------12 ------ Nekoliko od velike potrebe, da se slovenski jezik v uradnije vpelje. Napočil je dan, zasvetila je zarja dobre setve za boljšo prihodnost slovenskega naroda in vseh narodov avstrijanske deržave, kjer bo vprihodnje cesar s postavno poklicanimi deželnimi zbori in deržavnim zborom vladal Zatoraj naj bi se že zdaj Slovenci ozerali po tacih možeh, ki svoj narod poznajo in resnično ljubijo ter bi bili zmožni za tako važni pdsel; zakaj kar bodo ti možje za svoj slovenski narod sejali, to bodo Slovenci in njih potomci želi. Posebno pa je velika potreba, kakor so wNovice4i že večkrat omenile, da se slovenski jezik v urade (kancelije) vpelje, ker nemški jezik veliko potov, zamude časa in stroškov, sitnosti in prepirov, se celo nezaupnosti do uradnikov uzrokuje. Rekel bi kdo, da nemški jezik v uradih ne uzrokuje toliko neprijetnosti, ker je veliko tacih ljudi, ki so v mestih v šole hodili in šole po mestih so bile in so še nemške. Resnica je to, toda s to nemščino, ki si jo človek v šolah pridobi, še ni kos, pisem iz kancelij prav razumeti, ker v tacih pismih je drugačna nemščina kakor tista, ki si jo človek v šolah pridobi. Učenec, ki četerti razred ali realko izverši, precej čeduo in pravilno govori in tudi bukve, ki kerščanski nauk razlagajo, še dobro razume; toda v slovarji, kterega je rabil, in ga morebiti še ima, ko se je zgodbe sv, pisma, evangeli in katekizem po nemško učil, veliko veliko tacih besed ne najde, ki so v pismih in kancelii. Pri tacih pismih še učenec iz višjih šol ne opravi veliko. Velikokrat se tudi ne da slovenska beseda v nemški jezik tako določno prevoditi, da bi se ne dala na več plati razumeti, kar dostikrat veliko prepirov in tožb napravi. Dokazali bomo to v izgledih prav po domače. Tako na priliko: Oče Brezovar svojemu sinu kmetijo in zemljiše prepišejo, za poboljsek si pa to in ano rec izgovore. K^r pa vidijo, da sin že brez tega komaj rije, ga kake leta nič ne tirjajo, mu vse pustijo. Cez kaj par let si pa mislijo: zdaj mi sin vendar mora kaj dati, saj sem mu že dosti šenkal. Sin pa ali je že pozabil, kar so si oče izgovorili, ali neče vediti, taji, da te in te reči ni dolžan. Da bi se sin tega prepričal, poiše izročilno {čezdajansko) pismo, gre in se odpravi ž njim k človeku, ki bi mu to reč razložil. Pa ker nemška beseda ni dosti določna na videz, oba prav imata, oče in sin. Oče pa spet svojo terdijo, ker dobro vedo, kaj so izgovorili. Ker pa oče Brezovar ne morejo izročilnega pisma v roke dobiti, da bi ga brati dali, ker ga mladi v svoji skrinji zapertega hrani, naroče svoji mlaji hčeri Anci, ki ima ravno v tem hramu skrinjo, kjer njegov sin. naj dobro pazi, kdaj bo mladi ključ v skrinji pozabil, in da naj gospodarjevo skrinjo odpre in jim ti*lo pismo prinese, da ga bodo Dolinarjevemu Janezu, ki je ravno letos peto šolo izveršil, in same ?5melence" (eminence) in werzgut" domu prinesel, brati dali, da za gotovo zvejo, pri čem da so. Enmalo res že sami nad tem dvomijo, kar si mislijo, da so si izgovorili, ker se jim mladi tako terdovratno ustavlja. Da bo pa Ančika pravo pismo dobila, ker ima mladi cel stavek pisem v skrinji, ji ga oče s tem naznanijo, da ima „čezdajansko" pismo dva ali tri križe na unanji strani zaznamnjane. Ančika je res nekega dne tako srečna, da kijuč v gospodarjevi skrinji tičati najde, skrinjo odpre in pisma z dvema ali tremi križi išče, pa dobi več pisem s križi, eni imajo po dva, tri in še več križev. Zdaj ker ne ve, ktero je pravo pismo, prinese ves stavek pisem očetu, ki se urno ž njimi k Dolinarjevemu Janezu odpravijo. Janeza pa ravno doma ni, toda oče Do-linar starega Brezovarja zagotovijo, da bo kmalo prišel. Toda oče Dolinar bi svojemu sinu radi glas dali , da naj Janez ne hodi domu, ker so se že prepričali, da njih sin • ----- 13 ------ se ne zna dosti nemškega, da bi zamogel pisma iz kancelij tolmačiti. Tega so se oče Dolinar že večkrat prepričali, ko so svojemu Janezu pisma preberati dajali, pa so oče bolj vedili, kaj v pismih stoji, kakor njih Janez z vsemi svojimi ^melenci", dasiravno nobene čerke ne poznajo. Brezovarjev oče nekoliko časa posede, kar Janez pride. — Prav je, ker se jim že tako domii mudi, da bi mladi Brezovar ne zvedil, da so z njegovimi pismi tukaj bili. Janez vzame pisma, jih pregleduje in pregleduje, nazadnje vendar pravo pismo dobi. Ga prebere enkrat in že dvomi, če bo mogel prav povedati. Ga prebere vdrugič in Janez že v obraz rudeč prihaja in ne more nič kaj dosti iz pisma povedati. Na zadnje ga stari Brezovarjev oče prašajo: Ali stoji v njem jablana na vertu nad podom zapisana ali ne. (Pod stoji pri bregu in v bregu nad podom tista jablana, ki ima prav dobre jabelka, ki jih oče prav radi jedo). Pa Janez jim odgovori, da od tega ne stoji nikjer nič v pismu. Pa gospod uradnik, budalo, je očetu zapisal „ A p f a 11 e r i m garten hinter der d r o s c h t e n n ett, pa hinter der droschtenue je več apfalterjev, nad podom pa le eden. Gospod petašolec pa se ravno nikoli ni slišal, da je „apfalter" po slovensko jablana; on je le slišal „apfel-baum", in spet reče, da oče nimajo nobene jablane zapisane. Stari oče Brezovar le svojo terdijo, ker dobro vedo, da imajo jablano nad podom zapisano in že nejevoljni postanejo, da še en malo zakolnejo in pravijo: Kako pa to? — Buzacajna, jablana mi mora biti zapisana! Zdaj se še le gospod petašolec spomni, da je nekje bral „hintcr der droschtenne", se enkrat dobro pogleda in pravi: Da, da, saj imate res jablano zapisano, toda za podom. Ali za podom je več jablan, nad podom pa le eno. Mati Dolinarca pa in več druzih si mislijo: Janez se pač le bolj v duhovskih rečeh uri, saj so Janeza le na duhovsko dali učiti, ne pa na deželsko, toda nekaj jim strah dela. Precej ko je Janez na šolske praznike domu prišel, so Dolinarjevi šivarje v hiši imeli, in oče Dolinar in starji šivar se ravno prepirata, koliko da je angeljskih korov. Oče so terdili, da jih je sedem, šivar pa in mati Dolinarca, da jih je devet. Nato ravno Jauez v hišo stopi, on bi imel pravdo razsoditi, pa še od ;?angeljskih korov" nič vedil ni. Vendar jo z očetom potegne, ker iz lastne skušnje ve, da so njegov oče moder mož, da so ga večkrat že za kako reč posekali, toda zdaj jo je napek zakermil. Šivar je še dobro vedil, kako se ?,osmi in deveti angeljski kora imenuje. Pa kdo bi si bil misli, da šivar, ki le po šivarii diši, to reč bolj ve, ko oče Dolinar. Popolnoma pa materi Dolinarci serce opade, da bi nje sin kadaj duhoven bil, ko enkrat iz polja domu pridejo in Janeza samega v hiši pri citrah najdejo, ko je ravno to „kvantoa pel in na citre brenkal: ;,Jez sem v Ljubljan — dobro poznan, — v mestu, predmestom — iu na Poljan". Toda to je bila velika sreča, da ga niso oče Dolinar tako zasačili. Dobra mati so žalostni, pa vendar še ena rešivna pot se jim odpre, in to je: Precej pervo nedeljo po tem v farovž k gospod očetu fajmoštru prijokajo in jih lepo prosijo, naj bodo tako dobri, da njenega sina k sebi pokličejo in na pravo pot obernejo in jim tožijo, kako so sina zalezli. Zraven pa še ?,cajnuse" (zeugnisse) prinesejo, da od gospod očeta zvejo, če ima res njeni sin vse ,,melence^ kakor pravi; ne verjamejo mu že ne veliko. Poglejmo še za starim Brezovarjem, ko se je od Do-linarja na pot podal. Stari oče po potu mermrajo, sami s saboj govore in pravijo: Dolinarjev Janez je en tepec — škoda, da je on le enkrat šolo od znotraj vidil. Mar bi bil k županovemu očetu šel — županov oče so le tri „kvasea izdelali, pa več vedo, ko ta bedak — škoda za vsak krajcar, ki ga Dolinar za-nj potrosi. Saj Brezovarjev oče bi bili če pred k županu šli, toda pri županu imajo kerčmo, in ko bi bili k županu šli, brez dveh poličev bi ne bili nič opravili; pri Doliuarji so jo pa mislili dobro opraviti in pa še brez stroškov. Zdaj morajo pa vendar le k županu iti in res gredo. K vsi sreči ravuo nobenega pivca pri županu ni — prav je. Oče župan ga precej en poliček prinesejo, potlej pa še enega. Glejte, kdo bi bil mislil! oče župan pa očale na nos nataknejo in precej na pervi pogled zagledajo v pismu, da ima stari Brezovar res jablano nad podom zapisano. Da, oče župan so moder mož — ali so to reč že pred vedili, ali so pa hotli staremu Brezovarju vstreči, da so mu po volji govorili. Dolinarjev Janez si je pa en malo več na pismo razumel, kakor krava na boben. Zdaj pa če se stari in mladi Brezovar tožita, se ne ve, kdo bo pravico dobil. Ce jo mladi dobf, stari Brezovar poreko, da je mladi gospodo podkupil; če jo pa stari Brezovar dobojo, je pa ravno taka. In sodnik je krivičnik, če je ravno pravičen, ko prerok Samuel. Ljudje v okoiici bi gospoda petašolca za prav neumnega imeli, toda za rajtenge je pa Dolinarjev Janez tič, da mu ga ni para. Ni tega tri tedne, kar je v majhnem času izrajtal, koliko dni je od Kristusovega rojstva do cerkvenega žegnanja farne cerkve. Ravno tako hitro je izrajtal, koliko ur sta njegov starji brat in njegova mlajša sestra do te ure stara, ko so rnu mati Dolinarca uro, leto in dan svojega rojstva povedali. Oče Dolinar mu pa spet ne verjamejo veliko, ker večkrat se je že primerilo, da sta kake manje rajtenge imela; oče so rajtali na pamet, siri pa na papir, in so oče pred izrajtali, ko siu. Večkrat sta vsak drugač izrajtala in vsak svojo terdila, pa oče se ne dajo zmotiti in sina napno, da je mogel še enkrat rajtati in potlej se je skazalo, da so oče res prav imeli in bolj izrajtali ko sin, dasiravno drugačne rajtenge ne znajo, ko te: kljuka pet, križ deset. Pes ve, kdo je očeta tako rajtati učil. Cez nekoliko tednov potem se je iz bližnje vasi mladi Berdar z Dolinarjevo deklo sošel in jo vpraša, kdaj so kaj gosp. Janez doma, on bi jim rad ene pisma prebrati prinesel. Dekla — trapa — pa mu pravi: Našemu Janezu nič ue nosi pisem brat, on nič ne ve. Ni tega štirnajst dni, kar so mu oče rekli, da grajšinski berič, ki pisma nosi, več ve, kakor Janez, dasiravno ni več šol izdelal, ko dva ;,kvasaa. Unidan je Janez očetu pisma bral, pa bi bili oče kmalo več vedili, ko Janez, dasiravno nobenega „puk-štoba" ne poznajo. Grajščinski berič, pa res, je le drugi razred izdelal, potlej pa več let vojak bil, zdaj pa te pisma prenaša in zmiraj je v kancelijskih rečeh, pa res pisma bolj razume ko Dolinarjev Janez; on še županovega očeta prežuga, dasiravno so moder mož. Saj Berdar je že uni dan beriča prosil, da bi mu pisma pregledal, pa berič časa ni imel, je ravno mogel eno pismo k Hribarju nesti. Rekel pa mu je berič, da bo kmali nazaj prišel, da naj ga pri Spramu v kerčmi počaka, da ima brez tega en opravek tam. Berdar bi bil ravno šel k Špramu, pa vedil je, da ima berič zmiraj suho gerlo, in da brez dveh poličev ali še več te reči ne opravi, zato se je pa raje na Dolinarjevega Janeza zanašal. Tako je po deželi med kmeti s peto-, šesto-, sedmo-in tudi osmošolci in z vradnimi pismi. Taka je bila in taka bo še, če se slovenski jezik v uradnije ne vpelje. Da je to resnica, mi bo vsak duhovski in deželski gospod po-terdil, kteri je kmetiških starišev sin, ker to vsak iz lastne skušnje ve. Vsakemu je znano, da to, kar se po Slovenskem ljudstvu v nemškem jeziku dopisuje, veliko potov, stroškov, zamude, časa in prepirov uzrokuje. Koliko pa še nezaupnosti do uradnikov! (Dalje drugi pot). ------ 21 ------ Nekoliko od velike potrebe, da se slovenski jezik v uradnije vpelje. (Dalje). Opravilo uradov s slovenskim ljudstvom v nemškem jeziku uzrokuje ne zaupnost do gosposke in to ne more nikdar v blagor biti ne ljudstvu ne deržavi. Kolikrat se sliši glas med ljudstvom: „0, ko bi jaz nemško znal!" In če ga vprašaš: „Kaj bi bil bolji, ako bi nemško znal?" dobiš odgovor: „ Vedil bi saj, kaj se gospoda v kancelijah pogovarja — kaj z nami ubogimi kmeti počenja; vedil bi, kaj in kako gospoda piše, in vedil bi, na kaj se podkrižam ali podpišem; tako pa, ker nemškega ne znam, gospoda lahko piše, kar hoče, in mi spet pove, kako je pisala, kakor hoče". Vzemimo: Koritnikova žena je pametna žena; neče nobene prešerne dekle, zato pa vzame v službo svojo sestro Meto, ki jo dobro pozna, da je zvesta, pridna in pametna dekla. Pa tudi Matija, njenega moža brat, je pameten fant. Pa pes vedi, kako je bilo to, ženske v obližji so jele govoriti, da se Matija in Meta poznata. Kako bi se ne, saj Meta ni prišla iz devete dežele. Koritnica pa pravi: To so babje marne. Toda ljubezen oslepi, da nad ljubljencom slabost in pregreškov ne vidimo. Kdo ve, kako je bilo to; ženske v obližji so jele ob nedeljah v cerkev in iz cerkve grede glave vkup stikovati in babica babici šeptati, da Meti pri Koritniku bo pogače treba. Kdo ve, kako to ženske vejo, ker jim tega nobeden ne pove? Enega dne Meta dolgo ne ustane, spala je pa v svislih. Ko Meta ustane, grejo stara teta teličku po detelje v svisle in v slami najdejo vogel peče, ki se je iz slame vidila. Teta jo pobero, kar otroka s tem odgernejo, ki je bil ravno kar rojen, pa je bil mertev. Meta je bila pa v zelnik šla za prešiče na-berat, al bila je vsa osupnjena, plašua in zamišljena. Ko strela zadene ta novica Koritnika in Koritnico, kar so teta povedali. Vzemimo : Meta je bila v tej reči nedolžna zunaj tega, kar jo je v drugi stan pripravilo, v čimur pa le Božji sodbi in kazni zapade po cerkveni zapovedi. Vzemimo: ona je vsa nedolžna v tej reči zunaj tega, da ni precej te reči razodela in povedala, kar se je bilo zgodilo, kar ji pa nobeden toliko zameriti ne more, ker je en čas premišljevala, kako bi to sramotno reč razodela. To pride pred gosposko in stara teta morajo iti na izpraševanje; iz tega pride, da od tete te besede na belem papirji zapisane stoje: „Ko grem zjutraj teličku po deteljce, najdem, da je en vogel peče iz slame gledal. Jaz reva se pripognem, pečo poberem, kar otroka odgernem, pa je bil mertev". Po tem pride Meta na izpraševanje in te so nje besede: „Ko sem otroka porodila, sem ga v pečo zavila in v slamo djala, potlej ga še malo s senom pokrijem, in na to se vsedem, in en četert ure ali kaj posedim. Potlej grem v zelnik, prešičem naberat in mislim, kaj mi je začeti". *) To, kar gosp. dopisnik tukaj popisuje, ni izmišljena rec, ampak — Bogu bodi potoženo! — je večidel do godb a. ki smo jo slišali v ljubljanski porotni sodbi. Vred. Sodnik rečo svojemu pisarju: jjSchreiben^: Nachdem ich das kind geboren hatte, so babe ich dasselbe in eio haupttuch eingevvickelt, in das stroh hinein gesteckt, noch mit heu bedeckt und mich darauf gesetzt, nnd so sass ich beilaufig eine viertel stunde lang. Alsdann ging ich in den krautacker, den schvveinen futter zu suchen und dachte nach, was mir zu thun ware". *) Sodnik jo še vpraša, ali je bil otrok živ in keršen? Meta mu beseduje: „Ni bil živ ne, žlahni gospod! kakor je bila podoba, je bil mertev; ni nič sopel, vendar sem ga kerstila, ako bi morabiti le kaj živ bil". Uradnik jo vpraša, od kod je vode dobila, ker je bila preslaba po njo iti* Meta pravi: 5?Jez ne vem, kakošna Božja reč mi je bila; zvečer, ko se vležem, sem bila tako žejna, da sem dvakrat vstala in šla na korito vode pit, potlej pa verč vode s seboj vzamem, da bi jo pila, če bom še žejna, in s to vodo sem otroka kerstila". Uradnik ji reče: „Ostaneš pri tem, kar si govorila?" Meta hitro odgovori: „Da, da, žlahni gospod, jaz zmiraj pri tem ostanem, kar sem govorila**. Uradnik: „Primi za pero in se podkrižaj!" Meta: „Da, da, se že podkrižam, kolikoikratov je treba". Vzemimo mi zdaj slovenske besede, ktere ste Meta in teta govorile, kakor so same na sebi, in kdo ne bo Ko-ritnikove dekle nedolžne ali saj komaj pregreška krive obsodil, če se tudi pravoslovja ni učil; vzemimo pa ravno te besede v nemški prestavi, in kdo ne bo sodil, da je mislila dekla otroka umorili, ker se je po nemški prestavi na-uj vsedla, in da ga je res umorila, ako bi bila v otroku vendar kaka iskra življenja bila. Ako hočeš čisto vodo resnice piti, moraš k studencu izvirne besede iti ! v Cez kake štiri tedne ali še več gre spet na „ferger", pa Meta se derži le pervega „fergerja" in ker je po nemško pisan, ji ga uradnik tako po slovensko tolmači in pravi: „Potem, ko sem otroka porodila, sem ga v aptuh noter zavila, v slamo noter vtaknila, in pokrila sem ga še s senom in sem se na-nj ali gori vsedla, in okol en firteljc ure na njem sedela. — No zdaj ali še ostaneš pri svoji besedi?" Meta pa: Žlahni gospod, jaz tega nisem govorila — jaz otroka nisem nikoli v slamo vtikovala in skrivala — jaz se nisem nikoli na-nj vsedla — jaz sem reva res v zelnik šla in mislila, kaj mi je začeti, — žlahni gospod, jaz tega nisem govorila in tudi tega nikoli ne poterdim, kar so oni pisali." Ce pa ljudje kaj takega vidijo in slišijo, ali more biti, da ne bi omagalo zaupanje do gosposke? Kdo pa to nezaupnost do uradnikov uzrokuje? Morebiti uradnik? Kaj še — ta ne — le nemški jezik v kancelijah iu tista gospoda, ki slovenščini ni kos. Beseda kakega ptujega jezika se ne nauči tje v en dan po vseh pomenih, ki jih ima, in uradnik je ne more v drugačnem pomenu zapisati in prevoditi, kakor v tistem, v kterem jo ve in zna — ali je tedaj uradnik kriv, da ni besede „na to" z „hernach" prestavil, ker se tega nikoli učil ni? Zatorej odborniki prihodnjega deželnega zbora prizadevajte si, da na Slovenskem ne dobi nobeden cesarske službe, kdor ni slovenščini popolnoma kos, in da se na domači zemlji v kancelijah govori in piše v domačem jeziku. (Dalje sledi.) ----- 28 ----- Nekoliko od velike potrebe, da se slovenski jezik v uradnije vpelje. (Dalje). Zdaj pa presodimo še Matij evo reč. Od Matija je neka soseda veliko govorila in hotla je vediti, da je Matija oče. To Matija grize in peče, toraj gre eno nedeljo popoldne k tej sosedi v hišo in jo k vsi sreči samo doma najde. Matija se začne jeziti in kregati, da se v njo zakadi. Zdaj se rujeta in v kot za mizo spravita. Ker je bila pa miza na poti, ji ne more kaj dosti storiti, le tje v kot za mizo jo je tišal, da je prav stokala, kar je neki sosed skozi okno vidil. Ko misli, da ima že dosti, jo spusti, gre iz hiše in ravno k svojemu zdaj omenjenemu sosedu pride in pravi: wDosti sem ji dal, babi — sem jo tišal v kot — mislil sem, da jo umorim". Ravno tako in ravno to pride pred gosposko — in kako lahko se primeri, da uradnik, če ni popolnoma slovenščini kos, zapise in te besede tako-le prevodi: „Ich driickte sie in den winkel hin in der absicht, sie zu ermorden", ali pa: „lch gedachte sie zu ermorden" in kaj tacega. Zakaj besede: „Mislil sem, da bom na sejm šel in par volov kupil" se dajo prevoditi: „lch dachte auf den markt zu gehen und ein par ochsen zu kaufen", in „mislil sem, da jo umorim" pa: „ich dachte sie zu ermordena. Kako hitro je tu kar kazen zapora na kake mesce ali leta, namesto na kake dni! Matija pa žene ni mislil umoriti, le vstrašil se je, ko je žena jela stokati in se mu nič braniti ni mogla, zato je mislil: O jej, ravno zdaj bo dušo spustila! Pa grozno se je razveselil, ko jo iz hiše pridši vidi okno odpreti in dobro zmerjati sliši. Zato je rekel: Zludej babo — sem mislil, da jo bom umoril. Visokoučeni gospodje, ki sv. pismo po hebrejskem in gerškem izvirnem spisu in po latinski vulgati v slovenski jezik prevajate in se pri eni sami besedi po dva, tri dni ----- 29 ----- mudite in premišljujete, kako bi jo prav prevodili, poglejte, kako pa pri „fergerji" hitro gre; komaj izpraševavec izusti, uradnik že narekva. Prepričani smo, da sodnijam ne more vse eno biti, če se kaka pomota primeri ali ne, in da pravici ni vse eno, ali kdo namesto dva dni v zaporu, ali pa več mescov v ječi tiči in na železen potonošter mermra? Al kako lahko se to zgodi, ako se ne uraduje v jeziku tistih, ki stoje pred sodbo! Vzemimo pa, da je Matija od resnice, da ga je žena res očeta tega otroka obdolžila in razglasila , popolnoma prepričan in v hišo stopivši ženi reče: „Mati, zakaj ste govorili, da sem jaz oče tega otroka, ker nisem?'1' Žena zaklepeta in pravi: ?5Merha, kaj si prišel se v mojo hišo kregat ?a — in se pri tej priči žena va-nj zakadi, da sta se začela kofeijati, pa jo je vendar on zmagal in dobro okuobal. Kako bote vi, ki ste zoper slovenski jezik v kancelijah, to v nemški jezik prevodili, če jih prav ne razumete? Kako bote prevodili te besede, ki jih za priče poklicani pred gosposko govoriti morejo, ki na vprašanje, kako ste vidili, odgovore: „Vidil sem ga, ko je ponašal in hudoval se, pa s palico nad njim nosel?" Beseda ^droben" je premalo, „schlagen" je preveč. Prevajajte, kakor hočete, izvirne besede ne dosežete. In če hočete, da vam kmet besede razloži, bote kmalo preveč, kmalo pa spet premalo slišali; znali bi dobiti tako razlago kakor na vprašanje: Kaj je marela? Odgovor: „Marela je kadar dež gre". Veliko besed bi vam kmet laglje v djanji pokazal, ko z besedo razjasnil. Kdor tedaj hoče čisto vodo resnice piti, mora do studenca izvirne besede iti. Iz izgledov se vidi, kako lahko nemški jezik v kancelijah krivice uzrokuje, nedolžnega tare in krivičnega izpusti , in nasledek tega je nezaupnost ljudstva do uradnikov. Pogosto se sliši glas med ljudstvom: 7,Gospoda z lumpi derži". Kadar je človeku se kaj zakrivšemu precej kazen odločena, ko je pervikrat izprašan in zaslišan, je že še. Zna pa tudi biti, da je uradnik slovenske besede tako v nemški jezik prevodil, da bi drug sodnik, ki izvirne besede slišal ni, namesto zatoženca le pregreška krivega spoznal, ga pa hudodelstva krivega obsodil; pa vendar ker mu je po slovenski izvirni besedi z domislijo obujeni miselski svet še dobro v spominu, ga vendar nemški prevod ne moti, da bi ga po krivem obsodil, če je slovenščini dosti kos. Naj gre pa zatoženec nazaj v zapor in čez kakih 8 tednov spet na izpraševanje, o koliko misel je med tem časom uradnik imel — ena misel prežene drugo iz spomina v pozabijenost. le tu in tam je še kak ostanek. In zdaj naj vzame pervo izpraševanje, toda v nemški jezik prevo-jeno v roke in izvirnega je pozabil, in naj se je primerilo, da ga je napčno prevodil, ga bo tudi napek tolmačil, in zatoženca napek sodil, če ima tudi vse postave v razumu in spominu, ne pa v bukvah. V pojasnjenje tega naj služi to: Neki kmet pripoveduje, da je bil dvakrat pri spovedi, toda pervikrat ni opravil. „Ko v drugič k spovedi pridem — pravi — me gospod vprašajo, kdaj da sem predzadnjikrat pri spovedi bil in ka-košne grehe od tiste spovedi storil? Jaz pa rečem — pravi nadalje: „Saj veste duhovni oče, kakošue; saj sem bil pri vas pri spovedi". Gospod so pa rekli na to: Ljubi prijatell jaz nisem vedil za tebe, da si na svetu, še manj pa morem vedili. kakošnih grehov si se zadnjikrat tukaj spovedoval. Zdaj pa — pravi — je bilo treba, da sem stare reči še enkrat ponovil in razlagal, dasiravno težko. Taka se godi tudi z uradnikom in zatožencom. Zakaj da je preiskovanec v zaporu, uradnik ve sicer na pamet; vseh okoljšin pa, ktere hudobijo zatoženca po-vikšujejo ali pa zmanjšujejo, uradnik ne more na pamet vediti, če bi imel tudi angeljsk spomin. Zato jih ima na belem papirji s černilom zapisane , toda v nemškem jeziku. Pa godi se mu lahko kakor uradniku s Koritnikovo deklo, ki ji besede: ^Otroka sem s senom pokrila in na to sem se vsedla", prevodi: wDas kind habe ich mit heu bedeckt und mich auf dasselbe gesetzt". Pa ker mu v pervem zaslišanji beseda „na to" še v ušesih doni, ji pervikrat vendar še bere, da se je na to, ne pa na-nj vsedla, kar mu dekla tudi poterdi; čez kakih sedem tednov ji le tolmači. da se je na-nj vsedla, ker beseda „na to" mu je šla iz spomina, in po prevodu le še najti more, da se je na-nj vsedla. In ker dekla ne poterdi (kako bi to tudi poterdila?) ajdi spet v luknjo. Uradnik kolne: „Der bauer ist eine ver-fluchte rasse vom volke"; kmet pa: ,3Gospoda je vsa hudičeva". Lejte take nasledke! Godi se uradniku, ko zakonskemu možu, ki par volov na sejrn žene in jih dobro proda. Nato se snide s sestro svoje žene in se ž njo pomenkova. Ker pa vidi, da ima sestra njegove žene lepo ruto okoli vratu, si zmisli in pravi: Jaz moram tudi svoji stari tako ruto kupiti, ker mi je vole tako dobro uredovala. Ker si pa možki ne razumejo, kaj je ženskim očem všeč, mora sestra kmetove žene ruto izbrati in kupiti, ktere pa kmet ne pogleda dosti ter jo spravi. Ker pa ponoči kasno domii pride, svoji ženi ruto pokaže, ki jo žena pri berleči luči ogleduje in ji močno dopade. Ker je pa njegovi stari ruta močno všeč, zato jo mož tudi sam pri berleči luči pregleduje. Pa ubogi revež! če hočeš vediti, kako lepo ruto si svoji stari kupil, jo pri belem dnevu in lepem solncu poglej, berleča lampica ti lepote rute ne pokaže. Uradnik pa, če hoče gerdobo djanja svojega preiskovanca in okoljšine, ki jo povekšajo ali zmanjšujejo, viditi, jo mora pri luči izvirne besede pregledati in presoditi, ne pa pri berleči luči prevoda: Kdor hoče čisto vodo resnice piti, mora do studenca izvirne besede iti. (Dalje sledi.) ---- 39 ----- Nekoliko od velike potrebe, da se slovenski jezik v uradnije vpelje. (Dalje). Še en drug; velik uzrok nezaupnosti ljudstva do gosposke so tudi davkovske bukvice med Slovenci v nemški besedi. Ko bi te bukvice po domače vredjene bile, bi tudi več nezaupnosti prestreže in marsiktera pritožba bi se odvernila. da ljudje nič prav ne vejo, koliko da imajo davka. Zatoraj, gospodje, ki bote udje deželnega zbora, sker-bite, da tudi naš narod zadobi pravice, ktere pred Bogom in svetom vsakemu narodu grejo, in potem bodo davkovske bukvice drugač vredjene. Naj bi po moji menitvi in morebiti tudi po menitvi veliko drugih, tako narejene bile, da spredaj na davkovskih bukvicah naj bi vsak kmet imel v slovenski besedi zapisano prav za prav, koliko da ima od svojega zemljiša davka. Potlej naj bi pa v bukvicah, s kterimi se davek plačuje, tista postava, ki v ozir davka to leto velja, v slovenski besedi zapisana bila, na priliko tako: ^Pravega davka je toliko, in v ozir te in te cesarske postave od vsacega goldinarja toliko več, tedaj celi znesek toliko". Naj bi bil v davkovskih bukvicah spredej zadnji obrok (brišt) napovedan, do kdaj da ima kmet davek plačati, da mu ne bo treba kazni plačati. Toda ta obrok naj bi ne bil samo po dnevu mesca po pratiki naznanjen, ampak po kakem njemu znanem svetniku, kterega spomin se tistikrat obhaja. Zakaj kmet svoje mesce večidel le po luni šteje, ne pa toliko po dnevnih pratikah. Kmet ima svojo posebno pratiko, ki jo na pamet -zna; on dobro ve, koliko tednov je od sv. Jurja do sv. Mi-hela; on dobro ve, koliko tednov in dni je od sv. Mihela