Pavel Keller: 8. nadaljevanje. ,,SkriTDOS$ni studcnfc Roman. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Med tein. Kmalu po tem dogodku so tihotapci zopet začeli hoditi svoja pota. Nikoli tihotapec ne bo opustil svoje obrti, čeprav je večkrat zasačen. V krvi mu je. Mika ga opojna romantika te obrti. Kar je romantično, fcar je zvezano z nevarnostjo, privlači rnnogo bolj, ko pa zaslužek, kl si ga s trudom pridobiš. Tiholapec je kakor divji lovec, ki mu večkrat ni do divjačine, temveč le do veselja, iki mu ga da nevarnosti polni lov. —; Medven je podpiral podjetje z denarjem. Nedavno jc praznoval s svojimi zavezniki svoj petindvajsetletni tihotapski jubilej. Tihotapstvo ga je obogatilo. , • . • ¦¦-¦-.¦¦• In vendar svojega življenja ni bii vesel. Izgube, ikakor je bila nedavno ta, ga niso preveC potrle; bile so pa po zaslugi črnega Jerneja, ki je bil čudovito previden in zvit, tudi prav redke. Bil je drug črv, ki je izpodjedal Medvenu življenje. — V »zasebni pisarni« je sedel Medvenu nasproti mož, ki se je imenpval Jeras. Na prvi pogled zelo zopern človek. Majhen, vegast, kozav, z zlobno prežečimi očmi, gnilimi zobmi in s širokimi, škrbastimi usti. »Jeras,« je rekel Medven razkačeno, »le priznaj, da si nas oCrnil ti. Kako naj bi bili sicer prišli obmejni stražniki na tisti greben?« Jeras se je ostudno zasmejal. »Očrnil ali ne,« je rekel posmehljivo, »za spomin moraš nekaj imeti. Nedavno sem hotel od tebe 200 dinarjev, in koliko si mi dal ti? Malovrednih petdeset. Pa sem si mislil: Le počakaj, še kesal so boš! Sedaj pa imaš. Škodo ti privoščim.« »Da si ničvreden človek, ni treba, da bi ti še. pravi), Jeras, sam dobro veš.« Jeras sc jc pr>^"i;;<'n amejal. »Ti pa si častivreden človek, he? — Pred ljudmi že, toda sicer, hihi — hudič je tvoj boter!« »Zakaj pa ne hodiš ve. z našimi ljudmi? Saj si bil prej vcndar tako vnet za to, da prideš do denarja —« »Prencvarno mi je in prenaporno. In denarja mi nl treba več. Moj dobri striček Medven me bo že prcživel. Danes na primer mi bo zopet dal sto dinarjev.« »Hudiča ti bom dal! Nobcne parc ne dobiš.« »To bi bilo slabo za tc, striCek!« »Nisem tvoj stric! Še tega bi bilo treba, da bi bil v sorodu s tako svinjo, kakor si ti!« »Stri.ok, nikari ne zmerjaj, sicer se ti bom smejal. Pri o.ku Blažunu so obmejni našli gnezdo prazno; bogve, kaj bi pa bilo v krčmi na hribu in v onl za senožetjo?« >>Pes! Ničvredni izdajalcc!« »Nikari ne zmerjaj, ker niraa haska. Daj mi gto dinarjev in pojdem.« »Pojdi >k vragu — brez denarja! Imam že .dosti!« »Jaz tudi. Pojdem torej. Višji stražnik se mudi v vasi; gledal bom, da pridem do njega.« »Kar stori! Nočem ve. iaieti opravka s to kupčijo. Tvoje večno izsiljevanje mi greni življenje, mi jemlje ves dobiček. Sicer pa ti tudi ne smem več dati, fcer se ljudem žc dolgo čudno zdi, kako da ti, ki ni. ne delaš, tako dobro živiš. Tu imaš, ničvrednež, in poberi se mi izpred oči!« Medven je vrgel dvajset dinarjev na miz.. »Hvala!« je rekel Jeras in vtaknil denar v žep. »Manjka jih še osemdeset, dragi striček!« »Niti pare več!« »Bodi pameten, striček! Nikar se ne smeši! Dobro veš, da si v mojih rokah. Saj ti ne maram groziti z najhuj.im, s skrivnostjo pri studencii!« »Lump! Ali ne boš naprtil krivdc tudi samemu sebi?« »Kaj za to? Če me nočeš več dostojno preživIjati, mi do življenja in do svobode nič ni. Ostane rni le cno veliko veselje še, da bodo bogatega, uglednega posestnika Medvena prijeli.« Začela sta grdo barantati in se obmetavati s priimki. Končno je odšel Jeras z devetdesetimi dinarji v žepu. Medven se je pogreznil na zofo in jo skril glavo v dlani. Najstrašnejših muk ena, ki jo more človek pretrpeti v življenju, je zavest, da je v rokah izsiljevalca, kateremu se ni mogc.e izmuzniti. Neprestan smrten strah je to, neprestana smrtna nevarnost. — Štiri dni nato je Jeras zopet pvišel. »Stri.ek, denar mi je pošel. Saj sem ti takoj dejal, da bo premalo.« Namesto da bi ga zmerjal in preklinjal, je Medven samo rekel: »Preveč popivaš!« »Striček,« je prijazno dejal Jeras, »vsako drevesce mora biti zalito.« »Da, toda če ga preve. zalivajo, se posu.i.« Tako dobrosrčno se že dolgo nista razgovarjala. Jeras se je kar čudil. »Denarja ti bom zopet dal,« je rekel Medven. Govoril je nejevoljno, vendar pa ne odurno. »Le tu pa (am moraš kaj storiti zame. Ni mi prav. da si se odtrgal od nas, kajti: _ "brisan ši bil, prebrisan skoraj ko Jernej.« »Še bolj, stricek, še bolj!« je rekel Jeras samoljubno. »V zanjko gori na tistem grebenu bi se jaz ne bil dal ujeti.« Ponosno se je potrkal na prsi. Vedno je rad voliko govoril in se bahal; zato in pa še radi drugih slabih lastnosti so ga bili tihotapci vrgli iz svoje družbe. »Jeras, delo imam za tebe. Vem za blago, po katerem danes najbolj povprašujejo. Ti poizvedi, kako bi po sposobnih posredovalcih najcenejše prišli do njega.« »Zakaj pa naj ravno jaz to storim?« je vprašal Jeras nezaupno. »Tepec! Zato, ker nočem, da bi drugi vedeli, koliko stane blago mene in koliko bom zaslužil pri njem.« »To je že res,« je rekel Jcras, »toda prenaporna je ta reč zame.« Dolgo sta se pričkala sem in tja; končno jo Medveu pripravil Jerasa, Sigar ni.emurnost je dobro podžgal, tsV^ •" '-' nojde čez tnejo. po- gajat se z nekim »trgovcem« na oni strani. »Čez ikateri prelaz pa boš šel?« ga je kar tako mimogrede vprašal Medven. »Čez Petelinjek.« »Ali ti ta pot ne bo pretežavna?« »Kaj še! Kar zmore črni Jernej, to zmorem tudi jaz; mene ne bodo ujeli.« »Da, in po porazu, ki so ga doživeli zadnjič, stražniki ne bodo več prežali sedaj po PeteIinjeku.« »Naj preže! Jutri zve.er odrinem. Pojutrišnjem ponoči se vrnem. Mlaj bo.« «»In če te zalezejo?« »Uidem!« »Ali lmaš kakšno orožje?« »Imel! Toda v mestu sem prišel ob nje.« »Zapil?« »Recimo zakvartal, se lepše sliši,« se je smejal Jeras. Medven mu je dal revolver z naboji. »Za vsak slučaj,« je r.kel. »Prinesi blaga na ogled.« »Preveč ne, ker bi ne mogel nositi.« V majhni krčmi v gorah so sedeli trije obmejni stražniki. »Dvignimo se.« »Je še čas. Sedaj ga še ne bo.« »Če sploh pride!« »Medven mi je za trdno rekel. Pride.« »Medven ti je povedal to, da bi dokazal, da s tihotapci nima nobenega opravka. Jaz pa mu kljub temu ne zaupam, temu staremu prikrivaču.« »Jaz tudi ne!« — Dvignili so se in odšli. Noč je bila temna, le sneg se je motno svetlikal. Šli so molče, skrivajc se med grmovjem. Počasi so tekle minute in ure. Bližala se je že polnoč. Težka služba, stati takole v mrzli zimski noči in prežati na človeško divjad. Udje odreven. in otrde. Razdružili so se. Vsak se je smel izprehoditi deset minut po hribu sem in tja, sicer bi bili zmrznili. Tedaj pa, ko so se vsi trije zopet sešli, se je začulo rahlo drsanje smuči po pobočju doli. »Prihaja!« (Dalje sledi.)