PPtTT mgfjjr ^8» mm IB [H jfBBk SlŠtenecsem, Slovence čem ostali llff pllaH IH^PMI BB IB fBl||A BfalP^ JBr 1» fl Hj BB JU? romla Mene je slovenska mati E ITI 1% ■%#% WIS Slovence sem, Slovenec sem! (Pesem taborjanov) Leto XII. - Štev. 21 Trst - Gorica, 1. novembra 1958 Izhaja 1. in 15. v mesecu II. Slovenski tabor v Dolini Veličastna narodna hočemo ostati kot Prekrasna oktobrska nedelja, kakor si lepše ne bi mogli želeti, je zbrala v ljubko vasico Dolino kakih 1500 zavednih Slovencev in Slovenk, da po izročilih starih Slovanov, ki so se družili pod starodavno lipo, predgledajo narodnostni in politični položaj tržaškega slovenstva in se pomenijo o vseh tegobah in težavah, ki ogražajo slovenski narodni obstoj. Taborska udeležba bi bila še večja, še številnejša. če bi avtobusna podjetja pokazala nekaj več trgovskega duha za zadovoljitev tržaških izletnikov. Tako so mnogi Slovenci zaman čakali na avtobusni postaji. Pomnožitev vozil je bila nezadostna. Na trgu za dolinsko cerkvijo so se zbirale slovenske množice že v zgodnjih popoldanskih urah. Stare ženice in očanci so se mešali med številno mladino obojega spola. Kmečki človek in meščan, razumnik in delavec, vsi sloji, vsi poklici so se za nekaj ur strnili v eno samo vzajemnost, v prerez slovenskega človeka na Tržaškem. Tudi bratje iz Goriškega pod vodstvom predsednika SDZ in občinskega svetovalca, dr. Avgusta Sfiligoja so bili častno zastopani. Iz Trsta pa so prihiteli dr. Josip Agneletto, predsednik SDZ in tržaški občinski svetovalec, predsednik SKS, dr. Simčič, zastopniki Slovenske prosvetne Matice, Slovenske prosvete, Slovenskega dobrodelnega društva, Slovenskega karitativnega društva, Vicencijeve družbe in drugih organizacij. Zbrano množico je pozdravil in s tem tabor tudi otvoril domačin g. Fulvij Simič, ki je s klenimi besedami navdahnil taborjane za današnji ljudski praznik. Oton Zupančičevo: »Naša beseda« je jasno, z odlično občuteno prepričevalno-stjo recitiral g. Gregor Pertot. Besedo je nato povzel g. Drago Stoka, ki je v počastitev 80. obletnice prvega dolinskega tabora, med drugim dejal tudi tole: Dragi Slovenci in..Slovenke!_ _ Prva misel na današnjem taboru'”']?' posvečena našim prednikom. Mislimo na rodove, ki so prišli pred tisoč in petsto leti v te kraje in si tu ustvarili svojo domovino. Tudi v tej prelepi Dolini so se' naselili in v Bregu in na obali za morjem. Preorali in prekopali so zemljo, zagradili svoje domove, dali so imena svojim vasem. Delo, trpljenje in skrb so spremljale njihovo življenje. Toda po teh njivah, po poteh, ki so jih pripravili, med trtami, ki so jih zasadili, v domovih, ki so si jih postavili in lepšali, je donela slovenska govorica. Med gozdovi, ki so se širili za vasjo, v gruntu, po hišah je odmevala naša pesem. Nenehno, tisoč in petsto let. Pa je bilo včasih hudo. Treba je bilo v mesto, v urad, na sodišče. Tam ni bilo domačega človeka. Morali so se posluževati tujega jezika. Ali, ko so prišli domov, so stisnili pesti in po domače povedali, da to ni prav, da si človek v materinem jeziku ne more iskati pravice. Vojaški boben je klical tudi naše očete na bojišča. Po vseh deželah so krvaveli. Morali so se boriti v prvih vrstah, ker so jih tja pošiljali tuji gospodarji. Boriti so se morali za tuje koristi. Ko so naši fantje odhajali iz vojnih klešč, so se prijemali za rame in po naše zapeli: zapeli svojo slovensko pesem. Sklenili so in tudi strnili svoje sile ter združeni zahtevali svoje pravice. Iz leta v leto je globlje prodirala med ljudstvo ta misel. Združeni nekje javno in naglas povedati, da smo Slovenci in da hočemo Slovenci ostati. Pripraviti skupni slovenski misli in slovenski pesmi veličantni praznik. To se je prvič uresničilo 1868 na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru. Tam se je zbralo za tiste čase ogromno Slovencev, če pomislimo, da tedaj ni bilo takih cest in takih .prometnih zvez kot so danes. Nad 7000 ljudi je prišlo iz vseh krajev in zahtevalo svoje pravice in konec zapostavljanja. Te zahteve so se širile kot morski val po vseh slovenskih krajih. Narod se je prebujal iz težkega sna in se začel zavedati samega sebe. Gez dober mesec je bil drugi tabor v Žalcu v Savinjski dolini. Plaz narodnega navdušenja je segel potem še naprej in je na taboru v Viž-marjih prekosil vse dotedanje. Tam se je zbralo 25.000 Slovencev. Tabori so zajeli še druge kraje, prešli na Koroško in k nam. Malo za tem, komaj deset let po ■ prvem slovenskem taboru, so naši dedje pripravili tabor v Dolini. Tu na tem prostoru, so se zbrali. Tu je zadonela slovenr ska pesem, tu je zadonel prvi krik slovenskih zahtev. Tabori! To so bile najlepše in najveličastnejše skupščine vsega naroda. To so bili trenutki ko se je naš narod zavedel.1 da je enak med enakimi in da mu pripadajo vse pravice kot vsakemu narodu. To so bili zgodovinski utripi v našem narodnem življenju, ko naši dedje niso več spali, ampak so se predramili in klicali k življenju še vse, ki so dremali ali manifestacija slovenske misli - Tu smo in tu polnopravni državljani demokratične države. Tabori so prekrižali račune vsem, ki so že pisali smrtno obsodbo slovenskemu narodu. Tabori so združevali Slovence,- da so pozabili na to, da so različnih političnih prepričanj. Tisti trenutek so čutili samo to, da so Slovenci. Najprej in predvsem Slovenci, potem šele kaj drugega. Na taborih so vsi ljudje nenadno začutili, da so prav vsi od prvega do zadnjega kovarji narodne usode, ne samo narodni predstavniki, ampak vsak slovenski človek mora storiti vse, da bo narod obstal. Tedaj, dragi rojaki, je bil ves narod združen. V poročilu o taboru v Dolini beremo med drugim tudi tole: Odbor za tabor je delal neumorno priprave. Pri tem pa so ga podpirali dolinski veljaki. Vse časti so vredni iskreni ta-mošnji rodoljubi: gospod dekan, višji župan, učitelj, občinski tajnik in sploh županija. Tako so pripravljali tabore pred osemdesetimi leti. Zato je narod izšel iz težav ves pomlajen in okrepljen ter je ohranil svojo narodno samobitnost. Ne dvomimo, da čuti isto potrebo po taborih tudi danes vsak resnični Slovenec. Prepričani smo, da v bodoče ne bo nihče več bežal pred odgovornostjo in delom, nihče ki mu je pri srcu narodna bodočnost in usoda. O nedelji pred 80. leti beremo tole: Cas tabora se približuje. Vreme ves teden ni bilo ugodno, v nedeljo pa, dasi oblačno, posijalo je sonce včasih ter taborite spodbujalo, da so se v ogromnem številu na tabor napotili... Danes nam je Bog poslal prelep dan, da bi nam dal poguma in veselja. Slovenci, dvignimo glave! Ne obupujmo in ne tožimo! Vsi, ki majete glave in obupujete nad mladino, ne bodite, črnogledi! Se dosti je prav mladine, ki je narodno zavedna, ki je pogumna, ki je požrtvovalna, ki hoče govoriti in peti po naše, po slovensko. Slovenci, kot pred 80. leti, tako tudi danes, znova združeni, znova pogumni, znova optimisti! Slovenci, ostanimo pogumno zvesti svojemu poreklu, svojemu jeziku, veri naših očetov, ki je dajala moči tudi našim prednikom, da so vzdržali v težkih trenutkih! Poveličujmo našo pesem! V naše domove spet sladko materino govorico! Dekleta naj spet pojo predvsem slovensko pesem. In fantje na vasi in za vasjo pojmo kot so peli fantje nekoč! Skratka: Slovenci vedno in povsod! Bog vas živi! Govorniku so med govorom in po njem poslušalci burno ploskali. Po govoru so Prosečani zaigrali koračnico edinstva. Nato pa je spregovoril dr. Branko Agneletto, ki je med drugim povedal tudi tole: (Konec na 4. str.) Naša pravda Ko srno tržaški Slovenci pred štirimi leti zvedeli, da so v Lom donu pokopali Svobodno tržaško ozemlje in da preide mesto Trst z okolico pod italijansko upravo, se je v naših srcih naselila zakr* bljenost. Toda tvorci te rešitve tržaškega vprašanja so nas hoteli prepričevati, da je vsaka bojazen popolnoma neutemeljena, kajti za nas je odlično poskrbljeno Pri tem so jemali v eno roko liste, na katerih je bilo natiskano besedilo Memoranduma in Posebnega sta, tuta za narodni manjšini, ki ost a: neta na tej in oni strani meje. GLAVNI VOLILNI ODBOR »SLOVENSKE LISTE« V TRSTU se prisrčno zahvaljuje vsem požrtvovalnim darovalcem, ki so prispevali v volilni sklad in s tem ponovno izpričali svojo privrženost slovenski narodni skupnosti. Velikodušno razumevanje slovenskih narodnih in političnih potreb s strani naših zavednih pridobitnikov nam vliva vzpodbudo za nadaljne napore! Prav tako se iskreno zahvaljujemo mladini in vsem, ki so pripomogli, da smo v najtežjih časih izpolnili svojo narodno in politično dolžnost. V sedanjosti in v bodočnosti naj nas vse vodi ena sama misel: Ne udajmo se! Glavni volilni odbor »Slovenske liste« PAPEŽ JANEZ XXIII. Beneški palrijarh Angelo Roncalli izvoljen za 263. naslednika sv. Petra Po neprijetni zmedi, ki jo je povzročila preuranjena vest o izidu nedeljskega popoldanskega glasovanja v Konklavu, so Rimljani in ves svet v ponedeljek zaman pričakovali, da bi svetel dim, ki bi se dvignil nad Sistinsko kapelo, naznanil, da je Cerkev dobila t\pvega papeža. Tako je bilo tudi v torek dopoldne. Kazalo je, da kljub prvotno drugačnim napovednim in pričakovanjem, Konklave ne bo tako kratek. Posebno Cerkvi nenaklonjeni listi so že objavljali članke o hudih trenjih, ki naj bi razdvajala kardinalske vrste. Najostrejša naj bi bila razlika med tzv. napredno in reakcionarno strujo, od katerih pa naj bi v Konklavu nobena ne imela nad dvotretjinske večine, ki je potrebna za izvolitev novega papeža. Vendar nihče ne more vedeti in naj-brže tudi nikdar ne bo zvedel, kaj se je dogajalo od nedelje dalje v Sistinski kapeli. Crkveni knezi, ki jim je zaupana izvolitev Kristusovega namestnika na zemlji, so namreč obvezani na najstrožjo tajnost. Sami verniki Cerkve, ki je vesoljna in mora takšna tudi ostati, si pa prav gotovo niso želeli, da bi bil za novega Vrhovnega pastirja postavljen nekdo, ki bi bil izraz razcepljenosti ne pa združitve duhov. V tem smislu je nedvomno delo-valo tudi razsvetljenje, za katerega so kardinali pri svoji odgovorni nalogi prosili in molili. Ko je namreč v torek popoldne z lože basilike sv. Petra bilo izgovorjeno ime moža, ki bo sedel na prestol sv. Petra, so vsi začutili, da je bila izbira pravilna in času primerna. 263. papež je postal dosedanji beneški patrijarh mon-signor Angelo Giuseppe Roncalli, ki si je nadel ime Janez XXIII. Njegov socialni izvor, izobrazba, dosedanje izkušnje in življenje so same po sebi že jamstvo, da je krmilo sv. Cerkve prešlo v roke razglednega in veliki nalogi doraslega moža. Angelo Giuseppe Roncalli je sin Ber-gamske pokrajine. Rodil se je 25. novembra 1881 v kraju Sotto il Monte kot sin skromne a pobožne kmečke družine. Enajstleten je vstopil v škofijsko semenišče v Bergamu, kjer je ostal do leta 1900. Nadarjen kot je bil, je nato nadaljeval študije v papeškem semenišču v Rimu, kjer je leta 1904 promoviral za doktorja teologije. 10. septembra je bil posvečen v duhovnika in ie daroval svoje, prvo sv mašo na grobu sv. Petra. Samo Bog ve. ali mu ni bilo že takrat namenjeno, ou bo nekoč poslal naslednik tega prvega Kristusovega namestnika na Zemlji. Vsekakor je to zanimiva in značilna okoliščina iz njegovega življenja. Po končanih študijah ga je njegov škof poklical nazaj v Bergamo, kjer je mla-dega in učenega moža imenoval za svojega osebnega tajnika. To službo je vestno opravljal devet let, do leta 1914, ko je izbruhnila prva svetovna vojna in ie bil Roncalli mobiliziran. Po vojni se je z vso vnemo posvetil vsestransko verskemu in sploh socialnemu delovanju. Sv. oče Benedikt XV., ki je opazil sposobnega duhovnika, ga je leta 1921 poklical v Vati- kan, in sicer v sv. Kongregacijo Di Pro-'pkganda Fidč. Tu "se je“Ronca!li lotil reorganizacije misijonskega delovanja. Za uspešno delo je bil leta 1925. ustoličen za titularnega škofa Areppolskega. Roncallijeva nadafjna pot je bila nato skoro dve desetletji pot diplomata sv. Stolice. Najprej je. bil imenovan za Vizitator-. ja, nato pa za prvega Apostolskega delegata v Bolgariji. Leta 1935. je bil premeščen v Grčijo, nato pa v Turčijo... Ne smemo pozabiti, da je slednja bila v drugi svetovni vojni velevažna nevtralna država. Na vseh teh mestih se je novi sv. Oče dobro seznanil s problemi, ki jih srečava Katoliška cerkev na Vzhodu, Najvišji diplomatski položaj pa je dosegel leta 1944, ko ga je Pij XII. poslal kot Apostolskega nuncija v Pariz, kjer je mons. Roncalli dne 1. januarja 1945. izročil svoje poverilnice osvoboditelju in sedanjemu voditelju Francije, generalu De Gaulleu. V Parizu je ostal do svojega imenovanja za kardinala. Angelo Roncalli si je tako nabral temeljite državniške izkušnje. Pod tako zahtevim diplomatskim vodstvom kot ga je izvajal Pij XII., je odlično rešil vse zaupane mu naloge. Da pa kljub visokim službam ni pozabil revnih in potrebnih in da je nenehno prisluškoval problemom časa in družbe, je še posebno očitno pokazal ko je bil, 12. januarja 1953 imenovan za kardinala in tri dni nato za beneškega patrijarha. O tem bi vedeli Benečani maršikaj povedati, in mnogo je njegovih gest, ki so odjeknile po vsej Italiji. Naj omenimo samo, da je ob svojem prvem obisku v Trstu, leta 1955., ko se je udeležil 32. vsedržavnega zborovanja katoliških vseučiliščnikov, odkril spominsko ploščo posvečeno katoliškemu sociologu Giuseppeju Tonielu. V našem mestu je bil novi sv. Oče nato še enkrat, leta 1956, ko se je udeležil proslav 400-letnice smrti sv. Ignacija Lojolskega. Kot Benečan in dvakratni gost našega mesta pozna torej novi papež tudi naše razmere. Dogodki ^ [ po svetu J S PREKINITVIJO ATOMSKIH POSKU-SOVje kot s tisto povestjo o jari kači in počasnem polžu. Medtem ko je bilo letos poleti videti, da bodo Sovjeti sprejeli anglo-ameriški predlog, po katerem naj bi prekinili atomske poskuse za dobo enega leta, pričenši z 31. oktobrom, letos, so zadnje tedne te nade padle v vodo. Proti pričakovanju in brez vsake napovedi so Sovjeti zopet začeli delati poskusne atomske ekplozije in namestnik njihovega zunanjega ministrstva Zorin je izjavil, da je njegova vlada sicer pripravljena storiti vse, kar je v njeni moči, da bi ženevska konfrenca za prekinitev atomskih poskusov uspela, da pa bo nujno vztrajala na stališču, da je brezpogojno potreben sporazum za takojšnje prenehanje poskusov in to ne samo za eno leto temveč za neomejem čas. Zorin je nadalje naznanil, da bodo Sovjeti nadaljevali svoje poskuse, ki so jih prekinili marca letos, vse dotlej, dokler ne bodo dosegli enakega števila eksplozij kot sta jih .v tem času izvedli Velika Britanija in Združene države sku-Pai. - Tako, čeprav, vsi upi še.niso izgubljeni, je vse postavljeno, na. glavo in. ženevska konferenca ne začenja pod znamenji, ki bi vzbujala upe v uspeh. * * * BOMBARDIRANJE RVEMOJSKEGA O-TOCJA je podobno pravi igri mačke z mišjo. Razlika je samo v tem, da je še bolj krvoločno iri'moralno mani opravičljivo, ker gre pri tem. za človeška življenja in se z njimi igrajo ljudje, ki jih pri tem vodi razum ne pa živalski nagon. Najprej so rdeči Kitajci začeli bombardirati nacionalistične vtoke in to vse povprek, vojaške cilje - in civilna naselja. Po- tem so bombardiranje začasno prekinili, prekinitev podaljšali, a ga na lepem povzeli, čes, da so nacionalistične oskrbovalne prevoze spremljale ameriške vojne ladje. Tudi to se je uredilo. Nato so iz Pekinga sporočili, da bodo kvemojs ko pristanišče in pomole bombardirali samo na parne dni, na lihe dni v mesecu pa bodo mirovali. Toda tudi na parne dni so padale na otoku granate, čeprav v nekoliko manjšem številu in ne prav na pomole. Tako živi kvemojsko prebivalstvo v večnem strahu, bolj v zakloniščih kot doma. Žalostno je, da se takšen srednjeveški, način igračkanja z vojno dogaja v dvajsetem stoletju in da svet to mirno gleda. Se več, medtem se v Varšavi nadaljujejo pogajanja med komunistično Kitajsko in Združeni državami Amerike in mnogi celo pravijo, da bodo vkljub vsemu uspešna. # * * NOBELOVO LITERARNO NAGRADO so letos v Stockkholmu prisodili sovjetskemu pesniku in pisatelju Pasternaku, ki je postal v zadnjem letu posebno znan s svojim velikim romanom »Dr. Zivago«. V njem podaja epopejo, izkušnje in razo čaranje ruskega človeka od časov pred svetovno vojno pa do padca stalinizma. Sovjeti, ki so se pred nedavnim tožili, da je doslej prejel Nobelovo nagrado samo en Rus, in še to emigrant, pa z letošnjo podelitvijo niso zadovoljni. Takoj ko so zvedeli za odločitev Švedske akademije, so reagirali z napadi na zmagovalca in na Zahod. »Literaturnaja Gazeta« je o-značila sklep Švedske akademije za sovražno dejanje proti Sovjetski zvezi in za izzivalno spletko mednarodne reakcije. Združenje sovjetskih pisateljev pa je Pa-sternv- Mučilo iz svojih vrst in mu je odvzt' 0.000 do 70.000. Izidi ljudskih štetij tu skoraj ne prihajajo v poštev, ker so tu vsako ljudsko štetje politično navijali ter so pri tem prišli na površje najabsurd-nejši rezultati. Narodna zavest in državna pripadnost Medtem ko bi za prejšnje čase mogli smatrati germanizacijo slovenskega alpskega prebivalstva kot naravni razvoj, je taka razlaga od prebujenja narodne zavednosti iz prejšnjega stoletja dalje povsem nevzdržna. Ze zgodaj je na Koroškem prevladovalo brezobzirno zadržanje stare avstrijske monarhije v narodnostnih vprašanjih do nemško nacionalističnih dotokov, ki je ocenjevalo za polno vrednega državljana samo tistega, ki se je prišteval k »močnejši« nemški kulturi in nemškemu bistvu. Mlada slovenska inteligenca pa se je nenehno trudila, da ponovno vzdrami svojo lastno slovensko kulturo, pri čemer se je seveda pojavila tudi misel po poli-tičnenm zedinjenju vseh jugoslovanskih narodov. Pod staro monarhijo je bila odločitev med nemštvom in slovanstvom zgolj vprašanje narodnega in kulturnega izpovedovanja. Po prvi svetovni vojni pa se je temu pridružila še odločitev o državni pripadnosti k Avstriji ali k Jugoslaviji. V ogorčeno vodenem plebiscitarnem boju, se je takrat južna Koroška z 22.025 glasovi proti 15.278 odločila za Avstrijo in proti Jugoslaviji. Koroški plebiscit iz leta 1920 je morda vzorni primer za to, kako ničevo vrednost predstavlja plebiscit za končno ureditev narodne ali državne pripadnosti in za po-mirjenje dveh sprtih si narodnosti. Po-borniki nemštva so verjeli, da je od plebiscitarnega izida mogoče vzdrževati tezo, po kateri pomeni privrženost k slovenstvu tudi že privrženost k Jugoslaviji in s tem seveda »veleizdajo«. To tezo zastopajo z vso vehemenco nemško ekstremistični krogi pod vodstvom »koroškega deželnega branbovstva« z vsemi priključenimi organizacijami. Na ta način se je borba proti Slovencem nevarno izpridil^ v borbo za »domovino« in za državno pripadnost k Avstriji, pri čemer je značilno da so' najglasnejši poborniki za ^avstrijsko Koroško« prav tisti, ki so leta 1938 ob priključitvi k nemškemu rajhu prvi pljunili na avstrijsko zastavo. Nacisti so našli na Koroškem zelo ugodno torišče, in njihova zmaga je Koroškim Slovencem prinesla čase najhujšega zatiranja. Ce so že med obema vojnoma spodrivali slovensko šolstvo, ki je bilo v stari monarhiji samo po sebi razumljiv pojav, so od takrat dalje strogo prepove-dail uporabo slovenskega jezika po šolah, cerkvah in sploh v javnem življenju. Takrat so tristo petdeset slovenskih družin nasilno izselili iz Koroške, in procesi proti Slovencem zaradi namišljenih »državi sovražnih delovanj« so bili na dnev11 nem redu. Korošci v avstrijski državi Desetletja trajajoči pritisk, teror v času nacizma in namerno mešanje pojmov slovenstva z jugoslovansko iredento, vse to ni ostalo brez učinkov. Danes se od 60.000 do 70.000 slovensko govorečih Korošcev le morda kakih 20.000 zavestno prišteva k slovenstvu. Vsekakor so k temu odpadništvu doprmašali tudi čisto gospodarski razlogi, kakor tudi predsodek, da je v nemško govoreči Avstriji popolno obvladanje nemščine koristnejše od vztrajanja pri jeziku manjšine. Tako se je na Koroškem ustvarilo prebivalstvo kakih 40.000 do 4C..000 ljudi, ki se kljub slovenskemu pokoljenju in materinem jeziku ne prišteva k slovenstvu in ki bo prej ali slej popolnoma germanizirano. Pojavi re-negatstva so med negotovim prebivalstvom, ki niha med dvema poloma, kar pogosti.. Nemško prebivalstvo Koroške označuje te Slovence, ki jim pokolenje ničesar ne pomeni, kot »vindišarje«. Beseda nima samo zaničljivega priokusa, ampak je tudi najslabše izbrana, ker »Vindiš ali vendiš« predstavlja le staro splošno nemško označbo za »slovansko«. Tisti Slovenci pa, ki .še vztrajajo pri svojem slovenskem izpovedanju imajo za svoje »odpadle« rojake boljšo označbo. Imenujejo jih prav tako z rahlim zaničevanjem »nemčurje«. Aktivni zastopniki slovenstva na Koroškem stoje brezdvoma na mrtvi straži, če se tru-Jijo te ljudi pridobiti za narodno stvar. Na strani nemških skrajnežev so z označbo »vindišarji« uganjali mnoge zlorabe. Enkrat so razglašali, da predstavljajo »vindišarji« narod, ki je od Slovencev etniško in jezikovno različen. Nato so zopet govorili, da so »vindišarji« zvesti Avstrijci med slovenskim koroškim prebivalstvom v nasprotju z narodnimi Slovenci, ki naj bi bili jugoslovanski iredentisti. Obe teoriji pa sta dejansko nevzdržni. Narečje koroških Slovencev se pomembnejše ne razlikuje od pismene slovenščine, od narečij istrskih ali spodnještajerskih Slovencev. Glede vprašanja jugoslovanskega iredentizma se smeri, križajo skozi razne skupine južnokoroškega prebivalstva. Ze pri plebiscitu iz leta 1920 je bilo polno takih Slovencev, ki so si sicer želeli priključitev k Avstriji, ne pa tudi odrekanja pripadnosti k slovenskemu narodu. Danes je. razpoloženje med koroškimi Slovenci kljub zatiranju v prejšnjih vojnah - za Avstrijo še ugodneje od leta 1926. Nepristranski opazovalci so mnenja, da bi se danes največ 20 odstotkov slovenskega prebivalstva izreklo za priključitev k demokratični in ne več kot 5 odstotkov za priključitev k današnji titovski Jugoslaviji. Ti »iredentisti« pa predstavljajo komaj drobec vseh narodno zavednih Slovencev južne Koroške. Politična organizacija Najboljši dokaz za politično integraciio koroških Slovencev v avstrijsko držav6 predstavlja dejstvo, da obeh slovenskih koroških organizacij nikakor ni mogoče označiti za iredentistični. V zadnjih letih nista obe organizaciji niti poskušali nastopiti pri deželnih in parlamentarnih volitvah z lastno listo. Koroški Slovenci so po večini volili socialiste, ker ta stran ka zavzema v manjšinskih vprašanjih neprimerno tolerantnejše stališče kot pa na Koroškem zelo desničarska Avstrijska ljudka stranka. Politične povezave k slovenskemu matičnemu narodu se kažejo le v toliko, v kolikor se je politično razčlenjevanje koroškega slovenstva v zadnjih desetletjih razvijalo podobno kot se je razvijalo pri celotnem slovenskem narodu. Pred zadnjo vojno, ko je v Sloveniji predstavljala mogočna »ljudska stranka« pod Koroščevim vodstvom odločujočo politično silo, je obstajala med pretežno kmeč- Opozorilo naročnikom V tej številki »Demokracije« smo priložili poštne položnice že izpolnjene, vsem našim cenjenim naročnikom s prošnjo, posebno zamudnikom, naj čimprej poravnajo dolgujoče zneske. Uprava kim in trdno katoliškim slovenskim prebivalstvom na tej strani Karavank tudi ena sama krščanskosocialna organizacija. Ko pa se je med vojno in v zmedi okupacije in partizanskih bojev slovenski narod razcepil na »desnico« in »levico« je ta prelom segel tudi na Koroško. Pod vplivom kratke jugoslovanske zasedbe in zatiranja za časa nacizma se je ustvarila najprej tako imenovana »Osvobodilna fronta«, ki so jo obvladovali t tovci. V letu 1946 pa so krščansko demokratični elementi izstopili iz skupne organ!zacije in ustanovili pod vodstvom dr. Tis hler-ja »Narodni svet koroških Slovencev«. »Ljudska fronta« pa se je omejila v letih, v katerih so jugoslovanske aneksrske težnje pred mednarodnim gremljem zašle na mrtvi tir, na delo v mejah avstrijske države in se preimenovala v »Zvezo slovenskih koroških organizacij« z dr. Zw>t~ terjem na čelu. Tudi ta organizacija ne razvija danes nikakih iredentističnih delovanj, pač pa se omejuje prav tako kot krščanska skupina na ohranitev jezikovnih in kulturnih koristi koroških Slovencev. Povezava z Jugoslavijo Da je razmeroma hitro izginilo leta 1945 močno prebujeno gibanje za priključitev k Jugoslaviji je v isti meri zasluga politike beograjske komunistične vladavine, kakor tudi pametno zadržanie na novo oživele avstrijske republike. Jugoslavija je vse predolgo vztraiala na aneksiiskih zahtevah, in to še v času ko ie izginil zadnji izgled na tako uresničenje. S tem ni spravila z zelo težak položaj samo koroških Slovencev, ampak je mobilizirala tudi vse protikomunistične kroge Slovencev na tej strani Karavank proti sebi. Tudi po zaključku državne pogodbe je uradna Jugoslavija, ki so jo vodili ozki partijski interesi, nadaljevala z enostransko podporo levičarsko usmerjene Zwit- SVOBODNA TRIBUNA Slovenska bodočnost na Tržaškem? Takoj po znanih izidih upravnih volitev v tržaškem mestu smo prejeli nekaj prispevkov, ki so izraz velike zaskrbljenosti o naši nadaljni bodočnosti. Tudi vsakdanji razgovori med Slovenci odkrivajo bolečo rano. Obravnava tega vprašanja je gotovo življenjske važnosti, zato bomo v tej rubriki nudili besedo vsem, ki jim je slovenstvo pri srcu. Objavljali, bomo tudi misli, s katerimi bi se morda ne strinjali, le če bodo stvarne, utemeljene in na višku diskusije. Uredništvo. Oprostite, dragi čitatelji, če sem primoram svoje misli pospremiti s kratko priliko. Na svetu imamo sicer nekaj ljudi, ki zgodb ne marajo, za Veliko večino načitanih ljudi pa je zgodba srečno razvedrilo in včasih celo prijeten sončni žarek sredi pustega in skrbi polnega dne. Moja zgodba je resnična. Ni originalna, osebno doživeta, zato pa poučna. Le poslušajte! Številni zdravniki so se brez uspeha trudili z redkim primerom, ki ga je predstavljal pacient Mavro Genovese, mlad delavec iz vasi Pietrasanta v Srednji Italiji. Pri nekem letalskem bombardiranju med drugo svetovno vojno, je takrat zelo mladega dečka zasula razdejana očetova hiša. Ko so ga potegnili iz ruševin, je bil Mavro nem. Kljub najrazličnejšim zdravljenjem ni Mavro do najnovejšega časa, štirinajst let po nesreči, spravil iz sebe niti ene same besede. Cesar pa ni zmogla zdravniška veda, je storila Marija Giampirello. mlado dekle, ki se je do ušes zaljubilo v nemega Mavra. Dekle, ki ni imelo niti pojma o medicinskih skrivnostih, je v svoji zaljubljenosti zaslutilo edino »zdravilno sredstvo«, s katerim bi morda le bilo mogoče ponovno sprožiti Mavrovo govorico. Dekle se ni posvetovalo z nikomer, ampak je preizkusilo svojo »metodo« kar na lastno pest. In glej - uspelo je tam, kjer so učenjaki odpovedali. Zgodba obeh mladih ljudi je preprosta in zato tudi kratka. Mavrov oče se je potem, ko so se vsi poizkusi zdravljenja ponesrečili, povsem pravilno odločil, da fanta, kljub temu, da je nem, zaposli v tovarni, kjer je tudi sam delal. Mavro se je na srečo hitro znašel. Tu je tudi spoznal Marijo Giampirello. Mavro je bil ves srečen, da Marija ni kazala nobenega predsodka nad njegovo onemelostjo. Seveda niti slutil ni, da je v dekletu dozorel odločilni sklep. Marija ga je ljubila, zato ga je hotela predvsem ozdraviti. Ob prvem sestanku mu je nenadoma zabrusila v obraz: »Ti sploh nisi nem, ampak se niti ne potrudiš, da bi spregovoril. Niti moja ljubezen te' ne pripravi, da bi.se resno potrudil, zato tudi nočem o tebi ničesar več slišati!« Brez vsake nadaljne besede je zapustila, Mavra in zbežala domov. Tudi Mavro jo je ves pobit in do smrti žalosten pobral v svojo sobo in se zaklenil. Naslednje jutro Mavra ni bilo na delo, čeprav je že zelo zgodaj vstal in odšel zdoma. Do danes nihče ne ve, kod se je ves dan potepal. Zvečer pa se je pokazal na vratih Marijine sobe, in ko mu je ta odprla, so se iz njegovega grla - po 14 letih - oglasile naslednje trde in okorne besede: »Spet sem se vrnil!« Marija je za nekaj sekund obstrmela. Nato pa se mu je vrgla okrog vratu in ga prosila odpuščanja za vse, kar mu je hudega storila prejšnji večer samo zato, da bi ga ozdravila. »Živčni pretres ti je omrtvičil glasilke«, je dejala, »in trdno sem bila prepričana, da ti samo nov živčni pretres lahko spet povrne dar govora. In s tem drugim živič-nim pretresom sem ti postregla, čeprav sem ti s tem povročila veliko bolečino!« Marijno zdravilo je učinkovalo - in danes sta oba srečen zakonski par. Tudi pri nas, prijatelji Slovenci, ni bilo drugače. Fašizem prav tako kot komunizem sta vsak na svoj način živično pretresla množice slovenskih ljudi od delavcev in kmetov pa vse do razumnikov. Zaprli so se jim slušni, vidni in tudi govorilni organi. Glušci, slepi in mutci živijo med nami. Ne vidijo očitnih zločinov,, ne slišijo glasov obupa in joka svojih sobratov in nimajo besede protesta proti nasilnikom in niti besede uteh^ za nesrečneže. Drugi taki invalidi ne slišijo več slovenskih zvokov, ne berejo več slovenske besede in se sramujejo materine govorice. Komunistični živični pretres, asimilacijski živični pretres je oplazil tako prve kot druge. Kje ste slovenski zdravniki, da to množico ozdravite, kje ste slovenske Marije, da te nesrečneže z novim živičnim pretresom prikličete nazaj v slovensko politično in narodno življenje? Pepi Grinta Vsake sile je enkrat konec! Zdi se, da je g. Potrata v zadnji številki »Demokracije« zgrabil vprašanje raz-narodovanjj, Slovencev na Tržaškem za same roge. Narodno in politično janičar-stvo je rak rana našega nadaljenega obstoja. Dodal bi samo še nekaj lastnih opazovanj. Političnim zaslužkarskim janičarjem slovenskega rodu ni mogoče zanikati narodne zavednosti tam, kjer jim ta služi za odtujevanje Slovencev od izročil, ki navidezno ne bi imela opravka s samo narodno zavednostjo. Titovsko politično janičarstvo se celo predstavlja tako, ko da utrjuje vezi med tržaškimi Slovenci in matičnim narodom, kar naj bi dokazovali tisti preprosti ljudje, ki so jim janičarski priskledniki zatreskali v glavo, da je režim istoveten z državo. To je namreč izredno priljubljena potegavščina titovskih zvodnikov. To število naivnežev pa še daleč ne odtehta tistih slovenskih množič, ki po načelih »razumskih vzornikov« smati-ajo da NARODNO ODPADNISTVO GOTOVO NE MORE BITI ZLOČIN, CE JE POLITIČNO ODPADNISTVO ČEDNOST. S tem si tolažijo vest vsaj tisti, ki jo še imajo, za premnoge Slovence pa je volilna celica zgolj »totolistek« in ne vprašanje vesti, dostojanstva in značajnosti. Na žalost je političnih odpadnikov iz golih pridobitniških pobud največ prav med razumništvom, ki je tudi danes, kot je bilo vedno, vzor za posnemanje in s tem puhlo opravičilo. Človeška slabost je prav v tem, da raje posnema negativne kot pozitivne vzglede. In še nekaj. Med politične odpadnike je treba nujno prištevati tudi vse vrste sopotništva. Ljudje, ki so na zunaj tako ptič kot so miš, so in ne morejo biti drugega kot samo miš. Kdor političnega odpadništva ne obsoja, ampak ga zaradi strahopetnosti, osebnih koristi ali morebitnih bodočih ugodnosti zagovarja in celo poveličuje, je zavestni podpornik političnega janičarstva in s tem posredni sokrivec narodnega odpadništva. Se več. Njegovo sopotniško početje je nevarnejše od očitnega janičarstva, ker si sopotnik nadeva masko goljufive nepri-stranosti s skritim namenom, da preslepi ne samo samega sebe in omahljivca, ampak svojega bližnega, ki mu v dobri veri odkriva dušo in srce. Le oglejmo si, n. pr. tiste, ki se tako radi trkajo na svoje katoliške prsi pred verno janostjo in spuščajo pri tem tudi po kako sramežljivo kritiko proti rdeči diktaturi, v odločilnih trenutkih pa se dosledno zatekajo v komunistično stajo. Josip Vidmar je med vojno in tudi še po njej ob vsaki priložnosti na ves glas vzklikal preplašenemu slovenskemu narodu: »Jaz nisem komunist!« S tem je želel zavajati svoje rojake, češ, vidite, mene komunisti še niso požrli. Saj hudič ni tak kot ga slikajo. Ce jaz živim med njimi (pravimo pod njimi!), zakaj bi se jih morali vi otepati. Seveda je Josip Vidmar prejemal za tako - vse prej kot častno in slovensko delo - primerno nagrado. In Josip Vidmar naj bi bil »kvas« razum-niškega slovenstva. Vidmarjevemu zgledu sledi kopica slovenskih strankarskopolitičnih profesionalcev v Trstu in Gorici. Tudi ti pridigajo, da niso komunisti, zato pa so v resnici njihovi najudarnejši sopotniki. Ne morda iz prepričanja ,ampak iz čistega osebnega koristolovstva. Med komunisti je gotovo določeno število ljudi, ki so kljub vsemu še vedno prepričani, da je komunizem rešitev človeštva, med sopotniki takih naivnežev ni! Sredinci - tega ne smemo pozabljati -niso danes, ne ptič ne miš, čeprav je vsaka bravnjevka že v svojem izbranem političnem predalu, stvor, ki mu je težko najti odgovarjajočo označbo. Vse njihovo delo za narod ali za skupnost obstoja v popolnem brezdelju, zato pa zelo živahnem kritikastrstvu z vso vehemenco proti zavednim Slovencem, z vso popustljivostjo in dobrohotnostjo proti diktatorskem režimu. Tudi tu prevladujejo - na žalost -razumniki ,brez najosnovnejše politične vzgoje in slehernega čuta odgovornosti. Mnogi sredinci so podzavestno pripravniki sopotništva. So tudi skrajno neiskreni, taki pač kakršni so bili za časa fašizma: v komunistični družbi so njihovi simpatizerji, med demokrati njihovi nasprotniki sprotniki. Z vsemi temi ugotovitvami se seveda še nismo približali samemu i-eševanju slovenstva. Zdi se mi pa, da je za vsako zdravljenje potrebna najprej diagnoza in nato prihajajo v uporabo šele zdravilna sredstva. Prvenstveno je potrebno, da smo si na jasnem o vzrokih pošastnega slovenskega usihanja. Ko nam bodo ti vzroki enkrat tako jasni kot so nam jasne šte-(Konec na 4. str.) terjeve skupine in omogočila tej skupini s podporami Siovenski zadružni zvezi in Slovenski hranilnici zelo živahno gospodarsko delavnost. Nasprotno je dolgo časa odklanjala vsak stik s krščanskodemokra-tičnimi silami, ki predstavljajo dve tretjini vseh narodno zavednih koroških Slovencev in prepoveduje še danes uvoz krščansko demokratskega tednika »Koroška kronika«, kakor tudi uvoz knjig cerkvene Mohorjeve družbe. S tako diskriminacijsko politiko je kulturni stik z matičnim narodom onemogočen, in so stvari koroškega slovenstva, katerega navdušeni poborniki so južnokoroški slovenski duhovniki, ki jih je okrog 60, prizadejali največjo škodo. Avstrija pa je že leta 1945 postavila predpogoje za pravično, tolerantno in demokratično rešitev koroškega manjšinskega vprašanja. Provizorična deželna vlada je takrat razglasila tezo o dvojezičnosti koroške dežele, pri čemer naj bi bili tudi obe narodnosti, vsaj v jezikovno mešanih področjih popolnoma enakopravni. Zakonska uredba ie zajela 102 ljudski šoli na južnem Koroškem, uvedli so mešani pouk po načelu, da morajo prebivalci tega področja obvladati oba deželna jezika. Predvidevali so tudi, da bo slovenščina na jez:kovno mešanem področju drugi uradni jezik. Ekstremistični zastopniki nemštva si takrat niso upali nastopati proti tem širokosrčnim z~mislim, ker jim je takrat še ležal v mozgu strah pred jugoslovansko aneksijsko politiko. Državna pogodba iz leta 1955, h kateri je pristopila tudi Jugoslavija, je zagotovila slovenski manjšini pravico do lastnega šolstva. Šolsko vprašanje Danes pa izgleda, da je s takimi napori doseženi jezikovni mir na Koroškem že spet ogrožen. V zadnjem času dvigajo ekstremistični nacisti glave in govorijo o »nevzdržnem jezikovnem nasilju« in o »posiljevanju večine s strani manjšine«. Kamen spotike tvori šolska uredba iz leta 1945, ki zahteva od otrok na mešanem jezikovnem področju učenje obeh jezikov. Morda bi priznali, da je bilo veljavnostno področje te uredbe takrat nekoliko predaleč raztegnjeno, v praksi pa so uredbo izvajali samo tam, kjer je bila tudi upravičena. Nacistični gorečneži zahtevajo danes uvedbo takozvanega »roditeljskega pristanka«, namesto leta 1945 uvedne obvezne dvojezičnosti po šolah. Preteklo poletje je prišlo do organiziranih šolskih stavk in deželni glavar Wedenig se je čutil prisiljenega, da je staršem dovolil možnost oproščenja otrok v jezikovno mešanih šolah od slovenskega pouka. Pa se je pokazalo, da organizatorjem nezakonitih šolski stavk ni šlo za toliko opevano »svobodo izpovedanja«, in da socialisti niso odklanjali načela roditeljskega odloče-vanja samo zaradi obzirov do svojih slovenskih volivcev, ampak predvsem zato, ker poznajo koroške razmere in ker naj bi bilo načelo roditeljskega odločevanja temelj definitivnega šolskega zakona o manjšinskem šolstvu. Takoj po razglasitvi Wedenigove uredbe dne 22. septembra je pričela že prej skrbno pripravljena in organizirana akcija nemških nacističnih organizacij, ki z vsemi mogočimi pritiski stremi po popolni odstranitvi jezikovno mešanega pouka. Zaradi teh dogodkov in zaradi odpovedi načela enakopravnosti vlada med zavednimi Slovenci, ki se boje za obstoj koroškega slovenstva, razumljivo ogorčenje in zgražanje. Ta čustva so se raztegnila tudi na samo jugoslovansko Slovenijo. Med Slovenci stalno občutljiva narodna zavest je prizadeta, in to je prisililo tudi beograjsko vlado, da je uradno protestirala na Dunaju. Tako se je zaradi gonje nacističnih fanatikov popolnoma nepotrebno na novo prižgal stari narodnostni ogenj, o katerem smo mislili, da ga je tolerantna avstrijska politika v povojnih letih za stalno pokopala.« Svetovna vest je s tem nepristranskim in obširnim poročilom obveščana, upamo pa da avstrijski domoljubi ne .bodo ponovno nasedli nacističnim argumentom, ki bi radi ponovili tragedijo iz leta 1938. Božji milni meljejo.. »Pr. dn.« se v svoji vnemi po »zakonitosti in pravičnosti« še vedno bavi z denuncacijo slovenskega duhovnika, ki je neki starejši Slovenki izročil ob njenem obisku v našem mestu nekaj brošur, in so jo zato zašili za 19 mesecev v Titove zapore. Povsod kjer živijo raztreseni Slovenci, deloma razmetani prav po zaslugi Titove Jugoslavije, krožijo in obiskujejo slovenske delovne družine prav vse v »Pr. dn.« navedene publikacije, samo v zasužnjeni domovini sprejemajo svobodno slovensko besedo udbovske pištole in Titove ječe. V zvezi z obema prispevkoma v isti štev. »Pr. dn.« se uredniki verjetno niso zavedli, da obstoja med enim in drugim pisanjem očitna povezava. »Pr. dn.« kar iz rokava stresa paragrafe italijanskega kasenskega zakonika, iz obeh rokav pa bi morali - titovski možganski trust - stresati tudi paragrafe jugoslovanskega kazenskega zakonika. Zato gospodom ne bo težko odgovoriti na sitno vprašanje, po katerih paragrafih so pobili v Titovi Jugoslaviji 10000 domobrancev - in ali se slovenski Erich Koch ne sprehaja še danes po ljubljanski ulicah s Titovimi kolajnami na »junaških prsih«? Kateri so tisti paragrafi, ki so poveličavali Kocha za časa nacizma in poveličujejo »nekoga« na ljubljanskih ulicah za časa komunizma? I (Nadaljevanje s prve strani) Bratje Sloenci vsi, prisotni in odsotni; vsi* po gorah in dolinah; vsi ne glede na politično prepričanje in pripadnost raznim strankam; vsi, ki vas je rodila slovenska mati in ki hočete tudi Slovenci ostati; pozdravljeni. Kot pri človeku tako tudi pri narodih ni fizična moč tista, ki določa veličino, ampak so to moralne vrline. Največja moralna vrlina pa ie tista, ki nam omogoča, da pogledamo sami vase, da presodimo storjene pogreške in iz njih. črpamo nauk za bodočnost. Ce hočemo biti narod, ki je vreden svoje zgodovine, čutimo, da se moramo prav v tem času ozreti nazaj in preudariti, ali. je bilo naše delo tudi pravilno. Ob teh pogledih* nazaj, nam ne bo težko ugotavljati, da smo se v povojni dobi, to je od 1. 1945 dalje, vsi Slovenci na Primorskem večkrat znašli na nepravi poti, na poti omahovanja in izgubljanja samozavesti. Vzroki, ki so k temu pripomogli, so vsem znani. Takoj po vojni je nastopilo razočaranje, ker cilji svobode in osvobo-jenja, za katere se je narod boril, niso bili doseženi. Razočaranje pa se je še stopnjevalo, ko se je vsakdo lahko prepričal, kako zgrešena je bila politika, ki je žrtvovala borbi za dosego socialnih ciljev vso narodno zavest in odločnost, ki so jo Slovenci hranili v sebi in jo krepili skozi dolgo dobo fašističnega nasilja. In rezultati vseh teh žrtev: Doseženi in zagotovljeni niso bili niti politični niti socialni cilji, za pridobitev katerih se je zapravilo tako ogromno narodno premoženje. Odcep od naravnega in narodnega zaledja je povzročal in širil malodušje, in enake posledice je rodilo dosledno nerazumevanje našega nacionalnega momenta pri voditeljih onstran meje. Uspavanje odpora in s tem samozavesti je nazadnje pozročalo tudi dejstvo, da danes ne živimo več v časih, ko je vladalo nasilje, ampak v dobi demokracije, v demokratičnem svetu. In prav dejstvo, da živimo demokratično, je naša uteha. Prav demokracija nam mora pokazati pot zopetnega prebujenja. V nevarnosti postaviti se strnjeni, edini in složni, to gotovo ni težko. Ko je fašist streljal na Slovenca nam ni bilo težko stisniti si roke. Takrat smo se čutili vsi eno in isto telo, ki ga je združil sovražnik. V nevarnosti, v krizi skleniti svoje vrste s pogumom in samozavestjo v srcih, to za nas Slovence ni problem. Narod čuti, da gre za obstanek in zato ni in ne more biti oklevanja. V miru, v urejenem življenju mora narod pokazati svojo zrelost - in jo dokaže, če ume spoznavati najosnovnejše probleme svojega obstanka. Ko preneha nasilje, nevarnost, ko zaživimo v demokratičnem svetu, ne smemo dovoliti, da bi odstranitev minule nevarnosti negativno delovala na naše sedanje zadržanje in na našo samozavest. Prav v dejstvu, da je potrebno z dvojnimi silami ščititi naše pravice in z vso čujenostjo bdeti nad narodnim ponosom.. Ponos je naša moralna sila, ki nas mora voditi! Ponos na samega sebe kot člana mladega, zdravega, pogumnega naroda. Samo sužnje je mogoče zapostavljati, suženj pa je tisti, ki nima vere v samega sebe. Vera v naš narod nas mora družiti, da bomo skupno, složno, strnjeni ščitili skupne slovenske koristi. V slogi je moč! Naš narod je v ta ljudski izrek verjel že pred prvo svetovno vojno. Mi se tega zavedamo še danes, mi smo to verjeli od nekdaj. Na žalost, ljudje, ki so med nami in z nami pred vojno složno sodelovali, ti ljudje so po vojni zapustili narodne vrste in nenehno in dosledno onemogočajo resnično sodelovanje, ker je njih cilj interes stranke, ne pa narodne koristi. Naše geslo pa je Slovenec in ne stranka! Visoko nad vsako politično razdvojenostjo smo Slovenci in zato kličemo vsem Slovencem; Bodi in ostani tak kakršnega te je rodila slovenska mati! Ne zasledujemo utopističnih načrtov o iluzornem edinjaštvu: dokler so narodi VsaticsilejB enfcrat honet! (Konec s 3. str.) vilke volilnih izidov, številke pohajajočih otrok v slovenske šole, bomo - če bomo dovolj pogumni, vztrajni in zlasti požrtvovalni - našli tudi sredstva in poti za sanacijo našega narodnostnega položaja. Kako so med vojno reševali svojo domovino številni borci proti okupatorju po vsej Evropi? Predvsem z medsebojno povezavo vseh zdravih in NEPODKUPLJIVIH DOMOLJUBNIH SIL in s popolnim in doslednim preziranjem okupatorjevih hlapcev od ostalega naroda. Prav takšna je tudi naloga sedanjega časa med nami. Zavedni Slovenci se moramo tesno povezati med seboj z načelnim preziranjem vseh užitkarskih vrhov janičarstva in sopot-ništva! Zapeljance in sredince pa moramo poučevati in vzgajati ter jih vračati nazaj k slovenskemu bivstvu. Težko in naporno bo to delo, morda celo nevarno, tako pa je bilo delo vseh domoljubov med drugo svetovno vojno. Pri tem nas mora bodriti ne samo nepodkupljiva ljubezen do lastnega naroda, ampak tudi jeklena vera v njegovo boljšo bodočnost. Kot so izginili okupatorji in njihovi hlapci, tako bo izginila '■'omunistična diktatura in z njo vsa ?as!uii\ '• navlaka! To je jasno kot beli dun za . • togar, ki mu je Bog podelil nekaj pameti in razuma. Vsake sile je enkrat konec! Jadranski razcepljeni med ljudi, ki verujejo v etične vrednote, v svetost svobode in v dostojanstvo slehernega posameznika in v Boga ter ljudi, ki verujejo nedosegljivim obljubam bodočnosti, kljub dokazom krute sedanjosti, do takrat je vsaka misel in go-vorenje o nekem edinjaštvu politični nesmisel. Sveta dolžnost nas vseh, ki slutimo nevarnosti bodočnosti, pa nam veleva, da apeliramo na slehernega Slovenca in mu kličemo: Delaj vedno in povsod prvenstveno kot Slovenec ne glede na lastno politično prepričanje; ostani Slovenec! Ta naš poziv ni prazno govoričenje, to je klic, ki prihaja iz srca, iz globokega prepričanja, da je danes prav od tega poziva, od tega krika, odvisen naš obstoj. Govornika so številni poslušalci med govorom često prekinjali s ploskanjem in glasnim odobravanjem. Ob koncu govora pa se navdušenje kar ni moglo pomiriti. ,,-,j Za njegovim govorom je nastopil, ^bor Slovenskega katoliškega prosvetnega društva in zapel pod taktirko prof. Fileja.: »Pobratimijo«, V. Vodopivca; »Triglav«, J. Aljaža in »Slovenski fantje«, M. Fileja. Zbor je oblično izurjen in ubran, kar je zasluga mojstra, prof. Fileja. Po kratkem odmoru so nastopili Združeni pevski zbori s Tržaškega. Bilo jih je za ves obširen oder. Zbore je vodil dolinski rojak, g. Petaros. Zapeli so izredno skladno in navdušili vse staro in mlado. G. Petarosu moramo iskreno čestitati. Taborjanov so se spomnili s posebnim pismom Koroški Slovenci. V imenu SKPD iz Gorice je s toplimi in v srce segajoči besedami pozdravil ta-borjane visokošolec, g. Andrej Bratuž. V imenu SDZ iz Gorice pa je dr. Avgust Sfiligoj prečital tale pozdrav: Slovenska demokratska zveza v Gorici toplo pozdravlja drugi slovenski tabor v Dolini. Čestita prirediteljem in vošči tržaškim Slovencem obilico uspehov v boju za narodne pravice. Živeli slovenski tabori! ... . Nato je dr. Sfiligoj v ognjevitih besedah tudi' v imena' Goriške'1 izrekel misli nujnosti povezave jeavednih Slovencev med. sabd>*i:*re^itia^|sBar6aAe zavesti in premočrtni pohod tSi svetinj naprej do popolne , zmage. Z. -občutenim prikazom nekaj epi^pd, jci^prptrgsaiopo svoji globini vsako slovenšlsoisrce, je vlil med srca zbranih Jgboj-j^nov toliko <5onja, vere in poguma, jda ,pbq "njegovega po- zdi avrfegft .igpjipra. j\.wpt^j/! ) piskanje kar ni ^te}#,^^;^;, '.j H koncu, je- nasšopiLu, hi, folklorna skupina tržč^kei'mhmunejojk-up*!...-s •.aju.boUko »Slovenci hočemo, živetidjfpsvajila na. mah vsa srca a ta..m~fent- jje so baletna točke izvajali z vso preciznostjo. Iskrena jim hvala! 5 S terh’Jje bil glavni dr-! drugega tabora zaključen. -Milošiče so iratb do zadnjega kotlička napolnile dolinsko; cerkev, in premnogi ..so..pstajiv pred cerkvenimi vrati. Službo božjo za taborjane je daroval preč. g. monsg. dr., J. Ukmar, ki je s svojo krasno pridigo dopolnil to., kar so taborja-nom povedali drugi govorniki. Sv. maša je bila zelo- slovesna S Te Deumom na koncu. Zvečer ob 20. uri so priredili v dvorani klasično igro »Veseli dan ali Matijček se ženi« Dvorana je bila nabito polna. Igralci pod vodstvom prof. Peterlina pa so želi obilo priznanja. Uvod v sodobno taborjansko gibanje je bil spočet z najboljšimi uspehi. Prepričani, smo, da bo nov val slovenske narodne zavesti zajel vse Slovence z isto silo in navdušenjem kot je nekoč poživljal in navduševal naše prednike. Naj Bog blagoslovi te naše napore! Resnični politični neuki zadnjih volitev Samozvani politični pridobitniki okrog »Novega lista« niso v osmih letih strankarsko političnega dela v političnem življenju tržakih Slovencev počenjali drugega, ko da so z vsemi - tudi najogabnejši-mi sredstvi »strmoglavljali« nepodkupljive, zavedne, značajne in predvsem načelne demokratične Slovence. Za letošnje občinske volitve so v svojem listu »žrtvovali« manj prostora kot za kakršen koli dogodek vsakdanje kronike. Zato pa prihajajo sedaj s svojimi preluknjanimi lončki k volilnemu likofu. Povedali smo že in to ponavljamo, da so ti ljudje s »krščanskosocialno« oštarij-sko vejo pred volitvami slovenski javnosti zavestno lagali s trditvijo dne 9. okt.: »Mi se, kot je splošno znano, ne strinjamo s politiko voditeljev SDZ in tako imenovane SKS. Pravo ogorčenje nas je prevzelo zlasti ob zadnjih državnozborskih volitvah, ko so se ti gospodje drznili priporočati Slovencem, naj glasujeo za italijanske demokristjanske kandidate.« Ali sb gg. dr. Besednjak in Co, take laži krščanske ali socialne? Laži, izrečene tri dni pred volitvami, laži, ki jih je »Demokracija« in z njo slovenski plakati najmanj petkrat pobila, pa so jih »Novi list«, »Pr. dn.«, »Delo« in ostala komunistična trobila ponavljala in jih ponavljajo po stalinskih vzgledih: Izusti laž petdesetkrat, pa bo postala resnica! Za čigav račun in v čigavo korist ta inflacija laži? Po volitvah se je v »Novem listu« od 23. oktobra morda le oglasila krščanska vest, ali pa zgolj politični spekulacijski račun. Otročje izgovarjanje novolistarjev z »modrijanom« v »Kat. glasu« in obtoževanje, da proti tej anonimi in osebni razlagi ni nihče protestiral, hudo diši po komunistični abecedarski dialektiki. Res je, iz ene laži napihovati lažnivi balon do same ekplozije, je med nekomunističnimi Slovenci edinstven primer v politični zgodovini primorskih Slovencev. Za zadnje POST PROTI NASILJU V neposredni bližini madžarske meje, ob robu vasice Andau, kjer so se pred dvema letoma valile množice madžarskih beguncev čez mejo v svobodni svet, so postavljeni štirje šotorji. V njih domuje šestnajst visokošolcev raznih plemen in narodnosti. Piha ledenomrzla burja pa ne vznemirja mladih taborjanov. Iz šotorov odmevajo nabožne pesmi, indijske in madžarske. Člani »Gandijeve družbe« na Dunaju in madžarski begunski visokošolci so za drugo obletnico madžarske vstaje priredili romanje v. vasico Andau, da bi v duhu Gandijevih izročil protestirali proti nasilju in zatiranju. Pobornik te tihe de-mostracije, Indijec Tapeshvar Nat Cuči, je prepričan, da so nasilne metode za dosego svobode in pravičnosti v Evropi neučinkovite. Zato bi morali uporabljati Gandijeve metode, ki so utemeljene na resnici in ljubezni. Člani andausekga romanja so si izbrali za svojo tiho demonstracijo 23. oktober in bodo ostali pod šotorji do 4. novembra. Tam molijo in se postijo. S tem želijo svet spomniti na tragične madžarske dogodke. Najprej so Gandijevi učenci postavili svoje šotore tik pred bodičasto madžarsko ograjo, pod stražne stolpe madžarske tajne policije AVO. Tiha demostracija šestnajstih mirnih romarjev pa je izzvala na Dogodkidoma j POK. DR. IVAN PLES. V svojem rojstnem kraju Devinu kjer je bival na dopustu, je prejšnji teden nenadoma umrl nekdanji generalni tajnik Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani* dr. Ivan Ples. Smrt tega značajnega in neupogljivega moža, ki je ostal do svoje smrti - vsaj v globini svoje duše - Slovenec in demokrat, je odjeknila ne samo po Tržaškem med Slovenci in Italijani, ampak po Jugoslaviji in vseh sosednih deželah. Pokojnik je veliko dobrega storil zlasti za svoje razkropljene begunske rojake po prvi svetovni vojni. Naj mu bo lahka domača zemlja! * ♦ * NAKUPI V OBČINSKI TRŽNICI. Prefek-turni komisar je podaljšal urnik za nakupe sadja in povrtnine na osrednji mestni tržnici od 10 ure dopoldne dalje. Na ta način bodo gospodinje nakupovale svoje dnevne potrebščine tega blaga po znatno nižjih cenah. # # * SESTAVLJANJE NOVEGA OBČINSKEGA ODBORA je glavna politična delavnost sredinskih strank v našem mestu. Do tega trenutka pa še ni prišlo do zaželenega sporazuma med KD, PSDI in PRI. Vendar pa izgleda, da bo zmagala politična treznost, ki zahteva čim večjo skrb za tržaške upravne zadeve in čim manj političnih prerekanj, ki so nam že enkrat podarila prefekturnega komisarja. Nad takimi darili pa menda nihče nima posebnega dopadenja. * >.< * BARAGOV KOLEDAR je izšel in prinaša obilico zanimiv>ega gradiva. V njem je ponatisnjenega tudi nekaj gradiva iz »Demokracije« in »Utripov«. Koledar lahko naročite v župniščih. drugi strani meje največje razburjenje. Komaj so romarji postavili pred bodečo ograjo svoje šotore, so prihitele enote AVO v. polni bojni o^rejpi. Junaški branitelji nasilja so se razvrstili v strelce in se zakopali. Vso noč šo spuščali pod nebo svetlobne rakete. Do zob oborožene patrulje v spremstvu policijskih psov so neprestano krožile med obmejnimi minskimi polji. Potegnili šo tudi žično napeljavo vzdolž meje z električnim tokom visoke napetosti. Vse je bilo pripravljeno za spopad, ki lahko izbruhne vsak trenutek. Romarji so se zatb odmaknili od meje za 500 metrov. Smešna slika. Proti šestnajstim v Gan-dijevem duhu, Bogu se obračajočim pri-prošnjikom, je nastopila vojaška sila s strojnicami, psi in minometalci. k Tq vse pa ;ni. zlomilo romarskega duha. Ž molitvijo Indijca je pričenjal slovesni post na tej strani meje, na drugi strani Profesorske diplome •Kakor so poročali listi je meseca septembra letos sporočilo Šolsko skrbništvo v Trstu kakim 30 šolnikom, ki so italijanski državljani'ih so dosegli svoje univer-zitetske diplome na neitalijanskih vseučiliščih, nekateri pa tudi profpsprsko usposobljenost v Jugoslaviji, da,s prihodnjim šolskim letom 1959/60 te diplome in usposobljenosti ne bodo več veljale za pouk na tukajšnjih šolah. Solniki so vložili priziv proti tej odločbi, ki so ga menda :v . glavnem utemeljevali z določbami Posebnega statuta londonske spomenice. Mislim pa, da svojih pravic s tem niso izčrpali. Zadeva namreč ni tako preprosta in je - po mojem - ni mogoče primerjati z drtlgimi državami. Italija je velik del SEJA ŠIRŠEGA ODBORA SDZ Vse odbornike SDZ vabimo na sejo Širšega odbora za nedeljo 9. nov. ob 9.45 uri v prostorih zveze, ul. Machiavelli 22/11.' Odbor SDZ Slovenije med vojno okupirala in ozemlje proti mednarodnim določilom celo anektirala. Tega položaja se je zavedalo tudi Prosvetno ministrstvo v Rimu in s posebno okrožnico obvestilo tukajšnje šolske oblasti, da so diplome, ki so jih šolniki dosegli na ljubljanskih visokih šolah za časa okupacije enakopravne z diplomami italijanskih vseučilišč avtomatično in brez kakršnih koli nostrifikacij. Ta uredba V štirinpetdesetem letu starosti nas je za vedno zapustila ljuba mamica in draga žena Slavica Jalen roj. Žerjav Pogreb bo v četrtek dne 30. t. m. ob 10.30 na domače jjpkopaUšče. ŽALUJOČI OSTALI Fužine, 28. okt ob o 1958. ministra je povsem logična in nesporna. Sedaj pa se nam kažejo takile primeri: Solniku, ki je pred okupacijo polagal diplomski izpit iz istih predmetov in pred isto izpraševalno komisijo kot njegov naslednik za časa okupacije, diplome ne priznavajo, medtem ko srečnemu nasledniku isto diplomo priznavajo. Razlika med obema diploma je samo v uradnih pečatih in ne - kakor bi bilo bivstveno -v različnem ustroju vseučilišč v eni in drugi državi. Cisti absurd! In še to. Z izvršeno aneksijo so bile avtomatično priznane s strani italijanskih oblasti vse diplome dosežene do prenehanja okupacije. Zato so bile po mojem mnenju vse te diplome tudi avtomatično Občni zbor SDS v Trstu Slovensko dobrodelno društvo v Trstu vljudno vabi svoje člane in dobrotnike na letni obči zbor v nedeljo, dne 23. novembra 1958 ob 10 uri dopoldne v ul.r; Machiavelli 22/11. DNEVNI RED: r ..tt. 1) Poročilo odbornikov in nadzorstva; 2) Razrešnica staremu 'odboru in iz- volitev novega; 3) Slučajnosti. Odbor SDD v Trstu nostrificirane in ni nobenega pravega razloga njihovo veljavnost'kakor koli že zanikovati. Mednarodno pravo bi tako, edino pravično in logično razlago, brez dvoma potrdilo. Pravnik t Dekan msgr. 1 Vodopivec Pred tedni se je raznesla po Nabrežini vest, da je sklenil svoje življenje naš bivši župnik in poznejši dekan tolminski, msgr. Josip Vo5opivec. Pokojnik rojen pred 74 leti v Dornber-gu in je pel novo mašo maja 1907. Kot kaplan je nato služboval v raznih farah goriške nadškofije, a leta 1912 je prišel kot kurat v Nabrežino, kjer je ostal do Sv. Kraljev leta 1929, ter tu preživel svoja najlepša leta. Bil je tu zelo priljubljen in spoštovan od vseh svojih faranov brez razlike. Znal si je pridobiti zaupanje svojih faranov, ter ni bilo ne veselega ne žalostnega dogodka, da ni č. g. Vodopivec bil zraven. Bil je dober govornik, ter se ni nikdar bol tudi na prižnici povedati oblastnem svoje odkrito mnenje. V času prve vojne je bil član goriškega begunskega odbora, kjer je veliko storil za olajšanje težav v begunstvu. Za času fašizma se ni strašil raznih »rasov«, ki so gospodarili po Nabrežini, ter jim je v brk povedal kar jim je šlo. Zato ga tudi niso marali. Kot dekan v Tolminu ni našel tega, kar si je misli!, zato se je kesal, da je zapustil Nabrežino. Se -hujše gorje se je navalilo nanj po drugi svetovni vojni ko je zavladal komunizem. Pretrpel je mnogo ter začel vidno hirati. Pred leti je pustil službo ter se je kot upokojenec naselil v Kanalu ob Soči. Ker se je bolezen širila, .ie iskal zdravlja v vipavski bolnici kjer je v četrtek 9. oktobra zaključil svoje trpljenje in življenje. Ob veliki udeležbi ljudstva, ter zelo velikega števila svojih sobratov, je bil v soboto 11. oktobra pokopan v svoji rojstni vasi v Dornbergu. C g. dekan počivajte v milu v domači grudi! volitve je bila ta laž edini »Stuka« besed-pjakarskega »strmoglavljenja« in prav ta feStuka« se je raztreskal nad novolistar-skim omizjem in - upamo - prepričal tudi (Slehernega Slovenca, kdo so ti ljudje in tudi kaj hočejo. Resnici na ljubo moramo dodati, da je bila vsa aktivnost poklicnih strankarjev okrog »Novega lista«, poleg gornje laži, tudi še naslednji sramežljiv nasvet tržaškim Slovencem: SLOVENCI GLASUJTE ZA LISTE S SLOVENSKIMI KANDI-D.-rnr- Kako- naj preprosti Slovenec sodi, kdo so sČgMgnski kandidati in katere so te liste?, Ž -razglasi mestne občine vendar, hi.objavljajo vse liste z imeni vseh kandidatov. Na listi MSI je bleščelo sicer nekoliko popačeno, vendar pa sldvansko'ime in tudi na demokrščanskem seznamuT^an,-didatov ni manjkalo slovansko zveWec$> imen. Za. preprostega slovenskega volivca izbira - po novolistarskih »priporočilih« -ni bila težka. Kako naj Veleslovenec, dr. Besednjak priporoča »Slovensko listo«, kakor je to storil 1. 1956, ko pa so mu verjetno takrat gospodarji pošteno oprali glavo. Zato se je pri teh volitvah pridružil vidalijevcem in z njimi, ozmerjal »Slovensko listo« za »tako imenovano«. Verjetno zato, ker so on in njegovi sotfrugi pri »Delu« res samo »tako imenovani Slovenci«. Sedaj pride besednjakarski lonček. S takimi resnicoljubneži in »zaščitniki« slovenstva naj demokratični Slovenci posedejo za »skupno mizo«, kjer imajo pripravljen »Narodni svet« (slovensko označbo so seveda zavrgli zaradi očitne povezanosti z »Delom«), saj pravi dr. Besednjak »...vanj spadajo seve tudi komunisti.« Da ne bo kakih dvomov o besednjakarsko-vidalijevski najnovejši povezavi, je izpričalo samo »Delo« z dne 25. okt., ki je svojo pollaž o »priporočilih« pri zadnjih parlamentarnih volitvah spet pretvorilo v popolno laž, verjetno zato, da se ne zameri dr. Besednjaku. Torej v »Narodnem svetu« čepi besednjakarski zajček. »Ljudska fronta« z nedolžnim ali bolje rečeno sleparskih nazivom. Kateri komunisti pa naj sedijo v »Narodnem svetu«? Tisti, ki vedrijo pod ita-ljansko kom. partijo. Slov. kom. partije na Tržaškem ne bo, čeprav bi si je dr. Besednjak nabrž želel, da ne ostaja še nadalje general brez vojske. Kateri Slovenci iz Fronte za neodvisnost, na katero je dr. Besednjak 1. 1956 polagal svoje politične karte in kateri Slovenci iz fratelančnega USI skrpucala? Lep »Narodni svet!« Kaj mislijo ti ljudje tudi še to svetinjo slovenskih narodnih izročil pomazati s strankarskopolitično gnojico?! . Na drugem mestu poročamo, da obstoja na Koroškem »Slovenski narodni svet«, ki ga predstavljajo demokratični Slovenci. Tam obstoja tudi še čisto slovenska titovska politična organizacija, ki se ne sramuje svojega slovenskega imena. Kljub i«jmu, je sodelovanje obeh slovenskih organizacij zgolj sporadično, od potrebe do pofrebe, kar se je vedno dogajalo tudi na Tržaškem. Zato,' dragi Slovenci, ne nasedajte dr. Besednjakovim ljudskofrontaškim limanicam. Spomnite se preteklosti frontaštva, ki je slovenski narod pripeljalo v največjo nesrečo, kar jih pomni slovenska zgodovina. Kruhoborcem prede trda, zato so pripravljeni storiti vse, da si rešijo korit-ce. Pika. PastepnahovB pilule Celo nekateri tržaški pismeni komunisti,po stresali zgrajanje butice ob poslušanju in prebiranju sovjetske histerije proti ruskemu pisatelju Borisu Pasternaku. No sedaj, ko so ga pištole prisilile, da se je odpovedal Nobelovi nagradi in jim je Vidali poštena navil ušesa, so zaploskali, in zadeva je urejena. Seveda ti nasi pismeni komunisti niso vedeli za pilule, ki jih je Pasternak nadrobil/ kremeljskim mogotcev v rdeče očrevjecFo-glejmo si samo eno izmed teh pilul.,:,;. Dr. Zivago se razgovarja s Sibircem Samdejatovim o marksizmu: »Markizem in znanost? O tem razgo-varjati z neznancem je nespametno. Pa naj bo: Marksizem kaže vse premalo samoobvladovanja, da bi ga lahko smatrali za znanost. Znanosti so navadno vse bolj uravnotežne in pravičnejše. Marksizem in nepristranost? Ne poznam nobenega du-h vnega gibanja, ki bi bilo bolj samo nase navezano in bolj oddaljeno od dejstev kot je marksizem. Slehernik se trudi, da bi svoje zamisli preizkusil s praktično izkušnnjo. Oblastniki pa počenjajo vse, kar si je mogoče izmisliti, da bi resnici obrnili hrbet, ker verujejo v mit lastne nepogrešljivosti. Politika mi ne pove ničesar. Ne morem trpeti ljudi, ki so ravnodušni do resnice.« PODPIRAJTE SDD Odgovorni urednik: Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Trstu Uredništvo ,'n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-II. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, R