45
Janja je pravila, da se prepira ž njimi oče za kos zemlje ob vrtu. „Čudni so, oh, čudni, in prav je, da ste prišli, Francelj."
Potem je bil zopet nekaj Časa molk.
„Ali so pri sosedovih še vsi doma?"... V Selčeve oči je prišel nemir in jih je uprl v Janjo.
„Vsi. Mati in oče sta zdrava, fant hodi v šolo, in Mirni je doma. Oh, lepa je in pametna!" —
Stara Janja je pravila mirno in počasi in Selcu so stopila pred oči davna mladostna pota, in kakor bi se razgrnilo nad njim majniško nebo . . . „Pojdem in postavim svoje ognjišče in sezidam svoj dom!" . . . Tako so vstale besede v njegovem srcu in
trdno je veroval v staro življenje, da se bo vrnilo in nadaljevalo. Ljubil je svojega očeta in je hotel dati srečo tudi njemu. Dovolj moči je čutil v sebi in brez omahovanja je bila njegova volja. —
Pozno je bilo in nočne ure so se bližale, Janja je pripravila posteljo v podstrešni izbi in Selec je legel k pokoju. Zaspal je kmalu od trudnosti, in obdale so ga lepe sanje. Hodil je po rožnatih potih, ciklamniin vijolice so dehtele ob strani in spomladansko solnce je sijalo v njegov obraz. Kadar je minilo par ur, se je zbudil in si pomel oči. Do njega je prišel nemir in ropot, ki je vstal v pritličju. Bil je njegov oče, ki se je vračal iz gostilnice ...                                (Dalje.)
ANTON MEDVED
SVETA NOC,
Potihnil hrup je, dan ugasnil, blestijo se le okna koč: Pozdravljena mi srčno bodi, skrivnostna, sladka sveta noč.
Na dušo zmučeno mi lega božanstven mir, tako globok -nocoj več nisem mož betežen, nocoj spet nežen sem otrok.
Vsak hipec iz mladosti zlate pred dušo se mi javi živ... Ah, en spomin me bolj ko  drugi objema mehek, očarljiv.
Potihnil hrup je, dan ugasnil, nebo prešinja lune moč: Pozdravljena mi srčno bodi, skrivnostna, sladka sveta noč!
ZVONIMIR:
KONCEM SELA...
l\oncem sela kočica stoji, kočica lesena, zimica nad kočo pldve -zimica ledena.
V koči zimice ledene ni, ampak pečka topla,
ki z gorkoto je leseno kočico zasopla.
V kočici leseni majka mi in pa očka stari biva
moja duša pa v tujini o mladosti sniva . . .