Pavle Poljanski: Ljubimo doniovino, Itajti ona je naia mati! Ljubimo to, kar trga narod narodu iz rok! Danes trga narod narodu iz rok to, kar je najdražje, kar združuje ljudi iste govorice pod eno streho, da se ne porazgubijo po vabIjivih, krivih in blatnih poteh sveta, to je domove in v širšem smislu domovino. Kruti boji, ki divjajo, se bijejo le za pokrajine, ki so domovina narodom. V očigled temu pomislimo vsi Slovenci, ali ljubimo svojo lepo domovino, ali smo pripravIjeni žrtvovati vse zanjo? Kot otroci velike Slave se zavedajmo, da se ne sme nikdar zgoditi, da bi našo lepo domovino komur koli prepustili, temveč moramo biti pripravljeni, braniti jo proti vsakomur, predvsem pa proti notranjim prikritim sovražnikom, ki z raznimi obrekovanji skušajo kot črv ugonobiti naše narodno telo. Potrudimo se, da naše besede in zatrjevanja, da bomo domovino branili, ne bodo puhle in prazne besede, posebno, kar se takih notranjih nergačev tiče. Ali vemo, kaj ljubimo? Domovina ni samo zemlja in nebesni svod, pod katerim prebivamo, ampak so naša domovina vsi bistri potoki, gozdovi, prelepe doline, gorski velikani, vse prijazne vasice in bela mesta, kjer prebivamo; domovina je zemlja, v katero vlivamo svoj znoj, da obrodi dober sad, in k domovini spada tudi jezik, ki ga govorimo. Take domovine otroci smo! Ona nam je mati, ona nas je rodila, ona nas nosi v svojem naročju, ona nas združuje pod skupno streho v milem slovenskem jeziku. Jezik nas veže Jezik je tisti, ki nas veže, da vemo, do kam segamo, da vemo, kje so naše meje, do kod segajo naše pravice. Žalostno je, da se te vezi, ki nas združuje, mnogi med nami sramujejo. Posebno Slovenci, ki ?ive med tujim Ijudstvom, med seboj ne govorijo radi v materinščini, ampak govore v tujem jeziku, mnogokrat v neki spakendranščini, ki nima ne repa ne glave. Slovenci, varujmo se tega! Ved.rrio, Ja ja jezik del domovine in kdor jezika ne spoštuje, tudi domovine ne more ljubiti. Vsak si naj živo predstavlja rek: »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos!« Onim, ki ne spošiujeio svoje domovine, ki jo izdajajo, ki sramote slovenski jezik, pa pokažimo njih zločinsko delo, izločimo jih iz svoje »rede, kajti izvTŽek človeštva so. Tako za nas nikdar ne bo velja. rek, ki ima prebridko resnico v sebi, da: »Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.« Dober prijatelj — zaklad Da bo ostal naš jezik čist, jasen in nepokvarjen, segajmo zdaj, ko se nam približuj? zima, po dobrih knjigah naših velikih mož. Naj ne bo slovenske družine, ki bi ne imela v hiši dobrega časopisa. Za nas slovenske kmetc je vsekakor »Slov. gospodar« najprirnernejši, kajti on je naš spremljevalec v življenju, v njem je vse, kar potrebujemo pri svojem delu. gvetuje nam, da ne zaidemo na stranpota. Dober verski časopis imeti, je kakor imeti dobrega prijatelja, in kdor ima pravega prijateIja, ima zaklad. Bodimo vredni nasledniki naših prednikov! Pozabimo v teh težkih dneh na vse medsebojne spore in razprtije, kajti samo tako bomo lahko obvarovall našo domovino vsega hudega, lahko bomo zrli — združeni z ostalimi brati 1— neustrašeno nevarnostim nasproti. Bodirao Vredni nasledniki naših brezimnih prednikov, ki so nam ohranili v težkih prilikah domovino, nam jo izročili, da jo zvesto čuvamo in jo predamo neokrnjeno in nedotaknjeno naslednikom. Kdor izgubi domovino, je podoben one_mi, ki je izgubil v otroških letih streho in Btarše in je moral po svetu. Le v domovini bomo našli srečo, zdravje, le tu so nam odprta Vrata k resnemu delu, h kulturnemu delovanju, in le v domovini bomo našli pot k procvitu naše lepše in boljše bodočnosti. Bog nas bo vodil... Če bomo ljubili domovino, našo dobro mater >— to se pravi, če se bodo ljubili slovenski kmet, delavec in izobraženec — če bomo spoštovali svoj mili slovenski jezik, ljubili svojo grudo, polja in pašnike, gozdove in prozorna jezera, bistre potoke in valujoče reke, krasna gorovja in modro nebo nad nami, mnoge otoke in sinje morje ter ako ne bomo nikdar pozabili na Boga, ki nam je dal vse to v posest in uživanje, tedaj nas bo Bog vodil. On nas ne bo zapustil, ne bo dovolil, da bi nenasitni tujec omadeževal naša sveta slovenska tla s svojo umazano peto, kajti ta tla so samo naša in nobenega drugega! Zganimo se ter v ta vzvišeni namen delajmo, dokler je čas, kajti »po toči zvoniti je prepozno«. Da je pa še vedno naša lepa domovina izven krvavega plesa in zvefinskega klanja, pa moramo biti Bogu hvaležni. Prosimo ga, da nas s svojo božjo vsemogočnostjo tudi v bodoče varuje pred strašnim gorjem, ki zajema val za valom ves svet. Izkažimo se vredne božjega prizanašanja, kajti v božji oblasti so državniki in vsa bojna sredstva, katera lahko obrne proti onim, ki mislijo z njimi strahovati slabotne in maloštevilne narode. Ne pozabimo, da božji mlini meljejo počasi, toda sigurno!