Ob stoletnici rojstnega dne Baltazarja Bogišiča,
Metod Dolenc.
Naša današnja legislatorna delavnost ni in ne sme postati nikdar mehanična posledica političnih kompromisov raznih strank, ona mora rasti iz moralne obveze, da služi domovini in narodu. Ako nam zakonodaja prinaša predpise, lepo uglajene pravne norme, je s tem prebrodena šele prva etapa; to pa še ni dovolj, da dosežemo označeni vzvišeni cilj: Vstaja še druga, mnogo težja in obsežnejša dolžnost, namreč dolžnost dela pri uvajanju novih pravnih norm v življenje. Treba delovati, da postane beseda — delo, v besedilo zakonite norme moramo unesti dušo — /' esprit de loi. Dušo mora občutiti narod. Pravna sigurnost zavisi od energije pravne zavesti naroda, je učil I h e r i n g v svojem »Zweck im Recht«. Ako narod sam ne pomaga, se vloga zakonodavstva sploh ne bo dala pravilno izvesti. Da citiramo besede Baltazarja Bogi-š i č a : »N ar od se drži trdno svojega običaja kakor svojega proizvoda; že radi tega mrzi in nezaupljivo gleda na vsako novotarje-nje, zlasti če stoji v nasprotju z njegovimi pojmi o pravu in pravici in če ni izzvano po očividnih potrebah, ki jim na drug način ni moči ustreči. Spričo tega, — čim je zakon izdan, pa se njega sestavljavci niso ozirali na pravne pojme, na prepričanje o potrebi in na narodne običaje, — pojavi se neizbežno odpor naroda. Pa če bi bilo mogoče obvladati odpor in mehanično uvesti tak zakon, onda, kakor to pri vsakem koraku v pravni zgodovini srečavamo, takšni zakoni ne uvajajo nikakšnega reda niti oprede-Ijivosti   v   pravnem   pojmovanju,    ampak
1
2 Ob stoletnici rojstnega dne Baltazarja Bogišiča.
vnašajo v vsakem primeru nered in kaos tako, da pravni pojmi, ki jih je narod imel že od prej, zamračijo, novotarije pa v najboljšem primeru  v  ničemer  ne  koristijo.«
Ali ni B o g i š i č s temi besedami z divinatoričnim pogledom v bodočnost orisal nekakšne temelje, ki naj bi na njih bila zgrajena zakonodaja v eno kraljevino zedi-njenih Jugoslovanov, če hočemo prikleniti naš narod: vulgus ex populo, konservativni element kat' exochen, k delu za ustvarjanje in oživotvorjenje zakonov? Če nas je učil B o g i š i č pred pol stoletja in več na gori označen način; če je ustvaril za malo Črno goro Imovinski zakonik, ob katerem je zastrmel svet brez razlike narodnosti ali vere; — ali nam ni stota obletnica njegovega rojstva glasen me-mento, da si — vsaj malce — izprašamo vest, ali smo dali našim zakonom vedno tisto miselnost, ki nudi psihološko razumljive pojme, dušo od narodove duše, zavest narodne pravne zavesti? Pred nami vstaja BaltazarBogišič kot apostol jugoslovanske pravne zgodovine in nam daje pravec pa bodrila za pravo jugoslovansko zakonodavstvo.
Kako se je njegova misija pripravljala in pojavljala?
*
Dne 20. decembra 1834. je bil Baltazar Bogišič rojen v Cavtatu kot trgovčev sin. Ukaželjnost ga je gnala v svet, toda po želji svojega očeta je moral pomagati v trgovini, da postane nekoč sam njen »principal«. Po smrti očetovi, triindvajsetletni mladenič, ne vzdrži več doma. V Benetke gre, napravi tam 1. 1859. zrelostni izpit, na to se vpiše na pravni fakulteti na Dunaju, posluša dva semestra v Berlinu, enega v Parizu; obišče tudi Monakovo. Po treh letih učenja položi doktorat iz modroslovja v Giessenu. Za doktorsko tezo si je izbral predmet: »Zgodovina hu-sitske vojne na Češkem.« L. 1865. postane še doktor prava na Dunaju. Tu se je spoprijateljil z našim Francetom Miklošičem, ki mu je tudi ugladil pot do službe v dvorni knjižnici. Tisti čas so se splele prijateljske vezi tudi med njim in prvaki slavistike ali zgodovine Jurijem Daničičem, Vatroslavom Jagičem in Her-menigildom Jirečkom. Dvakratni doktor obrača vso svojo pozornost, vse svoje slovanofilsko navdušenje na zgodovinskopravno šolo, ki je gradila svoje nauke na za-mislici, da je pravo zarodek in proizvod narodne zavesti.
Ob stoletnici rojstnega dne Baltazarja Bogišiča. 3
1*
Oziral se je po svoji domovini, politično razkosani Jugoslaviji, opažal, kako se v njej že jasno odraža stremljenje po višji prosveti, pa se zavedal, da imajo Jugoslovani svoje žive pravne običaje, ki jih še ni nihče poskusil oteti po-zabnosti. Še dlje je šel njegov pogled, na vseslovansko pravno zgodovino! L. 1866. je izdal knjigo: »Pravni običaji kod Slovena«. V njej je narisal primerjavno sliko zasebnega, zlasti rodbinskega prava vseh Slovanov. Znanstvena temeljitost pa mu je velela, da se poprime sostavnega raziskovanja običajnega prava, ki živi v njegovem jugoslovanskem narodu. Sestavil je še 1. 1866. 'posebno monografijo : »N aputak za opisivanje pravnih običaja, koji u narodu žive.« Posamezna poglavja tega napotila, obsezajoča 347 mojstrsko sestavljenih vprašanj, so razvrščena po dveh delih. Prvi obravnava privatno pravo s pododdelki: rodbina (zadruga, ožja rodbina, delitev zadrug, dedovanje), stvari, obveze; drugi del pa javno pravo s pododdelkoma: notranje državno pravo (država in občina, grajanski in kazenski postopek, kazensko pravo) in zunanje ali mednarodno pravo. Svoj »Naputak« je razposlal v tisočih izvodih zlasti učiteljem in svečenikom po vseh jugoslovanskih vaseh.
L. 1868. je Bogišič sprejel službo nadzornika vojaških šol v Vojni granici. Tu se je uspoznaval iz prve roke z rodbinskimi zadrugami, ki jih je Ognjeslav Utje-šenovič - Ostrožinski v svoji knjigi o »Zadrugah Južnih Slavenov« (1. 1858), proglasil za »jedinu osnovu či-tavom agrarnopolitičkom životu Južnih Slavena, srpskog i hrvaškog plemena, i jedinu životnu bazu čitavog seljačkog reda.« Tudi Utješenovič je svoj čas služil v Vojni granici in bil, dasi državni uradnik, plamteč Jugoslovan. Še 1. 1868. je postal Bogišič član Jugoslovanske Akademije v Zagrebu in je objavil svoje delo »Glavne črte obi-teljskog pisanog prava u starom Dubrovniku«.
Z dotlejšnjim svojim znanstvenim delom si je B o g i -š i č priboril že svetovni sloves. Univerza v Odesi ga je 1. 1869. počastila z doktoratom honoris causa in izbrala za svojega rednega profesorja. Nastopil je stolico slovanske pravne zgodovine dne 3. marca 1870. s predavanjem: »O naučnoj obradi istorije slavenskih prava«, v katerem kliče zopet in zopet, naj se ne upoštevajo le teksti zakonov, ampak tudi narodno pravno blago. Še istega leta je bil imenovan tudi za ruskega državnega svetnika.
Leta 1871. je Bogišič zapustil Odeso, ker so mu dijaški nemiri, ki so se obračali zoper vsa vseučiliška obla-
Ob stoletnici rojstnega dne Baltazarja Bogišiča.
stva, zagrenjali tamkajšnje bivanje. Plodove nadaljevanja svojih študij, nabranih največ potujoč po svoji domovini, je objavil 1. 1872. pod naslovom »Pisani zakoni na slovenskem jugu«. Prav tega leta pa mu je ruska vlada carja Aleksandra II. priobčila željo kneza Nikole v Črni gori, da bi šel tja in zasnoval v narodnem duhu grajanski zakonik. Rad se je odzval temu vabilu. Dobil je kot profesor v Odesi dopust in se vrnil na Jadran. Leto dni je potoval po Črni gori, zbral mnogo gradiva za običajno pravo. Poslej je šel v Pariz, da si razširi znanje v osebnih stikih z najboljšimi evropskimi pravniki.
Tri naslednja leta je marljivo pripravljal osnutek za črnogorski »Imovinski ^zakonik«. V tej dobi, 1. 1874., je izdal na podlagi odgovorov, katere je bil sprejel na svoj »Naputak« iz 1. 1866. v založbi Jugoslovanske Akademije v Zagrebu, 717 strani obsegajočo knjigo z naslovom »Zbornik sadašnjih pravnih običaja kot Južnih Slavena«. Krajevno zajema ta knjiga bogate zaklade narodnih pravnih običajev iz Bolgarske, Črne gore, Dalmacije, Hrvatske in Srbije.
Delo na črnogorskem Imovinskem zakoniku mu je komaj do polovice uspelo, ko izbruhne rusko-turška vojna (1877, 1878). Med to vojno je služil v okupirani Bolgarski pri ruski vrhovni komandi in izdelal prvi načrt za bolgarsko sodno ustrojstvo. Po tem intermezzu je Bogišič nadaljeval svoje kodifikatorno delo za Črno goro v Parizu. Leta 1881. ga je zaključil in ga predložil knezu Nikoli. Prvo čitanje osnutka na Njegušu in Cetinju pred knezom ali njegovimi zastopniki je trajalo osem mesecev, drugo je bilo izvršeno 1. 1885., tretje — pred samim knezom — še istega leta, toda popravki na podlagi minulih posvetovanj so zahtevali precej časa. Dne 8. maja 1888. proglasi knez Nikola v »Glasu Črnogorca« Imovinski zakonik, ki naj stopi 1. julija 1888. v veljavo, z uvodno besedo: »Pred ovim zakonom da umukne svačija volja, a neka se čuje samo volja njegova, volja zakona.«
Preden napišemo nekoliko prigodnih misli o pomenu tega zakonika, moramo omeniti, da je Bogišič prav tisti čas od tretjega čitanja dalje uporabil za proučevanje narodne pravne terminologije in frazeologije. Plod teh študij je bil članek »O stručnom nazivlju u zakonima« (1. 1887). Sledil je 1. 1890. še drugi članek o istem predmetu. L. 1892. je opravičil svoje postopanje, da je sprejel v Imovinski zakonik samo stvarno in obvezno pravo, ne pa rodbinskega
Ob stoletnici rojstnega dne Baltazarja Bogišiča 5
in zapuščinskega, v posebni študiji »O položaju porodice i nasledstva u pravnoj sistemi.«
Leta 1889. je bil kot odeški profesor upokojen. Odtlej snuje podrobne načrte, da bi napisal veliko delo primer-jalno-socijološkega pravca o zadrugi, o postanku prava, da bi izdajal pravnozgodovinsko glasilo. Toda knez Nikola ga je 1. 1892. zvabil, da je postal minister pravde radi nadziranja uvedbe Imovinskega zakonika v praksi. Ostavko na ta položaj je dal 1. 1899. z namenom, da se zopet popolnoma posveti znanstvu. Izdal je pač, vmivši se v Pariz, v družbi s Konstantinom Jirečkom »Dubrovniški statut«, objavil v beograjskem Arhivu svojo zajemljivo razpravo »Desetina sudskih zapisa iz Pastroviča« (1. 1906). V aprilu 1908. je potoval domov v Cavtat. Medpotoma, na Reki, ga je zatekla smrt (24. aprila).
Njegovi posmrtni ostanki so shranjeni v grobnici na griču tik Cavtata. Od ondi je prekrasen razgled po .Jadranskem morju. Na glavnem cavtatskem trgu, ob obali, stoji monumentalen spomenik Bogišičev. Zapustil je sestro, a ona je poklonila mestu Cavtat bratovo dragoceno knjižnico in velik arhiv.
Peti kongres pravnikov kralievine Jugoslavije, ki ie zboroval v Dubrovniku, se ie noklonil dne 8. oktobra 1932. manom Baltazarja Bogišiča. V imenu Kongresnega odbora je pisec teh vrstic položil v prisotnosti stotin jugoslovanskih pravnikov ob spomeniku venec in izpregovoril spominsko »besedo« v slovenskem in srbohrvatskem ieziku, a misli tiste »besede« se obnavljajo v teh prigodnih izvajanjih.
Poleg »Zbornika običainer!a nrava«. ki ie zaslovel med o^'im krogom nravnih zgodovinarjev, nomenja zasnova »O nšt'"« imovinsko a zakonika za knjaže-v i n u C r n u g o r u« resnično višek Bof^išiceve^a delovania. Drisod so izročali in i:^ročaio kodifikatorna Hela žnans+^venim komisiiam, ki izgotavliaio r)o osnovi nabranega in že izbranega gradiva ter sestavljenih -pro^ekto^ let^ in le*a zakone. Bogišič je sestavil Tmovinski zakonik sam brez vsakega uradnega aparata v dobi sedmih let T?es-da B o 2 i š i č n ni ostalo nobeno zakonodavno kodifikatorno delo glede privatnega prava neznano; saj je iskal in našel stike z vsemi komisijami na svetu, ki so delale na grajanskih zakonikih za svoje države. Ali delo Bogiši-čevo je bilo, ko ga je dal iz svojih rok, edinstveno delo njegove umnosti, delavnosti in vztraj-
Ob stoletnici rojstnega dne Baltazarja Bogišiča.
no S t i. Po pravici ga je knez Nikola ob proglasitvi imenoval stvarnika Imovinskega zakonika.
Sistematična razdelitev snovi v Imovinskem zakoniku je taka: V prvem delu stoje uvodna pravila in določbe, v drugem pa je govora o lastnini in o drugih vrstah pravic, vkoreninjenih v stvari. Tretji del daje predpise o kupnini in drugih glavnih vrstah pogodb, četrti o pogodbah vobče, kakor tudi o drugih stvareh, delih, razmerjih, po katerih nastajajo dolgovi. Peti del govori o človeku in drugih ime-teljih pravic, dalje še o svojelasti in vobče o razpolaganju v imovinskih zadevah. V šestem, poslednjem delu stoje razjasnila in dopolnila. V tej razdelitvi tiči pač mnogo posebnosti, o katerih pa ni, da bi v okviru tega spisa razpravljali. Razložil in opravičil jih je Bogišič že sam v svojem »Expose de motifs«, ki pa je bil tiskan samo v izvlečku v obliki pisma na prijatelja v Parizu 1. 1886.
V jezikovnem pogledu je Imovinski zakonik pravo vzorito delo: jasen mu je jezik in sočen, natančen, izražanje je v duhu naroda uspelo, da ga razume tudi preprosti seljak, a vendar je pravniško pravilno in popolno. Bodi dovoljeno, da vsaj iz značilnega šestega dela navedemo nekoliko primerov, ki naj pokažejo lepoto jezika: »Tvoje sveto, a i moje sveto; čuvaj svoje, a u moje ne diraj« (čl. 997.). »Što jednom po zakonu stečeš, tvrdo ostaje i kad bi se zakon izmijenio« (čl. 1005). »Što u grbo rodi, vrijeme ne izpravi; što je s početka nezakonito, to samim vremenom nezakonito ne postaje« (čl. 1006). »Što dva uglave, trečega ne veže« (čl. 1025). Itd. Kakšna slast, soditi po tako dovršenem zakoniku!
Tuji svet se je strmeč zagledal v ta zakonik. Tisti čas so delali na osnutku za nemški grajanski zakonik. G i e r k e (Der Entwurf ein. biirg. Gesetzbuches und das deutsche Recht, 1889) je zalučil njegovim kodifikatorjem v obraz, da je njihov jezik v primeri z Bogišičevim »ein abstraktes Juristendeutsch«! Predsednik pravniškega društva v Berlinu Dickel je 1. 1889. primerjal avtorja črnogorskega imovinskega zakonika (— izšel je med tem že v prevodu na francoski jezik —) s Suarez - om, slavnim kodifikatorjem pruskega »Landrecht«-a, pa je brez okolisanja izjavil, da more Bogišičevo delo v marsičem služiti za vzgled projektu za nemški grajanski zakonik.
Mala Črna gora je po tem svojem zakoniku zaslovela po vsem svetu.
Ob stoletnici rojstnega dne Baltazarja Bogišiča.
Kako so spremljali Slovenci Bogišičevo znanstveno delo?
Že »Naputak za opisivanje pravnih običaja« je vzbudil tudi med Slovenci pravilen odmev. Aleksander Hud o vernik je priobčil v Slov. Prav. 1. 1883. majhno, a lepo studijo o pravnih običajih med Slovenci; ta se naslanja naravnost na vprašanja iz »Naputka«. L. 1882. pa je Gašpar Križnik, trgovec v Motniku, na pobudo profesorja Baudoin de Courtenay (Kazan), ki mu je 1. 1876. poklonil izvod »Naputka«, pričel zbirati odgovore glede pravnih običajev, kakor so živeli v Motniku in njegovi okolici tja do Kamnika in Celja. S pismom z dne 4. aprila 1883. je K r i ž n i k , po prejšnjem B o g i š i č e v e m pismenem pristanku, poslal le-temu 163 popisanih polovičnih pol z odgovori na večino vprašanj. Zal, da to gradivo doslej še ni izrabljeno. Profesor beograjske univerze dr. Aleksander Solovjev nam je na prošnjo sporočil, da leži Križnikov rokopis v Bogišičevem arhivu (7. polica; XVII. zvez.) in je poslal tudi nekoliko prepisov odgovorov. Da se vidi Križnikova dobra volja in raz-boritost, naj pri tej priliki priobčimo dobesedno vsaj dva tri odgovore.
K vprašanju št. 192 (o simbolih ali obredih pri prodaji): »Kupec prime prodajalca za roko in mu dlan vravna in on ga iz svojo plosk! plosk! plosk! de daj mi aro, sej se plačuje.«
»Ko kunec kupi govedo, predaj alec po govedu iz štri-kam udari, da ie gotovo moje in božje, da ga nisem ukradelj.«
»Ko kupec Dredajalcu našteje denar, ga ta prešteje in poravna, in ga kupcu gori udari in reče: Bog ti daj srečo, tako ti jo privoščim, koker sam sebi.«
K vprašanju št. 217 (o pravici prvenstva pri na-kunu zemlje): »Da, pri ljudeh stare korenine bilo je navadno, da. če Je kdo prodajal kmetijo ali kaj zemliišča, bilo ie prej rodovnicam in sosedom na ponudbo, ko tujem kupcem, pa tudi par kron domačem cenej.«
K vprašanju št. 281 (iskanje vkradene stvari): »Naprosi poštenega soseda (če ni žendarjev pri rokah) de gresta k sumljivimu sosedu (tatu) iskati tatvine. Ko okra-denik najde svojo vkradeno stvar, jo uzame, ali ne naznani gosposki. Če pa prestopnik ni zrel tat, se pobotata na tihem, da ne zvedo ljudje.«
Dodatek (brez določenega vprašanja, preskrba na dedni očevini): »Po narodnem pravu (Recht) je navadno, da so večih koker malih kmetij bratje in sestre doma na
8 Ob stoletnici rojstnega dne Baltazarja Bogišida.
* Iskreno zahvalo izreka za preskrbo vseh podatkov v samem cav-tatskem arhivu gosip. kolegi, univ. prof. dr. Aleksandru Solovjev u tudi na tem mestu pis.
očetovem dom, kjer svojemu bratu (gospodarju) pomagajo delati za hrano in pošteno obleko. Svoj delež pa navadno na kmetij puste na korist hiše (bratovim naslednikom). Da kakšen denar dobe pa redejo drobnico na svojo roko. Kader se kaj od gospodarstva proda, pa dobe dar (Trink-geld).«
Tile drobci iz K r i ž n i k o v i h odgovorov na B o g i -š i če v a vprašanja iz »Naputka« spominjajo kar na mah na slovensko običajno pravo, ki odseva iz zapisnikov o vinogorskih zborih po Dolenjskem iz 16. do začetka 19. stoletja. Bilo bi prav, da bi se Križnikovi odgovori v celoti objavili v tisku.
Ko je bil Imovinski zakonik objavljen, se je »Slovenski Pravnik« živo trudil, da naši pravniki do dobra spoznajo njegovo vsebino in —' vrednost. Dne 18. aprila 1889. je predaval dr. Danilo M a j a r o n v društvu Pravniku o njem; njegovo predavanje je bilo natisnjeno. Leto prej pa je prinesel »Slovenski Pravnik« prevod dolge in globoko zasnovane razprave o »Imovinskem zakoniku«, ki ga je spisal prof. Vojnovič za zagrebški »Mjesečnik«. V Slov. Pravniku iz 1. 1894. je priobčil dr. Supan izvirno razpravo »O suponi i spregi po novem občnem imovinskem zakoniku.« Pa tudi sicer je prinašal Slov. Pravnik mnogo beležk in člančičev v katerih je zlasti poročal o vsestranskem priznanju, ki si ga je steklo Bogišičevo zakonodajno remek-delo.
O osebnih zvezah med B o g i š i č e m in Slovenci priča Cavtatski arhiv, v katerem je shranjena korespondenca Bogišiča s Francetom Miklošičem (4 pisma), Gregorjem Krekom star. (2 pismi) in Stankom Lapajnetom (8 pisem). V arhivu se vidijo na posebni tabli izrezki iz pisem z avtogrami znamenitih mož, med drugimi tudi Janeza Bleiweisa in .T o sipa Kranj-c a ; vendar se korespondenca teh dveh Slovencev v arhivu ni našla. Bogišič je bil od 1. 1876. dalje dosmrtni član Družbe sv. Mohorja v Celovcu.*
Pri kraju smo, pa se hočemo povrniti k izhodišču v našem uvodu. Montesquieu je dejal: C est un grand hazard, si le loix d' une nation peuvent convenire a une
o zaščiti kmetov.
autre.« Popolna notranja konsolidacija države, kot je naša kraljevina, je v prvi vrsti zavisna od ostvaritve (to je: zasnove in izvedbe) dobrih zakonov, ki naj tvorijo okvir pravnega reda. Ni treba biti črnogled spričo glasov, ki so nedavno prihajali iz južnih delov naše države, da naša zakonodaja ni na višku, da posnema brez preke potrebe tujerodno pravo, da se ne poslužuje narodnega jezika in pod. Od drugih prav odličnih pravnikov pa se je poudarjalo, da prej omenjeni glasovi pretiravajo; naj se le počaka, da se zakoni prav razumejo in v praksi udomačijo, pa bo pritožb konec.
Kakor navadno, leži resnica pač sredi pota med prvim in drugim mnenjem... Toda že ta ugotovitev opravičuje, da se ob stoletnici rojstva Baltazarja Bogišiča vendar le spomnimo, kako temelj ito-znanstveno, pa tudi smotreno-praktično je on pripravljal svoj črnogorski zakonik, kako vestno ga je izdelal stvarno in jezikovno. Njegovemu zakoniku se resnično nikakor ni moglo očitati, da bi bil usiljeval svojemu narodu pravne razmere, posnete po tujih zakonih. Svoje znanstvene sile je črpal iz jugoslovanske pravne zgodovine, iz narodnih pravnih običajev. Daleko smo od tega, da bi govorili o tistih zakonih, ki jih zahteva zlasti prometno pravo; toda pri zakonih, ki živo režejo v dušo in telo občnega narodnega života, bi pač priporočali, da bi se proučevale več in bolje narodne potrebe po bitnosti narodnega pojmovanja, ki ustreza po pravni zgodovini ugotovljenim pravnim običajem vseh treh delov naše države, a da se izbere izmed različnih posebnosti vedno to za državno pravo, kar druži in «paja. V tem smislu smemo pač upravičeno želeti: Nazaj k zakonodajnim metodam Baltazarja Bogišiča !