PLANINSKI VESTNIKi SPOMIN, KI NOČE ZBLEDETI KAKŠNA NOČ... BI TAKRAT LAHKO BILA BOJAN ŠTUMBERGER 436 Prijeten sopotnik je bil. Nisem ga poznal v dno duše, pa vendar, beseda je stekla tako gladko, tovariško in neprisiljeno, ka­ kor steče med ljudmi, ki se razumejo, ki drug o drugem vedo, kaj mislijo. Podimo se na Okrešelj. Gosti, žalostni deževni oblaki, iz katerih drobno prši na naše prepotene obraze, dajejo poseben pečat nedeljskemu jutru. Ida jo tako ve­ selo nažiga v breg, da nama z Igorjem ne preostane nič drugega, kot da ji sle­ diva. Sončna sobota nas je že veselo pričako­ vala v Logarski dolini. Črn humor, ki nam ga, nebodigatrebam, nikoli ne zmanjka, nas je spravil v zidano razpoloženje. Ve­ selo smo se režali, ko je nekdo povedal o nekom, »kako mirno je visel na vrvi, kot da bi bil mrtev«. Smo že pri stari podrtiji na Okrešlju. Za­ dihani in navihani opazujemo prebujajočo se pomlad. Saj je res malce turobno ozrač­ je; dežne kapljice neutrudno kapljajo po iglicah smrek, se kotale po bilkah, še ptič­ jega živžava ni slišati. Vendar — spet sem tu, na tolikokrat prehojenih poteh, na po­ bočjih, kjer sem začel odkrivati zimsko pravljico. Oko se željno potopi v znano pokrajino, v zaprte cvetove teloha, ki noče v meglo in dež, v zaplate snega, ki po­ nekod še pokriva livado, pa višje v me- lišča in še višje ... gor. Po plazovini, ki se kljub poznemu juniju noče umakniti, hi­ timo k velikemu balvanu. Prijetno je bilo v Turški gori. Spet nekaj izkušenj več, a že sva se z Ljubom na hitro dogovorila za Steber v Turškem žle­ bu. Hitro sva ga preskakljala in polna doživetja in narave hitela navzdol. Saj nisva mogla vedeti... Mračno, kot zna samo ona, je preletela kavka visoka oste- nja. 2e nas malo trese, odenemo si vetrovke, a nič zato. Ne bomo te kar tako zapustili. Nimam sveče zate, sopotnik, ne skrom­ nega cveta in ne tople besede. Mar me je zapredla v svoje mreže pajčevina po­ zabe? Dotaknem se mrzle skale in skromne plo­ ščice na njej. Z Igorjem se šaliva, odže­ jamo se s pločevinko piva. Smeh na ust­ nicah, prijeten, grenak okus po pivu, a trpke in urejene misli. Miren sem. Spo­ kojen. Veliko sem odnesel od tiste sobote. Ne bom lažnivec, nisi zapustil rane v srcu, pa saj pravijo, da čas zaceli še tako bo­ lečino. Ostalo je nekaj več. Zarisal si glo­ boko, večno brazdo v moje možgane. SPOZNANJE, MISEL O ŽIVLJENJU. Ti si tu, kot takrat. Zato lahko pijem pivo, zato nimam rože zate. Kot pravi neka čudovita pesem: »zvezdna, zvezdna noč... a jaz bi ti povedal, Vincent, ta svet ni bil ustvar­ jen za ljudi, kakor si ti.« Miro, mar res ni bil, ni mogel biti ustvar­ jen zate, ni ustvarjen za takšne, kakršni smo? Zvezdna, zvezdna noč je že bila tiste ju­ nijske sobote, ko smo trepetali v žlebu, ti pa si mirno počival nad globino. Luna se je z nežnim spremstvom oblačkov mirno sprehajala nad Rinkami in bledo osvetlje­ vala Okrešelj. Nepozabna, romantična noč bi takrat lahko bila. Sedeli bi kje v travi, pripovedovali štorije, gledali zvezde, spet bi bili otroci. Kakšna noč! Zgodaj zjutraj je bilo in vlaga je ležala na zemlji. Na smrt utrujen sem kolovratil skozi speči gozd v dolino. Počasi sem vozil proti domu. Sam. Ni bilo več sopotnika, da bi mi povedal o tistem, ki je »mirno visel na vrvi, kot da bi bil mrtev«. Nič več. Nikoli več. DOLGA, NAPORNA, LEPA POT NA KRN KLOBUK NA PALICI NEŽA MAURER Tistega dne se nam je vreme grdo spre­ vrglo. V bleščeče jasnem smo se odpeljali iz mesta, a preden je avtobus prihropel v Bohinj, je bilo tako, kot da vozimo ves čas pod slapom Savice. Vodena zavesa je dobesedno pregmila stranska okna; spre­ daj sta jo brisalca hitela odgrinjat. Tako se je torej začela ta pot, ki smo se je noro veselili. Zdeli smo ob topli peči ter sušili cunje in misli. »Bomo pa jutri prepešačili vso pot,« je rekel Martin. »Kaj? Iz Bohinja do vrha Krna? Pa še sneg je lahko na poti,« smo ugovarjali vsevprek. Bali smo se; manjkalo nam je kondicije. Ta dan smo bili nameravali priti do Komne. »Raje sneg kot takle dež,« je odločil Ka­ rel, ki je bil vodja poti. Nanj je tudi le­ tela naša slaba volja. Je že tako: v mestu, kjer je še sijalo sonce, smo ga vsevprek hvalili, kako zna vse organizirati; zdaj pa bi ga najraje požrli in poplaknili z de­ ževnico. Karkoli smo že napletali v svojih glavah in srcih — zunaj je dalje lilo in se tudi PLANINSKI VESTNIK zelo zgodaj stemnilo. Svet je utonil v črni vodi in kar nekam tesno nam je bilo, da nas ponoči morda res ne zalije za vselej. »Hajde, pokonci!« nas je metal iz postelj Karel. Prestrašili smo se: »Ali nas že zaliva?« »Ooo, zaliva, zaliva — jutranja zarja!« Pogledali smo skozi okno: zeleno sinje nebo se je naslanjalo na bleščeče bele skale. Visoke smreke pred oknom so bile kot nove. Napovedovala se je zarja. Ne, kaj takega si sinoči niti predstavljati ne bi mogli! Tako smo bolj zdivjali kot odšli navzgor proti Komni. Kmalu smo se umirili v ustaljen tempo, ki je baje jamstvo za uspešne ture. Komno smo pustili za sabo, prekobalili smo Bo- gatinsko sedlo. Že smo bili ob razvalinah nekdanjih italijanskih kasarn. »Kako lepo bi bilo, če bi jih prenovili v kočo, v ka­ teri bi se planinci lahko spočili!« je sa­ njal Martin. »Samo vojska lahko doseže, da se gradi v takih odročnih krajih. V miru pogosto ostajamo pri besedah,« je bil stvaren Ka­ rel. Besede? Tudi ob najlepši besedi se sredi kamnitih planjav in vrhov ne moreš spočiti, ogreti. Tako smo šli dalje. Vsak višji vrh smo v svojih željah imenovali Krn. Ko smo že upali, da se bomo po­ vzpeli na cilj naših želja, se je kamnita pot spustila navzdol — in pred nami je zažarelo Krnsko jezero. Ali smo se iz knjig preveč naužili njegovih lepot ali pa so nam ga zastirale skrbi: nismo uživali ob njegovem lesketanju. Gledali smo ste­ zo, ki se je izgubljala navzgor v snegu, gledali oblake, ki so prihajali drug za drugim, gledali uro, ki je kazala že kasno popoldne. »Navzgor! Drugam ne moremo,« je od­ ločil Karel. Ko smo zagazili v sneg, nam je občutek, da smo zgrešili pot, pobral še zadnje moči. Eden izmed prijateljev se je sesedel: »Ne grem dalje! Vseeno je, če zmrznem tu ali malo višje.« Tedaj se je od nekod zgoraj oglasilo tan­ ko cingljanje. Kot bi nas potegnilo za sabo, smo se pognali za svetlim glaskom. Znašli smo se na visokem, kopnem paš­ niku natanko pred zaraščenim pastirjem. »No, no, nikar tako ne norite! Vam bo kri zavrela. Ja, ja, vem, na vrh bi radi. Kar po sredi snega po globači navzgor! Ko pridete do palice, na kateri je privezan klobuk, krenite desno. Ne morete zgrešiti. Tam zgoraj se sneg neha.« Zdel se nam je istočasno prerok in norec. Pastir pa se ni menil za naše poglede. Dal nam je kislega mleka in nas pognal na pot. Rinili smo v tisti sneg, pa nas je neslo bolj nazaj kot naprej. Vsem je rojilo po glavi: — Da nas ni nalagal... Klobuk na palici? Kdo bo to postavljal nekje sredi snežne globače? Koraki so bili vse krajši in oblaki so se spuščali vse nižje. »Glej jo!« je zavpil Martin. Res je bila palica, zapičena v sneg, in na njej z de­ belo vrvjo privezan črn klobuk. Kdor je kdaj hodil po planinah, ve, kakšna čuda se dogajajo v telesu, kadar človek ugo­ tovi, da ni zgrešil. Noge postanejo lažje, srce udari enakomerno, siva megla pred očmi se razblini in vrhovi zasijejo v lepoti. Ne vem, kako smo prišli tisti zadnji del poti do kopnega. Vem, da nihče ni tožil o utrujenosti. In ko smo se znašli na te­ menu Krna, so se iz Soške doline k nam navzgor vile mavrične meglice. Zahajajoče sonce nam je pripravilo predstavo, kakrš­ ne ne pomnim ne prej ne kasneje: od vznožja Krna pa do vrha so plesali sve- drasti megleni vrtinci, rožnati, zelenkasti, sinjkasti, vijoličasti, rumeni, beli, oranžni. In tam na koncu temena je stalo malce pod robom zavetišče na Krnu. Po južnem pobočju so cingljale ovce in krave. Utrujenost nas je preplavila. S kančkom zavesti smo še dojeli, da je sonce zašlo, da se spušča noč. Potem smo v koči bolj popadali kot posedli na klop. KAJ VSE ČLOVEK MISLI IN VIDI PONOČI NOČNI BLEGOŠ FRANC TEMELJ »Kje sta pa vidva hodila?« naju je ogo­ voril gostilničar, ko sva sedela v prijet­ nem hladu poletnega večera pod mogoč­ nimi kostanji gostilniškega vrta. »Šele greva,« mu navdušeno odgovoriva. »Kam bosta šla sedaj sredi noči drugam kakor spat?« »Ne greva spat, ampak na Blegoš!« »Kaj pa vama je, saj ne kaže, da bi po­ pila kaj več kakor to pivo?« Na dolgo in široko sva mu razložila, da je bila včasih taka navada, da so hodili na Blegoš ponoči in zjutraj na vrhu uživali ob sončnem vzhodu. Stare stvari pa je treba spoštovati in gojiti tradicijo, zato se pač odpravljava ob taki uri na pot. Malo čudno naju je pogledal, nato pa rekel: »Ce je vama toliko do starih stvari, mi pa še ti dve pivi plačajta s srebrnimi tolarji, kakor so plačevali včasih!« Pivo sva mu plačala s čisto navadnimi dinarji, na Blegoš sva pa vseeno odšla, ko je v bližnjem zvoniku ura odbila pol­ noč. Kmalu sva s ceste zavila proti Ča- bračem. Steza se je vila po senožeti, ki jo je lepo osvetljevala luna. Pri zadnji kmetiji, pri Jazgurcu, sva se ustavila in se malo razgledala po dolini. Povsod je bilo mirno in tiho, samo z Zirovskega vrha je bilo slišati hrup ventilatorjev. Spomnil sem se pripovedi stare ženice, ki je ne­ koč pripovedovala, da se je včasih po pobočju Žirovskega vrha pojavila nekakš-