LAS MISIONES CATOLICAS
XXVIII. -1. - JANUAR 1954
KATOLIŠKI MISI
42321
NAŠIM CENJENIM NAROČNIKOM IN BRALCEM
V	ENAINTRIDESETO LETO od ustanovitve in v osemindvajseti letnik izhajanja^ stopajo „Katoliški misijoni“. V zaupanju na božjo pomoč in na sodelovanje odličnih mi^jonskih pisateljev, zlasti slovenskih misijonarjev, hočejo svojim številnim bralcem nuditi še. klenejšo vsebino s še bogatejšo ilustracijo. Zanašajo se pa na zvestobo naročnikov, od katere izključno zavisi gmotna plat lista, še posebej se obračamo na požrtvovalne poverjenike s prošnjo, da nam število naročnikov dvignejo; čim več bo naročnikov, lepši in cenejši bo list.
Vsebinsko nastopajočega letnika ne sodite po pričujoči številki, ki je radi vedno važnejše januarske svetovne molitvene osemdnevnice za zedinjenje krščanskih cerkva posvečena v veliki meri temu za nas Slovence posebno važnemu vprašanju. V petih sestavkih, ki so jih za to priliko „Katoliškim misijonom“ napisali odlični pisatelji s področja zedinjenja, in sicer bivši rektor papeškega zavoda „Russicum“ v Rimu p. Philippe de Regis,. S. J., indijski salezijanski misijonski časnikar Hiscio Morales, dr. Franc Jaklič, najnovejši slovenski raziskovalec vzhodnega vprašanja, in tudi na tem področju široko razgledani župnik France Glavač, smo skušali podati slovenskim rojakom v zamejstvu nekaj novih pojmov in spoznav pred vsem glede zedinjenja katoličanov in pravoslavnih, pri katerem bomo morali imeti Slovenci po samih izjavah papežev vedno pomembnejšo vlogo.
V	splošnem se vsebina novega letnika „Katoliških misijonov“ ne bo veliko spremenila. Kot doslej bomo skušali zadostiti vsem bistvenim nalogam tega edinega slovenskega misijonskega lista v sodobnosti, ki so: Buditi in čistiti misijonsko zavest, poglabljati in razširiti misijonsko obzorje, poročati o trudih in bojih slovenskih misijonarjev in pobujati duhovno in gmotno pomoč njim, pospeševati zanimanje in delo za Baragovo beatifikacijo in končno, opozarjati na probleme zedinjenja krščanskih cerkva.
Kot skromen doprinos k letošnjemu Marijanskemu letu bodo „Katoliški misijoni“ v vsaki številki z besedo in sliko pokazali Marijino slavo v nekatoliških deželah; tako prinašajo za januar v zvezi s svetovno osemdnevnico mnogokaj iz češčenja Marijinega na Vzhodu.
V	razporeditvi tvarine bo novost v tem, da posameznih zaglavij skoraj ne bo, s čimer bo omogočena večja pestrost in privlačnost vsake številke. Tudi za-glavju za otroke „Mladi misijonar“ smo se izognili, upamo, da na posrečen način: s posebno prilogo, misijonsko slikanico.
Tistim našim cenjenim bralcem, ki jim vid ne služi več, kot bi želeli, bi zelo radi nudili več sestavkov z večjimi črkami, a to bi vzelo veliko dragocenega prostora. Zato pa smo dali bolj bel papir, ki olajšuje branje, in pa še več slik kot doslej bomo objavljali, tako da bodo slabovidni že samo iz gledanja prezanimivih slik imeli veliko korist.
Ovitka letos ne bomo imeli tako razkošnega kot lani, saj nismo več v jubilejnem letu; vendar pa bo imel to prednost, da bo trdnejši in se bo list bolje ohranjeval, zlasti na dolgih prekomorskih poteh.
Našim tritisoč naročnikom in desettisočem bralcev, raztresenim res po vsem svetu, želimo obilo duhovne in spoznavalne koristi iz branja nastopnega letnika, slovenskim misijonarjem in Cerkvi sploh pa obilo sadov za preaktualno misijonsko akcijo, ki se včeraj in danes in jutri trudi, da osvoji
SVET KRISTUSU!
Vzhodna Marija z Detetom (šola slikarja Duceio, pinakoteka Perugia)
ŽELJA PO ZEDINJENJU
Ločitev Cerkva in razklanost krščanstva, tako boleča resnica, ki se zdi, da s predrznim porogom naravnost zanika Kristusov klic: „Da bi bili vsi eno!“, kopiči celo grmado bogoslovnih, cerkvenoslovnih, misijonskih, pa tudi čisto preprostih dušeslovnih vprašanj. Kaj težavna stvar, odpravljati zlo, ki ga je nanesel že devet stoletij trajajoči razkol, četudi dogmatične razlike skoraj niso besedne vredne, kot je to v primeru katoliške in vzhodnih pravoslavnih Cerkva. In vendar bo kljub vsemu še lep čas prešel, preden se bodo danes ločeni bratje vrnili v okrilje ene same vere, priznavajoči eno samo cerkveno predstojništvo.
Pustimo tokrat ob strani bogoslovna in pravna vprašanja; osvetlimo tokrat rajši le to, kar je nedvomno najprikladnejše in v časovnem redu na prvem mestu.
Da bi lepega dne res do zedinjenja prišlo, je nujno, da si to zedinjenje obe razklani strani želita. Kar poskušajte spraviti v skupno življenje dva ločena zakonca, kadar ločena vsak ob svojem zadovoljno živita in si želita samo to, da sta še vnaprej v nebrižnosti drug do drugega: govorite jima kolikor vas je volja, govorite o njunih skupnih pravicah in dolžnostih; predstavite jima čudovit načrt za bodočnost, zagotovite jima še kakšne posebne svoboščine v okviru njunega zakonskega življenja — vse lepe besede in zagotovila bodo mlačva prczne slame, dokler jima ne boste segli do srca, dokler ločenca sama ne bosta do dna spoznala vso grešno zlo njune ločitve in doumela nujnosti, da z njo za vse čase končata.
Prav res, da te primerjave ne moremo povsem zanesljivo prenesti na stanje med katoliško Cerkvijo in pravoslavno razkolniško. Jasno povsem se rajši poslužimo globoke dušeslovne resnice, ki jo v sebi to boleče vprašanje skriva.
Je nekšen splošni zakon, ki je zapisan v sleherni človeški dejavnosti: nič se ne zgodi, če ni dogajanja sprožila želja. Bolj vroča je želja v nas, bolj zanesljivo bomo cilj dosegli. Kristus sam jo je oznanil v redu osebnega posvečenja z besedami: „Blagor njim, ki so lačni in žejni resnice, zakaj nasičeni bodo!“ Celo kadar se zdi, da je uspeh naravnost nemogoč, bo živa in vztrajna volja slednjič le vse težave zmogla. Demostena je bridko grizla zavest, da zaradi govorne napake ne bo mogel govoriti množicam; pa mu je nekšna posebna strast segla v srce: za vsakršno ceno je hotel biti govornik; z močno voljo, pa z vztrajno vajo je slednjič uspel, da ga danes štejemo med največje govornike vseh časov.
Obrnimo zdaj ta splošni zakon na zamotano in težavno vprašanje cerkvenega zedinjenja, človeško gledano je kaj klavrno tole upanje, združiti dvoje krščanstev, ki jima je po dolgih devetih stoletjih že naravnost v meso in kri prešla ta navada, da živita vsako ob svojem.
Ne pozabljajmo tako globokih, božjih besed Gospodovih: „Lju-
dem je to nemogoče; a pri Bogu ni nič nemogočega!“ Prav lahko se nameri, da bo zedinjenje, ki se nam danes zdi še tako zelo daleč, po božji milosti, pa če si ga bomo seveda znali zaslužiti, prišlo kar čez noč, prav preprosto, povsem enostavno.
A da se to zgodi, si ga moramo znati zaslužiti, kot pravimo.
Kristjani vseh verskih prepričanj, vseh različnih pripadnosti moramo najprej z vso iskrenostjo odgovoriti na tole vprašanje: Je sploh res, da si zedinjenje želimo?
*	si« *
Ali si žele zedinjenje naši ločeni, pravoslavni bratje? Prav nobene pravice nimamo, da bi brskali po njih skritih srčnih težnjah, se manj pa, da bi jih obsojali. Sami naj pošteno odgovore, če pa nas same povprašamo iz čisto opravičene radovednosti, kako morda pravoslavni mislijo o vsem tem, si moramo priznati, da se zadržanost, nezaupanje in k osamljenosti težeča volja zde najznačilnejše za njih versko miselnost. Takšno spoznanje nas res ne sme niti začuditi, niti ujeziti. Rajši se lepo na prsi potrkajmo; saj so tega nezaupanja prav gotovo v veliki meri krive naše lastne napake, oholost in prezir, ki •Ju na nas odkrivajo in ki so ju — ne tajimo — le prevečkrat tudi že ua drugih katoličanih odkrili. Zraven pa še pomanjkanje obzirnosti in resnične, vse umevajoče dobrote. Naj bo vzrok že kakršen koli, nekaj ruoramo priznati: najbolj zdravega, najbolj vernega dela pri pravoslavnih, posebe pa njih duhovščine katolištvo ne privlači; z nekšno bojaznijo budno čuvajo, da bi ne prišlo do kakšnih spreobračanj.
Prav te ugotovitve, ki jih resnici na ljubo prikrivati ne smemo, Pa spet ne pretiravati (saj je med pravoslavnimi vsevdilj več in več globokih duš, ki se zavestno predajo vesoljni miselnosti in iskrenemu hotenju po zedinjenju), pa nam tudi že nakazujejo pravo apostolsko zadržanje do naših ločenih bratov. Z obzirnostjo in ljubeznijo, brez kakršne koli ohole vzvišenosti, ki bi jih utegnila raniti, pa s skrbnim Prizadevanjem, ogibati se vsega, kar bi jih žalilo ali nam jih celo še bolj oddaljilo, vzbujajmo v njih željo po izmenjavi misli, navajajmo •Ph k iskreni molitvi, da bi Bog združil v eno samo, med seboj trdno Povezano družino vse, ki Mu služijo. Tisto uro, ko bo to vzdušje za-jelo pravoslavne, bomo mirno lahko zatrdili, da je ni več resne pre-Preke, ki bi še branila k zedinjenju, saj bo taisto potem samo po sebi urez posebnega truda prišlo. Zdi se mi tudi, da je takšno gledanje na to nesrečno vprašanje vsem in vsakomur docela sprejemljivo, saj tudi uajobčutljivejši otroci kake narodne Cerkve prav gotovo ne morejo naJti v njem nikakšne zvitosti, nikakšnega prikritega napada na svoja uajtišja čustva.
*	H« *
Še mnogo zanimivejše in mnogo bolj pereče pa je za nas vse tole drugo vprašanje, ki si ga zdaj zastavljamo: Ali si katoličani iskre-n° želim« zedinjenje?
Zdi se, da je odgovor povsem preprost in da nobenega dvoma v
e
sebi ne skriva. Saj, kje pa r.aj je katoličan, ki bi zanikal željo po zedinjenju? Pa da bi si potem še drznil nositi katoliško ime? Zares, ni ga! A želje so lahko kaj različne: srčna in goreča želja kakega svetega Tomaža, ki mu je dala, da je vzkliknil: „Pojdimo in umrimo z njim!“; pa spet plašna želja bogatega mladeniča, ki bi sicer zelo rad do popolnosti segel, a ni bilo poguma v njem, hoditi po poti, ki mu jo je bil pokazal Gospod. In slednjič nekšno idealno čustvo dobrote slehernega katoliškega srca, ki bo dejalo: „Kdo naj sploh še dvomi! Ničesar si bolj ne želim, kot da bi vendar že bili vsi kristjani združeni v eni sami Cerkvi!“ Pa so tudi ranjene duše, ki jih razkol kruto žge, ki trpe, jočejo in molijo nenehno vse presijane od tega veličastnega hotenja po zedinjenju, saj ven in ven živo kličejo, naj ga Bog skoraj nakloni.
Ali pa lahko tudi zatrdimo, da resnično vse katoličane vsega sveta taista čustva plemenitijo? Mar ni žalostna resnica, da so, pač po sili zgodovinskega razvoja, v deželah, ki meje na pravoslavne pokrajine in kjer si katoličani in pravoslavni stoje iz oči v oči, medsebojni verski odnosi še vedno v nekšnem bojnem stanju? — kar bi človek še nekako umel; pa da se vse bolj predajajo nekšni mržnji, kot pa ljubeči do-brotnosti in želji po zedinjenju, česar katoliško srce ne more in ne more razumeti! Spet pa so po drugih katoliških deželah naravnost presenetljivo ločiti pogumni in upanja polni napori za zbližanje z ločenimi brati. Mirno si upamo trditi, da se je v Nemčiji, Belgiji, Holandiji, posebno pa še v Franciji vprašanje zedinjenja že prebilo iz tesnega, zaprtega kroga znanstvenikov, pa da se je hkrati spremenilo v eno najvišjih prizadevanj in v iskreno zanimanje širokega katoliškega občestva. V drugih deželah spet, posebno v pokrajinah Južne Amerike, pa katoličani reševanje tega vprašanja naravnost porazno odrivajo kot nekaj povsem nepomembnega; in kar je žalostno še bolj, ne le večina vernikov, marveč celo njih voditelji, ki bi morali prvi in najbolj poznati resnične potrebe Cerkve; kaj malo mar jim je, da je nekje prav pereče vprašanje cerkvenega zedinjenja, pa da bi na njega vnebovpijočo silnost morali svoje vernike nenehno opozarjati. Česa naj si tedaj bolj želimo, kot da bi iskreno zanimanje za ločene cerkve, goreča molitev za zedinjenje in prizadevanje osvojiti si srca naših ločenih bratov z resnično ljubeznijo in ponižnostjo, bili eden prvih namenov v naporih vesoljnega krščanstva!
Zavedajmo se, da bo Bog, ki je obljubil uslišanje vseh prošnja v imenu svojega Sina, naklonil slednjič tem svojim otrokom vse tisto, česar ne zmorejo njih učena razpravljanja, njih spori, pač pa otroško iskreno dobro hotenje. In naklonil jim bo tudi, da se bodo vzpeli nad malenkostne vsakdanje predsodke ter zazveneli v ubranem soglasju vesoljne Cerkve; samim sebi pa si bodo zagotovili tisti delež, ki ga je Bog obljubil vsem, kateri najprej iščejo božje kraljestvo in njega pravico.
PHILIPPE DE REGIS S. J. — Iz francoščine: —nj—-
makija in vzhüij
Župnik FRANCE GLAVAČ, Bs. Aires
„Naša Cerkev naziva blaženo Devico Marijo Mater božjo, ker je ona v resnici rodila učlovečeno Besedo; Brezmadežno, kajti ko jo je dbsečil Sveti Duh, je postala prosta kakršnega koli greha, in vedno deviško, ker je bila vedno devica: Pred porodom, med porodom in po po-rödu.“ Tako pravi o Mariji grško pravoslavni katekizem, ki ga je leta 1928 izdal Kallinikos po naročilu pravoslavnega nadškofa v Tiatiri.
Versko življenje v Vzhodni Cerkvi je bistveno navezano na češčenje Matere božje. Povsod: v literaturi, v pridigah, v •nolitvah, v umetnosti, predvsem pa v liturgiji, Marija zavzema odlično mesto. Naravno, da je to češčenje iz prebogate niariološke literature prodrlo v ljudsko Pobožnost. Ruski pravoslavni teolog Bul-gakov pravi o tem: „Ime Marije je v grškopravoslavni Cerkvi tako češčeno kakor ime Kristusa in presv. Trojice.“
Na Vzhodu je Marija dobila slavno inie Matere božje, v grščini Theotokos. Cerkveni očetje, ki so najgloblje dojeli, Pridigali ali pisali o njenih skrivnostih, so pripadali Vzhodu: sv. Epifanij, prvi krščanski pisatelj, ki je spisal Marijin življenjepis; sv. Efrem Sirski, ki je prvi Poveličal v svojih spisih nje brezmadežno spočetje z besedami, ki v ničemer ne zaostajajo za bulo „Ineffabilis“, s katero jo petnajst stoletij pozneje Pij IX. proglasil dogmo o Brezmadežni.
Na Vzhodu so vzcvetele najnežnejše ‘n najbolj teološke marijanske molitve: Zdrava Marija v Palestini, Sveta Marija v Efezu (Mala Azija), Pod tvoje varstvo v Egiptu (tretje stoletje), molitve, ki jih moli krščanski svet nenehno in v stotisočerih glasovih.
V mašni liturgiji sv. Krizostoma beremo sledeči slavospev Materi božji: „Resnično si vredna, da te kličemo blažena, o Mati božja. Kot tako te poveličujemo, ki si rodila samega Boga, božjo Besedo, in si pri tem ostala nedotak-
njena. Zato te proslavljamo, o Mati božja, ker si bolj častitljiva kakor kerubini in neprimerno bolj veličastna kakor serafini.“ In mašna liturgija sv. Bazilija takole opeva Marijo: „Vse stvarstvo te proslavlja, o Blažena! Hvali te angelska vojska in vse človeštvo, o božji tempelj, duhovni raj, deviški biser, v katerem se je učlovečil naš Bog, ki biva od vekomaj. Taisti Bog si je postavil prestol v tvojem deviškem naročju in je tvoje telo spremenil' v nebesa. Raduje naj se s tabo vse stvarstvo, o Gospa! Hvaljena bodi!“
OSNOVE VZHODNE MARIOLOGIJE
Štiri glavne resnice, jasno poudarjene v Vzhodni Cerkvi, tvorijo temelj vzhodne pobožnosti do Matere božje. To so:
1.	božje materinstvo Marije;
2.	nje vedno in popolno devištvo;
P. Philipps de Regis S. J., pisatelj našega uvodnika v tej številki
Bizantinska Marija z Detetom iz XVIL stoldtja. Jezus blagoslavlja na drsno in levo. Ob strani na Vzhodu posebno češčent'i svetnice, na desno sv. Helena, na levi sv. Ana. — Vatika.nska pinakoteka v Himu
3.	popolna prostost vsakega osebnega greha;
4.	nje vnebovzetje.
Vzhodna pobožnost se je vedno opajala ob tej čudoviti resnici: Marija je Mati božja! Neskončni Bog se je zaprl v telo ustvarjenega bitja, in v njem se je učlovečil, iz njega se rodil!
Dolga leta se je bil boj okrog tega vprašanja, a zmaga je bila vreden sad te hude stoletne borbe in se da strniti v eni sami besedi: Theotokos. Theotokos je grška beseda, ki na izredno srečen in točen način označuje meterinstvo božje; v zapadnih jezikih nima prevoda; najbolj se mu približuje slovanski izraz „Bogorodica“. V tej resnici se Vzhod in Zapad popolnoma strinjata, s to razliko, da se je Vzhod ob njej bolj obogatil, brez dvoma zato, ker je o njej bolj drzno razmišljal.
Še slavnejši je Vzhod po svoji trdni veri v popolno devištvo Matere božje. Brez dvoma je to prva jasno izražena dogma v krščanski teologiji, in zaslugo za to ima Vzhod. Nasproti poganskim ženskim božanstvom, so vzhodni menihi in cerkveni učenjaki postavljali presvetel vzor Marijinega devištva, se za ta vzor borili in premnogokrat prelivali tudi svojo kri.
Popolna prostost Marije vsakega osebnega greha je v Vzhodni Cerkvi izpričana v njenih obredih in Izpovedih. Grška Cerkev priznava Devici absolutno polnost milosti in božjih darov.
So pa vzhodni kristjani znatno pred nami v vprašanju Marijinega vnebovzetja. že v petem stoletju Vzhod proslavlja s posebnim praznikom to vzvišeno versko resnico, nakar šele si praznik prisvoji tudi Zapad.
Skrivnosti Marijinega življe.nja. V sredi Marija z Jezusom na prestolu, ki ga podpirata sv. apostola Jakob in Andrej. Levo in desno prizori iz Marijinega življenja.
Pariški umetnostni muzej
BREZMADEŽNO SPOČETJE
Edina točka, kjer se vzhodna pravoslavna Cerkev oddaljuje od katoliške, je brezmadežno spočetje Marijino.
Arhimiandrit Štefan Ilkič pravi o tem: „Zapadna Cerkev veruje, da je sveta Mati božja bila obvarovana madeža izvirnega greha v trenutku svojega spočetja v telesu svoje matere. Vzhodna Cerkev pa, uči, da je bila tega greha oproščena v trenutku angelovega ozna-nenja. Ne ena ne druga Cerkev ne dvomi o čistosti in svetosti Matere božje; to, o čemer si nista edini, je le trenutek, ko je deviška Gospa postala prosta izvirnega greha.“
Teoretično, vzhodna pravoslavna Cerkev zanika dogmo o Brezmadežnem spočetju. čeprav nekateri vzhodni teologi, zlasti ruski, n. pr. Makarij Bulgakov, priznavajo to resnico, vendarle jo uradni
krogi vzhodne pravoslavne Cerkve in večina teologov zanikajo. Res je, da tudi pravoslavni praznujejo praznik Brezmadežnega spočetja dne 9. decembra, a ta ima zelo drugačen pomen. Ta praznik se namreč ne nanaša na spočetje obvarovano izvirnega greha, temveč na okol-nost, da je bila Marija čudežno spočeta od že prestarih staršev.
Ko je Leon XIII. ponudil leta 1895 roko v znak sprave Vzhodni Cerkvi, in je pisal vrhovnemu predstavniku vzhodnega pravoslavja, carigrajskemu patriarhu Antimu VII., pozivajoč ga, naj sprejme to versko resnico, mu je ta takole odgovoril: ,,Nauka o Brezmadežnem spočetju stara Cerkev ne pozna.“
Kako je možno, da vzhodna pravoslavna Cerkev, tako predana pobožnosti do Matere božje, tako bogata v svojih marijanskih slavospevih, tako goreča v
svoji ljubezni do presvete Device, jemlje nebeški Gospe nje najlepši biser, nje brezmadežnost?
Odgovor bo najbrž ta: Vzhodna Cerkev je zavrgla pravilno dogmatično evolucijo in napačno tolmači zvestobo izročilu. Algermissen pa gre še globlje in odgovarja:
„Pravoslavna Cerkev ob vprašanju izvirnega greha pripisuje večjo važnost njega telesnim posledicam, kot so bolezni, trpljenje in smrt, kakor pa grehu samemu. Devica Marija je sprejela nase te usodne posledice, da bi bila čimbolj podobna svojemu Sinu. In pravoslavna Cerkev je ob tem dejstvu in na podlagi svojega pojmovanja, izgubila nadaljnje zanimanje za to vprašanje in se ni povzpela čez nauk o božjem materinstvu, o milosti polni svetosti in prostosti vsakega osebnega greha do obvarovanosti izvirnega greha.“
Rekli smo, da teoretično pravoslavna Cerkev odklanja nauk o brezmadežnem spočetju, ker se praktično njena vera skoraj istoveti s katoliško. Cerkveno učiteljstvo pravoslavne Cerkve danes ni v stanju, da bi se slovesno izjavilo o tem, o čemer se prvi cerkveni zbori in cerkveni očetje še niso odkrito izjavili. Praktično pa pravoslavna duša vidi v Materi božji to, kar vidimo mi, njeno popolno brezmadežnost vsakega greha, tudi izvirnega. To dokazuje ljudska pobožnost, ki je v tem oziru skoraj enaka katoliški, zlasti v Rusiji: medtem ko se višji cer-
Marija Pomočnica v Pili pri Moskvi
kveni krogi trudijo, da bi iz liturgičnih m nabožnih tekstov izločili vse, kar spominja na Brezmadežno spočetje, krščanski narod vztraja zvesto in neomajno v veri v to diko krščanskih verskih resnic.
DRUGE VZHODNE CERKVE
Ko so Portugalci prvič prodrli v Abe-sinijo, so jih abesinski kristjani, ki pripadajo monofizitski ločeni Cerkvi, označili za „sovražnike Device“; ta dogodek jasno priča, kako je v tej Cerkvi razvito Marijino češčenje.
Tudi nestorijanska Cerkev, danes osredotočena predvsem v Mezopotamiji, je ostala zvesta nebeški Materi.
In čudno! Nestorijanci, ki so nekdaj zanikali Mariji naslov Mati božja, so bili skozi petnajst stoletij zvesti borci njenega Brezmadežnega spočetja, in še danes se tako trdno drže tega nauka kakor nobena druga vzhodna Cerkev.
Ob slovesni proglasitvi verske resnice o Brezmadežnem spočetju Marijinem, je kaldejski patriarh slovesno izjavil: „Izjavljamo, da se naša vera, vera naših redovnikov, duhovnikov in vseh vernikov kaldejskega naroda, kar se tiče nauka o Brezmadežnem spočetju Device v telesu svoje matere, prav nič ne loči od vere evropskih katoličanov.“
Isto vero je izpovedala tudi monofi-zitska Cerkev.
PO MARIJI K EDINOSTI
„Marija je korenina trsa, ki je Kristus, katerega mladike smo mi.“ Kako bogastvo se skriva za temi besedami, povzetimi iz vzhodnega bogočastja! In kako dobro je s tem omenjena vloga Marije v prizadevanju za cerkveno edinost! Iz ene korenine more zrasti samo eno drevo in ena Cerkev. In ker imamo vsi skupno korenino, ki je Marija, bomo po njeni zaslugi spet postali eno. Marija nas bo združila: ne bo pozabila svoje slavne dediščine na Vzhodu, ne bo pozabila ne-številnih vrst puščavnikov, menihov in duhovnikov, ki so se stoletja borili za njeno čast. Iz skupne ljubezni do Marije bo zopet pognala toliko zaželena edinost med Vzhodno in Zapadno Cerkvijo.
OD.PX^N!^ WXTA
RISAL POKOJNI MARIJAN KORITNIK LETA 1951
RUSKO PRAVOSLAVJE V ODNOSU DO RIMSKE CERKVE
Prof. dr. FRANC JAKLIČ, Bs. Aires
Ta članek se tesno naslanja na spis p. Filipa de Regisa, francoskega jezuita, ki je več let opravljal dušno pastirstvo med Belorusi, bil ravnatelj „Ruskega zavoda“ (Rusicum) v Rimu in zdaj pastiruje katoliškim Rusom v Argentini. Spis ima naslov: „Contacts mith Russian Orthodoxy“ (Stiki z ruskim pravoslavjem). Priobčil ga je v londonski jezuitski reviji „The Month“ v novembru leta 1948 str. 205—214 in v decembru str. 284—290.
Ukrajinsko-ruska cerkev je bila pod carji skozi dolga stoletja ločena od ostalega krščanskega sveta. Duhovščini je manjkalo izobrazbe, splošne in bogoslovne. Na bogoslovnih šolah so se učili tudi svetih ved; poglavitno pozornost so pa obračali dobremu poznanju svetih obredov in napevov. Duhovniki so bili poročeni in so imeli družine. Dohodke so imeli majhne in neredne, morali so se pričkati s cerkvenimi odbori in s posamezniki, katerim so opravili sveta dejanja. Ker so bili siromašni in malo poučeni, niso imeli pri ljudstvu in pri od ločujočem plemstvu dovolj veljave in vpliva. Verske pobude so prihajale iz samostanov, kamor so se umikali tisti, ki so se hoteli dvigniti nad posvetnost in bogomiselno živeti. Vsak samostan je imel le toliko posvečenih duhovnikov, kolikor jih je bilo treba za službo božjo. Vsi ostali menihi so ostali v svetnem stanu, brez redovnih zaobljub, in so lahko izstopili, kadar so hoteli. V samostanu so živeli po pravilih starokrščanskih puščavnikov in ruskih svetniških samotarjev. Na izvoljo jim je bil samostanski duhovnik — dušni vodnik; zahajali so k njemu po duhovna navodila. še več pa so hodili ponja k starim menihom', utrjenim v odpovedi, po-
božnosti in krepostih; imenovali so jih „starce“. Tako se je zlasti po vplivu samostanov izoblikoval ruski misticizem, ki je ponavljal, da je človek grešen in da mora mnogo moliti in se mrtviti; premalo je pa gledal na to, da bi se zasebno in javno življenje v Rusiji oblikovalo po božjih zapovedih. Ruska duša je bila v versko-nravnem življenju razklana: klicala je k Bogu za usmiljenje in odpuščanje, ni si pa dovolj prizadevala, da se nravno utrdi. To rusko značilnost je večkrat očrtal pisatelj Dostojevski, zlasti v romanu „Bratje Karamäzovi“. — Najvišjo cerkveno oblast so imeli carji. Izvrševali so jo po „svetem sinodu“, ki je bil nekakšno ministrstvo poleg drugih ministrstev, Načeloval mu je sveten človek, n. pr. kakšen upokojen general. Škofje in duhovniki pri „svetem sinodu“ niso imeli besede, ampak so morali samo izvrševati njegove odloke.
V 19. stoletju so ruski slavofili oznanjali, da je celotno in polno krščanstvo utelešeno samo v ruski pravoslavni cerkvi. Napovedovali so „mesijanstvo“ ruske Cerkve:	iz Moskve, „tretjega
Rima“, bosta zasijala Kristusov nauk in Kristusova milost vsem ljudem.
Po ruski boljševiški revoluciji leta 1917 se je pa pokazalo, da je ruska Cerkev šibka in da ima premalo vpliva na svoje vernike. Res da je mnogo škofov, duhovnikov, redovnikov in svetnih ljudi zaradi svojega verskega prepričanja in delovanja pretrpelo muče-ništvo; Cerkev kot taka se je pa umaknila v ozadje.
Ali se je ruska pravoslavna Cerkev iz strašnega preganjanja vere, skozi katerega je moral ruski narod, kaj naučila? Ali je kaj popravila svojo odklonilno miselnost do katoliške Cerkve? Ali se je začela kaj dvigati iz svoje narodnostne omejenosti in ceniti vsenarodno m splošno-človeško katoliško Cerkev? Ali kaj bolj spoštuje papeštvo, ki ni klonilo pred brezbožnim komunističnim nasiljem, ampak mu zoprvuje kakor neporušljiv jez? Ali ji vzbuja
dovolj spoštovanja neustrašeni odpor katoliških škofov, duhovnikov in svetnih ljudi?
Na ta vprašanja je težko dati eno ten odgovor, ker ni enotne ruske pravoslavne Cerkve. V Rusiji vodi Cerkev patriarh; zunaj živeči škofje so pa v opoziciji do njega. Doma v Rusiji ne-edinost mišljenja, ki izvira iz narodnega misticizma, iz odpora „staroverca“ in drugih ločin. Zunaj Rusije pa zelo močan vpliv protestantov. — Kakšne so torej sestavine sedanjega ruskega pravoslavja?
„SINODALNA CERKEV“
Škofje, ki so v letih 1918 in 1919 pobegnili iz Rusije, so se organizirali v „Sinodu ruskih pravoslavnih škofov, živečih po svetu“, ali na kratko: v „Sinodalni Cerkvi“ s sedežem v Srbskih Karlovcih. Predsednik te ruske Cerkve je bil slavni kijevski nadškof Antonij
Krapovicki, ki je bil kandidat za moskovskega patriarha, ko je bil po padcu carizma in v začetku boljševiške revolucije spet obnovljen nekdanji ruski patriarhat v Moskvi. Po njegovi smrti je postal predstojnik „Sinodalne Cerkve“ nadškof Anastazij. Zdaj biva v Nemčiji, v Monakovem. Ta Cerkev se strogo drži ruskih versko-cex-kvenih izročil in poziva k polni pokorščini do vseh cerkvenih določb, izdanih do časa boljševiške revolucije. Odklanja nove nazore, ki se med ruske pravoslavne širijo iz Francije in Severne Amerike.
„Sinodalna Cerkev“ občuduje trdnost in odločnost katoliške Cerkve do sedanjega materialističnega brezboštva, zlasti ker mu ostali svet zelo popušča in zato tone v verski brezbrižnosti ali celo v brezverstvu. Včasi njihovi škofje in duhovniki naredijo kakšen vljudnosten obisk pri katoliških škofih ali duhovnikih, celo v Vatikanu, n. pr. v za-
Največja država sveta — Sovjetska Rusija — pravoslavna in — brezbožna...
hvalo za gmotno pomoč ruskim beguncem. Nadškof Anastazij je — edini izmed ruskih škofov — javno ugovarjal, ko je Stalin nasilno priključil gališke ukrajinske grko-katoličane moskovskemu pravoslavnemu patriarhatu.
Do katoliške Cerkve je pa „Sinodalna Cerkev“ hladna in neprijazna. Obdržala je miselnost nekdanje ruske pravoslavne Cerkve pod carji} češ da ima samo ona polnost Kristusove resnice in Kristusove milosti. Mislijo, da so rimski katoličani v zmoti. Ker pa pošteno mislijo in imajo velik ugled in veliko duhovno moč, je dovoljeno in pametno, vezati se z njimi v borbi zoper materialistično brezboštvo, saj napada katoliško in njihovo Cerkev.
Ko so v emigraciji videli, da mnogi katoličani delajo za cerkveno edinost, jih je to skraja zelo vznemirjalo. Izraze, kakor sta n. pr. „zedinjenje“ in ,,zopetno zedinjenje“, so razumevali kot „usužnjenje“ in „podložnost“ Rimu. Zdaj so se pa že precej pomirili, ker vedo, da večina katoliških delavcev za cerkveno edinost neče trgati posameznih pravoslavcev od njihove ruske Cerkve; neče pravoslavnim škofom jemati njihovih vernikov. Če kakšen izmed njih po lastnem spoznanju hoče vstopiti v katoliško Cerkev, more in je dobrodošel. Ker pa imajo pravoslavni v Kristusovem nauku v sv. maši in v sedmerih zakramentih dovolj sredstev za krščansko življenje, zaenkrat še ni nujno potrebno posameznike vabiti k prestopu v katoliško Cerkev. Prestop jim seveda koristi, pravoslavno skupnost pa še bolj odbija od katoliške Cerkve, češ da lovi „izdajalce“ in „prebežnike“ iz njihovih vrst. Zelo modro torej govorijo in ravnajo tisti katoliški delavci za cerkveno edi nost, k; se zaenkrat trudijo samo za zbližanje katoličanov in pravoslavnih. Bolj se poznati, bolj se ljubiti, bolj se razumeti, bolj se upoštevati: to bi naj bila priprava, iz katere bo prišlo cerkveno zedinjenje skoraj samo po sebi, — seveda morda šele po dolgi dobi.
Najprej soglasje misli in čustev, potem pa zedinjenje obeh Cerkva!
„RUSKI EKSARHAT CARIGRAJSKE CERKVE“
Že pred boljševiško revolucijo so imeli Rusi, živeči v zahodni Evropi in v Severni Ameriki, svojega nadškofa v Parizu. Ob obnovitvi moskovskega patriarha leta 1918 je bil to nadškof Ev-logij. Ni se podvrgel moskovskemu patriarhu, a se tudi ni hotel zvezati s „Sinodalno Cerkvijo“. Hotel je ostati neza-visen. Zato je stopil v stik z grškim pravoslavnim patriarhom v Carigradu. Dosegel je naslov „eksärha“. Proti koncu življenja se je dogovarjal z moskovskim patriarhom. — Po njegovi smrti je postal eksarh carigrajske Cerkve Vladimir, ruski škof v južnofrancoski Nici. Pretrgal je še tiste vezi z moskovskih patriarhom, ki jih je bil začel plesti njegov prednik Evlčgij.
Ta skupina pa že ne stoji več strogo na stališču starodavnih versko-cerkve-nih ruskih izročil, ampak sprejema angleške in severnoameriške protestan-tovske vplive. Nekateri trdijo, da iz Anglije in iz Združenih držav dobiva tudi denarno pomoč. Ko se je eksarh Evlogij mudil v Londonu, je od anglikanskih protestantovskih škofov sprejemal blagoslov.
Ena izmed vodilnih osebnosti „Ruskega eksarhata carigrajske Cerkve“ je bi) Bulgakov, profesor na pariški akademiji za versko modroslovje. Izdajal je verski obzornik „Pot“. V mnogih nazorih se je ujemal s katoličani. „Sinodalna Cerkev“ je obsojala njegove spise, češ da so krivoverski. Ko je nedavno nenadoma umrl, so „sinodalci“ pisali, da je ruskemu pravoslavju storil veliko škodo.
Eksarh Vladimir je izobražen, aske-tičen in goreč mož. Pravtako njegovi duhovniki. Zdaj vedno bolj zapuščajo „modernistično“ miselnost Bulgakova in se vračajo k starodavnim ruskim pravoslavnim nazorom.
Razumljivo je, da so katoličani iskali
Stolp Ivana Groznega na Kremeljskem trgu v Moskvi. Ob strani se vidi največji
zvon sveta
stikov s to skupino. Stiki so pa bili le bolj osebni:	med posameznimi duhov-
niki, med posameznimi svetnimi izobraženci, med posameznimi vseučilišniki.
Rusko Cerkev v Severni Ameriki vodi nadškof Teofil. Njihova versko-cerkvena miselnost je pa mnogo nižja kakor pri pariški. Ker živijo v deželi,
v kateri imajo večino protestanti, se čuti med njimi močan protestantovski vpliv. Če bi bilo tam več katoličanov, bi pa ti mogli vplivati nanje. Katoliški Cer kvi niso nasprotni. Ne kažejo pa nobene želje po cerkvenem zedinjenju.
Treba je poudariti, da ima ta razcepljenost zelo slabe posledice za versko in nravno življenje pravoslavnih Rusov, ki živijo izven domovine. Če se n. pr. duhovnik ene skupine pregreši zoper nravna ali cerkvena pravila in se boji ukora ali kazni, gre z vsemi svojimi verniki k drugi skupini, ki jih sprejme z odpi'timi rokami.
Enotne ruske pravoslavne Cerkve torej ni. Če bo prišlo do zbližanja s katoliško Cerkvijo, se bo zbližala z njo samo ena skupina ali pa samo en njen del.
Sv. Nikolaj v Panilovem ob Dvini; desno: Marija Pomočnica v Fili od blizu
%
MOSKOVSKI PATRIARHAT
Ko se je boljševiška revolucija na koncu 1. svetovne vojske borila za zrna go, je bila pravoslavna Cerkev v Rusiji slabotna in needina. Boljševiki so podpihovali in ščuvali eno skupino zoper drugo. Pozneje je pa trda roka sovjetov zavladala nad njimi in jih zedinila. Uradna pravoslavna Cerkev je v Rusiji edina verska organizacija, ki ima pravico do obstoja. Stalin ji je dal velike pravice, toda za zelo visoko ceno.
To zbližanje je izvršil patriarh Sergej, resen in pobožen mož. Videl je, da je Cerkev v materialistično brezveimi sovjetski državi obsojena na smrt. Strašno preganjanje zvestih vernikov, silna organizacija brezbožnikov, stroga prepoved javnega in zasebnega verskega pouka, napadi na vero v knjigah in časopisih, zasega cerkva in drugih cerkvenih poslopij, ukinitev semenišč, zapeljevanje mladine po šolah in izven šol k neveri in k nenravnosti, — ta in še druga skrajno žalostna dejstva so vsiljevala patriarhu Sergeju misel: Rešiti, če se še kaj da! Ni Stalin njega vabil, ampak je on šel k Stalinu in mu ponudil zbližanje. Stalin je pritrdil, a je zahteval popolno predanost in poslušnost Cerkve sovjetski državi. Pošteni Rusi se v srcu te pogodbe sramujejo, patriarh Sergej je pa pošteno mislil, da jo je dolžan skleniti. Tako misli tudi njegov naslednik Aleksej. Njega je izbrala sovjetska vlada, zato si smemo misliti, da je tak, kakršnega si je ona želela.
Tako mora uradna pravoslavna Cerkev v Rusiji proslavljati boljševi-ško revolucijo in sovjetsko vlado in braniti in priporočati njene zakone in odloke. Patriarh je moral slaviti Stalina, da je „najvišje in najpristnejše učlovečenje ruskega duha“. Patriarh, škofje in duhovniki morajo pomagati Sovjetom tudi v napadih zoper katoliško Cerkev. Sovjeti dobro vedo, da je katoliška Cerkev s svojim jasnim versko-nravnim naukom in s svojo nepremagljivo žilavostjo njihov najmočnejši du-
hovni nasprotnik. Zato jo zatirajo, preganjajo in sramotijo. Dolžijo jo fašizma in zveze s kapitalizmom.
Uradna ruska Cerkev jim pa mora pomagati pri teh napadih. To ji ni zelo težko, kajti katolištvo ni bilo Rusom nikoli posebno pri srcu. To so prejeli že od Grkov-Bizantincev, ki so bili v cerkvenem oziru do 15. stoletja od njih odvisni. Krivdo za to odtujenost Rusov imajo deloma tudi katoličani. Do zadnjih časov se jim niso skušali kaj bolj približati. Mnogi od njih so poudarjali le bolj to, kar pravoslavne od nas loči, ne Pa tega, kar imamo z njimi skupnega. Pravoslavje jim ni bilo dosti bliže kakor protestantizem. Nekaterim zahodnoevropskim katoličanom je že vzhodni obred, ki je bil vendar prvotno katoliški, veljal za nekaj tujega, čudnega, sumljivega ali celo nekaj ,,protikatoli-škega“. Ni se jim zdelo vredno, prouča-vati in spoznavati značilnosti krščan skega Vzhoda, kaj šele, spoštovati in vzljubiti ga. V svoji ozkosrčnosti so si mislili: če se hočejo pravoslavni zediniti, se bodo morali več ali manj odpovedati svoji vzhodno-slovanski miselnosti in kulturi in sprejeti romanskega 'cerkvenega duha in romansko versko-cerkveno kulturo.
Katolištvo tudi zato ni bilo Rusom kdovekaj pri srcu, ker jim je veljalo kot vera njihovih narodnih neprijateljev. Poljaki so bili večkrat zelo upravičeni in tudi prisiljeni, upirati in vojskovati se zoper Ruse. Vendar so Rusi imeli te poljske upore in vojske kot „katoliške“, kakor jim je sploh katoliška vera poljska vera“. Ko je leta 1812 Napoleon gnal svojo iz vseh podložnih mu narodov sestavljeno armado proti „sveti Moskvi“, je Rusom tudi ta njegov napad veljal kot napad „katoliškega sveta“ zoper njihovo domovino. Pravtako Hitlerjev napad, ki so bili v njegovih četah tudi mnogi katoličani.
Ta miselnost in te krivične dolžitve ruskega pravoslavje nas katoličane bolijo. Izgovarjati jih moremo samo s tem,
t
da se do zdaj niso mogli pravilno razgledati. Prej so jim carji zapirali pogled na katoliški Zahod, zdaj jim ga pa Sovjeti. Upajmo, da bo njih mišljenje in čustvovanje do nas drugačno, — bolj pravično in bolj prijateljsko, ko bodo videli, da jih spoštujemo, ljubimo in z njimi čutimo in da želimo po Kristusovi želji biti v eni in isti vesoljni Cerkvi z njimi.
Za to zbližanje nam budijo upanje tisti Rusi, ki so bili med zadnjo vojsko od Nemcev zajeti ali pa odpeljani na delo in so se potem razšli po svetu. Pri njih se opaža vedno večje spoštovanje do katoliške Cerkve. Poglavitni nagib tega spoštovanja je: ker katoliška Cerkev nič ne kloni pred materialističnim brezbožnim nasiljem.. Sovraštvo Sovjetov in tudi napadi uradne ruske Cerkve jim ožarjajo katoliško Cerkev s sijem brezpogojne doslednosti in junaštva.
PRIMER ZEDINJENJA
HISCIO MORALES S. D. B., INDIJA (Po posredovanju g. P. Bernika SDB)
Maliankara, Malabar in Kerala so imena iste pokrajine: je to indijski jug, kjer je sveti apostol Tomaž zasejal prva semena vere in kjer je nekaj stoletij pozneje sovražnik sejal ljulko najbolj čudnega in najbolj nemogočega cerkvenega razkola v zgodovini; jakobitska razkol-niška Cerkev namreč v ničemer ne nasprotuje katoliškim verskim resnicam, niti ne zanika papežu vrhovne oblasti.
Izročilo pripoveduje, da je sv. Tomaž prišel v Indijo leta 52 po Kristusu. Dvajset let pozneje (72 po Kr.) je apostol prestal mučeniško smrt: s sulico so ga prebodli. Zgodilo se je to v mestu Madras, na kraju, ki ga od tistih dob pa vse do naših dni nazivajo Grič sv. Tomaža. Tod stoji cerkvica, že tisočkrat razrušena, pa spet tisočkrat pozidana. In v nji oltar iz kamna, ki ga je bil posvetil apostol in kjer je tolikokrat daroval najsvetejšo daritev. Nad njim podoba, ki predstavlja Mater božjo, Naša Ljuba Gospa z Detetom; slikarijo pripisujejo sv. Luku. Izročila trde, da je apostolu Tomažu evangelist sam izročil to predragoceno svetinjo in da jo je Tomaž nenehno pri sebi imel; kazal jo je svojim učencem in jih z njo vnemal v ljubezni do Bogorodice.
Učenci so apostola po smrti pokopali kakih sedem kilometrov stran od kraja, kjer je prestal mučeništvo. Skoraj nato so tam postavili cerkvico; ko so prišli Portugalci, so v Madrasu zgradili veličastno katedralo nad apostolovim grobom in jo po njem imenovali.
Apostolove ostanke pa so pozneje, iz bojazni, da bi jih neverniki ne oskrunili, prenesli v Odeso ob črnem morju. Danes se nahajajo v Ortoni, v Italiji.
PRVI SPREOBRNJENCI
Prvi Tomaževi spreobrnjenci v Ma-labarju so bili brahmani najvišje kaste. Apostol je nekatere od njih posvetil v
škofe in jim odkazal različne pokrajine, kjer jih je postavljal na čelo škofij, ki jih je sam ustanavljal. Niso se imenovali kristjani; rajši so se odločili za na-zarence, ime, ki so ga zvesto ohranili vsi kristjani te pokrajine do naših dni.
Prvi škofje pa si niso nič prizadevali, da bi posvečali nove škofe in si tako zagotovili naslednike. Tako so ma-liankarsko Cerkev po njih smrti vodili arhidiakoni; bogoslužni obred je bil sirski. Od časa do časa je Malabar posetil kak škof jz srednjega Vzhoda, posvečujoč na svojih obiskih duhovnike in diakone.
Tako je potekalo cerkveno življenje tja do XV. stoletja, ko so se v Kerala izkrcali Portugalci. Novi gospodarji so kaj brž prepovedali vsakršne obiske vzhodnih škofov, ker so jih sumili nesto-rijanstva. še dlje so šli: nadškof Me-nezes v Goa je leta 1599 sklical pokrajinski cerkveni zbor v Diampur, kjer so določili, da odslej tudi v Indijo samo ne smejo več vzhodni škofje; vse verske knjige, pisane v sirskem jeziku, pa so sežgali ali uničili.
Pa se je zgodilo, da je nekaj let pozneje v Maliankaro napovedal svoj obisk škof iz Seleucija. Arhidiakon Tomaž ga je pričakoval s 25 tisoči vernikov; a škofa ni bilo. šušljalo se je, da so Portugalci tega vzhodnega cerkvenega kneza zagnali v morje. ..
V sveti jezi so tedaj verniki s svojim arhidiakonom Tomažem na čelu prisegli, da se ni oni, ne njih otroci nikoli ne bodo podvrgli „latinski tiraniji“; mislili so pri tem na Portugalce.
RAZKOL
Predstavniki 144 cerkvenih občin so se tedaj zbrali v cerkvi svete Marije v Kuravilangad in za svojega voditelja postavili arhidiakona Tomaža. Dvanajsteri duhovniki so polagali roke nanj, kot da ga hočejo v škofa posvetiti; in imenovali so ga Mar Tomaž I.
O tem izrednem dogodku so takoj obvestili sveto stolico s prošnjo, naj Mar Tomaža I. potrdi. Namesto odgovora je
papež Aleksander VIII. poslal tja leta 1656 karmeličana Jožefa Sebastianija.
Od 144 cerkvenih občin, jih je 84 prenehalo z razkolom. 60 ostalih pa je še napi-ej vztrajalo v njem. Te so tedaj začele pogajanja z antiohijskim patriarhom, da bi jim vsaj ta potrdil Mar Tomaža I. za škofa.
Leta 1665 je patriarh res poslal v Maliankaro Mar Gregoriosa, ki pa Mar Tomaža ni potrdil za škofa; pač pa je začel ljudi prepričevati, da je sveti Peter, prvi cerkveni poglavar, svoj papeški prestol postavil v Antiohijo, pa da je tedaj to mesto mati in glava vseh Cerkva, ne pa Rim! Mar Gregorios se je namreč zbal, da bi s postavitvijo Mar Tomaža za škofa v Malabaru tudi ustanovili počasi lastno Cerkev, ki bi bila za Antiohijo brez pomena.
A leta 1722 so vendarle dosegli, da je Mar Tomaž I. sprejel veljavno škofovsko posvečenje iz Antiohije. Leta 1846 Pa je Mar Kurilos v maliankaraško Cerkev uvedel antiohijski obred.
NOTRANJE ZMEDE
Razkolniki so se vedno čutili nekakšne ude brez življenja; ločeni od rimske Cerkve so ven in ven poskušali, da bi se vrnili k vesoljni katoliški čredi.
Mar Tomaž I. je leta 1704 sklical posebno zborovanje; po rimskem apostolskem vikarju je papežu poslal prošnjo za vrnitev v rimsko Cerkev. Podpisalo je to listino dvanajst duhovnikov, pa predstavniki 29 cerkvenih občin. A uspeha ni bilo.
Ko pa je taistega Mar Tomaža aleksandrijski patriarh potrdil za škofa, je razkolniški cerkveni knez znova poskušal zedinjenje; obrnil se je na katoliškega škofa v Kocinu. Ta pa mu je odgovoril, da ga Rim po vsej verjetnosti ne bo potrdil za škofa. In Mar Tomaž se je spet odmaknil.
Tudi Mar Dionysios IV. se je potegoval za zedinjenje; pa je odnehal tudi on, ko je zaznal, da mu škofovstva ne bodo priznali. In slednjič je isto poskušal Mar Dionysos V., ko je obiskal apo
stolskega delegata v Oottakamund. Tudi temu je upadel pogum, ko je zaznal, da bi se moral odpovedati svoji težnji po škofovstvu.
POSLEDICE
Če bi Mar Dionysios I. uspel iz Rima svečen ,ali pa če bi Mar Tomaž IV. ne poslal svoje prošnje v Rim, bi se razkolniki prav gotovo ne zvezali z antiohijskim patriarhom...
Če bi Mar Dionysios I. uspel iz Rima dobiti potrditev svoje oblasti in škofovsko posvečenje, bi jakobitstvo — tako se ta razkolniška ločina nazivlje — kaj kmalu doživelo svoj konec. A če bi vsaj Mar Dionysios IV. postal pravi škof, bi protestantizem nikdar ne zašel v Maliankaro.
Če, če, če...	,
URA RAZKROJA
17. novembra 1926 je Mar Ivanios sklical cerkveni zbor vseh škofov svojega patriai’hata. Na shodu so se odločili, da bo Mar Ivanios skušal enkrat za vselej urediti s sveto stolico in končati z nesrečnim, dolga stoletja trajajočim razkolom.
V avgustu 1930 je Rim odgovoril Mar Ivaniosu: vsa posvečenja njegova se veljavno potrjujejo, prav tako pa vsi zakramenti jakobitske. Cerkve. Škofje in duhovniki z njih verniki vred bodo dobrodošli v očetnem domu, kjer bodo še naprej ohranili vsa mesta in vse časti svoje škofovske in duhovniške oblasti.
Mar Ivanios in Mar Theophilos sta javno izpovedala svojo vero in pripadnost rimski Cerkvi pred škofom iz Qui-lona. Sveti oče Pij XI. je Mar Ivaniosa objel, kot najboljši oče najdražjega sina objame: in potrdil ga je za nadškofa v Trivandrum ter mu s palijem vred podelil v upravo novo ustanovljeno cerkveno pokrajino za sirsko-malankaraško-antiohijski obred. Ta cerkvena pokrajina obseže vse indijske province od Travan-core do Končina, zraven pa še del Mala-barja. Razdeljena je na dve škofiji, ki ju tvorita nadškofija Trivandrum in škofija Tiruvalla.
Razkolniški škofje so tedaj oba škofa, ki sta se vrnila v naročje prave Cerkve, izobčili; posvetili so Mar Theophilosa in Mar Severiosa v škofe, jima dodelili v upravo izpraznjeni škofovski stolici Iva-niosa in Theophilosa z nalogo, da utrdita jakobitsko razkolništvo in preganjata Ivaniosovo gibanje za zedinjenje.
Štiri leta pozneje pa je tudi Mar Se-verios spoznal, „da je jakobitska razkol-niška Cerkev brez vsakršne osnove“ (to je njegova lastna izjava) ; tako se je 29. novembra 1937 tudi on povrnil v katoliško Cerkev. In dve leti pozneje je priznal vrhovno oblast rimske Cerkve tudi Mar Dioscoros, edini jakobitski razkolniški nadškof iz Cananya.
Z Mar Ivaniosom pa je v katolištvo prešlo 75 tisoč vernikov, 96 duhovnikov; zraven pa še štirje škofje. Neutrudno delujejo za vrnitev vseh ostalih razkolnikov v naročje katoliške Cerkve, pa za spreobrnjenje poganov v Malabarju: tam je zdaj že 20 tisoč novokrščenih. V zadnjih letih so ustanovili čez 200 misijonov; v največje zadoščenje jim je iz leta v leto večje število razkolnikov, ki prosijo za vrnitev v pravo Cerkev.
MÄR IVANIOS
Leta 1882 je zagledal luč sveta, sin starodavne, imenitne razkolniške jako-bitske družine Panikervitis. Globoko po božno in iskreno verno vzdušje v družinskem krogu je nedvomno v veliki meri pripomoglo, da se je mladi, izredno nadarjeni študent odločil za duhovski poklic.
Svojo svečeniško pot je začel kot pro fesor na višji šoli v Kottayam, ki je še vedno središče jakobitskega razkola. Pozneje je zaslužil doktorski naslov iz pravnih ved na vseučilišču v Kalkuti. Sprejel je ponujeno mu profesorsko stolico na protestantskem vseučilišču v Se-rampore, sredi Bengalije in si brž ustvaril krog navdušenih in ljubečih dijakov, s katerimi je skušal ustanoviti posebno
versko bratovščino; nje vodilo naj bi bila pravila sv. Bazilija...
Pozneje se je povrnil v Malabar, kjer so ga posvetili za jakobitskega škofa v Bethany in mu vzdeli naelov Mar (Mon-signor) Ivanios. V duši pa je že vsa ta leta mnogo trpel, ko je gledal nesrečni razkol z Rimom, kjer edino je slutil pravo resnico. Težko je že takrat hrepenel po uri svoje velike odločitve, ki ga je privedla k zedinjenju s sveto stolico Petrovo.
Ni čakal predolgo! Kot jakobitski nadškof je 1926 sklical cerkveno sinodo vseh škofov ene izmed treh naj večjih vej jakobitske Cerkve, ki jo imenujejo „cathölicos“. S trdno odločnostjo je na tem razkolniškem cerkvenem zboru obrazložil svoj načrt in prikazal vsem navzočim, v kakšni zmoti žive jakobiti, ko so kot mrtvi udje ločeni od glave skrivnostnega Telesa Kristusovega, ki je rimska Cerkev.
Bili so, ki so nadškofov načrt zago-varjali in ga iskreno podprli v njegovem prizadevanju za zedinjenje; a bili so tudi, ki so mu nasprotovali, četudi so se tudi ti zadnji s srcem in dušo povsem strinjali z ugotovitvami Mar Ivaniosa; a bili so polni bojazni zaradi težkih posledic, ki bi prišle, če bi se odločili za zedinjenje. Tako je Mar Dionysios pripomnil takrat, da vrnitev v katoliško Cerkev predstavlja za vse, ki bi se v to odločili, velikansko žrtev, saj bi po nje govo postali pravi cilj sovraštva in nenehnega nasprotovanja med razkolni-škimi škofi in verniki. „Pomislite, da bomo z zedinjenjem izgubili vse,“ je končaval. „Na cesto nas bodo pognali, zavrženi bomo od vseh!“
Odločno je ugovarjal Mar Ivanios:
„Ob smrti bomo izgubili prav vse! Kaj nam tedaj prezir in revščina na tem svetu?“
Svoj odločni sklep, zediniti se z Rimom, je javno zatrdil in ga tudi uresničil. Povrnil se je v naročje katoliške Cerkve s štirimi drugimi škofi in številnimi verniki.
JUNAK ZEDINJP:NJA — MAR IVANIOS 21
KAKO ŽIVI MAK IVANIOS
Ne premore nadškofijske palače. Ži vi kar v semenišču z bogoslovci, ki je eno najbornejših poslopij v mestu Tri-vandrum. Zadovoljil se je dvema sobama: v prvi, kjer dela in sprejema goste, je hkrati tudi knjižnica in. obednica. Po bistvo v nji je na moč preprosto in skromno: surovo obtesana miza mu služi za pisalnik, na nji marmorni kipec tra-vancorske Matere božje, ki mu ga je po daril travancorski maharadža; njemu naspi’oti pa soha Male Cvetke Deteta Jezusa; sredi med njima steklena podoba, na kateri je v pestrih barvah svo jega nadškofovskega ornata Mar Iva-nios sam; podobo mu je podarilo neko severnoameriško katoliško združenje. Sosednjo sobo si je uredil za spalnico; posteljo mu predstavlja dvoje neobtesanih deska na železnih podstavkih: na njih nekaj palmovih vej in kaj suha blazina.
Ko se je neki obiskovalec začudil nad tolikšno revščino in opomnil nadškofa, da bi mu pač pristajal kak bogat nadškofijski dvorec, ga je cerkveni knez zavrnil:
„Drugo je mnogo bolj važno. S palačo naj se ukvarja moj naslednik.“
Kajti Mar Ivanios v resnici ne uteg ne trositi dragocenega časa v brezpomembno udobje; prepričan, da je bodočnost naroda vedno v mladini, se je kot pravi apostol s srcem in dušo predal skrbi za mlade duše. Seveda pa pri tej svoji naravnost občudovanja vredni vne mi ne zanemarja drugih prav tako važnih vprašanj, kot je predvsem vrnitev množic jakobitskih vernikov v katoliško Cerkev.
Snet in spet potoži:
„Vsak dan težje mi je. Zdravniki mi pravijo, da s srcem ni vse v redu, da je krvni pritisk prevelik, da se moram vzdržati vsakršne razburjenosti, da potovati sploh ne smem. . . Kako naj živim v spokojnem brezdelju, dokler je kje še kak jakobit. ki tava izgubljen in se ne vrne v skupno čredo rimske Cerkve? Silno se mi smilijo ti naši razkolniki, vse sem pripravljen žrtvovati, da bi jih spet vrnil Petrovi stolici!“
Lani jih je kakih 2.500 spet pridružil Rimu!
Neutruden je v svojem delu za mladino. Dvoje potovanj v USA mu je prineslo zadosti darov, da je ustanovil moderno tiskarno, ki je zdaj v največjo pomoč njegovemu katoliškemu apostolatu; z istimi darovi je postavil višji vseuči-liški kolegij z akademiki in srednjo šolo za dekleta; zraven pa še dvoje osnovnih in meščanskih šol; danes šfeje njegovo vzgojno podjetje že 72 zavodov, ki jih obiskuje 16 230 dijakov in dijakinj.
Mar Ivanios je tudi v javnosti poznan kot odločen borec za nezmotni nauk Kristusove Cerkve, za dokončno uveljavljenje njenih pravic v svetu. Svoj nad-pastirski glas je povzdignil in odločno rastopil proti komunistično pobarvani vladi v Travancore, ki je postavljala prepreke njegovemu delu: bitko je do bil na celi črti, kajti vlada je odstopila! Nekateri časopisi so takrat zatrjevali, da je Mar Ivanios zakrivil to krizo. Pa je nadškof slovesno izjavil:
„Branil sem samo nesporne pravice katoliške Cerkve. Drugega nisem storil!“
V bogoslovju se na mašništvo pripravlja 62 semeniščnikov. V škofiji pa deluje 72 duhovnikov in 21 redovnikov, ki se predvsem posvečajo vzgoji mladine ir skrbe za rast misijonov.
Opomba uredništva:	Po-
ročila o jakobitski Cerkvi, zedinjenju in njega najbolj junaškem borcu, nadškofu Mar Ivaniosu, nam je posredoval iz Indi je po našem misijonarju salezüancu Pavlu Berniku, salezijanski misijonar časnikar Hhcio Morales, ki je nadškofa osebno obiskal in o njem ter njegovem delu zbral gornje vtise. Poročilo je bilo napisano še pred škofovo smrtjo 15. julija 1953, ki je globoko odjeknila po vsem katoliškem in poganskem svetu. Osserva tore Romano, vatikansko glasilo, je tega svetniškega asceta nazval ..Newman Indije“. Upajmo in molimo, da bi se delo za zedinjenje jakobitske s katoliško Cer kviio, ki ga je tako leno začel Mar Ivanios, po njegovih naslednikih nadaljevalo in srečno končalo!
Kapela sv. Cirila in Metoda v baziliki sv. Kleme.na v Rimu. Prrd Kristusom kleči papež Leon XIII.. veliki delavec za zedinjenje
MISLI OB 6. IN 18. JANUARJU
Božja obljuba se je spolnila — Zveličar se je rodil Za angeli, M,arijo in Jožefom se mu prvi poklonijo pastirji — predstavniki izvoljenega ljudstva, i.n sv. Trije kralji — predstavniki poganskega človeštva.
Čez kratka tri desetletja je izvoljeno ljudstvo Zveličarja, ki je kot človek eden izmed njih, zavrglo in umorilo. Tudi pogani so Ga preganjali v Cerkvi. Vendar niso bila potrebna niti tri stoletja, da je največji poganski imperij postal krščanska država, za njim pa številni rodovi, ki so od severa in vzhoda prišli z njo v stik, jo razdejali in postali .njeni dediči. Hast sv. Cerkve v prvih stoletjih je najlepše poglavje v zgodovini človeštva.
A že srednji vek je videl, kako se je v skrivnostno Odrešenikov© telo zarezala boleča ločitev vzhodnih kristjanov, novi vek pa je od njega odrezal severne ude, ki so postali protestantske sekte.
Prav ko ves svet začenja ovijati strupeno hlapovje naturalizma in materializma, stoji krščanstvo razdeljeno, oslabljeno in ločeni ter odpadli deli se vežeje s sovražnikom božje Cerkve. Komunizem ne bi podjarmil slovanskih narodov, ne bi osvajal poganskih množic in n ■ bi razkrajal katoliških dežel, ko ne bi bilo krščanstvo razkosano.
Niso na mestu obtožbe. Potrebno je, da se med seboj bolje spoznamo, da se vključimo v delo za zedinjenje, zlasti ča za to molimo. A vse le pod vodstvom sv. očeta. Ta je priporočil osemdnevnico. ki se začenja 18. januarja, kot svetovno akcijo za zedinjenje Cerkva. Slovencev ne bo manjkalo na odkazanem mestu.
Molitveni namen za januar:
ZA MIR IN SVOBODO CERKVE V AZIJI
Več kot pol človeštva biva na kontinentu, ki se imenuje zibel človeškega rodu in ki je dal tudi Boga-človeka Jezusa. Vsi narodi tod vstajajo in bodo v kratkem imeli glavno besedo pri vodstvu zgodovine. V vse dež le je Cerkev že posadila semena resnice, povsod je že zasajeno Znamenje in povsod j • vstalo veliko nasprotovanje proti Njemu. Komunizem obvlada sever in vzhod in sredino in skuša uničiti vse klice, krščanstva.
S Kitajskega so pregnali že poslednjega tujega misijonarja, ki še ni bil ubit ali zaprt: naš Baragov misijon je ostal brez varuha. Mao-Tse-Tung strašno gospoduje nad kitarskim ljudstvom. „Ameriška zveza dela“ je na podlagi komu nističnih poročil našt Ja 14 milijonov žrtev, drugih 12 milijcnov je obsojenih na b gunsko življenje. Najbolj usodno pa je načrtno kvarjenje mladine. Podobno gospodari rdeča sila na zasedenem ozemlju Vietnama in Koreje, drugod pa izrablja socialno stisko, narodnostne spore in pogansko slepoto in pripravlja vihar.
Kuga (črna telesna in rdeča duhovna), lakota in vojska trpinčijo Azijo. Sinovi teme se trudijo, da bi ne ostal niti žarek luči na veliki zemljini. Zapad pa je len, pokvarjen, sprt in skoro brez vere. Samo katoliška Cerkev se bori brez oddiha za Kristusov mir v Aziji. Zanj trpe in umirajo misijonarji, duhovniki domačini in verniki. Zanj dela in moli sv. oče, zanj pošilja v duhovni boj vse ude Cerkve. Posebej pa bodi mesec januar doba n nebnih prošnja vsega krščanskega ljudstva za mir in svobodo Cerkve v Aziji.
Piše prof. LOJZE GERŽINIČ
KITAJSKI PREGOVORI
Piše JANEZ KOPAČ CM, Toronto
Mišljenje in čustvovanje slehernega naroda najlepše odseva v narodnih pesmih in pregovorih. Tisti, ki zbirajo Pesmi in pregovore posameznih narodov in jih med seboj primerjajo, vrše važno kulturno poslanstvo. Kajti Bog hoče imeti različne narode tudi zato, da se bolj pokaže enotnost v raznolikosti in pestrosti mišljenja in hotenja raznih narodov. Tako narodi drug drugega kulturno oplajajo in drug na drugega vplivajo s svojo življenjsko pestrostjo. In rim starejšo in čim bolj samoniklo kulturo ima kak narod, tem večjo vrednost ima za nas ta kultura.
Gotovo je izmed vseh sedaj obstoječih narodov na svetu prav kitajski narod tisti, ki ima najstarejšo in tudi najbolj zanimivo kulturo. Ljubosumno jo čuva in previdno, nadvse preudarno sprejema tokove kultur drugih narodov. Zato so tudi komunisti naleteli tako pri kitajskih izobražencih kakor tudi pri preprostem ljudstvu na velik odpor, ker so začeli rušiti stare kitajske navade, izročila in kulturo ter hoteli staro kitajsko modrost zamenjati z od zunaj vnešenim marksističnim naukom.
Tudi katoliška Cerkev se zaveda, da je bilo misijonsko delo na Kitajskem Prav zato manj uspešno, ker se tuji misijonarji niso mogli dovolj vživeti v mišljenje in hotenje Kitajcev. Tudi niso dovolj prodrli v kitajsko kulturo, ampak le preveč vnašali Kitajcem krščansko vero v obliki zapadne filozofije in umetnosti. Zadnjih 30 let se pa Cerkev zelo G'udi, da bi misijonarji spoznali tudi kulturo kitajskega naroda in bi se sploh čimbolj vživeli v mišljenje Kitajcev. Zato vsem misijonarjem naroča dveletno kitajsko šolo, v kateri se poleg jezika uče tudi kitajskega slovstva, rekov in pregovorov. Na visokih šolah se pa znanstveno proučuje kitajski jezik in kultura. In vedno več je tudi tujih misijo-
narjev na Kitajskem, ki imajo doktorat iz sinologije (to je iz kitajskega slovstva z globljim poznavanjem kitajskega jezika in kulture).
O KITAJSKIH PREGOVORIH NA SPLOŠNO
Da se moremo tudi kulturno visoko-stoječi Slovenci od kitajske modrosti kaj naučiti, nam bodo pokazali kitajski pregovori, ki jih bomo priobčevali v „Katoliških misijonih“ skozi celo leto. Največjo korist od teh pregovorov pa bodo imeli tisti, ki se pripravljajo na misijonsko delo na Kitajskem, kadar se bo Kitajska misijonarjem spet odprla.
Kitajski narod ima silno veliko pregovorov. Nekateri so še iz konfucejevih časov. Zapisovali so jih v „svete“ knjige; Kitajci pa so se pregovorov na pamet učili. Tako se kitajski pregovor deduje iz roda v rod že več tisoč let. Vsak le količkaj izobražen Kitajec zna mnogo pregovorov na pamet. Izobraženi Kitajci ti pa navedejo primeren pregovor, kakor hitro se začneš z njimi pogovarjati o kaki zadevi. To priča, da se tudi v življenju mnogo ravnajo po teh pregovorih.
Koliko je približno kitajskih pregovorov, je težko reči. Pred seboj imam knjigo, ki ima 1228 kitajskih pregovorov. A ta knjiga še daleč ne vsebuje vseh, med kitajskim narodom znanih pregovorov.
Kitajski pregovori so po večini izraženi v klasičnem kitajskem jeziku, ki ima kot vsak klasičen jezik to posebnost, da pove v malo besedah globoke in da-lekosežne misli. Kitajski klasični jezik ima pa še to posebnost, da besede izraža v znakih, ki imajo navadno snoven in duhoven pomen hkrati, in v znakih, ki v zvezi z različnimi znaki različno pomenijo, zato je treba razbrati njihov pomen iz celotnega stavka. Kitajski klasični jezik je torej zelo težak in je treba brati klasično slovstvo res počasi in s premislekom.
So pa kitajski pregovori pravi biseri kitajskega slovstva. Pisani so v pesniški obliki. Navadno Obstoje iz dveh
B jaL /C
7k * |	^	^	■
voda suh	videti	kamen obraz
delov. V prvem delu je cesto vzeta podoba iz narave, v drugem pa to podobo iz narave pregovor uporabi za ponazoritev življenjske modrosti. Tako pregovori pričajo, kako je tisti, ki je pregovore sestavljal, bistro opazoval življe nje narave in življenje ljudi. Sestavljale! kitajskih pregovorov niso imeli pred očmi le ljudske modrosti, ampak tudi Ir,potni čut za izražanje ljudske modrosti. Zato so pregovorim izbrali lepo obliko, ritem in verze. V slovenščino ali kak drug jezik, ki ne izraža misli v znakih, se kitajski pregovori sploh ne morejo prevesti tako, da bi bralec občutil tisto pesniško lepoto in moč izražanja misli, kot to občuti tisti, ki zna klasični kitajski jezik in bere kitajske pregovore v izvirniku. Imeli bomo pa vsaj splošen pojem o kitajskih pregovorih, ko si bomo vsaj nekatere pobliže ogledali.
ČLOVEŠKO SRCE V KITAJSKIH PREGOVORIH
Menda noben narod ne polaga tako velike važnosti na srce kot prav kitajski narod. Kitajski jezik rabi za srce znamenje, kot ga vidimo na zadnjem mestu v gornjem kitajskem stavku, a Kitajcem to znamenje veliko več pomeni, kot nam Slovencem srce. Vsa kitajska psihologija in v veliki večini celo filozofija temelji ne tem znamenju. Kitajci mislijo s srcem, sodijo s srcem, si izprašujejo vest s srcem. Zato ima za Kitajce znak srce vse mogoče pomene. Pa ne samo v kitajskem jeziku, ampak tudi v praktičnem življenju Kitajci najprej in najbolj upoštevajo srce, ne razum in hladno logiko. To je za poznavanje kitajskega ljudstva velike važnosti.
Preidem k pregovorom. Prvi pregovor bom bolj natačno razložil, da dobimo pojem o sestavi kitajskih pregovorov.
(Glej na tej strani zgorej!)
dan dolgo, poznati, človek srce
Napisal sem pod vsako znamenje pomen znamenja. Sedaj je treba iz teh znamenj narediti Stavek. Po naše bi se pregovor glasil nekako takole:
1.	Ko vode usahnejo, se zapazi kamenje; čez mnogo dni spoznaš človeško srce.
Pregovor ima dva dela. V prvem
pove, da moremo v vodah zapaziti kamenje šele, kadar usahnejo. Misli na globoke vode, ki le ob izredni suši tako upadejo, da se more zapaziti na dnu kamenje. Drugi del pregovora prenese to izkustvo iz narave na človeško srce. Človeško srce je tako skrito in globoko, da ga moreš spoznati le čez dolgo, dolgo časa. — Pregovor izraža veliko modrost, povedano le v nekaj besedah in ponazorjeno iz življenja narave.
2.	Srce moža je kakor igla v dnu morja, katere ne moreš ne zapaziti ne priti do nje.
Prvi pregovor je povedal, kako težko je spoznati človeško srce. Ta pa gre še dalje in pove, kako težko je šele spoznati srce moškega. Primera z iglo na dnu morja je krepka in res posrečena. Kajti zelo dobro ponazori, kako preudaren moški skriva svoje srce pred drugimi. Obenem je pa nauk za lahkomiselne, naj ne odkrivajo prehitro srca drugim. Kitajec res zlepa komu ne odkrije srca.
3.	Treba je delati dobro, čeprav nas nihče ne vidi, treba je čuvati nad srcem, čeprav ga pozna le nebo.
Ta pregovor pa ni vzet iz narave; vendar ima tudi dva dela in prvi ponazori drugi del. Kakor je namreč treba delati dobro, čeprav nas nihče ne vidi, prav tako je treba čuti nad srcem, da kaj slabega ne poželi, čeprav le Bog pozna misli in želje naših src. Kitajci pod imenom „nebo“ pojmujejo najvišje božanstvo. — Pregovor ima res veliko nravno vrednost, saj naglaša isto kot Kristusov evangelij, čeprav je pregovor
vzet iz kitajske modrosti, katere še ni razsvetlila krščanska vera. Ta in še mnogi kitajski pregovori živo pričajo, kako prav je imel Tertulijan, ki je trdil,
je človeška duša že po naravi krščanska.
4.	Kdor do dna spozna človeško srce, '•na široke nazore»
Pregovor vsebuje veliko modrost. Ozkost v nazorih, prehitro obsojanje bliž-"jefta in kratenje njegove svobode je navadno lastno tistim, ki se ne trudijo,
^ se vživeli v srčno razpoloženje bližnjega in spoznali globine človeških src. Kakšen nauk da ta pregovor tudi nam Slovencem, ki smo često tako ozki v pogledih in odnosih do drugih. Ozkost je znamenje, da nam manjka srčne
vzgoje.
5.	Kdor pozna sebe, pozna druge. Vzame svoje srce, in ga primerja s srci drugih.
Pregovor pove, kako važna je srčna vzgoja, kako važno je, da razmišljamo 0 svojem srcu in notranjih nagnjenjih, da bomo znali prav spoznati in ocenjevati tudi bližnjega.
6.	Prostaški človek ne pozna srca plemenitega človeka.
Pregovor hoče povedati, kako človek brez srčne vzgoje nikdar ne bo razumel 'jud.i s plemenito srčno vzgojo. Za Kitajce veljajo ljudje brez srčne vzgoje za majhne ljudi. Kitajski modrijani ved-n° razlikujejo majhne in velike ljudi: to je velikodušne z dobro srčno vzgojo 'n majhne, sebične, brez srčne vzgoje.
7.	človekova čustva so nežna kakor kos tenkega papirja, zadeve tega sveta so pa kakor šahovska igra, v kateri pre mikamo figure.
Pregovor lepo ponazori nežnost srč-
zadev in trdoto, brezobzirnost posvetnih, zunanjih zadev. Srčne zadeve so kakor tenak papir, ki se takoj zmečka ln strga, posvetne zadeve, zlasti politika Pa kakor figure na šahovnici. Seveda se v kitajščini ta pregovor še bolj krepko glasi.
8.	Prazno i.n osamljeno srce vse občuti, prazna dolina odmeva.
Tu pa pregovor primerja osamljeno in prazno srce prazni dolini, ki z odmevi odgovarja na naše besede in sploh na vsak zvok. Prav tako osamljeno srce vse občuti in na vsak dražljaj močno reagira. Resničnost tega pregovora smo zlasti v svoji osamljenosti med tujci večkrat živo doživeli. Saj je nam vsem znano, kako smo Slovenci v tujini postali občutljivi.
9.	Drevo se boji olupljenega lubja, |človek pa srčnih ran.
Pregovor spet ponazori s primero o drevesu, ki mu lupimo lubje, naš strah pred srčnimi bolečinami. Kakor se drevo nič »e zgane, kadar ga udarjamo po lubju; se pa zasolzi, ko mu začnemo lupiti lubje, tako se tudi človek ne boji toliko udarcev, ki ostanejo pri vrhu, ampak tistih, ki sežejo v globino in ranijo srce.
10.	Preobčutljiv človek se često žalosti, brezčuten človek se vsemu smeji.
Pregovor lepo ponazori, kakšni so ljudje s fino srčno vzgojo, in kakšni tisti, ki so brez srčne vzgoje. Prvi se jokajo z jokajočimi, drugi se smejejo, kadar žalostni jokajo.
11.	Brez srca pri delu, brez delovanja v srcu.
Pregovor hoče reči, da tisti, ki se nobenega dela ne lotijo s srcem in navdušenjem, tudi v notranjosti, v srcu nimajo nobenega navdušenja za kako stvar. Mora torej srce najprej delovati in se navdušiti, šele potem se more to navdušenje pokazati tudi na zunaj pri delu.
12.	Kdor ima sočutno srce, se mu ni treba bati, da ga bodo na poti ovirale gore, kdor je pa brezsrčen, ga celo reke zadrže.
Pregovor hoče reči, da si sočutni ljudje osvajajo srca drugih in da njihovemu vplivu ne more nihče staviti ovir, med tem ko brezčutni nimajo vpliva na ljudi, četudi zanje celo propagando de-
lamo. — Gora, ki stoji vmes med ciljem, kamor nameravamo, je največja ovira; med tem ko reka, ki teče proti cilju, kamor smo namenjeni, zelo pomaga, da smo prej na cilju. To je imel pregovor v mislih, ko je vzel za primero v prvem delu gore, v drugem pa reke.
13.	Uboštvo .ne spremeni srca čed-nostnega človeka.
Uboštvo je ena najhujših zunanjih nesreč za človeka. Pregovor naglasi, da človek, ki je res čednosten v svojem srcu, tak ostane tudi v največji nesreči, naj pride nadenj karkoli.
14.	Kadar so trije ljudje istega srca, se celo zemlja spremeni v zlato.
Pregovor hoče reči, da edinost in srčna povezanost nekaj ljudi, ki enako čutijo, lahko doseže silno veliko, pa četudi sc lotijo težkih stvari.
15.	Kolikor različnih obrazov', toliko različnih src.
Pregovor ima isti pomen kot latinski: za vsa notranja dojemanja rabijo izraz Kolikor glav, toliko misli. Kitajci pač „srce“.
Izmed mnogih kitajskih prigovorov o človekovem srcu sem omenjal le nekatere. Imajo pa še mnogo pregovorov o človeškim srcu. Vsaj deset pregovorov imajo samo o tem, kako prijazen obraz često zakriva zlobno srce. „Med na ustnih, v srcu strup," in še več drugih primer rabijo, ko naglašajo to resnico. Kajti zlasti Kitajci so znani po svoji prijaznosti posebno takrat, kadar hočejo varati ali ti prizadejati kako škodo.
Vendar pa smo iz navedenih pregovorov o človeškem srcu spoznali, koliko modrosti vsebujejo ti pregovori in koliko koristnih naukov nam dajejo za življenje.
Narod, ki tako plemenito misli o človekovem srcu, bo dovzeten tudi za spoznanje in ljubezen Jezusovega in Marijinega Srca, ki sta v svoji svetosti in brezmadežnosti vzor vsem srcem. Kitajski pregovori o človeškem srcu torej lepo pripravljajo kitajsko ljudstvo na pobožnost do Jezusovega in Marijinega
Srca, od katere Cerkev pričakuje svetovni mir in nravno obnovo človeškega rodu. Kadar bodo postali Kitajci kristjani in se jim bo razložila pobožnost do Jezusovega in Marijinega Srca, bodo morda to pobožnost najgloblje dojeli, ker res odgovarja teženju njihovih src. Prav gotovo pa bodo s svojo kulturo obogatili Cerkev in katoličanom pomagali do globljega spoznanja srčnih globin.
PO MISIJONSKEM SVETU
199 MISIJONARJEV — MUČENCEV
Po nepopolnih poročilih, ki so se pri-tihotapila skozi ^bambusovo zaveso“, je na Kitajskem od 1944 do 1952 zaradi verskega preganjanja umrlo 199 misijonarjev: 165 duhovnikov, 26 misijonskih bratov, 4 redovnice in 4 laični misijonarji.
Od 199 žrtev so jih 8 ustrelili v letih zasedbe Japonci; okrog 30 so jih pomorili kitajski roparji; vsi ostali pa so padli kot žrtve komunistične tiranije, bodi pod streli iz sovjetskih pušk in strojnic, bodi zaradi mučenja in bolezni po rdečih zaporih.
KOREJSKI MISIJONAR V — MOSKVI
Nedavno so severnokorejski komunisti objavili seznam zavezniških vojnih ujetnikov. Med njimi je bilo tudi ime p. Celestina Coyos, člana pariške Družbe za zunanje misijone. Očeta Coyos so komunisti zajeli leta 1950 v Seulu hkrati z apostolskim delegatom za Korejo, mons. Byrne M. M. Omenjenega misijonarja so cerkveni krogi prištevali že med mrtve, dokler niso komunisti objavili, da so ga kot ujetnika prepeljali zdaj „na svobodo“ v — Moskvo.
PRVI BAZUTSKI ŠKOF
25. marca lani je prejel škofovsko posvečenje v Basutoland mons. Manuel Mabathoana, ki je tako postal prvi ba-sutski škof v črni Afriki. Rim mu je odkazal mesto Leribe za škofovsko stolico.
Stoletni misijon v Basutoland, ki ga vodijo oblati brezmadežne Device Marije —- temu redu pripada tudi novi cerkveni knez — šteje 240 tisoč katoličanov in 11 domačih duhovnikov, 5 od njih svetnih, 6 pa oblatskih redovnikov.
MALO liESEIJ, l’A VEČ SLIK IZ FOKMOZE
Naš misijonski zdravnik se je dne 20. oktobra spet oglasil uredništvu „Katoliških misijonov“. Poslal je več preza-nimivih slik, a pisanja le nekaj vrstic. Pravi, da je tamkaj bolnikov veliko več kot kristjanov in da se zato ne smemo čuditi, ako je pisanje misijonskega zdravnika bolj redkobesedno kot misijonarjevo, in pa da je misijonskega zdrav nika življenje tako „romantično“, da ga je kar strah opisovati ga. javnosti...
Še v enem prejšnjih pisem nam je na našo prošnjo poslal svojo fotografijo, ki jo tudi objavljamo. Zraven spada torišče njegovega delovanja: njegova operacijska soba. Sobe za rentgen nam še ni prikazal na fotografiji. Znamenite so slike iz njegovih kirurških junaštev. Sam Piše takole:
„15. VII. sem operiral ženski tvor,
katerega je nosila 15 let in se ga nihče ni upal napasti. (Glej sliko: tvor je bil težak 2.7 kg!) Mi smo srečno zvozili. (Glej drugo sliko iste bolnice!) Danes je bolnica viliko lepša kot na sliki, ki je bila posneta 2 tedna po operaciji. Dose-daj- slike še nihče ni objavil in jo najprej pošliem Vam, ker je bila operacija delo slovenskega misijonskega zdravnika.“
Kako velik ugled uživa ta misijonska bolnišnica, v kateri deluje naš misijonski zdravnik, razvidimo iz dejstva, ker prihajajo na operacije razne visoke osebnosti. Gospod doktor nam pošilja fotografijo nekega kitajskega napisa, ki jo takole tolmači:
„To je napis nad glavnimi vrati bolnišnice, ki ram ga je podaril armijski general Jin, ker smo operirali želodec njegovemu divizijskemu generalu. Oba sta zelo znana kitajska vojaka. Pred 4 leti sta bila s svojo vojsko na otoku Cien Men, nasproti Amoi-a. Rdeči so takrat poskusili invazijo na otok, pa sta jim

imenovana generala prizadela izgubo nad 20.000 rdečih vojakov. Otok je še danes v rokah nacionalistov in najbližja stična točka med njimi in rdečimi, ki se tam lahko skozi daljnoglede kukajo in s topovi pozdravljajo.“
Naš misijonski zdravnik prilaga tudi sliko najboljše taivanske gledališke igralke, tako v vlogi na odru kot iz privatnega življenja. Opozarja na verižico s križcem okrog vratu in dostavlja, da bo kmalu krščena. Gotovo naš rojak ni
brez vpliva na to odlično spreobrnjenje. Pripominja, da je vse fotografije sam posnel.
Poroča, da je z veseljem pozdravil novodošlega slovenskega misijonarja Franca Rebola, Maryknolca, na Formo-zi, dasi se še nista mogla sniti, ker delujeta vsak na drugi strani otoka.
Zaključuje pa takole:
„Novic ne vem nič, saj sem kot ujetnik bolnišnice, sicer vajen ujetništva, ker sem že zgodaj z aresti začel... Ta teden sem imel čudne sanje kot še nikdar. Visoko iz oblakov sem čul Boga govoriti; s strašnim basom je zagrmelo: Žal mi je, zelo žal! Toda človeka si nisem tako zamislil. Vse, kar ni pravično, mora izginiti...! Nato se je vsa zemlja v velikem razsulu stresla, čemur je sledilo vedro nebo in vsak človek, ki sem ga srečal, je bil dober in nihče ni tožil za tistim, kar je bilo uničeno. . . Škoda, da so bile le sanje. . .“
Zgoraj ženska pred operacijo, z obeh strani slikana; tu spodaj ista ženska 14 dni po operaciji. Desno naš misijonski zdravnik, ki je opravil to „čudo kirurgije“
Z NOVE POSTOJANKE
V letošnjem 3000 dolarskem skladu v pomoč slovenskim misijonarjem je določenih 500 dolarjev za „Bernikovo siroti-šče“ v Indiji. To je salezijansko sirotišče s 300 fantiči v južnoindijskem kraju Ti-rupattur, ki je bilo predlanskim poverjeno našemu rojaku Pavlu Berniku v vodstvo. Še razmeroma mladi misijonar, pa že zelo upoštevan od misijonskih predstojnikov, je našel sirotišče v obupnih razmerah, kar zadeva prostore in opremo, pa se je odločil, s pomočjo slovenskih misijonskih dobrotnikov, pa tudi drugih zgraditi sirotišču nove stavbe, ki bi odgovarjale potrebam te misijonsko tako važne ustanove. Kako lepo je vse zamislil, vidimo iz tu objavljenega njegovega načrta za gradnjo: v začetku bi seveda postavili le en sam paviljon, nato pa bi sledili drugi, in spet bi zrasla ena mo-
gočna postojanka Kristusa Kralja na indijskih tleh več.
Toda predstojniki so spoznali za potrebno, da našega rojaka in njegove sposobnosti uporabijo na še važnejšem mestu: pri vzgoji indijske domače duhovščine, ra kateri sloni vsa bodočnost Indije in katoliške Cerkve v nji. Naš misijonar je postal ravnatelj velikega semenišča (modroslovnega studentata) salezijanskih domačih bogoslovcev v Kota-giri v Indiji.
V imenu slovenskih misijonskih dobrotnikov v zamejstvu gospoda misijonarja Bernika zagotavljamo, da bo v teku dveh mesecev imel že celotno vsoto 500 dolarjev v rokah, kakor jo že ima p. Albin Kladnik za svojo cerkev v Afriki.
LEPO PROSIMO SODELOVANJA DOBROTNIKOV. DA MISIJONARJU OBLJUBO TUDI RES IZPOLNIMO!
Naš rojak, salezijanski misijonar Pavel Bernik, med fantiči sirotišča v Tiru-patturju, za katere nas prosi pcmoči
Načrt za sirotišče v Tirupatturju
Podrobnosti o vsem, zlasti pa misijonarjevo nujno prošnjo, da naj kljub njegovi premestitvi podpremo z onimi 500 ‘planji od njega započeto gradnjo siro-. tišča v Tirupatturju, bomo razbrali naj-lepše iz važnejših mest njegovih štirih pisem, ki smo jih prejeli v času od srede julija do začetka oktobra prejšnjega leta in ki jih tu navajamo.
Mount Don Bosco, Kotagiri, (Nilgiris DT.), South India.
19. 7. 1953.
Kakor vidite, Vam pišem zopet iz no-vega kraja. Temu se boste čudili. Je pač tako. Pred nedavnim sem se moral posloviti od sirot v Tirupatturju in pre-Vzeti ravnatejstvo našega modroslovnega studentata tu v Kotagiriju. Mi je bilo nialo hudo pri srcu, ko sem zapuščal si-1 otišče. Med tem, ko se z modroslovjem ter z vzgojo naših klerikov ukvarjam, še vedno mislim na to sirotišče, ki ste ga Vi v „Katoliških misijonih“ kar „Bernikovo sirotišče“ nazvali. Z upanjem na zbirko 500 dolarjev, ki ste jo tako toplo Priporočili našim rojakom širom sveta, sem napravil načrte za nova poslopja, ki jih bo moj naslednik prav kmalu začel udejstvovati. Daši Vam bo malo nerodno Pred velikodušnimi dobrotniki zaradi te spremembe, bi Vas lepo prosil, da to stvar pripeljete do konca in da sirotišče v Tirupatturju še smatrate kot „Bernikovo sirotišče“; sem bil pač njega prvi ravnatelj; poleg tega je odgovornost °uih nekam drznih načrtov takorekoč še na rneni. Moj naslednik računa na po-uioč, ki je bila meni obljubljena. Vse to Vam odkritosrčno omenim, potem pa storite, kakor se Vam zdi bolj primerno. Denar bo porabljen za uboge indijske sirote; dobrotniki zaradi moje spremem-he svoje zasluge pred Bogom ne bodo izgubili.
Mogoče ste že kaj brali, da na žalost v Indiji iz osrednjih vladnih krogov Proti kristjanom in posebno proti tujim Ptisijonarjem zelo mrzel veter vleče. Jaz Pri tem nisem prizadet osebno; sem
namreč zadnji dve leti indijski državljan. Zato se zdi primerno, da vodim ta zavod za vzgojo bodočih indijskih misijonarjev. Tujca v polnem smislu besede bi vlada ne videla rada na takem mestu. Po siro-tiščih in drugih dobrodelnih ustanovah so tujci še dobrodošli. „Naj še naprej dobrote delijo, le evangelija naj ne pridigajo,“ tako pravi osrednji notranji minister Kadju.
7. 9. 1953.
Upam, da ste dobili članek s fotografijo sirotišča in predstojnikov ob zaključku šolskega leta 1952/53. Tedaj sem omenil upanje, da bi mogli čim prej kaj stalnega sezidati za naše sirote. Danes Vam, hvala Bogu, že lahko sporočim, da se je delo že začelo. Priložim Vam načrt vsega zavoda. Se Vam bo zdel drzen za sedanje čase. Pa ne mislimo vsega naenkrat skončati. Najprej le eno poslopje, ki bo stalo okrog 8.000 dolarjev. Poslopja tu nimajo mnogo sten, povsod vrata in okna, tako ne pridejo stroški tako visoko. V načrtu je tudi učiteljišče. V vsem okraju namreč ni nobenega učiteljišča za moške; za ženske ga imajo salezijanske sestre, tudi v Tirupatturju. Okrajne šolske oblasti so izrazile željo, da bi misijonarji odprli moško učiteljišče in to čim preje.
Priložim Vam nekaj fotografij s fantiči, ki so se povrnili s počitnic ter z veseljem začeli novo šolsko leto. Ker v tem letu upamo vsaj del novega zavoda sezidati, te sirote zelo goreče molijo za vse dobrotnike in v skupinah opravljajo
devetdnevnico za devetdnevnico v čast Materi božji za vse namene dobrotnikov in pa tudi za veliki namen predstojnikov, namreč: srečno dovršitev prvega dela načrta. Upam, da se bodo tem molitvam pridružili tudi naši vneti misijonski prijatelji ter po možnosti tudi gmotno pomagali. Ob tej priliki se prav iz srca zahvalim v imenu vseh sirot tistim dobrot, nikom, ki so že velikodušno na pomoč priskočili. Vsem tisočkrat Bog plačaj!
20. 9. 1953
Tu v studentatu je življenje vse bolj „akademsko“; le nedelja nam nudi priliko za apostolat. Naši kleriki gredo v 4 oratorije. Jaz obiščem zdaj enega, zdaj drugega. V vsakem je skoraj 100 oti’ok, ki so povečini vsi pogančki, in jih počasi učimo Boga spoštovati ter lepo živeti.
Delo, ki ga imam tukaj, je drugačno kot preje, pa za misijon gotovo še bolj važno kot v sirotišču. Imam veliko odgovornost pred Bogom in predstojniki, kajti od vzgoje teh indijskih klerikov bo za-viselo naše nadaljnje delo v našem misijonu. Iz Evrope namreč novih delavcev zlepa ne bo. Sobratu, ki je iz španskega hotel sem priti, so že odrekli vizum. Domači škofje in duhovniki se tega zavedajo in so se po nekaterih krajih z veliko gorečnostjo lotili dela za spreobrnjenje.
4. 10. 1953
V „Katoliških misijonih“ sem bral poročilo č. Cukale o izjavah ministra Katju o misijonarjih. Ta zadeva se še ni povsem pomirila. Pred kratkim so obtožili tu na jugu dva misijonarja, češ da sta rovarila proti indijski vladi, o Indiji slabo pisala v tujih časopisih ter agitirala za portugalsko vlado v Goyi. Pa veste, kdo si je vse to izmislil? — Komunisti! Omenjena misijonarja sta v Co-chinu vodila katoliške šole. Nekateri izmed učiteljev so bili komunisti in so kandidirali pri volitvah. Ker je to prepovedano po pravilih vzgojnih oblasti, sta jih misijonarja opomnila, in ker ni nič zaleglo, so bili le-ti učitelji iz šole odpuščeni. Pa so se hoteli maščevati z obre-
kovanjem. Se jim je še precej dobro posrečilo, kajti tudi o tej stvari je imenovani minister govoril na vladi. Vendar je resnica na dan prišla. Ondotni izobraženi katoličani so zahtevali javno preiskavo in zasluženo kazen zo obrekovalce. Tudi protestantje so imeli posebne shode, pri katerih so obsojali postopanje vlade napram misijonarjem. Pa je enemu takih shodov g. minister poslal sledeče pismo, katerega vsebino je težko spraviti s prejšnjimi izjavami:	„Kri-
stjani v Indiji se nimajo ničesar bati. Imajo pravico izpovedovati, pridigovati in širiti svojo vero. Njih vera je plemenita in bi bilo prav, da bi se vsak Indijec z njo seznanil.“ Dodal je še to-le:
1.	Vsakdo lahko svojo vero spremeni, če tako želi.
2.	Indija mora biti hvaležna misijo-nai'jem za mnogo uslug, zato ne ho preprečila pomoči, ki jo misijonarji dobivajo od zunaj.
3.	Misijonarjem, ki so si Indijo izbrali za svoj dom, ne bo prepovedano, da se po začasnem bivanju v inozemstvu zopet v Indijo povrnejo; ko bodo upokojeni, naslednikom ne bo prepovedano pi'iti na njih mesto.“
Težko je reči, kaj vsa ta zagotovila pomenijo. To bo čas pokazal!
PO MISIJONSKEM SVETU
KATOLIŠKO DIJAŠTVO V INDONEZIJI
Na enem izmed mnogih zborovanj vsakoletnega kongresa indonezijskega katoliškega dijaštva so nekateri bivši gojenci katoliških vseučilišč v Nimega, Washington in Manila govorili o delu „Pax Itomanae“. Kongres je bil v indonezijskem mestu Surabaia, v lanskem decembru. Z velikim uspehom deluje tod združenje sv. Luka, ki ima čez 200 članov, mnogo nekatoličanov med njimi.
Celotna indonezijska zvezna republika premore eno samo vseučilišče; skoraj vse njene fakultete so na otoku Java.
DAN MED BOLNIKI
„Čudodelna zdravnica“ ji pravijo ljudje, slovenski misijonarki m. Magdaleni Kajne, ki že dve desetletji deluje v kraju Morapaj na področju Bengalskega misijona.
Zadnje pismo pa nam je pisala iz Shillonga v Assamu, severovzhodno od Klavnega mesta Bengalije, Kalkute, kamor je morala na temeljito, več tedensko okrevanje meseca avgusta 1953, po prestani nevarni operaciji.
Na našo prošnjo nam je dogodke enega dne med dragimi ji bolniki v njenem Morapaju takole opisala:
Že od ranega jutra naprej se zbirajo bolniki na dvorišču pred dispanzerjem, tako da jih je kmalu vse polno. Ko malo pred osmo pridem, me nekateri že na poti pozdravljajo in prosijo: „Mati,
danes moraš priti v našo vas, imamo zelo težkega bolnika.“ Vsak povdarja svoje potrebe in moram dobro paziti in povpraševati, da razberem, kateri bolniki so resnično najbolj potrebni obiska na domu; drugi se bodo pač morali zadovoljiti le z zdravilom, ki jim ga po svojcih pošljem.
Preden odprem vrata v dispanzer,, navadno že zunaj vsem zbranim obrazložim, kako naj pazijo na svoje bolnike, kako naj uporabljajo zdravila in drugo. Zraven vedno vpletem misel na Boga in našo sveto vero, kar večinoma radi poslušajo. Navadno pokažem tudi kake podobe iz življenja Jezusa Kristusa. Ta dan, ki ga opisujem, sem imela ravno lepe podobo Fatimske Marije z vsebinsko bogatim indijskim besedilom na zadnji strani. Tistim, ki so obljubili, da bodo molili molitev k Fatimski Mariji, sem slike razdelila.
Potem pa brž na delo! Sobica, v kateri pregledujem bolnike in delim zdravila, je majhna, dočim druga, malo večja, služi za čakalnico, ki se brž napolni, dočim morajo ostali čakati zunaj. Vsi so prišli iskat pomoči in tolažbe, pa zdravil za različne bolezni in vsakovrstne rane. Mnogi od njih, ki ne poznajo Kristusa, so navadno obloženi z raznimi poganskimi verskimi znaki, ki jih pa na moje prigovarjanje radi zamenjajo s svetinjicami; ko se jim izgube, pridejo po druge.
Mnogokrat se zgodi, da ta ali oni pride v dispanzer pred vsem zahvalit se za ozdravljenje, med njimi ne malo mohamedancev in hindujev. Sklenejo roke, oči dvignejo k nebu in vzkiknejo: Hvala Bogu, po Jezusovi milosti sem ozdravel! Neki mlad mož je imel na rokah ostudne rane, pa je prišel prosit nabožno sliko namesto zdravila, čez teden dni je prišel s sliko nazaj, povedal, da je vsak dan pred njo molil k Mariji Fatimski, in zatrjeval, da ga je ona ozdravila. Res so bile roke popolnoma zaceljene. Priznal je, da je več let brezuspešno hodil okrog zdravnikov in leč-nikov, a zaman; šele ko ga je neki njegov prijatelj napotil k nam v Morapaj, so se mu zacelile strašne rane.
Popoldne okrog četrte ure sva se s spremljevalko podali obiskovat bolnike po vaseh. Pri nekem oknu sem opazila moža s košarico. Hotel je, da mu ozdravimo umirajočega otroka. Dala sem možu nekaj v pomiritev, malčka pa sem vzela v naročje in ga krstila ter možu vrnila. Naslednji dan je že poletela njegova duša k Bogu.
V drugi vasi smo našle starca, kateremu sta bolezen in pomanjkanje izčrpala vse sile. Dala sem mu zdravila za polajšanje bolečin, pripravila ga na sveti krst v navzočnosti številnih mohamedancev in mu dala v poljub sveto Razpelo. Kako spoštljivo Ga je poljubil! Nato sem starca krstila. Drugo jutro je srečno umrl.
To je nekaj drobcev iz mojega vsakdanjega življenja. Jezus, prijatelj bolnikov, dela čuda spreobrnjenj in, ozdravljenj, gotovo na podlagi molitev in žrtev
misijonskih prijateljev, ki se vsem za pomoč zahvaljujem in jih v Gospodu pozdravljam!
PO MISIJONSKEM SVETU
NOVO PAPEŠKO SEMENIŠČE
V	indijskem mestu Poona je apostolski internuncij, mons. Lucas, blagoslovil temeljni kamen za novo papeško semenišče. Do zdaj je bil ta zavod v Kandy, na otoku Ceylon. Razvoj zadujih let pa je pokazal, da bo mnogo bolj koristno, če indijski domači duhovniki študirajo v lastni domovini.
V	Pooni imajo že od prej svoj teološki in filozofski kolegij očetje jezuiti. Vzgojne zavode so si tam postavili tudi karmeličani sirskega obreda, misijonarji sv. Frančiška Šaleškega in palotinci. Tako se bo tedaj Poona ob tako številnih visokih šolah z lepim številom visoko izobraženih profesorjev, pa z velikansko katoliško knjižnico, ki je vsem dostopna, razrasla v eno prvih cerkvenih študijskih središč na Vzhodu. Gojenca Indijskega papeškega semenišča sta tudi prvi indijski kardinal, mons. Gracias in sedanji škof v Allahabad, mons. Raymond, ki sta iz tega zavoda izšla kot ena prvih doktorjev teologije.
BUDISTIČNA ODLOČNOST
Namerilo se je nekje v Birmaniji, da je nekemu muslimanu prišlo na misel tole: na javnem trgu je zatrjeval na ves glas, da ne more docela verjeti v Budhi-no božanstvo... Budisti in njihovi bonci pa so prerokovega sina zgrabili in ga prisilili, da je plačal v povračilo za svojo ..kleveto“, posebno globo: moral je odšteti denar za velikansko grmado opeke, ki jo bodo budisti zdaj porabili za gradnjo velike pagode!
GOBAVOST V BIRMANIJI
Gobavost je Iv Birmaniji narodna bolezen. Najbolj žalostno pa je, da žive bolniki kar doma pod isto streho s svojimi sorodniki; zgodi se celo, da strežejo kot prodajalci po trgovinah... Mnogo razmišljajo oblasti in sanjajo, da bi priredile poseben kraj, kamor bi preselili vse gobavce; a vse so samo sanje: gobavca namreč pred oblastjo ljubosumno skrivajo sorodniki sami. Danes je v vsej Birmaniji samo eno gobavišče, kjer je vsega skupaj le 400 bolnikov.
PO MISIJONSKEM SVETU
dve, TRI O „KATKARISIH“ V INDIJI
Kätkaris je eno najstarejših plemen v Indiji. Kakih 80 tisoč jih je; žive raztreseni po pobočjih severo-zapadno od Bombaya. Silno sta jim po srcu lov in življenje pod milim nebom; prav zato tako iskreno sovražijo vse tisto, kar bi jih moglo vezati na kakšno stalno urejenost. Tako je seveda tudi apostolsko delovanje med tem rodom neznansko težavno.
Nekaj primerov iz vsakdanjega življenja med Kätkarisi!
lepo uredil in pripravil vse kozarce, da bi jih Alfonz zacinil. Pa je minila enajsta in Alfonza od nikjer. Misijonarja je skrbelo: ubral jo je naravnost na dom k možakarju; nihče mu ni znal povedati, kje bi ga mogel najti.
Malo pred kosilom pa je v misijo-nišče nenada padel Alfonz Vseznal s pol. no košaro orodja in majhnim žerjav-nikom v rokah.
Na misijonarjevo vprašanje je odgovoril, da je že sinoči dobro vedel, kako ne bo mogel ob devetih v misijonišče, saj se je bil že prej s prijatelji domenil, da bo šel rano zjutraj lovit, da pa je očetu vseeno za tisto uro obljubil, ker ga pač ni hotel s svojim odklonilnim odgovorom vznevoljiti...
KROJAČ' PEPE
LOČINA „ZEN“
V zadnjih časih v misi-jonišču prav prijetno brni
šivalni stroj. Krojač
/
3
m
ki ga je oče misijonar naučil te umetelnosti, sedi tam in poganja kolo. Še pred tedni Je stroj lenaril v kotu in Pajki so prosto predli svoje mreže krog in krog. Pepe, z ženo in hčerko, pa je umiral 'p***''* °d lakote, ker se kar ni mogel odločiti za šivanje, čeprav bi si z delom kaj lahko zaslužil za življenje potrebni denar. Slednjič je misijonar sam stopil do njega; našel ga je na slamnjači, do kosti sestradanega, ko je buljil v strop.
„Človek božji, kaj pa počenjaš?“
„Poglej oče, dokler me ne boš pošteno oklofutal, ne bom za nobeno rabo!“
ALFONZ VSEZNAL
Uvidel je oče misijonar, da je Alfonz v resnici vsakršnemu delu kos. Tako se je namerilo lepega dne, da je misijonar vlagal paradižnike; in tamle pod večer je povprašal Alfonza Vsezna-!a, kdaj bo naslednje jutro prišel v misijonišče, da mu bo kozarce zacinil.
„Ob devetih, točno ob devetih bom tu. Nič ne skrbi, oče!“ ga je hitel zagotavljati Kätkaris.
Misijonar je zjutraj že pred deveto
je ena izmed mnogih japonskih verskih ločin; druži okrog 10 milijonov vernikov v svoji srenji. V bi-i stvu je običajni kitajski budizem, prikrojen japonskemu značaju.
Katoliški misijonar nam popisuje verske obrede te ločine v slovitem samostanu Engakuji, v Kamakura. Slovesnosti, kjer se vrste vzvišeno branje svetih budističnih knjig, govori in mrmrajoče molitve ob udarcih gonga, je prisostvovalo na stotine ljudi. V bližnji dvorani, s polodprtimi okni, sede menihi, po japonski navadi na kolenih ali pa kar natleh, v dveh vrstah, drug proti drugemu obrnjeni, negibni s povešenimi očmi. Nekšen čuvaj stolpa med vrstami, s poldrug meter dolgo palico v rokah, če se je kak redovnik premaknil ali ne sedi po postavi, se čuvaj ustavi pred njim ir. mu pomigne. Grešnik zdaj ponižno skloni hrbet: čuvaj ga dvakrat krepko useka po ramah. Ta dvorana, premišljevanju namenjena, je povsem brez okrasja, nje stene so docela gole, le na eni visi velika podoba Bod-dhisattava Modrosti. Neznansko strog je red v tem samostanu: štiri ure spanja samo (od 11 ponoči do treh zjutraj) ; hrana na, kot jo med kristjani uživajo največii spokorniki v puščavi!
Kakšna čudovita notranja moč bo v teh ljudeh na dan, ko jih bo obsijala Milost!
— MISIJONSKA POTA ---------------
PO AFRIKI
P. ALBIN KLADNIK, F. S. C.
Carolina, 10. VIII. 1953, J. Afrika
Gotovo ste že nevoljni, ker Vam tako tiolgo ne odgovorim na Vaše pismo, kakor na pismo misijonskega krožka. Vzrok moji zakasnelosti ni lenoba, ampak moja dolga odsotnost od doma. Bil sem na misijonskem potovanju.
Predvsem iskrena zahvala Vam kakor Vašim požrtvovalnim sodelavcem za dobrohotno naklonjenost. Lahko si mislite, kako sem bil vesel Vaše obljube, da mi boste pomagali pri gradnji misijonske cerkvice presv. Srca Jezusovega. Ta bo prva katoliška cerkev daleč, daleč naokoli v tem kraju. Ako se nam posreči postaviti cerkvico, se nam obetajo lepi uspehi.
CERKEV, ZAŠČITNICA ČRNCEV
En vzrok, ki ljudi zelo priteguje v katoliško Cerktv, je tudi političnega značaja. Mnogim je znano, da v Južni Afriki protestantske cerkve zastopajo stremljenje civilnih oblasti, ki so tudi protestantske, za popolnim oddeljenjem
P. A. Kladnik F. S. C. (v belem suknjiču) v družbi z dvema misijonarjema
črnih od belih. To je takozvana „apart-heit“. Črni naj bi tudi po božji volji ne bili belim enaki, ampak njim podrejeni, njih služabniki. Proti tem zmotam se katoliška Cerkev na odličen način bori. To Pa seveda črnim ugaja. A predolgo bi bilo, ako bi Vam danes podrobneje hotel opisati to najbolj pereče vprašanje Juž. ne Afrike.
Kakor sem že omenil, je moja župnija zelo obsežna. Treba je torej pogosto csedlati konja in obiskati vse naokoli raztresene katehumene, bolne, stare in otroke. Otroci navadno takoj zbeže, ko zagledajo prihajati misijonarja. Pa ne, ker se ga boje, ampak ker se sramujejo svojih čimih „adamovih kostumov“. Mali otroci, do sedem let stari, so popolnoma nagi. Nad sedmim letom si pa pokrijejo sramežljive dele telesa z malo kožo (navadno zajčjo), ki ji pravijo „ipe-šu“. Ženske so vedno dostojno oblečene.
POZDRAVLJANJE V AFRIKI
Ko na poti zagledajo misijonarja, ga. ga že od daleč pozdravljajo': „Sakubona!“ Zdravstvu.)! Ali pa: ,,Unumzani!“ Jaz tvoj služabnik. Pogosto tudi: „Inkosi yami!“ Ti si moj gospod. Odgovarja ee jim pa: „Jebo.“ Da, tako je. Ali pa: „Kakulu.“ Da, zelo. Ko se pride do hiše, v katero se hoče vstopiti, se mora že od daleč klicati: „Ko-ko-ko.“ To se mora večkrat ponoviti, da obiskovalec ne bi prebivalce koče prehitro iznenadil. Poglavar koče potem pred vrati pričaka obisk, ga pozdravi, mu poda roko in ga pri tem prime za palec. Ženske med to ceremonijo razmečejo vse umazane reči po temnih kotih in se potem v polkrogu vsedejo na tla. Pri vstopu se jih pozdravi: „Sanibonani!“ Zdravstvujte! Vsi enoglasno odgovore: „Jebo eunfundisi.“ Da, učenik! (če je misijonar). „Kundžani?“ Kako vam gre ? „Kulnugile eunfundisi.“ Debro, učenik. „Nisapila na?“ Kako je z zdravjem? „Nisapila kažle.“ Vsi smo zdravi. Če je pa kdo le malo bolan, otožno zategujejo: „Au-au eunfundisi, piude.“ O, učenik, slabo. Po teh uradnih dolgoveznih pozdravih ženske odidejs .
ZAMORSKA BIVALIŠČA
Čeprav so črnci med seboj zelo gostoljubni, belega človeka navadno ne postrežejo, ker se boje, da ne bi jedel njihove hrane. Sicer pa nimajo ne stolov in ne mize, še manj jedilmga pribora. Sami he vsedejo na gola tla in jedo s prosto i'oko (porridge) neke vrste polento, ki Jo pomakajo v mleko ali kako drugo tekočino. Na. sredi koče brez okenj je malo °R'njišče. Vhod je tako nizek, da Se je treba po kolenih splaziti v notranjost koče. Pri tem ne smem pozabiti povedati, se življenje črncev razvija večinoma *ui’aj na prostem. Zaradi dima v koči se clcvek že p0 par minutah „bridko zjoče“.
OB PREVIDEVANJU BOLNIKOV
Posebno težko je previdevati bolnike njihovih kolibah. Bolnik leži navadno v kakšnem temnem kotu na golih tleh, s polenom pod glavo, če je kdo bolan, akoj pokličejo duhovnika. V tem oziru s° mnogo bolj skrbni kot pa beli ka-oličani. Zelo g® boje brez duhovnika
umreti. Navadno ni med njimi zakrknjenih grešnikov, ki bi odklonili misijonarja. Nasprotno se kaj rado zgodi, da pokličejo duhovnika v razdalje dvodnevne ježe brez zadostnega, vzroka. Proti tem zlorabam so se misijonarji zavarovali na ta način, da je povsod postavljen razsoden, pameten moz, ki odloči, če je stvar v resnici resna ali ne. Tudi meni se je .zgodilo, da sem bil poklican zelo daleč k bolnici, in ko sem prišel h koči, sem jo našel pri kuhanju polente. Res da’ nisem vedel, ali se bi jezil ali smejal.
Ko sem prvič previdel bolnika v zamorski koči, so mi prinesli kar gtar zaboj za obhajilno mizo. Razgrnil sem obhajilni prt in položil nanj Najsvetejše ter sv. olja. Kako je pač Bog dober. Milo se mi je storilo pri srcu in solza mi je spolzela preko lica. Nikomur ne bom mogel dopovedati, kako srečnega sem se čutil tiste trenutke. Zdelo se mi je, da se nahajam v betlehemskem hlevu med ubogimi pastirji. Kako srečnega se misijonar čuti, ko prinaša tem siromakom večno srečo, Boga.
BOG JE Z NAMI
Premnogokrat sem že sam na otipljiv naćin občutil, da je Bog na skrivnosten način z nami. Lansko leto, ko mi je bila naložena naloga, -da z nič začnem nov misijon, sem kar malo obupoval nad last. nimi močmi in zmožnostmi. Toda na nek čuden način so se kmalu našle dobre osebe, ki so mi pomagale preko prvih težav. Doživljal sem prijetna presenečenja, en Miklavžev večer za drugim. S pomočjo teh dobrih duš se je že tudi v tem kraju oglasila Marijina pesem in večna lučka dan in noč brli v temi poganstva.
ČASTIJO MARIJO
Črnci so veliki ljubitelji Matere večne ljubezni. Ni jim treba dolgo dopovedovati, da je Ona Mati božja in naj jo zato ljubimo. Rožni venec zelo radi molijo. Daleč v gorah sem nekoč našel pastirja z rožnim vencem v rokah. Takoj sem ga vprašal, kje je dobil to stvar. Ko je zvedel, da sem katoliški misijonar, se me ni mogel nagledati. Padel je na ko-
lena in me prosil blagoslova. „Umfun-disi, učenik, jaz sem katoličan in molim sv. rožni venec stopajoč za čredami.“ Prosil sem ga, naj moli tudi zame in moje dobrotnike. Dolgo me je držal za roko in se ni mogel ločiti od mene.
Marijine pesmi zamoi'ci zelo radi prepevajo. Ko bi pač kmalu vsi spoznali to prelepo Gospo. Naj bi jo čimprej priznali za svojo Kraljico vsi črnci!
Pripomba uredništva:	Misijonskim
dobrotnikom sporočamo, da smo iz doslej zbranih darov za sklad ,,3000 dolarjev za Kladnikovo cerkev v Afriki, za Bernikovo sirotišče v Indiji in za vse slovenske misijonarje“ p. Kladniku v mesecu novembru že odposlali obljubljeno vsoto 500 USA dolarjev, katere se v gori objavljenem pismu šele veseli. Kako je bil pač vesel in dvignjen, ko je to razmeroma veliko vsoto prejel!
Iskrena hvala in Bog povrni vsem dosedanjim darovalcem in zbiralcem letošnjega 3.000 dolarskega, sklada! Nadaljujmo — do cilja!
Zamorska mladina pred kočo
drobne novice o
SLOVENSKIH
MISIJONARJIH
M. Anica Miklavčič, ki so jo komunisti izgnali iz Kitajske in je nekaj časa delovala v Hong Kongu, je bila 1. septembra poslana na Japonsko, ustanavljat novo postojanko njih družbe katiosijank v Tokyu. Spremlja jo sestra domačinka, napol Japonka, doma iz Formoze. Njen novi naslov: M. Anica Miklavčič-Nico-luzzi f. d. c. c. No. 198 1 Chome, Kimi-kitazawa, Setagaia-ku, Tokyo, Japan.
Z Japonskega nam je s. Jožefa Zupančič, usmiljenka, poslala veliko lepih fotografij in zanimiv spis iz življenja v njihovi hiši v Maiko. Še objavimo oboje.
Prezanimive podrobnosti o razmerah v komunistični ječi, katero je moral prestajati, in še drugih zanimivosti kup nam je napisal bivši kitajski misijonar o. Albin Miklavčič že v dveh pismih, a je vse šele začetek, ki ga bomo kmalu objavili. Gospod misijonar sam pravi, da ne more veliko naenkrat pisati, ker še vedno čuti težke posledice trpljenja pod komunisti. Seda j je profesor na gimnaziji njih družbe v Udinah.
Novomašnik Stanko Pavlin in brat Rafael Mrzel, oba salezijanca v Macau, delujeta komaj dvajset minut vožnje od rdeče kitajske meje. V obilnem delu ni rasa, da bi mislila na nevarnost. Na ve-Ükih salezijanskih šolah tamkaj, kjer imajo dijake, obrtnike in druge v številu '^50, pa še postulante za vstop v družbo, •)p misijonar Pavlin šolski svetnik,- brat Mrzel pa krojaški mojster in učitelj.
Misijonar France Jereb je na poti v R'm, odkoder misli obiskati tudi general-nega predstojnika Misijonske družbe v Parizu, potem pa upa oditi v novi misijonski delokrog, če Bog da.. .
Slovenske uršulinke v Siamu in Javi
so po navadi. Imamo še ne kaj prav lepih sestavkov o njih delovanju, ki jih v kratkem objavimo.
Več misijonarjev se še zahvaljuje za lanski dar iz sklada 2000 dolarjev. Tako pripominja br. Joško Kramar, da jim je ček za 40 dolarjev teknil kako-r e>cvirk na kranjskih žganjcih...
S. Terezija Medvešček. Gauhati, Assam, Indija, se zahvaljuje za paket z žepno uro in drugimi dobrotami, ki ji ga je poslala misijonska dobrotnica Anica Tushar z družino v Gilbertu, USA. V mesecu juliju je delala v Shillongu letne duhovne vaje. Ob tej priliki je videla tudi tedaj še dijakona misijonarja Naceta Kusteca SDB, obiskala pa m. Mag-ebleno Kajnč, ki je bila v Shillongu operirana.
P. S. Poderžaj S. J. iz Kharija, javlja, da cerkve še ni mogel dokončati; potreboval bi vsaj še 1000 dolarjev. Po-šilja prve strani obširnega spisa „Osem let v Gangesovi delti“, katerega bomo začeli objavljati v prihodnji številki.
O. Jože Cukale S. J. se priporoča v molitev radi zelo slabotnega zdravja. Bil je v bolnišnici Mandar pri Ranchiju, kjer delujejo misijonske zdravnice iz Filadelfije in tudi slovenska laična misijonska zdravnica dr. Ehrlichova, ki je bila našemu misijonarju v veliko pomoč. Pravi, da je že zelo okreval, potem ko je opravil devetdnevnico k Baragi. Sedaj je spet v Kalkuti.
Brat Valentin Poznič F. S. C., naš misijonski veteran, saj je eden od naj-dalje v misijonih bivajočih slovenskih misijonarjev, Se tudi zahvaljuje za dar, iz katerega je med drugim dobil tudi novo žepno uro, ker mu je stara že preveč pešala. Odgovarja nam na vprašanje, kje je nekdanji misijonar, član iste družbe br. Mihael Lešnjak, ki je pred vojno tudi deloval v Južni Afriki. Odgovoril je, da je — v večnosti, kajti umrl je v Millan-du v letu 1951. Pater Musar in brat Koline, oba zaslužnai nekdanja afriška misijonarja, sta pa še vedno nekje na ne-
kem gradu internirana, seveda v domovini. Brat Kolenc mora biti že zelo star.
S. Brigita Bregar O. S. U. ee še zahvaljuje za poslano lansko podporo in poroča o svojem življenju v Roodeportu v Južni Afriki. Njeno glavno delo je —-kuhinja. Misijonarke vodijo veliko šolo s 460 učenci in učenkami, zamorci. Imajo pa tudi šolo za bele naseljence, v kateri je nekaj katoličanov in nekaj protestantov. — S. Brigita Bregar nam je jevila:
Srebrni jubilej misijonarke m. Ksa-verije Lesjak O. S. U., slovenske misijonarke v Južni Afriki. 25 letnica svetih zaobljub! Praznovala jo je 13. avgusta. Častitamo!
Rodni in redovni sestri ss. Terezija Benigna in Terezija Alojzija Šteh poročata, da se sedaj nahajata obe na eni in isti misijonski postaji, in sicer R. C. Rietpoort. P. O. Bitterfontein, Cape Pro. vince, South Africa. Obe sta silno zaposleni in se opravičujeta, ker tako malo pišeta.
Iz Paragvajskega Chaka, kjer delujejo na misijonu San Leonardo slovenske mariborske šolske sestre, je pisala; s. Se-rapija Černe o obisku, ki ga je napravila pri njih dr. Branka Sušnik, pisateljica znamenitega sestavka v Misijonskem zborniku 1953 „Med Lengua Indijanci“. Malo preje so imele v misijonu krst petih odraslih in petih otrok. Poroča, da misijon v kratkem zapusti s. Agripina, radi rahlega zdravja. (Imenovana raziskovalka indijanskih rodov v paragvajskem Chaku dr. Sušnik nam je poslala obširen, nad vse dragocen in zanimiv popis pogojev misijonskega delovanja med raznimi primitivnimi rodovi, spis, ki ga bomo v štirih delih začeli objavljati s prihodnjo številko.)
PO MISIJONSKEM SVETIT
JEZUITI — PRVI NA MISIJONSKIH BOJIŠČIH
Trenutno je družba Jezusova še vedno prvi misijonski red. Na misijonskih bojiščih se bori 5281 njenih članov!
Oskrbuje pa kar 57 velikih misijonov, tam od Aljaske pa do Karolinškega in Marshallskega otočja, poleg Amerike, Afrike in Azije.
KATOLIŠKI VSEUČILIŠČNIKI NA JAPONSKEM
Od 207, ki so v letošnjem marcu končali svoj študij na vseučilišču „Sophia“ v Tokio, je 83 katoličanov, med njimi 23 bogoslovcev. Od 60 nebogoslovcev jih je v času bivanja na univerzi v katolištvo prestopilo 34. „Sophia“ je najstarejše katoliško vseučilišče na Japonskem; vodijo ga jezuiti.
BRAT JAPONSKEGA CESARJA GOVORI NA KATOLIŠKI UNIVERZI
V letošnjem marcu so svečano izročili diplome akademičarkam, ki so napravile izpite na ženskem vseučilišču „Presvetega Srca“ v Tokio. Diplomiralo je letos 85 gojenk. Glavni govornik na tej svečanosti je bil Nj. Vis. princ Mi-kasa, mlajši brat japonskega cesarja. Visoki knez je iskreno čestital gojenkam, da so imele srečo prejeti krščansko vzgojo na katoliški univerzi. Povdarjal je predvsem, da smo v božjih očeh vsi enaki; prav ta enakost pa je hkrati vir bratske ljubezni in resnične demokracije.
Katoliško univerzo „Presvetega Srca“ so ustanovile po zadnji vojni redovnice Presv. Srca, na posestvu, ki je bilo last očeta sedanje japonske cesarice.
SIAMSKA PRINCESA — KATOLIČANKA
Siamska princesa, nečakinja siamskega kralja, je z veliko vnemo prebirala knjigo o Marijinih prikazovanjih 1917 v Fatimi na Portugalskem, pa o neštetih čudežih, ki so se tam zgodili. Branje je mladenko tako prevzelo, da je široko odprla svoje srce milosti in se dala krstiti.
VELIKI PETEK NA FORMOZI
Generalisimus čang Kai Šek je osebno vodil post letošnjega velikega petka na Formozi. Vsi verniki svobodne Kitajske, katoličani in protestantje so se zbrali v množicah, da bi dostojno proslavili smrtni dan božjega Zveličarja. Predsednik Čang Kai Šek je ob tej priložnosti naslovil na vso Kitajsko po radiu tudi posebno velikonočno poslanico.
^•oršetov kip Barage (osnutek), za dar slov. ženstva iz Clevelanda sv. očetu
KIPI ŠKOFA BARAKE
Opisal MARJAN MAROLT, Bs. Aires
Za Ahčinom se je sedaj lotil Baragovega portreta v skulpturi France Gorše, ki živi v Clevelandu. Napravil je tri različne kipe, dve poprsji, ki sta že dokončno izgotovljeni, in celotno stoječo postavo, ki nam je dosegljiva samo šele v osnutku.
Vsi trije kipi kažejo Barago kot škofa, vendar v različnih dobah njegovega nadpastirskega delovanja. Zanimivo bi bilo slišati ali brati umetnikovo izjavo, s kakšnimi predlogami in opisi je prišel do teh likov. Ker takšne izjave še nimamo, bomo skušali vzore in vire uganiti; naše domneve kipar še vedno lahko izpopolni ali popravi. Lažje še bi pisali, če bi imeli kipe fotografirane z več strani.
Prva slika je posnetek poprsja v žgani glini in namenjena za cerkev v Sault Ste. Marie. To mesto je bilo prvi sedež Baragove škofije in primerno je bilo, da je zanj napravil Gorše lik mladega škofa iz tistih časov pred sto leti, ko je bil Baraga posvečen in ga je potem kmalu Kriehuber na Dunaju portretiral. Brez dvoma se je Gorše držal Kriehuberjeve litografije, bodisi da ima kakšen njen primerek, bodisi Langusovi ali pa Mazijevi kopiji. Tega vzorca se je držal tudi Ahčin. Zdaj pa bo gotovo vsakdo vprašal, kateri kip, Ahčinov ali Goršetov, je umetniško boljši in kateri je upodobljencu bolj podoben. — Je nekaj stilnih razlik med obema kipoma. Ahčin se je bolj vestno držal Kriehuberjeve predloge in je obraz izdelal bolj natančno, čeprav ne v smislu kakšnega deskriptivnega naturalizma. Posameznosti, ki zaradi enostranosti slike niso popolnoma jasne, je Ahčin v trodimenzionalnem kipu odpravil z najverjetnejšo možnostjo, da je vzel sredino med možnostmi. Najbrž je Ahčinov kip Baragi bolj podoben kot Goršetov. Upoštevati je treba tudi to, da je Kriehuber hotel podobo prila-
goditi škofovi dostojanstvenosti, zato ga je risal kar se da resnega in ga portretirancev značaj ni zanimal. Ahčin je vendar vdihnil svojemu kipu precej več življenja kot Kriehuber, toda ne na škodo podobnosti vzorcu. Tudi naročniki so hoteli imeti „pravo“ podobo.
Gorše je postopal nekoliko drugače. Kolikor je med obema kipoma stilne razlike, je to v večjem Goršetovem naklonu k idealizmu. Gorše ne izdeluje podrobnosti tako vestno kot Ahčin; primerjajte pri obeh kipih postavim izdelavo las ali obrvi ali čela. Menim, da je Gorše v večji meri kot Ahčin uporabljal opis Barage v Jakliču: krotke razumne oči, ki so bile v mlajših letih prijazne in ljubeznive in so dajale z drugimi deli obraza Baragi poleg dostojanstva tudi izraz velike miline. Pri Gor-šetu nadalje ni tistega mehkega prelivanja oblik, kot pri Ahčinu in posamezni deli obraza bolj krepko izstopajo iz glavne gmote. Najbolj očitno je to pri ustnicah, kar pa tudi daje celotnemu
obličju precej drugačno fiziognomijo, kot jo ima Ahčinov kip. Iz starostne fotografije so nabrekle ustnice močno zaznavne, iz Kriehuberjeve litografije pa ne, čeprav so možne nekoliko že v mladosti in celo verjetne, ker so bile v starosti tako močne, da skoraj ne morejo biti zgolj starostni pojav, če je kljub temu vendar še Ahčinova telesna podobnost gotovo večja, se je pa prav tako posrečila Gor-šetu duhovna podobnost. Dva načina upodobitve torej pri dveh umetnikih. Pa naj sodimo in tehtamo še tako natačno, res ne moremo reči, kateri kip je večja umetnina. Nekoliko različna sta si po pojmovanju, po umetniški vrednosti sta si pa zelo blizu. Morda bi se ta sodba le izpremenila v dobro enega ali drugega, če bi tudi Goršetov kip videli od blizu in ne le v enkratni reprodukciji.
Soha stoječega škofa je v osnutku tudi iz žgane gline, končni kip bo pa kipar izdolbel v naravni velikosti iz orehovega lesa in ga bodo chikaške Slovenke poklonile sv. očetu. Tu je Baraga upodobljen na stara leta, morda ob baltimorskem zboru. Osnutek še ne daje do-voljne predstave o bodoči umetnini, ki bo izdelana v drugačnem gradivu, in so zlasti v obrazu zaradi premočne osvetlitve pri fotografiranju svetlobni kontrasti premočni, da bi dovoljevali toč-nejši popis. Tu je zdaj mogoče oceniti le umetnino kot celoto. Kip je sicer še statičen, a z velikimi ploskvami talarja je telo zelo dematerializirano, celo roki, ki sta vsaka sestavljena v bistvu tudi le iz dveh ploskev. O tem kipu bo gotovo dana še prilika govoriti in pisati, ko bo dovršen.
Najzanimivejše je poprsje starca, spet v žgani glini, ki je namenjeno za novo slovensko cerkev v Torontu v Ka-Hpdi. Malokatera slovenska skulptura napravi tako neizbrisen vtis kot ta. Način izdelave je isti kot pri prvem po-prsju: nekoliko pretirano povdarjanje izstopajočih delov, kar je na naši reprodukciji dobro vidno na desnem obrisu obraza. Kot glavni model je služila znana starostna fotografija, kot pomagalo spet opis v Jakliču in mor-
Izredna umetnina: Goršetov stari škof ISarajia. izdelan za slovensko cerkev v Torontu
da še kje, da so nekoč kodrasti lasje — Klej prvo sliko! — postali Ijrezživljenjski >n da so oči zgubile v snežnih metežih in po tolikih jezerskih viharjih nekdanji Prijazni, ljubeznivi blesk, če bi hoteli ta kip iskati paralelo v zgodovini umetnosti, bi jo našli lahko samo v dobah, ko je kiparstvo najbolj cvetelo, v pozni francoski gotiki ali v po-cetkih italijanske renesanse.
Tudi iz Baragove starosti imamo že en kip, Progarjevega iz doberniške cerkve. Progar najbrž ni imel druge predloge kot Gorše. Progar in Gorše, to sta Pa že večji distanci kot Ahčin in Gorše, večji po času, večji po stilu in večji po umetniški sili. Pri vsej pieteti, ki jo čutimo do rajnega celovškega kiparja, je Gorše nad njim kot kakšen Pregelj nad doniinsvetovsko prozo pred 60 leti. Pa tudi med Goršetovimi portreti po neživih modelih (Prešeren, Mahnič, Jeglič itd.) do ta stari Baraga najbrž odnesel prvenstvo. Res čestitati moramo umetniku,
pa tudi torontskim Slovencem, da bodo to umetnino imeli v svoji cerkvi.
Seja Južnoameriške Baragove zveze je bila dne 21. novembra 1953 z odlično udeležbo številnih odbornikov. Vodil jo je predsednik č. g. Orehar. Med drugim je bilo podano poročilo o nad vse uspelih dvomesečnih akcijah ob priliki stoletnice Baragovega škofovskega posvečenja, o čemer bomo poročali podrobneje v drugi številki. Izvoljen je bil namesto odstopiv-šega dr. Franc Jakliča novi zgodovinar Južnoameriške Baragove zveze, kulturni zgodovinar g. Marjan Marolt. Sklenjeno je bilo, da se v posameznih večjih naseljih Slovencev v Velikem Buenos Airesu postavijo zastopniki Južnoameriške Baragove zveze, tako tudi v Cordpbi ih Rosario, podobno kot že v Mendozi. Tudi ta velikopotezen sklep je bil narejen, da se poišče pisatelj kasteljanskega romana o Baragi in da se ta roman razširi po vseh kasteljansko govorečih deželah.
Baraga kot ga Je leta 1951 v Buenos Airesu izdelal akad. kip. France Ahčin
KSAVERIJ NEUSTRAŠENI
ZGODOVINSKI ROMAN O SV. FRANČIŠKU KSAVERIJU. NAPISAL PAUL PIRON S. J.; ZA „KATOLIŠKE MISIJONE“ PREVEDEL MIKLAVŽ TRPOTEC
I. poglavje ZMAGOVALEC
15. avgusta 1549 se je sveti Frančišek Ksaverij, misijonar Družbe Jezusove, poslanik portugalskega kralja Janeza
III.	in nuncij papeža Pavla III. s petimi sobrati izkrcal na japonskih tleh.
Japonska se je zavedela dolžnosti, da proslavi četrto stoletnico tega pomenljivega trenutka.
Vsa dežela ga je od 29. majnika do 15. avgusta 1949 častila s svečanostmi zmagoslavja, ki ga je tako presenetljivo globoko in iskreno zajel japonski pogan: „To slavje ne sme biti le gola zunanja svečanost; biti mora dokaz naše vere v krščansko resnico!“
Bodi nam to v dokaz, da je bilo tisto slavje vse več kot premnog vljudnostni poklon, v katerih je ta v oliko do vratu zaljubljeni narod naravnost iznajdljiv; več od samega ljubeznivega odgovora na tiste občutene, v 16. stoletju s svetnikovo
roko zapisane besede: „...moji veliki prijatelji, kristjani na Japonskem.-.“1
Njegovo nestrohnjeno telo časte v Goa. Na ukaz častitega očeta Aquaviva, generala jezusovcev, so 3. novembra 1616 iz krste vzeli desnico in jo položili v dragocen relikviarij. Od tistih dni v rimski cerkvi Del Gesü slave to roko, ki je ljubkovala tolika otroška lica in krstila tolikšno množico katehumenov, blagoslavljala toliko vernikov in z Bogom spravila tolikšne grešnike.
V letu 1948 je mikado povabil na dvor apostolskega delegata mons. Ma-rello; vpraševal ga je po življenju in
1 Monumenta Historica Societatis Jesu, Vol. 68 — Monumenta Missionum, Vol. II. Epistola S. Francisci Xaverii Aliaque eius scripta, Tomus II. Epistulae 97 p. 279 G. Schurhammer S. J. et I. Wicki S. J., Romae 1945. — Te vire bomo odslej označevali s kraticami: M H. SJ. — M.--M. — Ep.
podvigih prvega krščanskega apostola na Japonskem; še posebej pa se je zani-mal, kako je z načrti za Ksaverijev povratek v japonsko deželo...
Ta cesarjeva naklonjenost je kaj hitro zajela ves narod, ki je bil, kot je zapisal Andre Retif v i'eviji „Etudes“, »ves prevzet ob spominu na apostola, kateremu preganjanja ni prihranil in čigar učence je pozneje neusmiljeno zasledoval; in ki ga je danes globoko ganilo vse, kar je nekoč tisti tuji bonec o veri Propovedoval“.
Stotrideset tisoč katoličanov, ki se naravnost izgube med osemdesetimi milijoni svojih poganskih rojakov, je s prisrčno ginjenostjo sledilo sprejemom, ki so jih vsa velika južna mesta pripravila svojemu očetu v sveti veri.
* * *
Res, bilo je pravo mednarodno roma-rije. Rim mu je na čelo postavil papeževega legata, kardinala Gilroy, nadškofa iz Sydney. Združene države so poslale newyorskega pomožnega škofa, mons. Mac Donnela; tudi Indija in Filipini so bili prisotni po svojih odposlancih. Iz Španije je s predragoceno relikvijo prišel škof iz Tuy, mons. Ortiz; osemintrideset romarjev, ki so jim potem odka-zovali najčastnejša mesta, ga je spremljalo. Iz sence črnih pajčolanov pa je sijala bela tenčica gospe Balletina, sorodnice očeta Martina de Ronas, enega številnih mučencev iz 17. stoletja.
Sinovi tistih poganov, ki jim, kot Ksa-yerij sam zatrjuje, „ni enakih v orožju in viteštvu... narod, ki se vzvišenega čuti nad vsemi tujci,“5 so očito vpričo vesoljnega sveta hoteli oprati madeže, ki s° jih nanesle zmote njih prednikov.
Četudi se je bil apostol izkrcal na jugu, se je to prečudovito romanje začelo v Nagasaki. Milje in milje daleč so speli verniki na tisti grič, kjer so 8. februarja 1597 križali prvih šestindvajset japonskih mučencev, duhovnih sinov najpogumnejšega vseh misijonarjev. Mestna občina je grič skrbno spremenila v park
= M. H. SJ. Vol. 68, M. M. II., T. II., Ep. 96, p. 254.
in svetnikov kip na vrhu je zdaj tam kot prava krona njegova. Grič, prepoln krvave in slavne preteklosti!
Prav blizu tam so 2. septembra 1622 obglavili in sežgali dvainpetdeset katoličanov; skoraj vsi plemiči tiste pokrajine. Naslednje leto so z bližnjih čeri pometali v morje drugih štiri tisoč; že tri stoletja sem priča ime tistega kraja o neustrašenosti teh junakov: Gora kristjanov, Papemberg, kot pravijo griču Holandci, Chirishitan Zaka ga nazivlje-jo domačini. Ti so pač bili v svojem junaštvu bratje petintrideset tisoč katoličanov, ki so jim 1637 porezali vratove v pokrajini Arima.
* * *
V nedeljo 29. majnika so izbrali belo cerkev v Oura za začetek in središče vseh slovesnosti. Res, po vsej pravici. Svetišče je postavil neutrudni oče Pe-titjean, duhovnik Zunanjih pariških misijonov. Srečen ves zaradi miru, ki ga je ustoličil francosko.japonski dogovor tamle iz leta 1859, je prišel v Nagasaki; ob prihodu mu je petnajst katoličanov oznanilo veselo vest, da ga pričakuje ostalih petdeset tisočev, ki so zdržali vse vihanje in ostali zvesti veri, po Ksaveriju stoletja prej zasejani v njih deželo. A, joj, prejoj! Dve leti pozneje so jih odvlekli štirideset tisoč v neznano, iz samega sovraštva do vere.
Iz cerkve v Oura se počasi pne na grič avtomobil, ki vozi svetnikov križ in dragoceno relikvijo z njegovo desnico; v veličastni procesiji mu slede na grič šestindvajsetih mučencev duhovniki in verniki. Trideset tisoč kristjanov ga pričakuje na vrhu. Drugih trideset tisoč stoji ob dolgih vrstah kolib po ulicah tega mesta, ki so ga bombardirali njih včerajšnji sovražniki; izvečine so pogani, pa so vse odpustili; zdi se, da je nekšen odsvit svetnikove duše segel do teh zamaknjenih oči, teh lepih, globokih oči razumnega naroda: otroci z začudenjem v licu, resni mladci, sanjava dekleta, vojne vdove, ki jim je trpljenje razgreblo obraz. Zdi se, da sredi splošne zmede svojega poraza iščejo odgovor na žgoče
vprašanje, ob katerem postoji sleherni Japonec zdaj, ko je božanski cesar tako kruto ponižan: „Je sploh kak Bog? In, če je: kje je?“
Na širni planoti so pod milini nebom zraven porušene cerkve Urakami postavili oltar za najsvetejšo daritev. Vsa obsijana s pomladnim soncem, ki se smeje po sinočnjem nalivu, se začenja slovesnost: dolge ure krščanske množice molijo in pojö; bliže in bliže silijo, da bi počastile svetnikove ostanke, taistega, ki je vir junaškega trpljenja in zmagoslavne radosti njih davnine.
V Cangoxima, kjer se je svetnikova noga prvič dotaknila japonske zemlje, je deželni upravitelj otoka Kiousiou sam prevzel predsedstvo posebnega odbora za počastitev. Po vseh šolah v državi so za to leto ukazali prebiranje svetnikovega življenjepisa. Kak ponos, res, kakšna radost bo v srcih teh otrok, ko se bodo zaglabljali v plamteče besede, ki jih je 5. novembra 1549 napisal Ksaverij s taisto desnico, ki zdaj mimo gre, skoraj živa, po ulicah njihovih mest:	„Med
neverniki, se mi zdi, jih ne bo, ki bi posekali Japonce. Njih govorica je prav prijetna; izvečine so dobri, nič zlobni; za čuda vredno ljudstvo, ki mu je čast nad vse drugo. . .“3
Kardinal legat je s sveto radostjo posvetil novo cerkev v Cangoxima, cerkev svetega Frančiška Ksaverija. Svete ostanke pa, ki so jih položili na dragocen trinožnik, čez in čez z belim cvetjem zasut, so tam bolj kot kje častili prav do pozne noči.
Res, nikjer se ni slovesnost dvignila do takšnega sijaja kot prav v tisti krajini, ki je bila prizorišče svetnikovega truda dolgo leto dni.
Skoz vrsto pravljičnih krajev v pokrajini Honshyu so prišli slednjič na otok Nipon. V Yamaguchi, ki je bilo središče Ksaverijevega apostolata več mesecev, prineso posebno svetnikovo podobo, dolga leta skrito, in jo pritrdijo v sredo velikega križa, kj ga je pol sto-
’ M. H. SJ. Vol. 68, M. M. Vol. II., T. II., Ep. 90, p. 186.
letja prej postavil neustrašeni oče Vi-llion, član Zunanjih misijonov pariških. Z vso slovesnostjo blagoslove zdaj tam vogelni kamen za pozidanje Ksaverijevega gradu; španski romarji so ga s seboj prinesli; služil bo za del svetišču, ki ga bodo posvetili velikemu svetniku.
In slavna relikvija doživlja zdaj svoj zmagosslavni prihod v škofijsko mesto Osaka. Štirideset tisoč Japoncev — katoličani med njimi so neznatna manjšina — se v iskreni zavzetosti gnete na stadionu v Nishinomiya. Voditelji radijske postaje so odstopili mikrofone cerkvenim predstavnikom; tudi oni prispevajo svoj delež k pripravam in uspehom veličastnega katoliškega romanja.
Vsa ta tisočglava množica, skoraj nema v svoji osuplosti, začuje zdaj iskrene in plamteče besede kneza Takamatsu, brata cesarja samega; visoki princ z resnično naklonjenostjo poveličuje vero, ki jo je na Japonsko zanesel veliki bon ec iz Zapada. V nekšni neznani zamaknjenosti slede tisoči obrazov slovesni bin-koštni maši. Mar bo tistih tri tisoč Japoncev, ki jih je štiri stoletja prej krstil Ksaverij liki trem tisočem krščenih po Petrovi roki na prve binkošti, res pred-straža miroljubnih množic, ki bodo sprejele Kristusa?
* * #
15. avgusta 1945 je cesar podpisal brezpogojno predajo svoje vojske. Od tistih časov je Japonski umrla vera v njega, ki je bil, kot je zapisal Frančišek
Ksaverij Tsuchiya ......nje največji za-
konodavec, skoraj bog. .. Danes to ljudstvo omahuje med dvema cestama: materializem, ki neogibno vodi v komunizem, pa duhovnost in nje najvišji cvet — katolicizem. Narod vedno tja gre, kamor ga vodijo. Za nas je v resnici udarila ura božja; mnogo bolj živo, kot pred štirimi stoletji, nam krščanstvo danes predstavlja rešitev. Bodočnost Japonske gre razpotju naproti“.4
4 članek objavljen v „Missi“, misijonski reviji lyonskih jezuitov, v decem-berski številki 1949. — Op. pisateljeva.
Ves čas romanja je takšno vzdušje Polnilo zahvalne devetdnevnice, tako priljubljene našim vernikom: začeli so jih s tisto v novi cerkvi v Cangoxima; nadaljevali 1. junija popoldne v Hakata, v tistih urah, ki so potekle od slovesnega sprejema relikvij pa do odhoda sredi Poči; v Yamagachi pred reliefno podobo; v Hirosima ob sklepu svete maše po angleški in japonski pridigi; v stari pre-stolici Kioto, Miyako 16. stoletja; v Osa-ka> kjer je škof sprejel zastopnika budističnega ljudstva iz Saguma; tri tisoč 'Peščanov je takrat zaprosilo, naj jim dovoli množični vstop v katoliško Cerkev; v Nara, budističnem mestu; v svetišču ,aše Ljube Gospe v Nagoya; in 8. ju-nUa slednjič v Yokohama; po vseh teh 'Pestih so goreče molili k svetniku in ga Poveličevali s pesmijo.
Kakih dvajset mest, pa povsod taiste ZarPaknjene množice, taista spoštljiva Paklonjenost županov in deželnih gla-Varjev, taisti slovesni sprejemi svetih ostankov tistega, ki je Japonce ljubil čez vse druge azijske narode, ki je prav Pjini velikodušno naklanjal ves svoj trud 'P svoje lastno srce poltretje leto.
Z ganljivim sprejemom je 30. maj-n'ka otok Hirado potrdil svojo stoletno vdanost in zvestobo; ti plemeniti ribiči 80 Postavili marmorni spomenik s svet-"ikovo soho in v pesti'o pi'aznično sveča-Post odeli vse okrožje, da bi tako z iskre-p° slovesnostjo sprejeli svetnikove po-' ance. žareči napisi sredi pozne noči so lla postaji Pukuoka pričali o skupnem veselju poganov in kristjanov ob aposto-ovem prihodu. Romarji so zdaj napra-'h se poseben ovinek, da bi za svetnikov obisk ne prikrajšali mesta Kobe; skoz o*S:ih petdeset let se je tam drzni oče ulion ubijal za Kristusa; prav gotovo a t'St° zlTlaKoslavno jutro prosil Boga, ’’aa bi ljubljena Japonska slednjič ven-ai'le že odprla oči Resnici“.
* * *
K junija ob osmih zvečer sprejema k okio v veličastni procesiji z bakljami, 50 pravo pomenilo sredi noči, svetni-
kove ostanke. Kot da je svetnik od tega trenutka za dva meseca prestavil svoje vrhovno poveljstvo na oltar pri sv. Ignaciju, prelepem svetišču s sodobnim nadihom; prav v tem jubilejnem letu so ga dogradili kot duhovno središče katoliškega vseučilišča. Slovesni Te Deum, ki ga je zapel mons. Peter Tatsuo Doi, tokijski nadškof, je bil kot dogovorjeno znamenje, ki ga je čakala milijonska prestolica, da bi prišla zahvaljevat svojega očeta po veri. Skoz tri dni množice nenehno oblegajo svetnikov oltar. Zdi se, da je Tokiju v najvišjo čast, ker čuti duhovno prisotnost tega gorečega prijatelja Japonske.
Veličastno je bilo slavje na nedeljo presvete Trojice, 12. junija. Mogočni stadion Moiji je napolnila tridesettisočglava množica. Ob pol desetih prihaja v areno dvajset strežnikov, ki ne morejo prikriti notranje vzburjenosti; slede jih številni evropski, ameriški in japonski duhovniki s svojimi škofi; za njimi prihaja kardinal legat, ki bo skoraj daroval slovesno pontifikalno mašo. Na častnem odi’U pričakujejo papeževega odposlanca najvišji vladini dostojanstveniki, knez in knežnja Takamatsu, zavezniški generali, zastopniki tujih držav. Tam spredaj pred svojim prestolom tokijski nadškof.
Množica zdaj zdaj druži svoje vzklike s stopetdesetimi čistimi, mladeniškimi glasovi pevcev. Tri tisoč kristjanov se spušča v areno; k obhajilu gredo; kardinalen številni duhovniki ga bodo delili; „tam stoje profesorji in častniki, delavci in študentje, žene in deklice v belih pajčolanih, zasebniki se mešajo z ameriškimi in avstralskimi vojaki preprosto, brez zunanjih predpisov, vsi družni v edinstvenem vzdušju osebnostnega in skupnega spoštovanja“;3 vsi ti pričakujejo Gospoda.
Mons. Gilroy je nadškofu izročil predragoceni ostanek tiste apostolske roke, ki je krstila prve japonske kristjane; zdaj se je obrnil k poganom in kristja-
3 Povzeto iz „Albuma“, ki ga bomo še omenili. — Op. pisateljeva.
nom, ki kot bratje družno tam stoje; govori jim:
„Papež Pij XII., ki me je za svojega zastopnika določil, je resnični naslednik papeža Pavla III., ki je svetega Frančiška Ksaverija sem poslal. Oba skupaj pa naslednika svetega Petra, ki ga je Jezus Kristus, ustanovitelj krščanstva, postavil za glavarja svoji Cerkvi.“
„Sveti Frančišek Ksaverij prhiaša po štiristo letih japonskemu narodu svoj srčni pozdrav. To je edjek povabila božjega Učitelja: Pridite, k me.ni vsi, ki se trudite in ste obteženi; in jaz vas bom poživil. Ta božji Učenik skrbi prav za vse, za vse je smrt pretrpel, vse vas hoče v svoji staji združiti. Da bi vas res mogel šteti med svoje brezštevilne v svoji čredi, za srečo in slavo Japonske!“
In za sklep je nadškof iz Tokio dodal: „Naj bo to novo poglavje v naši duhovni zgodovini!“ V tisti uri so že vsi vedeli za besede, ki jih je v Osaki izgovoril knez Takamatsu, skoraj v imenu svojega cesarskega brata. Z iskreno vernostjo, ki prepriča slehernega, je visoki princ počastil apostola in slavne japonske mučence, zraven pa izpovedal: „živimo prečudovite trenutke: Napišimo novo stran naše narodne zgodovine; oklenimo se velikega apostola, svetega Frančiška Ksaverija; storimo vse, da bo njegovo izročilo prekvasilo naše zdajnje življenje!“
15. avgusta so svete ostanke iz Japonske odpeljali v Hong-Kong, odtod pa v Manilo; 24. dne taistega meseca so jih slovesno prenesli v San Francisco; in isti dan je trideset ameriških škofov zaprosilo, da bi jih smeli počastiti v svojih škofijah...
* * *
Japonski tisk se je enodušno pridružil zmagoslavju teh presijajnih dni. „Mai-nichi“, eden od treh največjih tokijskih dnevnikov, je slavju posvečal po cele strani; „Nippon Times“, tudi tokijski časopis, je svetnika počastil s svojo te-
densko izdajo; „Monumenta Nipponica“, znanstvena revija, ki jo urejajo očetje katoliškega vseučilišča, je natisnila pisanja poganskih zgodovinarjev: ti se klanjajo slavi „krščanskega stoletja“ na Japonskem — stoletja naših mučencev.
Založba Asahi Shimbun-Sha je pod pokroviteljstvom „Catholic Rehabilitation Comitee — Katoliški prenovitveni odbor“ izdala dragocen album z bogatimi podobami. Japonsko in angleško besedilo njegovo je močno pomoglo, da so najoddaljenejši rojaki in tudi svetovni tisk spoznali vse tisto, kar pove naslov: „Romanje svetega Frančiška Ksaverija 1549 do 1949“.
V vrsti knjižnih izdaj, ki so jih tujci ob tej priložnosti na Japonskem natisnili, je častno zastopana tudi Belgija. Če je prav ta dežela tolikšno posebno prizadevnost pokazala ob tej četrti stoletnici, je to pač zato, ker nekateri naši* še vedno na vzhodu nadaljujejo z delom, ki ga je začel Ksaverij, pa še posebe, ker ne moremo preslišati svetnikovega vročega poziva. Zdaj, ko so štiri stoletja že mimo, je njegov klic še vedno enako živ.
„Premnogokrat sem razmišljal, kako koristno bi služili v tistih krajih nekateri očetje naše Družbe, Francozi in Nemci, ki znajo prijeti za vsakršno delo in se mraza ne boje...“'
Svetega Frančiška Ksaverija so proslavili z vsem navdušenjem. Japonski se pridružuje vesoljna Cerkev; z njo prepeva slavo Zmagovalcu. Trdo je Ksaverij prišel do svojih zmag. Naj nam tedaj naslednje strani naklonijo, da ga bomo vzljubili in, če je Bogu po volji,' z njim vred delili njegova dolgotrajna prizadevanja, ki so mu slednjič prinesla zasluženo krono; te mu danes pač nihče več ne krati.
(Se bo nadaljevalo.) * 7
* Pisatelj je belgijski jezuit. — Op. prevajalca.
7 M. H. SJ. Vol. 68, M. M. Vol. II., T. II., Ep. 110, p. 373. — Taisto misel izraža tudi v pismih 97, 98 in 107.
MISIJONSKA NEDELJA 1953 MED ROJAKI V ZAMEJSTVU
Kakor je lepo povdaril naš škof dr. Gregorij Rožman v „Misijonskem zborniku 1953“, je lep dokaz pristnega katoliškega mišljenja in življenja med rojaki v zamejstvu prav naše misijonsko delo, ki se zlasti močno izrazi okrog svetovne »misijonske nedelje“, predzadnje v oktobru.
Letošnje praznovanje tega največje-8'a misijonskega praznika se je v nekaterih slovenskih središčih lepo povezalo n Praznovanjem stoletnice Baragovega škofovstva, zlasti ker je le-ta vpadla v Neposredno bližino misijonskega dne, Namreč na 1. november. Saj pa za Slo-Vence pač ni bolj prepričljivega dokaza o Pomembnosti misijonstva kot živi dokaz tako drage nam osebnosti škofa Barage, indijanskega misijonarja.
Centrala Slovenske misijonske zveze Je izdala za Misijonsko nedeljo že imenovani „Misijonski zbornik 1953“, ki je šel v 2600 izvodih med vse rojake po svetu. Razposlala je tudi okusen dvobarvni plakat, ki je vabil k praznovanju misijonskega praznika, zlasti v pogledu Družbe za širjenje vere. Nudila je misijonskim odsekom tudi misijonsko prireditveno gradivo.
V	Buenos Airesu so na Misijonsko Nedeljo po vseh petih slovenskih dušno-Pastirskih centrih bile misijonske pridige in nabirke za DŠV. Popoldne se je Pa 600 ljudi udeležilo veličastnega dramskega oratorija o Baragovem poslanstvu: „Eno samo je potrebno“, v kate-rem je zlasti „Zbor vernih“ prelepo poudarjal misijonsko idejo na sploh, pove-ličevaje gradnjo Cerkve in nje graditelje, misijonarje, ter nujnost našega sodelovanja z njimi.
V	Mr.ndozi, 1100 km zapadno od Buenos Airesa, kjer je druga večja skupina Novonaseljenih rojakov, so imeli na Misijonsko nedeljo misijonsko prireditev z raznimi točkami, le žal, da je večjo udeležbo preprečilo dejstvo, da je bil tisti dan lokalni promet ustavljen. Baragovo Proslavo so imeli mesec dni kasneje.
V	glavnem mestu Argentini sosedne
dežele Chile, v Santiagu. so imeli v prvi polovici oktobra namesto običajne proslave misijonske nedelje Baragovo tri-dnevnico, o kateri bomo več poročali v celotnem pregledu Baragovih slavnosti, ki ga objavimo v prihodnji številki.
V Torontu, središču kanadskih Slovencev, so, kolikor nam je znano, misi-jonstvo proslavili s pobožnosti in predvajanjem filma „Ključi nebeškega kraljestva“. Zbrali so lepo vsoto za D Š V in slovenske misijonarje.
V	USA imajo redno delujoči krožek samo v Gilbertu, kjer se pa po zaslugi predsednice ge. Anke Tushar zelo lepo udejstvujejo. Tako so imeli tamkaj za misijonsko nedeljo lepo prireditev s srečelovom, ki je rodil za letošnji sklad slovenskim misijonarjem 100 dolarjev. —
V	drugih krajih USA so pa številni posamezni misijonski sodelavci od osebe do osebe širili misijonsko misel in misijonski tisk.
V	Angliji tamkajšnji slovenski dušni pastir budno čuje, da njegovi verniki tudi misijonsko čutijo in žrtvujejo. Tako so tam imeli v oktobru lepo misijonsko prireditev, ki je prinesla misijonarjem 40 funtov šterlingov, kakih 100 dolarjev.
Še poet hej je pohvaliti in vsem drugim v zgled postaviti misijonsko vnemo naših rojakov v Slovenskem Primorju. Še letos, ko je Misijonska nedelja) potekala sredi razburljivih dogodkov radi Trsta, so praznovanje misijonskega praznika lepo izvedli. V Gorici eo, kot vsako leto. izdali svojo „Misijonsko nedeljo“, list na 16 straneh, letos poln bogate originalne vsebine, pri kateri sta pomagala tudi misijonarja Kopač in Wolbang CM. Tamkaj so imeli poleg dopoldanskih misijonskih pobožnosti še prireditev z igro in srečolovom za slovenske misijonarje, o katerega sadovih še nimamo poročil.
V	Trstu so imeli pripravljeno igro „Sv. Cecilija*, pa je bila predstava odpovedana radi znanih dogodkov; nemoteno in ob polni udeležbi pa je potekla skupna misijonska pobožnost popoldne, pri ka-
Vsem naročnikom, bralcem in sodelavcem „Katoliških misijonov“, zlasti tudi slovenskim misijonarjem, sporočamo prežalostno vest, da je v Rimu nTa„ Pra®n.>k Brezmadežnega spočetja, umrl veliki prijatelj in sodelavec „Katoliških misijonov“ in prezaslužni raziskovalec Baragovega življenja ter vneti pospeševalec njegove beatifikacije
DR. P. HUGO BREN O. F. M.
generalni definitor frančiškanskega reda
Za veliko misijonsko in baragijansko delo, ki gaje pokojnik v življenju opravil, ni prejel od nas primernega priznanja in zahvale; zato pa sedaj tem bolj molimo za pokoj njegove duše, da zadobi čim prej kar najlepše plačilo v nebesih, pri Bogu, ki naj Ga skupaj z Barago slavi na vekov veke. Slovenska misijonska zveza. Južnoameriška Baragova zveza, Kat. misijoni
teri je govoril mons. dr. Ukmar. Marijina družba na Via Risorta je zbrala za slovenske misijonarje vsoto 75.000 lir. druga Marijina družba v Rojanu pa 15 tisoč. Posebno misijonsko prireditev s srečolovom so imeli še v Mačkovljah, ki je tudi rodila za sklad v pomoč slovenskim misijonarjem okrog 12.000 lil-.
Celo v taborišču Spittal db Dravi so slovenski taboriščniki pod vodstvom č. g. Miklavčiča lepo proslavili Misijonsko nedeljo. Za to priliko sta prišli iz Graza dve nekdanji čaotunški misijonarki-iz-gnanki in taboriščnikom predavali ter peli in molili po kitajsko. Poročilo pravi,
da so bili vsi zelo zadovoljni: misijonarki in ljudstvo.
čisto možno, da so še marsikje drugje skupine Slovencev sledile vabilu Cerkve za praznovanje Misijonske nedelje, pa še nimamo o tem poročil.
V imenu slovenske misijonske akcije se podpisani predsednik Slovenske misijonske zveze vsem organizatorjem in sodelavcem za veliko misijonsko delo, ki so ga opravili, iskreno zahvaljuje, prav tako pa tudi vsem, ki so za slovenske misijonarje kaj darovali. Vsem naj bo Veliki Misijonar Kristus Gospod bogat plačnik!	Lenček Ladislav C. M.
► ' ► „KATOLIŠKI MISIJONI“ S PRILOGO „MLADI MISIJONAR“
^	stanejo letno:
►
f
t
►
►
t
►
t
►
►
^TVTTTTTTTTTVTTTVVTTTTVTTVTTVVVVTTTTTTTTVTTTrmrTTTTTTVTTTTTTTTTTTVTrVTTTTTTVTTV i
Keiristro National de ta Proptedad Xntelectual N9 410.341
30 argentinskih pesov za Argentino in čile, 2 dolarja za USA in Kanado, 1.200 lir za Trst in Italijo, 1 funt za Anglijo in Avstralijo, 600 frankov za Francijo, 30 šilingov za Avstrijo, 2 dolarja za ostale države.
„Katoliški misijoni“ so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, „Slovenske misijonske zveze“ in Južnoameriške Baragove zveze“. Izdajajo ga slovenski lazaristi. Za izdajatelja, uredništvo in upravo: Lenček Ladislav CM. Naslov uredništva in uprave: Calle Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina. — Tiska Federico Grote, Montes de Oca 320, Bs. Aires. — S cerkvenim odobrenjem.