Perva odgoja otrokova. (Spisal Jos. Ciperle.) 14. Otrok ima biti najprej pokoren. Ima se klanjati vsem poveljem in uredbam starišev. Povelje njih mu bodi sveto in kaznjevati se ima, kadar se pregreši proti povelju. In kje je potrebnejša pokorščina, nego li ravno v vzgoji? Kdo je dolžan pokornejši biti, nego li ravno otrok? In res! Vsak otrok izpolnuje iz početka z radostjo sleherno povelje starišev; a s časom se mu vendar le prerada vzbuja nepokorščina. Odkod to? To so zakrivili vselej le stariši sami, in sicer je prišlo vse tako-le: Stariši otroku zapovedo kaj. Otrok ne stori tega takoj. In ker se je dostajalo morda to povelje kake malenkosti, šli so stariši samf, ter izveršili svoj ukaz. — Aha! niisli si otrok, stariši stord tudi samf, kar ukazujejo. — In ako mu drugoč zapovedo kaj enacega, se gotovo ne bode podvizal, da bi izveršil njih zapoved. A kaj store v tem slučaji stariši? Začno se največ laskati otroku, ali ga celo prosijo, ali rau tudi obljubijo, da mu dade kaj, ako jih uboga. Ali to je ravno huda naopaka. To je izvor nepokorščini. Kjer se je pričelo na takov način, tam se ne bode končalo dobro. Otrok je od dne do dne nepokornejši. Skoro ga prošnje, obljube in darila ne pripravijo do pokorščine. Čemu naj uboga takov otrok svojib. starišev? Saj je eno isto, naj jih uboga ali ne. Ako so tudi le sam hip hudi nanj, saj ne bode terpelo to vekoma. V dve"h, treh minutah bode spet nepokorni sinek njih ljubeznjivo dete, njih angeljček, in Bog zna, kaj še vse! In potem tožijo in jočejo stariši na vso moč: Ne vem, kaj mi je storiti s tem otrokom! Kar nič me ne uboga, kar smeje se mi v obraz, ako mu ukažem kajl — To je pač žalostno, ali prav se godi takovim slabotnim starišem. Kaj rado se pripeti, da vpade potem starišem čisto srčnost. Ne upajo si pozneje otroku ničesa zapovedati, saj vedo, da jih ne uboga. Takove nepokorne otroke imenujemo tudi mi hudobne, nehvaležne i. t. d. Takirn otrokom se ne bode godilo nikdar dobro, to je zapisano v sv. pismu. Ali tudi njih starišem ne bode bila nikaka srečna in vesela ura! čim bolj odrašča otrok, tem nepokornejši, tein hudobnejši bode. S svojo nepokorščino ne pride nikamor, nesrečen bode vse življenje. A kdo mu je kriv njegove nesreče? Edino le stariši, ki ga niso učili nikdar pokorščine. Ali kaj je storiti, da ne zabrede otrok tako daleč? Kako ga je li mogoče ohraniti v pokorščini? Kako ga spet pripraviti na pravo pot, ako jo je vže zgrešil? To so tri jako važna vprašanja. Pred vsem ima biti vsako povelje starišev ali vzgojiteljev kratko. Zapoveduj otroku le samo: Pojdi tja, stori to, opusti ono i. t. d. Ali nikdar ne reci mu: Bodeš li tako dober, da mi prineseš to ali ono, — ali: Jaz bi rad videl, da opustiš to naopako i. t. d. — To je vse odveč. Glej tudi na to, da naglo izverši opravilo, katero si mu ukazal. Ako se le količkaj obotavlja ali premišlja, vženi dobro. Na tvoj migljaj mu je paziti, brzo ima biti na nogah, ako želiš, da ti postreže, kakor koli in s čimer koli si bodi. Naj bode le samkrat tako prederzen, da ne izpoloi takoj tvojega ukaza, takrat mu pokaži svojo moč. Takrat ne imej nikacega usiniljenja z Djim, kajti ubogati te mora na vsak način. Pač se sliši mnogokrat govoriti: Otrok še nčma razuma, ne ve še kaj je prav i. t. d. Ali pomislirao le, koliko bistroumnosti imajo otroci za marsikako stvar, ki ni v redu. Kako zviti, kako prekanjeni so, ako hote zabraniti s čem! Ali za pokorščino naj neraajo razuina? Ne vem, kako li more terditi dorasel človek z zdravimi raožjani kaj tacega? Nalog starišem je, da povedo otrokom, kaj je prav. Ako je pokoren otrok, je prav; ako je nepokoren, ni prav. Nespametno je tudi poučevati otroka, kako lepo je, ako uboga, in kazati mu drugih, ki niso pokorni. Ne le zato, ker je lepo, ima ubogati, ampak zato, ker mora ubogati. In ako noče, vzemi palico, in iztepi mu nepokorščino iz telesca! — Stari egiptovski pedagogi so govorili prav modro, rekši: nOtrok ima ušesa na herbti". Ali temu nasproti hote novejši pedagogi vse doseči z ljubeznijo. Strdni s palico, strani s tepežem, to ni vredno človeka. — A nasprotno spet terdijo, da otrok še ni v pravem pomeni besede človek, da še le postaje človek i. t. d. Tako si oporekajo sami. Dalje spet terdijo, da pokorščina nema biti nhlapčevskaa, imeti jnia svoj izvor v spoštovanji. — Dobro. Toda rcsnično je tudi, marsikateri oče je takov, da si ne urae pridobiti nikacoga spoštovanja. A kje stoji zapisano, da nema otrok ubogati tacega očeta? Nikjer. Zatorej, kaj hočete s to teorijo? — čudne reči se beio sem ter tija. Jaz terdim ravno nasprotno. Ne iz ljubezni, niti iz spoštovanja naj ne izvira pokorščina, ampak ravno iz nje naj izhajajo te dve kreposti. Vojak ljubi najbolj ostrega poveljnika; in zakaj bi otrok ne mogel spoštovati strogega očeta?  (Dalje prih.)