Pred važnimi izpremembami. Velike reči se pripravljajo v Avstriji. Celih 30 let v naši državi ni bilo tako imenitne izpremembe, kakoršne imamo pričakovati v kratkem. Za nas Slovence pa utegne biti ta prevrat tolikega pomena, kakor za noben drug narod avstrijski. A rekli smo »utegne«, ker bo to zavisno od tega, ali sami hočemo, ali sami kaj storimo za-se in za svoj zarod ali ne. In ta veliki prevrat bi izpolnil nam najgorkejšo nado, ki so jo gojili skoz stoletja naši pradedje. »Združena Slovenija« je ta nada, »Združena Slovenija« naš cilj. Komu ne utriplje veselja srce! Kaj nas je našemu eilju tako približalo? V prvi vrsti poštena delavnost, neustraSenost in vztrajnost naših voditeljev, naj so načeljevali večji all manjši četi; v drugi vrsti pa zavednost tvoja, o drago ljudstvo, to je: Ijubezen do slovenskega jezika, ljubezen do svojih šeg, ljubezen do svoje zemlje, ljubezen do slovanskih sobratov, zraven tega pa ljubezen' in zvestoba do svojega vladarja. Toda vse to bi nas še zdaj ne bilo dovedlo tako blizo do cilja, ako bi nam ne bili pripbmogli naši večstoletni, najhujši sovražniki, Nemci. Kako pa to? Vsa lela svojega obstanka je »Slov. Gospodar« in so, na čast bodi rečeno, vsi slovenski časniki oporninjali in klieali »Pošteno se bojujmo, zahtevajmo le, kar je pravično, krivično reč pustimo, ne dajmo se zapeljati, da sovražniku vračamo hudo s hudim!« in tega smo se držali do današnjega dne; uverjeni pa smo tudi bili, da sovražnikom našim, Nemcem, za nebrojne krivice in nečloveške krutosti ne izostane plačilo. Tudi nismo obsojali nikdar vsega naroda nemškega, ampak le ono liberalno in prusko tolpo, ki je oslepila večino naroda svojega in mu izdrla srce in ž njim čut za pravičnost in ljubezen do bližnjega, in tudi nam prizadela toliko gorju. Če se je naselil le jeden teh ljudij v slovenski občini, v koji sta vladala toliko let le mir in edinost, roval je tako dolgo, da je prišel po dobrosrčnosti soobčanov slovenskih v občinski svet; ko je sedel na toplem, pa je jel pljuvati po svojih sosedih, češ, nemšiMne se otroci v šoli premalo uče, duhovnik se vtika v politiko, učitelj ima napake itd.; če je pa sam bil preslab, našel je v pomoč v bližnjem trgu ali mestu obilico beleebubov nižje in višje vrste. Kako še le tam, kjer je bilo v jedni občini več takih ščuk! Primer je na stotero. Povsod je hotel Nemec vladati, vsakemu je hotel vcepiti svojega strupa; tako je delal v krajnem, tako v okrajnem in deželnera šolskem svetu, tako v okrajnem zastopu, tako v deželni in državni zbornici, tako v ministerstvu in tako tudi v zasebnem življenju. In mi smo bili prepopustljivi in smo to trpeli in hudo trpeli. Toda »vsaka sila do vremena«. Slovanski narodi avstrijski so se spametovali, poštenim Nemcem pa se je do gobovih zgnusilo, pustili so je in pridružili se nam. Pokazalo se je to na prvo v državnem zboru, kjer imajo od pomladi sem možje krščanstva in pravičnosti večino. To je velevažnega pomena, ker je od državnega zbora v prvi vrsti zavisna naša usoda. Stopili smo kači na glavo, toda kača še ni bila mrtva; tem huje se }e vila, tem besneje je sikala, in velika je bila že nevarnost, da nam izdrkne izpod noge; a sedaj nam pride na pomoč junak, ki zamahne po kači — Bog daj, da bi bil smrtni udarec! Kdo je ta blaženi junak ? Nikdo drugi, kakor naS presvetli, preblagi cesar; Bog jih živi, Bog jih varuj! Da ne govorimo več v podobi: Nemška besneča druhal je divjala, ker je bila v manjšini, v državnem zboru dan za dnevora tako surovo, da kaj tacega še svet ni videl. Krščansko-slovanski večini uspešno delati nikakor ni bilo raogoče. Vsak dan je šlo 5000 gld. v nič. Sedaj so eesar državni zbor na naglem razpustili, ker so uvideli, da se od teh ljudij Slovanom in poštenim Nemcem godi neznosna krivica in brezmerna škoda. Večina pa zahteva po vsej pravici takih postav in sploh takih izprememb v Avstriji, da bodemo za naprej svojega življenja varni. In cesar so želje pravičnih odobrili, kakor je to izjavil ministerski predsednik grof Badeni; ko so se načelniki večine cesarju hvaležno poklonili, so cesar večino pohvalili, sovražnike njene pa ostro grajali. Ali se tega slobodno ne veselimo? Ali torej nimamo uzroka, gojiti nado na boljšo bodočnost? Gotovo, ali vendar Lo še treba, da dosežemo svoj cilj, mnogega dela, ustrajne neumornosti in največje previdnosti. Večina v državnem zboru, ki bo odslej cesarja pri vladanju podpirala, sestoji iz Čehov, Poljakov, Slovencev, Hrvatov, Rusinov (sami Šlovani) in krščansko mislečih Nemeev. Zahteva te večine je: Večje pravice posameznim kraljestvom in deželam, pravična izvršitev jednakopravnosti vseh narodov v državi, gojitev pravega verskega mišljenja in nravnosti ter plodno delo za gospodarsko in socijalno povzdigo vseh slojev prebivalstva. Lepe besede, raislil bo marsikateri, ali ko bi se tudi uresničile! To pa je natnreč uzrok našega veselja, da se morajo uresničiti; kajti 1. se brez večine ne more vladati, 2. se večina, kakoršna je sedaj, ne da raztrgati in 3. so cesar, kakor je že bilo povedano, obljubili te želje izpolniti. Zgodilo se torej bode, kar večina zahteva, toda kako, to je vprašanje. Ni vse jedno, koliko pravice se da deželam, ni vse jedno, kako se izvrši jednakopravnost vseh narodov, ni vse jedno, v koliki meri in po kakih sredstvih se naj goji pravi verski čut itd. Kar je večina zahtevala, je torej le nekaj splošnega; njej pa še sedaj preostane natančneje povedati, kako se ji naj izjavljene želje izpolnijo. In zato je treba največje previdnosti in sloge med nami Slovenci, pa tudi med večino državnega zbora. (Dalje prih.)