KNJIŽNICA ZA OTROKE

Ivan hromeč.

V ruski vasi je živel vrl kmet po imeni
Mihael z ženo Lizinko in sinoma Feodorjem
in Ivanom. — Sina sta bila jako pridna. Sta¬
rejši Feodor je bil velik in čvrst ter je dobro
pomagal očetu pri težkem poljskem’ delu, mlajši
Ivan pa je bil majhen in ves nadložen. Zato
ni čuda, ako se ni nihče dosti menil zanj.
Hudobniki se ga cel6 zasmehovali. Tudi de¬
lati ni mogel druzega, nego pasti gosi, varo¬
vati kuretino in opravljati ložja domača dela.
Zvečer je ubogi deček navadno brenkal na
dvostrune citre, takozvano balalajko in prepe¬
val vse pesmi, kar jih je vedel. Kad ga je
poslušal vsakdo. Najrajši pa je pel to pesem:
„Majhen sem, a svet daljan,

Nihče se ne meni zame;

Rad zato imam ravan,

Kjer tako prijazno name
Sveto božje zre nebo
In Očetovo oko!“
v.

1

Tako je živela pridna družina dokaj let
mirno in zadovoljno. Kar umrje stari graščak,
čegar je bila vas. Nov gospodar pride v grad.
Ta pa je do cela drugačen od prejšnjega:
zloben in jako trdosrčen. Ko nekoč celo nagle
jeze grdo ravna s siromašnim slabotnim starč¬
kom, hitro priskoči vrli, Feodor prime ga za
roko in mu očita krivico. To pa še huje raz-
ljuti gospodarja. Zakolne se, da se osveti
Feodorju, pravi, da je hudoben, uporen mla¬
denič, in ga povojači, da bi ga ubili na vojski.

Zaman se grudijo pred njim ubogi stariši
in hromeč.

.Evo vam še drugega sinu!“ roga se jim,
kažoč na hromega Ivana. „Ta vam pomagaj!“
Ali Bog se ne da žaliti in plačuje hudobo.
Zato si izvoli prav tega nadložnega siromaka,
katerega je zasmehoval, da zvrši svoje namene
Ko namreč odide Feodor, ostanejo ubogi
stariši brez vsake opore ter morajo trdo delati.
Ubogi siromaček se žalosten potika po hiši in
po polji. Saj jim ne more pomagati, ■ ali jako
ga boli žalost starišev in njih potreba. Peti in
igrati se mu ne ljubi, tudi ne govoriti. Nekega

V.

2

dnč pa hipoma izgine s svojo balalajko. Nihče
ne ve, kaj se mu je primerilo. Mislijo pa, da
se je ponesrečil v gozdu, nabirajoč zelišča
in jagode. — Ali ne tako! Dočim so menili,
da je mrtev, koračil je Ivan čvrsto po cesti v
Petrograd. Ondu stanuje, kakor je slišal, cesar
v krasni palači. Njemu hoče potožiti nadloge
svoje družine, zakaj sam Bog im cesar mu
moreta pomagati. Ali od strahu, da hi se mu
smijali ali mu celo branili, odpravil se je skri¬
vaj z doma, ne da hi bil komu razodel namero
svojo. Zaupal je na pomoč dobrih ljudij in svoje
balalajke, zlasti pa, da ga bode na daljni poti
varoval oče vseh ljudij gori v nebesih.

Upal ni zastonj! — Kadi ga hrane in
prenoeevajo povsodi, kjer igra in poje. Milo¬
srčni ljudje ga časih celo peljejo precej daleč.
Tako dospe v Petrograd hitreje, nego si je mis¬
lil. Ali ko ugleda krasno, veliko mesto cesarsko,
upade mu srce. Saj se zdi samemu sebi tako
zapuščen med tolikimi tujci! Bridko zajoka.
Bog pa ne zapusti siromaka! — Trgovec pride
po poti in ga sočutno vpraša, kaj mu je. Od¬
kritosrčno mu pove vso žalostno povest.

V.

3

„ Ako sliši to cesar“, vzklikne trgovec ga¬
njen, r pomore ti.“ S seboj vzame Ivana ter ga
okrepča z jedjo in pijačo. Drugi dan ga vede
tja, kjer bi cesar opoludne pregledoval vojake.
Toliko da ubogemu Ivanu znova ne upade
srce, ko čuje vojaško godbo in bobne ter vidi
toliko sijajnih jahačev in vojakov. Zave se šele,
ko mu šepne dobrotnik: „Ondu prihaja cesar.“
Hitro segne mali hromeč po prošnji, katero mu
je spisal dobri trgovec. Kolikor moči, drži jo
kvišku. Bliža se cesarju in poklekne predenj.
Cesar pa, noseč veliko iskrečo zvezdo na prsih,
milostno vzame prošnjo, zakaj videl je, da svetle
solze rose oči ubožcu. Umirjen se vrne Ivan
s trgovcem v hišo. Ne dolgo, in pokličejo ga v
cesarsko palačo. Tam mora povedati vse prav
natančno. Bogato ga obdare in nato odslove.
Hvaležni Ivan hoče do malega vse dati dobrot¬
nemu trgovcu. Nikakor mu ne more dovolj
opisati krasote, katero je videl. Trgovec pa ne
vzame ničesar, nego se veseli ž njim, ko Ivana
znova pokličejo k cesarju. Ondu mu povedo,
da je brat oproščen in da se popeljeta oba
domov ob cesarjevih troskih. Ivanovo radost

V.

4

si lehko mislite! — Vrli trgovec mu želi bož¬
jega blagoslova, potem pa se Ivan v lepem
vozu odpelje iz Petrograda po brata. Ta ga ne
more prehvaliti in se veseli nepopisno. Ko se
nato pripeljeta toli gosposki domov, ne spozna
ju sprva nihče. Pozneje pa se vesele tem bolj.
Mihael in Lizinka se kar pomladita od same
radosti.

Ivana, ubogega hromca, čestili in ljubili
so odslej vaščani kakor angelja varuha nje¬
gove rodbine. Zlobni graščak je moral plačati
veliko odškodnino Mihaelu. Nato je prodal svoje
posestvo. Boljši gospodar je prišel za njim, ki
je dobro ravnal s podložniki.

NARODNA IN UNIVERZITETNA

KNJI (17U’ (17UNICA

Pri J. Giontini-ji v Ljubljani se tudi

dobivsjo:

Car i tesar. Zgodovinska pripov . . 20 kr.
Cerkvica na skali. Pravljica . . . .12 kr.
Čas je zlato. Povest . . . . . . .36 kr.
Darinka, mala Črnogorka. Povest . 24 kr.
Doma in na tujem. Povest ....  20 kr.
Hubad, Pripovedke za mladino. I., II.,

III. a.24 kr.

Izanami mala Japonka .....  .24 kr.
Izdajalca domovine. Povest ....  24 kr.
Knez Črni Jurij. Zgodo v. povest. . .20 kr.
Narodne pripovedke. I., II. a . . . 24 kr.
Pravljice in pripovedke za mladino 36 kr.
Mali vseznalec ali zbirka lahko iz¬
peljivih poskusov iz fizike etc. . 30  kr.

C. in kr. dvorna tiskarna Karola Prochaske v Tesina.