2IYUEN7E IN SVET STEV. 9.__V LJUBLJANI? 26. FEBBUAJRJA 198S. KNJIGA IS. DON LORENZO VLADIMIR BARXOL NADALJEVANJE P"" rihodnje jutro so mu vojščaki strahoma sledili v notranjost dežele. Vse nadloge tega sveta _ so se zgrnile nadnje. Domačini so jih iz zasede obstreljevali z zastrupljenimi puščicami. Broditi so morali skozi neprodirne gošče, kjer je prežal nanje strupen mrčes. Po širnih planotah jih je žgala vročina, da so umirali od žeje in onemoglosti. Čez noč je pritisnil mraz, da so jim šklepetali zobje. Skrivaj so izpraševali drug drugega: »Kdo je ta človek?« In nekateri so odgovarjali: »Blaznež je.« Drugi: »Hudi duh je v njem.« In dogovarjali so se, kako bi se ga iznebili. 19, Prišli so do brezbrežnih planjav, kjer je rasla ko prož visoka trava. Po njej so hodile ogromne črede bivolov, ki so se razkropile, ko so zagledale tuja, neznana bitja. Lorenzo je zajezdil v travnati gozd in se neizrekljivo vzradostil. Njegova duša se je kopala v še neznanem razkošju. Pomenkoval se je s seboj in si na glas govoril: »Kaj nisem že nekoč taval tod? Tako mi ie, ko da sem se povrnil v davno davni dom svoj.« Srce se mu je širilo. Vriskal je in se glasno grohotal. Neznanska moč se mu je pretakala po žilah, da se je zdel samemu sebi kot Bog, ki je vsegamogočen. Francesca, ki mu je jezdil ob strani, je spreletavala groza, da se mu ni upal pogledati v obličje. 20. Spet in spet so razdrli šotore in šli na neznano pot. In zmerom manj jih je bilo. Godrnjali so in preklinjali. A Lorenzo je poznal samo eno besedo: »Naprej!« Nekoč so ga vprašali: »Kam nas vodiš? Zakaj glej! Malo nas je še in vsi smo do kraja izčrpani.« On pa je pokazal na vrhove v daljavi. »Tam je naš cilj.« Strahoma so se spogledali in odšli. 21. Bolj in bolj so se bližali goratim krajem. Trava je bila nižja in tla so postajala skalnata. Primanjkovalo je vode in mučila jih je strašna žeja. Končno so prišli do visoke, peščene planote, katero so obdajali strahotno zevajoči prepadi. Nikjer ni bilo zelišča. Tam so obstali. 22. Možje so se zbrali in govorili med seboj: »Ta človek je ali norec ali satan. Vse nas bo pogubil, če mu še dalje sledimo.« In šepetaje so se dogovorili, da navalijo še isto noč v njegov šotor in ga umore, ko bo spal. Zakaj bali so se ga tako, da se ga niso upali naskočiti bde-čega. 23. Ko je Lorenzo zagledal v nebo moleče višine, zgrajene iz ogromnih skal, ga je spreletelo veselje, kakor ob svidenju. »Da, to je moj dom,« si je rekel. In širna samota in otožna zapuščenost kraja sta ga vzradostili. In od tajinstvenega nemira ni mogel zatisniti očesa. 24. Sredi noči so se nenadoma zazibale stene šotora in vojščaki so vdrli vanj, z golimi meči v rokah. »Sém, Frances-co!« je zaklical Lorenzo in izdrl orožje. In srdito otepajoč se napadalcev sta se umaknila na prosto; vojaki so ju bolj in bolj pritiskali proti navpični steni. Tam sta obstala. Lorenzo je z divjim grohotom zagnal meč med razbojnike, razprostrl roke proti njim in zaklical: »Noge so vam prikovane na mesto! Jaz ukazujem. Pomrite psi!« Popadali so na tla in obležali. 25. Velel je služabniku: »Sledi mi!« In sta šla preko strmih razpok in mračnih prepadov, plezala po skalah navzgor in stopila naposled na ogromno planoto, ki ji nista videla konca. Tekla sta po njej dalje in. dalje, dokler jima ni zastavila poti velika, brezdanja razpoka, ki je sekala planoto na dve polovici. Ko jo je Lorenzo zagledal, je ves vztrepetal. Spustil se je ob njej na kolena in nastavil uho, kot da posluša. 26. Zadonel je glas iz prepada: »Hej, Don Lorenzo! Vendar si prišel. Težko smo te pričakovali.« On pa je vprašal: »Kdo je, ki me kliče?« — »Kaj, ne poznaš nas?« je odvrnil glas. »Tvoji bratje smo. V svoj dom si se vrnil.« »V svoj dom?« se je začudil Lorenzo. — »Kaj ne razumeš? Saj si vendar izšel iz nas.« — »Resnično, spomin me obhaja. Ali kako naj se vam pridružim, ko ne vidim stopnic, ki bi me po-vedle v globino?« — »Čemu oklevaš? Kar v prepad se vrzi.« — »Služabnika imam, ki mi je zvesto služil.« — »Sledi naj ti.« — A če si ne upa?« — »Naj počaka. Zakaj skoraj se vrneš, Lorenzo, spremenjen in prerojen.« — »Zgodilo se bo, kakor mi velevaš, o, čudni, skrivnostno znani glas.« Rekel je in se obrnil k Francescu, ki je trepetal in strmel vanj, ko da ni slišal ničesar. 27. Svetlikalo se je že. Skozi meglo so se prikazovali vrhovi gora. Nikjer ni bilo videti ne živali, ne rastline, ne drugega živega bitja. Smrtna tišina je bila razlita čez širno planoto. Lorenzo je vprašal služabnika: »Ali si močan, Francesco?« Francesco se je stresel v odgovor. In spet ga je vprašal : »Ali si močan?« Oni pa je molčal. Tedaj je vzkliknil Lorenzo: »Glej! Če bi bil močan, bi ti rekel: Skoči v brezno! — Ti bi skočil in nič hudega bi ti ne bilo. Bil bi večen. — Torej pojdem sam tja. Ali kmalu me boš zagledal poveli-čanega z vsem sijajem Onostranstva. Dejal je in razširil roke in se zagnal v zevajoče brezno. In krvavordeč plamen je švignil iz globine, zaplapolal do neba in spet izginil. Takrat je nenadoma zagledal Francesco svojega gospodarja znova pred sabo in se silno prestrašil. Zakaj ves je bil izpremenjen. Glavo mu je obdajala peklenska glorija in njegovo telo ni imelo teže. 28. Lorenzo je dejal: »Ne boj se, služabnik. Povedem te tja, kjer sem te vzel. Služil mi boš tudi naprej, kakor si mi služil doslej.« Prijel ga je okrog života in se dvignil z njim v zrak. In glej! Poletela sta preko gorë in prepadov, preko travnikov in gozdov tja do širnega morja in čezenj skozi vse viharje na suho zemljo, tja v sončno Italijo. In sta prebivala tam in je iskal Lorenzo mož, katerih želje so merile preko okov tega sveta. Izkušal je doktorja Fausta in zapeljal Dona Juana in potrkal v tistih strahotnih nočeh tudi na moje okno in mi pripovedoval svojo zgodbo, vabil me in mi ponujal moč in vsa bogastva in razkošja sveta, da sem kakor omotičen begal iz kraja v kraj in se je v meni borilo zoper njegove vabe tisto, kar je božjega. In, oh! Ko sem ona jutra pisal te liste, se mi je včasi hipoma stemnilo pred očmi, da nisem razločil ničesar več okrog sebe. Tedaj je švignil ognjen zubelj ob meni navzgor in za trenutek razsvetlil ono čudno temo. In na moje uho je udaril zvok, kot da kliče plat zvona ob polnočni uri obupno na pomoč proti požaru. In še sedaj trepetam, ko me je Iz-kušnjavec že zdavna zapustil in je moje srce čisto, kot je bilo pred njegovim prihodom. □ □□ MOČ ORKANOV Strahotno razdejanje, ki ga je lani septembra povzročil orkan v Portoriku, je spet jasno pokazalo, kako velikanske sile so na delu pri te vrste prirodnih pojavih, že poprej so meteorologi izračunali, da je pri orkanu, ki je 1844. tri dni razsajal na otoku Kubi, znašala povprečna moč vetra nič manj kot 475 milijonov konjskih sil. če upoštevamo še trajanje 72 ur, potem dobimo, da je znašal celotni učinek tega orkana 25.2 milijarde kilovatnih ur. Da si bomo prav predstavili silno delo, ki ga je orkan opravil . tistih usodnih dneh, vzemimo za primer, da je porabilo petmilijon-sko mesto Berlin 1931 v celoti samo 1,35 milijarde kilovatnih ur električne energije. Energija tistega orkana bi torej lahko celih 18 let krila potrebo električnega toka tega velikega mesta. V kaloričnih centralah bi bilo treba za prcizvodnjo tolikšne energije pokuriti nad 17 milijonov ton premoga. VENTILATORJI NA KRILIH ŽUŽELK Krilca metulja imajo po robu in pod luskinicami izlivke številnih zračnih cevk, za katere se doslej ni točno vedelo, čemu prav za prav služijo. Poskusi, ki jih je nedavno napravil P. Portier, pa kažejo, da rabijo žuželkam po vsej priliki za ventilatorje med letenjem. Ko je namreč te cevke žalil z oljem, so metulji že po prav kratkem letu' omagali, iz česar sklepa, da potrebujejo žuželke pri napornem delovanju mišic med letenjem še dodatnega dovajanja zraka po omenjenih cevkah. NÀ NOHTIH JE ČLOVEKU ZAPISANA BOLEZEN Mar niso v neizmerno« ti žar-kovja, ki nas obdaja in prose-va, poživlja ter riše neizbrisne -sledove v naša telesa, zarisana pota naše usode?« S tem vprašanjem zaključuje profesor na morfološkem institutu v Parizu dr. Leon Mac-AuMffe predgovor zanimive knjige, posvečene »odkritjem« s pomočjo nohtov. Avtor tega dela je Levo: Atrofija, desno: Hipertrofija nohta (pogled od spredaj). Henri Mangin BaHthazard. ki trdi, da se da s točnim pregledom trde roževinaste snovi, ki tvorijo zaključke naših prstov, postaviti diagnoza mnogih bolezni. Ta trditev sicer preseneča na prvi mah, toda dosedanja opazovanja Man-gina Balthazarda so potrdili tudi že mnogi drugi zdravniki. »Pri sličnih novih odkritjih,« pravi dr. Mac-Auliffe »se držimo pametnega Pasteurjevega nasveta: »poglejmo in potem šele sodimo.« V reviji »Je sais tout« je bilo s sodelovanjem samega avtorja objavljenih nekaj glavnih temeljev nove vede, ki jih tu v prostem posnetku podajamo našim čitateljem. Najiprvo nekaj osnovnih podatkov o nohtih: Nojjti so pol prozorne ploščice iz trde roževine. Staniče, ki jih tvorijo, so zvezane v izredno gosto mrežo. Na nohtih razlikujemo tri pasove: 1. kore- nino, ki je zakrita s kožnato gubico, 2. nohtno ploščico in 3. prosti končni rob. Rast nohtov je odvisna od starosti, od roke same, od letnega časa, slednjič pa še od mnogih okoliščin vsak-, danjega življenja. Poleti rasto nohti hitreje kakor pozimi in bolje, ko se človek naje. kakor dokler je še tešč. Običajno je rast močnejša na desni kakor na levi roki. Bolezni ovirajo razvoj. Pri nekaterih boleznih je zastanek rasti na posameznih prstih različen. Pri normalnem organizmu zraste noht na dan povprečno za desetinko milimetra. Rast je običajno najmočnejša med petim in tridesetim letom. Med rastjo in splošnim zdravstvenim počutenjem so neke medsebojne zavisnosti. Po šestdesetem letu se pokaže v rasti očiten zastanek. Poslej zraste noht dnevno le še za 4 do 6 stotnik milimetra. Noht se popolnoma obnovi v štirih . mesecih. Hrani se posredno iz majcenih žlez po drobnih kanalih, če se zaradi kakršnekoli motnje spremeni dovajanje tvorne snovi, noht to takoj občuti v spremembi oblike in v raznih drugih znamenjih, po katerih se da sklepati o naravi bolezni. Evo nekaj primerov: Najprvo si oglejmo hipertrofijo in atrofijo nohtov: Nenormalno majhen noht je splošno zmerom znak slabot-nosti. Izdaja živčno preobčutljivost in splošne težke motnje v presnovi.. Hipertrofija se kaže v tem, da se ro-ževinasta snov zgosti, tako da se noht izpremeni v nekakšen krhek krempelj. Tudi v tem se kaže nezadostna orga-nična odpornost. Taki nohti se najeešče vidijo pri starcih, toda tudi pri razmeroma mladih ljudeh, ki so se prezgodaj izčrpali. Od leve proti desni: Predolg noht, krajši, kratek, prekratek, kratek na betičastem prstu. (Patološke spremembe, ki jih pomenijo posamezne oblike, so obrazložene y članka) Od leve proti desni: Prva dva nohta sta trikotniške oblike, sledita trape-casti in ozki noht, poslednja dva pa sta eliptične oblike. (Tolmačenje posameznih oblik v članku) Glede oblike nohtov so važne te-le posebnosti: Normalen noht, znak harmonične konstitucije in dobrega zdravja mora biti voljan, ne premehak ne prekrhek, niti predolg niti prekratek, niti preozek niti'preširok. Zavzemati mora polovico dolžine zadnjega členka, stranska robova morata biti vzipored- Od leve proti desni : Uleknjen ali konkaven noht, — konkavnost izredno poudarjena, — vzbočen sli konveksen noht. t na. Barve mora biti rožnate, gladke površine, nalahno upognjen, brez vsakega madeža, brez riž, prečnih jarkov, grbic ali vdirtin. Vsaka dirugaena oblika je že znamenje kake otfganione napake, izrazitega nagnjenja k raznim motnjam in boleznim. , Predolgi nohti izdajajo predispozici-jo za slabosti splošnega značaja, če so kratki itn zlasti še ploščati ter skoraj kvadraticni, groze bolezni na srcu in bolezenska nervoznost. Zelo kratki in zelo široki so znak živčne razdraženo-sti in nevrastenije. Če se nohti take oblike vrhu tega družijo s členki beticaste oblike, to se oravi: če so prsti na koncu nenormalno razširjeni, se je bati napadov besnosti in blaznosti. Pri trio-glatih nohtih so možne bolezni v možganih in hrtrtenici ter ohrome-nja. Trapecasta oblika znači bolno do- mišJtjijo. Ozki nohti: rahlo zdravje, ki pa se uravnoveša z močnimi živci. Jaj-časta oblika nohtov je značilna za lijudi s slabim krvnim obtokom. Mnogo se da nadalje sklepati iz profila nohtov: če'so vsi nohti izbočeni, to se pravi od korenine do roba enakomerno napeti, kažejo nagnjenje k boleznim na sopilih. Posebno poudarjena iz-bočenost izdaja bolna jetra. če pogledamo na pirste od spredaj, se običajno vidijo nohti nalahko obokani. Ako pa se krivina ob straneh mahoma ostro pobesi, če so torej robovi liki strešice ukrivljeni navzdol, jih lahko smatramo za predznake arterioskleroze ali dostikrat celo raka. Izrazito vzbočen noht na kazalcu, skoraj v obliki krogline kapice, je znak jetike ali kronične afefccije pljuč, če je noht tako močno ukrivljen, da tvori skoraj polkrog, se lahko popolnoma zanesljivo sklepa na zastrupljenje zaradi funkcionalnih motenj ledvic. Bolezen je tem težja, če kažejo visi nohti Nohti s pristreški so znak arterioskleroze in motenj na ledvicah. isto deformacijo. Ploski nohti so znak napak v limfatičraih žlezah in organič-ne pasivnosti. Prav tako važna kakor oblika je tu-dii konsistenca nohtov. Mehiki nohti so znak majihne fizične sile. Trdi in krhki izdajajo anemijo, lomljivi pa napake žlez z notranjo sekrecijo. če je ustroj roževiine tak kakor pri sljudi, to se pravi: v več plasteh naloženih druga vrh druge, lahko sklepamo na zajedav-ce v drobovju. 1 Važni za diagnozo so dalje barvni, odtenki nohtov. Normalna je rožnata barva. Izrazit blesk pomeni premočno delovanje zaščitne žleze, bleda barva Noht slične oblike izdaja, če je ploščat, skrofulozo in motnje v grlu, močno obokan pa motnje v prebavilih. slabokrvnost, belota skroMožnost, rdeča barva pa znači, da je krvni obtok slab, da se je bati hudih krvnih navalov in motenj v delovanju s>rca. Tudi posineli nohti izdajajo, da krvni obtok ni v redu, samo da so to pot krive napake v žilah. Ce so nohti škriljasto sive barve ali skoraj črni, so znak pasivnega krvnega navala, kakršen je običajen pri boleznih na pljučih, v krvnem obtoku ali na srcu. Tudi če barva nohtov ni enakomerno porazdeljena po vsej površini, ako prehaja od mesta do mesta od rožnate do temnordeče. je to znamenje nerednega krvnega obtoka. Rumenkasta barva kaže kostno jetiko. Brezizrazna motna barva, še najbolj podobna odtenku umazane beline ali blede, svinčeno vijoličaste barve odkriva podedovani sifilis. Spremembe v strukturi nohtov, ki motijo'njih harmoničnost, se že dolgo razlagajo na različne načine. Dejanski so ti znaki selo tehtnega značaja, kakor bomo videli v naslednjem. Nohti z belimi lisami, kojih velikost se lahko menja od majhne točke do širokih prečnih lis. so navadno znamenje, da organizmu manjika nekaterih rudninskih snovi zlasti silicija in apnenca. Posledica je ali duševna utrujenost, nervoznost ali oa na splošno slabo fizično počutenje. Dr. Paul Carton sodi, da je iskati vzrok v napačni prehrani ali pa v preobremenjenosti. Madeži motne, rjave ali črne barve kažejo navadno, da je v neredu odvajanje. Najčešče se najdejo ori ljudeh, ki trpe na kroničnem vnetju. Ce se pojavljajo ti madeži na çnem samem nob-tu. se lahko točneje določi, kje tiči vzrok motnje. Ugotovilo se je, da rumene lise pod nohti spremljajo včasi možganske mot- Preko robov prsta razraščeni noht pomeni nevarna pljučna vnetja. nje. Fine, podolgovate riže im utori so znamenje, da mora biti organizem po nečem okužen. Pripomniti Da je treba, da utegnejo biti tudi drugi vzroki: trajna pobitost in razdvojenost ali pa so posledica ponavljajočih se injekcij tega ali onega seruma. Kadar so riže po«»b-no izrazite ali se celo natrgavajo, zlasti na prstancu, gre na.ibrže tv spremembe na sečovodu, n. pr. za ure-mijo (izločanje krvi med sččjo). Kaze se v njih tudi predispozicija za raka. Nekaj primerov sprememb v strukturi nohtov: Od leve proti desni: Zelo poudarjene podolžne riže, ki se že natrgavajo — manj izrazite riže, ki značijo lenivost črevesja — jamice in vdrtine — v profilu pogledane prečne grbice — dva primera podolžnih riž, ki jih tvorijo nizi vdrtin. Slednji znaki pomenijo: na kazalcu obolenje jeter, na sredincu napake v črevesju, na prstancu bolna ledvica, na mezincu pa živčne bolezni. Riže na palčevem nohtu, ki po gostoti kakor tudi po izrazitosti močno prekašajo riže vseh drugih nohtov, znači- Napake na posameznih prstih so me-rodajne za naslednja okrožja organizma: Palec: splošno psihično stanje, kazalec: prsni koš in jetra, sredinec: prebavila, vranica, žolč, okostje in slušni organi, prstanec: srce, sistem žilja in organi vida, živčni sistem in genitalni organi. Jt> cesto splošno izravnoteženost, ki utegne vplivati celo na možgansko ravnovesje. Prečne grbe, ki se lahko vlečejo preko vse širine nohta, kažejo, da se je rast na tistem mestu ustavila, kar je Pri slični obliki nohtov se je bati paralize. zmerom posledica težjega bolezenskega stanja. Lahko gre za revmatične infekcije ali za raznovrstna huda vnetja. Na palcu pomenijo hudo duševno depresijo, na kazalcu pa protin, hude kožne erupcije, najčešče pa hudo obolenje jeter. Dalje so grbe na sredinčevem HLADILNIKI V FOTOGRAFIJI Sv-etločutka plast na fotografskih filmih in ploščah ima neko omejeno življenjsko dobo Tudi na vseh škatlicah in zavitkih je ta opomba. Kemična emulzija, ki jo tvori, sie s časom spremeni, tako da postane po vsej površini neenakomerno občutljiva. Dognalo se ie. da to neugodno spremembo posebno pospešuje menjavanje tempera- nohtu znak bolezni v drobovju, gnijočih zob, ter kostnih obolenj. Grbica na pr-stancu izdaja težke srčne motnje, oslabelost vida in bolezni na pljučih kakor n pr. bronhitis. Slična znamenja na mezincu kažejo, da utegne biti kriv slabega zdravja žolč, da gre za bolne živce ali pa za afekcije v požiralniku. Še mnoga druga karakteristična znamenja bi bilo treba omeniti, če bi hoteli vsaj približno spoznati originalna do- Ploski nohti značijo motnje v delovanju limfatičnih žlez in pasivnost organizma. gnanja Mangina-Bailthazarda, ki temelje 11a dolgoletnih vestnih poskusih in opazovanjih. Razen tega pa avtor sam na-glaša, da njegovo delo nikakor ne predstavlja že nekaj dokončnega, mar- Izrazito obokan noht izdaja zastrup-ljenja zaradi funkcionalnih mote. .j ali ranitev ledvic, če so robovi pod-vihani, pa predispozicijo za raka. več le osnovno ogrodje, na katerem bo treba še zelo mnogo delati, preden postane dovolj solidna opora pri razpoznavanju bolezni. Popolnoma gotovo pa je, da bo s takimi opazovanji in primerjavami postala zveza in zavisnost med posameznimi deli organizma zmerom bolj očitna in vsak dan bolj jasni njih kvarni medsebojni vplivi, ki motijo zdravo ravnovesje organizma. ture. V zvezdarnah, kjer je enakomerna občutljivost fotografskih plošč posebno velikega pomena, jih zaradi tega v najnovejšem času shranjujejo v hladilnih omarah s strogo enakomerno temperaturo. Popravek: Med slikami »Pust nekoč in zdaj« v zadnji številki čitaj pravilno: Zgoraj levo v Rimu (18. stol.), zgoraj desno v Kelmorajnu. ZGODOVINSKI RAZVOJ POUKA IN VZGOJE GLUHONEMIH RUDOLF DOSTAL ar je res, da se gluhonemi uče govoriti? To ni mogoče, saj nimajo pameti kakor drugi ljud-_ je!« Pogosto slišimo, tako govoriti preproste ljudi pa tudi izobražence. Temu se niti ne čudimo, ako pomislimo, da je celo sloveči filozof Kant trdil: »Gluhonemi ima samo nekaj analognega z razumom.« Danes pa dobro vemo, da je gluhonemi prav tako sposoben za izobrazbo kakor polnočutni človek. Zakaj nemost ni nikaka bolezen, temveč zgolj posledica gluhote, pridobljene ali prirojene. Sicer je pa gluhonemi že pred poukom duševno popolnoma normalen in ima vse intelektualne zmožnosti kakor polnočutni človek, vsaj nič več in nič manj kakor človek, ki sliši. Ni namen te razprave, podajati način, metodo pouka gluhonemih. V nastopnem hočemo podati zgolj zgodovinski razvoj pouka in vzgoje gluhonemih izza najstarše dobe do današnjih dni. Gluhonemi v naj starši dobi Sv. pismo se spominja gluhonemih na raznih mestih. V 3. knjigi Mojzesovi či-tamo: »Ne preklinjaj gluhega!« To nam priča, da s takimi nesrečniki takrat niso ravnali baš najlepše. Spominjata se jih tudi kralj David v svojih psalmih in Salomon v svojih pregovorih. Pri tem čitamo: »Odpri svoja usta za neme in za pravico vseh, ki so zapuščeni!« Vendar pa iz te najstarše dobe nimamo nobenega poročila, da bi se kakorkoli lajšala usoda bednih gluhonemih. Celo Grki in Rimljani, vsekako dva najbolj prosvet-ljena naroda starega veka, so dvomili o sposobnosti njihove izobrazbe. Špartan-ci so te nesrečnike, kakor sploh vso nebogljeno in pohabljeno deco, izstavljali v divjino in celo ubijali na pečinah gore Tajgeta. Enako težka je bila njihova usoda za časa Solonskih zakonov in rim-ljanske ljudovlade. Herodot nam poroča zanimivo bajko o gluhonemem sinu lidijskega kralja Kreza. Ko je padla trdnjava Sarde, je planil perzijski vojak z golim mečem v Krezovo spalnico in ga hotel umoriti. Tu pa je skočil pred Perzijca kraljevi gluhonemi sin, se napenjal na vso moč, izpregovorfl, pretresen od strahu in groze, prvikrat v svojem življenju ter za- klical: »O človek, ne ubijaj Kreza!« Ko je Perzijec zaslišal ime lidijskega kralja, je zadržal meč in pobegnil, sin pa je od tega trenutka naprej govoril. Prvo svetlo točko zanimanja, požrtvovalnosti in ljubezni do nesrečnih gluhonemih vidimo v evangeliju sv. Marka (7, 31—37), kjer čitamo: »In Jezus je odšel iz tirskih krajev ter šel skozi Si-don h galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. In pripeljejo mu gluhonemega ter ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice stran, vtaknil svoje prste v njegova ušesa, in se s slino dotaknil njegovega je-zikaVin pogledal je v nebo, vzdihnil in mu rekel: »Epheta!«, to je »Odpri se!« In kar odpela so se mu ušesa in razve-zala se je vez njegovega jezika in je prav govoril. Zapovedal jim je, naj nikomur ne pravijo; pa bolj, ko jim je prepovedal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo; nemim, na govore.« — Tako je podal veliki modrijan za dolga stoletja naprej dragocen migljaj, kako je treba učiti gluhoneme. Gluhonemi do konca srednjega veka Dolgo dobo, kakih sedem sto let, zgodovinski viri popolnoma molče o kakršnemkoli zanimanju za gluhoneme. Celo glasoviti cerkveni oče sv. Avguštin piše v svojem pismu Rimljanom (10, 14—17), da »gluhonemi niso sposobni verskega spoznanja, zakaj vera izhaja iz pridige; kako pa naj gluhonemi pridigo razumejo, ako je ne slišijo, — da, celo brati in pisati se ne morejo naučiti.« Šele okrog 700. po Kr. se je pojavil angleški škof John, ki je učil gluhonemega govoriti. Ljudje so si to razlagali kot velik čudež in pripisovali uspeh polaganju rok. Gotovo je to prvi znani primer poučevanja gluhonemih po glasov-nogovorni metodi. Spet sledi razdobje sedem sto let. Tu nam poroča holandski učenjak Rudolf Agricola v drugi polovici 15. stoletja v svoji znameniti filozofski knjigi »De inventione dialectica« (O dialektični iznajdbi), da je videl na lastne oči, kako je od rojstva gluhonemi vse razumel, kar mu je kdo zapisal in je pismeno razodeval tudi drugim svoje misli. Pedro de Ponce Od te dobe nadalje se v 16. stol. množijo glasovi o poučevanju gluhonemih v raznih državah, in sicer najprej na Španskem, ko je stala ta država v zenitu svoje moči in slave. Pred vsem so se bavili s to stroko zdravniki in duhovniki. Med temi je bil početnik benediktinec Pedro de Ponce v samostanu San Sal- Pouk gluhonemih po kretami metodi vador v Sahagunu. Tu je prevzel v pouk in vzgojo tri gluhoneme otroke kastil-skega conetabla Don Pedro de Valasco, nato pa še gluhonemega sina aragon-skega kraljevega namestnika Guerreza in jih poučeval govora in pisanja. Eden izmed teh, Velascov sin, je tako čudovito napredoval, da je poleg španskega jezika govoril in pisal tudi latinski in poznal celo grške pismenke ter vzbujal s svojim obširnim znanjem splošno začudenje. Ta učenec je v poznejših letih pisal nastopno: »Ko sem bil še majhen in neveden kakor kamen, sem pisal, kar mi je moj učitelj predpisoval; pozneje sem si spisal vse kastilske besede v posebno knjigo; nato sem se učil z božjo pomočjo črkovati ter posamezne zloge in besede na vso moč izgovarjati, pri tem pa so mi tekle zmerom sline iz ust. Potem sem začel čitati zgodovino in sem prečital v desetih letih vso občno zgodovino. Potem pa sem se učil latinsko.« Takrat živeči španski zgodovinar Ferdinand Nunez de Taboado piše: »L. 1584. v avgustu je v Gospodu zaspal p. Pedro de Ponce, cele benediktinske hiše dobrotnik, ki se je poleg drugih vrlin, v odlični meri odlikoval zlasti v tem, da je — pomislite! — neme učil govoriti in zato veljal po vsem svetu kot slaven mož. Njegovi učenci so znali govoriti, brati, računati, glasno moliti, streči pri maši, spovedovati se, grško in latinsko govoriti ter razgovarjati se o filozofiji in astronomiji, domači in občni zgodovini.« Dasiravno se smatra Pedro de Ponce po vsej pravici kot izumitelj sistematične glasovnogovorne metode pouka gluhonemih, nam sam, žal, ni zapustil o svoji metodi niti črke. Pač pa sta njegova sodobnika in naslednika Juan Pa-blo Bonet in Emanuel Ramirez de Car-rion nadaljevala začeto delo in se v tej stroki udejstvovala tudi literarno-peda-goško. Po tem začetku in po smrti teh plemenitih mož pa je zavladal na Španskem' večni molk gluhonemih vse do najnovejše dobe. Skrb za gluhoneme v drugih državah V 17. stoletju so se bavili tudi v Italiji trije učenjaki s poukom gluhonemih: Girolamo Cardon, filozof v Paviji, Far brizio d'Aquapendente, profesor anatomije v Padovi in jezuit Lana-Terzi, profesor retorike v Bresciji. Samo poslednji se je pečal s to stroko tudi praktično, prva dva sta pa podajala samo teoretična znanstvena navodila. Neodvisno od drugih držav se je istočasno razvil pouk gluhonemih na Angleškem, kjer so se udejstvovali v tej stroki zdravnik dr. John Bulwer, profesor matematike John Wallis in rektor William Holder. Na Holandskem pa sta delovala zdravnika Franciscus Mercu-rius van Helmont in Johann Konrad Amman. Zlasti pomembno in znamenito je delovanje Ammanovo, ki je izdal 1692. spis: »Surdus loquens« (Govoreči nemi). To je bila prva metodika pouka gluhonemih. Bilo je pravo razodetje in blagoslov za bedno gluhonemo deco. To delo je bilo izvor in podlaga vsemu poznejšemu stremljenju in nadaljnjemu pedagoškemu raziskavanju v tej stroki. Deset let se je Amman praktično bavil s poučevanjem gluhonemih in dokazal, da govorni pouk ni samo mogoč, temveč tudi edino pravilen in najboljši. Od 16.—18. stoletja so delovali v tej stroki tudi v Nemčiji razni pedagogi, tako Wilhelm Kerger, Georg Raphel, Otto Benjamin Lasàus in Johann Ludwig Ar-noldi; vsi pa več ali manj pod vplivom že omenjenih španskih, angleških, italijanskih in nizozemskih predhodnikov, oziroma sodobnikov. Zlasti Ammanov »Surdus loquens« odločilno posega v nemško delovanje. Vendar prevladuje v tej dobi v Nemčiji še tako imenovana »kretalna metoda«, torej pouk gluho- nemih z naravnimi in umetnimi znamenji (kretnjami). V Franciji vidimo v tem času imena: Jacob Rodriguez Pereira, R. Ernaud in Claude François Deschamps. Vsi so bili pristaši glasovno-govorne metode, ven-, dar so se posluževali deloma tudi kre-talne. DALJE DRUŽINA IN DRŽAVA V ŽIVALSKEM SVETU Pri proučavanjiu družine, naroda in države, na katerih je osnovama človeška družba, se če sto _vsiljuje vprašanje, kako je sploh prišlo do razvoja družbe in da-li so družabne oblike, ki jih nahajamo v pri? rodi, v čem slične družabnim' uredbam človeka. Večina živali nižje razvojne vrste žive posamez in se tudi tedaj ne meni za svoje tovariše iste vrste, ako ti žive v najbližji bližini. V naših rekah in ribnikih žive školjke v skupinah, vendar te okoliščine ni pripisovati kakemu nagibu družabnosti, marveč edinole ugodnejšim življenjskim pogojem, ki vežejo živali na isto mesto. Tudi rastlinske uši, ki jih opažamo. v celih rojih na listih in steblih, ne tvorijo družbe. Mnoge izmed teh živali, se ne sesta-nejo nilti 'pni ploditvi, marveč izpraznijo svoje spolne kali kar v vodo, kakor n. pr. školjke. Gruče te vrste torej ne spa-dado pod pojem družabne zveze, marveč so čisto slučajni pojavi. Pravo družbo nahajamo šele tam. kjer se sni-deta dve živali v nekak, čeprav še tako kratkotrajen zakon. Smisel tega zakona leži v skupni skrbi za potomstvo in mora zato trajati še. preko pa.ritvene dobe. Take družbe lahko opazujemo često pri rakih in morskih-pajkih, pri govnjaču, pri lososu, postrvi in drugih ribah, ki skrbe za svoj. zarod. Zlasti izrazita ;je ta oblika pri ptipah in sesalcih ter . je zanjo značilno dejstvo, da traja sa-mo. oT] o poskusnem roku pridejo jet-J niki iz zaporov v galeriji 13 v jI j neko drugo galerijo, katerih je JL__ I v jetniški zgradbi tri in dvajset. Tam so zaposleni pri pretovarjanju premoga ali drugih sličnih opravilih. Premog, ki ga dobi jetnišnica vsako leto Od tu se premog odpelje na vozičkih v veliko električno centralo, kjer se kuri z njim šest velikih strojev, ki dajejo pogonsko silo za delavnice in luč za vse jetniške zgradbe. Kakšna morajo pri tem biti čuvstva jetnika, če pomisli, da se prav ta pre- Jetniki rušijo skalo, da se napravi prostor za novo upravno poslopje okrog deset tisoč ton, je treba pretovoriti z železniških vagonov, ki jih zapeljejo naravnost na dvorišče jetnišnice. Dâ se delo olajša, si je jetnišnica postavila majhen žerjav na električen pogon. mog, ki ga nalaga, lahko spremeni v elektriko ter uporabi zato, d uniči življenje sotrpinu, ki čaka komaj sto korakov odtod za zapahi v hiši smrti. Vsak nov obsojenec pride do tega kopa premoga oziroma do sličnega enako neprijetnega in umazanega dela, če ni bolan ali pa po izjavi jetniškega zdravnika za delo telesno nesposoben. Noben jetnik ne uživa prednosti v tem oziru, ker se politični in družabni vplivi zaustavljajo ob obzidju Sing Singa. Največji napredek v jetniški upravi je bil storjen baš s tem, da je guverner in upajmo za zmerom, izločil politiko iz jetnišnice. Kakšno delo pripade končno jetniku, ko je dovršil svojo učensko dobo ob kupu premoga, določi poseben odbor, ki ga sestavljajo glavni nadzornik, zdravnik, učitelj in ravnatelj obrata. Njih sklep je plod vestnega proučevanja, pri čemer ni glavni smoter kovati dolarje iz greha ali obogatiti se z nesrečo, temveč po možnosti vzgojiti poštene ljudi iz onih, ki so zašli na kriva pota, Sing Sing je velika organizacija in se mora baviti z vsemi problemi kakor družba izven njegovih zidov. To družbo tvori kakih sedem sto članov, ki si sami izdelujejo in popravljajo obleko in čevlje, pripravljajo in kuhajo hrano, proizvajajo lastno svetlobo, pečejo svoj kruh itd. Ker razpolaga jetnišnica s kakimi 150 različnimi zaposlenji, po navadi ni prav težko izbrati za posameznika delo, ki mu vsaj približno odgovarja. Tako smo postavili nekega obsojenega sodnika za slugo, duhovna za pometača, odvetnika za pomiValca posode, roko-borca za ognjegasca in maserja za steklarja. Ta družba ima tudi svoje posebno sodišče za prestopke in razpolaga z ječo v ječi. Poleg tega vodi tovarne, katerih proizvodi dajejo več kot sto pet deset tisoč dolarjev letno. Pri dodeljevanju delavne sile za ta podjetja se pa vodstvo ne ravna toliko po človečanskih nagibin, temveč gleda predvsem na to, da pride vsak človek na mesto, kjer bi bil najbolj koristen in uporabljiv za podjetje. Za upravo jetnišnice v Sing Singu jetniki niso nič več kot toliko in toliko enot surovin, ki jih vrže v obrat, da dobi preračunan rezultat. Mi smo pred vsem poslovni ljudje ter vodimo naše podjetje po poslovnih načelih, le da ne moremo odpustiti nobenega delavca in da mu za njegovo delo lahko plačamo samo majhno nagrado. Pri tem moramo nad vse skrbno pregledovati surovine, ki nam prihajajo v jetnišnico, da ne bi bili vtihotapljeni nevarni predmeti kakor orožje ali alkoholne pijače. Paziti moramo tudi, da se noben jetnik ne oddalji v kraj, kjer bi lahko na skrivaj sam odpiral zaboje, v katerih prihaja blago v jetnišnico. DAUE (COPYRIGHT BY KINQ FEATCEBS SYNDICATE) (PONATIS TUDI Y IZVLEOKO MI DOVOLJEN) MED ŠOLSKO NALOGO: »če bi le vedel, kako dolgo je trajala sedemletna vojna!« MRAZ, VROČINA IN ČLOVEk Ljudje imamo čutilo za toplotne razlike, po koži razdeljene točke, ki sprejemajo mraz ali toploto. Z njihovo pomočjo lahko približno cenimo temperature od 10 stopinj pod ničlo do 50 stopinj nad ničlo. Višjih in nižjih temperatur naša čutila ne doznavajo več, dasi žive še vedno. Zato so morali s poskusi ugotoviti, kako daleč sega najnižja ozir. najvišja temperatura, ki jo lahko prenese človeški jrganizem. Človek, ki ima redoma telesno temperaturo okoli 37 stopinj, je že na meji življenjske zmožnosti, če pade telesna toplota na 22 ali 24 stopinj. Pomemben dokaz za to trditev sta dobila ameriška raziskovalca in profesorja dr. Jackson m dr. Highfield, ki sta se dal* lahko oblečena zapreti v prostor s 30 stopinjami mraza, da bi sama na sebi poskusila učinke ' takšnih temperatur na telo. Poskus se je končal s tem, da sta se oba učenjaka že po 17 minutah in pol zgrudila nezavestna, poskus pa so morali prekiniti. V ustni duplini so jima kljub temu ugotovili še 28 stopinj nad ničlo, šele po enournem odmoru sta si profesorja toliko opomogla, da sta lahko pojasnila svoja opazovanja v hladni kletki. Zanimiva so slična opazovanja pri rastlina^ in živalih nižjih vrst, ki lahko brez škode prenesejo zelo nizke temperature. Nekatere alge in glivice so brez posledic vzdržale do 200 stopinj mraza. Neka vrsta trihin je baje še več ur živela v temperaturi 268.5 stopinje pod ničlo. Takšne tem_ perature, ki so skoraj ob absolutni ničli, se dosežejo z ohladitvijo po tekočem heliju. Prav nasiprotne poskuse kot prej omenjena Američana sta si dovolila oba angleška raziskovalca dr. Groot in dr. Brow-nes, ki sta se dala zapreti v veliko krušno peč, kjer sta oto 111 stopinjah vročine ' vzdržala celih 12 minut. Na slabotne klice na pomoč eo jih še pravočasno rešili peklenske vročine, čudno je, da sta moža prenesla to silno vročino, kajti po doseda. njih znanstvenih pojmih se kri v pljučih strdi že ob 100 stopinjah toplote. Za večino živali je temperatura 80 stopinj nad ničlo že kritična, in sicer celo za one, ki so vajene trop.čnega sonca. Sicer pa žive tudi bacili, W jim 130 stopinj vročine še prav nič ne škoduje. Dosedaj smo govorili samo o zemskih temperaturah, še bolj čudne pa so številke s tega poglavja o ozvedzdju. Sonce ima — po meritvah najbcljš:h strokovnjakov — na površini 5200 stopinj vročine. »Rdeče« ali manj svetle zveide dosežejo 21.000 žar svetlih zvezd pa dvigne temperaturo celo na 29.000 stopinj. Te številke pa so celo smešno nizke, če pogledamo številko, ki jo je za notranjo temperaturo sonca izračunal slavni angleški zvezdoslovec Ed. dington. Po njegovih računih je v sončni notranjosti nič manj kot 40 milijonov sto- pinj vročine, ker se tamkaj rasikrajajo ato. mi. Prt tem razkrajanju se razvijajo tudi one ogromne sile, iz katerih črpajo sonce in zvezde energijo za žarjenje. Ljudje si kaj pa zaman prizadevamo, da bi ustvarili takšno bajno temperaturo. Do nedavna je bila najvišja temperatura, ki so jo »naredili