Javna zborovanja Demokratične
fronte delovnega ljudstva
V	nedeljo, dne 28. avgusta 1949 ob 7. uri zjutraj v Narodnem domu v §t. Jakobu v Rožu, referent tovariš Mirt Zwitter.
V	nedeljo dne 28. avgusta 1949 ob 9.30 uri dopoldne pri Mežnarju v Kotmari vesi, referent nekdanji deželni poslanec tovariš Janko Ogris.
letnik iv.
DUNAJ, V SREDO, 24. Vlil. 1949
ŠTEV. 56 (241)
Lastna krivda se ne da prevaliti na drugega
Nota vlade Sovjetske zveze, ki jo Je 11. t. m. predala jugoslovanski vladi — kot odgovor na njen protest v zvezi s pariško kupčijo — je Po vsem svetu vzbudila nemajhno zanimanje. Reakcionarni tisk jo je brž izkoristil za svoje protisovjetsko ■N protijugoslovansko hujskanje, in-formbirojevska glasila pa so z vso Naslado planila nanovo po Jugosla-viji in s tem samo potrdila, da je ta Nota predvsem propagandističnega značaja, predvsem nov poskus, kako bi se očrnilo jugoslovansko državno vodstvo.
Ne da bi se hoteli spuščati v polemiko okrog note sovjetske vlade ali si lastiti pravico, da odgovarjamo na Njeno vsebino, ne da bi hoteli trditi, da vemo kaj se je na konferencah dogajalo za kulisami in za zaprtimi vrati, moramo koroški Slovenci vendarle zavzeti gotov odnos do lega vprašanja, saj so končno note izme-Njane ravno zaradi nas, ravno zaradi vprašanja Slovenske Koroške.
In ker naš odnos temelji samo na dejstvih, na dejstvih, ki so splošno ZNana ne samo nam, ampak vsemu svetu, ki je več kakor štiri leta naj->;>V(rzorno spremljal diplomatsko ... »leno borbo za Slovensko Koroško trdimo, da je ta nota zgrešila cilj, da ni zadela v črno, da ni uspela diskriminirati jugoslovanskega državnega vodstva.
Kajti, četudi nota Sovjetske zveze Na temelju objavljenega pisma podpredsednika vlade FLRJ Edvarda Kardelja trdi, da je Jugoslavija že aprila meseca 1947. leta odpisala Slovensko Koroško in se odrekla slovenskemu narodu, ki tu živi, vendar dogodki, ki so splošno znani, govore Povsem drug jezik in te trditve nikakor ne potrjujejo.
V noti sovjetske vlade je rečeno, da je podpredsednik vlade FLRJ Kardelj podal v pismu g. Višinskemu 2 ozirom ,,na možnost, da bodo jugoslovanske ozemeljske zahteve do Avstrije v njeni sedanji obliki v ce-*pti odbite . . .“ novo stališče jugoslovanske vlade, s katerim se Jugoslavija odreka Slovenske Koroške in zahteva samo majhno ozemlje z dve-N>a hidrocentralama na Dravi.
Po neuspehu moskovske konference 1947. leta, po neuspešni londonski konferenci zunanjih ministrov decembra 1947. leta, da sploh 'zvzamemo brezplodne razgovore opolnomočencev na Dunaju, so vsi znaki govorili in potrjevali, da ,,obstoja možnost, da bodo jugoslovanske ozemeljske zahteve do Avstrije v Njeni sedanji obliki v celoti odbi-te . . .“. Toda, kljub temu je Jugoslavija vztrajala pri svojih zakonitih zahtevah, v svoji borbi za priključitev koroških Slovencev k svoji matični državi, gele na pismo namestnikov zunanjih ministrov, poslano de. Beblerju 15. aprila lani, katerega So podpisali vsi štirje namestniki, pidi sovjetski zastopnik Koktomov, v katerem je rečeno: ,,Po sprejemu ?Nemoranduma jugoslovanske vlade !n* pogojem da bo ta memorandum 'n s pogojem da bo ta memorandum dal), bodo posebni pooblaščenci z vetjem določili rok, ki bo ugoden za pse udeležence in na katerem Kodo mogli biti v tej zadevi Uslišani zastopniki jugoslovanske
vlade", je jugoslovanski predstavnik dr. Bebler podal nov predlog, ki pušča izven Jugoslavije precejšen del slovenskega narodnega ozemlja z Ziljsko dolino in Beljakom in katerega je sprejela jugoslovanska vlada zato, da bi še enkrat pokazala globoko željo po miru s sosedno državo. Ta predlog je ostal v veljavi vse do letošnje londonske konference, na kateri je Jugoslavija, tudi to pot na zahtevo vseh štirih namestnikov, podala nov, kompromisni predlog. Jugoslovanski predstavnik je bil nato, na zahtevo sovjetskega zastopnika Zarubina, še dvakrat zaslišan, vendar je ostal na kompromisnem predlogu, ki vsebuje štiri znane točke, kajti Jugoslavija je pokazala naj-višjo mero dobre volje, dokazala je da želi čim več doprinesti k hitri sklenitvi demokratičnega miru z Avstrijo, da pa noče in se ne more odreči svojim zakonitim zahtevam glede bodoče usode slovenskega naroda na Koroškem.
Kaj se je potem zgodilo v Parizu, nam je vsem dobro, predobro znano. Medtem ko se Jugoslavija ni odrekla svojim zakonitim zahtevam, so se pričela zasedanja za zaprtimi vrati, ki so dovedla do zamenjave: 150 milijonov za Slovensko Koroško
Tako stvari stoje. Takšen je na kratko razvoj pogajanj za Slovensko Koroško v luči dejstev, ki so vsem znana.
Sovjetska zveza je do Pariza do-
sledno podpirala zahteve Jugoslavije, tako prvotne kakor tudi njen zadnji, kompromisni predlog. Sovjetska zveza je te zahteve neomajno podpirala od vsega začetka do 1949. leta, junija meseca. Sovjetska zveza je te zahteve podpirala tudi po tem, ko so se v reakcionarnem kakor tudi v in-formbirojevskem tisku pojavile lani oktobra meseca zlonamerne vesti, da se Jugoslavija baje na svojo roko pogaja z reakcionarno avstrijsko vlado in z zapadnimi državami, da se je odrekla svojim zahtevam za uresničitev nacionalnih pravic koroških Slovencev, da je zapustila pot sodelovanja s Sovjetsko zvezo. Telegrafska agencija Sovjetske zveze TASS je tedaj obsodila vse slične klevetnike in izzivalne vesti, nakazala njihov pravi značaj in namen in zagotovila Jugoslaviji vso nadaljnjo podporo sovjetske zunanje politike v vprašanju Slovenske Koroške. Mi in ves pošteni demokratični svet smo tejlaj sprejeli demanti TASS-a z največjim zadoščenjem, ker smo v njem videli odgovor klevetnikom, ker smo v njem videli potrdilo, da je naše zaupanje v Jugoslavijo utemeljeno, da nas Jugoslavija ni in nikdar ne bo prodala.
Vendar vse to danes ni bistveno vprašanje. Za nas je bistveno naslednje: V komentarju k noti sovjetske vlade moskovska ,,Pravda" piše:
,,Kljub brutalni politiki germanizacije se je Slovenska Koroška do danes obdržala kot ozemlje s pretežno slovenskim prebivalstvom. V Slovenski Koroški se nahaja kulturno središče slovenskega naroda. Slovenska Koroška je s starimi, etničnimi, gospodarskimi in kulturnimi vezmi navezana na Jugoslavijo. Ravno zaradi tega se je vlada Sovjetske zveze od vsega začetka zavzela za priključitev Slovenske Koroške k Jugoslaviji ..."
Sovjetska zveza torej nf podpirala zahteve Jugoslavije zaradi Jugoslavije, ampak se je zavzela za priključitev zato, ker na Slovenskem Koroškem biva slovenski narod, ker je ta zemlja z etničnimi, gospodarskimi in kulturnimi vezmi vezana na Jugoslavijo, ker se tu nahaja kulturno središče slovenskega naroda.
Pustimo stališče Jugoslavije ob strani. Analizirajmo samo ta stavek moskovske „Pfavde“, ki izraža odnos Sovjetske zveze do Slovenske Koroške., do koroških Slovencev, in se vprašajmo:
Če so se predstavniki Sovjetske zveze res iskreno zavzeli za svobodo in neodvisnost našega naroda, če so se iskreno, ne glede na stališče Jugoslavije, zavzeli za svobodo Slovenske Koroške, kako naj razumemo potem njihov sporazum z zapadnimi imperialisti, ki pušča našo zemljo ločeno od matičnega naroda. S čim naj se opraviči dejstvo, da je mogočna, socialistična Sovjetska zveza odstopila od isačela nacionalne svobode zatiranih narodov in njihove pravice do samoodločbe. Socialistična Sovjetska zveza, opora zatiranih naro-. (Nadaljevanje na. 2. strani)
Tudi zapadni predstavniki priznajo ogroženost koroških Slovencev
Po daljšem (presledku so zadnji teden v Londonu ponovno začeli razpravljati o členu 7 a, ki vsebuje določbe v zaščito narodnih manjšin v Avstriji. Medtem ko so zapadni predstavniki stali do sedaj na stališču, da zadostuje, da se vzame v avstrijsko mirovno pogodbo tozadevno besedilo Sveta zunanjih ministrov v Parizu, in se protivili sovjetskemu predlogu, ki zahteva konkretnejšo zaščito pravic narodnih manjšin v Avstriji, so svoje stališče sedaj spremenili.
Britanski predstavnik Mallet je predložil pretekli teden svetu namestnikov zunanjih ministrov tozadevni kompromisni predlog, ki v glavnem predvideva iste določbe v zaščito pravic narodnih manjšin kakor sovjetski, to je predvsem pravico do lastnih organizacij, zborovanj in tiska, pravica do šol z materinskim učnim jezikom in s posebnimi nadzorniki, enakopravnost slovenskega jezika pred upravnimi uradi in sodišči, soudeležbo članov narodnih manjšin v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah in končno prepoved organizacij, katerih delovanje je naperjeno proti narodnim manjšinam.
Pri razpravljanju o tem predlogu je prišlo do precej ostrih nasprotij v gledanju in je sovjetski predstavnik Zarubin kritiziral britanski predlog predvsem zaradi tega, ker govori le o „jezikovnih“ manjšinah, medtem ko hoče sovjetski predlog zaščititi „etnične“, to je narodnostne
manjšine. Končno so se sporazumeli tako, da so črtali iz britanskega predloga povsod besedo ,,jezikovne" in govorijo sedaj le še o ,,manjšinah".
Sovjetski predstavnik je v svoji debati tudi poudaril, da bi s sprejemom britanskega predloga bila zaščita narodnih manjšin v Avstriji slabša od zaščite v senžermenski pogodbi in je zaradi tega zahteval, da se besedilo osnutka spremeni in konkretizira, predvsem, da se v osnutku izrecno prepovejo organizacije, katerih cilj je raznarodovanje narodnih manjšin. Pri tem je izrecno omenil ,,Schulverein Siidmark" in „BHS“. Po daljšem razpravljanju so prišli namestniki v tem vprašanju v nekaterih točkah do sporazuma, vendar bodo razpravljali ta člen tudi še na naslednjih sejah.
Koroški Slovenci poznamo zaščito senžermenske pogodbe in iz nje izvirajoče pravice že iz prve avstrijske republike. Na lastni koži smo občutili, kaj pomenijo splošne določbe, da v resnici dajejo le večinskemu narodu pravico in možnost do legalnega pritiska na narodno manjšino. Zato smo si po pariški kupčiji na jasnem, da bomo imeli le toliko pravic, kolikor si jih bomo znali priboriti. In naša borba bo šla za enakopravnost našega jezika v šoli, pri uradih, pred sodiščem in tudi v javnosti. V zavesti, da je poleg naše dnevne borbe vsekakor potrebna tudi zakonita uredba, ki bo določala podrobnosti, smo namestnikom zunanjih ministrov posla-
li tudi memorandum s točnimi zahtevami, ki ne vsebujejo nič več in nič manj kot popolno enakopravnost z avstrijskim sosednim narodom.
Čeprav sicer neživljenjskim in bledim predlogom zastopnikov zunanjih ministrov ne pripisujemo posebne važnosti, se le zavedamo, da je današnje splošno priznanje potrebe zaščite narodnih pravic v glavnem posledica naše lastne borbe. Niso mogli preko naših tehtnih dokazov in so bili prisiljeni, da priznajo, da koroški Slovenci nismo enakopravni in da ne uživamo pravic, ki nam gre-jo kot živemu delu slovenskega naroda; da ni resnica, kar govorijo avstrijski politiki, da imajo koroški Slovenci v ustavi zagotovljene vse pravice in da ni treba nobene posebne zaščite. Vik in krik v avstrijskih reakcionarnih časopisih ob razpravljanju o manjšinski zaščiti v Londonu samo še bolj potrjuje potrebo take zaščite. Hkrati pa je najlepše potrdilo, da v Avstriji še vedno živijo ljudje, ki jih zgodovina ni naučila ničesar, ki ne razumejo duha časa in se niso mogli rešiti iz okov preteklosti. Toda minuli so časi, ki si tvegal življenje, če si spregovoril v svojem jeziku, časi, ko so nas izseljevali, so prešli. Vrnili smo se spet na domove, odkoder smo bili pregnani in hočemo na domači zemlji vse človečanske pravice, ki nam jih je »tuje nasilje odrekalo. Od nas samih je odvisno, da to tudi dosežemo in sicer z borbo za enakopravnost v gospodarskem, kulturnem in političnem oziru.
Med nami na| ne bo razdora in razlike ker le združeni bomo ostali močni
Po pariški kupčiji, kjer so nas prodali in nas prisilili, da še vnaprej živimo ločeni od matičnega naroda, je na Koroškem nastala potreba po novi vseljudski organizaciji, v kateri bo prostora za vse poštene koroške Slovence, katerim je pri srcu ohraniti slovenski narod na Koroškem kot /iv del celokupnega slovenskega naroda. Z ustanovitvijo Demokratične fronte delovnega ljudstva je stopila v življenje organizacija, ki bo na široki vseljudski osnovi nadaljevala borbo za pravice in resnično enakopravnost koroških Slovencev. V okviru Demokratične fronte delovnega ljudstva bo slehernemu Slovencu in demokratu omogočeno, da se bo boril proti nadaljnjemu zatiranju in zapostavljanju.
V	nedeljo dne 14. t. m. je imela Demokratična fronta delovnega ljudstva svoje prvo javno zborovanje. Lepo število delavcev in kmetov se je zbralo v dvorani Odrajcove gostilne v Bilčovsu, ki so vsi z velikim zanimanjem poslušali besede referenta tovariša dr. Mirta Zvvitterja. Tov. Mirt Zwitter je v svojem govoru podal jasno sliko o političnem dogajanju v zadnjih mesecih, o vztrajni borbi koroških Slovencev za resnično svobodo in enakopravnost.
Ko je referent govoril o naši novi organizaciji Demokratični fronti delovnega ljudstva, je ugotovil, da je DFDL politična organizacija vseh poštenih koroških Slovencev, ki jim res gre za pravice in enakopravnost slovenskega ljudstva na Koroškem. Demokratična fronta delovnega ljudstva je proti vsakemu narodnemu šovinizmu ter proti slehernemu imperialističnemu ščuvanjil in izigravanju; v tem smislu vabi v svoje vrste tudi vse poštene demokrate Avstrijce.
V	vrstah DFDL, je poudaril, se borimo za uresničenje politične, kulturne in gospodarske enakopravnosti koroških Slovencev, toda mi hočemo dejstva ne pa praznih obljub, katere smo vajeni poslušati že desetletja. Da pa vse naše pravice ne bodo ostale samo na papirju, zahtevamo, da bodo v vseh uradih in ustanovah naše zemlje merodajni uradniki —- domačini, rojeni in živeči na tej zemlji, ne pa tujci, ki so se priselili od bogvekod z V
namenom da ponemčujejo in raznarodujejo naše domačo 'slovensko ljudstvo.
Ob koncu svojega referata je tovariš Mirt poudaril, da se DFDL zaveda, da bo edino z dosledno borbo priborila pravice slovenskema ljudstvu na Koroškem, nikdar pa ne s čakanjem, oklevanjem in zanašanjem na obljube ali ,,dobro voljo11 drugih. V tem smislu vabimo vse, da primerjajo naš program, delo in borbo ljudi okoli DFDL ter se nato odločijo, da v skupnosti vseh poštenih, demokratičnih delovnih ljudi ustvarimo pogoje za obstoj in enakopravno življenje koroških Slovencev, za dobro sožitje s sosedi in za mir v svetu.
Vsi navzoči so z zanimanjem spremljali izvajanja referenta in ugotovili, da je bila pot in borba, ki smo jo koroški Slovenci vodili zadnja leta, edino pravilna. Ti ki bodo pisali zgodovino današnjih dni, bodo morali priznati, da nikdar nismo izdali oporoke, ki so jo nam zapustili naši veliki prvoboritelji in narodni buditelji, in oporoke, ki so jo nam s krvjo zapisali naši partizani — junaki, ki so žrtvovali svoja živ-
ljenja za svobodo našega ljudstva. Dejstvo, da smo koroški Slovenci tisti del slovenskega naroda, ki se bo moral še naprej ločen od matičnega naroda boriti za svoje pravice, nam nareka nujnost, da se vsi oklenemo naše edine politične organizacije DFDL. Med nami naj ne bo razlike in razdora, ker le združeni v enotni in strnjeni fronti borbenih ljudi bomo ostali močni. Demokratična fronta delovnega ljudstva naj bo zbirališče vseh naših narodnih sil.v borbi za boljšo bodočnost našega ljudstva, ker samo naša slovenska narodna organizacij ja nam je garant, da bomo tudi koroški Slovenci dosegli svoje pravice in svojo svobodo. Izkušnje zadnjih desetletij nas uče, da hotno enakopravni samo takrat, če si bomo enakopravnost priborili sami z lastnimi silami.
Zborovalci v Bilčovsu so na svojem prvem zborovanju sklenili, da bodo pri letošnjih volitvah dali glasove vsi samo tisti stranki, ki se resnično bori za popolno enakopravnost koroških Slovencev in to je Demokratična fronta delovnega ljudstva.
Bivši Kraljevi regenti obsojeni
Pred ljudskim sodiščem v Beogradu se je dne 12. t. m. začela razprava proti bivšima kraljevima regentoma dr. Radenku Stankoviču in dr. Ivu Peroviču, proti bivšemu dvornemu ministru Milanu Antiču ter bivšemu advokatu in novinarju dr. Danilu Gregoriču zaradi preganjanja in terorističnih dejanj proti demokratičnim eleinentom v državi, zaradi nasilne fašistizacije Jugoslavije in zaradi protidržavne zunanje politike.
Javni tožilec j'e obtožil regenta Stankoviča in Peroviča ter dvornega ministra Antiča, da so kot svetniki in sodelavci regenta Pavla Karad-jordjeviča in posebno kot čl&n' ,,Kronskega sveta11 imenovali na vodilna mesta v državi izdajalce in prijatelje fašistov, ki so jih vodili Jevtič, Milan Stojadinovič, Cvetkovič in Maček.
Kakor je bil namen obtožencev, so te vlade terorizirale jugoslovanske
državljane, jih mučile in pobijale. Odpravile so osnovne demokratične pravice in svoboščine državljanov, prepovedale so delovanje svobodnim delavskim sindikatom in vodile politiko fašistizacije države.
Obtoženci so vodili do tujcev tako gospodarsko politiko, ki je privedla Jugoslavijo v popolno odvisnost od fašistične Nemčije. V nasprotju z jasno, izraženo voljo jugoslovanskih narodov so usmerili zunanjo politiko države k fašističnim državam in potegnili Jugoslavijo v zavezništvo s temi državami.
Obtoženci so podvrgli Jugoslavijo napadalnim načrtom Nemčije in Italije in leta 1937 razbili Malo antanto ter s tem pustili odprta vrata napadu nacistične Nemčije.
S tem da so sklenili prijateljski pakt s fašistično Bolgarijo, so onemogočili balkanski pakt. Popolnoma so izolirali Jugoslavijo, kar se tiče
V Strassburgu ustvarjajo nov vojaški blok
V Strassburgu zaseda tako imenovani Evropski svet in sicer posvetovalna skupščina in komite ministrov. Razen Churchilla, ki je duševni oče Evropskega sveta, so glavni poborniki ideje o ustvaritvi tega reakcionarnega bloka zapadno-evropskili držav vodja francoskih desnih socialistov Blum, znani belgijski politik in desni socialist Spaak in predsednik italijanske vlade in vodja krščanskih demokratov De Gasperi. Razen držav članic vojaškega bruseljskega pakta Velike Britanije, Francije, Belgije, Holandije in Luxemburga so stopile v Evropski svet tudi še Italija, Irska, Švedska, Norveška in Danska.
Na seji posvetovalne skupščine je govoril Edvard Ilerriot, ki je v svojem govoru slovesno zatrjeval, da ne gre tu za organizacijo ali pripravljanje vojaškega zavezništva, pač pa da gre samo za vprašanje ,,zaščite in širjenja idealov, ki so skupna last vseh udeleženih članov11. Poudaril je, da je potrebno ustvariti novo politično telo, enotno politično voljo in enotno politično akcijo, zato da se lahko reši vprašanje zbližanja gospodarstva posameznih držav.
Komite ministrov je razpravljal o dnevnem redu posvetovalne skupščine, kjer pa je prišlo do prvih večjih nasprotij med ,,velikimi11 in ,,malimi11 članicami, ker so večje države, ki imajo same preko dve tretjini predstavnikov v skupščini, preglasovale predloge manjših držav.
To potrjuje, da je evropski svet, ali kakor ga imenujejo ,,Mala Evropa11, samo organizem, ki služi politiki velikih evropskih držav in predvsem politiki ZDA.
Še se bodo morda slišale lepo zveneče besede na tem zasedanju, dejstvo pa je in ostane, da je snujoči se evropski svet ustanova, ki je tesno povezana s politiko ameriških imperialistov enako kakor Marshallov načrt,, zahodni blok ali atlantski pakt. Breme pa bo, kakor v vseh takih primerih, moralo nositi ljudstvo. Evropski svet bo že samo letos stal 148 milijonov francoskih frankov.
Evropski svet — lutka v rokah ameriških imperialistov
Še mnogo pred sklicanjem te posvetovalne skupščine je reakcionarni tisk ZDA in držav zahodne Evrope poveličeval misel ustanovitve Evropskega sveta, ki so ga prikazovali kot splošni pripomoček proti vsem nevarnostim. Na prvi seji skupščine so se slišali sladki govori o „socialnem napredku11, o „obrambi civilizacije in svobode11. Toda že prve dni delovanja organizmov Evropskega sveta se je izkazalo, da so ti govori namenjeni samo za varanje javnosti.
Na dnevnem redu zasedanja je tudi vprašanje enotne gospodarske politike drža!v zahodne Evrope, za čemer se skriva tendenca, da se odpravijo nasprotja med marslialliziranimi državami in da se jim odvzame najmanjša možnost neodvisnega lastnega gospodarstva, da jih tako po-
(Nadaljevanj e s 1. strani) dov, bi tega ne smela storiti, niti tedaj če bi to dejansko storila Jugoslavija. Bilo pa je ravno nasprotno. Dočim je Jugoslavija vztrajala in še vztraja v svojih zahtevah, je Sovjetska zveza odstopila, je našo zemljo zamenjala za dolarje.
Zato vidimo koroški Slovenci v noti vlade Sovjetske zveze samo poskus, da bi se odgovornost pred de- ji mokratično javnostjo prevalila na drugega, da bi se izdajstvo naših interesov podtaknilo Jugoslaviji. Vendar je to nemogoče, ker so dejstva preveč očita.
polnoma podredijo ameriškim monopolom.
Organizatorji Evropskega sveta so ta svet ustvarili, da bi dokončno spremenili zahodno Evropo, v kolonijo ameriškega kapitala. Wallstreet-ski magnati potrebujejo tako zahodno Evropo, ki naj hi bila brez vsake gospodarske in politične individualnosti in ki naj bi jo vladal ,,evropski parlament11, ki bi ponižno izvrševal ukaze ZDA. Praktično izvedbo tega protiljudskega in imperialističnega načrta so poverili skupini politikov — lutk, ki so se sedaj zbrali v Strassburgu.
Gotovo pa je, da se anglo-ameri-ški ekspanzionistični načrti ne omejujejo samo na gospodarske pozicije. Ni brez vzroka, da se na zasedanju slišijo glasovi o politični enotnosti. Gre za ,,splošno notranjo in zunanjo politiko11- t. j. za borbo proti demokratičnim silam v notranjosti držav zahodne Evrope, za izvedbo napadalnih načrtov ameriškega imperializma, ki jih predstavlja severno-at-1 antski pakt.
Hrup, ki so ga dvignili okrog zasedanja, naglica, s katero so sprejeli med člane tudi Turčijo, Grčijo in Island in hočejo sprejeti tudi Avstrijo, da bi dali „množični“ značaj panevropskemu gibanju, vse to potrjuje, da prekooceanski varuhi zahodne Evrope nikakor niso gotovi o uspehu svojih načrtov. Nepremostljive ovire se postavljajo ameriškim imperialistom, ki hi hoteli popolnoma zasužnjiti zahodno Evropo, nasproti.
njene zunanje politike, in jo nato vključili v skupino držav osi ter pod-^ pisali leta 1944. ,,trojni pakt11. Raf zen tega so obtoženci sabotirali pri-: prave za obrambo države proti itali-jansko-nemškemu napadu, širil' kapitulantskega duha med ljudstvom in v vojski ter imenovali na vodilna mesta fašistične generale in znane izdajalce.
V času od leta 4934 do kapitulacije Nemčije je obtoženec Danilo Gregorič vodil fašistično propagando kot član glavnega odbora fašistične organizacije ,,Jugoslovanska akcija11 ter tudi s predavanji in sestanki ki jih je organiziral in s član-ki, ki jih je objavljal v fašističnih listih in revijah. Kot komisar.vladnega lista ,,Vretne“ je Gregorič proti koncu leta 4940 in v začetku leta 4944 večkrat potoval v Berlin, kjer je imel tajne razgovore s šefom oddelka nemškega zunanjega ministrstva Schmidtom, kateremu je dal številne informacije o jugoslovanskem položaju.
Po kapitulaciji .Jugoslavije v aprilu 4944 je Gregorič navezal stike s predstavnikom nemške okupacijske komande v Srbiji Kraussom in je na njegovo zahtevo sestavil listo kandidatov za komisariat kvislingov za Srbijo.
Pri nadaljevanju razprave je obtoženi Antič izjavil, da so sklep za
pristop stare Jugoslavije v trojni pakt
sprejeli na nekem banketu v palači Karadjordjevič, Pavel Ivaradjordje-vič, bivša regenta Perovič in Stankovič, bivši vladni predsednik Dragi-ša Gvetkovič, minister za zunanje zadeve Cincar Markovič, profašistični člani višjih kadrov oboroženih sil in on sam.
Obtoženi Stankovič, bivši regent, je izjavil, da je vedel, da je politika, ki so jo vodili Pavel Karadjordjevič ter predsedniki Stojadinovičeve in Cvetkovičeve vlade, imela protiljud-ski značaj ter je imela namen navezati Jugoslavijo na sile osi. Zatrjuje, da je kritiziral to politiko, toda priznava, da je sodeloval za podelitev mandata za sestavo vlade Stojadino-viču in Cvetkovič", ki sta staro Jugoslavijo navezala na države osi.
Obtoženi Danilo Gregorič, bivši komisar lista ,,Vreme“, priznava, da je zakrivil dejanja, ki jih navaja obtožnica. Glede svojega delovanja pri odnosih Jugoslavije z državami osi poudarja obtoženec, da je bil za posredovalca pri pogajanjih med takratnim vladnim predsednikom Cvetkovičem in Hitlerjevim poslancem v Beogradu Von Herrenom glede zahtev Karadjordjevičev po Solunu.
Med potekom razprave so vsi obtoženci deloma priznali svoje zločine, deloma pa so njihovo krivdo potrdile priče, ki so nastopile na razpravi.
Ljudsko sodišče je nato obsodilo obtožence na naslednje kazni: dr. Danila Gregoriča na 4 8 let ječe, Milana Antiča na 45 let ječe, dr. Raden-ka Stankoviča na 42 let ječe in Iva Peroviča na 4 4 let ječe.
Novi politični predstavnik Avstrije prispel v Beograd
Beograd, Tanjug. Dne 4 7. t. m. je
v Beograd prispel novi politični predstavnik Avstrije, opolnomočeni minister Karl Braunias. Oh prihodu ga je na postaji pozdravil protokolih še' zunanjega ministrstva FLRJ dr. Slaven Smodlaka. Navzoči so bili tud' avstrijski opravnik poslov Alois Bi-lischitsch in osebje političnega predstavništva.
Na svoji zemlji hočemo sami gospodariti
V kratkem bomo v sredi volivne kampanje. Dne 9 .oktobra t. 1. bodo stopili avstrijski volivci ured volivne žare in zaupale svoje glasove strankam, ki po svojem programu in stremljenju najbolj odgovarjajo interesom vsakega posameznika. Avstrijo samo čaka rešitev mnogih in težkih problemov in na kak način bodo probleme reševali, bo odvisno od izvoljenih poslancev. V vroči borbi volivne kampanje seveda ni mogoče vzeti vsako besedo kot pristen denar in marsikoga bodo omračile lepo doneče fraze. Marsikateri volivec bo pri vseh strankah našel marsikaj, kar mu ne bo ugajalo in se bo končno odločil za stranko, ki ima najmanj tega, kar se mu ne dopade. Vsakdo bo moral imeti dober posluh za vse, kaj je prav in dobro, preden bo oddal svoj glas', kajti vsak glas je enakovreden. Vsakdo bo moral kritično presoditi naziranje različnih strank in njih programe ter sladke obljube, posebno pa upoštevati osebnost kandidatov, o kateri predvsem govori delo v preteklosti in kako so se v kritičnih momentih izkazali.
In mi, Slovenci na Koroškem? Vsak Slovenec, ki je neštetokrat slišal prazne besčde današnjih vladajočih strank, ve, da od teh nima ničesar pričakovati. Vsak, ki je spremljal delo in sodeloval v Osvobodilni fronti, ki bere naš list „Slovenski vestnik", vsak, ki se je zanimal za ustanovitev Demokratične fronte delovnega ljudstva, bral naše zahteve in naš program, ve, kaj hočemo. Hočemo človeka vredno življenje, ho-t«mo uresničenje naših prirodno-Ppavnih narodnih kulturnih in so-cialnih pravic. Zato je za vsakega neobhodno potrebno, da se za politiko zanima, da izve, kaj hoče ta ali ona stranka, kakšen je njen program in zakaj imamo svojo stranko mi in kakšen je naš program.
Žal pa so med nami ljudje, ki se za politično življenje ne zanimajo, nočejo pripadati nobeni stranki in pravijo, da ne držijo ne z enim ne z drugim, češ tako nič ne pomaga, se vsaj nikomur ne zamerim. Tako uspavanje enega dela našega ljudstva je uspeh dela nasprotnikov, ki 1
zabavljajo če2 politiko, medtem pa sami najbolj politizirajo.
Taka brezbrižnost in pristranost ne koristi ne ljudstvu in ne splošno-sti. Taka malomarnost koristi samo našim nasprotnikom. Politična organizacija in posebno volitve dajejo vsakemu pravico in priložnost sood-ločevati, kako naj bo urejena občinska, deželna in državna politika.
Brez dvoma imajo različne stranke tu in tam nekaj skupnega, in zakaj imamo torej tudi. mi svojo politično organizacijo? Zato, ker ima-vsaka narodnost, tedaj tudi mi Slovenci na Koroškem, svoje posebne kulturne, socialne in gospodarske potrebe in če hočemo ohraniti svojo samobitnost in se razvijati, moramo svoje koristi tudi sami zastopati in se za nje potegovati.
Uveljaviti hočemo v javnosti predvsem naše nam* kratene narodnostne in jezikovne pravice, skrbeti hočemo zato, da naš jezik, naša pesem šege in navade na Koroškem ne bodo izumrle. To so naloge, ki jih bo podpiral vsak pošten Slovenec in tudi zanje glasoval. Skrbeti hočemo, da se bo upošteval naš jezik v uradih, šoli in cerkvi, skratka povsod, v zasebnem in javnem življenju.
Stremeti moramo za tem, da bo naš človek gospodar na svoji zemlji, da si bo sam rezal svoj kruh, da se
mu ne bo treba izseljevati in iskati zaslužka v tujini, kot hlapec in suženj v službi tuje gospode, da nas ne bo izpodrival tujec in on užival cvet in sad naše zemlje in jedel večji in boljši kos kruha. Nočemo dopustiti da bi kdo s socialnim pritiskom gospodarsko uničil in zatiral našega kmeta, obrtnika in delavca. Na naši zemlji mora biti prostora za našo narodno delovno inteligenco, hočemo svoje uradnike, učitelje, duhovnike. Nočemo nesocialnega ravnanja veleposestnikov, njihovih oskrbnikov s slovanskimi malimi kmeti najemniki in delavci in tolmačenje zakonov v prid nemškega veleposestnika in podjetnika, nočemo, da bi od-slavljali naše delavce in nameščence iz služb samo zato, ker so pošteni in značajni Slovenci, in nastavljali narodne šoviniste, ki delajo med nami zdražbo in sejejo prepir. Hočemo, da se bo nemoteno razcvitalo naše zadružništvo, trgovina in domača obrt.
Svoje zahteve hočemo po svojih zastopnikih sami urejevati. Iskali pa bomo stike in bomo sodelovali z vsemi poštenimi demokrati brez razlike na narodnost in svetovno naziranje.
Te kratko navedene točke bomo uveljavili samo tedaj, če bomo vsi, brez izjeme, združeni in strnjeni v svoji organizaciji, in ta je Demokratična fronta delovnega ljudstva.
Občni zbor ..Svobode" v Logi vesi
Zaradi formalnih pomanjkljivosti je logaveško društvo šele v nedeljo 14. t. m. imelo, svoj prvi občni zbor po potrditvi prijavljenih pravil, čeprav so bili prav so bili logaveščani prav so bili prav logaveščani prvi, ki so po zadnji vojni začeli z delom na prosvetnem področju in imeli tudi prvi občni zbor po vojni.
Številni stari in mladi prosvetaši so se zbrali pri ,,Marici" in potek je pokazal vsesploš. zanimanje za kultur-no-prosvetno delo. V začetku je tovariš Rainer govoril o zgodovini društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1904 pod imenom ,,Slavček". Samo štirje člani še živijo, ki so bili tedaj pri ustanovitvi in sicer tovariš Rainer, Schleicher, stari Režic in Mar-
tin iz Trebinja. Prav oni so dokaz, kako je društvo vršilo in izpolnilo svojo nalogo, da utrjuje narodno zavest med našim ljudstvom. Tovariš Rainer je poudaril, da so bili prav ljudski duhovniki tisti, ki so pred polstoletjem delali na prosvetnem področju in je omenil predvsem dekana Singerja, župnika Gabrona in še župnika Zablatnika iz št. Rja, medtem ko je župnik Dragaš«ik na Kostanja!) oral ledino in ustanovil cvetoče društvo visoko nad Vrbo. Toda tedaj je bilo še vse drugače, je dejal tovariš Rainer, ni še bilo tujskega prometa, in niso še prihajali tujci s tujo hesedo, tujo propagando in tujo miselnostjo. Pač pa so že tedaj učitelji zavestno začeli z razna-
POVEST 0 VELIKEM NAČRTU
ČETRTO POGLAVJE
OBLAST NAD VODO IN VETROM
1. česa nam je najprej treba?
Predvsem potrebujemo strojev. Potrebujemo jih za vsako delo, v Vsaki delavnici in tovarni.
Ako hočemo narediti stroj, moramo imeti najprej kovino.
Da poženemo stroj, nam je potrebna energija.
Kaj pa je energija in odkod naj jo vzamemo?
Povsod okrog nas je je dovolj. Sunek vetra je energija, slap je e-hergija. Poleno, ki ga vržeš v peč, je energija.
Veter, voda, premog, drva niso žive stvari, vendar jih moramo vper-Či v delo, moramo jih prisiliti, da ham vrte kolese strojev. V industrijskih napravah v področju Bakuja &oni veter vrtenice, ki dvigajo izpod zemlje nafto.
V Volhovstroju vrti voda kolesa Vodnih motorjev — turbin, turbine Pa ženejo stroje, ki proizvajajo električni tok. V vsaki lokomotivi
vre voda in jo izpreminja v paro, a para poganja bete parnih strojev.
Prva naša naloga je torej la, da dobimo energijo za naše stroje.
Kaj nam more dati veter?
V Voznosenski ulici v Moskvi stoji nenavadno poslopje. Ne bi bilo videti tako nenavadno, ako bi ne bilo visokega stolpa, ki se tišči poslopja na desni strani. Stolp je četve-rooglat, slep in skoraj brez oken. Na njem stoji drug stolp iz železnih pragov in z linami. Na vrhu tega drugega stolpa se sučejo nekakšne velike in nenavadne peruti, ki so podobne čudnemu aeroplanu. To je oddelek Centralnega aero-hidrološ-kega zavoda za motorje na veter. In predmet, ki se suče vrh stolpa, je nova vetrnica, ki jo preizkušu-jejo.
Ako bi postavili take vetrnice po vsej deželi, bi dobili več energije, kakor jo potrebuje danes vsa zemeljska krogla. Sčasoma pa se bo uporaba energije za večkrat povečala. Tedaj bodo postavili vetrnice
povsod kjer piha močan veter. Vsa dežela bo prepletena z mrežami električnih vodov. In vse električne centrale na veter bodo delale za to omrežje. Vetrnice pa bodo poraz-meščene v strogem redu kakor figure na šahovnici. Treba jih bo tako razmeriti, da ne bodo stolpi drug drugemu napoti. Zakaj veter ima svojo ceno, kakor ima svetloba svojo. Vetrnica, ki bi stala v veterni senci druge vetrnice, ne bi mogla delati. Postavili bodo tudi posebne centrale, ki bodo zbirale in hranile vetrno energijo. Take zaloge energije se bodo uporabile ob brezvetrnem vremenu.
To pa je naloga prihodnjih petletk. Sedajna petletka ima za začetek tole nalogo: zamenjati stare vaške, malo uporabne mline na veter z novimi vetrnicam.i V petih letih se mora zmogljivost vseh naših motorjev na veter dvigniti nad 500.000 konjskih sil.
3. Vojna z reko
Težko je podvreči si veter, a še težje je prisiliti vodo, da ti dela. V naši deželi imamo mnogo gorskih in ravninskih rek.
Te reke bi nam mogle dati 65 milijonov konjskih sil. Vendar pa ni lahko prisiliti reko k delu. človek se mora boriti z reko kakor krotitelj z divjo zverjo. Zadostuje, da se ne-
(Dalje p
rodovalnim delom. Lela 1908 je prvič padla beseda ,,Srb“ za vsakega zavednega Slovenca in mnogi je že tedaj dobil črno piko, ki je bila potem vzrok, da je bil med prvo svetovno vojno kot ,,PV“, politično osumljen, zasledovan in preganjen. Toda po prvi svetovni vojni so ponovno začeli in spet se je društveno življenje razgibalo, da nismo bili med zadnjimi na Koroškem. Kaj čuda zato, da so tudi iz Loge vesi morale zavedne družine v izseljenstvo, kjer smo prav tako nadaljevali s prosvetnim delom. Le kdor je sam doživel izseljeniško taborišče, ve, kaj pomeni in kakšno moč ima slovenska domača narodna pesem. Zato bi apeliral na našo mladino in predvsem na naše pevovodje, da jo gojijo tudi v bodoče z ljubeznijo, kakor so jo gojili naši stari, še prav posebno smo logaveščani lahko ponosni, da imamo v našem društvu strokovnjaka na tem področju, tovariša Pavleta Kernja"ka, katerega pesem je postala znana po vsej slovenski zemlji, a ne samo njegova pesem, temveč tudi njegov zbor, ki nas bo, to pričakujemo in upamo, kmalu spet razveselil s svojim nastopom.
Po tem orisu zgodovine društva je podal tovariš Maksi Kaki poročilo društva od zadnjega občnega zbora, nakar je govoril predsednik Prosvetne zveze dr. Franci Zvvitter, ki je v svojih besedah poudaril, da je sedaj prvenstvena naloga naše ljudske prosvete, da ohranjuje in jitrjuje slovensko narodno zavest med našim ljudstvom. Po krivičnem sklepu v Parizu je to delo še bolj važno in se bomo morali še bolj oprijeti kulturno-prosvetnega dela in je dolžnost vsakega Slovenca, da se vključi v to delo. če se že kdo noče politično udejstvovati, v prosvetnem društvu mora biti vsak član in je v društvu tudi prostora za vsakega poštenega Slovenca. Našo prosveto bomo gradili na izkušnje iz preteklosti, pri tem pa ne bomo in ne smemo prezreti najtežjega a hkrati najslavnejšega obdobja naše narodne zgodovine — narodnoosvobodilne borbe, ki je postavila vse naše narodno gledanje na nove osnove. V tesni povezanosti z matičnim narodom v domovini bomo nadaljevali z našim prosvetnim delom in črpali njegovo vsebino iz preteklosti in predvsem iz narodnoosvobodilne borbe.
Ko je potem nakazal konkretne naloge društva in omenil organizacijska vprašanja, gojitev pevske kulture, potrebo ureditve knjižnice in ustanovitve resničnega kulturnega središča z veliko dvorano, je končal s pozivom predvsem mladini, da naj nadaljuje z delom, ki so ga začeli stari v prav tako težkih in mogoče še težjih pogojih, kakor smo videli iz besed tovariša Rainerja. Po spominu umrlih prosvetašev in to Weissa pd. Repiča v Dvoru, Kuslernika in mlade tovarišice Martinove Olge je bil izvoljen novi odbor, ki bo vršil z vso vnemo kulturno-prosvetno delo v Logi vesi.
Predrzen napad
Tovariš Pošinger Herbert iz Glinj je bil v nedeljo, dne_8. t. m. na veselici v Doleh pri Borovljah. Po noči se je vračal domov. Na cesti iz Dol proti Borovljam so ga naenkrat ustavili trije moški in ga prisilili, da je moral stopiti s kolesa. Nato ga je začel eden, bil je to rajhovski DP-jevec Pavel Kubik, ki stanuje v Bajtišah, brez vzroka obdelovati s pestmi in psovati: ,,Poznam te, komunist si, vedno imaš nekaj proti meni". Pošinger se je seveda krepko branil in se mu je končno posrečilo, da se ga je znebil. Ostalih dveh ni poznal.
Spet in spet se ponavljajo primeri, ko pritepeni DP-jevci nemoteno in dejansko napadajo po dnevi in v okrilju temne noči naše mirne domačine na naši zemlji.
Očitno si oblast tako zamišlja enakopravnost koroških Slovencev. Istega mnenja pa so, kakor izgleda, tudi velesile, ker so vprašanje Slovenske Koroške ,,rešile" krivično, proti odločni in enodušni volji večine našega ljudstva.
Kdo) noj (rosimo umetno gnojilo - jeseni oli spomladi
Že zdaj v poznem poletju moramo misliti na nabavo in trošenje umetnih gnojil, če hočemo doseči primeren uspeh.
Delovanje in učinek tržnih oz. umetnih gnojil namreč nista odvisna samo od vrste gnojil, marveč prav tako tudi od časa trošenja. Ni vseeno, če trosimo gnojila v jeseni ali šele spomladi, čas trošenja je odvisen od vrste gnojila, od kakovosti zemlje, od množine padavin in od rastlinske vrste.
Vrsta umetnega gnojila in čas trošenja
1.	Apno: Apno dajmo na njive v. poznem poletju ali v jeseni, kajti imeti mora dovolj časa, da se temeljito pomeša z zemljo in da jo tudi razkisa. Apno mora zaorato oz. temeljito zabraniti. Tudi na travišča ga trosimo v navedenem času, dočim damo žgano apno na travnike in pašnike v pozni jeseni ali v začetku zime, ko je rast trav že ustavljena. Sicer je za travišča mnogo bolj prikladno ono žgano apno, ki smo ga pridejali kompostu, ko je ta dozoreval.
2.	Fosforna umetna gnojila. Pri
teh gnojilih%ii nevarnosti, da bi jih izprale padavine (dež, sneg), zato kažejo pri jesenskih kakor tudi pri jarih posevkih prav pogosto najzanesljivejši učinek, če jih trosimo v jeseni. To velja posebno za Tomaževo žlindro, kostno moko, pogosto pa tudi za superfosfat. V suhih legah trosimo superfosfat tudi za jare posevke že prav zgodaj in ne šele spo-
mladi, tik pred setvijo. Po možnosti napravimo to že pozimi. Samo v vlažnejših krajih trosimo superfosfat šele tik pred setvijo.
8. Kalijeva umetna gnojila. Kako uporabljamo kalijevo sol, smo precej podrobno pisali že v Slovenskem vestniku z dne 28. 5. t. 1. V suhih legah je učinek kalijeve soli tem boljši, čim prej jo trosimo. Za ozi-mine jo zato nekateri dajo že k pred-sadežu. Pri jarem žitu, pesi, krompirju, na travnikih deteljiščih in drugih posevkih deluje kalijeva sol v suhih legah čestokrat najbolje tedaj, če jo trosimo že v pozni jeseni. V vlažnejših legah s pogostimi padavinami, zlasti na lažjih zemljinah,
jo damo k jarinam zaradi nevarnosti izpiranja ob koncu zime oz. spomladi. Na travnike in pašnike pa trosimo kalijevo sol skupno s fosfornimi umetnimi gnojili, ne glede na vlažnost lege že v pozni jeseni, ker travniška ruša močno zmanjšuje nevarnost izpiranja in se travine korenine že v jeseni lahko založijo s kalijem.
4. Dušična umetna gnojila. Leta, predvsem razne solitre, trosimo zaradi nevarnosti izpiranja pretežno spomladi. V suhih legah pred setvijo, v vlažnejših krajih pa bolj kot glavno gnojilo. Za ozimine damo ta gnojila deloma (mogoče v tretjini) že v jeseni, prav tako za travišča in sadno drevje.
V ostalem naj vsak gospodar upošteva navodila, ki smo jih letos spomladi dali v posebni prilogi Slovenskega vestnika.
Kočuški
Kako podaljšamo življenjsko dobo lucerne in povečamo njen pridelek
Drobni nasveti
Prašič in voda. če se kakšnemu prašičku-ujetniku posreči, da ukane strogo gospodinjo in smukne iz hleva — kam se bo podal? Kje si bo izbral svoje letovišče? V prvo mlako je bo mahnil, bodisi da je to gnojnica ali katera koli druga voda. Samo da se hladi, kot pravijo, pa je zadovoljen. Seveda za njegovo zdravje ni vseeno, če se valja po gnojnici ali koplje v čisti vodi. Za plemenske prašiče bi morali imeti tekališče, kamor bi jih vsak dan spuščali, v tekališču po plitvo jamo z vodo. Jama naj bi bila po možnosti betonirana ali vsaj tlakovana in napravljena tako, da se voda lahko menja. — Kdor pa nima „ko-pališča" za prašiče, naj bi jih vsaj večkrat (lahko dnevno enkrat) opral s čisto, toda ne premrzlo vodo. Za zdravje in odpornost prašičev proti boleznim je taka kopel zelo koristna. V
Lucerno lahko preženemo, če jo pogosto kosimo, če kosimo lucerni-šče letno večkrat zaporedoma, preveč oslabimo lucernine rastline in mesto njih se razbohoti trava, posebno še, če ji nismo vsako drugo leto v jeseni gnojili na 1 ha 500 do 600 kg tomaževe žlindre in 200 do 300 kg kalijeve soli.
Posebno kvarno na razvoj lucerne vpliva, č« zadnji košnji v letu prehitro sledita ena drugi. Razdobje med zadnjo in predzadnjo košnjo mora namreč trajati 60 dni, ne samo 40 ali celo le 80 dni. V tem razdobju se namreč korenine lucerne založijo s hranilnimi snovmi za prihodnje leto in če je to razdobje krajše od 60 dni, se korenine ne morejo primerno okrepčati in pripraviti na zimo. Ni torej važno, kakor so trdili nekoč, da mora priti lucerna za ped visoka v zimo, nasprotno, prav nič ne škoduje, če izvršimo zadnjo košnjo nekoliko pozneje. Glavno je le, da razdobje med zadnjo in predzadnjo košnjo znaša 2 meseca.
Letna doba rasti lucerne traja n. pr. 160 dni. če smo to dobo doslej pri košnji razdeljevali v 3 obdobja in siceupo 80, 50 in 30 dni in ta obdobja sedaj porazdelimo v smislu novejših izkušenj in v smislu prej navedenih potreb v 60, 40 in 60 dni, lahko v prihodnjem letu z vso zanesljivostjo ugotovimo, kako se je lucerna — predpostavljeno, da smo ji tudi redno dajali umetna gnojila —, ki smo jo smatrali že za izgubljeno, okrepila in pomladila. Na ta način lahko rešimo Marsikatero lucernišče, i katerem Je že povsem prevladala
trava in so lucernine rastline že močno oslabele.
S tem pa ne podaljšamo samo življenjske dobe lucerne, marveč povečamo tudi letni pridelek za najmanj 20 do 30 met. stotov.
Trajno prepogosta košnja pomeni
torej uničevanje lucerne in znatno zmanjšanje donosnosti našega gospodarstva.
Ali se izplača pokladati sedaj poleti kravam močno krmo (oljne pogače, otrobi itd.)? Ob količkaj boljši zeleni krmi se izplača močna krmila pokladati le v resnici izredno dobrim molznicam. Sicer poletna zelena krma (trava, fura, detelja) vsebuje toliko beljakovin, in močna krmila ob zeleni krmi tako naglo gredo skozi prebavila, da se njihova uporaba poleti le redko kdaj izplača, če bi že dali odličnitn molznicam ob zeleni še močno krmo, se priporoča zjutraj in zvečer nakrmiti živali temeljito z zelenim, opoldne pa dati samo nekoliko močne krme.
Ali kaže šestletno lucernišče s francosko pahovko pustiti kot stalen travnik? Ako mešanica lucerne še kolikor toliko uspeva in če si hočemo prihraniti stroške za preoravanje in docela novo zasetev s travami, pre-branajmo lucernišče temeljito po< košnji približno sredi avgusta, sejemo dodatno travno mešanico vmes in. povaljamo. Glede mešanice se moramo predhodno posvetovati s strokovnjakom. V jeseni gnojimo s tomaže-vo žlindro (če je ne dobimo potem gnojimo s superfosfatom) in kalijevo soljo. Spomladi gnojimo z gnojnico. Število košenj do nadaljnjega naj ostane kakor pri lucerni, torej tri ali: štiri.
Nada ajda in debele
Po vsej pravici in resnici lahko rečemo ,,naša“ ajda, kajti nikjer je ne sejejo razmeroma toliko kot na Slovenskem Koroškem in v Sloveniji sploh. In skoraj bi lahko dejali, kjer raste ajda, tod so Slovenci. ,,Po Koroškem, po Kranjskem pa ajda
cveti----------“, so v svojih mladih
letih prepevali že naši očetje.
Praktično vzeto gre pri ajdi predvsem za — cvet. Nobeno žito ni tako občutljivo glede na razvoj cveta kot ajda. En dan prezgodaj ali prepozno sejana,1 pa jo osmodi „jug" ali pa zamori slana. Zato imajo kmetje skoraj vsake naše vasi že od nekdaj določen in preskušen dan, ob katerem jo sejejo. V okolici Dobrle vesi in zapadno od Beljaka jo morajo sejati okoli Sv. Aleša, ponekod že ob Sv Marjeti, v boroveljskem okraju se najbolj obnese ,,magdalenščina“, dočim so mi na Mačah zagotavljali, da se je lani najbolj obnesla ajda, ki so jo sejali ob Sv Jakobu.
Razen časa setve vplivajo na razvoj ajde tudi še drugi činitelji, n. pr. zagriojenost in godnost zemlje, vreme ob času setve itd. Zdi se mi pa, da vse premalo mislimo na daleko-sežen vpliv, ki ga imajo čebele na oploditev cvetja in s tem posredno
tudi na pridelek ajde. Saj en sam večji panj s 50.000 čebelami obleti in oplodi v enem dnevu po več milijonov ajdovih cvetov. Kadar je po več dni neprenehoma ob primerno' vlažni zemlji zadosti jutranje megle, ki ji potem sledi sonce, pravimo: letos pa bo ajda ,,dala“. Ob takem enakomerno lepem vremenu namreč čebele lahko neovirano letijo in oplodijo ajdovino cvetje, če pa je vreme močno spremenljivo, je let čebel lahko močno oviran in tako
znatno trpi oploditev in »eveda tudi
pridelek ajde. Novejše izkušnje prikazujejo, da zmorejo čebele leteti na dan, kakor je pač vreme, od 100 m do 6 km. Zato ni samo važno, da je ob cvetoči ajdi zadostno število če-belnih panjev, marveč še važnejše je, da so panji zadosti blizu pašišča. Zelo poučen je naslednji znanstveni poskus in ugotovitev:
Zato torej čebelne panje čim bliže
k cvetočim ajdovim posevkom!
Zakaj sem se danes spravil na čebele, čeprav nisem čebelar, se bo mogoče kdo vprašal. Zato pač, ker sem doma v spodnjem Rožu, kjer je mogoče 70 odstotkov vseh posestnikov tudi čebelarjev. Kočuški.
V O RA N C i
A i, jL
ii 11
POŽGANICA
Temu Lušinu se nekega jesenskega jutra ni bilo treba prebuditi, ker namreč sploh ni bil zaspal. Pozno ponoči je prišel iz Prevalj s polno glavo takih misli, ki mu niso še nikoli rojile po glavi. Potem se je vso noč premetaval po postelji.
Prokleti prevrat! — Konec vojne! Ljudje božji, kdo pa ima kaj proti temu, če je vojne konec?
Kdo je sploh mislil, da bo vojna trajala cela štiri leta? Nekaj mesecev, leto dni kvečemu, to bi ravno zadostovalo, da bi se ljudje malo zastra-šili, kajti bili so že preobjestni . . . In zdaj tak konec! . . .
Dva dni se je drosa znašal nad trgovci. On — Lušin je imel sicer še srečo. — To pa najbrže le zaradi stranske lege svojega dvora. Toda
Lušin, ki je imel dober nos za vse, je tudi pravilno vohal: viharja še ni konec, lahko še izbruhne in pomete tudi z njim ... In še kako pomete! Kri mu je udarila v glavo, ko se je spomnil svojih lepo urejenih hlevov, svojih skladišč- Njegova družina je sicer disciplinirana, le konjar Voran je včeraj izostal ves dan in se vrnil od nekod pijan. Družina ga ne skrbi toliko, toda drosa in o-kolica ...
Lušin je vedel, da ga ljudje mrzijo in da bi ga najrajši v žlici vode utopili. Nehote mu je venomer stopal pred oči Gnida . . . čimbolj se je otepaval njegove vsiljive prikazni, tembolj trdovratno se je vra-čala.
Tri dni ni šel nikamor. Medtem
se je prvi val uboge gmajne ugnal.
S prijetnim občutkom je prisluhnil da je v Guštanju ustanovljena garda za mir in red. To je že nekaj! Vendar je še ostal doma, Potem se je s prav tako prijetnim občutkom dovzel, da je narodna straža prevzela najprej oblast v Guštanju, potem na Prevaljah, potem drugod.
Lušin ni bil človek,ki bi čepel doma in čakal, da pride, kar ima priti. Povsod je imel razpredene svoje mreže in čez nekaj dni temeljitega tuhtanja je začel pitati za eno izmed niti tistih svojih mrež . - .
Včeraj je poklical v svoj mlin Katro, ženo fužinarja Ožepa. Ožep ni bil bogve kakšen delavski voditelj, toda bil je odbornik organizacije in je nekaj veljal. Kolikor pa ni veljal on, je veljala njegova žena, lepa Katra. Poznal jo je že dolgo, ker je bila pred možitvijo za deklo pri njem. Toda potem je pozabil nanjo in šele med vojno sta se spet srečala, ko je bila Katra že mati dveh otrok.
Najprej ga je cafuta pustila celo uro čakati. To je bilo že sumljivo. Potem pa je le prišla . . .
Lušin je bil v svojem mlinu najbolj varen; njegov mlinar Folt je bil
zabit, kosmat samec, ki ni videl drugega kot to, kar je otipal. Toda Lušin se je kruto motil. Slutil ni, da se je ta kosmata^mlinarska duša vsa-kikrat,- ko so se zaprla skladiščna vrata, po prstih priplazil do njih, se neslišno pripognila h klučavnici in negibno kukala skoznjo . . . Lušin. nfslutil, da ga kosmatinec opazuje, kako je najprej potrepljal obliknje-no ženo po bedrih, potem po prsih, kako se je Katra na videz otepala in tem kazala bele zobe, kako je potem zakrilila z rokami in — kako je ta mali okrogli možicelj zgrabil in jo v vrtincu odnesel nekam v kot skladišča, kamor se skozi ključavnico ni moglo več videti . . . Lušin ni mogel vedeti, kako se je ta kosmatinec vsa-kikrat tiho pobral od vrat in se samozadovoljno režal, da so se mu beli zobje blesteli skozi kosmatijo . . .
(Dalje)
HiiiiuiiiiuiiiiiiiiimiiiiiiiiHiHiiiiiiiiimiiiiiiiii!iiiiiiiHiHmiiiiuiiiiiHiiintitiT,iiiiiiiiiiimit Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10, telefon 1624/4; za vsebino odgovarja: France Košutnik. Tiska: Robitschek & Co., Wien VIII., HernalsergOrte, 20. — Dopisi naj se poSiljajo na naslov: Kla. genfurt 2, Poitschlieftfach 17.
MM—...................mm.......