PetanCič Davorin: Svete gore. Povest. »Pregnali smo ga. Bil pa je nekdo, bogve s kakšnimi nameniU Na Gorah vso noč niso spali. Janez je ostal pri njih in ugibali so sem in tje. »Jaz pa vem, da ni bil živ človek! Oče so bili, oče, ki pomoči prosijo. Miha, za mašo bo treba dati. Zvonila jaz ne bom več!« Pepa še ni doživela toliko strahu naenkrat. »Človek je bil. Paziti bo treba, Miha.« Janez je zjutraj odšel, še prej ko se je delal dan. Preiskali so na vse strani, če bi vodili kaki sledovi, pa ni bilo ničesar opaziti. Tudi na podstrešju je ležalo vse neizpremenjeno. Vse to je Pepo še bolj potrdilo v veri, da v cerkvi straši. Pavle je prišel še predpoldne, da bi kaj več zvedel o strahovih. ¦ »Sinoči je bil Janez pri vas,« je pozdravil Lenčko. »Kako ti to veš? Ponoči je prišel, ponoči js odšel. Kaj si ga videl?« »A, ne. Pa vem,« in sc je skrivnostno smejal. Lenčki je bilo preneumno, da bi ga še dalje spraševala. Na Gprah so bili volkovi in strahovi.., Grunt. Pepe in Janez sta se prebudila na kozolcu že kesno popoldne. Trgovec se je skobacal čez mrvo, ki je dišala po vročem poletju, poiskal steklenico in naredil požirek. »Še teden dni me bo dolgčas jemal!« »Sarno teden dni? Saj je res. Jutri teden je Božič.« Zvijal se je, da mu je pokalo v sklepih. Razgrnil je slamo v strehi in pogledal za vremenom. »Nebo se motno kisa. Jug bo zopet prinesel sneg.« »Tako vreme bo še bolj pripravno. Vsa stvar je dobro pripravljena, kaj se ti zdi?« si je laskal Lah. »Ti si od gada, Pepe. Samo teden dni je še časa. Na Vrhunce bom moral radi grunta, kakor sva se domenila.« »Seveda boš moral iti. Rečem ti: Miho vzami s seboj in pred njim razgrni denar! To bo zazeval stari škrtavec! Rad bi bil zraven. Pa ne smem, ker me že mesec dni ni v teh krajih in bom šele čez mesec zopet prost.« ! Janez se je oblačil. »Lase si popravi in brke, ko greš na oglede. Ja# vem, da greš in ne zastonj. Koga pa še ni deriar' preobrnil ? »Ne vem,« je odkimal Janez, a godilo mu je vseeno Pepetovo govorjenje. »Kaj tisto sovo so že natlačili? Pravil si mi, da jo kani Lojze.« Janezu se je ob spominu na sovo veselo razpotegnil obraz. »Tista je bila dobra. Res da! Pa kje si živo sovo vlovil?« Lah se je razpletel v pripovedovanje: »Zanko sem naredil in jo obesil pred šupljo v onem hrastu. Prejšnji večer je sova vriskala na njem. Potem sem mirno spal in se nisem dal motiti. Ko se je do dobra zvečerilo, me je potegnilo. Ujela se je. Zdaj bo vsak sum izključen na naju. Mene ni v teh krajih, ti pa uživaš sedaj vse spoštovanje in zaupanje. Drugo te ne bo izdalo, le sebe se boj! Človek je sebi največji sovražnik. Pazi na svoj obraz, na roke, besede in glas.« Janez si je nataknil klobuk na glavo in počepnil na lestvo. »Adijo!« je zaklical prijatelju, ki se je zopet zaril v krmo, da bi spal. Na Gorah so ga veselo sprejeli. »Miha, bi šel z menoj na kupčijo?« »Kam ?« Janez se je naredil skromnega: >Tisti gruntec bi si rad kupil na Vrhuncah. Človek je le rad, če ima kaj svojega. Nekaj sem si prihranil zadnja leta in bi kar vtaknil v zemljo.« Miha je zazeval od presenečenja: »Tisto kmetijo greš pogajat. Na Vrhuncah je grunt, ne kočarija. Treba bo šteti.« In je računal po svoje. »Več je bo zemlje kot naše. Osem glav lahko rediš in še konja. Janezu je bilo po godu, da mu je tako dobro uspelo. »Radi dpnarja se ne bojim. Če ne bo mojega zadosti, pa ga dobim od graščine na posodo, da bom odslužil. Ne mudi se mi res še ne, ali take prilike ne bi rad izpustil, ker sem vedno želel, da bi se naselil kje v bližini Gor.« Miho je imelo: »Glej ga hudirja! Pa sem mislil, da je suh. Zdaj ti pa računa na kmetijo na Vrhuncah. Je to čudno! Da ima toliko denarja.« Janez ga je uverjal še dalje: »Navadno mislijo, da pri graščini slabo plačujejo, pa ne. Elajo od rok in si lahko prihraniš, če vsega ne zapraviš.« »Vidiš ga hudimana. Zato ti je Janez tako škrtal zadnje mesece. Lenčka ni mislila slabo.« Zarila sta se v pot, ki je vodila med visokim skladovjem snega. »Da boš za mene govoril, Miha, ko se bolj razumeš na grunt in na tako kupčijo.« »Bom že, Janez!« Janez! Ime je šlo Mihi iz ust danes gladko in se mu je naenkrat priljubilo. »Lovec Janez! Ali se to sliši lepo za uho!« si je mislil. »Pctem bomo pa sosedje!« de glasno. Janez je hodil zložno in se veselil pri sebi: »Lah pozna ljudi. Kako sem ugnal tega-le Miho. Sladek je ko.med na jeziku!« c Ko sta pregledala hleve in svinjake, prehodila po hiši in se razgledala skozi okno na posestvo, so se začeji pogajati. Janezu se je zdela cena nizka in se ni spustil v barantanje. Miha pa je pozabil, da bi moral vzpodbijati navzdol, ker ga je skrbela sama radovednost, koliko bo Janez takoj položil na mizo. Ta je segel z bahavo kretnjo po denarnico in naštel na mizo vso vsoto z malomarnim izrazom na obličju. »Tako, Vrhniškl. Zdaj je vse, kar stoji in giblje, moje. Daj roko. Miha; ti si pa priča!« Mihi je vzelo preseneeenje dar govora. Poželjivo je zrl v kup novih denarjev, ki so lež&li na mizi. »Če bi bili moji...!« Lakomnost ga je prijela, da bi najrajši kar segel, stisnil tolarje in jih porinil v žep. Spili so likof, potem sta pa z Miho še enkrat pregledala vso bogatijo. »Da ne bo kaj zginilo med tem časom, dokler je še stari gospodar tu. Dolgo ga ne bom pustil. Po Novem letu se oženim in se spravim na svoje.« Zdaj se je Mihi posvetilo: »Zdaj bo treba omleti, ko je vode ...« Ko sta se vračala mimo Osojnikovega križa, se je prihulil k njemu in ga toplo pobaral: »Z Lenčko sta imela besede ...« Janez je že slutil, kam meri. »Pa me ne mara ...« Miha se je razbesnel v sveti jezi: »Ona da te ne mara? Kdo je pa to iztisnil! Vedno je bila za tebe. Kako te je hvalila! Da si lep, pameten ... Pa Pepa! Za svetnika te ima. O, če ti je za Lenčko, potem kar brez skrbi pridi! Denarja res ...« jejhotel napeljati še vodo na svoj mlin. »Ga ne rabim# Naravnost: nočem ga. Jaz bom vzel Lenčko, ker jo imam rad.« Mihi se je topilo srce od dobrote. (Dalje sledi.)