila prenočila. Zaboj odloži, kar je bil nakupil, potem nakolje drv in zakuri.

Ko je gorel ogenj na ognjišču in ko je pristavljal Zaboj posodo, hotela mu je pomagati, a on jo zavrne prijazno:

»Pustite, pustite, toliko že še znam, četudi se nisem učil; kadar boste hoteli kaj boljšega, potem vam rad prepustim ognjišče in vse njegovo orodje.«

Dekle sede zopet na klop; čez nekaj časa spregovori z žalostnim glasom:

»Za božje ime, kaj si boste mislili!«

»Nič si ne bom mislil; jaz nimam časa misliti; radoveden nisem; če mi hočete kaj povedati, poveste mi lahko, kadar hočete in kolikor hočete. Najprej pa, prosim, jejte!«

Ni ga mogla pregovoriti, da bi bil zajtrkoval z njo.

»To je vaše!« odgovori ji na kratko; »moj želodec ni vajen take hrane.«

»Torej zame ste vse to nakupili; samo zame ste vstali tako zgodaj in šli kupávat, bogve kako daleč? Saj sem videla, vrnili ste se bili ravno, ko sem prišla iz hiše! Vedite, sirota sem, povrniti vam ne morem, kar ste mi storili, zato mi je tako hudo!«

»Težko je izhajati z gosposkim svetom!« odgovori ji nevoljen; »človek nikoli ne ve, kako bo prav. Kaj so pri vas doma take navade, da gre vse za gotov denar, iz rok v roke? Kaj so vas tako učili vaš oče?«

Ta beseda mu je bila ušla; nazaj bi jo bil rad potegnil za ves svet; prepozno! Dekle si pokrije z obema rokama obraz in zdihuje:

»Moj oče, moj oče!«

Zaboj se hitro umakne; zunaj se udari jezno s pestjo na čelo, rekoč:

»Tepec stari, zdaj si pravo zadel!«

Čez nekaj časa, ko je bilo zopet vse tiho, povrne se v kočo. Dekle si je bilo obrisalo solze in je sedelo zopet mirno na klopi. Zaboj se ji približa, poda ji roko ter pravi:

»Ne bodite mi hudi, prosim vas, ako sem kaj nerodnega storil, gotovo ne iz hudega srca! – Pustiva otročarije in govoriva pametno besedo! Preslabi ste še, da bi mogli od tod. Moj svet je ta: ostanite tukaj nekoliko časa, tako dolgo, da dobimo voz ali pa da vam bo mogoče peš hoditi. Jaz bom skrbel, da boste imeli, česar treba, da se pretrpi za silo. Zdaj moram na delo; prej pa vam moram povedati, kar vam je vedeti treba. Ta koča ni moja; oglar, prijatelj moj, je njen gospodar; zdaj je vaša, tu lahko ostanete, dokler vam drago. Moj prijatelj Peter je dober mož, smete mu zaupati kakor malokomu na svetu. Vse sem mu razložil; pravo veselje mu storite, ako ostanete pod njegovo streho. – Jaz grem zdaj na delo; zvečer se vrnem pogledat, kako se vam godi; in tako bo dan za dnevom, dokler vas bo volja ostati pri nas. Preden pa grem, povejte mi, če imate kako željo, rad vam jo spolnim, ako mogoče.«

»Pač bi imela željo, ali – ne morem vam je še razodeti – kadar pridete!«

»Tudi prav! – Res, da ne pozabim! Obljubiti mi morate še, da ne pojdete od tod, preden se vrnem.«

Dekle mu obljubi. Nato ji izroči, kar je bil nakupil živeža za ta dan; potem se prijazno poslovita.

Zaboj gre še prej iskat hišnega gospodarja, da se z njim pogovori. Ni ga dolgo iskal; dim, ki se je kadil ne daleč iz oglenke, kazal mu je do njega pot. Pove mu, kar treba, priporoči mu še enkrat dekleta, potem se napoti dela iskat.





XV



Zvečer je sedela Zora – zdaj jo pač smemo že imenovati po imenu – sama na klopi pred oglarjevo kočo. Sonce je zahajalo; skozi temno smrečje so prosevali žarki njegovi ter razsvetljevali s polno lučjo gladka debla smrek, stoječih ob robu tratice, kjer je stala oglarjeva koča.

Tako sama je bila Zora, tako zapuščena, tako nesrečna! Iz samotnega gozda, kjer je bivala kakor zakleta kraljična v starih pripovedkah, uhajale so ji misli, sama ni smela za njimi, sirota – proti tihi, mirni dolini, kjer stoji prijazna hiša, dom miru in sreče – nekdaj, zdaj se je žalost vselila v nji in sramota! Kako malo časa, ko je še ona bivala v nji srečna in nedolžna kakor otrok, ki leta za pisanimi metulji po cvetočem polju. Oh, letala je tudi ona za pisanim metuljem, zašla je v gozdu, zabrela v močvirje! Globok prepad, črno brezno zija med njo in ono srečno deželo, katero je pregrešno zapustila; mostu ne vidi, ne brvi čez brezno; misli in želje si ne upajo čez, kako šele plašna noga! Pregnana je, zavržena; z ognjenim mečem ji stoji kerub pred vrati in ji brani nazaj v izgubljeni raj! Osrči se, vrni se, nesrečna hči, stopi pred obličje očetu kakor Magdalena Zveličarju, moči mu noge s svojimi solzami, otiraj mu jih s svojimi lasmi. Pogleda te z ostrimi očesom, poreče ti z mrzlim glasom: »Kdo si, ženska ti? Pojdi, jaz te ne poznam!« In stala bode in gledala sestra od strani; bližaj se ji s povešeno glavo; povzdigni k nji proseče oko – ne razpne ti rok, da bi si pritisnila na srce glavó izgubljene sestre! Vse bi pretrpela – o tem pogledu bi ji póčilo srce! Ne, vračala se ne bode; samo eno željo še ima, zadnjo željo. Zaklenjena ji je pot domov, o da bi mogla vedeti vsaj, kaj se godi doma, kaj ji delata oče in sestra! O da bi mogla kakor Noe iz ladje izpustiti belega golobčka, da bi ji prinesel poročilo: oh, morebiti bi se ji pa vendar vrnil z zeleno oljkovo mladiko v kljunčku, znamenje, da je potolažena jeza!

Iz takih misli jo prebudi šum počasnih korakov. Zora se ozre in zagleda Zaboja, ki je prihajal z dela. Mož je bil dobre volje; videti je bilo, da mu dobro tekne delo na polju. Ko sta se pozdravila, prosi ga Zora, naj sede k nji na klop. Iz njenega vedenja se je videlo, da bi rada nekaj posebnega govorila z njim; zato se Zaboj ni dal dolgo prositi, dasi mu ni bilo ljubo sedeti poleg gosposkega dekleta.

»Rekla sem vam,« začne Zora, »da imam neko posebno prošnjo do vas; zdaj je čas, da vam jo izrečem; poslušajte me blagovoljno, potem storite po svoji volji. Bala sem se tega težkega trenutja, ko mi bode govoriti z vami, kakor govori grešnik s svojim spovednikom. In zdaj sama ne vem, kako je to, nikoli bi ne bila mislila, da mi bode tako lahko!«

»Kdo se bo bal govoriti z beračem, potepuhom!« seže ji Zaboj v besedo in nekako čudno nasmehne.

»Ne govorite tako!« ugovarja mu Zora; »kdo ste, ne vem; samo toliko mi je jasno, da se obleka, ki jo nosite, ne strinja z vašim bitjem.«

»Dalje, dalje, ako hočete, da vas mirno poslušam!«

»Pobrali ste me na potu, oteli ste mi življenje, a niste me vprašali, kdo sem.«

»Nesrečni ste, to je lahko uganiti brez posebne bistroumnosti.«

»Da, nesrečna sem, vendar vi ne veste, kako sem nesrečna. Nesrečna sem, a kaj nesreča! Huda vest, huda vest! Vi, prijatelj, ne veste, kaj je huda vest! Nesrečni ste tudi vi; kaj me tako gledate, kaj se mi posmehujete tako zaničljivo? Mlada sem, skoraj še otrok po letih. Včeraj sem bila še otrok, ki ne ve, kaj je življenje, kaj je nesreča; danes nisem več otrok, čudno moč ima v sebi nesreča; hitro človeka postara in sezori, zbistri mu oko, da o prvem pogledu spozna nesrečnega brata! Vi ste nesrečni, a vi ne veste, kaj je huda vest, prijatelj!«

»Huda vest? Kaj je huda vest, res ne vem, nikoli je še nisem videl!«

»Poglejte mene in vedeli bodete, kaj je huda vest in kaj je kesanje.«

»Huda vest, kesanje in pa – ženska, mlada, lepa ženska! Začenjate me zanimati, gospodična!«

Osupnjena ga pogleda Zora; tako ni prej nikoli govoril z njo; besede, glas, vedenje, vse je bilo hipoma spremenjeno. Kakor predere jesensko sonce gosto jutranjo meglo, tako se mu je v tem trenutju prikazalo pravo bitje skozi zanemarjeno, podlo odejo. Glas mu je bil čudno trd in oster, tako da je v srce rezal ubogemu dekletu. Hitro je zapazil, kako so jo zadele bridke, neusmiljene besede njegove. Kakor da bi jo hotel potolažiti, prime jo za roko in začne zopet z navadnim glasom:

»Zdaj vse vem; končajva besedovanje, ki je vam neprijetno in meni; čemu spoved, ker nimam oblasti, da bi vam dal odvezo!«

»Ne tako! Vse vam moram povedati, bodi mi še tako težko; in res, vendar mi je težko sedaj, ko mi je začeti.«

»Ako vam je težko, dajte, naj vam pomagam! Začniva, kakor se začenja v povestih. – V prijazni, tihi dolini je živel oče, blag, dober mož, kakršni so dandanašnji redki na svetu. – Kaj me tako gledate? Poslušajte dalje: Ta oče je imel dve hčeri, 'obe mladé, obe lepé', kakor pravi ljudska pesem. Rad je imel obe; bili sta mu edino veselje na svetu. Starejša, ime ji je bilo –«

»Zora!«

»Prav tako, ime ji je bilo Zora, lepo ime! In kako se je velelo mlajši?«

»Breda!«

»Dobro! Imel je torej dve hčeri, Zoro in Bredo! In tako so živeli skupaj, srečni in veseli – dalje ne vem! – Pač! Čakajte, takole nekako je bilo:



Dekle zajema v vedro vodé ...



V vodi vidi svoj obraz in govori:



Lepote, ki jo na obrazu imám,

za tri gradove bele ne dam!



Ptiček pa ji odgovori:



A kadar bo eden pravi prišèl,

vso tvojo lepoto zastonj bo imèl!



In prišel je tisti 'pravi'. Lep je bil kakor mladi dan in ona je bila lepa kakor mlada zora, 'oba mladá, oba lepá', in ljubila sta se. Tako je svet! In šla je za njim, ker je morala iti; šla je za njim, kakor gre golobica za golobom. Tako je bilo, tako je in tako bode!«

In premenivši zopet glas, začne po kratkem molčanju:

»Ljubezen, ljubezen! Kaj je pač mislila večna dobrota, ko je stvarila človeka, moža in ženo? Kaj je nameravala, ko jima je v srce pokladala ta čut? Človek bi sodil, da nam je hotela dati najdražji, najblažji dar na pot pa življenju, kakor izroči pobožna mati sinu, ko se napravlja na daljna pot v tuje dežele, čudodejno svetinjo, ki jo naj nosi na prsih, da mu bode vodnica, tolažnica in resnica v vseh nevarnostih. Tako bi človek mislil, da mu je dana ljubezen, da mu bodi skrivnostno zdravilo, katero ga greje v mrazu, hladi v vročini, celi mu rane, tolaži ga v bridkosti; čudodejna moč, katera ga oživlja onemoglega, dviguje obupanega, otira solze jokajočemu, kaže pot izgubljenemu; katera mu pomaga prenašati težave in nadloge življenja! Tako naj bi bilo, a tako ni. V pogubo je človeštvu ta dar nebeški, ne v rešenje! Koliko krvi je prelilo sovraštvo, a koliko bridkih solz je rodila ljubezen, koliko bolečin, joka in stoka, kesanja in obupa! Ne da bi ga lajšala, ljubezen množí gorje človeštvu!«

Molče je poslušala Zora moža, ki je govoril iz globočine srca: malo časa prej bi ne bila umela, kaj govori; zdaj je čutila resničnost njegovih besed. Nekoliko časa sta molčala oba; potem spregovori zopet Zaboj s prejšnjim, navadnim glasom:

»Kje sva že ostala v povesti? Da! Šla je za njim in bila sta srečna oba, sreče sta bila pijana in menila sta, da tej pijanosti ne bode konca: kaj je sreča, kaj je ljubezen, ako ni večna? Večna! Ko je metulju, otroku v rokah, izginil s peruti pisani prah, ki mu edini daje lepoto –«

»Ne, stojte, prijatelj!« prestriže mu dekle besedo, sklonivši se ponosno kvišku pred njim. Nikoli prej ni bila tako lepa Zora, tako lepa in tako visoka, kakor v tem trenutju, ko je veličastno kakor kraljica stala pred človekom v beraški obleki. Lahna rdečica ji je bila zalila belo lice, lepe oči so ji plamenele in vidno so ji trepetale sklenjene ustne! Zaboj jo je gledal osupnjen; besede bi mu ne bile mogle tako pojasniti stvari, kakor ta pogled; hipoma je vedel vse; prej je miloval nesrečnega dekleta, zdaj jo je spoštoval!

»Pustila sem vas govoriti,« začne Zora z mirnim, a krepkim, odločnim glasom, »mirno sem vas poslušala; vse je bilo blizu tako, kakor ste govorili, do zadnjih besed, dasi sem se čudila, od kod vse to veste; zdaj poslušajte vi in jaz bom govorila.«

»Dovolite samo še nekaj! Čudite se, od kod to vem; vem samo prvo polovico, drugo sem uganil. Ali se ne spominjate več človeka, katerega so bili prinesli na pol mrtvega v vašo hišo ?«

»Vi ste tisti?«

»Jaz sem tisti človek; čudno ni, da me niste spoznali, saj ste me komaj prav videli; jaz sem vas spoznal o prvem pogledu.«

Mesec je bil priplaval na jasno nočno nebo in obseval je tako čudno združena človeka v samotnem gozdu pred oglarjevo kočo.

»Vi torej poznate mojega očeta; tolikanj večja bode v vaših očeh moja pregreha. Takega očeta sem zapustila, sramoto nakopala mu na častito sivo glavo; v srce sem mu meč zasadila, najblažje srce, kar jih bije v človeških prsih, izneverila sem se, zvestobo sem prelomila blagemu mladeniču, katerega nisem znala ceniti, in šla sem za človekom z lepim obrazom, sladkim jezikom, a srcem popačenim! Željno sem pila sladki strup njegovih besed; verjela sem njegovim prisegam; polastil se je bil mojega srca, moje volje, vseh misli mojih; vedela nisem, kaj delam; bila sem mu popolnoma v oblasti. Pregovarjal me je tako dolgo, da me je pregovoril; šla sem z njim, sama ne vem, kako je bilo; zdaj se mi zdi, kakor da bi se bilo vse v sanjah godilo. Rekel je, in jaz sem mu vse verjela, da mora tako biti; da samo taka prisiliva očeta, da privoli v najino zvezo. O kako dobro me je poznal, kako skrbno se je znal ogibati vsega, kar bi mi bilo oči odprlo in prezgodaj mi razodelo njegove samopridne namene! O skušen, prekanjen človek je bil! Kako se je znal kazati v lepi podobi, kako dobro je poznal moje prenapete, romantične nazore, katerih sem si bila nabrala iz knjig ter iz njih ustvarila si svoj svet v mladi, neizkušeni glavi! To me je pogubilo! Poznal je moje slabosti, menil je, da me vso pozna, a motil se je! Lahkoverna sem bila, neprevidna, lahkomiselna; premotil me je, izpriditi me ni mogel. Kar je bilo dobrega na dnu mojega srca, prodrlo je s časom, o zakaj tako pozno! Megla mi je izginila izpred oči; spregledala sem; hipoma mi je bilo vse jasno! Naj molčim, kako je bilo! Ponoči sem vstala in šla; nobena moč bi me ne bila držala. Napotila sem se, sama nisem vedela kam, le dalje, dalje, daleč od njega, tla so mi gorela pod nogami; zbudila se mi je bila vest, ki je tako dolgo spala, vest me je gnala dalje in ako bi bilo do zadnjega konca sveta. Sama nisem vedela, kod hodim; šla sem tako dolgo, da sem onemogla in zgrudila se ob potu. Drugo veste. Milujte me, vredna sem vašega milovanja. Grešnica sem, pokorila sem se za svojo pregreho in pokoriti se hočem vse svoje življenje. Grešila sem, a pala nisem! Prosto smem pogledati očetu v ostro obličje; neoskrunjeno podam lahko roko mladeniču, ki sem ga tako žalila, ter ga prosim blagega odpuščanja, in on bi mi odpustil, saj je tako blag, tako blag!«

Po teh besedah nekoliko časa molči. Tudi Zaboj ni govoril besede, zamišljen je sedel; v duši se mu je pač zbujal nekdanjih dni spomin, čez nekaj časa Zora zopet začne:

»In vendar si ne upam očetu pred obličje; pokorila se nisem še dovolj. Živeti daleč od očeta, to mi je najtežja pokora; pokoriti se hočem in trpeti in tako vsaj nekoliko zaslužiti očetovo milost. Za deklo hočem služiti, truditi se in zatajevati, da pride čas, ko bodem smela, spokorjena grešnica, stopiti, ne stopiti, pokleknila bodem pred očeta ter govorila: 'Oče, odpustite izgubljeni hčeri, pokorila se je, vi ne veste, kako se je pokorila, ker tako dolgo ni smela gledati vašega obličja.' Ali težko, nemogoče bi mi bilo čakati tega zaželenega časa, ako bi ne vedela, kako je doma. Do vas se obračam s svojo prošnjo. Pojte, vam ne bode težko, pojte ter pozvedite, kako je očetu; dobro poglejte njegov obraz: v spomin si vtisnite njegovo podobo, da mi bodete vedeli odgovarjati, ko vas bodem izpraševala. A ne govorite mu o izgubljeni hčeri, da mu ne začne rana znova krvaveti. Videli bodete Bredo; o da ji ne smem poslati sestrinega pozdrava! Z njo smete govoriti; očetu naj bode ljuba tolažnica in usmiljena priprošnjica nesrečni sestri. Pojte in vrnite se mi skoraj, z veselim poročilom. Čakala vas bodem, kakor čaka mati na morskem bregu ter gleda s hrepenečim očesom v daljavo, kdaj se ji prikaže ladja, ki ji pripelje iz daljne, tuje zemlje v naročje edinega sina!«





XVI



Jesen se je bila naselila v Tihem dolu, pozna jesen s svojimi mrzlimi nočmi, ko pada z jasnega neba strupena slana, ki mori življenja kal poznim cveticam in rumení drevesom zeleno listje; s svojimi gostimi jutranjimi meglami, ki ležé tako leno nad goro in dolino in preprezajo vsa pota in kota z opolzkim, nadležnim blatom; jesen s svojimi golimi njivami, zapuščenim poljem in samotnimi, mrtvimi gozdi.

Dvakrat neprijazen, žalosten je bil sedaj pogled pa vrtu mirodolskem; jesen je bila zapustila pa njem svoj pogubni sled in nji se je bila pridružila nesreča! Redko je bilo videti zeleno listje po drevesih, še to je tako žalostno viselo. Tu pa tam je bilo ostalo kako jabolko, kaka hruška na goli mladiki. Pota, sicer tako skrbno snažena, bila so potresena z rumenim in rjavim listjem. Na pol golo grmovje v seči je bila prepredeno z gostimi pajčevinami. Marjetice po travi so otožna povešale svoje glavice, prva slana jih je bila smrtno zadela. Tiho je bilo po vrtu, samo zdaj pa zdaj se je oglasila kaka sinica z drevesa. Celo vrabci so bili tihi, dasi so imeli sedaj veselo življenje. Trte ob hišnem zidu so bile polne grozdja skoraj noter do podstrehe; in grozdje, sicer tako zvesto hranjeno in branjeno, bilo je zdaj vse v njih oblasti; sladkosnedi roj je vedel, kaj je dobro, in ni zanemarjal redke priložnosti; molče se je gostil s plemenitim sadjem, ki ni bilo še nikoli tako sladko, kar se je pomnilo.

Kako je bilo sicer vse živo in veselo v Mirnem dolu, in kako vse tiho in mrtvo je bilo sedaj; in vendar ni bila smrt obiskala hiše v Mirnem dolu. Živi in zdravi so bili vsi, oče in hčeri, samo da ene ni bilo doma. In vendar taka sprememba! Hiša je bila sicer še kakor prej, ali vrtu se je videlo, da pogreša skrbne gospodarjeve roke. Pobit se je klatil Perun po hiši, po vrtu; nikjer ni mogel najti pripravnega mesta, kamor bi položil svoje stare ude; skoraj je bil pozabil že, kaj je prijazen pogled iz gospodarjevih oči, in mlada gospodinja ga je tako prezirala in zanemarjala, in vendar kaj bi bil dal za eno samo prijazno besedo; kaj je vse dobro življenje brez ljubezni! Kara Mustafa se je plazil od vogla do vogla kakor tam ona umazana megla, ki se vlači ob gozdnem robu. Tudi Kokodinov glas se ni več tako veselo kakor nekdaj razlegal po dolini.

In hišni oče! Glejte ga, tam se bliža izza hišnega vogla; z rokami na hrbtu hodi počasi po vrtu; listje mu šumi pod nogami. Še na misel mu ne pride, da bi pogledal svoje ljube vinske trte, ki mu tako vabljivo kažejo svoj blagi sad. V travo krene s pota, pod jablano; po travi ležé in gnijó rdeča jabolka, ki jih nihče ne pobira. Pripogne se, pobere jabolko; kako se lepo žari, kako prijetno diši! Stisne ga v roki, jabolko se stare, razkrehne in debel, ostuden črv se privali iz njega. Čelo se možu zmrači, srce ga zaboli, daleč od sebe zažene izprijeni sad! Kak spomin je pač zbudil ta pogled nesrečnemu očetu?

»Žalostna jesen,« zdihne nesrečni mož.

»Žalostna ali pa vesela, kakor je oko, ki jo gleda,« oglasi se mu nekdo za hrbtom. Gospod Mirodolski se obrne in zagleda predi sabo tujega moža; skrivnostno je bil prišel na vrt, da ga ni nihče čutil.

»Kaj me gledate, gospod! Ali me več ne poznate?« vpraša tujec.

»Poznam vas ne; vendar zdite se mi nekako znani,« odgovori mu gospod Mirodolski, ogledujoč tujega moža od nog do glave.

»Ali se ne spominjate več človeka, ki so ga bili vam prinesli pijanega, pobitega pod streho?«

»Res, nekako podobni ste mu, in vendar –«

»Nekoliko drugačen sem, kajne? Obleka, ljubi gospod, sama obleka, drugega nič, vas moti.«

In res je bil Zaboj čudno spremenjen, tako da ga je bilo težko poznati. A ne samo obleka; obraz, pogled, glas, vse je bilo nekako čudno spremenjeno. Krepkejši, mlajši je bil videti in, skoraj bi rekli, lepši. Kar mu je bilo prej neprijetnega, odurnega v obličju, v vedenju in govorjenju, vse je bilo izginilo. Obraz njegov, dasi ne ravno lep, bil je zdaj nekako plemenit, gotovo pa prijeten. Oko, ki se mu je nekdaj tako srepó bliskalo izpod goste, temne obrvi, to oko je sedaj gledalo tako prijazno, kakor more gledati samo oko dobrega človeka; s tem očesom bi ne bil mogel strašiti najplašnejšega bosopetca na cesti. Glas, ki se mu je nekdaj tako trdo, tako nepriljudno zadiral, bil je sedaj gladek, mehak, dasi vedno še krepak; ta glas bi bil lahko utešil dete, ki se po materi joka.

Te čudovite spremembe si mož pač sam ni bil v svesti; zato se je čudil gospodu Mirodolskemu, da ga tako gleda.

»Ne čudite se, gospod,« reče, podavši mu roko, »da sem nekako tako opravljen kakor drugi ljudje. Saj veste, kaj pravi pregovor: 'Pijanec se spreobrne, kadar se zvrne.' Tako se je tudi meni godilo; zvrnil sem se bil, kakor veste, dobro zvrnil, in to zvrnjenje se mi je obrnilo v spreobrnjenje, da učeno govorim. Čudno se vam zdi, kajne, ker nimate prave vere v ljudske pregovore; in to ni prav. Verjemite mi ali ne, vendar rečem vam, da mi ni zmočila žgana kapljica jezika, odkar sem zapustil vašo gostoljubno hišo. Naveličal sem se vednega tavanja in klatenja po svetu; človek se slednjič vsega naveliča. Sklenil sem postati pošten, delaven človek. Stopil sem v službo pri nekem premožnem kmetu; ne da bi bil prav za hlapca, bolj za delavca sem; mož me dobro plačuje, ker vidi, da mi gre delo od rok. Naprej mi je dal toliko, da sem se malo očedil in osnažil, tako da smem med ljudi. Nikdar bi ne bil mislil, da je delo tako prijetno; nikoli prej nisem bil tako dobre volje; ponoči spim, kakor bi me v vódo vrgel. Tudi tiste neprijetne, črne misli so mi prešle, saj veste, izpótile so se mi, menim; vi ne veste, gospod, kako dobrodejen je pot, kako olajša človeka. Premalo sem se potil v svojem življenju, to je bila vsa moja. nesreča. Čudite se, kajne, gospod, po kaj sem prišel, kaj hočem tu pri vas; gotovo se niste nadejali, da me bodete zopet kdaj videli, vsaj takega ne.«

»Res, ne bil bi si mislil... prav veseli me, da vas zopet vidim in takega vidim; bodite mi srčno pozdravljeni!« in gospod Mirodolski mu stisne še enkrat roko; blagi mož ga je bil zares vesel.

»In vendar me ne vprašate, kaj hočem? Moj Bog, saj sem vam rekel, da sem se spreobrnil, da hočem biti poslej pošten človek, in pošten človek treba da je hvaležen; nehvaležnost je ena izmed najgrjih človeških napak. Pogledat sem prišel, kako se vam godi, dobrotnik moj.«

V takem pogovoru sta bila prišla do klopi v gornjem koncu vrta poleg seče, kjer je najrajši posedeval gospod Mirodolski, kjer je nekdaj ali sam ali v prijetnem pogovoru užil toliko lepih trenutij.

Moža sedeta na klop. Zdaj je bil gospod Mirodolski na vrsti, da bi govoril; ali mož je molčal, kakor da bi ne bil slišal zadnjih besed svojega gosta. Zaboju je bilo hudo, ko je videl moža tako žalostnega, ali moral je govoriti, zato je bil prišel.

»Torej, kako vam, gospod?«

»Bo že, bo že! Morebiti bi bilo lahko nekoliko bolje, ali slabše bi bilo tudi lahko, še slabše, človek ne sme biti prešeren.«

»Vse zdravo pri hiši?«

»Vse zdravo, človek in žival; o, zdravja smo trdnega, prav trdnega, menim, da nas ne bo še zlepa konec!«

»Sami doma?«

»Sam!«

»Kaj pa družina?«

»... Dekle je šlo na polje z deklo... tja dol nekam ...«

»In druga, saj ste imeli dve, če se ne motim?«

Tega trenutja se je bilo moči ogniti; ali Zaboj je s premislekom tako delal in ne drugače. Strašan je bil odgovor:

»Človek!« zatogoti se mož nad njim in udari srdito s pestjo ob mizo. »Človek, ali si prišel zasmehovat starca, ki ga ves svet zasmehuje?«

V tem trenutju se začuje šum za sečjo, kakor da bi bil nekdo zaihtel, zastokal, potem zgrudil se na tla. Po sreči gospod Mirodolski ni ničesar čutil; ali Zaboj je slišal in on je vedel, kaj se godi za sečjo.

Tam je koprnela, tam se je v smrtnih težavah vila uboga, izgubljena hči nesrečnega, smrtno užaljenega očeta, ki ni odpustil greha izgubljenemu otroku.

Ko se je nekoliko dni po pogovoru v gozdu pred oglarjevo kočo Zaboj odpravljal na pot proti Tihemu dolu, ko mu je bila ponovila svoja naročila, ko sta se poslavljala, ko je že odhajal, polasti se hipoma Zore mogočno hrepenenje, da bi videla še enkrat očetov dom, da bi videla morebiti, skrivaj, od daleč, očeta, sestro; prositi ga začne, naj jo vzame s seboj, tako milo, tako ginljivo, da ji mož ni mogel odreči prošnje. Prišla sta bila po okoliših do Mirnega dola. Tam se je hotela skriti v gozdu in čakati Zaboja, da se vrne. Prej pa ga je prosila še enkrat in on ji je bil obljubil, da je nikakor ne izda očetu. Zgovorjeno je bilo, kje se snideta.

Ali ko je bil Zaboj odšel v očetovo hišo, ni se mogla držati, silna moč jo je vlekla proti izgubljenemu domu, da bi, ker vanj ne sme, vsaj skozi ograjo zagledala ga, da bi videla, ako mogoče, očetovo, sestrino obličje. Bliža se vrtu, skrije se za visoko seč, glavo stisne k nji, s hrepenečim očesom predira goščo. Zagleda očeta, vidi mu obličje, žalostno obličje, čuje glas njegov, o kako bode govoril oče, srce ji utriplje, zdaj se sodi njena sodba! Oh, obsojena je, oče je obsodil svojega otroka! Strela ji je zadela srce, ko je udaril tako srdito ob mizo. Tema ji pokrije oči, onemogla se zgrudi na tla. Počasi se zopet zave; komaj si dihati upa; na uho vleče, kaj se govori onkraj seče; prestregla je vsako besedo. – Zaboj ni odgovoril, ko se je bil gospod Mirodolski tako zagrozil nad njim; samo pogledal ga je s tako milim pogledom, v tem pogledu je bilo toliko globokega sočutja, da je bil nesrečni mož pri tej priči razorožen. Prijazno ga prime za roko in z mehkim glasom govori:

»Odpustite, prijatelj, nesrečnemu očetu! Z obraza vam berem, da vam je znana moja nesreča; saj menim, da se je že razglasila po vsi deželi! Prišli ste, ne da bi me zasmehovali, tolažit ste me prišli. Glejte, imel sem dve hčeri; zdaj imam samo še eno! Mislil sem, da imam obe enako rad; zdaj vidim, da sem bil krivičen: nepravično sem bil razdelil zaklad očetovske ljubezni svojima otrokoma in nji sem dal večji del; preveč sem jo ljubil, malikoval sem in zdaj se pokorim za svoje malikovanje. Sam sem si kriv svoje nesreče, in vendar me tako boli, tako boli! Imejte potrpljenje z menoj, prijatelj! Star sem in starost je otročja! – Dal sem ji večji delež ljubezni, a ona ga ni znala ceniti; kaj je otroku očetova ljubezen, kaj je njemu oče? Suha veja, ki drevo kazi; mladiki je napoti, veter potegne, odkrehne jo in na njenem mestu se veselo razvije krepka mladika. Tako je in tako mora biti, naravni zakon! Človek je nespameten, ako se upira naravnim zakonom! – In vendar, saj je imela dobro srce, ko bi bila vedela, kako jo ljubim; ko bi bila mogla misliti, da me bode tako bolela njena izguba, morebiti bi mi pa vendar ne bila tega storila! Ta misel mi je edina tolažba, siromaška tolažba! – O sebi samo govorim; a storila je dva človeka nesrečna; o sestri ne govorim, ona je ženska in ženska ima lahko srce! Ženska nesreča trn v prstu! Trn se izdere, kaplja krvi – in drugi dan že ne ve, kateri prst jo je bolel včeraj. Ali mladenič, ki mu je prelomila zvestobo, čisto, blago srce, ki ni poznalo čuta razen ljubezni do nje, kako se tolaži on? Jaz ne vem, videti ga ne morem! Ležal je, koliko časa, ne vem; jaz ne štejem več ur in dni; ležal je med življenjem in smrtjo, vsak čas smo mislili, da ugasne. Zmagala je vendar mladost, okreval je, vstal je in zdaj hodi kakor senca, v srce mi reže njegov pogled! Nesrečni mladenič! Jaz sem star, moje življenje je pri kraju; ti dnevi, ki jih imam še pred seboj, naj mi minejo v žalosti ali veselju, malo dobička, malo izgube! Ali on, pot mu gre navzgor, bliža se višavi, s katere se mu odpre pogled v ravno polje, v sončne doline med zelenimi griči, s pisanimi travniki in bistrimi potoki, in razgled zapirajo sinje gore v daljavi. Ali sive megle so mu legle nad to srečno deželo! O da bi mogel pozabiti, kar je bilo! Izrul naj bi si jo iz srca, ki ga ni bila vredna, kakor se izruje bodeči ostat iz grede! Jaz nimam več toliko moči; meni bo krvavo zbadal njen spomin srce do groba!«

In solzé, blagodejne, dolgo zadrževane solze se uderó ubogemu možu po častitem obličju!

Dolgo časa sta molčala oba.

»Tolažil vas ne bom, ubogi prijatelj,« spregovori slednjič Zaboj, tolažilen je bil že sam glas, s katerim je govoril naslednje besede: »Tolažil vas ne bom; možje se ne tolažijo. Kar bi vam mogel reči v tolažbo, to veste sami. Življenje poznate, srce človeško poznate in njegove slabosti. Kaj je prosta volja človeška! Neznane moči se igrajo z nami. Njim pride človek v oblast, ko stopi v življenje, in sama smrt ga reši te oblasti. Kdor hoče živeti, treba da spozna to resnico, žalostno resnico, ali vendar resnico; treba da se voljno vda skrivnostni oblasti, kateri ubežati ni mogoče. Kaj pomaga ujetemu ptiču, ako se s perutmi, z glavico zaganja v trde stene svoje ječe! Krvavé mu peruti, krvavi mu glavica; slednjič oslabi, omaga, ako mu ne pride prej spoznanje, da so mu zastonj vse prizadeve, da se mu je, ako noče poginiti, vdati presilni oblasti. Hladna modrost, da, slaba tolažba, ali kaj hočemo, mož z možem ne more, ne sme govoriti, kakor se govori z otrokom. – Nesreča vas je zadela, prijatelj, velika nesreča; hudo je, kar vas je naravnost zadelo, ostalo vam plava pred očmi v najhujši podobi. In tako je prav; hujša ne more biti nesreča, nego si jo mislite. Ali ni, prijatelj, v tem nekoliko tolažbe? Ali smete že obupati, preden vam je vse jasno? Ali smete obsoditi, zavreči svojega otroka, dokler vam še ni očita vsa pregreha? Imate li tako malo zaupanja v dobre nauke, katere sta ji oče in mati vcepila v mlado dušo? Ni li mogoče, da se je zavedela, da se ji je zbudila vest, preden je bilo prepozno? Kdo vam je porok, da vaša ostra sodba ni krivična? Ali ste že slišali njeno izpoved? Ni li mogoče, da se vam vrne taka, da jo lahko z radostnimi solzami stisnete v očetovsko naročje? Jaz si ne morem misliti, da bi bila hči takega očeta – navadno dekle!«

Te besede je govoril Zaboj s tako globokim prepričanjem, da si slednjič gospod Mirodolski ni mogel kaj, da bi jih zvesto ne poslušal. Z glavo je majal, vendar videti mu je bilo, da mu dobro dejo; kako bi ne bil rad poslušal moža, ki mu je tako gorko zagovarjal izgubljenega otroka! Hvaležno ga pogleda, rekoč:

»Dejali ste, da me nočete tolažiti, in vendar, kdor bi me prišel tolažit, kako bi mogel drugače govoriti? Moje nesrečno dete bi ne bilo moglo najti boljšega zagovornika. Prepričali me niste, kdo bi me mogel prepričati, vendar hvaležen sem vam! Če sem vam kdaj kaj dobrega storil, vse ste mi obilo povrnili. O kako rad bi upal, a ne morem!«

»Jaz pa vam pravim, upajte, vse bo že dobro, pomnili boste moje besede; več vam ne morem reči. Zdaj moram iti, a nisva se videla zadnjikrat. Zbogom!«

»Zbogom!«

Podasta si roke in Zaboj urno odide.





XVII



Na mirodolskem vrtu je stal voz repe pred hišo. Pri zidu je čepela stara Barba na nizkem stolčku in repo obrezovala. Breda ji je stoje pomagala; urno jima je šlo delo od rok. Na desni strani je bil že velik kup tega koristnega jesenskega sadeža.

»Poglej, Bredka, ali si že videla táko?« ogovori služabnica svojo mlado gospodinjo, pomolivši ji lepo, debelo repo, ki jo je ravno obdelovala. Barba je bila dekla stare korenine: pridna, poštena, molčeča; ali kadar je bilo treba govoriti, tudi ni imela vozla na jeziku. Gospod Mirodolski jo je bil dobil z ženo vred v hišo. Gospoda je bila zadovoljna z njo in ona z gospodo. Povsod je bila za rabo; prijeti je znala za vsako delo; kuhalnico je sukala, metlo in šivanko, in potem, ko se jo bil gospod Mirodolski med kmeti naselil, tudi motiko, pralico in srp enako spretno. Pestovala je Zoro in Bredo, zato ju je še vedno tikala, kar je bilo vsem prav. Bila je skoraj kakor stara teta v hiši. Čutila je pa tudi, da ima nekaj oblasti, to se je kazalo v vsem njenem vedenju in govorjenju.

»Vidiš, Bredka,« povzame starka besedo, ko ji ni bila Breda ničesar odgovorila, »vse tako lepo rodi pri ti hiši kakor nikjer drugje, in vendar človek ne more imeti pravega veselja.« Pri teh besedah vrže osnaženo repo, ki je bila zares lepa in debela kakor otroška glava, skoraj nekoliko hudovoljna na kup, tako da se daleč v stran zatrkalí.

»Gospod hodijo pobiti in potrti, človek ne dobi prijaznega pogleda, dobre besede, naj si prizadene, kolikor hoče. In s tabo tudi ni, da bi človek spregovoril besedo. To je vendar že prehudo; časi me prime, da bi kar vse pustila pa šla na stare dni k ljudem, ki vsaj govoré. Kako je bilo lansko leto o tem času! Veš, ko smo vse tri –«

Starka umolkne; Breda ji je bila dala znamenje z roko, da je zadela struno, ki ji je neprijetno odmevala v srcu. Dolgo časa sta molčali obe. Barba, ki ji je bila tako nagloma prestrižena beseda, znašala se je nad ubogo repo; urno jo je vrtela v roki, globoko je zasajala vanjo nož, bolj nego je bilo potrebno. S časom se ji lice zvedri, prijazno pogleda svojo mlado gospodinjo, rekoč:

»Torej tega ne, pa kaj drugega! Veš, kaj se mi je sinoči sanjalo, Bredka? Sanje bom morda vendar praviti smela, kaj ?«

»Torej kaj se vam je sanjalo, Barba?« vpraša jo Breda brez radovednosti, samo da bi kaj govorila.

»Sanjalo se mi je, da je bila nedelja; lep dan je bil, ljudje so šli v cerkev; in jaz, misli si, Bredka, jaz sem se drdrala v lepi gosposki kočiji po cesti, dva lepa bela konja sta bila vprežena, s pisanimi trakovi v grivah. Prav oblastno sem sedela na vozu, praznično opravljena; ljudje so se mi umikali na obe strani s pota in debelo so gledali staro Barbo, ki je danes tako lepa! Ob cesti je bilo vse drevje z bršlinom prepreženo; svoje žive dni nisem videla toliko in tako lepo zelenega bršlina! Veš, Bredka, kaj pomenijo te sanje?«

»Sanje so sanje; nič ne pomenijo; ne te ne druge. Človeku se sanja ponoči, kar je mislil čez dan.«

»Tako govorite gosposki ljudje, ki ne verujete ničesar, kar vam ne gre v glavo. Sanja se nam, kar smo mislili čez dan, praviš; kdaj bi bilo prišlo meni kaj takega na misel? Čas imam misliti na take reči! Jaz pa pravim, da sanje kaj pomenijo, vsake, samo da ne vemo vselej, kaj. V sanjah se nam razodeva prihodnost, če jih človek le prav razlagati zna. Kaj ne veš iz svetega pisma, kako je egiptovski Jožef kralju sanje razlagal; ali se ni vse tako zgodilo, kakor mu je prerokoval, kaj? Sedem debelih krav, to je sedem dobrih let, in sedem, suhih krav, to je sedem slabih let; ali ni vse tako prišlo? Vidiš, pa praviš, da sanje nič ne pomenijo! O pomenijo, pomenijo; da bi se le človeku večkrat kaj dobrega sanjalo in da bi sanj tako hitro ne pozabili ali pa napak si jih zapomnili! Zdaj ti bom pa povedala, kaj pomenijo moje sanje.«

»Le hitro, komaj čakam, gotovo kaj prav imenitnega, ker so tako čudne!«

»Le norčuj se, boš videla; pa dejala boš: Prav je pravila stara Barba! V pravih sanjskih bukvicah, ki jih je spisal menda sam egiptovski Jožef, bere se tako: Voziti se, če vidiš koga drugega, da se vozi: nič dobrega! Če se sam voziš: poroka!«

»Poroka! Jaz sem mislila, bogve kaj bo. Poroka torej, in kje bo tista poroka?«

»Jaz sem se vozila –«

»Barba, morda vendar niste tako –« in dekle čudno pogleda staro samico; ali ta se ni dala motiti v svojem prerokovanju; kakor da bi ne bila umela, kaj meni, mirno pravi:

»Jaz sem se vozila; to pomeni, da pojdemo k poroki, tudi jaz pojdem; komu neki? Kdo bi mene vabil, saj nimam tu znanega človeka; tukaj bo ženitev, Bredka, v tejle hiši, preden preteče leto« dni. Tudi bršlin pomeni poroko. Kaj me tako gledaš? Vprašati me hočeš, kdo bo ženin in kdo bo nevesta? Gospod Radovan bo ženin, in nevesta? – Nevesta, ljuba moja Bredka, nevesta – boš ti!«

Starka se prestraši in umolkne. Breda je stala pred njo bleda kakor zid; roke so ji bile omahnile, prsi so ji plale, začne strašno ihteti; obrne se v stran, bežati je hotela ali kolena so se ji šibila; na tla bi se bila zgrudila, ako bi ne bila Barba pri tej priči planila kvišku ter prestregla jo v svoje naročje. Dekle se oklene starke, saj ni imela matere, da bi se je oklenila, da bi1 se ji izjokala v naročje. Solze jo posilijo.

»Le jokaj, le jokaj, presrčno dete moje,« teši jo starka, »v mojem naročju se izjokaj, saj nimaš nikogar, sirota, da bi mu potožila, kar ti teži mlado srce. Kam pa hočeš iti? K očetu?«

»O pustite me, pustite; ko bi oče prišli, ko bi bili slišali, kaj ste govorili!«

»Naj pride, le naj pride, nič se ga ne bojim; v oči mu povem, kaj mislim; sedaj bi mi ravno prav prišel tvoj oče; sedaj bi mu jaz povedala, kar mi je že toliko časa na srcu in na jeziku! Spodi me naj, nič se ne bojim; on sam je kriv vse nesreče; on, ki vse vidi in ve, samo tega ne, kar se z njegovimi otroki godi! Samo zanjo je imel srce, kakor da bi imel enega samega otroka, samo zanjo je imel oči in vendar ni videl, ko je bilo videti treba! Oj, ono nesrečno, hudobno dete! Bog ve, da sem jo rada imela, kdo bi je ne bil rad imel! Mati ne more bolj rada imeti otroka, nego sem jo jaz rada imela. In tako žalost nam je napravila, tako sramoto! Kakor si je postlala, tako bo ležala: ali meni se zdi, da ne bo našla sreče na svetu, ker je tako ravnala s svojim očetom. Pusti, me, naj govorim, saj sem zadosti dolgo molčala; Pokori se naj za svojo pregreho in kadar se bo spokorila, naj se vrne, kakor se je vrnil izgubljeni sin v evangeliju; odpustil ji bo oče in jaz ji bom odpustila. – In ti, ljubo dete moje, ti, ki nisi nikdar z eno samo besedo žalila očeta, ti naj bi bila nesrečna, ti naj bi na skrivnem žalovala, medlela in venela kakor marjetica pokošena! Ne, ako je še kaj pravice na svetu, ti moraš biti srečna! Spolniti se ti morajo želje, ki si jih ne upaš nikomur razodeti, tudi svojemu očetu ne! Meni jih ni bilo treba razodevati, sama sem jih uganila. O starka ima oči v glavi; neumna kmetica bolje vidi nego vsa tista modrost in učenost! O da bi bili ranjka mati še živi, nikdar bi se ne bilo kaj takega zgodilo. Žensko oko, materino oko vidi skozi steno. Kaj meniš, da ne vem, kako ti je bilo, ljubo dete moje, kaj si prestala in pretrpela, kako si se premagovala! Radovan je imel tvojo sestro rad, mislil je, da ne more živeti brez nje; kdo je imel njega rad? Ona ne, vsaj tako ne, kakor mora nevesta rada imeti ženina, žena moža, da bo zakon srečen. Misli so ji uhajale in pohajale po belih gradovih, po deveti deželi, kaj vem kod! Nikoli ga ni bila vredna. Ti si ga vredna, sama ti in nobena druga ženska na svetu. Ti si edina vedela, kaj je tak mož, ki ga je z lučjo iskati podnevi. Ti si ga rada imela, ti si ga ljubila, skonca še sama nisi vedela, kako ga rada imaš. Ali ko se je bližal čas, ko se je imelo vse končati, takrat si se zavedela, takrat si jasno spoznala, kako ga rada imaš. Ali bila si dober otrok, dobra sestra; iz srca si ji privoščila srečo, katere si nisi upala sama sebi želeti. In ko je prišla nesreča v hišo, ko je Radovana zgrabila huda vročinska bolezen, da smo vsak čas mislili, zdaj pa zdaj ugasne; kdo mu je stregel, kakor ne more streči mati otroku, kdo ga je prekladal in posteljo mu prestiljal, kdo je prečul cele nočo pri postelji njegovi? Kdo ga je tolažil in tešil, ko ni smel človek blizu, kdo mu je tako ljubo prigovarjal, da je pil, kar mu je bil zdravnik ukazal, koga je poslušal? Tebe je poslušal, tebi edini je storil vse, kar si ga prosila. Ti si mu otela življenje, tvoja postrežba, tvoja skrb in tvoja molitev! In on ti je bil hvaležen. Ko se je zopet zavedel, ko mu je nekoliko odleglo; kako te je hvaležno pogledaval in roko ti je podajal, dolgo dolgo časa je držal tvojo roko v svoji roki in ti mu nisi branila. Jaz pa sem tiho stala v kotu, da me nista videla, in gledala sem vaju in od veselja so mi kapale solze po starem licu. Tačas je Radovan spoznal, kaj je ženska; prej je bil v neki omotici; takrat je sprevidel, kdo ga rad ima in kdo je vreden njegove ljubezni. Le tiho, nič se ne jokaj; če je kaj pravice pri Bogu in pri ljudeh, ti boš njegova in on bo tvoj!«

Začujejo se koraki, Breda zbeži na drugo stran, Barba pa mirno počene na svoj stolček in vzame zopet delo v roke, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo!



*



Proti večeru tistega dne sta sedela gospod Mirodolski in Radovan sama v sobi. Radovan je bil prišel slovo jemat od Mirodolskih, preden je odpotoval v mesto. Malo se je govorilo pri slovesu. Ko je bil Radovan vstal in podal roko svojemu staremu prijatelju, reče mu ta žalostno:

»Hodi z Bogom, mladi prijatelj moj, imenoval sem te nekdaj sina in upal sem, da mi bodeš zares sin. Prišlo je drugače; naj bode, kakor je. Skušaj pozabiti, kar je bilo. Zaradi krivice, ki se ti je zgodila, ne bodi krivičen; ne zaničuj ženstva, ne sovraži človeštva. Ohrani si dobro, blago srce; če ne moreš ljubiti človeka, imej usmiljenje z njim; malo jih je, ki so vredni ljubezni, usmiljenja je vreden, kdor po zemlji hodi. Potrpežljiv bodi z mladino, ki ti bode izročena. Ne obupaj takoj, ako bodeš videl, da tvoj trud nima uspeha, katerega si se nadejal. Vsako seme ne kali in vsak cvet ne rodi sadu. Skusil bodeš mnogo bridkosti v svojem stanu. Krivica se ti bo godila, nehvaležnost te bode bolela, sovraštvo te bode preganjalo; ti trpi in molči in delaj človeštvu v prid po svoji moči. Mučeniki so dobrotniki človeštva, sami mučeniki mu pospešujejo razvoj in blagostanje, dušno in telesno. Učenik, mučenik! Nekdaj so mučeniki prelivali kri, zdaj prelivajo pot in solze. Bogastva si ne bodeš pridobival v svojem stanu, ne časti in slave. To te ne bode motilo, temu si se odpovedal takrat, ko si volil svoj stan. Bodi stanoviten, zvest svojim načelom; ne daj se motiti njim, ki bodo zasmehovali tvojo plemenitost, tvoje idealstvo. Vse drugo mine, to bo ostalo; to je naše prepričanje, naša vera. Tako misli, tako poučuj svojo mladino. Če bodeš enega pridobil, trud tvoj ne bode zastonj. Bog ti daj, da dosežeš, kar sem jaz želel doseči, in življenje tvoje ne bode brez sadu. S prijaznostjo bodi radodaren, skop s prijateljstvom. Ako najdeš žensko, dragi prijatelj moj, katera se ti bode zdela vredna, da jo izvoliš za družico v življenju, vzemi jo, prijatelj, in bodi srečen z njo. To je zadnji svet, katerega ti dajem na pot. In ko bodeš srečen, kolikor more biti srečen človek, ki ima srce, tedaj se spomni svojega starega prijatelja; ako bodem še živ, daj mi vedeti, da se bodem s tabo veselil. Zdaj pojdi! Zbogom, zbogom!«

Hudo je bilo možu; toliko da mu niso solze zalile oči. Radovanu je bilo videti, da ima še nekaj na srcu, a težko mu je bilo najti pravo besedo.

»Oče, dovolite mi, da vas tako imenujem, jaz vas ne bodem nikdar imenoval drugače. Prej ne grem, da mi nekaj obljubite. – Oče, odpustite ji, kakor sem ji jaz odpustil. Ako se vrne, ako pride skesana in spokorjena – oče! – –«

»Hiša moja ji je odprta!«

»In vaše roke, vaše srce, oče?«

»Kakor bom mogel, kakor bo vredna!« Zdaj pojdi; spremljal te bom. Reci še prijazno besedo Bredi, ona ti ni nič žalega storila; v svoji sobi, menim, te čaka. Zbogom!«

»Zbogom!«



*



Res ga je v svoji sobi čakala, saj je vedela, da ne pojde od nje brez slovesa. Poznalo se je ubogemu dekletu, da se je jokala, ali on tega ni smel vedeti. Z mrzlo vodo si je bila izmila oči in oplaknila vroča lica. Trdna je hotela biti pri slovesu.

Ko vstopi Radovan, pogleda jo s tako milim očesom, da dekle ni moglo zdržati njegovega pogleda. Oči povesi in na pol v stran obrnjena govori:

»Torej si vendar prišel še pogledat, preden greš, Radovan?«

»Breda!«

»Srečno hodi in – pozabi, ako mogoče, to hišo, iz katere te je toliko bridkega zadelo. Pozabi njo in vse, ki prebivajo v nji.«

»Tudi tebe, Breda?«

»Tudi mene!«

»Ta beseda ti ni prišla iz srca, Breda!«

Dekle mu poda molče roko.

»Ne, Breda, tebe ne bom pozabil, prej vse drugo na svetu! Breda, zdaj moram govoriti, zdaj ali pa nikoli. Govoril bom, naj se zgodi, kar hoče; ničesa se ne bojim. Jaz sam ne vem, kako je bilo; zdi se mi, kakor da bi se mi bilo vse samo sanjalo – do bolezni. Bolezen me je zdramila iz sanj. Drug človek sem zdaj, svet se mi vidi ves drugačen. Zagrinjalo mi zakriva, kar je bilo. Breda, tvoja sestra me ni nikdar ljubila; ni me mogla ljubiti; jaz sem mislil, da jo ljubim – sanje!

»Odpusti ji, Radovan!«

»Odpustil sem ji; moje srce ne čuti sovraštva do nje, ne ljubezni – samo usmiljenje! – Breda, zdaj odhajam, ali mi ne bodeš dala prijazne, prijateljske besede na pot, besede, ki mi bode tolažilo v samoti? Ne, pozabil ne bom te hiše; vrnil se bom kdaj; in ako bom prišel in stopil pred tvojega očeta, govoreč: Oče, dajte mi svojo Bredo; kaj porečeš ti?«

»Nikdar! – ako ona ne privoli.«

»Če pa pride in položi tvojo roko v mojo roko, Breda –?

Sladko ga pogleda dekle s solznimi očmi; roko mu poda, govoreč:

»Zdaj pojdi, Radovan, in skoraj se vrni!«



*



Saj je vendar vedela, kaj govori, stara Barba.





XVIII



Božični večer je bil. Božični večer! Mladenič, ki bivaš v tujem mestu, daleč od doma, daleč od svojih; tuji obrazi te srečujejo, tuje roke ti strežejo, tuja govorica te spremlja povsod. Kolikokrat se ti je tožilo po domu, vendar sprijaznil si se kolikor toliko z življenjem, vdal si se v svojo usodo. Ali ko se bliža božični praznik, zbudi se ti v srcu nemir, hrepenenje se ti zbudi po domu; v domačo deželo te vleče nevidna moč, kakor ptiča v jeseni v gorke južne kraje. Iz sijajnega mesta si želiš pod nizko, morebiti slamnato, ali vendar ljubo domačo streho! Mož, ki ga vodijo opravila po tujih deželah, nesrečen je, ako tega večera ne more preživeti na svojem domu z ženo in otroki. Nocoj ga čaka neko sveto opravilo doma. Vse leto je bil gospodar, oče; delal je, trudil se in skrbel za svojo družino, nocoj ji bode – svečenik.

Zgodnji mrak krije gore in dole; vse je tiho, tako praznično tiho, kakor v oni sveti, blaženi noči, ko se je rešenje rodilo človeštvu, ko so peli nebeški angeli pastirjem na paši: »Slava Bogu na višavi in na zemlji mir ljudem!« S prazničnim belim prtom je pogrnjena zemlja in z jasnega neba bleščé prijazne zvezde na zemljo. In čuj, z bližnjega zvonika zadoné božični zvonovi tako milo in tako ljubo; tako veselo in tako otožno; tako vabljivo in tako tolažno! To niso zemeljski glasovi; iz onega sveta prihajajo, iz daljne, neznane dežele miru, kamor hrepene človeška srca iz solzne doline; mehko se razlegajo po molčeči dobravi in sladko odmevajo v človeškem srcu. Kdor je čul v svojih otroških letih doma te blažene glasove, naj biva onkraj morja, na drugem koncu sveta, naj mu bode otrplo srca v žalostnih skušnjah življenja: ko mu pride sveti večer, tedaj se mu zbudi teh glasov spomin; zdi se mu, da mu zopet doné, kakor so mu nekdaj doneli v daljni domovini, v srečni mladosti, ki je tako daleč, tako daleč za njim! Sladko domotožje se mu polasti srca: srce mu je mehko, otroško mehko in oči mu rose! – –

V duhu se vidi doma. Večer je, sveti večer; vse tiho; zdaj o zapojó zvonovi. V hiši so zbrani oče, mati in otroci; prekrižajo se in zdaj vzame oče kropilo v roko, starejši otrok posodo z blagoslovljeno vodo, drugi nosi lonec z žerjavico, na kateri se žge in kadi velikonočna oljka, lovorovo listje in mačice; mlajši ima ključe v roki. In tako gredó od poslopja do poslopja, od shrambe do shrambe, v klet in žitnico in hlev. In kamor pridejo, vzame oče-svečenik otroku ključ iz roke, odpre hram, pokadi ga in pokropi po vseh prostorih in kotih, potem zapre in izroči ključ otroku. O srečni čas, ko je on še ključe nosil za očetom ali pa posodo s kadilom! Nobeno opravilo potem ni se mu zdelo tako imenitno, tako sveto kakor to; nobena vonjava mu ni dišala tako prijetno kakor to božično kadilo! In ko so se vrnili potem v družinsko sobo, kako praznično, kako častitljivo je stala tam v kotu velika javorova miza, z belim prtom pogrnjena. In na mizi je stal »poprtnik«, božični kruh, in oče je vzel nož, razrezal poprtnik ter delil ga družini. Mnoge matere kruh je jedel sin pozneje, okusil je morebiti, kar ima svet dobrega, ali tako v slast mu ni šla nobena jed, kar jih je užil potem. In po večerji so šli v cerkev k nočni službi božji. Tako niso nikoli prej ne pozneje vabili zvonovi, tako niso nikoli pele orgle, tako ljubo mu ni nikoli donela pesem, kakor ko se je pelo:



Pastirci vstanite,

pogledat hitite!...



Bil je božični večer. Snežna odeja je krila Tihi dol in hribe okrog. Smrekove veje so se pripogibale pod belim bremenom; zdaj pa zdaj se je katera nagloma kvišku vzpela, ko je z nje zdrsnil južni sneg. Tih mrak je bil nastal po dolini. Družine so bile zbrane po hišah, pripravljaje se na sveto opravilo.

Gospod Mirodolski je sedel za mizo v razsvetljeni sobi, nasproti mu je sedel Radovan; iz mesta je bil prišel v prijateljsko hišo božič praznovat. Kje naj bi ga bil pač praznoval? Prazna, zapuščena mu je stala tam gori na griču očetova hiša; gazú ni bilo do nje! Sama sta sedela prijatelja za mizo. Pogovor, tolikokrat začet, se jima je ustavljal; radost jima ni razsvetljevala obrazov sedaj, ko je prebivala v vsaki družini.

Gospod Mirodolski se je bil, kakor je bilo videti, vdal v svojo žalostno usodo. Miren je bil, vsaj na videz; povrnila se mu je bila, če ne prejšnja veselost, vsaj nekdanja prijaznost in ljubeznivost z ljudmi. O nezvesti hčeri svoji ni pregovoril z nikomer besede; videti je bilo, kakor da bi jo bil s časom kolikor moči pozabil, prepustivši jo usodi, katero si je bila sama izvolila. Prišlo mu je bilo skrivnostno poročilo, sam ni vedel od kod, da je živa in zdrava; to je bilo vse, kar je vedel o nji in to mu je bilo na videz dovolj. Stopinje ni storil, da bi zvedel, kje biva in kako. Bredi je bilo hudo, vendar upala si ni, da bi sprožila pogovor o nesrečni sestri z očetom.

Miren je bil, a ko je bil prišel božični večer, ki privabi hlapca in deklo iz službe pod domačo streho; ko sinek, ki se je v mestu učil, gazi v potu svojega obraza debeli sneg proti očetovi hiši; ko je bil prišel čas, v katerem želi vsak oče videti svoje okoli sebe: tedaj se mu je bila odprla in znova krvaveti začela na videz zaceljena rana. Vesel je bil Radovana, prijazno ga je sprejel; ali ko sta sedela za mizo – tudi Breda je bila, popustivši za nekoliko časa hišne opravke, prisedla k njima – zbudil se mu je spomin, kako je praznoval prejšnja leta ta večer, lansko leto še – in nocoj! – Pogrešal je, o kako je pogrešal ljubega otroka, nepokomega, pregrešnega in vendar ljubega otroka! Zastonj ga je iskalo očetovo oko; srce se mu je tajalo, zbudila se mu je bila hipoma vsa nekdanja ljubezen do izgubljene hčere. Menil je, da vsak čas se morajo odpreti duri; o ko bi se odprle, ko bi se mu prikazalo drago njeno obličje! –

Ko sta sedela zopet sama, Breda je bila šla po hišnih opravkiih, potegne si gospod Mirodolski z roko po čelu in reče svojemu gostu:

»Razveselil si me, prijatelj, da si se spomnil svojega starega znanca in prišel v njegovo hišo praznovat božični večer; boli me samo, da bodeš moral biti z malim zadovoljen; naj ti ne bode žal daljne poti do naše hiše, dasi ne bodeš našel v nji toliko veselja, kolikor si se ga morebiti nadejal in kolikor bi ti ga želel iz srca. Ali pustimo neprijetne spomine in bodimo srečni in veseli, kolikor nam moči.«

Radovan je hotel odgovoriti, ko stopi Breda s pismom v roki, ki ga položi na mizo pred očeta, govoreč:

»Barba ga je bila prinesla že dopoldne iz trga, ali pozabila je bila, izročiti ga vam; jaz sem ga našla na dnu v košu.« Nato dekle odide.

Gospod Mirodolski vzame pismo in ga razpečati. Dva lista sta bila v zavitku. Prvi je bil od gospe Jarinove; bral ga je s konca brez posebne pazljivosti, kakor da bi se malo menil za to, kaj mu piše nekdanja soseda, ki mu je bila ostala v tako nesrečnem spominu. Ko je bil prebral prvo stran, začel ga je list vidno zanimati. Ni čudo! Gospa mu je poročala, da je nje sestre sin – mrtev. Padel je bil na Francoskem v dvoboju zaradi neke ženske. Vse to je bilo popisano z žensko obširnostjo. Proti koncu je pisala gospa tako: »Smrtno ranjen mi je pisal list, ki vam ga pošiljam; berite ga, morebiti vam da nekoliko tolažbe v nesreči, katere vam je on kriv. Kako rada bi upala, ako bi smela, da bodete, prebravši ga, odpustili zdaj, česar bi mu ne bili nikdar mogli odpustiti živemu.«

Ko je bil prebral pismo, poda ga molče Radovanu; nato seže po drugem, ki je ležalo na mizi; roka se mu je tresla. List je bil kratek; črkam se je videlo, da jih je pisala onemogla, umirajoča roka. Stežka je gospod Mirodolski bral

naslednje bessede:

»Draga teta! Malo trenutij mi je še živeti. Smrtno ranjen v dvoboju imam še toliko moči, da mislim nate, da ti poskušam pisati. Odpusti mi, kar sem ti žalega storil v življenju, odpusti mi, da te tako žalim s svojo smrtjo. Čuj mojo izpoved, umirajočega izpoved. Vse moje življenje – sedaj je pri kraju – bilo je ena sama dolga lahkomiselnost; samoljubje me je vodilo v vsem, neugasna žeja po uživanju me je gnala od veselja do veselja. Mnogo deklet sem spoznal, nobena ni bila vredna mojega prizadevanja, nobena mojega spoštovanja. Nobena? Ne! Eno sem našel, eno samo; o prvem pogledu mi je vnela poželenje; spoštovati in ljubiti sem jo začel, ko sem izgubil njeno spoštovanje in njeno ljubezen. Ti jo poznaš. Ujel sem jo v nastavljeno mrežo, iz mreže mi je ušla in to je dobro! In vendar je to edino, kar mi teži vest sedaj, ko umiram. Žalil sem, morebiti onesrečil moža, ki sem ga spoštoval. Kolikokrat sem hotel stopiti pred moža, nekdaj tvojega soseda, in razodeti mu vse, da jaz sam sem kriv; hči njegova je nedolžna, da jo sme zopet stisniti na očetovske prsi. Morebiti bi mi bil odpustil in morebiti – prepozno, prepozno! Mrači se mi svet – zadnja prošnja – pojdi, povej mu – umirajočemu gre vera – hči njegova je nedolžna kakor angel nebeški. Odpusti mi naj oče, odpusti mi naj ona; odpusti mi ti! – Ne morem več – zbogom! – Edvin.«

Prebravši list pokrije si gospod Mirodolski z obema rokama obraz. Kaj se je godilo sedaj v očetovem srcu?

Čez nekaj časa porine z roko Radovanu list, da naj ga bere; potem odide malce iz sobe.

Nekoliko časa potem so sedeli vsi trije skupaj za mizo. V Tihem dolu morebiti ni bilo tako tihe večerje. Malo se je govorilo; Breda je čutila, da se nekaj posebnega godi; vendar ni si upala vprašati. Radovan se je vidno izogibal njenih pogledov; in vendar se je tako veselila njegovega prihoda; lepega večera se je nadejala, in kako žalosten je bil sedaj!

Bogve kako dolgo bi bili tako molče sedeli, vsak v svojih mislih, ako bi jih ne bila zdramila nova prikazen. Začujejo se krepki koraki v veži, potem je bilo slišati, kakor da bi si nekdo pred durmi sneg z obutala otresal. Dolgo jim ni bilo treba ugibati, kdo je nepričakovani gost. Duri se odpro in v sobo stopi z nekoliko okornimi koraki – Zaboj.

»Srečen božični večer vsem dobrim ljudem,« pozdravi malo družbo; nato se obrne k hišnemu gospodarju, govoreč:

»Obljubil sem vam bil, da vas pridem kdaj obiskat, gospod. Kar obljubi Zaboj, to velja, kakor bi zabil. Tukaj sem. Težko ste se me tako zgodaj nadejali; gotovo ne, da vas bom nadlegoval ravno na božični večer. Ali jaz vam ne morem pomagati, če vas motim. Vi lahko čakate, kakor se kaže, jaz ne morem; vsi ljudje nismo enaki!«

In obrnivši se proti Radovanu, ki je debelo gledal nevabljenega gosta, reče mu:

»Oprostite, gospod; jaz imam. nekaj govoriti s tem možem; govoril bom brez okolišev; jaz ne znam drugače. Poslušajte ali ne, kakor vam drago. Vendar zdi se mi, da bi smeli ostati in poslušati; saj stvar tudi vas nekoliko zadeva, ako se ne motim. In vi, gospodična, tudi vi bi utegnili poslušati; samo pohujševati se mi ne smete; moj glas je nekako zaporčen in tudi besede, ki jih bom govoril, utegnile bi biti malo odurne. Nerad vam kazim božični večer, ali dolžnost mi je prva.«

Nato se vstopi pred gospoda Mirodolskega in začne:

»Gospod! Prijateljstvo gor ali dol; menil sem, da vas poznam, ali motil sem se, kakor vidim. Blag mož ste vi? Vi ste oče? Vi sedite tu v prijetni, gorki sobi in dobre volje ste za mizo s svojo družino; ali je to vsa vaša družina? Kje je vaša hči, kje je vaša prvorojena? Grešila je, zapustila je vas, šla je po svetu. Ali ste kdaj vprašali, kam? Kak kristjan ste vi? Pastirju, ki je imel sto ovac, izgubila se je, zašla je ena. In kaj je storil pastir? Popustil je čredo, šel je za izgubljeno, iskal jo je povsod. In ko jo najde, zadene jo na svoje rame in nese jo domov. In doma skliče svoje sosede in prijatelje, govoreč: 'Veselite se z menoj, ker našel sem ovco, ki sem jo bil izgubil.' Vi ste imeli dve hčeri in teh dveh se vam je ena izgubila, in vi mirno sedite in se dobro imate! In kaj je storil oče, ko se mu je vrnil izgubljeni sin? O vi ste dober, usmiljen mož; ako pride – mudi se ne, vi lahko čakate – ako pride kdaj skesana, potrta, uničena in pade pred vas, da udari s čelom ob tla – veleli bi ji morebiti, o gotovo, saj ste dober mož, veleli bi ji, da naj vstane, morda bi ji celo pomagali; dovolili, bi ji blagodušno, da sme ostati pod vašo streho – če bo pridna; hrano bi imela pri vas, četudi ne pri vaši mizi. Blago potrpljenje bi imeli z njo, s časom bi vam smela streči in naposled – očetova milost nima mej – naposled bi spregovorili celo prijazno besedo z njo!«

Z ostrim, očitajočim glasom je Zaboj govoril te besede. Gospod Mirodolski je sedel molče, s povešenimi očmi; vidno je bilo, da besede niso bile govorjene brez uspeha. Pozneje je rekel enkrat, da ni slišal nikoli človeka tako lepo govoriti. Ali Zaboj še ni bil pri kraju. Po kratkem molčanju povzame zopet besedo:

»Tu sedite in čakate mirno; uboga hči pa morebiti daleč od tod sama, zapuščena žaluje, hrepeni in koprni po očetovi hiši, v katero vrniti se nima poguma; kdo vam je porok, da se vas ne boji, ker vidi, da ste jo zavrgli; saj niste storili stopinje za njo! Kdo vam je porok, da ni sirota v potrebi, zapuščena, brez usmiljene roke, ki bi ji podajala vsakdanjega kruha? Ali ste že kdaj mislili to? Ne, to vam ni prišlo na misel; saj še ne veste, kje je vaša hči, pa bi vedeli, kako se ji godi! Morebiti pa se motim, krivo vas sodim; povejte mi torej, kje je vaša hči? – Vi molčite; vi ne veste, kje je. Vi ne veste, jaz pa vem, kje je vaša hči!«

Led je bil prebit. Gospod Mirodolski plane kvišku.

»Vi veste, kje je moja hči?« zavpije. »O ne šalite se s starim, nesrečnim možem! Ako veste res, o peljite me k nji, prijatelj, da jo zagledam, da jo objamem in pritisnem na svoje srce! Kaj čakate! Urno, urno; jaz nimam miru. Vstanita, otroka; pojdimo jo iskat, in vi, prijatelj, nas vodite. Ne, ostanita; jaz sam hočem iti; še nocoj jo privedem nazaj, izgubljeno ovčico, še nocoj se bodemo vsi skupaj veselili. Oj tiho, tiho, dete moje, skoraj ti pride oče in te pritisne na srce; moje srce hrepeni po tebi, kje si dete moje?«

V tem trenutju se začuje glasno ihtenje pred durmi. Duri se odpro – Barba jih je bila odprla – in prikaže se – Zora, za njo Barba. Vstopivši vsa objokana, zgrudi se ubogo dekle na kolena. Oče priskoči in jo prestreže v svoje naročje. Dvigne jo od tal, pritiska jo na srce, poljublja ji čelo, lice in roke in srečno dekle se ga oklepa okoli vratu.

»Oj, da te le zopet imam,« govori srečni oče, »zdaj je vse dobro; kje si bilo tako dolgo, presrčno dete moje, in tvoj oče je zdihoval skrivaj po tebi! Ali zdaj je vse dobro; srečen sem in mislil sem, da ne bom nikdar več srečen na svetu!«

»Poglejte jo,« obrne se proti družbi in debele solze so mu kapale na lica; »poglejte jo, to je moja hči; izgubljena je bila, ali zdaj je najdena; prišla je, sama je prišla v očetovo hišo; saj je spoznala, da ne najde nikjer toliko ljubezni kakor pri svojem starem očetu.«

Breda ni mogla čakati, da bi jo oče izpustil iz rok. Skoraj siloma mu jo iztrga. Molče se objemata sestri; samo solze so jima govorile.

Stara Barba ni vedela, kam bi se dela od samega veselja. Ali ženica ni prišla še tako hitro na vrsto; vendar molčala ni zato, četudi ni imela posebno zvestih poslušalcev.

»Jaz sem jo našla, prav jaz; na voglu je stala sirotka in zmrzovala: ni si upala v hišo; bogve, kako dolgo bi bila še stala, ako bi je ne bila jaz našla. Skoraj nesti sem jo morala, tako se je bala in tresla sirota. Zdaj vidiš, Zorka, da nismo tako napačni ljudje, kakor si mislila. Da te le imamo, zdaj te ne pustimo več od tod.«

Počasi se izvije Zora sestri iz rok in bliža se Radovanu, ki je stal molče na strani. Molče mu poda roko; kaj bi naj bila pač govorila? Pogled njegov ji je pričal, da ji je odpustil blagi mladenič.

»In vi, prijatelj!« obrne se gospod Mirodolski proti Zaboju, »kako naj se vam zahvalim?«

»Kaj ne veste več,« odgovori mu Zaboj vesel, »da sem vam bil na dolgu, vam in temu gospodu? Vi, gospod, težko da bi me še poznali, dasi ni dolgo, kar sva se videla. Jaz sem namreč tisti, ki ste ga bili nekdaj prinesli pobitega pod to streho. Lepo ste mi stregli in pomogli mi na noge; jaz sem šel in nisem se vam zahvalil. Ako je vam po volji, recimo, da so naši dolgovi poravnani in – mir besedi! Sedaj pa vem, kaj vam je vsem na jeziku; čakal ne bom, da bi me začeli izpraševati. Saj sem vam pa tudi odgovor dati dolžan, kako sem ravnal.«

In nato jim začne pripovedovati, kako je bil Zoro v gozdu našel; kako je bivala v oglarjevi koči; kako ji je bil potem, ko se je bližala zima, priskrbel stanovanje pri poštenih ljudeh v bližnjem trgu, kjer si je s šivanjem kruha služila. Ni se mu bila dala pregovoriti, da bi smel on še dalje zanjo skrbeti. Trdil je, da se je čisto sama živila in hranila. To ni bilo popolnoma resnično; nji sami res ni nikoli nič v roke dal; ali vedel je že tako ravnati, da ji je prišel skrivaj mnog poboljšek, tako da ona ni ničesar čutila in slutila. S svojim zaslužkom je skrbel, da ni nobene stvari pogrešala. In vendar je bila tako nesrečna! Solze so silile vsem v oči, ko jim je popisoval, kako je venela in koprnela po očetovem domu. Naposled mu je bilo že preveč. Ko se je bližal božični večer, rekel ji je: Jaz vas ne morem več gledati take. Zdaj ali pa nikoli! Če se bojite sami, pojdem jaz z vami. In šla sta. Ali ko prideta do očetove hiše, upade ji srce; ni si upala očetu pred obličje; prosila ga je, naj jo pusti zunaj in naj gre sam pred njo; za hišnim voglom je ostala in čakala, kako poročilo ji pride iz hiše. Tam jo je bila našla Barba, gredoč po drva.

»Gospod!« sklene Zaboj svoje pripovedovanje; »vi me poznate; vi veste, da nisem poseben častilec ženskega spola, in tudi veste zakaj. Ali to vam pa pravim, naj bodo druge ženske kakor že, jaz jih ne bom sodil ne potezal se zanje – ta, ki jo imenujete zopet svojo hčer – kako naj rečem, da bi bilo prav? – to ni ženska, to je angel! Če pa kdo drugače sodi, naj stopi predme, da spregovorim besedo z njim!«

In mož, ki se je bil nekako razvnel proti koncu svojega govora, udari krepko ob mizo, tako da je posoda na nji poskočila. Mož se je bil sam malo prestrašil.

»Odpustite, častita gospoda!« prosi družbo; »tako hudo nisem mislil; moja pest, ki je dolgo praznovala, okrepčala se je, kakor je videti, jako pri trdem delu!«

Za odgovor podadó vsi po vrsti roko poštenemu možu.

Zora je stala zamišljena, ko so vsi drugi zvesto poslušali Zaboja; pogledavala je zdaj očeta, zdaj Radovana, zdaj sestro. Radovan in Breda sta se bila pogledala samo enkrat, ko je Zaboj govoril. Ta pogled je Zori vse razodel in njen sklep je bil storjen. Ko je Zaboj končal, približa se ona svoji sestri, prime jo za roko ter jo pelje k Radovanu. Molče položi njeno roko v Radovanovo roko, potem jima reče z ginjenim glasom:

»Bodita srečna! – Radovan, jaz nisem bila vredna sreče na tvoji strani; Breda, bodi mu ti, kar mu jaz nisem mogla biti!«

Nato se obrne proti očetu, ki je gledal strmeč ta novi prizor, ter ga prosi:

»Oče, blagoslovite svoja otroka.«

Gospod Mirodolski pogleda Radovana, potem svojo hčer in z obrazov jima bere, da tu je treba samo še očetovega blagoslova; z veseljem jima ga dá; roke jima sklene, govoreč:

»Bodita srečna, otroka moja!«

Dalje ni mogel govoriti. Čez nekaj časa se obrne proti Zori:

»In ti, ljubo dete moje?«

»Moja sreča je pri vas, oče!« odgovori mu Zora in ljubo ga pogleda. »Pri sebi me pustite do konca dni. Edino to si želim, da bi mogla ostati pri vas vsaj toliko let, kolikor dni sem vas pogrešala.«

Oče jo objame, rekoč: »Zgódi se ti po tvoji volji, Bog daj, da bi se nikdar ne kesala.«

»In vi, prijatelj?« ogovori Zaboja, »sedaj, ko je vse drugo tako lepo preskrbljeno, kako se bodete vi odločili? Pomagajte nam, da tudi vas kako preskrbimo; nocoj moramo biti vsi srečni in veseli.«

Zaboj je bil dobre volje, smeje se odgovori možu:

»Oho, kaj tudi mene hočete oženiti, gospod? Zdaj je že vse v en kup, mislite, kajne? Nič napačna misel. Samo neveste je treba. Kje bi dobil pripravno nevesto? Mlada ne sme biti, ali prestare tudi ne maram.« Ozre se po sobi. V kotu zagleda pošteno Barbo, ki si ni mogla kaj, da bi ne bila pričujoča pri Bredini zaroki. Prime jo za roko in jo potegne sredi sobe, rekoč:

»Kaj pa vi ali ti, dekla božja? Pokaži se pri luči, da bomo videli kako in kaj? – Za silo!«

O kaki drugi priložnosti bi se ne bilo smelo tako ravnati z Barbo, ali sedaj je bila dobre volje, da možu ni zamerila robate šale; saj je videla, koliko dobrega je bil storil njenemu gospodu. Pogleda mu v obraz in odgovori:

»Meni se zdi, da nama obema ni več sile!«

Potem gre k Bredi in jo podraži:

»Nu, kaj sem ti pravila? Ali boš zdaj še rekla, da sanje nič ne pomenijo?«

»Kaj vaše sanje?« odgovori ji Breda, ki se ji je lice zarilo od sreče in veselja, »to so sanje, to, ljuba Barba. Bojim se, da bi se ne zbudila in da bi vse ne izginilo izpred mene!«

»Ker se vam je snubitev, kakor je videti, slabo obnesla,« reče nato smeje se gospod Mirodolski Zaboju, »treba bo kako drugače ukreniti. Veste, kaj? Rekli ste, da ste postali tako dober delavec –«

»Torej za hlapca me hočete obdržati pri hiši, gospod?«

»Ne za hlapca, za prijatelja, za pomočnika mi bodite; delali bodete, kolikor in kadar vas bo veselilo. Kaj pravite?«

»Nič napačna misel; seziva si v roko, že velja! Za prijatelja vam bom in pomočnika, kakor hočete; za velikega hlapca, za pristavnika, oskrbnika, za vse! Le čakajte, ne bo vam žal; videli bodete, kako vam bom gospodaril; vse po novem! Vse vam bom narobe obrnil: kjer sedaj smreke rastó, tam vam bom sejal pšenico in leščevje bom nasadil po polju, lešniki se dobro prodajajo. Poljedelstvo, živinoreja, kupčija in obrtnija: vse bo cvelo in razvijalo se v Mirnem dolu in kaka ruda se tudi s časom kje najde. To bo veselje. Ali zdaj pa moram še eno besedo spregovoriti s temale dvema. Tega vendar ne, da bi me ne povabila na ženitovaiije. Ne za svata; svatje morajo biti 'na pare', in jaz nimam 'para', tudi nadejati se mi ga ni, kakor smo ravno videli; ali za godca bom prišel; videli boste, kake burke zna uganjati stari Zaboj, kadar hoče!«

Pozno je bilo že; dolgo jim je moral gospod Mirodolski prigovarjati, da so poseli za mizo. Imeli so lep božični večer!



*



Prijazni bralec! Ko bi bil šel ti tri leta potem o lepem jesenskem času po cesti mimo Mirnega dola, gotovo bi se bil ustavil, glasna vesela govorica se je razlegala z vrta po dolini. Smeh je bilo slišati vmes, šum, ropot in veselo razgrajanje, tako da se gospoda Mirodolskega dom ni skoraj po pravici imenoval Mirni dol. Ali izmed raznih moških in ženskih glasov slišal se je najbolje tenak otroški glasek. Gospod Mirodolski je imel malega vnuka pri sebi; majhen je bil, vendar ves vrt ga je bil poln. Stari oče je imel veliko preglavico z njim. Prvi dan že mu je bil po vrtu vse cvetice poruval ali pa poteptal; pod drevjem je ležalo vse polno najlepšega nezrelega sadja in zelenih odkrehnjenih mladik. Strašno prešeren in poreden je bil res ta Milan. Svoje drobne nožice in ročice, ki jih je bil šele zdaj prav v oblast dobil, rabil je prav pridno v samo hudobijo. In vendar ni bil stari oče nič prav milovanja vreden. Ne da bi mu bil branil, svaril ga in krotil; še navajal in naganjal ga je, kolikor je mogel; in več ko mu je deček napravil škode, bolj je bil stari oče vesel, tako da je bilo res težko razsoditi, kateri je bolj pameten. In pri takem odgojevanju mu je Zaboj zvesto pomagal. Z njim je bil Milan posebno prijatelj. Ali mož je pa tudi znal ravnati z njim, kakor najboljša pestunja ali pa še bolje. Nihče bi ne bil mislil prej, da je Zaboj tak umetnik. Delaj mu je »konjce« iz lubja, vozičke in malinčke na potoku, da je bilo veselje. Imel je pa tudi svojega gojenca jako v čislih. Slovesno ga je bil naredil za »kneza Mirodolskega in vojvodo Tihodolskega«; in tako so ga potem sploh imenovali, kar je dečka močno veselilo. To se nam pa že malo preveč zdi, da ga je hotel Zaboj narediti s časom še za kralja slovenskega in – slovanskega carja! Nasproti je pa on njemu dejal: stric. Ko ga je nekdaj Barba po stari nespametni navadi vprašala, koga ima najrajši, odgovoril je jako pametno: »Ato imam najrajši, mamo najrajši, starega očeta imam najrajši, tetko imam najrajši in strica imam najrajši; vse imam najrajši!«

In tako je bilo vsem prav; samo stari Barbi ne, ki jo je bil pozabil; prav se ji je godilo, kaj stavi otroku tako nespametna vprašanja! Da bi pa kdo krivo ne sodil našega mladega junaka, treba, da pristavimo še nekaj: Poreden je bil Milan, a hudoben ni bil. Oče in mati sta mu malo zapovedovala in prepovedovala, ali kar se mu je enkrat reklo, to je bilo rečeno! Samo resno pogledati ga je bilo treba ali pa reči mu: Tega ne! To je veljalo kakor zarezano. Tako je Milan veselo rasel in razvijal se brez tistega večnega svarjenja, pretenja in kaznovanja. Če so ga stari oče, tetka in stric malo razvadili in izpridili, ko je bil o praznikih pri njih »na kmetih«, to se je potem v mestu vse pogladilo in poravnalo.

Ali čas je, da se skoraj ločimo od družine Mirodolske; kaj bi se dalo zanimivega pripovedovati o srečnih ljudeh! In srečni so bili vsi; srečen zlasti je bil do konca dni gospod Mirodolski.