original scientific article UDC UDK 811.163.6'282'373.23 received: 2013-09-18 ZASNOVA VSESLOVENSKEGA SLOVARJA NAREČNIH HIŠNIH IN LEDINSKIH IMEN Jožica ŠKOFIC Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 4 Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, SI-6000 Koper, Titov trg 5 e-mail: guzej@zrc-sazu.si IZVLEČEK V prispevku je na kratko predstavljena metodologija zbiranja in zapisovanja narečnih hišnih in ledinskih imen, ki so pomemben del nematerialne/žive kulturne dediščine. Izpostavljena so načela poknjiževanja teh zemljepisnih lastnih imen in posebej pravopisna problematičnost predložnih nenaselbinskih lastnih imen in predlagana rešitev tega vprašanja. V nadaljevanju je (na osnovi gorenjskega gradiva) predstavljena zasnova slovarja slovenskih narečnih hišnih in ledinskih imen ter struktura takega slovarja in mikrostruktura posameznega geselskega članka. Ključne besede: narečni slovar, zemljepisna lastna imena, hišna imena, ledinska imena, mikrotoponimija, pravopis, poknjiženje, gorenjsko narečje IMPOSTAZIONE DEL DIZIONARIO SLOVENO DEI NOMI FAMILIARI DIALETTALI E DEI TOPONIMI DIALETTALI SINTESI Il contributo presenta in breve la metodologia di raccolta e trascrizione dei nomi familiari dialettali e dei toponimi che sono una parte importante del patrimonio culturale immateriale/vivo. Vengono messi in evidenza i principi della conformita alla lingua letteraria dei nomi geografici propri, in specifico la problematicitä dell'ortografia dei nomi preposizionali di luoghi disabitati e viene anche proposta una soluzione a questo problema. In seguito vengono presentate (in base al materiale della regione dell'Alta Carniola) una possibile impostazione di un dizionario di nomi familiari sloveni in dialetto e di toponimi, la struttura del dizionario e la microstruttura di ogni singola voce. Parole chiave: dizionario dialettale, nomi geografici propri, nomi familiari, toponimi, microtoponimia, ortografia, conformita alla lingua dialettale, dialetto dell'Alta Carniola UVOD1 V zadnjem času vznika vedno več bolj ali manj strokovnih raziskav slovenske žive kulturne dediščine, kamor spadajo tudi narečna poimenovanja, in sicer ne le v okviru jezikoslovja (npr. Šekli, 2008; Škofic, 2007, 2009; Koletnik, 2007, 2008), ampak tudi med raziskovalci drugih strok (etnografije, zgodovine, geografije ...) in med različnimi ljubiteljskimi zbiralci. Nekatere akcije zbiranja zemljepisnoimenske dediščine potekajo usklajeno na širšem geografskem območju in s strokovno pomočjo jezikoslovcev, npr. v projektih FLU-LED (Kulturni portal hišnih in ledinskih imen) na Koroškem in Gorenjskem (Klinar, 2012) ter Nomen vulgare na Gorenjskem (Škofic, 2011), druge so rezultat domoljubne in kulturnozgodovinske zavesti posameznikov, ki želijo nekaj tovrstnega bogastva ohraniti za prihajajoče rodove. Ti zbiratelji se pogosto združujejo v društva (tako npr. pri Slovenskem rodoslovnem društvu2 že več let poteka akcija zbiranja priimkov in hišnih imen)3 ali se srečujejo v okviru posameznih projektov (npr. ob zbiranju ledinskih imen v Triglavskem narodnem parku),4 še pogosteje žal ostajajo nepovezani in vsak s svojo metodologijo zbiranja, izpisovanja iz zgodovinskih dokumentov, transkri-biranja in tudi interpretacije zbranega gradiva. Med najbolj metodološko domišljene zbirke hišnih in ledinskih imen je mogoče uvrstiti študentske diplomske naloge s področja slovenske dialektologije oz. primerjalnega slovanskega jezikoslovja5 in prav te bi lahko bile model za leksikografsko predstavitev hišnih in ledinskih imen, ki jih zbirajo tudi posamezni učitelji in njihovi učenci v različnih osnovnošolskih in srednješolskih projektih. V nadaljevanju bo zato predstavljena ideja za zasnovo slovarja tovrstnih zemljepisnih imen tako za neko mikroregijo (npr. za posamezni kraj, faro, šolski okoliš ...) kot kasneje za vseslovenski slovar hišnih in ledinskih imen. Zbiranje in zapisovanje narečnih imen Zbiranje hišnih in ledinskih imen je preplet terenskega in kabinetnega dela. Le-to zajema pregled virov - od že urejenih (morda objavljenih) zbirk do izpisa imen iz zgodovinskih dokumentov, kot so zemljevidi ter zemljiške in župnijske knjige: Franciscejski kataster iz leta 1827 (FK 1827), Reambulančni kataster iz leta 1868 (RK 1868), Status animarum (SA) itd. Pri terenskem delu je najpomembnejša izbira informatorja: v dialektologiji velja, da je najboljši informator starejši domačin, ki dobro govori domače narečje in pozna domače okolje in ljudi ter njihov način življenja. Domače okolje in torej tudi poimenovanja zanj (ledin-ska imena) navadno najbolje poznajo kmetje in njihove družine, gozdni delavci, lovci in ribiči ..., medtem ko hišna imena lahko dobro poznajo tudi drugi domačini. Vsa zbrana imena je treba preveriti pri več domačinih. Za jezikoslovno obravnavo domačih, tj. narečnih hišnih imen je najpomembnejša natančna fonetična transkripcija njihovega narečnega izgovora z naglasom vred, kar skupaj z zgodovinskimi viri in morebitnimi pojasnili domačinov (včasih tudi z ljudskimi etimologijami) omogoča pravilno poknjižitev, rekonstrukcijo/ morfemizacijo in tudi razlago (motivacije nastanka in etimologije) vsakega imena. Znanstvene dialektološke fonetične transkripcije nevešči zapisovalci (npr. učenci osnovnih in srednjih šol) imena lahko zapišejo v poenostavljeni narečni transkripciji, tj. s črkami knjižne abecede in znakom za polglasnik (onemelih samoglasnikov se ne piše ali kako drugače označuje) ter z oznako jakostnega naglasa (mesto naglasa ter kvantiteta in kvaliteta naglašenih samoglasnikov). Čim natančneje morajo biti zapisani tudi morebitni dvoglasniki in iz-govorne posebnosti drugih narečnih fonemov (izbrani znak mora biti dosledno rabljen, njegova fonetična vrednost pa natančno pojasnjena v spremljajočih dokumentih). Pomembno je, da so vsa imena tudi zvočno dokumentirana v več slovničnih oblikah, tj. vsaj v ime-novalniku, rodilniku in mestniku (in če je le mogoče s sobesedilom). Dosleden fonetični zapis imen omogoča jezikoslovcem fonološko-morfološko analizo in s tem etimoško--zgodovinsko ali glasovno-pravopisno poknjiževanje imen ter primerjavo med njihovimi krajevnimi različicami, ki jih je šele tako mogoče predstaviti tudi leksi-kografsko. Problematičnost poknjiževanja narečnih hišnih in ledinskih imen Potreba po poknjiževanju narečnih toponimov in zapisovanju uradnih »slovenskih imenskih oblik/../, se je okrepila z uvedbo slovenskih deželnih zakonov [...], prav tako tudi z razvijanjem publicistike, znanosti in sploh slovenskega javnega življenja [...]« (Šivic-Dular, 1 Osnutek članka je bil med drugim predstavljen na simpoziju Slovenski dialekti v stiku 5 v Kopru maja 2011 in na Slovenskem slavističnem kongresu v Novi Gorici oktobra 2013 (na okrogli mizi o slovaropisju). 2 O tem na http://www2.arnes.si/~rzjtopl/rod/drustvo/predst.htm. 3 Urejeno gradivo je dostopno na http://www.genealogy.si/srdindex/A01.html, Leksikon priimkov pa na http://www.rodoslovje.com/ oz. na http://www2.arnes.si/~rzjtopl/rod/rod.htm. 4 O tem npr. na: http://www.tnp.si/prireditve/termin/sreanje_ljubiteljev_poznavalcev_in_zbiralcev_ledinskih_imen/; http://www.tnp.si/im-ages/uploads/Svet_pod_Triglavom_8.pdf (str. 11) itd. 5 Npr.: Tanja Mirtič: Lastno imenje vasi Dolnje in Gorenje Mraševo: diplomsko delo, Ljubljana: FF, 2010, ter Ledinska imena vasi Dolnje in Gorenje Mraševo. Jezikoslovni zapiski, 2012, 18, št. 1, str. 71-87; Maruša Obreza: Ledinska in hišna imena v vasi Selšček: diplomsko delo, Ljubljana: FF, 2012; Metod Čepar: Ledinska in hišna imena v vasi Barka v Brkinih: diplomsko delo, Ljubljana: FF, 2009. 1989, 83), tj. v drugi polovici 19. stoletja. Zapisovalci so pravilnost imenske oblike razumeli na dva načina: a) pravilna je tista oblika, ki izhaja povsem iz narečne in je zapisana fonološko; b) pravilna je tista oblika, ki je raznarečena po etimološko-zgodovinskem načelu zapisovanja morfemov, tj. za zemljepisna imena se zahteva enako razmerje, kot sicer velja med knjižno in narečno imensko obliko (Šivic-Dular, 1989, 83). Posledica tako različnega pojmovanja »posameznih redaktorjev glede narave in obsega knjiženja zemljepisnih imen« (Šivic--Dular, 1988, 4) je tudi neenotnost in nedoslednost teh standardiziranih zapisov, ki nihajo od bolj ali manj narečnega do poknjiženega na vseh jezikovnih ravninah. Danes kot knjižno obliko jezikoslovci razumejo »obliko, skladno s korpusom prvin in pravil o njihovem povezovanju na glasovno-naglasni, pravopisni, oblikoslovni, besedotvorni in skladenjski ravnini, kakor se je sčasoma izkristaliziral v knjižnem jeziku sploh [...]« in ker »čisto narečne imenske oblike zunaj avtentičnega jezikovnega okolja (krajevnega govora) sploh ni mogoče ohraniti, /... je .../ poknjiženje zemljepisnega imena za splošno/ javno rabo tudi po tej plati najbolj racionalna možnost za vse govorce in pisce slovenskega jezikovnega prostora.« (Šivic-Dular, 1988, 6). Ob različnih načelih in problemih poknjiževanja zemljepisnih imen na vseh jezikovnih ravninah se avtorica sprašuje, »do katere meje so jezikovnozgodovinski posegi v morfemsko obliko zemljepisnih imen dopustni oz. mogoči, kadar ne obstaja jasna in živa občnoimenska vzporednica«, in poudarja, da bi bilo uveljavljanje le glasovnega knjiženja primerno le »v vseh etimološko nejasnih ali morfemsko nejasno razvidnih primerih« (Šivic-Dular, 1988, 12).6 Ob tem je treba »/.../ pri etimologiji imen predvsem paziti: treba je do zadnjih podrobnosti poznati narečje in pokrajino, kjer so imena, ki jih raziskujemo, ter zbrati čim več primerov (tudi iz drugih dežel). Prav tako je treba poznati zgodovino kraja, zgodovinske dokumente. Pogosto so lahko odločilne drobne narečne posebnosti /.../« (Čop, 2007, 117). Kljub domišljenim teoretičnim načelom poknjiževanja narečnih imen v praksi pogosto prihaja do dvomov, kako in do katere stopnje poknjiževati. V projektu FLU-LED sta bili sprejeti naslednji načeli poknjiževanja domačih, tj. narečnih zemljepisnih imen: - hišna imena (HI) z izrazito identifikacijsko funkcijo naj bi bila poknjižena samo glasovno-pravopisno, čeprav je njihov izvor popolnoma jasen,7 saj bi se z etimo- loško-zgodovinskim poknjiženjem preveč oddaljila od dejanske rabe in bi tako za svoje nosilce postala neprepoznavna (torej so le zapisana s črkami za foneme, ki v knjižnem jeziku ustrezajo narečni fonetični podobi imena, npr. [Y] ^ g, [?] ^ k, [x] ^ h, [t'] ^ č, [l'] ^ /j, [u] ^ v, [b] ^ b, [a] ^ e, diftongi ^ ustrezni monoftongi itd.). Sklonske končnice in besedotvorna obrazila zadnje imenotvorne stopnje (tj. neimenotvornopodstavne oblike), npr. svojilni pridevniki iz hišnih imen na -ov/-ev, pa so zaradi medsebojne/mednarečne primerljivosti imen usklajena s knjižnim jezikom; tako se npr. načeloma ne poknjižuje (večine) glasoslovnih narečnih razvojev, čeprav so (vsaj jezikoslovcu) lahko zelo očitni, včasih pa so jih tudi nosilci sami v pisni obliki vajeni poknjiževati (npr. na družinskih nagrobnikih). - ledinska imena (LI) se večinoma uporabljajo na širšem zemljepisnem prostoru, zato naj bi se, če je njihov izvor jasen, poknjižila skladno z etimološko-zgodovinskim načelom, ki v slovenščini upošteva rekonstruirano pra-slovansko morfemsko sestavljenost imena iz korena in različnih besedotvornih obrazil ter zgodovinsko utemeljeno izrazno kodifikacijo slovenskega knjižnega jezika, gre torej za knjiženje na vseh ravninah jezikovnega sistema. Praksa zapisovanja nenaselbinskih zemljepisnih lastnih imen, zlasti mikrotoponimov, kaže, da domačini/narečni govorci težko sprejemajo kakršnokoli etimološko-zgo-dovinsko utemeljeno poknjiževanje, zato so »poenostavljeni zapisi« narečnih imen s črkami knjižne abecede vedno bolj pogosti tudi v formalnih/javnih položajih (npr. imena objektov ob/na avtocestah). Kaže, da je s funkcijskega (identifikacijskega) stališča problematično predvsem poknjiževanje ledinskih imen, ki se uporabljajo samo na nekem mikroprostoru, t. i. »endemitov«, ki jih (razen za jezikoslovne raziskave) ni smiselno poknjiževati drugače kot glasovno-pravopisno. V narečnih imenih je razhajanje med glasovno-pra-vopisno in etimološko-zgodovinsko različico poknji-ženja zaradi različnih narečnih glasoslovnih (in obli-koslovnih) razvojev lahko zelo veliko in zato posebej problematično za identifikacijo. Nekaj primerov zapisov hišnih imen iz gorenjskega narečnega okolja, ki bi jih različno poknjiževali po glasovno-pravopisnem ali zgodovinsko-etimološkem načelu (v letih 2009-2013 je bilo v akciji RAGOR-ja8 zbranih okrog 4000 hišnih imen, vsa so zapisana v poenostavljeni narečni obliki in poskusno poknjižena):9 Povzeto po Škofic 2009. Tak primer je npr. HI [par vö:k] v Smokuču, ki ga v skladu z glasovno-pravopisnim načelom poknjižimo v Pri Voku, etimološko-zgodo-vinsko poknjiženo pa bi bilo Pri Volku, kar ob gorenjskih narečnih glasovnih razvojih (1: > g:/ > o:u > o:) potrjuje tudi tvorjenka za gospodinjo, tj. Voku/a (< vo/ku/ja). Podoben je primer HI iz Dvorij [par 6:rva], ki se ga v skladu z glasovno-pravopisnim načelom poknjiži v Pri Orvu, etimološko-zgodovinsko poknjiženo pa bi bilo Pri Or/u, kar ob gorenjskih narečnih glasovnih razvojih (švapanje) potrjuje tudi tvorjenka za gospodinjo, tj. Or/fca (ob poimenovanju za gospodarja Oru (< orel)). http://www.ragor.si/. (Dostop 9. 8. 2013.) Vodja projektov in avtor zapisov je Klemen Klinar, RAGOR, Jesenice; Jožica Škofic pregleduje narečne zapise in svetuje pri njihovem poknjiževanju. Slika 1: Knjižice Kako se pri vas reče? Booklets Kako se pri vas reče? (Fotografija: J. Škofic) - narečne soglasniške asimilacije in disimilacije v glasovno-pravopisno poknjiženi obliki hišnega imena načeloma ostanejo, saj močno sooblikujejo njegovo izrazno podobo: - načeloma se poknjižijo le asimilacije po zvenečno-sti, zlasti če jih podpira vsaj ena živa oblika imena, torej nar. [par pr^:mošk] s pridevnikom [pr^:moškou], se, ker je živa nar. oblika za gospodarja [pr^:mož^k],10 poknjiži v Pri Primožku, ne *Pri Primošku-/^ - bolj problematična so poimenovanja, ki v osnovni obliki izkazujejo asimilacijo po mestu izgovora: nar. [par ma:šk] bi načeloma lahko poknjižili v Pri Mašku (upoštevaje narečno asimilacijo -čk- > -šk-), a ker je izpričano narečno poimenovanje gospodarja v obliki Mačak (ne *Mašk, čeprav Miška in Ma-škov), se zdi smiselno ime poknjižiti v neasimilirani obliki, torej Pri Mačku (saj je taka oblika v zavesti nosilcev prav zaradi poimenovanja gospodarja še živa); - prav tako je (s stališča vseslovenskega narečnega slovarja HI) problematična stopnja poknjiženja pri imenih, ki se v različnih krajih (lahko v okviru istega narečja) pojavljajo v različnih oblikah: nar. [par bi:sco] je tako glede na gospodarjevo poimenovanje mogoče poknjižiti v Pri Biscu - HI v Bohinjski Če-šnjici (ker B^sc - z narečno asimilacijo -dc- > -tc- > -sc- po onemitvi ponaglasnega i) ali Pri Bidcu - HI v Zgornjih Gorjah (ker B^d^c, brez onemitve ponaglasnega i) - obakrat z žensko obliko B^hka in pridevnikom Bfščov (ter zgodovinsko dokumentiranim zapisom Widitz, kar bi etimološko-zgodovinsko po-knjiženo dalo HI Pri Vidcu); - švapanje: nar. [par va:učarja] se glasovno-pravopi-sno poknjiži v obliko Pri Vavčarju in ne v Pri Lavtižarju, čeprav je zgodovinsko izpričana oblika Lautischer brez švapanja in onemitve ponaglasnega i in posledične asi-miliacije tž > tš > č, ali nar. [par mva:karjo], ki ga kljub očitni poimenovalni motivaciji (mlakar 'kdor je pri/v mlaki') ne poknjižimo v Pri Mlakarju, ampak v Pri Mva-karju - HI v Bohinjski Češnjici; nar. [par kofu:tarjo] pa tako ne poknjižimo v Pri Klofutarju, ampak v Pri Kofutar-ju - HI v Krnici. - protetični v- pri glasovno-pravopisnem poknjiže-nju ohranjamo kljub očitni poimenovalni motivaciji: nar. [par vore:xarjo] - HI v Srednji vasi v Bohinju poknjižimo v Pri Voreharju, ne Pri Oreharju; nar. [par vu:rščo] - HI v Srednji vasi v Bohinju poknjižimo v Pri Vuršču, ne Pri Uršču ali celo v Pri Uršiču; - narečna depalatalizacija h in I (otrditev) se načeloma upošteva tudi v glasovno-pravopisno poknjiženi različici imena, čeprav bi po etimološko-zgodovinskem načelu morali zapisati palatalni element, torej nar. [par bohi:nc] glasovno-pravopisno poknjižimo v HI Pri Bohincu - HI v Podbrezjah, Breznici, Smokuču in na Ovsi-šah, namesto Pri Bohinjcu, nar. [par poklu:karjo] pa v Pri Poklukarju - HI v Krnici, namesto v Pri Pokljukarju; enako velja za imena s pripono -elj, nar. [-al], ki pri pregibanju osnovo podaljšujejo z -n-: nar. [par m^:kal'no] - HI v Bohinjski Češnjici oz. [par m^:kalno] - HI v Zgornjih Gorjah poknjižimo skladno z narečnim izgovorom, torej v Bohinju Pri Mikeljnu, v Gorjah pa Pri Mikelnu;^^ - preglas v imenotvornopodstavnih oblikah se po glasovno-pravopisnem načelu ne poknjižuje: nar. [par andre:jouc] - HI v Strahinju, Savici, na Poljšici pri Podnartu, naj bi se torej poknjižilo v Pri Andrejovcu in ne Pri Andrejevcu, čeprav se preglas upošteva v priponah tvorjenk iz tega imena, npr. Andrejovč-ev, nar. [andre:joučou]; - bolj kot soglasniški narečni odrazi so za glasov-no-pravopisno poknjiževanje lahko problematični sa-moglasniški refleksi, in sicer predvsem zaradi narečne samoglasniške redukcije: - polglasnik se v glasovno-pravopisno poknjiženi obliki zapisuje s črko e: nar. [par me:talnik] - HI na Mišačah glasovno-pravopisno poknjižimo v Pri Metelniku, nar. [par fe:stangarja] - HI v Podnartu v Pri Festengarju, nar. [par makata:inarjo] oz. [par maxta:inarja] - različici istega HI na Kupljeniku v Pri Meketajnarju oz. Pri Mehtajnarju, nar. [par bat'co] -HI v Spodnjih Gorjah v Pri Betcu, nar. [par bac'na] - HI v Peračici v Pri Becnu, nar. [par maše:uco] - HI v Sebenjah v Pri Meševcu itd.; 10 Ime ima označen jakostni naglas, v oglatih oklepajih je zapisan narečni izgovor s tonemskim naglasom. 11 V praksi se je celo tak »poseg« večkrat izkazal kot nesprejemljiv za nosilce imena. 12 Izjemoma se (zaradi identifikacijske funkcije) palatalni element v glasovno-pravopisno poknjiženi različici rekonstruira, če je hišno ime enako dokumentiranemu priimku sedanjega ali nekdanjega gospodarja, npr. Pri Cvenkeljnu, nar. [par cve:nkalna] - HI v Peračici. - tudi če je na podlagi zgodovinskih virov ali drugih narečnih oblik imena mogoče rekonstruirati oslabeli samoglasnik, se v skladu z glasovno-pra-vopisnim načelom poknjiževanja tak polglasnik zapisuje s črko e, torej se nar. [par j^št^:n] - HI na Spodnji Dobravi poknjiži v Pri Ještinu in ne v Pri Juštinu, nar. [par m8kva:užouc] - HI v Lipnici pa se v skladu z narečnim izgovorom poknjiži v Pri Mekvavžovcu in ne v Pri Mikvavžovcu; - polglasnika pred r v glasovno-pravopisno poknji-ženi obliki imena ne zapisujemo, npr. Pri Nabrneku, nar. [par na:b8rnek] - HI v Velesovem, Pri Žihrnu, nar. [par ž^:haran] - HI v Mavčičah; - če zapis brez črke e za polglasnik pred r oz. s črko e pred drugim soglasnikom ne omogoča pravilnega branja imena, se ime zapiše drugače, torej ne npr. *Pri Brenkarju, ampak Pri Brnkarju [par b3:rankarjo]13 - HI v Krnici; - polglasnik pred r se z e-jem izjemoma zapiše tudi, ko je lastno ime (živi) priimek, pisan na tak način (npr. Pri Cimpermanu, nar. [par ci:mparman] - HI na Zgornji Dobravi)14 ali ko je v knjižnem jeziku uveljavljen tak zapis (npr. Pri Štajercu, nar. [par šta:jarca] - HI v Spodnjih Gorjah, Pri Majerčku, nar. [par ma:jarčk] - HI na Črnivcu, Pri Cašperčku [par ga:šparčka] - HI v Čadovljah); - onemelih samoglasnikov v osnovi imena po gla-sovno-pravopisnem načelu v poknjiženi obliki ne pišemo, torej nar. [par pš'ca] - HI na Spodnji Dobravi poknjižimo v Pri Pšcu; - pogosta pripona gorenjskih hišnih imen je -nik, ki pa je večinoma oslabela v -nek ali -ank: glasovno--pravopisno je nar. [par ma:snek] - HI na Prezrenjah torej mogoče poknjižiti zgolj v Pri Masneku (po eti-mološko-zgodovinskem načelu bi pripono, upoštevajoč narečno slabljenje ponaglasnega -i-, poknjižili v Pri Masniku); obliko s polglasnikom pred zvočnikom kot posledico onemitve nenaglašenega samoglasnika za njim pa glasovno-pravopisno poknjižimo s črko e za polglasnik, torej nar. [par kori:tank] - HI v Sidražu v Pri Koritenku (po etimološko-zgodovinskem načelu pa bi pripono, upoštevajoč narečno slabljenje ponaglasnega -i-, rekonstruirali v Pri Koritniku); - v narečno pripono -njekf-njak je lahko oslabela pripona -njak, ki ob le glasovno-pravopisnem knjiženju ohranja zapis z -e-: tako nar. [par li:znjak] - HI v Kranjski Gori poknjižimo v Pri Liznjeku (etimološko--zgodovinsko gre za pripono -njak, torej Pri Liznjaku); - podobno ravnamo tudi ob oslabitvi samoglasnika v drugih priponah, npr. ime s pripono -ič v nar. [par kna:falč] Slika 2: Tablica s hišnim imenom Pr Vaznk v Bodeščah Tablet with house-name Pr Vaznk in Bodešče (Fotografija: J. Škofic) - HI v Spodnjih Gorjah glasovno pravopisno poknjižimo v Pri Knafelču, etimološko-zgodovinsko pa v Pri Knafli-ču; - onemele končnice se rekonstruirajo oz. poknjižijo tudi v glasovno-pravopisnem knjiženju: nar. [par ča:čk] - HI na Srednji Dobravi v Pri Čačku.15 V projektih zbiranja starih hišnih imen, ki jih vodi RA-GOR (Kako se pri vas reče? 2009/2010, Spoznajmo stara hišna imena 2010/2011 in Nomen vulgare 2012/2013), poknjiženje hišnih imen nekoliko bolj sledi etimološko-zgodovinskemu načelu, vendar le do te mere, da je ime še prepoznavno laičnemu (tj. nejezikoslovno izobraženemu) bralcu oz. se nosilec s tako poknjiženim imenom še lahko identificira. »Poenostavljeni narečni zapis«, ki je zapisan na glinenih tablah, s katerimi so nanovo opremljene hiše, zgrajene pred 2. svetovno vojno, je (z izjemo polglasnika) pravzaprav (že predstavljena) glasovno-pravopisna poknjižitev imena, v kateri pa: - je polglasnik vedno zapisan z znakom a namesto s »knjižnim« e, in sicer tako v osnovi kot končnici imena, npr.: HI Pr Kvandra v Nošah, HI Pr Mahlet v Trsteniku, HI Pr Ukovah na Bregu ob Savi, Pr Ta Spodnjamo Cnarjo v Srednji vasi v Bohinju itd.; - pravilo ne velja pred zvočnikom (torej tudi ne v predlogu [par], ki se ga glasovno-pravopisno poknjiži v pr), če branje ne povzroča dvoumnosti, npr.: HI Pr Frjano v Spodnjih Lazah, HI Pr Crfžlno v Smokuču, HI Pr Malnskah v Podreči, Par Štmpfharja v Praprotni Polici); - oslabela/onemela končnica ni rekonstruirana, ampak zapisana po živem izgovoru (kot -0/-u/-e/-o/-a); 13 Po etimološko-zgodovinskem načelu poknjiženja bi bilo to ime mogoče poknjižiti v Pri Brnikarju (z rekonstrukcijo onemelega ponaglasnega i). 14 Priimki so v hišnih imenih ohranjeni zelo redko; priimek lastnika te domačije je npr. Frelih. 15 Glej še druge navedene primere. Za t. i. »poknjiženo različico«, ki sledi bolj etimolo-ško-zgodovinskemu načelu poknjiževanja, pa je bil pri tem projektu sprejet dogovor, da: - se onemeli samoglasniki rekonstruirajo: - redukcija samoglasnikov se npr. opušča v končnici imena in v predlogu pri, kjer se zapiše polni samoglasnik tako kot v knjižnem jeziku; - po tem načelu se tudi očitno onemeli/oslabeli samoglasniki ob r sredi imena (tj. v besedotvorni podstavi) morajo rekonstruirati, torej se nar. [par andsrjäin] - HI v Tupaličah poknjiži v Pri Andrijanu (ne Pri Andrjanu), enako tudi nar. [par 8rpe:to] - HI v Mužah, ki se poknjiži v Pri Repetu (ne Pri Rpetu), zlasti če to podpira tudi zgodovinsko dokumentirano ime (npr. Reppe); - v priponah sledimo glasovno-pravopisnemu knjiženju (torej se nar. [par ä:itčo] - HI v Bohinjski Če-šnjici poknjiži v Pri Ajdču, nar. [par alu:šnek] - HI v Lužah pa se poknjiži v Pri Alušneku); samoglasnik v priponi (npr. v -nik) rekonstruiramo iz polglasnika samo v primeru, če se je ta razvil ob zvočniku zaradi onemitve sledečega samoglasnika (nar. [-a^k], npr. v nar. [par pot0:čank] - HI na Češnjici pri Kropi torej poknjižimo v Pri Potočniku); - glede preglasa sledimo glasovno-pravopisnemu načelu knjiženja (nar. [par ju:rjouc] se tako poknjiži v Pri Jurjovcu - HI na Zgornji Dobravi); - glede švapanja ter otrditve I in h sledimo glasovno--pravopisnemu načelu knjiženja (torej ne etimologizi-ramo, zlasti če bi s tem ime postalo identifikacijsko neprepoznavno; tako se torej nar. [par u:k] - HI na Zgornji Dobravi tu poknjiži v Pri Uku in ne Pri Luku; nar. [par kregu:lčka] - HI v Bregu ob Kokri se poknjiži v Pri Kre-gulčku itd.) - švapanje se izjemoma opušča le v besedah, splošno znanih tudi v knjižnem jeziku, in sicer le v pred-končniški poziciji (nar. [par k6:zva] - HI v Potočah se tako poknjiži v Pri Kozlu), nar. [par kra:lo] - HI v Doslovčah se poknjiži v Pri Kralju, nar. [par ksrh'la] - HI v Olševku se poknjiži v Pri Krhlju itd.; nar. [par a:nzalna] - HI v Tupaličah se poknjiži v Pri Anzeljnu); - sredi osnove imena se zapis I in h ravna po glasov-no-pravopisnem načelu knjiženja (nar. [par kral^:č] - HI v Breznici se tako poknjiži v Pri Kraliču,^6 nar. [na pola:n] - HI v Kokri se poknjiži v Na Polani, pravilo velja tudi, če je etimologija imena nejasna (nar. [par cu:nari] - HI v Mavčičah se torej poknjiži v Pri Cunarju));^^ - se protetični v- lahko opušča, če to imena preveč ne oddalji od žive rabe (nar. [par vore:xarjo] - HI v Srednji vasi v Bohinju se poknjiži v Pri Oreharju; nar. [par v6:žbauto] - HI v Kranjski Gori pa se ne poknjiži v *Pri Ožboltu, ker je to »predaleč« od govorjene različice in se zdi različica Pri Vožbovtu bolj sprejemljiva); - narečne soglasniške asimilacije (npr. -čk- > -šk-, -dc- > -sc-), disimilacije ipd. se v tem načinu poknjiževanja hišnih imen rekonstruirajo, če se taka oblika imena preveč ne oddalji od žive rabe in če vsaj v eni od živih narečnih oblik izkazujejo neasimilirano podobo: nar. [par ma:šk] - HI na Brezjah bi torej lahko poknjižili v Pri Mačku, ker je izpričano tudi narečno poimenovanje gospodarja v obliki Mačak (ne *Mašk, čeprav Ma-škula in Maškov) in je taka oblika v zavesti nosilcev še živa); podobno je nar. [par ta spo:d3nmo ja:gosc3] - HI v Svetem Lenartu z narečno asimilacijo -dc- > -tc- > -sc-po onemitvi ponaglasnega i mogoče poknjižiti v Pri Ta Spodnjem Jagodcu, kar podpira tudi neasimilirana oblika pred samoglasnikom v poimenovanju gospodarja Ta Spodan Jagodac (ne pa tudi poimenovanje gospodinje Ta Spodna Jagohka z narečno asimilacijo -dk- > -hk-); asimilacija po zvenečnosti se v poknjiženi različici ne upošteva (nar. [par pr^:mošk] se torej poknjiži v Pri Pri-možku, zlasti ker je to podprto z živo rabo [pr^:možak]); - se opušča tudi a-kanje (HI Par Kavačo [par kava:čo] v Podkorenu - Pri Kovaču); V etimološko-zgodovinsko nepoknjiženi različici pa ostajajo poleg nerazložljivih imen torej tudi (jezikovno-razvojno sicer jasna) imena, ki bi se na tak način (zaradi nakopičenja več vrst narečnih glasoslovnih razvojev) preveč oddaljila od žive rabe in se zato nosilci ne bi mogli več identificirati z njimi (nar. [paR klofča:Rja] - HI v Kropi se torej tu poknjiži v Pri Klofčarju in ne v Pri Klobučarju, nar. [par špa:nšč] - HI na Dobrem Polju pa v Pri Španšču in ne Pri Župančiču (kljub zgodovinsko dokumentiranemu imenu Suppantschitsch). Zdi se, da se narečni pojavi kot švapanje in proteza smejo rekonstruirati le pri imenih, nastalih iz občnih besed (ker je tu zavest o govorjeni narečni podobi imena v nasprotju s knjižno pisno podobo pri nosilcih imena bolj živa), ne pa tudi pri imenih, nastalih iz lastnih imen, ker so povezave med različicami teh imen manj uzaveščene. Stopnja poknjižitve narečnih hišnih in ledinskih imen je odvisna predvsem od namena njihovega zbiranja: če gre »le« za dokumentacijo sinhronega stanja imenja v določenem (zamejenem) okolju, je imena predvsem zaradi njihove identifikacijske funkcije smiselno poknjižiti le na glasovno-pravopisnem nivoju in jih torej zapisati s črkami knjižne abecede tako, da njihova izrazna podoba ostaja čim bližje živi (narečni) rabi. Če pa jih želimo prikazati v okviru vseslovenskega slovarja domačih hišnih in ledinskih imen in jih torej medsebojno (jezikoslovno) primerjati, je potrebna tudi večja stopnja njihove abstrakcije oz. poknjižitev tudi na etimološko-zgodovinski ravni. 16 Tvorjenko Krallič bi po etimološko-zgodovinskem načelu poknjiževanja in po analogiji s Kraljem sicer morali zapisati z -lj-. 17 Doslej smo v lj in nj poknjiževali tudi, kjer je bilo otrditev v l in n nedvoumno mogoče razbrati iz narečnega imena (torej če se [l] izgovori pred a/o/u, kjer bi sicer pričakovali švapanje (Pokljukar, Poljanc, Penkljač; Pušelj - Pri Pušlju, Škrbelj - Pri Škrbelju), enako tudi v izglasju in v položaju pred soglasnikom (Mangeljc, Prinzeljc, Mikeljc). Pravopisna problematičnost predložnih nenaselbinskih zemljepisnih lastnih imen Problem, s katerim še že dlje časa ukvarjajo jezikoslovci, je tudi uporaba velike začetnice v predložnih zemljepisnih nenaselbinskih lastnih imenih (torej tudi v hišnih in ledinskih imenih). Dobrovoljc 2012 taka imena označuje kot eliptična, saj gre za »/.../ elips/o/ identifikacijske občnoimenske sestavine v vlogi jedra.« (Dobrovoljc, 2012, 55) Raba velike začetnice je med drugim odvisna od pojmovanja predloga kot stalne ali nestalne (spremenljive, (ne)obvezne) sestavine imena, kar je v narečjih lahko različno: gre za vprašanje, ali je osnovna oblika (hišnega) imena imenovalnik samostalnika oz. samostalniške besedne zveze v ednini oz. množini ali oblika s predlogom in samostalnikom v mestniku (npr. Miklavževec/Pri Miklavževcu oz. Jurjevi/Pri Jurjevih).^^ »Predložna imena so z jezikovnega stališča na meji med občnoimenskimi zvezami in pravimi lastnimi imeni; zelo veliko jih najdemo v zemljepisnih lastnih imenih tako imenovanega mikrotoponimičnega izvora. Razmeroma dobro se še vidi, da gre za prvotne predložne sklonske oblike občnih imen in da te razmeroma težko ustvarijo novo imenovalniško obliko in nov sklanjatveni vzorec.« (Furlan 2000: 78-79) Izhajajoč iz pravila, da je izrazna podoba lastnega imena »/.../natanko določena tako glede števila, izbire in zaporedja sestavin kot tudi glede skladenjskih odnosov med njimi« in da torej »sestavin v lastnem imenu /.../ ni mogoče ne spreminjati in ne dodajati ali odvzeti /.../« (Furlan, 2000, 76), bi bilo mogoče ob pregibanju spreminjajoči se predlog razumeti le kot »nesestavino« lastnega imena ali pa predložna imena razumeti kot t. i. prototoponime: »Hišna imena s strukturnim tipom predložne besedne zveze se pojavljajo v več lastnoi-menskih različicah (poleg osnovne oblike s predlogom Pri za odgovor na vprašanje kje? se pojavljata tudi neo-snovni obliki s predlogoma K za odgovor na vprašanje kam? in Od za odgovor na vprašanje od kod?), zato jih lahko definiramo kot prototoponime.« (Šekli 2008: 153) »Imena s strukturnim tipom predložne besedne zveze kažejo od vseh tipov imen najtesnejšo zvezo z občnimi imeni. /.../ Podobno kot občna imena pa nimajo samo ene oblike, ampak se pojavljajo v več različnih oblikah glede na spreminjajočo se svojo stavčnočlensko vlogo. Poleg prostora/mesta izražajo vsaj še cilj (odgovor na vprašanje kam?) in izhodišče ((odgovor na vprašanje od kod?). V skladu s tem se ne pregiba (sklanja) samo imenska besedna zveza v določilu, ampak se spreminja tudi predlog v jedru. Tako se isto ime pojavlja z dvema predlogoma ali celo tremi /.../. Gre torej za pojav lastno- imenske večoblikovnosti (proprialna polimorfija), ko se lastno ime pojavlja v več lastnoimenskih različicah (alonim, aloproprij). Pri tovrstnem imenskem tipu pride najbolj do izraza dejstvo, da so ledinska imena lastna imena v nastajanju (nomina propria in statu nascendi), vmesna stopnja med občnim in lastnim imenom, ki kaže na nepravo lastnoimenskost (psevdoproprialnost), pred-lastnoimenskost (protoproprialnost).« (Šekli, 2008, 48) V nekaterih narečjih (npr. v gorenjščini) je odgovor na vprašanje kako se reče tej hiši/domačiji? vedno predložno ime, torej je predlog del tega zemljepisnega lastnega imena in se ga kot njegovo prvo sestavino piše z veliko začetnico. Druge besede hišnega imena se pišejo v skladu s slovenskim pravopisom19 z veliko začetnico, če so tudi same lastno ime (npr. HI Pri Bodlaju na Srednji Dobravi 4). Predlagamo, da se z veliko začetnico piše vsaka prva zapredložna sestavina hišnega (npr. HI Na Skalici v Kropi 37 ali Pri Spodnjem Kajetu v Češnjevku 3) ali ledinskega imena (npr. Pod Ta mokro skalo v Kropi), in sicer ne glede na to, ali gre za izvorno lastno ali občno ime ali nepolnopomensko besedno vrsto. Ta odločitev predpostavlja, da se v odvisnih sklonih oz. kot odgovor na vprašanje kam? in od kod? predlog piše z malo začetnico (npr. k Bodlaju, od Bodlaja) - torej se predlog iz osnovne oblike prototoponima v teh oblikah krni (npr. na Skalco, s Skalce), medtem ko druga beseda lastnega imena tako v slišni kot pisni podobi ostaja nespremenjena (razen seveda na oblikoslovni ravnini).20 Predložno lastno ime se, ko gre za ledinska in naselbinska zemljepisna imena, lahko tudi pretvori, tako »/.../ da se sestavini prvotne (najpogosteje orodniške ali tožilniške) predložne zveze zrasteta in da se imenovalnik tvori z ustrezno končnico /.../« (Furlan, 2000, 79) - na ta način preobražena predložna imena pa so besedotvorno »sklopi s predlogi« (Dobrovoljc, 2012, 55, po Snoj, 2010, 42-43) oz. zloženke (po SP 1962: 38, § 41), npr. To je (kraj) Podpeč in Grem v Podpeč ter Grem iz Podpeči (LI, Vnanje Gorice, inf. Vlado Nar-tnik) ali To je (vas) Podnart in Hišo ima v Podnartu -a starejši domačini poznajo tudi še obliko Bil sem pod Nartom/*Podnartom/*Pod nartom. Tako preobražena ledinska imena kažejo svojo prototoponimnost prav v neustaljeni rabi, saj je mogoče slišati stavke kot Tam je Pod Veliko skalo in Grem pod Veliko skalo/*Pod Veliko skalo oz. Grem spod Velike skale/*Spod velike skale, ne pa tudi Grem *na Pod veliko skalo ali Bil sem *na Pod veliko skalo (Vnanje Gorice, inf. Vlado Nartnik); podobno namesto pogostejšega To je Podvin in Srečal sem ga v Podvinu, starejši rečejo tudi Srečal sem ga pod Vinom/*Podvinom (Gorica pri Radovljici, inf. Florijan 18 Za gorenjsko narečje se npr. zdi predlog obvezna sestavina poimenovanja oz. odgovora na vprašanje kako se tu reče?/kajje to?, medtem ko se npr. v rožanskem koroškem narečju na to vprašanje večinoma odgovarja brezpredložno. 19 SP 2001: 14, § 73-76. 20 Šekli, 2008, 48 (za LI) in 139 (za HI) predlaga pisanje predloga v imenih s strukturnim tipom predložne besedne zveze z veliko začetnico (npr. Pri koritu - H koritu - Od korita), vendar se zdi, da tak zapis ne nadomešča ustrezno kopičenja predlogov v smislu (Grem) *k Pri koritu/*od Pri koritu. Škofic). Proces, ko prvotno brezpredložno zemljepisno lastno ime zaradi pogostnosti njegove rabe v predložni zvezi postane predložno (tj. ko predlog iz pogosto govorjene besedne zveze postane del lastnega imena oz. njegova predpona), dokazuje tudi naslednji gorenjski primer (inf. Majda Šmitek iz Krope): za krajevno ime Lipnica (od kod? - z Lipnice in kam? - na Lipnico) je mogoče slišati tudi Bil je z Nalipnice, ne pa tudi (še) Tu se reče *Nalipnica, pač pa (kot odgovor na vprašanje kje?) Tu je na Lipnici. Mikrostruktura slovarja Za leksikografsko delo je (ob domišljenem geslovniku) pomembna predvsem optimalna zasnova strukture slovarskega članka.21 Slovarček hišnih in/ali ledinskih imen enega kraja je lahko zelo preprosto urejen po abecednem redu glasov-no-pravopisno poknjiženih iztočnic. Tak geselski članek ima standardne sestavine, tj. iztočnico (poknjiženo in za znakom ► narečno v fonetičnem zapisu) v osnovnih slovarskih oblikah (imenovalnik oz. (pri HI) mestnik in ro-dilnik, lahko tudi dajalnik), ki jima sledi besednovrstna oznaka (navadno gre za samostalnike in samostalniške besedne zveze v različnih slovničnih spolih in številih), razlaga pomena, tj. geografska identifikacija objekta, in ponazarjalno gradivo v fonetični transkripciji (pri HI poimenovanje gospodarja, gospodinje, pridevnik, pri LI izseček iz besedila). Za znakom ■ so lahko dodani tudi etimološki podatki. Primer: Jeromove doline ► Jeroimove dol^:ne -3x doli:n ž mn. LI, vrtača v Rovtah, ki pripada kmetiji Pri Jeromu: u Jeroimovo dol^Ino i 'šu kosiit ■ *(Jerom)-ov-h + *dol--in-a ^ lastno ime Jerom (^ lat. Hieronim) + *dol-h 'jama, votlina, dolina' Jeromova planina ► Jeroimova puan^Ina -e -e ž LI, planina nad Rovtami, ki pripada kmetiji Pri Jeromu: u Jeroimou puan^In so paisls ■ *(Jerom)-ov-h + *plan-in-a ^ lastno ime Jerom (^ lat. Hieronim) + *poln-h 'prostran, raven' Na Skalci ► Na Skailc, s Skailce, prot Skailc ž, HI Kropa 37: d Greigor s Skailce, -ja s Skailce m, 6 Ainica s Skailce, -e s Skailce ž, / prid. ■ *na 'na' + *skal-ic-a ^ *skal-a 'skala, pečina' Pri Jeromu ► Par Jeroim, od Jeroima, prot Jeroim m, HI Rovte 10: d Jeroim -a m, 6 Jeroimka -e ž, Jeroimou -va -0 prid. y FK 1827 Jeron, SA 1774-1855 Jerom ■ *(Jerom)-h ^ lat. Hieronim Pri Ta Spodnjem Kajetu ► Par Ta Spoidanmo Kajet, ot Ta Spoidayga Kajeita, prot ta Spoidanmo Kajeit m, HI Češnjevek 3: d Kaje Kajeita m, 6 Kajeiva -e ž, Kajeič Kajeiva Kajeič prid. ■ *pri 'pri' + *th 'ta' + *sh-pod-bn-b + *(Kaj) -e ^ lastno ime Kaje Gradnja vseslovenskega slovarja domačih (tj. narečnih) hišnih in ledinskih imen zahteva skupno, tj. na morfološki (etimološko-zgodovinski) analizi temelječo poknjižitev imena, ki je iztočnica slovarskega članka. Poknjiženi imenovalniški obliki hišnega imena (oblikovani na osnovi morfološke analize) in njenemu be-sednovrstnemu označevalniku sledi identifikacija imena (kraj s hišno številko) s poknjiženo (z oznako jakostne-ga naglasa) in narečno (z oznako tonemskega naglasa v oglatem oklepaju) obliko hišnega imena (kot odgovor na vprašanje Kako se tej hiši reče?), ki je predložna ali ne, v ednini ali množini. Sledi poknjiženo in narečno poimenovanje gospodarja in gospodinje v imenovalniku in rodilniku (Od kod greste?), morda tudi v tožilniku in dajalniku (Kam greste? - V/na oz. h/k ...) ter pripadajoči pridevnik v poknjiženi in narečni različici. Nato znaku ❖ sledi dokumentarno gradivo oz. zgodovinski zapisi. Poknjiženi iztočnici ledinskega imena z besedno-vrstnim označevalnikom in njeni diahroni morfološki analizi prav tako sledi identifikacija imena (tj. geografska umestitev ledinskega imena v prostor) s poknjiženo in narečno obliko ledinskega imena (Kako se tam/temu reče?), sledi ponazarjalno gradivo, tj. navedba različnih slovničnih oblik imena, če je mogoče, s sobesedilom. Vsaka identifikacijska enota ima lahko tudi dokumentarni razdelek z navedbo imena v zgodovinskem viru. Interaktivni slovar je lahko opremljen tudi s povezavami k zemljevidom, fotografijam, zgodovinskim dokumentom in zvočnim posnetkom narečnih poimenovanj. Primer slovarske predstavitve izlastnoimenskega hišnega imena (HI): Jur- ^ Jur, Jurc/Jurec, Jurč/Jurič, Jurček, Jurčelj, Jurč-nik, Jurgelj, Jurjevec/Jurjovec, Jurjevi/Jurjovi, Jurk/ Jurek, Jurež, Jurman Pri Jurju < *pri 'pri' + *Jur-b 'svetniško ime' ^ lat. Georgius, m ► HI22 Kokra 20a: Pri Jurju [par juirjs], d Jur [ju:r -ja], 6 Jurjovka [ju:rjouka -e], prid. Jurjov [ju:rjou -va -0] ❖ FK 1827"Mauthhauss ► HI Krnica 29: Pri Jurju [par ju:rjo], d Jurjov [ju:rjou -ga], 6 Jurjova [ju:rjova -e], prid. Jurjov [ju:rjou -va -0] ❖ / ► HI Mavčiče 37: Pri Jurju [par ju:ri], d Jur [ju:r -ja], 6 Jurjovka [ju:rjouka -e], prid. Jurjov [ju:rjou -va -0] ❖ / ► HI Zasip, Rebr 23, in Rodine 16: Pri Jurju [par ju:rjo], d Jur [ju:r -ja], 6 Jurjovka [ju:rjouka -e], prid. Jurjov [ju:rjou -va -0] ❖ / Pri Jurcu < *pri 'pri' + *Jur-bc-b 'svetniško ime' ^ lat. Georgius, m ► HI Kranjska Gora, Borovška cesta 67: Pri Jurcu [par ju:rco], d Jurca [ju:rca -a], 6 Jurcinja [ju:rcnja -e], prid. Jurcev/Jurčev [ju:rcau -va -0] ❖ / 21 Šekli, 2008, 68-69 predlaga in v monografiji uporablja nekoliko drugačno, a zelo podobno strukturo geselskega članka. 22 HI si v seznamu sledijo po abecednem redu naslova. ► HI Podkoren 44: Pri Jurcu [par j'u:rco], d Jurc [ju:rc -a], 6 Jurcinja [ju:rcnja -e], prid. Jurcev/Jurčev [ju:rcau -va -0] ❖ FK 1827 Jurz Pri Jurču/Pri Juriču < *pri 'pri' + *Jur-ič-b 'svetniško ime' ^ lat. Georgius, m ► HI Blejska Dobrava 68: Pri Jurču [par ju:rč], d Jurč [ju:rč -a], 6 Jurčla [ju:rčla -e], prid. Jur-čov [ju:rčou -va -0] ❖ FK 1827 Jurz Pri Jurčku < *pri 'pri' + *Jur-bč-bk-h 'svetniško ime' ^ lat. Georgius, m ► HI Bistrica 1: Pri Jurčku [par ju:rčk], d Jur-ček [ju:rčak -čka], 6 Jurčkovca [ju:rčkouca -e], prid. Jurčkov [ju:rčkou -va -0] ❖ FK 18"27 Jurzhek ► HI Breg ob Savi 31: Pri Jurčku [par ju:rčk], d Jurček [ju:rčk -a], 6 Jurčkovca [ju:rčkouca -e], prid. Jurčkov [ju:rčkou -va -0] ❖ FK 1827 Jurschek ► HI Brezje 7: Pri Jurčku [par ju:rčk], d Jurček [ju:rčak -čka], 6 Jurčkovca [ju:rčkouca -e], prid. Jurčkov [ju:rčkou -va -0] ❖ FK 1827 Jurzheg ► HI Srednja Dobrava 13: Pri Jurčku [par ju:rčk], d Jurček [ju:rčak -čka], 6 Jurčkovca [ju:rčkouca -e], prid. Jurčkov [ju:rčkou -va -0] ❖ / Pri Jurčeljnu < *pri 'pri' + *Jur-bč-b^-b 'svetniško ime' ^ lat. Georgius, m ► HI Rateče 138: Pri Jurčeljnu [par ju:rčaljna], d Jurčelj [ju:rčalj -na], 6 Jurčlja [ju:rčlja -e], prid. Jurčeljnov [ju:rčaljnau -va -0] ❖ FK 1827 Jurzhel Pri Jurčniku < *pri 'pri' + *Jur-bc-n-ik-h 'svetniško ime' ^ lat. Georgius, m ► HI Praprotna Polica 10: Pri Jurčniku [par ju:rčnek], d Jurčnik [ju:rčnek -a], 6 Jurčnica [ju:rčanca -e], prid. Jurčnikov [ju:rčnekou -va -0] ❖ FK 1827 Jurzhneg Pri Jurgeljnu < *pri 'pri' + *Jur-g-b^-b 'svetniško ime' ^ lat. Georgius, m ► HI Podkoren 24: Pri Jurgeljnu [par ju:rgaljno], d Jurgelj [ju:rgalj -na], 6 Jurglja [ju:rglja -e], prid. Jurgeljnov [ju:rgaljnau -va -0] ❖ Jurgle Pri Jurjevcu/Jurjovcu < *pri 'pri' + *Jur-j-ev-bc-b 'svetniško ime' ^ lat. Georgius, m ► HI Grad 10 in Pšata 5: Pri Jurjevcu [par ju:rjouc], d Jurjevec [ju:rjouc -a], 6 Jurjevka [ju:rjouka -e], prid. Jurjevčev [ju:rjoučou]-va -0 ❖ / ► HI Zgornja Dobrava 13: Pri Jurjevcu [par ju:rjouc], d Jurjevec [ju:rjouc -a], 6 Jurjevka [ju:rjouka -e], prid. Jurjevčev [ju:rjoučou -va -0] ❖ FK 1827 Juriuz ► HI Zgornje Gorje 20: Pri Jurjevcu [par ju:rjouco], d Jurjevec [ju:rjouc -a], 6 Jurjevka [ju:rjouka -e], prid. Jurjevčev [ju:rjoučou -va -0] ❖ / Pri Jurjevih/Jurjovih < *pri 'pri' + *Jur-bj'-ev-h 'svetniško ime' ^ lat. Georgius, m ► HI Praše 6: Pri Jurjevih [par ju:rjovax], d Jurjevec [ju:rjouc -a], 6 Jurjevka [ju:rjouka -e], prid. Jurjevčev [ju:rj-ou -va -0] ❖ SA 1 (1823-1829) Jur Pri Jurku < *pri 'pri' + *Jur-^k-^ 'svetniško ime' ^ lat. Georgius, m ► HI Spodnje Duplje 42: Pri Jurku [par ju:rk], d Jurka [ju:rka -a], 6 Jurkna [ju:rkna -e], prid. Jurmanov [ju:rmanou -va -0] ❖ / Pri Jurežu < *pri 'pri' + *Jur-ež-b 'svetniško ime' ^ lat. Georgius, m ► HI Črnivec 8: Pri Jurežu [par ju:reš], d Jurež [ju:reš -ža], 6 Jurežka [ju:reška -e], prid. Jure-žov [ju:režou -va -0] ❖ FK 1827 Juresch Pri Jurmanu < *pri 'pri' + *Jur-man-h 'svetniško ime' ^ lat. Georgius, m ► HI Mišače 12: Pri Jurjmanu [par ju:rman], d Jurman [ju:rman -a], 6 Jurmanka [ju:rmagka -e], prid. Jurmanov [ju:rmanou -va -0] ❖ FK 1827 Jurmann Pri Juršeku < *pri 'pri' + *Jur-š-hk-h 'svetniško ime' ^ lat. Georgius, m ► HI Praprotna polica 3: Pri Juršeku [par ju:ršek], d Juršek [ju:ršek -a], 6 Juršica [ju:ršca -e], prid. Juršekov [ju:ršekou -va -0] ❖ FK 1827 Jurschek Primeri slovarske predstavitve izobčnoimenskega hišnega imena (HI): kajž- ^ Kajža, Kajž, Kajžar, Kajževec/Kajžovec, Kaj-žnik Kajža < *(kajž)-a 'majhna kmečka hiša' ^ bav. nem. Kaise, Kaische (prim. nem. die Keische), ž ► HI Vrba 21: HI Kajža [ka:iža], d Ta Kajžen [ta ka:ižan -ga], 6 Ta Kajžna [ta ka:ižna -e], prid. Kajžen [ta ka:ižan -žna -0] ❖ FK 1827 Kaischneg V Kajži < *vh 'v' + *(kajž)-a 'majhna kmečka hiša' ^ bav. nem. Kaise, Kaische (prim. nem. die Keische), ž ► HI Kokra 50: HI V Kajži [u ka:iš], d Kajžar [ka:ižar -ja], 6 Kajžarca [ka:ižarca -e], prid. Kajžarjov [ka:ižarjou -va -0] ❖ FK 1827 Kaischer ► HI Paloviče: HI V Kajži [u ka:iš], d Kajževec [ka:ižouc -a], 6 Kajževka [ka:ižouka -e]/ Kajžna [ka:ižna -e] , prid. Kajžev [ka:ižou -va -0] ❖ SA Pajštebnek ali Kajževec ► HI Smokuč 15: HI V Kajži [u ka:iš], d Kajž-nek [ka:ižnek -a], 6 Kajženca [ka:ižanca -e], prid. Kajžen [ka:ižan -žna -0] ❖ / ► HI Strahinj 38: HI V Kajži [u ka:iš], d Kajževec [ka:ižouc -a], 6 Kajžna [ka:ižna -e], prid. Kajžev [ka:ižou -va -0] ❖ / Pri Kajži < *pri 'pri' + *(kajž)-a 'majhna kmečka hiša' ^ bav. nem. Kaise, Kaische (prim. nem. die Keische), ž ► HI Možjanca 13: HI Pri Kajži [par ka:iš], Ö /, 6 /, prid. / ❖ FK 1827 Kaischar ► HI Zgornje Duplje 25: HI Pri Kajži [par ka:iš], d Kajževec [ka:ižouc -a], 6 Kajževka [ka:ižouka -e], prid. Kajžev [ka:ižou -va -0] ❖ / Pri Kajžu < *pri 'pri' + *(kajž)-b < *(kajž)-a 'majhna kmečka hiša' ^ bav. nem. Kaise, Kaische (prim. nem. die Keische), m ► HI Bled, Rečiška cesta 41: HI Pri Kajžu [par ka:ižo], d Kajž [ka:iš -ža], 6 Kajževka [ka:ižouka -e], prid. Kajžev [ka:ižou -va -0] ❖ FK 1827 Kaisoutz ► HI Brezje 50: HI Pri Kajž [par ka:iš], d Kajž [ka:iš -ža], 6 Kajžrica [ka:ižarca -e], prid. Kajžev [ka:ižou -va -0] ❖ / ► HI Grabče 20: HI Pri Kajžu [par ka:ižo], d Kajž [ka:iš -ža], Kajževec [ka:ižouc -a], 6 Kajževka [ka:ižouka -e], prid. Kajžev [ka:ižou -va -0] ❖ FK 1827 Kaischa ► HI Kranjska Gora, Borovška cesta 57: HI Pri Kajžu [par ka:ižo], d Kajž [ka:iš -ža], 6 Kajžnja [ka:ižnja -e], prid. Kajžev [ka:ižau -va -0] ❖ / ► HI Podkoren 68: HI Pri Kajžu [par ka:ižo], d Kajž [ka:iš -ža], 6 Kajžnja [ka:ižnja -e], prid. Kajžev [ka:ižau -va -0] ❖ FK 1827 Kaischar ► HI Spodnje Gorje 40: HI Pri Kajžu [par ka:ižo], d Kajž [ka:iš -ža], 6 Kajževka [ka:ižouka -e], prid. Kajžev [ka:ižou -va -0] ❖ / ► HI Srednja Vas 101: HI Pri Kajžu [par ka:iš], d Kajž [ka:iš -ža], Kajžnja [ka:ižnja -e], 6 Kajževka [ka:ižouka -e], prid. Kajžev [ka:ižou -va -0] ❖ / ► HI Zasip, Rebr 15: HI Pri Kajžu [par ka:ižo], d Kajž [ka:iš -ža], 6 Kajževka [ka:ižouka -e], prid. Kajžev [ka:ižou -va -0] ❖ / ► HI Zgornja Dobrava 28: HI Pri Kajžu [par ka:iš], d Kajžev [ka:ižou -ga], 6 Kajževa [ka:ižova -e], prid. Kajžev [ka:ižou -va -0] ❖ FK 1827 Kaischouz Pri Kajžarju < *pri 'pri' + *(kajž)-ar-b < *(kajž)-a 'majhna kmečka hiša' ^ bav. nem. Kaise, Kaische (prim. nem. die Keische), m ► HI Babni Vrt 8: HI Pri Kajžarju [par ka:ižarja], d Kajžar [ka:ižar -ja], 6 Kajžarica [ka:ižarca -e], prid. Kajžarjev [ka:ižarjou -va -0] ❖ FK 1827 Schimneg ► HI Bohinjska Češnjica 43: HI Pri Kajžarju [par ka:ižarjo], d Kajžar [ka:ižar -ja], 6 Kajžarica [ka:ižarca -e], prid. Kajžarjev [ka:ižarjou -va -0] ❖ FK 1827 Kaischar ► HI Mače 14: HI Pri Kajžarju [par ka:ižarja], d Kajžar [ka:ižar -ja], 6 Kajžarica [ka:ižarca -e], prid. Kajžarjev [ka:ižarjou -va -0] ❖ FK 1827 Kaishar ► HI Podjelje 15: HI Pri Kajžarju [par ka:ižarjo], d Kajžar [ka:ižar -ja], 6 Kajžarica [ka:ižarca -e], prid. Kajžarjev [ka:ižarjou -va -0] ❖ FK 1827 Kaischar ► HI Podreča 48: HI Pri Kajžarju [par ka:ižarja], d Kajžar [ka:ižar -ja], 6 Kajžarica [ka:ižarca -e], prid. Kajžarjev [ka:ižarjou -va -0] ❖ SA 1 (1772-1812) Kajshar ► HI Poljšica pri Podnartu 18: HI Pri Kajžarju [par ka:ižarja], d Kajžar [ka:ižar -ja], 6 Kajžarica [ka:ižarca -e], prid. Kajžarjev [ka:ižarjou -va -0] ❖ FK 1827 Kaischar ► HI Povlje 4: HI Pri Kajžarju [par ka:ižarja], d Kajžar [ka:ižar -ja], 6 Kajžarica [ka:ižarca -e], prid. Kajžarjev [ka:ižarjou -va -0] ❖ FK 1827 Kaischar ► HI Rateče 47: HI Pri Kajžarju [par ka:ižarja], d Kajžar [ka:ižar -ja], 6 Kajžarica [ka:ižarca -e], prid. Kajžarjev [ka:ižarjau -va -0] ❖ FK 1827 Vasar ► HI Rateče 153: HI Pri Kajžarju [par ka:ižarja], d Kajžar [ka:ižar -ja], 6 Kajžarica [ka:ižarca -e], prid. Kajžarjev [ka:ižarjau -va -0] ❖ FK 1827 Kaisher ► HI Zgornje Duplje 36: HI Pri Kajžarju [par ka:ižarja], d Kajžar [ka:ižar -ja], 6 Kajžarica [ka:ižarca -e], prid. Kajžarjev [ka:ižarjou -va -0] ❖ SA 1 (1750-1829 oz. 1823-"1829)"Kaj-shar Pri Kajževcu/Kajžovcu < *pri 'pri' + *(kajž)-ev-bc-b < *(kajž)-a 'majhna kmečka hiša' ^ bav. nem. Kaise, Kaische (prim. nem. die Keische), m ► HI Breg ob Kokri 17: HI Pri Kajževcu [par ka:ižouc], d Kajževec [ka:ižouc -a], 6 Kajževka [ka:ižouka -e], prid. Kajževčev [ka:ižoučou -va -0]" ❖ FK 1827 Kaishoutz ► HI Jereka 18: HI Pri Kajževcu [par ka:ižouco], d Kajževec [ka:ižouc -a], 6 Kajževka [ka:ižouka -e], prid. Kajževčev [ka:ižoučou -va --0] ❖ FK 1827 Grabner ► HI Mavčiče 15: HI Pri Kajževcu [par ka:ižouc], d Kajževec [ka:ižouc -a], 6 Kajževka [ka:ižouka -e], prid. Kajževčev [ka:ižoučou -va -0] ❖ SA 1 (1758-1811) Kmet Kajsha Pri Kajžniku < *pri 'pri' + *(kajž)-n-ik-^ < *(kajž)--a 'majhna kmečka hiša' ^ bav. nem. Kaise, Kaische(prim. nem. die Keische), m ► HI Rateče 43: HI Pri Kajžniku [par ka:ižagk], d Kajžnik [ka:ižagk -a], 6 Kajžnica [ka:ižanca -e], prid. Kajžnikov [ka:ižagkou -va -0] ❖ FK 1827 Kaishenk skal- ^ Skalar/Skavar, Na Skalci Na Skalci m < *na 'na' + *skal-ic-a 'majhna skala' ^ *skal-a 'skala, pečina', ž ► HI Kropa 37: HI Na Skalci [na ska:lc], d NN s Skalce [s ska:lce], 6 NN s Skalce [s ska:lce], prid. / ❖ / Pri Skalarju/Pri Skavarju < *pri pri' + *skal-ar-b ^ *skal-a 'skala, pečina', m ► HI Brezje 66: HI Pri Skavarju [par skäivarjs], d Skavar [skä:var -ja], 6 Skavarca [skä:varca -e], prid. Skavarjev [skä:varjou -va -0] ❖ / ► HI Jama 21: HI Pri Skavarju [par skä:vari], d Skavar [skä:var -ja], 6 Skavarca [skä:varca -e], prid. Skavarjev [skä:varjou -va -0] ❖ FK 1827 Urbanoutz ► HI Kamna Gorica 15: HI Pri Skavarju [par skä:varj3], d Skavar [skä:var -ja], 6 Skavarca [skä:varca -e], prid. Skavarjev [skä:varjou -va -0] ❖ / ► HI Kranjska Gora, Borovška cesta 7: HI Pri Skavarju [par skä:varjo], d Skavar [skä:var -ja], 6 Skavarca [skä:varca -e], prid. Skavarjev [skä:varjou -va -0] ❖ FH 1827 Skavar ► HI Ovsiše 52: HI Pri Skavarju [par skä:varja], d Skavar [skä:var -ja], 6 Skavarca [skä:varca -e], prid. Skavarjev [skä:varjou -va -0] ❖ / Primer slovarske predstavitve ledinskega imena (LI): skal- ^ Hrupova skala, Mobijeva skala, Pod Skalo, Pod Ta mokro skalo, Pod Ta gladko skalco Hrupova skala ž < *(Hrup)-ov-a + *skal-a ^ lastno ime Hrup + *skal-a 'skala, pečina' ► LI velike skale ob cesti, Leše: Hrupova skala [xru:pova ska:va], R od Hrupove skale [od xru:pove ska:le], DM pri Hrupovi skali [par xru:pou ska:l] ❖ / Mobijeva skala ž < *(Mobi)-j-ev-a + *skal-a ^ lastno ime Mobi + *skal-a 'skala, pečina' ► LI skale v Gmajni, kjer so sedeli pastirji, Leše: Mobijeva skava [mo:bjova ska:va], R od Mobijeve skale [od mo:bjove ska: le], DM pri Mobijevi skali [par mo:bjou ska:l] ❖ / Pod Skalo ž < *podh 'pod' + *skal-a 'skala, pečina' ► LI gozdnatega področja pod skalo/pečmi v Vršah, Blejska Dobrava: Pod Skalo [pod ska:vo], R izpod Skale [spod ska:le], T pod Skalo [pod ska:vo] ❖ / Pod Ta mokro skalo ž < *podh 'pod' + *th 'ta' + *mokr-^ 'moker' + *skal-a 'skala, pečina' ► LI področja pod skalo, iz katere teče voda, ob poti od cerkve proti Vodicam, Kropa: Pod Ta mokro skalo [pot ta mo:kRo skä:lo], R izpod Ta mokre skale [spod ta mo:kRe ska:le], T pod Ta mokro skalo [pot ta mo:kRo ska:lo] ❖ / Pod Ta gladko skalco ž < *podh 'pod' + *th 'ta' + *glad-hk-h 'gladek' + *skal-ic-a ^ *skal-a 'skala, pečina' ► LI področja ob poti z Javornika, kjer je večja, izrazito gladka skala, Blejska Dobrava: Pod Ta gladko skalco [pot ta gvä:xko ska:lco], R izpod Ta gladke skalce [spod ta gvä:xke ska:lce], T pod Ta gladko skalco [pot ta gvä:xko ska:lco] ❖ / Če je kazalo korenov poimenovanj s kazalkami k imenom obvezna sestavina slovarja hišnih oz. ledinskih imen, mora biti tak slovar opremljen tudi z »obrnjenim« kazalom (od brezpredložnih imen h korenom poimenovanj, lahko tudi od začetne besede imena (torej od predloga) h korenu poimenovanj, tj.: Jur (HI) ^ Jur-Jurc/Jurec (HI) ^ Jur-Jurč/Jurič (HI) ^ Jur-Jurček (HI) ^ Jur-Jurčelj (HI) ^ Jur-Jurčnik (HI) ^ Jur-Jurec/Jurc (HI) ^ Jur-Jurek/Jurk (HI) ^ Jur-Jurež (HI) ^ Jur-Jurgelj (HI) ^ Jur-Jurič/Jurč (HI) ^ Jur-Jurjevec/Jurjovec (HI) ^ Jur-Jurjevi/Jurjovi (HI) ^ Jur-Jurk/Jurek (HI) ^ Jur-Jurman (HI) ^ Jur-Kajž (HI) ^ kajž- Kajža (HI Pri Kajži, HI V Kajži) ^ kajž-Kajžar (HI) ^ kajž-Kajževec/Kajžovec (HI) ^ kajž-Kajžnik (HI) ^ kajž- Skala (LI Pod Skalo, Pod Ta mokro skalo) ^ skal-Skalar/Skavar (LI) ^ skal- Skalca (HI Na Skalci, LI Pod Ta gladko skalco) ^ skalNa (HI Na skalci) ^ skal- Pod (LI Pod Ta gladko skalco, Pod Ta mokro skalo, Pod Skalo) ^ skal- Pri (HI) ^ skal-, Jur-, kajž- V (HI V kajži) ^ kajž-Hrup (LI) ^ skal-Mobi (LI) ^ skal-moker (LI) ^ skal-gladek (LI) ^ skal- SKLEP Zbiranje in strokovno zapisovanje hišnih in ledinskih imen je gotovo pomembno področje ohranjanja nacionalne žive kulturne dediščine, zanimivo tako za laike kot za znanstveno obdelavo zbranega gradiva, zato jezikoslovna analiza tovrstnega lastnoimenskega gradiva in njegova predstavitev v slovarju zahteva natančno metodologijo zbiranja in zapisovanja ter domišljeno leksi-kografsko zasnovo. Ob tem se zdi pomembna odločitev glede načina poknjiževanja lastnih imen, saj glasovno--pravopisno knjiženje omogoča kar največjo stopnjo identifikacije imena z nosilcem oz. objektom poimenovanja, medtem ko etimološko-zgodovinsko knjiženje Jožica ŠKOFIC: ZASNOVA VSESLOVENSKEGA SLOVARJA NAREČNIH HIŠNIH IN LEDINSKIH IMEN, 293-306 omogoča jezikoslovno primerjavo morfološke strukture, besedotvornih značilnosti in s tem tudi motivacij poimenovanj. Gradnja vseslovenskega slovarja tovrstnih zemljepisnih lastnih imen bo zahtevalo usklajeno sodelovanje vseh slovenskih dialektoloških raziskovalnih središč in različnih strok (ob jezikoslovju tudi geografije, etnologije, zgodovine), pri čemer bo pomembno vlogo (lahko) imelo tudi šolsko projektno delo in ljubiteljsko zbiranje narečne imenske dediščine. Slika 3: Tablica s hišnim imenom Pr Remc na Lancovem Tablet with house-name Pr Remc in Lancovo (Fotografija: J. Škofic) PROJECT OF SLOVENE DICTIONARY OF DIALECT MICRO-TOPONYMS AND HOUSE NAMES Jožica ŠKOFIC Fran Ramovš Institute of Slovenian Language SRC SASA, 1000 Ljubljana, Novi trg 4, Slovenia University of Primorska, Faculty of Humanities, 6000 Koper, Titov trg 5, Slovenia e-mail: guzej@zrc-sazu.si SUMMARY This paper briefly presents the methodology for the collection and transcription of dialect micro-toponyms and house names, which are an important part of non-material/live cultural heritage. The principles of the standardised transcription (based on morphonological analysis) of these geographical proper names are outlined here, with an emphasis on the orthographic pragmatism of prepositional non-settlement-related geographical proper names and the proposed solution of this issue. The concept of a dictionary of Slovene dialectal micro-toponyms and house names, based on Upper Carniola (Gorenjska) dialect material, is presented, along with the structure of such a dictionary and the microstructure of the separate dictionary entries. In dialect names, because of various dialect phonetical (and morphological) developments, the discrepancy between the vocal -orthographical and etymological-historical variants of standardised transcription, based on morphonological analysis, can be very great, and therefore particularly problematic for identification. The degree of standardised transcription of dialectal house and micro-toponymic names depends largely on the purpose of their collection: if it is 'only' to document the synchronous state of names (nouns) in a certain (delineated) environment, it makes sense to standardise their transcription only to the vocal-orthographical level, mainly due to their identification function, and therefore to transcribe them using the letters of the standardised alphabet so that their expressive image remains as close to live (dialect) use as possible. However, if we wish to display them in the context of the Slovene dictionary of local house and micro-toponymic names, and therefore compare them alongside each other linguistically, a greater degree of abstraction or standardisation at the etymological-historical level is necessary. A problem also arises with the transcription of prepositional non-settlement-related geographical proper names, where the article proposes that each first component of post-prepositional constituent of a micro-toponym and house name be capitalised regardless of whether it is the originally proper or common name or *closed class word. This decision presupposes that with subordinate cases, i.e. as an answer to the questions 'where?'and 'where from?, the proposal be written in lower case - therefore, the proposal from the basic form of the protoponym in these forms is contracted, while another proper name word remains unchanged in its audible as well as in its written image (except, of course, at the morphological level). The paper presents the microstructure of dictionary entries in the Slovene dictionary of local/dialect house and micro-toponymic names: the standardised nominative form of a house name (formed on the basis of morphological analysis) and its word-class marker is followed by an identification of the name (the place with the house number) with the standardised and dialect form of the house name, which can be prepositional or not, in the singular or the plural. This is followed by the standardised and dialect name of the master and mistress in the nominative and genitive, as well as in the accusative and dative forms, and the corresponding adjective in standardised and dialect variants. The standardised dictionary entry of a micro-toponymic name with a word-class marker and its diachronic morphological analysis is also followed by an identification of the name (i.e. the geographical placement of the micro-toponymic name in space) with the standardised and dialect form of the micro-toponym, followed by the illustrative example, i.e. an indication of the different grammatical forms of the name, if possible with the co-text. Each identification unit may also have a documentary section, stating the name in its historical source. An interactive dictionary can also be equipped with links to maps, photographs, historical documents and audio recordings of dialectal terms. Keywords: dialectal dictionary, geographical proper names, house-names, field-names, microtoponimy, ortography, standardisation, Gorenjsko (Upper Carniola) dialect LITERATURA Čop, D. (2007): Imenoslovje in etimologija imen. V: Torkar, S. (ur.), Furlan, M. (ur.), Keber, J. (ur.), Šivic-Du-lar, A. (ur.): Merkujev zbornik, Jezikoslovni zapiski, 13, 1/2. Ljubljana, Založba ZRC, 117-125. Dobrovoljc, H. (2012): Pisanje začetnice v predložnih lastnih imenih. V: Dobrovoljc, H. (ur.), Jakop, N. (ur.). Pravopisna stikanja. Ljubljana, Založba ZRC, 5161. Furlan, M., Gložančev, A., Šivic-Dular, A. (2000): Pravopisna ustreznost zapisa lastnoimenskega gradiva v Registru zemljepisnih imen in Registru prostorskih enot. Geografski vestnik, 72-1, 73-86 Klinar, K., Škofic, J., Šekli, M., Piko-Rustia, M. (2012): Metode zbiranja hišnih in ledinskih imen: projekt FLU-LED v okviru Operativnega programa Sloveni-ja-Avstrija 2007-2013. Jesenice, Gornjesavski muzej. Koletnik, M. (2007): O toponimih na Goričkem. V: Jesenšek, M. (ur.). Besedje slovenskega jezika, (Zora, 50). Maribor, Slavistično društvo, 235-250. Koletnik, M. (2008): O prekmurskih mikrotopo-nimih. Slavistična revija, kongresna številka (Zbornik referatov za štirinajsti mednarodni slavistični kongres, Ohrid, 2008), 75-86. Slovenski pravopis, 1962, Ljubljana, SAZU in DZS. Šekli, M. (2008): Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici. (Linguistica et philologi-ca, 22). Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. Šivic-Dular, A. (1988): Temeljna načela pri pisanju slovenskih zemljepisnih imen. Jezik in slovstvo, XXXIV/1-2, 3-14. Škofic, J. (2007): Narečno besedilo kot vir za ime-noslovno raziskavo. V: Torkar, S. (ur.), Furlan, M. (ur.), Keber, J. (ur.), Šivic-Dular, A. (ur.): Merkujev zbornik, Jezikoslovni zapiski, 13, 1/2. Ljubljana, Založba ZRC, 441-458. Škofic, J. (2009): Zemljepisna lastna imena med narečjem in knjižnim jezikom. V: Smole, V. (ur.): Slovenska narečja med sistemom in rabo, (Obdobja, Metode in zvrsti, 26). 1. natis. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 219-234. Škofic, J. (2011): Kako se pri vas reče (in kako se to napiše)? V: Jesenšek, M. (ur.): Izzivi sodobnega slovenskega slovaropisja, (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 75). Maribor, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, 305-319. Škofic, J. (2013): Zasnova slovarja narečnih hišnih in ledinskih imen. KRAKAR-VOGEL, Boža (ur.). Slavistika v regijah - Nova Gorica, (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 24). Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije, 2013, str. 129-130. Toporišič, J. (2001): Slovenski pravopis. Ljubljana, SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.