OB PREDSTAVI LUTKOVNE SKUPINE PD HORJUL
Mali strah Bav-bav
Še do pred nekaj leti zgolj klasičnemu gledališču zvesti horjulski igralci, se v zadnjem času preizkušajo tudi v novi igralski zvrsti - lutkovni igri.
Pravzaprav predstavo, ki smo jo ne-davno videii v horjulskem kulturnem do-mu niti ne bi mogli uvrščati med čiste lutkovne igre, saj po svoji zunanji obliki tega v celoti ne upravičuje, ampak so prej zmes obojega: klasične gledališke in lutkovne igre. Pri tej zvrsti animatorji niso skriti za kuliserijo, se pravi za lut-kovnim odrom, ampak vodijo svoje lutke neposredno pred očmi gledalcev.
Tako so bili tudi v »Malem strahu Bav-bavu«, delu treh avtorjev: Macha-da-Simona in Beline, ki ga je režijsko oblikoval Franci Končan, animatorji v prvi vrsti igralci in lutke so bile malodane prej njihov dekorativni, kakor pa funk-cionalni pripomoček. Vendar pa to očit-no ni moglo motiti pretežno mladega občinstva, da se ne bi vživelo v predsta-vo. Nasprotno: pregledna, sinhrona ani-macija in običajna »igra«, sta se pri njem
zlili v enotno dogajanje na odru, in zgod-bica, četudi še tako preprosta, je priteg-nila z vso svojo deklarativnostjo.
Ves čas razgibana, mestoma prav vese-la igrica z liriziranim epilogom, je zažive-la še zlasti ob dobri igri (animaciji) gu-sarja Lesene noge, Bav-bavove matere in strica Gerundija, po svoje pa so jo popestrili tudi vedri pevski vložki vrlih mornarjev. O predstavi so dejal:
Marjan Belina, gledališki režiser:
»Vsekakor je prav, da Horjulci nada-Ijujejo z lutkami, s katerimi so pričeli pred tremi leti. Tudi tu se obeta nekaj novih talentov. In vse kaže, da bodo tudi v tej novi zvrsti uspešno nadaljevali svo-jo dolgoletno igralsko tradicijo«.
Sonja Končan, gledalka:
»Moram reči, da mi je bilo kar všeč. Do zdaj smo tovrstne predstave pogreša-li. Zato ta danes ne sme biti zadnja. ampak le vzpodbuda za še druge«.
Branko Vrhovec