—*,   54   .~-ENGELBERT GANGL:
Fantje od fare.
Andrejček.
ndrejček je stal pri oknu. Zunaj je snežilo na vse pretege, pa še hurja je pihala, da je bilo res že malo preveč. Pa kaj Andrejčku vse to mar!
V kotu je peč, v peči ogenj, v ognju je toplota, v toploti je prijetnost, v prijetnosti je Andrejček, v An-drejčku je smeh.
'                             '         Kar  korenček  striže venkaj zimi pod kljukasti nos,
češ, pa me daj, če me moreš!
Ho, kaj pa to-le! Andrejček je kar pobledel; droban kljunček je po-trkal na šipo: Tip-tip, odpri!
Andrejček odpre okno, ptiček prileti v sobo in sede Andrejčku na ramo. V sobi je Andrejček — ha, ampak ne več sam! V sobi je tudi ptiček. V ptičku je grlo, v grlu so strune, v strunah je pesem, v pesmi je zahvala, v pesmi je od kraja do konca vse!
Blaže.
Blaže je hodil po dvorišču. Hodil? Čemu! Ali ni lepše z bosimi pe-tami drsati po tleh, da se prah prijazno dviga tja do strehe? Tako iraa vsaj nos nekaj od tega!
No, roke v žepu, usta na žvižg: fiu-fiu! Oči pa za oblakora prahu.
Potem ni čuda, če je zmanjkalo Blažetu tal, da se je bil poloiil nanje kakor je dolg in širok.
Pa se brž domisli Blaže nečesa in se ozre, je li ga kdo gleda. Pa ker ga nihče ne gleda, kar vstane in reče samemu sebi: »Blaže, kar nič se ne jokaj, ker te nihče ne vidi! Početnu jok!"
Nameslo  da bi se jokal, si je rajši zažvižgal,  pa je bilo tudi dobro.
Cenko.
Cenko je na pašo hodi!                         Cenko spravil je piščalko,
in piščalke je tnajil,                               stopi! li kravici in del:
kosa je posnemal v gnnu,                      , Dosti bo za danes, Liska,
kos njegove je drobil.                            zvon večcrni je zapel."
Liska, kravica pohlevna,                         Zvon večerni — glas presladki 1
slušala je pesem to,                               Cenko reče: ,,Lahko noč!"
z repkom je pomahovala,                       Sen priplaval je nevidno,
češ, Iep6 je, res Iep6!                            vseokrog usnivajoč . . .
Ciro.
Čiro in pa črešnje! Glavo bi dal zanje — da, pa kako bi jih zobal brez glave?
—   55   —
Črešenj je bilo vsako leto dovolj, in tako je bilo Čiru tudi vedno dovolj veselja.
Črešnje v klobuku — pred klobukom Čiro, pa bi se kdo čudil, da je bil kmalu tudi trebušček poln? Komaj sc je spravil na noge. Pa gre in se napije vode. Brer vsake potrebe se je napije do rneje in preko nje. Toda črešnje in voda so se sprijele, da se ni Čiro nič kaj dobro počutil. Pa je precej napravil moder sklep: ,Kadar se nazobljem črešenj, se ne bom več napil vodel"
Dragec.
Dragec je res mislil, da sega ves svet samo do domačega plota. Pa tudi treba ni, da bi bilo onkraj plota še kaj sveta. Da ima Dragec le svojo mamo, kaj mu hoče vse drugo!
E, pa ga je le prijela zvedavost, da bi malo pogledal preko plota, čeprav samo z enim očesom! Ali kako? Plot je tako visok, Dragec pa tako majhen! Pa naj se spenja še tako na prste, nič ne pomaga.
Majhen mož — velik pogum, to je beseda!
Pa pleza Dragec, pleza in pleza, da bi res že kmalu pokukal izza plota tja v veliki svet. Ali — joj! Hlačice se mu zataknejo ob žrebelj, da ne more ne naprej ne nazaj in da resnično obvisi med nebom in zemljo.
Seveda ni preostajalo Dragcu nič drugega, nego da je začel premilo zavijati in klicati mater na pomoč in pomaganje.
In res je ubogega Dragca samo materina roka rešila prve nezgode na prvem potu — v svet!                                                                        (Dalje.)