Narodna vzgoja. (Spisal Jos. Ciperle.) 59. [ruga točka narodne vzgoje je gojitev materinega jezika, kajti ta je najvidnejši znak narodnosti človeške. Jezik ali govor človekov zove se ona zmožnost, s kojo razumevamo misli druzih ljudi, ako jih izražajo, in s kojo izražamo tudi drugim svoje lastne misli. Pač jih razodevamo tudi mnogokrat drugače: s pogledi, ako migamo z rokami ali teptarao z nogarai, i. t. d.; — ali vse to ne zadostuje še človeku. Ravno jezik povzdiguje človeka nad vse druge živeče stvari. Tudi živali imajo razne glase, s katerirni kličejo druga drugo, s katerimi izražajo veselje in žalost svojo. Toda druzega ne raogo razodevati nič. Tudi so njihovi glasovi mnogo nepopolniši od jezika najdivjejšega naroda. Samo človek ima tedaj dar jezika; to pa je zopet posledica njegove pokončne hoje, katera provzroouje, da se njegova pljuca in vsa druga glasila gibljejo prostejše. Prečuden je pa način, kako se navaja dete jezika. Kmalu po rojstvu čujemo že prve glasove iz njegovih ust. Te izpušoa iz sebe le mehanično,. brez vsacega povoda. Toda čez nekaj časa že jame se oglašati z istirai glasovi, kedar je lačno, ali kedar ima kako drugo potrebo. A ko se je nasitilo in očedilo, obraolkne takoj. — Še ranogo časa pa preide, da se jame oglašati tudi takrat, kedar mu ne manjka nič, tedaj kedar je popolnem zadovoljno s svojirn položajera. V mnogih slučajih so ti glasovi otrokovi že jako določni. A nima se misliti, da jih je čulo od odrašenih ljudi. Izgovarja jih namreč že v oni dobi, v kateri nahaja se njega posluh še na tako nizki stopinji, da ne čuje celo najhujšega ropota. In učenjaki so dokazali, da so ti prvotni glasi pri otrocih vseh narodov jednaki. Dojenec Evropejca oglaša se ravno tako, kakor dojenec Afrikanca ali Malajca. Vse to vendar ne more se imenovati jezik ali govor človeški. Še le v drugem letu svojega življenja jame izgovarjati otrok prve zloge in za terai prve besede. S četrtira letom vešč je pa že vseh onih besed, koje rabi, da izraža svoje misli, ki so pa največ zelo omejene. Saj je videl do tedaj še tako malo predraetov na zemlji; in čem več jih vidi človek, tem več lehko rnisli in tudi govori. Vsak otrok posluša rad govorjenje druzih ljudi. Ravno tako rad pa tudi skuša izgovarjati za njirni vse, kar je čul. Pač ni takoj kos vsaki besedi, zato je njegovo žlobudranje dostikrat jako kratkočasno. Ljudje smejejo se rau jako radi, kar je pa jako napacno. V prihodnje boji se potem otrok govoriti. Vendar to mora, kajti drugače ni mu mogoče naučiti se jezika. 60. Domaca vzgoja vendar prerada zanemarja govor otrokov; dobro je, da so še šole, ki imajo nalog popravljati to, kar so grešili domaci vzgojitelji na jeziku otrokovem. Saj je pa ravno jezik človeški neprecenljive važnosti. Naš slavni Metelko piše o tem predmetu: ,,Kar med živirai stvarmi na zeinlji oloveku daje posebno vrednost, to je um. Le po umu, ali prav za prav po pravi rabi njegovi more dospeti človek do tiste popolnosti in blažnosti, katero mu je odločil preraodri stvarnik njegov. Dokler pa je um človekov navezan na telo, dotlej se razvijati in v načelih svojih vtrjevati more le po jeziku. Cem bolj si človek lika in ureduje svoj jezik, tern trdnejši in čistejši so njegovi pojmi. Nasproti, čem ubožnejši in manj olikan je njegov jezik, tem bolj nejasni in zmedeni so njegovi zapopadki in vse mišljenje njegovo. Po jezikovi oliki se ravna uraska in nravska omika olovekova. Hočemo torej svojim rojakom pripomoči k boljši umski in nravski oraiki, pričeti moramo z olikovanjem njihovega jezika." ,,Misli in pojmi se le v olikanem jeziku dajo jasno in določno zaznamnjati. Torej trdijo neki novejši raodroslovci, in sicer ne brez vzroka, da se celo otrokom nekateri prav tenko modroslovni razumki dajo lehko dopovedati, ako bi z njimi nikoli drugače ne govorili kot v jeziku po modroslovni določbi dovršenem." ,,Bodi si že kakor-koli, tega nara nihče odrekal ne bode, da ljudstvo more le po olikanera jeziku pustiti svojo služnjost in grde predsodke, ter napredovati v omiki. Kdo ne ve iz zgodovine, da so grški in latinski jezikoslovci, pesniki in zgodopisci oraikovaje svoj jezik ne- znansko omikovali tudi ljudske nravi in vso ljudsko lastnijo. Jednak izgled se nam kaže pri vseb druzih narodih." 61. Kako pa mi Slovenci prav za prav likarao svoj jezik? Sram me je povedati, a moram pregovoriti tudi o tem resno besedo. V likanji jezika nam pa ni kos noben narod. Likamo ga na takov prečuden način, da ga v govorjenji dostikrat ni poznati, da je slovenski. Kaj pomaga vse to, da se naši pisatelji in pesniki trudijo izražati svoje misli v čisti, gladki in lepi slovenščini, če pa mi občujemo raed seboj v tako duhoviti mešanici, da je joj. Ravno v naši govorici izraža se prav vidno in natančno vsa naša brezbrižnost, vsa naša malomarnost in lenoba. Namestu da se trudimo dobro in pravilno govoriti slovenski, napenjarao se na vse kriplje govoriti slabo in nepravilno. Je li to morda pravo, ako začenjamo stavek slovenski, a končujemo ga neraški? Pri tem se pa še izgovarjati ne inoremo, da ravnajo tako sarao manj izobraženi ljudje med nami. Ravno oni delajo tako, ki so se kaj učili, ki znajo nekaj nemščine, kojo pa vrivajo povsod pri vsaki priliki in nepriliki v svojo slovensko govorico. Nebroj tujk klati se po našem obcevalnem jeziku; in namestu da bi jih iztiravali iz njega, vlačimo jih še vedno več vanj. Bogu bodi potoženo to. Kakor bi bil naš jezik res tako ubog. Ravno nasprotno, ravno bogat po oblikah, ravno krepak in blagodoneč je on. Naravnost nesramno je grditi takov jezik s tujkami, ki imajo v sebi dostikrat mnogo manj jedra in mnogo grjo obliko, nego jo ima slovenski izraz za to. Najbolj čudno je pa še to, da dostikrat pridenemo slovenskemu izrazu še tujko, kakor bi hoteli s tem bolje razložiti ali razjasniti to, kakor n. pr.: To je raoja tolažba in wtrošt", ali pa: To je sramota in ,,špot", ali pa: Cuvajte in ,,vahtajte", i. t. d. Tako je, zdaj pa le zakličimo ponosno: ,,mi smo mi!" Ta raešanica izlegla se je že v prejšnjih stoletjih po naših slovenskih mestih, ko je vladala po vseh naših slovenskih pokrajinah nemščina in le nemščina. Takrat bilo je se ve najfineje izražati se le v tem jeziku. Kdor pa iz tedanjih mestnih prebivalcev ni bil zmožen prisvojiti si popolnem nemškega jezika, ta začel se je vsaj nekoliko bližati se v govoru nemščini s tera, da je vrival med svojo slovensko govorico nemške izraze, ali je pa vsaj prevstrojal slovenske v nemške. V prejšnjih stoletjih je bilo raorda to jako fino, a sedaj je to naravnost grdo. Ta grdoba pa tudi na kraeta ni ostajala brez vpliva. Kmet, prihajajoč v mesta čul je to brozgo celo pri tacih ljudeh, ki so se mu zdeli jako učeni in imenitni, in premišljal si ni dolgo, ter jel bogatiti in krasiti tudi svoj jezik z istimi tujkami, koje so znali tako vestno rabiti raeščanje. Tako je prišlo, da je prodrla ta spakedrana mešanica do najbolj oddaljenega kotiča slovenske zemlje, in ves rod začel je govoriti tako, in se še danes ni odvadil. 62. A tudi to je kvarilo vedno naš slovenski jezik, da so dohajali vsi uradni dopisi in ukazi našemu kmetu pisani jedino le v nemškem jeziku. To je napotilo kmeta, da je začel iraenovati vse urade s tistim imenom, ki se mu je pisalo v onih ukazih. Se ve potem ni šel nikdar več v davkarijo, ampak hodil je le v ,,steueromt"; za sodnijo se ni brigal nikdar, arapak le za »rihto"; tresel se tudi ni pred grajščinskim oskrbnikom, ampak samo pred ,,ferboltarjem" ; zato pa tudi ni sedel nikdar v ječi ali v zaporu, arapak le sem ter tje v Mkehi." Tudi dosluženi vojaki zanesli so marsikatero tujko med naš narod. Saj oni niso pisali domu nikdar nobenega pisma, ampak vedno le ,,prif"; perila niso poznali, ampak le ,,beš" ; streljali niso nikdar s puško, ampak jedino le z ,,gverom". Ge so pa postali šarži, niso nosili rokovic, ampak ,,ančahe"; stotnikov tudi ni bilo še takrat, ampak sami ,,štreng gavtrnani". Tem vrle družice so bile pa one kraečke deklice, ki so hodile služit v mesta. Tudi one imajo na vesti mnogo spak, ki so se vrinile v naš jezik. Saj one niso hodile ob nedeljah popoldne nikdar na sprehod, ampak vedno le na 7,špancir"; ljubčekov tudi niso poznale, namestu njih so iraele le kake nedolžne ,,šoceljne", one so bile pa ,,šocke"; služba delala jim tudi ni nikdar preglavice, ampak jedino le ,,dinst"; celo obleke ni jim bilo treba nositi, ampak k večemu kak ,,gvant". Glejte ljubi moji! Tako smo likali in tako likamo sera ter tje še dan danes slovenski jezik. Saj bi pa tudi brez tega likanja ne iraeli ne „riht ne keh, ne beša ne gvantov". Kar nagi bi raorali hoditi. Zraven tega je pa vendar le nemščina še dan danes občevalni jezik vseh politiranih krogov po Slovenskem — omikanih krogov ne pristuje za vse slučaje. Tr^i se tudi še sem ter tje, da je veličastneje, ako izraža kdo svoje misli in nesmisli v nernščini. Na Doljnem Avstrijskem, Solnograškem in drugod zna pač vsak kmet nemški; a na Slovenskera še ne, in zato je tu znanje nemščine vselej znak više politure. Toda ako hočeš v premnozih slucajih res razuraeti to nemšcino, raoraš biti le rojen Slovenec. Pravi pristni Nemec še pojma nima o tej nemščini. Naravnost nerazumljiv zanj je vsklik: „0 diese Baben!" (Oj te babe!) — Ali je razumljivo dalje to komu drugemu nego Slovencu, kedar se zadre kdo nad korn rekoč: wAber gehen Sie sich salzen!" — Lep in ginljiv je tudi ta-le rek, ki sem ga čul nekoč: »Papa, der Kužek will aber nicht die Kobilcen fressen!" Oj, ti lju- beznjiva nedolžnost! — Prav lepa cvetka nemščine na Slovenskem je tudi ta-le izjava neke deklice: ,,Mama, die Mačka ist Iiber die Stiegen gegent." Ali bi ne bolela ušesa pristnega Nemca pri tera stavku? — Kako ljubo glasi se pa tudi vprašanje: ,,Wie haben Sie sich gestern gehabt?" — Pa tudi to je imenitno, ako čuješ v Ljubljani: »Die Katrca geht aber morgen am Roženpoh!" Srečno pot, Katrca! Poboljšaj se, Katrca! Skoro bi dejal, da bi izkazovali mnogi Slovenci večo čast nemščini, ako bi nikdar ne izbleknili nemške besede. Oj ti ubogi nemški jezik! Kako se pačiš ti po Slovenskem! Saj ti nisi kriv, da te hrusta Gorenjec, da te zavija Dolenjec, da te poje Slovenec na Stirskem. Ne, ne, ti nisi kriv, ampak krivi so jedino naši rojaki. Sram jih bodi! A še neka prikazen javi se pri nas. Kedar vstopi kak bolje oblečen človek v kako krčrao ali prodajalnico po naših raestih, gotovo ga obgovore ali pozdravijo vselej nemški. Ta navada pa že niraa para pri nobenera drugem narodu. Le kmet slovenski, samo ti si še tako srecen, da te nagovarjajo povsod slovenski, celo v onih prodajalnicah, kojih lastniki so trdi Nemci. Toda s tem ni rečeno, da s tujci nimamo govoriti v njihovera jeziku, ako ga znamo. A nagovarjajo in pozdravljajo naj se tujci pri nas le v slovenskem jeziku. Ako vidimo potem, da ne zna ta ali oni slovenščine, občuje naj se ž njim v njegovera narečji. Tako je tudi celo na Ogrskem, in Madjari so vendar znani, da čislajo nad vse svoj jezik. Tara pozdravlja se vsakdo madjarski, a potem se tudi ne brani noben Madjar govoriti ž njim v njegovem jeziku, ako ni vešč ogrščini. Tako bodi tudi pri nas. (Dalje prih.)