SVOBODNA SLOVENIJA LETO (AÑO) XLVIII (42) |™ | šT\\š ¡j^ fkl I ñ Bi ID ÜÜT BUENOS AIRES Štev. (No.) 13-14 |¡ü L C1 |\| 1 L 1 tS 11 Kh 13 de abril — 13- aPrila 1989 MATI SLOVENIJA 34. Slovenski dan f: GOVOR LIC. ANDREJA ROTA NA 34. SLOVENSKEM DNEVU V SLOVENSKI VASI V LANUSU Na prireditvah, kaikršna nas danes druži, navadno govornik spregovori o aktualnih temah. Tak» naj bo tudi danes, čeprav poudarek ne bo slonel na aktualnosti, temveč na trajnem pomenu današnjega gesla — MATI-SLOVENIJA. Gre namreč za besedi, ki smo ju že tolikokrat slišali, da ju pri spregovarjanju in poslušanju komaj še razpoznamo. Ka-kor toliko, drugih besed, ki jih morda prevečkrat slišimo in površna u-porabljamoi. Vendar — koliko rodov je poteklo., da sta dobili današnji zven in tudi današnji prezir. Slovenija doživlja uresničitev poezije Franceta Prešerna, hkrati pa smo lahko upravičeno ogorčeni nad preziranjem slovenščine, Iko je v Sloveniji naš jezik le na papirju enako-pravni jugoslovanski jezik. Dobro vemo, da smo daleč od zemlje ¡naših staršev. Drugačna je naša usoda, drugačna je naša odločitev. Življenjske okoliščine naim onemo. gočajo večini, da se povzpnemo na vrh Triglava, kakor nam je tudi onemogočeno, da spoznamo katero od sedmih čudes sveta. Večini od nas ni zapisano, da bi neposredno vplivali na Slovenijo. Nihče pa nam ne more zabraniti, da se ne bi smeli zazreti v neposredno bližino lastnega osebnega in skupnostnega bogastva. Kdor izhaja iz maloštevilnega naroda, komur sta mati in oče od roj. stva vcepljala slovensko zavest, ve, kaj mislim povedati. Kdor živi s slovensko skupnostjo, čuti, kaj hočem povedati. Nihče nam me more pre. prečiti, da se ne bi z vso ljubeznijo zagrizli v delo, ki ga spoštujemo. Ena izmed teh stvari je delo za narod. Mnogo čatsa posvečamo zase, za družino, za državno skupnost, v ka-teri žjvimo, vendar si vedno želimo srečati se s prijateljem iz otroških let, is sorodnikom, s katerim moremo spregovoriti intimne in preproste reči v slovenskem jeziku. Slovencem iz kateregakoli dela sveta, is katerim se v srčiki skupnega jezika moremo zbližati kot z najboljšim prijateljem. Domovina, očetnjava, ali kar preprosto slovenstvo, to je ena izmed tistih temeljnih vrednot, ki hrani izvorno plat naših osebnosti. Zakaj nas je včasih sram teh na-ših korenin? Zakaj premnogokrat pozabljamo na to, kar nas veže, na to, kar je naš enkraten pečat? Zakaj včasih hote ali nehote iščemo izkoreninjenost? Na katero novo zemljo nas popelje pozaba sadov in naporov naših prednikov? Tudi Ar-gentina, naša nova domovina, se mo-re le okoristiti z ohranjanjem evropskih tradicij. Izguba identitete pomeni zoženje lastne osebnosti, lastnih posebnosti. Kaj dobimo v zameno zanjo? S tega vidika ne moremo razumeti, odkod tako histerično sovraštvo, ki se pojavlja na Koroškem med „Nemci“ in „vindišarji" do so- sedov Slovencev; zakaj tiha asimilacija na Goriškem in Tržaškem; ni nam mogoče razumeti nekatere v Sloveniji, ki kujejo, jugoslovanstvo in pozabljajo na svoje slovenstvo; tudi ne tistih, ki ločijo prave od ne. pravih Slovencev; težko je doumeti prelivanje mnogih izseljencev iz slovenske zavesti v angleški, bodisi se. verncamcriški, kanadski ali avstralski svet; težko nam je dojeti po. zabijanje slovenske zavesti v razo. sebi jena mentaliteto'- slovenskih odpadnikov v argentinskem svetu. Huda je, če si prikrivamo resnico. Da so v Sloveniji danes postali pozorni na naša politično, nazorsko emigracijo, na naša skoraj polsto-letnoi tradicijo, ne pomeni dosti. Mar-sikdo bo mislil, da je naše delo o-pravljeno, da je že mogoče počivati na lovorikah, da je konec prihodnosti in le še čas, kako zase uloviti nekaj časti. Mnogokrat delamo, kot da bi bili večni. Privoščimo si sto organizacij, gradnjo 'neštetih stavb, spomenikov, izdajamo toliko listov in ča. sopisov, da jih ne moremo prebrati; privoščimo: si cela z najbolj natančnimi ravnili meriti lojalnost tega ali onega, ki gleda drugače na svet kakor mi, sadimo slovenstvo posameznikov, politično zanesljivost razumni, kov; privoščimo si posest pravover-ne zavesti, nezmotljivosti, strupeno kritiko in klansko izključevanje; privoščimo si nestrpnost, ločevanje Slo. vencev pa domovih, še cela po nekdanjih več kot 40 let starih mlad-čevskih, stražarskih ali strankarskih izvorih. Kaj ne polje pa vseh nas isti slovenski duh, da ne rečem ista Slo. venska kri? Kaj ni slovenska kri raztresena po širjavah muslimanskih pokrajin, starega sveta in po deželah obeh Amerik? Kaj niso po nekdanjih nemških univerzah bili številni predstojniki slovenskega rodu in danes po skoraj vseh univer-zah na svetu? Kaj se še danes ne izgubljajo tisoči v nemškem, italijanskem in drugih morjih? Kaj ne teče tudi po našem ozemlju kri I-lirov, Hunov, Avarov, Keltov, Ba. varcev in Saksoncev ih revnih sezonskih delavcev iz jugoslovanskih južnih pokrajin? Govoriti o rasni čistosti bi bilo smešno in nevarno, skrivati krvno sorodstvo in možnosti mešanj, nesmisel. In to z ene in druge strani. Naša skupnost je nastala po eksce. sih uničevanja. Revolucija in spre-membe s svojim prekoračanjem naj-bolj osnovnih človekovih pravic je v svet poslala Slovence in jih razselila po raznih krajih. Zdrava pa-met nam kaže, da narod gradi, ljudstvo zida in tisti, ki rušijo, delajo proti koristim ljudstva, saj uniču-jejo trud in znoj njegovega stoletnega garanja. Šele danes v Sloveniji hitijo z resnico na dan. Saj v laž ni nihče verjel, a prikrivanje resnice je opravilo svoje. Vendar narod naš dokaze hrani. Hranimo jih mi, hranijo jih naši očetje in matere, hočemo jih zapustiti* našim otrokom. Narod gradi. V zaobljubah pred kugo, lakoto in vojsko je bilo zgra. jenih mnogo cerkva in naj si je zasluge lastil kakšen knez ali vladar, jim je preprosto ljudstvo dalo svoj pečat. Cerkev nikdar ni bila le kraj, kjer naj bi se preprosto ljudstvo u-čilo samo ponižnosti 'in pokornosti, temveč tudi hiša upanja in enakosti, tolažba v težkih časih. Naj so pravoverni in gospoda, ki je imela prve vrste pri oltarju, v dejanju še tako izdajali Kristusa, je evangelij vedno in povsod, neposredno, brez pretvarjanja in slehernemu odprtemu razumljivo govoril večno resnico. Na-rod je bil tisti, ki je vedno in znova svoje namišljene pastirje vračal na pravo pot. Narod gradi. Gradi doma, gradi v zamejstvu in zdomstvu. Kdo more namreč prešteti dneve in tedne, leta in desetletja tistih učiteljic, ki posvečajo vso svojo sposobnost, da bi kdo od njim zaupanih otrok mogel spoznati Slovenijo kot svojo domovino? Kdo more našteti vse tiste du-hovnike, ki so tiho, brez vidnih priznanj vcepljali v svoje ljudstvo krščanske in slovenske vrednote, da ne bi zašel na, stranpota? Kdo mere iz pozabe priklicati neverjetno število tistih,'ki so pometali šolske prostore, postavljali klopi za prireditve, pisali vabila in članke za naše liste, raznašali časopise:, pekli krofe za slovenske prireditve in morda, če jim je še kaj moči o-stajalo, še sami prisedli k poslušalcem, gledalcem itd. Bilo je delo marljive čebelice, ki je pripravljala hrano bodočemu zarodu in prav je, da se jih danes spomnimo. Kajti po mnogih se danes poimenujejo stavbe, šole in podobno, pa naj bo to Janez Hladnik, ravn. Marko Bajuk, škof Gregorij Rožman, in to je prav, a njihova ljubezen ni bila nič večja od tiste matere, ki je od rojstva otroku presajala svojo ljubezen, od očeta, ki je s ponosom branil svoja prepričanja v borbi in potem desetletja garal, da je ustvaril svoj dom in dom slovenskih družin. Kako čudovita je ta domovina v zdomstvu, kako veličastna in vendar kako krhka. Saj se lahko v kratkem izniči in iz nje ostanejo le stavbe, orumele knjige in kup razvalin. Boj za standard je ponavadi tisto gonilo, ki vleče mladino proč od skupnostnega življenja, in tista napaka starejših, ki jo pozabijo* mladini odpraviti. Njihova preprosta ra-čunica, „spravil te bom k boljšemu kruhu“, je popolnoma zgrešena, saj ne upošteva drugih vrednot duhovne narave, ki jih starejši še sami ne spoštujejo, kaj šele mladina. Samo eno je potrebno — ljubezen. Ne toliko ljubezen v samoumevne, izkustvene reči. Odkar so narodi dobili svoj krst in se razlikujejo .eden od drugega, jim dokončno i-dentitetno mero ne dajejo heroji in misleci — čeprav smo zanje upravičeno hvaležni — ampak svetniki, znani in neznani, ki polnijo mero ljubezni. Biti svetnik danes pa ni lahka stvar in zadeva trenutka. Biti svetnik pomeni tlačansko garanje let in desetletij v službi naroda, v službi slovenstva. Danes se v domovini sprašujejo, kaj je bilo tisto, kar nas je ohranila narodu: slovenstvo ali vera? Mi pa se prav tako na tem 34. Slovenskem dnevu sprašujemo, kako uskladiti obe te vrednosti, ka-te rima moramo dodati še tretjo — pripadnost novi domovini — da bomo ne samo zdržali, ampak čimveč koristili slovenstvu v domovini, hkra. ti pa tudi naši in naših otrok domo-vini. DOPOLDANSKI SPORED Slovenski dnevi se izmenoma prirejajo v naših večjih prosvetnih domovih. Tako je letos prišla vrsta na Hladnikov dom v Slovenski vasi v nedeljo, 2. aprila 1989. Že zjutraj so pričeli prihajati odborniki slovenskih Domov ter drugi gostje, pa tudi domačini iz Slovenske vasi, na vrt Hladnikovega doma, kjer se je slavnost pričela z dviganjem zastav in petjem obeh himen, nato pa je zbrane pozdravil predsednik okrajnega Doma Stane Mehle; Ob otvoritvi 34. slovenskega dne izrekamo rojaki Slovenske vasi vsem navzočim našo dobrodošlico. Vsem Slovencem, širom Argentine in po svetu ter bratom in sestram v rodni domovini naš prisrčen pozdrav. Želimo, da ste danes med nami veseli, dobro razpoloženi, v lastnem domu. Veseli smo, da ste se v tako velikem številu odzvali k sodelovanju. Čutim veliko dolžnost, da se zahvalim za vso pomoč vsem bratskim Domovom in vodstvu Zedinjene Slovenije pri pripravi tega velikega praznika slovenske skupnosti v Argentini. Zahvala vsem, ki se danes žrtvujete in delate, da bo ta dan res lep Slovenski dan. Vsi naj občutimo, da smo združeni in kot taki močni in da veliko zmoremo. Zahvala Bogu za tako lep dan, za moč, da smo spoznali in dojeli klic po naši bratski edinosti, klic po naši narodni zavesti, kar nas je vodilo, da smo s takim navdušenjem pripravljali prireditev. Prosimo pri sveti daritvi za nas, za našo skupnost, za vse rojake v svetu ter za našo ljubo Slovenijo, da bi se vsa dogajanja in vse odločitve pravilno rešile. Bog daj, da ne bi naš narod bil ponovno vržen v kruto in neznosno trpljenje, marveč naj mu zasveti resnična luč svobode. Vsi skupaj pa preživimo ta Slovenski dan v resničnem bratskem duhu • Volja vsa za Boga, moč srca — zate Slovenija. Nato iso se prisotni uvrstili v sprevod, ki je za slovenskimi zastavami krenil po ulicah v slovensko cerkev Marije Kraljice k maši. Hiše Slovencev so bila za to priložnost okrašene s slovenskimi zastavami, kar je dajalo posebno obeležje, saj žive samo tukaj Slovenci bolj strnjeno. Nato se je pričela maša v polni cerkvi. Maševal je delegat msgr. dr.. Alojzij Starc skupaj s superiorjem Naj vsakdo, ki je udeležen na tem prazniku slovenstva, stori, ne samo, kar mora, ampak tudi kar more. Tako ne borna več toliko v skrbeh za naš življenjski čolnič, saj bo premagal vse viharje, ki mu pretijo. Ne pretijo pa samo njemu, pretijo tako narodu v domovini, kakor nam v izseljenstvu. slovenskih lazaristov. Janezom Petkom in gostom delegatom slovenskih dušnih pastirjev v Nemčiji msgr. Janezom Zdešarjem, ki je tudi imel homilijo. V njej je poudarjal, da moramo biti zvesti slovenstvu, obdržati še dalje svojo skupnost in jo raz-1 vijati, ne smemo podleči možnim napakam kot npr. zaverovanosti vase. Mašo je vodil dr. Andrej Fink, berila pa sta brala prednica SDO Ivana Tekavec in predsednik ZS arh. Jure Vombergar. Po maši se je — po stari slovenski navadi — razvil pogovor pred cerkvijo, nato pa so domačini odšli domov, gostje iz drugih okrajev pa so šli na kosilo v Hladnikov dom, ki so ga okusno pripravile lanuške gospodinje. POPOLDANSKI SPORED Po kosilu so gostje pričeli prihajati na igrišče, kjer je bil predviden začetek tekmovanj. Začeli so prihajati tudi drugi udeleženci Slovenskega dne. Ob treh popoldan ¡se je pričela prva točka: tek na 5.000 metrov. Start je bil pripravljen na igrišču, kjer so se razvrstili tekmovalci iz Slovenske vasi, Ramos Mejije in San Madtina. Vpisalo se je 9 fantov in e-na žena, ki je tekla skupaj z njimi. Naporni tek; se je razvil po ulicah v Slovenske vasi, kjer so rojaki vzpodbujali tekače z glalsnimi klici. Po kakih -dvajsetih minutah je pritekel zmagovalec na cilj, ki je bil tudi na igrišču pred zbranimi gosti. To je bil Tene Žitnik iz Slovenske vasi (s časom 19 ;37), ki je bil deležen velikega odobravanja. Za njim je kot drugi pritekel Marko Vom-bergar — Ramos Mejia in kot tretji Martin Petkovšek iz San Martina. Za njimi so se razvrstili po' vrsti Štefan Burja, Marjan Petkovšek, Bogdan Žitnik, Lojze Lavrič, Janez Lavrič in Bogdan Magister. Posebnega pozdrava je bila deležna' edina ženiska Kristina Grbec Žitnikova iz Slovenske vasi, ko je pritekla na cilj. Zatem se je pričelo tekmovanje v plavanju. Povedati moramo, da se je tako tekmovanje odigralo med nami prvikrat, ker je1 pač šele. mesec dni, kar sc v Slovenski vasi odprli plavalni bazen, ki so ga zgradili slovenski lazaristi za uporabo Slovencev in argentinskih faranov. V lepem noverh poslopju ¡se je zbralo veliko rojakov, ki so z zanimanjem spremljali plavanje, ki je vse navdušilo. Prijavljenih je bilo veliko število mladih obeh spolov. Najprej so plavali 25 m prosto, moški in ženske. Ker jih' je bilo veliko, so se prej pomerili v serijah, ki so klasificirale v finalne tekme. Tam so dosegli naslednje rezultate: pri moških je bil prvi Igor Ahčin (Pristava), za njim pa Aleks Ahčin, Marjan Berčič, .Aleks Kastelic, Jure Javoršek in ("Nadaljevanje na 4. str.) da smo Slovenci! Vemo, Bariloče, 19. marca 1989 Spoštovani g. urednik! Želela bi v našo „Svobodno Slovenijo“ napisati nekaj opomb k članku, priobčenem v Buenos Airesu, 9. marca 1989, pod naslovom „Primorci se obračajo po vetru“. Ta članek, ki ga je objavilo Delo v Ljubljani, 4. februarja, je zmeden in vsebuje ne-resnice. Je to pogovor Marka Jenšterleta z gospo Majdo S°-sič, predsednico društva Triglav v Buenos Airesu, če bi morala odgovoriti na vse,, kar bi bilo v zvezi s tem pogovorom treba pojasniti, bi bilo predolgo, zato se bom ustavila ob dveh trditvah gospe Sosič: 1. „Včasih mislim da“ Primorci zato nimamo narodne zavesti, „ker nikoli ne vemo, kaj smo. Smo Italijani, Slovenci, Jugoslovani, Argentinci“. 2. „Primorci imamo na primer slabo navado obračanja po vetru.“ Čeprav pripoveduje gospa Sosič, da je tudi ona povojna emigrantka, (prišla je z družino v Argentino leta 1946) poudari tudi, da se ni priključila povojni politični emigraciji, ker je bila „naša družina povsem drugačnega mišljenja“. Dovolite, draga gospa, da se vam predstavim: Ime mi je Lučka Kralj, rojena v Gorici pod Italijo in pod fašizmom, poročena s Francetom Jermanom, domobrancem, ki je bil po vojni vrnjen v Slovenijo skupaj z 12.000 razoroženimi, ki so bili pobiti. Ušel. Najden in zaprt; ušel iz ječe in zbežal v Avstrijo. Umrl v Argentini kot slovenski krščanski demokrat 19. 3. 1980. Sem mati peterih otrok, stara mati devetih vnučkov, ki vsi govorijo, pojejo in molijo slovensko. Moj oče je bil dr. Janko Kralj, odvetnik, politik, prevajalec, pisatelj in časnikar. Urednik in tajnik pri Goriški Mohorjevi družbi, pri kateri je sodeloval od leta 1925 do 1943. (Ne vem, če vam je znano, da je Goriška Mohorjeva družba med leti 1925-1940 izdala 1.010.500 slovenskih knjig). Prva slovenska zaplenjena knjiga pod fašizmom je bila spis mojega očeta „Bopi malega naroda“, v katerem govori o Ircih, ki so se bojevali za narodno prostost. Ko se je okoli leta 1930 večina slo-venskih intelektualcev umaknila na varno v Jugoslavijo, je moj oče prostovoljno ostal v Gorici, da bi delal za Slovence in branil' njihove naravne pravice. Postal je voditelj goriških Slovencev in to do leta 1943. S svojimi sodelavci in zaupniki so organizirali podtalno delo in narodni odpor preko Kanalske doline in Beneške Slovenije, Vipavske in Soške doline, Trnovskega gozda, Brd in vse goriške okolice, medtem ko iso na Tržaškem delovali v glavnem rojaki liberalnega mišljenja. Slovenska knjiga je prihajala tedaj podtalno, preko zaupnikov, laikov in duhovnikov do vsakega slovenskega doma. Takrat smo bili vsi Slovenci prijatelji; čeprav različnega političnega mišljenja smo se spoštovali; važno je bilo, da si bil zaveden Slovenec. Rastli smo kot otroci, draga gospa, v enakih okoliščinah kakor vi. Morda celo v težjih razmerah, saj je bila naša hiša nadzorovana po italijanskih agentih podnevi in ponoči, odkar se spominjam. Kadar je oče odšel iz hiše, sta mu vedno sledila dva „kvešturina“. Noč in dan, vsak dan. In vendar, čeprav smo hodili v italijanske šole, je bilo za nas tako preprosto in jasno, da smo Slovenci, saj smo zaradi tega bili preganjani. Jezik se je pri nas gojil, otroci smo imeli zvezke za slovenščino, v katere smo pisali, kar nas je „tata“ učil (v pičlih uricah, ko je lahko bil z nami), in z velikim spoštovanjem smo 'delali to, kar je bilo zunaj prepovedano. Ljubili smo svoj jezik, pesmi, našo kulturo, tako kot svoje starše. Še vsa tesnoba otroškega strahu, ko smo ponoči imeli preiskave ali ;ko so očeta odpeljali v ječo ali na kvesturo, ni bila nikdar vzrok, da ne bi vedeli jasno, kaj smo. Saj je krivično preganjanje naravnih pravic, kot je materin jezik, samo okrepilo našo narodno zavest. Doma nas niso u-čili sovražiti Italijane, pač pa braniti, kar je našega. Katekizem smo se učili na skrivaj v mali zakristiji cerkvice sv. Ivana z msgr. Andrejem Pavlico, svetim in izobraženim možem. Moj oče je bil velik narodnjak in poleg družine, ali z družino, je bila njegova velika ljubezen naše trpeče ljudstvo. Ne bom nikoli pozabila nešteto preprostih ljudi, ki so čakali na njegovo pomoč ali nasvet bodisi pred pisarno bodisi doma. Bil je človek, ki je ljubil svobodo, globoko študiral socialne probleme in ureditev družbe s krščanskega vidika ter mnogo let posvetil študiju komunizma. Ni sprejel fašizma, ker je to bila zmota in diktatura, ki je zatirala našo manjšino. Odklanjal je vsak totalitaristični sistem in zato tudi komunizem. Jasno je videl, da se pod „Osvobodilno fronto“ skriva mednarodno marksistično gibanje, videl je zavezništvo s Stalinom in z ruskim boljševizmom, ki bo skušal podjarmiti narode s svojo materialistično miselnostjo. Videl je daleč naprej. Predvideval je nevarnost komunizma za naš narodni obstoj in to tudi povedal. Zato je bil obsojen na' smrt, ker je drugače mislil. Ta- ko tudi mnogo drugih, ki iso začeli padati, bili „likvidirani“, obsojeni ali pa so „izginili“. Oče je bil demokratičen Slovenec in veren katoličan. Naša družina se je zato zvesta njegovemu prepričanju priključila politični povojni emigraciji. Vaša trditev, draga gospa, da Primorci ne vemo, kaj smo, ni samo netočna, ampak je žalitev za vse Primorce, ki slovensko čutijo, so se svojega rodu zavedali, se borili za slovenski obstoj, trpeli, bili po ječah, konfinacijah, preganjani in zaničevani. Na tisoče Primorcev ni ■nikdar dvomilo in tudi danes ne dvomi, kaj so. Vemo, da smo Slovenci! Končno, prav zaradi zavednih Slovencev, ki so vzdržali v narodni zavesti na Tržaškem, Goriškem in na vsem slovenskem ozemlju pod Italijo, naša beseda in pesem tam živita in rasteta. Nikdar ne bom pozabila, ko so se odprle slovenske šole v Gorici! Naj povem samo, da nas je bilo v 1. razredu nižje gimnazije za enajst paralelk, to se pravi, okoli tristo otrok. Kakšno navdušenje teh mladih, večinoma kmečkih slovenskih otrok! Ne drži vaša trditev, draga gospa. Mladina danes, tudi pod Italijo, lahko uživa svobodo vzgoje v materinem jeziku in je zato vaša trditev tudi za vse tam živeče Slovence žalitev. Zaveden Slovenec tam ali tukaj je stvar ponosa in zvestobe. Morda ise to, kar trdite, godi vam, gospa Sosič, ali nekaterim članom vašega društva, a to ni splošen problem Primorcev, ne moj ne moje družine. Jaz prav točno vem, da sem Slovenka in absolutno nič drugega, niti senčice drugega. Imam pa zelo dobre prijatelje vseh narodnosti, a jaz ostanem, kar sem. Argentina nas je povojne begunce lepo sprejela in zadihali smo svobodno. Njej bomo storili, vsak v svojem okolju, čim-več dobrega pa tudi od nje prejemali in se marsikaj naučili. Vendar to še ni vzrok, da bi jaz postala nekaj, kar nisem. Hrast ne more odrezati svoje korenine in je nadomestiti z marjetičino, ali obratno. Na vašo drugo trditev, da se „Primorci obračamo po vetru“ naj dodam le to, da jaz mislim prav enako, kot je mislil moj dragi „tatiček“. Želim zase in za svoj narod svobodo v mišljenju, izražanju in delovanju pa versko svobodo, svobodo vzgoje svojih otrok, ob spoštovanju do drugače mislečih, kajti e-dino svoboda omogoča razvoj celega človeka. Če Bog da, bom ostala zvesta do smrti tako slovenstvu kakor krščanstvu in vam povem, da sem mirna, trdna in vedno bolj prepričana, da je bilo mišljenje mojih staršev pra- Slovenščina Vsak živ jezik je razdeljen na narečja. Zakaj in kako je to nastalo, o tem premišljajo pametni ljudje že od nekdaj. Nihče ne bo tega preprečil ali kaj spremenil. Še med člani iste družine se najdejo razlike v izražanju. Ljudje iz raznih krajev in pokrajin se po govoru med seboj ločijo. Po naglasu ali obliki kakšne besede lahko spoznaš, od kod je kdo doma. Vse to je zanimivo, prisrčno in domače, dokler se ti ljudje ne mešajo z drugimi, ki imajo očitno drugačen način izražanja. Takrat nastane nekaj podobnega kot med petelinčki, ki se nenadoma znajdejo na istem gnoju, pa so doma z različnih dvorišč. Zrase nam greben. Vsaj z obrazom pokažemo, da nam ni všeč narečje, drugačno od 'našega. Lepo ali grdo, prav s temi razlikami ostaja jezik živ in prožen. Zdaj v 'tem zdaj v drugem 'narečju najdemo kakšen biser, ki se polagoma uveljavi in jezik obogati. Knjižni jezik je sad vseh teh Vpli- vilno. Tako mislim, da zame in za večino najinih rojakov vaša izjava, da „ise Primorci obračamo po vetru“, ne bo držala. Danes se v Sloveniji stvari spreminjajo: Bog daj! Ampak, ali ni čudno, da preživeli člani nekdanje „Osvobodilne fronte“, 'ki naj bi prinesla svobodo (to je obljubljala narodu) še vedno nemo gledajo, kako si ljudje po 44 letih le žele svobodnih volitev? čudno, morda bodo končno tudi ugotovili, da živijo pod totalitarnem sistemom? Da' jim govore o človekovih pravicah pa ne dovolijo resnične demokracije? Da ta časopis, v katerega pišem, še danes ne sme v Slovenijo? Če nekateri člani vašega društva spreminjajo mišljenje in tako tudi nekateri Primorci (in ne samo Primorci) doma in po svetu, bi bilo treba ugotoviti ali je to iz oportunizma (to bi bilo seveda žalostno) ali pa, ker mislijo, spoznavajo, primerjajo, rastejo, se osebno razvijajo in poglabljajo v iskanje resnice. To je pa temeljna pravica nas vseh. ILahko bi še marsikaj odgovorila na vaše ostale izjave, a naj zadostuje, saj iz omenjenih nejasnosti izvirajo vsi drugi vaši dvomi. Iz Patagonije pozdravljam vse Primorce, drage Slovence v Sloveniji, zamejstvu in v emigraciji. Posebno prisrčen pozdrav pa še slovenskim demokratom, v ponosni zavesti, da čeprav ne „obračamo plašča po vetru“' bomo, če Bog da, pričakali, kar ismo si vedno želeli: SVOBODO V SLOVENIJI. Slovenska Primorka ■— v čast mi je — „ki se ne obrača po vetru" Lučka Kralj Jermanova »an■■*«■■■■«««an«9n m mam »k a «■ BOBasnasrsuiinB« •■■■■»«< MARKO KREMŽAR m Ob usodnih odločitvah PRIPOMBE OB BRANJU' „USODNIH ODLOČITEV“ FR. BUČARJA Na drugo globalno sodbo naletimo na straneh „Usodnih odločitev", v zvezi s predvojnimi- odnosi do jugoslovanskih sosedov. Slovenske politične stranke, zlasti katoliška, riaj bi po avtorjevem mnenju „vedno nastopale izrazito spravljivo in kompromisarsko ter si že v stari Jugoslaviji zapravile ugled kot politične stranke, ki niso sposobne niti voljne učinkovito zastopati in braniti slovenske narodne koristi. Do velikosrbskega unitarizma" naj bi se obnašale „nebogljeno in si v očeh Hrvatov, ki so se odločno borili za avtonomijo oziroma federalizem, — Slovenci pa so sklepali zavezništva proti njim — nakopale prezir in trajno nezaupanje." To je težka obtožba. Pisana je gotovo po občutku, a objektivno ne drži. Seveda nima smisla braniti vsevprek političnih odločitev katerekoli' politične stranke, prav tako pa tudi enako nekritična obsodba ni na mestu, posebno pri politiki malega naroda, ki mora znati križariti proti svojemu narodnemu cilju s pomočjo vetrov in tokov, ki so izven območja njegovih odločitev. Ena najbolj nepopularnih odločitev dr. Korošca je bila volilna povezava SLS s srbskimi radikali v JRZ. Ta korak je bil za mnoge nerazumljiv, predvsem ker je postavil Slovensko ljudsko stranko v volilni borbi proti hrvaški TISS, katera ji je bila načelno blizu. Ker ni bila nobena tajnost, da dr. Maček kot voditelj IISS in dr. Korošec zasledujeta isti cilj, to je narodno avtonomijo, je lahko ta ali oni videl v tem neke vrste „slovensko izdajstvo", a to le, če se ni potrudil in skušal razumeti Koroščeve taktike ali vsaj dokler ni videl njenih prvih uspehov. x Korošec je hotel doseči s položaja vlade isto, za kar se je hrvaško vodstvo neuspešno' trudilo, s položaja opozicije. Oba velika voditelja, Maček in Korošec, sta soglašala v tem, kaj je „prav", pa presojala različno, kaj je v danih okoliščinah „primerno" ali „mogoče". Stala sta na isti politični črti, a taktika hrvaškega voditelja je odgovarjala narodu, ki se zanaša na svojo moč, slovenskega pa narodu, ki ve, da' je manjšina v državi in dosega uspehe le z modro gibčnostjo. Da je bila Koroščeva taktika s tega stališča pravilna, dokazuje dejstvo, da' je dosegel prav Hrvatom avtonomijo, in s tem dokazal, da je branil tudi njihove koristi, ko je iskal mesto v vladi, pa' čeprav na račun, volilnega boja. Seveda pa ni dovolj, če vidi jasno le voditelj. V malem narodu je še posebno potrebna zaslomba ljudstva, da si more voditelj kot je bil dr. Korošec privoščiti drzna taktiziranja. Morda je bila napaka njegove stranke, da je dokončne cilje svojega politika premalo širila med ljudstvo. A tudi to drži le-gledano nazaj, kajti v resnici gre za razmeroma kratko časovno obdobje, pa1 tudi sicer je bilo, zaradi razmer v deželi lahko modreje molčati, dokler cilj ni bil dosežen. Vsekakor bi bilo volilno zavezništvo v JRZ le malcpomemben politični ovinek, če mu kasnejši dogodki z vojno in revolucijo ne bi vzeli pravilne zgodovinske dimenzije. To Koroščevo politiko večina demokratičnih Hrvatov prav dobro razume in če jo kdo res zameri, kot pravi Bučar, je lahko le zato, ker se ni dovolj poglobil v tedanje razmere. Žalostno pri vsej stvari pa je, da je dr. Korošca prehitela smrt, pred-no je mogel izvesti tudi slovensko avtonomijo, ki je bila praktično dosežena tisti hip, ko so Srbi pristali na hrvaško. Pa niti Koroščeva smrt ne bi mogla več kot zakasniti omenjene reforme. Začeto delo bi dokončal dr. Kulovec, da ni prišlo do vojne. Tako pa se je lahko slovenska mladina znašla v prelomnih dogodkih pod vtisom nedoslednosti in morda celo nesmiselnosti Koroščeve politike. Niso je razumeli iz enostavnega razloga, ker ji niso sledili in ker niso doživeli njenih sadov. ¡Sadov pa ni bilo, ne ker bi bilo drevo slabo ali ker ne bi bilo negovano, temveč ker ga je sredi zorenja uničil požar. Omeniti pa je treba, da so nekateri sodelavci očitali dr. Korošcu, da ob svojem državno-političnem delu zanemarja stik s svojim ljudstvom.'A ker človek ne more več kot zmore, je skušal dopolniti to vrzel- med drugimi dr. Kulovec, ki je po Koroščevi smrti prevzel njegovo mesto.