Leninovo pisanje
Gozdov je y Sibiriji tnnogo. Tam so takj gozdi, da hodiš dan, pa tudi dva, a jim še ne vidiš ne konca ne kraja.
In med sibirskimi kmeti je bila Že izza davuih dni uvedena navada: kadar je primanjkovalo zemljišča za posev, so izsekali kos gozda, zložili tam spomladi velike grmade ter z ognjem požgali staro travo, štore in dračje. Potem so tisti kos preorali. Tako je nastalo polje in na polju so sejali žito.
Tako so  delali tudi šušenski kmetje.
In evo, nekoč se je pripetila takale reč: kmetje so jeli na svojih zemljiščih požigati lansko travo in suho dračje, ogenj pa se je razgorel in preskočil na driavni gozd. In v tetn državnem gozdu je zgorelo mnogo smrek.
Pripelial se je gozdni nadzornik — ta je varova! državni gozd — in jel po-zvedovati, kdo je kriv. Zvedel pa ni nič in tako se je spet odpeljal.
Čez nekaj časa se je v Sušenskem raznesel glas: nadzomik je naznanil gosposki, da se je gozd vnel po krivdi nekega šušenskega kraeta, Dmitrija Daniioviča.
Očitno nadzornik ni maral priznati, da nič ne ve, pa je bil pokazal na prvega, ki tnu ie prišel na misel.
Ta kmet je živel nedaleč od tiste koče, kjer se je bil Lenin naselil.
Pa ti stopa nekoč Dmitrij Danilovič slabe volje po ulici. Naproti mu pride —
ILenin. »Kaj si tako potrt, Dmitrij Danilovič?« »Kakšen pa naj bom, Vladimir Iljič... nesreca me tepe.« In je razložil Leninu svoje gorje: go-sposka da je sklenila izterjati od n]ega vso škodo zaradi  gozdnega požara. To pa   pometn,   da  pridejo  on  in   njegovi ^^    otrod na bera§ko palico. ^K       Vladimir Iliič ga posluša do kpnca in ^H    pravi:
^H »Bre? sodišča nimajo pravice odloČe-^H. vati to radevo. Jaz, Dmitrlj Danilovič. ^¦' ti sestavim tako pisanje, ti ga pa odnesi ^H v mesto giavnemu gozdarju.« ^H »E. kai pa, če mi ta ne sprejme pi-^H   sania?«
^H       »Na mizo mu ga položi.« ^H       »Pa ga bo vrgei z mize.« ^H       Vladimir   Iliio.   ie  pogledal   Daniloviča ^H   in zniajal z glavo: