POEZIJE.
Zložil
GR. KREK.
Zložil
RRS&
V Ljubljani 1862.
Natisnil in založil Jožef lllaznik.
It M 380 jl
Če pesmi moje niso take, Kot jih žele samice vsake, Naj bravši jih bi se pomnilo,
Da v cislu mi scrce je bilo.
iN-
''Gnala skrivna moč me je v samoto, Da vtolazil mlado bi serce, Da odgnal prečudno bi tesnoto, Da vpokojil skrivne bi želje. Hitel urno sem v narave krilo, Hitel čez ravnino sem, goro, Pa le dalje se mi je mudilo, Le naprej je sililo oko. Ni mi bilo več nikjer postati, Ni miru serce mi Tiotlo dati.
Vsa lepota ni več za-me bila, Ki v naravi rad sem je iskal; Ni cvetica več me veselila, Za-me bistri potok ni šumljal. Cul sem pevce pevati premilo, Slavčevo sem petje čul celo, Pa serca mi vendar ni ganilo, Ni navdalo s svojo ga močjo; Žile v meni so hitreje bile, Huje serčne so pretile sile.
Ko tako me je le dalje gnalo,
V	tihem gozdu noga obstoji; Urno biti je serce nehalo,
V	žilah se umirila je kri. Na nebo oziram se visoko, Spehan ser eno si miril želim, Trudno glavo naslonim, na roko,
V	tihem miru brez skerbi zaspim. Mirno me objemalo je spanje, Kar navdale so me čudne sanje:
v
Cul v daljavi petje sem premilo, Tak lepo, ko nikdar Še poprej; Ganjeno serce se je zbudilo, Noga silila me je naprej. Urno glasu hitel sem nasproti, Prišel v krasen sem, čaroben kraj,
V	tihi in oddaljeni samoti
V	gledalo oko je čuden raj. Strune so močneje se glasile In hitreje pesmi se verstile.
Krasna pred menoj je deva stala,
Kakor sne še vidlo ni oho;
Liro miloglasno je deržala,
Strune je prebirala močno.
Ves zamaknjen sem zdaj gledal va-njo,
Kaj godilo se mi je ne vem,
Serce mlado se je vnelo za-njo,
Ker se prikupila je očem.
Želel sem, da se bi več ne skrila,
Da se lira vedno bi glasila.
Bila krasna boginja je petja: V njene se oziral sem oči, Njo uho je čudnega zavzetja Poslušalo verno brez skerbi. Rod slovenski krepko je dramila, Pela je, da pevci se zbude, Da bi rodu dali tolažila, Da verig ga sužnih oproste. Da zasvitala bi mlada zarja, Se močneje v strune glasne vdarja.
,, Zbuja naj se zdaj povsod gibanja r Naj glasov se budnih veseli, Nelia naj nesrečno dolgo spanje, K delanju se vse naj prebudi. Sreča narodu bo posijala, Tajal bo se mnogoletni led, Dušno stezo sem mu pokazala, Ga pripravila na pravi sled. Zdaj odpadle so verige sužne, Večnost je zakrila čase tužne."
To slovenska je Modrica pela, Zadnji glas pojemal je lahno, Urno pevsi je od tod hitela, Njeni sled zgubilo je oko. — Tiho spet povsod okrog je bilo, Ves zamaknjen sem še v petje bil, Kar se vnovič močno je zbudilo, Ter se glas je ko popred glasil. Milo pevanje serce je razumelo, Spet občutke je ko prej imelo.
„Za razcvet in blagor domovine, Dajte dušne, združene mod; Vse sovraštvo naj iz serca zgine, Da poprej se zarja zažari. Skazite se zveste zmir sinove Materi, hi vas zgojila je, Poklonite svoje ji darove, Da se sužnost prej do dna zatrli." To je lira pevčeva glasila, Gosta megla Vodnika zakrila.
Tiha groza je serce navdala, Začudenja sem zatrepetal, Tema po daljavi je nastala, Skerbno sem zavetja si iskal. Ni poprejšnjega krasil več bilo, Kar sem videl vse je bilo preČ; Prejšnje upanje se je skalilo, Prejšnje slasti ni je bilo več; Nisem revež vedel kaj storiti, Spet skerbi serce je jelo biti.
Dolgo Šakal sem tako upljivo, Kar se spet svitloba naredi,
V	lepših zdaj podobah živo, Sem zagledal prejšnje vse stvari. Tretjikrat se pevanje začvje, Pa milejše, lepše ko popred; Tretjo zdaj prikazen ogleduje
Z večim začudenjem moj pogled. Daleč v serce pesem vsaka seže, Bolj in bolj me na podobo veže.
Pevala je struna od ljubezni, Se glasila od skelečih ran, Pravila da se nesreči jezni Težko, težko Človek stavi v bran. To in drugo strunice so pele, Kmalo pa vmolknile so celo, Smertne so pušice me zadele, Za Prešernom stegnil sem roko;
V	hipu me je popustilo spanje, Proč so bile zdaj prijetne sanje.
Zdramljen kvisko sem ustal veselo Sonce je jemalo Se slovo, Kar poprej serce je zmir želelo Gledalo je v sanjah zdaj oko. Sklenil terdno sem, da hočem peti Da vtolažim ranjeno serce, Pa težko mi bilo je začeti, Ker okorne bile so roke. Vender serce ni več mirovalo, Ni Želj enega pokoja dalo.
Toraj skerbno strunice prebiram, Diham va-nje kar serce želi, Na nekdanje sanje se oziram Vse se v persih mojih zveseli. Kar že strune mlade so zapele, Vse Slovenii v poklon podam, Vedno za-njo strune so gorele, Ce ji dar po vseči bo ne znam. To pa struna je in bo Želela: „Da med sine bi me zveste Štela."
Pesmi.
Radost mladega pesnika.
jipfa zvezde oziral se deček nezmožen, Njih jasno lepoto sem občudoval,
V	oblake sem stavil si zlate gradove, Od sreče prijazne veselo sanjal; Zeljd pa spolniti ni bilo mi dano, Osnove razderl je mogočen vihar;
Ni nikdar mi zvezdica sreče sijala, Veselega upa bil zgubil sem dar.
Zamišljen po logu zdaj zopet sam hodim, Narave oživljene se veselim, In čase pozabljam nesrečne in tugo, Nezveste si sreče nič več ne želim. —
V	daljavi začujem nebeške glasove, Njih lek čudotvorni serce mi krepi,
V	njem radost se rajska zopet oživljuje, Po glasih prijetnih močn6 hrepeni.
In pevati čujem od let tu cvetečih, Od čverstih in zvestih domovju sinov, Od spon že razdertih sužnosti skeleče, Od narodnih sladkih premilih glasov. In močni glasovi po gaji donijo, Brenk stranic ubranih pojema lahno; Po sapici tihi se čutja glasijo, Na bregu odmeva skalovje močno.
Zapazim zdaj deklico nježne lepote: Slovenija mična, pomlajena hči, Podd zažel' ' svcovo liro,
In željno prebirati jamem stranice, V okornosti svoji celo jih ne znam; Skerbi pa morivne so me zapustile, Odkar nje krasote navdaja me plani.
Sin zvest ji ostati sem terdno obljubil, Dok teče po žilah še gorka mi kri; Glasove vesele bom peti se trudil, Da bodo sinovi prezvesti zmir nji. In z novo močjo zopet strune prebiram, Solzica nesreče v očeh ne igra; Od zore do mraka razglaša se zmiram: Za dom in za Slavo na veke velja.
Da vedno
serce mi gori.
oeeo —
Posvečenje.
Kdo ve!
a kaj da mi bilo je mlado serce, Kaj strune so pele, slavile rade, Od poznega mraka do terdega dne?
Le njo,
Ki mi je podala v samoti roko, Navdala z nebeško lepoto oko, Zročila mi liro, besede te ž njo:
„Prepevaj ko tiček iz gozda veselo, Da bo po domovju širokem donelo, Zdaj žalo, zdaj milo, pa radostnih tudi Prebirati glasov nikdar ne zamudi; Kreguljev se lahko odtegnil boš sili, Ki zasledovaje te bodo čertili."
Slovenija storil bom kar si učila, Le tebi se struna bo vedno glasila.
-oooo-
— 16 — Zvezdi ljubezni.
o luna bleda privesld, U noči mirni sred neM, Se pevčev duh le umiri, Ko vgleda zvezdo milosti, Ki novo moč mu liti ve, V utrudeno serce.
V obraz nje mili se ozre, Se nada zlata mu odpre, Vse potopijo se strasti, U viru pozabljivosti; — In radost rajsko čuti le Pokojno spet serce.
Ko jutra mrak jo prepodi, Ji solzno še oko sledi, Ozira slednjič se za njo, Steguje hrepeneč roko; In lira slastno ji doni: „Ali z Bogom zvezda ti.'1
Otožnost.
o sem deček bil nezmožen, Sem se vira veselil, Ki ko trak se svitlobeli Mimo kočice je vil.
Blizo valčikov bliščečih Zmir veselo sem skakljal, Cvetke tergal sem duhteče, Z družbo budno rad igral.
Vence iž njih spletal lične, Sem od jutra v pozni mrak; Pesmice domače, mične Mi je peval tiček vsak.
Srečni so mi cveli dnevi, Ni divjal še burje piš, Ker odganjala je radost Mi nesreče zlobni vriš.
Še stoji tam koča mala, Potok teče ko nekdaj; Svitlo solnce še obseva Mili moj domači kraj.
Mene ah, pa je odgnala Že osoda od ondod: Ptuje kraje mi kazala, Ž njimi žalost še povsod.
Več sercč mi ne miruje, Rojstni kraj si spet želi; Le spomin nekdanjih časov Blede lica mi rudi.
Sanje strunarja.
nebu truma zvezd miglja, Po zemlji luna pokoj zliva, Serce mi v persih trepeta, Čutila bolne v sebi skriva: Upljivo slonem na roko glavico, Ter rimsko merim sred neba stezico.
Serce ah! vendar mirno ni, Reci skeleče mi očita, Up spet nekdanji se zbudi, Ki zdrami rana ga že skrita; Ljubezni vnovič iskrica izvira, Strasti tihota nočna ne podira.
V zvoniku vdarja polnoči, Serdito sova se oglaša, Zalije lica blede kri, Ko glas neznan me vpraša: „Kdo sili te pri oknu tu sloneti, V obupu zvezdice po nebu Šteti:
u
Pomaknem urno se na strdn, Prikriti strah se prizadevam, V ušesu gMs brenči neznan, Po koči čuje se z odmevam; Pod oknom vgledam devo ljubeznjivo, V serce mi govori besede živo:
„Kaj zdihaš mladi siromak, Duhovom serčno tožiš silo, Ce Lelja želo ti bedak Življenje tiho je ranilo;
Modrica pesniku je liro dala, Veselja dom je drugim odkazala."
„Zastonj obup je, tožbe vse Razdrami ki jih žalost tiha; Le v pesmi kaže naj serce, Kar strastno v persih diha; Zato v nje zlivaj kar se v tebi giblje, Da up serce krepi, v ljubezni ziblje."
To rekši zgine spred oči, V zvoniku vdari ura eno, Vihar krog kočice buči, Da drevje šibi se zeleno; Za goro bila luna se je skrila, Podobo zalo gledati prikrila.
Veselo gledal sem za njo, Spoznati jo se revež trudil, Nasproti stegoval roko, Lepoti nježni sem se čudil; Olajšala bi bila serčne sile, Ko sanje prazne bi samo ne bile.
-sne-
Večerni obrazi.
i.
Vsemogočni pevca vstvari, Svete vdahne vanj moči, Z liro krasno ga obdari, Ter mogočno govori:
„Pokoj zrnir neznan ti bodi, Serce naj terpinči strast, Brez hladu po svetu hodi, Skušaj Evmenid oblast."
„Kar te žali v pesmi zlivaj, Svet naj ve, kaj te boli, Serčne rane v njih ne skrivaj, Upaj, poj do konca dni."
2.
"fpihi mrak zemljo pokriva, Luna sred neba vesla;
V	gozdu slavec že počiva, Pesmic milili ne žvergljd.
Božji sel skerbno iz raja
V	solzne kraje pride spet,
S spanjem vtrudene navdaja, Pokoj nosi križem svet.
Ne žaluje več sirota, Rana več je ne boli, Ker jo v tihi sen zamota, Žalost vsako prepodi.
3.
osa pade čez stvarjenje, Rože vele ožive;
V	udih trudnih se življenje, Nove spet moči zbude.
Rosa tudi meni lije Čez upadeni obraz,
V	persih zbuja harmonije, Razvedri spomina gMs.
V	žalosti več ne zdihuje Moje ranjeno serce, Ker si zlate sanje snuje, Ki krotile so želje.
-osee--
4.
diha po poljani, Perje vdarja ob pero, Meni pa po udih znani Spet občutki zateko.
Duhu znano šepetanje Iz daljave govori,
V	sladke me zamota sanj
V	udih mlado vname kri.
Šepetanje je ljubezen, Ki združuje serca zmir; Naj preti vihar ji jezen, Pravo vendar najde tir.
5.
ILuna za gor6 se skrije, Zvezde svitle se zgube; Gost oblak nebo pokrije, In nevihte že prete.
Zver zavetja išče marno, Pravo sled zazre oko, Slavcu tudi brambo varno Veje lipove dado.
Le serce nikjer ne najde, Kar obeta vedno svet, Bolj in bolj od mira zajde, Prava ga popušča sled.
6.
ova v logu se huduje, S petjem moti mirno noč,
V	revni izbi mati čuje, Revščine jo tare moč.
Bolno dete v postlji joka, Gleda materi v oči; Nji serce obupa poka,
V	blede lica stopa kri.
Skerbno mu poljubi lice, Obljubuje sladki mir; Sklepa nježne mu ročice, Na nebo odpre ozir.
-OHO-
7.
razvalino luna sije, Va-njo moj se vpre pogled, Žalost v serce meni lije Prejšnje slave vničen sled.
Tukaj nekdaj so šetale Hrabrih vitezov noge; Čase zlate žvenketale, V persih grele jim serce.
Zdaj kraljuje groza tiha, Iz ozidja diha strah; Veter čez robovje piha, Tla zarašča zelen mah.
-e»e---
8.
vesto gledam zvezde zale Ki na nebu v kraj gredo; Usta polne so njih hvale, Strune jim poj o tako:
„Srečne trikrat zvezde mile Vlile mir ste mi v serce; Spet obraz ste mi zjasnile, Proč odgnale vse želje."
„Ne more scrca pušice, Ki rodile so obup; Ne solzi se mlado lice, Ker ste želu vzele strup."
Tolažilo.
alo se uklanja verba pri potoku, Ker se bliža že jesenski čas; List za listom na nji rumeni se, pada, Ga odnaša mermrajoči glas.
Zginil v kraje južne spet je mirni slavec,
Ki po vejah njenih je skakljal; Kad v večernem žalu pesmi prepevaje
Trudne je stvari oživljeval.
*
* *
Prišla pa devica bo spomlad vesela,
Ki drevesa gole olisti; Zelenjad naravo pusto bo odela, Pevcov truma 'z juga pricverči.
Spet ponosno vzdignila bo glavo kviško,
Vnovič jo bo lepšal listja kras; Izpod vej koščatih pa z nevesto združen Slavčev bo donel ljubezni glas.
--
lati in hči.
Mati.
čerka ustani, že se dani, Mile glasove slavec prepeva; Solnce pekoče hribe zlati, S plaščem rumenim zemljo odeva.
Smehljaj na licu naj zaigrd, Naj več veselja tuga ne grene; Pusti, pozabi rano sercd, S cvetjem da lice vred ne povene.
Hčeri mi dve pokosila je smert, Ko je še pomlad njima cvetela, Sinu zgernila vojska je pert, Deva mertvaška ga je objela.
In če nesrečna tebe zgubim, Pičle ki leta še mi ogrevaš, Več po veselji ne hrepenim, Ako miru kraj mene več nemaš.
Živo po vasi vse je okrog, Rajati vidim zalo mladino; Cuj! kaj se zglaša? kliče te rog, Hitro na noge! hajd' na planino.
Gledala ondi v južno boš strdn, Štela visoke neba višine; Cula planincov glas boš ubran, Žalost skeleča sama spet zgine.
Ko pa potihnil tičev bo glas, Bela odeja plan bo odela; Zopet priteci v ljubljeno vas, Mati vesela te bom objela.
Hči.
Mati ah! mati! rada storim, Kar vaš mi govor skerbno veleva; Tje na planino urno hitim, Kjer mi veselje vse razodeva.
Ondi po derči potok šumljd, Bele opira gozdne cvetice; Vetrič planinski hladno pihljd, Božal tud' meni bledo bo lice.
K skali samotni vsedla se bom, Vodi težave skerbno tožila; Tiho kesaje v sercu se svom,
V	kaplje solze bom bistre točila.
V	drugo ozaljša cvetje ko tla, Pevec iz juga spomlad privabi, Zgine mi žalost vsa iz serca,
V	kraje neznane ona me zvabi.
Več se solzilo ne bo oko, Jelica vaša mir bo dobila; Rosa hladila hladna jo bo, Zvesta odeja ji bo gomila.
Naj lc prepeva tica strašna, Mladim dekletom naj le kukuje; Vsaka pod krilo zemlje bo šla, Dasi gradove zlate si snuje.
Mati.
Nič naj ne straši, Jela, te to, Kar so le prazne zmišljene vraže; Marveč brezskerbno kliči v goro: „Tica mertvaŠka s svetom vred laže."
-QQGe-
Nezvesti.
o pogledam v lice tvoje, Se oko mi zažari, Mislim na občutke svoje, Mislim na pretekle dni.
Spomnim se kak6 je bilo, Ko ti segel sem v roko; Ko serce za zmir sklenilo Te ljubiti je zvesto.
Ko tedaj zrem v lice tvoje, Žalo govori serce; — Mislim na težave svoje, Mislim na serca gorje.
Hrepenenje.
o derči samotni vodica šumi, Opira skalovje grozeče, Tik brega postaran planinec sloni, Večerno mu solnce obličje zlati, SercA celi rane skeleče; Ko vgleda v prebistrih valov se šumenje, Se zbuja nemirno u njem hrepenenje.
Pretekle se leta spet njemu odpro,
Dni radostne čuti mladosti; Spominja se bratov in sestric zvesto, Ki v koči domači bivaje mirno Vživali so čutja sladosti. Pa zdaj ali! že krije vse lalma gomila, Odvzeta jim zlobna vsaktera je sila.
V olajšane sanje močn6 se vtopi,
Na lice mu kane solzica; Pihljanje večerno moči mu krepi, Oterpnjene ude novo oživi, Ogreva upadene lica; Veselo ozre se v prihodnosti vrata, Kjer čaka življenja še doba ga zlata.
Že zvezdice jasne zlatijo neb/), Noč krila po zemlji prostira, Počiva stvarica vsaktera ljub6 Zatisne tud' starčku zdaj spanje oko, — Smert vrata življenja zapira: Ko solnce žaro čez snežnike posije, Serce hrepeneče poslednjikrat bije.
-oeeo-
Vodniku.
Noti omnis moriar. Hor.
©lovenci čase tužne so živeli, Nadloge skusili so zlobno silo, _ Nesrečo hudo ptujstva so terpeli, Ki čez-nje ostro je gospodarilo; Kervavi žuli jih v sercž so skleli, Terpljenje jim življenje je zgrenilo; Več zvezdica jim sreče ni sijala, Da sercom ranjenim bi up dajala.
Domači logi so samotni stali, Drevo drevesu krivdo je tožilo, Domači pevci tužni so molčali, Preblago petje čisto je vmolknilo; Slovenstvo s ptujim ptujci so zmenjali, Da v svoji je lastnini ptuje bilo; Slovenske tla so bile solz dolina, Po kterih vladala je zgolj ptujina.
Pa tužne dni je temna noč zakrila, Veselja dnevi spet so posijali, Slovenija se ptujstva je znebila,
V	okom stopila hrabro revi žali;
V	življenje spet sinove je zbudila, Ki milo so v nesreči zdihovali; Zdaj žalost britka jim celo je ptuja, Po udih krepkih nova moč se zbuja.
Zdramila se tud kranjska je Modrica, Stezi, Parnasa praznega vgladila, Zapela pesem rajsko je samica, Rod novi z nježnim glasom je ganila; Zamaknjeni žarečega so lica Sinovi čuli njene sporočila; — Glas modri čas jim novi je oznanil, Ki narodnost bo in pravico branil.
Tu Vodnik! tebe, zvezdica o jasna! Osoda pervega je izvolila, Da v znamnje pesem milih lira glasna Iz rok device zale v vlast ti bila; Navdala pevska boginja te krasna, Te v službo je visoko posvetila: Odmenila te n&rod je buditi, Domači glas ga čislati učiti.
Po krasnem daru segel si veselo, Okorna ni ti bila k petju roka; VI ji raje strune je serce gorelo, Spolnila se mu želja je visoka; Za petjem blagim petje je donelo, Da čula domovina je široka; Kot harpa Eolova zmir glasilo Po gorah se je in dobravah milo.
Učil si jezik čislati sinove, Nabirati zaklade jih marljivo, Jemati lastne matere darove, Ceniti biser narodovni živo; Premile vedno materne glasove Spoznavati po svetu ljubeznivo : To jim vcepiti bile so ti želje, To vedno tvoje, naš vodnik, veselje.
V življenje zopet zbudil si rojake, Zavedati dolžnosti so se jeli, Odkrivši skerbno jim potrebe vsake Po dušnem so napredku hrepeneli; Sadili so marljivo zernja take, Da sad njih bi unuki v prid imeli: In to vse tvoja struna je storila, Ki znad Veršaca se je oglasila.
Zatoraj rod tvoj rojstni god praznuje, Preskerbno skuša ti hvaležen biti, Primerno čast ti s praznikom daruje, Ker ti dobrot ne more poverniti; -In zraven pa od ust do ust se čuje, Odmeva po Slovenii slaviti: Pozdravljen Vodnik nam nebes darilo, Pozdravljen trikrat, oj slovenstva krilo!
V spominu bode ndrod te ohranil, Te vedno skerbno čislal bo budnika, Ime ti neoskrunjeno bo branil, Slavil te zmirom dušnega vodnika, Osrečen rod bo rodu rad naznanil, Da ti slovenstvu bil si perva dika: Dokler poznal glasove on bo svoje, Ga zrnir budile bodo pesmi tvoje.
Spomin.
mirni noči ko okrog vse spi, Sladke sanje mirno vživa,
V	meni nova rana se zbudi,
Ki spomin jo v sebi skriva;
V	meni vtriplje žalostno sercč, Kaj ga britko žali, samo ve.
Kaj nek bistre hočejo solze,
Kaj izdihljeji ginljivi? Tihi ah! so le spomin na te Srečnih dni občutki živi: Deklica! pretekli srečni čas
V	meni zbuja spet ljubezni glas.
Ločijo od tebe me gor6,
Krasno ločijo planine, Vendar dosti živo je serce,
V tihem mraku k tebi šine; Jasno tvoje gledam spet oko, Božam v mislih z mlado te roko.
Svoj obraz v naročje nasloniš In v obličje gledaš moje, Ljubeznjivo k meni govoriš,
Praviš mi občutke svoje; — Skozi okno sije lunica, Ah! nikar se bati deklica!
„Zvesto vedno bom ljubila te,
Vedno tebe se spomnila, Ti pa dragi! zveze spomni se, Ko te druga bo motila." —
To v serce mi mirno govoriš, Temni moj obraz spet razvedriš.
Luna že zahaja za goro,
Treba že se bo ločiti, Daj mi krasno k slovesu roko,
Nehaj draga! se solziti; Mislil vedno v ptujem bom na te, Za te vneto vedno bo serce.
Dasitudi prazna misel je,
Kar otožno besedujem, Vendar se vtolaži mi serc6,
Ce si zlate sanje snujem; One v meni zbujajo želje, K tebi v tihem mraku ki hite.
Naj ti pesem moja govori, Ki iz serca mi izvira, Da za tabo se oko solzi,
In po tebi se ozira; Ona naj ljubezen ti pove, Ki me sili misliti na te.
Le počivaj, mirno spet zaspi, v V dragem kraju zdrava bodi! Ce serce otožno, mirno ni,
Naj v spomin ti pevec hodi; — Ti pa vedno pevaj strunica: „Misli nanj ah! misli deklica!"
Moje pesmi.
i k Ar jih ojstro ne sodite, Od praga pesmi ne podite, Ko bi se vam ne prikupile, Al' serca vam ne omečile.
Po svoje poje vsaki tiček, Kanarček, slavec in kraljiček, Po svoje tudi pesnik peva, Kot peti mu serce veleva. •
Tedaj Se pesmi niso take, Kot jih žele samice vsake, Naj bravši jih bi se pomnilo, Da v čislu mi serce je bilo.
lilotinke. i.
Ti si lep mi venec dala, Vpletla krasnih vanj spomink, Serce moje si navdala, Da v spomin ti milotink.
v
Ce svet graja me, če hvali, Ni me tega dosti mar, Da le smem podobi zali Cvetje to podati v dar.
Vzemi toraj šopek, Mila! Ga pritisni na serce; Ce se name boš spomnila, Vse so spolnjene želje.
2.
sem v obličje belo, Gledal v tvoje sem oči; Serce moje se je vnelo, Za-te vedno še gori.
Vsaj si zmir mi dobra bila, Dala v dar si mi serce; Vedno si me tolažila, Brisala iz lic solze.
Toraj sem te strastno ljubil, In te ljubil bodem zmir; Vsaj bi s tabo srečo zgubil, Zgubil bi veselja vir.
3.
adar tihi mrak nastaja, In narava že zaspi; Čudna moč serce navdaja, Prejšnje sanje v njem zbudi.
Zbuja zopet se ljubezen, Rane prejšne se zbude, Spet strasti ko veter jezeno Z novimi močmi pertč.
V strune krasne pevec vdarja, Se spominja serčnih ran, Ker ne sveti več mu zarja, In mu mir je že neznan.
4.
tal bi rad in mislil na-te Noga vleče me naprej ; Serce mlado bije za-te, Ne pozna verig ne mej.
Le za tabo noga hodi, Tebe išče vsak pogled; Kodar me stopinja vodi, Menim najti še tvoj sled.
Ali noga te ne najde, Ne zazre te več oko, Bolj in bolj od tira zajde; Ah! ker bivaš pod zemljo.
5.
sako leto lepo cvetje, S cvetjem se spomlad zbudi, In s pomladjo blago petje Se na novo oživi.
Tudi pesnik zopet poje, Kot narekva mu sercč;
V	pesmi zliva misli svoje, Misli skrivne in želje.
Kar se koli v sercu giblje, Poje verno dan na dan,
V	sladkih ga občutkih ziblje Strunic zlatih glas ubran.
6.
kupaj sva pri oknu stala, Gledala sva na nebo, Luna mračno je sijala, Va-njo vperla si oko.
Goste zvezdice si štela, Gledala jih brez skerbi, Si nad eno se zavzela In pobesila oči.
Mene pa ste dve navdale, Gledal va-nje sem zavzet; Bile so oči prezale, Biser tvoj, najlepši cvet.
7.
klepala roke si bele, In molila si zvesto; Kaj besede so želele, Ti edina veš samo.
Jaz zamaknjen v te sem gledal Sklenil sem kot ti roke; Rad bi bil, prerad povedal Svoje skrivne ti želje.
Prosil bil bi, da molila Bi pohlevno za me zmir; Da bi kdaj mi izprosila In dobila serčni mir.
-@WQ-
8.
W
Zdrava bodi! struna poje Od večera zmir do dne; Zdrava bodi! usta moje S strunami vred govore.
V pesmi devam vse marljivo, Strune glasne kar poj6, _ Da v njih vidla bodeš živo, Kar ti ne pove oko.
Če bi one te žalile, Ker po tebi hrepene, Misli, da so le spomnile, Kar velelo je serce.
-sses-
9.
pletla si mi venec krasen Ko jemala si slov6 ; Bil pogled je tvoj še jasen Pa solzilo se oko.
„Mene smert bo pokosila, Venec dam ti za spomin." To si mirno govorila, S smertjo šla iz solz dolin.
Venec rad zdaj ogledujem, Mu prilivam, ga gojim, Britko zgubo obžalujem, Ter za tabo se solzim.
10.
{Qvetka vsaka mi je mila, Pa spominčica čez vse; Ker me bo na-te spomnila, Na ljubezen, ki cvete.
Ko jo vgledam na planini, Spomnim se nekdanjih dni, Ko po gori, po ravnini Sva hodila brez skerbi.
Toraj mi je vedno mila Se spominčica čez vse, Ker me vselej bo spomnila Na ljubezen ki cvete.
11.
a-me si se naslonila, Bila bolna si zelo; Si v serce mi govorila In mi gledala v oko.
Reve si tožila svoje Pravila od bolečin, Božal sem obličje tvoje, Bil sem s tabo sam terpm.
Gledal sem te žalo, milo, Bilo ni v očeh solze, Ker ni jokati pustilo
Mi oterpnjeno serce.
-QWS-
12.
o večerni zvon zapoje, Ave! usta govore, Skrivne spet občutke svoje Tiho govori serce.
Duh čez hribe in planjave V znane kraje spet hiti, Da prinese ti pozdrave, Da se spomniš prejšnjih dni.
Da pozve če si mi zvesta, Ce za me gori oko; Ali če si že nezvesta, Dala drugemu roko.
-OM& -
13.
erno si pri meni stala Skerbno gledala v oko, Kot bi bila me prašala, Ce te ljubim še zvesto.
Pokoj si v serce mi lila, Kaj sem čutil dobro vem Vem da si mi obljubila, Gledati da v lice smem.
Usta moje so molčale Pa molčalo ni serce; Mnogo ti je dalo hvale, Bolj še vnelo se za te.
14.
W
i&elel bi, da bil bi tica, Da bi zletel čez gore; Da prinesla perutnica Bi kdaj v tvoje me roke.
Pravil od nesreč bi peze, Od ljubezni, ki gori, Spomnil bi te prejšnje zveze, Spomnil prejšnjih, srečnih dni.
Vem, da bi me vpokojila, Dala k slovesu roko; Vem da bi mi obljubila Še ljubiti me zvesto.
15.
v ptuji sem puščavi, Sonce vzelo je slovo; Po dolinah in dobravi Vlega tema se z nočjo.
Spet se spomnim živo na-te Al na me se ti, Bog ve! Molim, da bi sanje zlate Te spomnile spet na me.
Da bi te na me spomnile, Ki sem daleč, daleč proč! Da pozdrave bi nosile, Ti želele: lahko noč!
ti v obraz cveteči, V persih vtriplje mi serce, Spet občutki hrepeneči, Znane misli se zbude.
S tvojim se očesom vjame Moje ranjeno ok6; Za-te se močneje vname, Občuduje te zvesto.
Tiho si spregovorila, Kaj godi se mi ne vem, Da me nisi pozabila, Pravila si mi to vem.
Pisarija.
Učenec.
ačel slovenski bi pisati, Prilezel rad bi na Parnds, Ko znal bi strune ubirati, Verstiti v red za glasom glas. Presneto mika me častivcov čeda, Ki mojstru čudi se, debelo gleda, Ponižno ga pervaka imenuje, Ter čez Homerja v slavi povzdiguje.
Učenik.
Slovencom ako hočeš peti, Jezdariti konjiča prav, Na tanko moraš razumeti, Kar danes terdi dosti glav: Besed barbarskih verlo nakopiči, Nerodno spletaj stavke, mnogo kriči; Kar koli moreš, til in tam ukradi, Pa le za svoje na semenj posadi.
Svobodna misel, v persih vneta, Ki tvoj porodil jo je čut, Ne bodi v verzih razodeta, Da ne zbudi vih&r se ljut. Lej, poezijo rajnega Prešerna, Povpreko gleda domovina verna, Ker se ubogi revež je spozabil, Da v lastnem ognju lastni glas je rabil.
Mar okovane pesmi kroži, Tud' slavo kam prikavči vmes, Na glisti logiko položi, Namesti misli piši zmes. Ko bi te živa duša ne umela, Častili vendar bomo tvoje dela, Pod nos kadilo bomo ti sipali, S term o vsi na kolenih v te zijali; Ti pa visoko čez derhal boš deržal roko, Ter mislil: dulce est deci.pere in loco.
Učenec.
Zapomnil tvoje bom povelje, Rojakom ddl zlato pomlad, Napasel jim goreče želje, Zidaje babilonski grad; Skrivaj ukradene bom skorje hrobil, In v kolobocijo Slovencom trobil.
Učenik.
Potem ga čez-te več ne bo junaka, Ne bo nad tabo hujega pervaka!
Seršeni. i.
nogo mičnih spisov smo izdali, V blagi dar slovenstvu, v čast jeziku; O ko bi pisati pač nehali, Dar smerdeč vaš je, nevšeč maliku.
2.
Tudi meni v slovstvu našem važna gre beseda, Ker dovolj slavi me delo krasno — abeceda.
3.
Slovencom pojem milo, kakor Filomela, Mi oda ptuja ni, neznana ne gazela, Slave balad me cele in romanc kerdela, Res pevca tacega še Slava ni imela.
Poglej znad Pegaza hripavega, oj brate ! Prebirati za zmir sprenehaj strune zlate Mar skrij v zeleni gozd med smreke se košate: Od tal do glave pesmi tvoje so kosmate.
--ogae-
Osoda.
lepoti nježni cvetka se razvija, Ne mami zlobne je nevihte sila, Varuje Stvarnikova roka mila, Duhteče njedro ji rosica zmija.
Pa kar oblakov se prikrade zona, Nebo mogočni stresajo gromovi, Vetrov razljutih tulijo glasovi,
Glavico velo skloni tudi — ona. *
* *
Tako serce mladenču prosto bije, Pogum iskren v junaških persili klije, Osnov bučeča burja ne podira. — Težav pa vzdigne se pretečih čeda, Za goro vgaša upa zvezda bleda — Življenje v persih mladih že umira.
-ONO-
ozdravljam slednjič sinje vas gore, Z iskrenim glasom: domačija! Iz ptujeaa hitele mi želje Le k tebi bodo zmir, samija.
Navdajal svitli me večerni plam, Zlatil ki vaše je verhove, Oživljal je prebistri potok sam, Ki gnal peneče je valove.
In koča očeva dan slednji mi Veselja mnogo je delila; Kraj lipe senčnate me mlada kri Po stezah dragih je vodila.
Zato pozdravljam sinje vas gore Iz kraja ptujega veselo, Da mi serc& tolažite želje, Ki vedno k vam le bo hitelo.
-easo--
Spremenjena žalost.
a nebu zvezd truma živ6 zamiglja, Čez hribe snežene spet luna posije, Po milih se dolih ozrč iz nebi, Ki noč jih temotna s peruti že krije; Pogled njen nad kočo se borno ustavi, Nad Miličnim domom v prijazni dobravi.
Pri oknu lesenem že Milka sloni, Po licu solze se ji vtrinjajo vroče, Nesreča obupno serce ji mori, Na dete ozira se mirno spijo če; Sirota nezmožna serce ji prevzame, V noč tiho besede zgovarjati jame:
„Nazaj kdo poklical spet blagi bo čas, Ko ptuje serca so britkosti mi bile, Kdo dnevi premili zavernil bo vas, Ko staršev me blagih roke so gladile? Prezgodaj ah ! v temno ste večnost zbežale, Ker meni veselja ste dosti dajale."
„Ne vgleda več staršev temotno oko, Zapustila mene sta brat in sestrica, Mi ljubi odtegnil celo je roko, Pod nebom sem reva ostala samica; Kdor znancov me vidi se mene sramuje, Zato v bolečinah serce zmir zdihuje."
„Ah! dete nezmožno, kam hočem s tabo, Ki toliko zlega si mi naklonilo, Naj stvarnik odperl bi ti jasno nebo, Zvijač da posvetnih ne boš se učilo; Potem tudi meni prešle bodo rane, Ki v sercu prezgodaj so bile užgane."
Izdihleji Milični dete zbude, Nasproti prijazno moli ji ročice,
V	obrazu se lunini žarld blišče, Nedolžno smehlja se rudeče mu lice;
V	očesa zagleda se Milice mile, In usta so mamica pervič glasile.
Nad glasom otročjim osupno stermi, V očeh lesketajo solze ji radosti, Življenje se novo ji v persih zbudi, Obeta olajšati serca britkosti; Objame otroka, poljubi mu lice, Ga boža ter gladi mu nježne ročice.
„Do smerti ljubila iskreno te bom; Tako je obljubo glasno govorila, Nesreči nadležni bom prišla v okom, Veselje in žalost bom s tabo delila;" Prisego je slišala lunica mila, Ki zadnje je žarke čez zemljo razlila.
-OMO-
— 65 -
Na gomili.
,,iicsrečni mladeneč kaj tužno stojiš, In žalostno zreš na gomilo? Zakaj tako britko se reva solziš, Kaj ti je veselje skalilo? Mar zgodaj očeta so ti zakopali, In mater v gomilo obraščeno djali, Mar sestrico drago li naglo si zgubil Al brata ki verno ga vedno si ljubil?"
„ „Oj! niso še staršev mi ne zakopali, Ne brata in sestre v gomilo mi djali, Pa Milico mojo je smert pokosila, Ki moje edino veselje je bila; Za njo mi uhajajo solze čez lica, Za njo, ki mi zvesta je b'la zaročnica.""
Jesenske žalostinke.
Moja radost.
roke rad vzamem liro krasno, Da strunice poj o mi glasno, Kar peti mi serc6 veleva Od mraka poznega do dneva.
Serce le v pesmi se spočije, Le v nji se britka žalost skrije, Ki rada zlati mir odganja, Noči pripravlja nam brez spanja.
Zatorej struna! pevaj milo Oj! bodi sercu tolažilo, Spet zbriši mu skeleče rane, Ki bile so prezgodaj vžgane.
— —ease- —
Minljivost.
b vodi Milica je stala, V ročici gosli je deržala, Prebirati je strune jela In zraven tako pesem pela:
„Dobrava! proč je krasno cvetj Proč, gozdič, slavčevo je petje Vse ojstra bora je pobrila, Od nas je pevce odpodila."
„Enako moje je življenje, Terpinči strast me in terpljenje Odkar mladost mi je minula, In spomlad cvetja se osula."
Vraža.
»iiS.ako Spet sova se huduje, Vse okna jezno obskakuje, Kot hotla vzeti bi življenje, In ž njim končati vse terpljenje."
„Bog nam za znamnje jo je vstvaril, Dobroto ž njo nam je podaril, Da nam lahko po nji je znati, Kdaj treba bitje je končati."
Tako je mati govorila, Življenje mirno je sklenila; —
Pri postelji je lici sedela, In vražam maternim verjela.
Strunam.
„©em sedi k meni, sestra mila, Da s petjem mi boš čas kratila, Zjasnila spet mi bledo lice, Po kterem tečejo solzice."
Dekl& berž citre v roke vzame, In pevcu pesmi peti jame; Ušesu se jih več prileze, Nobena pa v serce ne seže.
Začne še žalo „strunam" peti, Spomin v njem jel je spet živeti, Iz misel padajo mu rane, Spomnivši se osode znane.
Različne misli.
ožna mati v koči joka, Skerbi serce ji bolno poka, Življenje tare ji nesreča, In siromaštva rana žgeča.
Sopruga s smertjo je zgubila, Ko ravno sinka je povila, Ki samo ji je tolažilo, Edino budih rev hladilo.
Ozira na-nj se zaupljivo, Objema ga in boža živo, V zibelki tesni dete spava, Na licu zdravem smeh igrava.
--Q»Q-
Dvojno gostovanje.
Blans v gradu čase žvenketajo, Med žvenkom strunice igrajo, V obrazih vseh je radost brati, Ki žalost vsako ve odgnati.
Vertijo se plesavcov verste, Plesavke ž njimi krasne, čverste, Z najzaljšo grajski vitez raja,
Ženitve dan dans ž njo obhaja. *
Mož zbranih je pod gradom v koči, Gosti jih bogat kmet do noči; , Smert vzela mu je hčer edino, Opravljajo po nji sedmino.
7.
Nesrečni pesnik.
dneva v mrak se pevec trudi, Zdravila išče rani hudi, Prežalo poje, strune vbira, Po nadi skerbno se ozira.
Za letom urno leto mine, On prejšnje čuti bolečine, Ves up se v sanje je spremenil, In zopet v prazen nič razpenil.
Da ga zmotile vse so nade, Mu vendar še serce ne vpade, Po sreči novi se ozira, In vnovič stranice prebira.
-QO0Q-
Spomin otročjih let.
Mje našel vas bom leta blage, Ko sem v naročji mame drage Okušal slastno sad ljubezni Ter kljuboval nesreči jezni?
Težave bile so mi ptuje, Neznane rane, žalost, nuje, V življenje stopal sem veselo, Vsaj še serce ni nič želelo.
Ker zdaj so se zbudile želje, Ki sercu vzele so veselje, Ozrem se rad na leta mile, Ter pojem: „Da bi se vernile."
Serce.
erce je goba, ki se vname, Človeku mir in radost vzame, Od dnč do mraka ga zmir peče, Mu več pokoja dati neče.
Povsod si išče tolažila, Pa njemu ni osoda mila, Le huje ga še rana peče, Pokoja več mu dati neče.
Tako se do gomile trudi, Kjer lek dobi spet rani hudi, Molitve tam mu mašnik zbere, K pokoju poje „miserere."
-eus-
Pervi poljub.
„Ko pervič zagledal sem tvoje oči, Začelo hitreje serce mi je biti; Po udih se vnemala mlada je kri, Velevala tebe je zvesto ljubiti."
„Ko meni podala si nježno roko, Se v persih je novo življenje ganilo,-Osrečen po upu sem segel željno, Občutke neznane serce je zbudilo."
„Ko združil je naji iskreni poljub Sta mir in veselje roke si podala; V življenji viharnem nevarnosti vkljub Ko zvezdi dve bota nasprot mi migljala."
Trojna ljubezen.
L
o bil se borno dete sem veselo, In serce mlado ni želja imelo, Sem mami vedno gledal v belo lice, In božale so nježne jo ročice.
Brez nje mi bila je povsod tesnota, Za njo roke sem stegoval sirota,
V	naročju njenem sladko sem počival,
V	naročju njenem vse sladkosti vžival.
Glasovi njeni so me vpokojili, In oni spet iz spanja me zdramili; Za njo me vedno stopnje so vodile, Le njo otročje želje so ljubile.
Od nje ločiti se mi smert je zdelo, Ker zanjo le vse v meni je gorelo; Serce je vsako srečo nji priznalo, Zat6 ljubezen ji je verno dalo.
Pa zlobna smert mi vzela je veselje, Poderla mlade misli, mlade želje, Predrago mamo so mi zakopali, Veselje mlado mi do dna razdjali.
V	obupu sem pokleknil na gomilo, Ločiti se od nje ni moč mi bilo, Vsak dan pri nji na grobu sem počival, In cvetkam, ki jih vsadil sem, priliva!.
li.
Popustil sem očetov dom preblagi, Slovo sem dal na grobu mami dragi,
V	široki svet dolžnost me je podila, K naukom me Modrica namenila.
Veselo tekle so preblage leta, Kar vnamejo oči se za dekleta, Za njo ki krotka je ko mati bila, Ki verno me ko ona je ljubila.
V	oči se njene modre sem oziral, Iž njih mi spet je novi up izviral; Kar bil poprej nesrečno sem že zgubil, Sem s strastjo večo zdaj na nji spet ljubil.
Gradove bele zidal sem v oblake, Imel ljubezen sem, ž njo nade vsake, Sem menil, da ne more se podreti, Da nič na svetu mi ne sme jo vzeti.
Pa kar ljubezen pervo mi je vzelo, Mi tudi druge ni pustiti htelo, Sirota jokal zdaj na drugi sem gomili,
V	njo so serce mi ljube položili.
Zaklel sem se, da pustil bom ljubezen, Slovo dal svetu sem, nesrečen, jezen, Brez nade blo sercč je, brez veselja, Ker druga že razpenila se želja.
ni.
Divjal po svetu sem brez tolažila, Otožnost vsaka se me je lotila, Za zmir sem odpovedal se ljubezni, In serčno kljuboval nesreči jezni.
Spominjal rad nesreče se prestane, Spominjal ž njo sem serčne zmir se rane, Ki jo ljubezen dvojna je storila, In upanje iz serca vse spodila.
Za temnim dnevom pa spet jasni pride, Pred radostjo obup in žalost mine, Nesrečni časi v večnost utonijo, In druge, srečne za sabo pustijo.
Tako se tudi z mano je zgodilo, Serce se zopet je upokojilo, Ker iskra nova se je uternila, Ljubezen nova v sercu se zbudila.
Prelomil sem, kar bil sem se zarotil, Da se z ljubeznijo ne bom več motil, Pa serce več brez nje mi ne miruje, Gradove nove si v oblake snuje.
Kot ljubil mamo sem in ljubo blago, Zdaj ljubim narod, domovino drago, Kdo more to ljubezen mi še vzeti, Kdo želje, ki jih zdaj gojim, podreti?
-oeae-
Pričujočim pesmam.
Pozdravljajte mili moj rod; Da jaz vas poslal sem recite, Ko vas bi prašali odkod?
Ko se bi jim lepe ne zdele, Al mar še okorne celo, Recite da vas naredilo Je pevčevo mlado pero.
Zatoraj ker oče je mlad še, Prosite da vsak odpusti, Da upale ste se tak zgodaj Čez hribe in plan brez skerbi.
Hodite po zemlji domači, In čujte kaj vam poreko; Prosite pri bratih in sestrah, Da vrata vam svoje odpro.
svetu veselo hitite
Soneti.
Prešernu.
y>
CSul stranic vbranih sem glasove mile, Izdililjeje obupnega strunarja, Ki ptuja bila sreče mu je zarja, Ker smertne so pvišice ga ranile.
Zastonj, tak6 se strune so glasile, Od dneva v mrak se pevec s petjem vkvarja, Z obupom Evmenidna moč ga vdarja, Da rane bi se serčne ne celile.
„Dopredla je življenje kratko Parka, Zagledal kmalu si deželo milo, Kjer tebe čakal z Lavro je Petrarka."
„Ovija lovor tvojo že gomilo, Nihče ne žali več te brez prevdarka, Odkar si srečno združen z Bogomilo."
— 86 — Sonetni venec.
„ etrarka pel je Lavri pesmi mile, Od dne do mraka strune je prebiral, Po sreči blagi skerbno se oziral, Sovražne skušal ohladiti sile.
V obupu pa so ga skerbi pustile, Ljubezni ogenj pokoj je razdiral, Mir tihi zgodaj v persih bolnih hiral, Zastajale celo življenja žile.
Več rane niso se mu zacelile, Ker nje vse pesmi niso omečile, Ki pevčeve so strune jih zapele.
Moči v njem one le so oživele, Le one so mu vedno mir dajale, Odkar ranile so oči ga zale.

ar ranile so oči ga zale IskAl zastonj je pevec tolažila, Britkosti predla Parka je nemila, Ki v sercu urno so obup pognale.
Za njo ga nehotfe noge so gnale, Ki mu življenje mirno je zgrenila, S pušico smertno mu serce ranila, Da strune sladko peti so nehale.
Glasile vedno so se neveselo, Izdihljejev rodile čedo celo, Ki čista jih ljubezen je zbudila.
Od nje se vedno lira je glasila, Solze se v pesmih so razodevale, Ljubezni v njih dajal je dosti hvale.
ILijubezni v njih dajal je dosti hvale Ki s sercom blagim je serce sklenila Nesrečnega pod svoje vzela krila, Da serčne so težave mu zbežale.
Prešerne misli v njem so ustajale, Ko citer roka se je dotaknila, Da njo v glasovih živih je slavila, Ki sama mu narekva pesmi Žale.
Podobo krasno gledati device, Pogled uživati serca kraljice Iskrene bile želje so njegove.
Vihar pa mu razderl je vse osnove, Prebiral je še krepko strune mile, Al rane več se niso zacelile.
1 rane več se niso zacelile, Ker vsekale so smertne jih pušice, Nemir rodile, pomračile lice, Presladke sanje v večnost odpodile.
Pokopal je kar želje so gojile, V preranem grobu našel sled resnice, Zazerl tu pota posvetne krivice, Ki mu zvijače vsake so zjasnile.
Terpljenja serce bolno ne trepeče, Podobi več ne poje hrepeneče, Ki noč in dan mu pred očmi je bila.
Pa pesem zala se je ohranila, Poslušam njene rad glasove mile, Ker rane se tud v meni so zbudile.
—owo-
er rane se tud' v meni so zbudile, Ker že ljubezen vžiga serčne boje, Preskerbno vadim mlade perste svoje, Da skušajo zbuditi strune mile.
Do zdaj se tebi malo so glasile, Okorno zapojo lastnosti tvoje, Ki zgodaj vnele že serce so moje, Neznane sanje v meni obudile.
Da roka strun še vbirati ne znade, Nikakor mlado mi serce ne vpade, Z močjo še večjo skerbno diham va-nje.
Prepevam serčne rad čutila na-nje, Glasile se od tvoje bodo hvale, Občutke britke bodo poganjale.
— Qeee -
uj)bčutke britke bodo poganjale, Zelje izlival va-nje bom goreče, Serce tolažil vedno hrepeneče, Spominjal tvoje se podobe zale.
Želje mi krotke bodo up dajale, Hrepenil vedno bom po zvezdi sreče, Iskal hladila bom za rane žgeče, Ki niso ga do zdaj potrebovale.
Od mraka v mrak to strune bodo pele, Z glasovi bledo lice oživele, Skeleče rane v sercu zacelile.
Solze te moje niso omečile, Zat6 mi malo so miru dajale, Veselje drago vedno mi jemale.
eselje drago vedno mi jemale Oči prijazne so, za druge vnete; Zato za zmir so sladke nade vzete, Ki mi ljubezen so razodevale.
Izdihljeje le večje bodo gnale Nezmožne pesmi moje, tebi pete, Želele zgodni cvet ljubezni svete, Primorane miru slovo dajale.
Za tabo čudno skrivna moč me vleče, Serce občutke zbuja hrepeneče, Da rana se skeleča več ne skrije.
Kregulj serca kijuvati ne počije, Zatoraj so neozdravljive sile Izdihljeje globoke zmir rodile.
-eese--
fczdihljeje globoke zmir rodile, Obup pognale v sercu so pušice, Prezgodaj pomračile bledo lice, Veselo nado v večnost odpodile.
Za njo pošiljam še besede mile, Po nji pretakam britke tu solzice, Ki je obetala serce device, Da solzne so oči se spet zjasnile.
Kar upal sem so zlate bile sanje, Orjaške sem gradove zidal na-nje, Ki jih poderla je viharjev sila.
Spet roka citer se je dotaknila, Glasove sanjem pojem hrepeneče: „Minuli so prezgodaj dnevi sreče."
-soee-
i.LUnuli so prezgodaj dnevi sreče, Ko me roke so materne gladile, Veselja dosti v persih obrodile, Ki ga kalile niso rane žgeče.
Občudoval livade sem cveteče, Po nebu sem prešteval zvezde mile, Le one so takrat me veselile, Po njih oziral sem se hrepeneče.
Pa čase zlate večnost je zakrila, Spomin samo za sabo je pustila, Ki ranjeno serce še oživljuje.
Za me zdaj ah ! Erot verige kuje, Strasti odpira žrelo se grozeče, Iz serca upanje je šlo cveteče.
Iz serca tipanje je šlo cveteče, Življenje čaka mene neveselo, Osipa se mladosti cvetje velo, Hladila mi ljubezen dati neče.
Serce le huje divji ogenj peče, Močneje rane seka Lelja želo, Preti viharjev jeznih temno žrelo, V obupu groznem da serce trepeče.
Serce izročam Vesni spet zeleni, Oziram v nji po nadi se zgubljeni, Ki dosti mi dajala je hladila.
Pa meni zdaj osoda ni več mila, Presladke sanje sama mi zakrije, Le slab spomin nasproti mračno sije.
--soaa
e slab spomin nasproti mračno sije, Kesnico mi zakrila je krivica; Oči kalila gorka ni solzica, Ko bival sem v naročji domačije.
Da potolažim serčne razpertije, Da razjasne upadene se lica, Se tebe le spominjam gozdna tica, Ki pela si večerne melodije.
Ohranil v sercu tvoje sem glasove Hladil s spominom bodem britke dnove, Moči ko v meni bodo zastajale.
Glasove serčne rane bodo gnale, Ko spomnil drage bodem se samije: Igrale citre bodo poezije.
--aeee-
Ugrale citre bodo poezije, Nosilo tebi bo serce pozdrave, Od dne do mraka klicalo ti: „ave" Rodilo v strunah Žale harmonije.
Le tebi pele bodo elegije, Spominjale v njih serčne se težave, Želelo vedno svita nade prave, Ki nad dolino solz prijazno sije.
Ko sreča zopet v sercu bo vsahnila, Skeleča rana tihi mir zgrenila, Bom strune mi iz neba dane vbiral.
Iz glasov pesmi krotke bom nabiral, Izbrisale mi bodo spet solzice, Celiti zmir skušale blede lice.
---e»s---
zmir skušale bledo lice Čutila bodo ki serce jih hrani, Glasovi vsi okornih strun ubrani Odgnali bodo serčne mi pušice.
Hladil me jasni bo pogled danice, Pogledi vendar za-te bodo vžgani, Izdihljeji v prijaznem vencu zbrani Kazali tvoje bodo zorno lice.
Serce si moje z zlegi napolnila, Preblagi mir v njem zgodaj zamorila, Po kterem se oko željno ozira.
Edino tolažilo mi je lira,
Zmir strune pele so sveta krivice,
Ime slavile ljubljene device.
me slavile ljubljene device V soglasji bodo zbrane poezije, Ki v venec mlad poet jih slabo vije, Da njeno zaljšajo prekrasno lice.
Med sabo one nježne so sestrice, Le v vir sonetni vsaka se izlije, Začne ž njim slabo vbrane harmonije, Da vežejo med sabo jih gorice.
Ker strune mladih gosel so jih pele, So sercu spet hladila dati htele, Ki zgodaj ona ga je zamorila.
Od pevcov to se struna je učila, Prešerna pesmi Žale so hladile, Petrarka pel je Lavri pesmi mile.
'OA9-
Sonetni vir.
Fetrarka pel je Lavri pesmi mile, Odkar ranile so oči ga zale, Ljubezni v njih dajal je dosti hvale, Al' rane več se niso zacelile.
Ker rane se tud' v meni so zbudile, Občutke bodo britke poganjale, Veselje drago vedno mi jemale, Izdililjeje globoke zmir rodile.
Minuli so prezgodaj dnevi sreče, Iz serca upanje je šlo cveteče; — Le slab spomin nasproti mračno sije.
Igrale citre bodo poezije, Celiti zmir skušale bledo lice, Ime slavile ljubljene device.
-
— 101 — Pesem mladenča.
ad deček svitle gledal sem zvezdice, Ki so na nebu jasnem lesketale, Sede v naročji deklice sem zale Nasproti njezne vsirn molil ročice.
Ko pa resneje je postalo lice, Ter v svet neznani so skerbi me gnale, Ste zvezdi dve pri sercu mi migljale : Oči prijazne, ljubljene device.
Ko tir življenja temna že postaja, Viharna strast serce nemirno maja, Mi up spet in spomin iž njili posije.
Ljubezen v sercu skrita spet priklije, Ulio razumi sladko govorjenje, Ki rane celi in sladi življenje.
ejoa —
Nekdaj in zdaj.
On.
,,Spominjaš časov deklica se mila, Ko skupaj sva v pogovorili sedela, Otročje leta mirno preživela, Veselja strast nobena ni kalila?"
„Pa dobo zlato večnost je zakrila, Ti k lepi deklici si v tem scvetela, Skup meniš bi živeti več ne smela, Prezgodaj oj ! si zveze pozabila."
Ona.
Ljubezen zopet nama bo svetila, Ce tvoji smem prisegi še verjeti, Ki nekdaj dal si k zvezi bil jo sveti.
Da rana bode spet se zacelila, Nesreč da kljubovala bova pezi, ^pdam ti rada roko k vedni zvezi.
Sanje.
se neb 6 je razvedril o, Na zemljo solnce vroče žarke lije; Da ranjeno serce se opočije, Hitim v narave oživljene krilo.
Pri oknu vgledam spet devico milo, Lepota prejšnja ji v obrazu sije, V pogledu raj nebeški se odkrije, Ljubezni ki obeta tolažilo.
Več njene usta ne molčijo, Za me občutki, terdi, še gorijo, Po meni še pogledi hrepenijo.
Serce veselja moje zatrepeče Bild bi rane zlajšala skeleče, Ko sen bi kratki ne razderl bil sreče.
- 104 -
Dvojno tolažilo.
Biebo oblakov černih truma krije, Po gozdu tica zapuščena stoka, Na grobu deklica pregnana joka, Po licu belem solz potok ji lije.
Le časi luna žalostno posije, Mertvaški križ objema nježna roka, Po zgubi ji sercč nezmožno poka; — Spomin in up le v persili mračno lilije.
Nemir v noč tiho tudi pevca zvabi, Sred zvezdic gleda up in pokoj slabi, Ki svet mu dati ga nezvest ne znade.
Moč sveta rane serčne spet zaceli, Prijazno boža pevčev obraz veli; — Sred serca žaro sije iskra Lade.
---egee
Spomin preteklih dni.
l(j}dkAr obraz sem deve vidil zali, Zagledal v njene sem oči se mile, So serčne v meni rane se zbudile, Glasovi žali v strunah zaigrali.
Veseli dnevi urno so zbežali, Prezgodaj so pušice me ranile,
V	nesreči ter obupu me pustile, Spodili dobo zlato, mir odgnali.
V	pretekle toraj se oziram dneve, Ko bile ptuje so serc^, mi reve, In sreče le so tekli blagi časi.
Vprašujem svitle zvezde, luno krasno, Kam da zašlo je sreče solnce jasno; — Pa meni se nihče več ne oglasi.
— 106 -Materi v spomin.
©kakljdl po vertu dete sem veselo, In tergal v venec razne sem cvetice, Smejalo radosti se mi je lice, Vsaj več takrat serce še ni želelo.
Podal sem mami cvetje zažarelo, Stegnila vele je po njem ročice,
V	oči stopile bistre ji solzice, Obličje bolno spet je oživelo.
Otročje leta v večnost so vtonile, Popustil sem življenje kratkočasno, Od materne sem ločil se gomile.
V	spominu vendar mi je zgodba jasno, Zato si v venec spletam rože mile,
Ko spomlad podari nam cvetje krasno.
Upanje.
|rrezgodaj so zbežale srečne leta Ki mi veselja nekaj so rodile, V serce skeleče rane zasadile Mi kmalu zorne so oči dekleta.
Za zmiraj mi je sreča prava vzeta, Ne bodo rane več se zacelile, Viharjev jeznih ker bučijo sile, Ki jih ljubezen mlada v sercu spleta.
Življenje se odkriva neveselo, Ce upanje ne bo ozelenelo, Ki je v serce vlivalo tolažilo.
Le ono bledo lice bi zjasnilo, Skeleče v sercu bi celilo rane, Ki le prezgodaj bile so užgane.
— 108 — Zatiravcom.
,aj peti smem, derhal modruje umno, Odmerjene mi pota pokazuje, Ograje tesne krog serca mi snuje, Da pesmic ne rodilo bi pogumno.
Pa serce ne pozni verig skelečih, Prešerno širi se, ter zliva v poezije, Kar v njem od dne do mraka strastno bije, Steze ne zre, ne glav serpo stermečih.
Cemu nevolja vam gerbanči lica, Zatreti v kali skušate čutila, Ki jih Modrica v meni je zbudila ?
Naj tlela vam bi v sercu poslovica, Ker drugim vse očitate, nič sebi: „Pred pragom lastnim vsak smeti naj trebi."
—.....Odee
Kazalo.
Stran
Vvod.................3
Pesmi.
Radost mladega pesnika..............14
Posvečonjo...............15
Zvezdi ljubezni..............16
Otožnost . ...............17
Sanje strunarja ............ .	19
Večerni obrazi 1—8..........21—28
Tolažilo................29
Mati in hči..... .........30
Nezvesti................33
Hrepenenje...............34
Vodniku................35
Spomin................39
Moje pesmi...............41
Milotinke 1—16...........42—57
Pisarija................58
Seršeni................60
Osoda.................61
Slov<5.................62
Spremenjena žalost............63
Na gomili...............65
Jesenske žalostinke.
1.	Moja radost..............69
2.	Minljivost..............70
3.	Vraža................71
4.	Strunam...............72
5.	Različne misli.............73
6.	Dvojno gostovanje............74
7.	Nesrečni pesnik............75
8.	Spomin otročjih let...........76
Stran
9. Serce................77
Pervi poljub...............78
Trojna ljubezen I., II., III........79 — 81
Pričujočim pesmam............82
Soneti.
Prešernu................85
Sonetni venec ..............86
Sonetni vir...............100
Pesem inladcnča.............101
Nekdaj in zdaj..............102
Sanje.................103
Dvojno tolažilo..............lOi
Spomin preteklih dni............105
Materi v spomin.............106
Upanje ................107
Zatiravconi...............108
Pogreški.
Stran 27 versta 7 zgorej: čase, mesto čase. ,, 44 ,, 6 ,, prejšnje mesto prejšne. ,, 44 „ 7 „ jezen mesto jezeno. „ 44 ,, 8 „ prete „ perte.