KMETISKE POMLADNE.
Zložil Bogumil   Gorenjko.
„Pa da kukavica ni prišla v bukov les že vasovat, pa resnično ne bi mislil, da je  že prišla pomlad !
1.
No pa lastovke  si  tudi že strehe razdelile so  —" „„Pravijo,  da srečne  hiše te, kjer se naselile  so.
Oče, tudi pod ostrešek naš gnezdo drobno so pripele!"" „Da s seboj le sreče kaj bi prinesle nam vesele!"
Pa se škrjanček je vzpel daleč nad polje, pa je škrjanček zapel zidane volje:
2.
„Kje imaš,  kje imaš vole, kje imaš, kmetic,  drevo? kliče pomladno te polje, čaka že nate težko!"
Kmetic  to pesem  je  čul, v  srcu  mu bilo  mehko  je; vpregel voliče  v  drevo je, njivo  šel dolgo orat.
3.
Počasni so  moji voli,
pa so  vendar  solnce prehiteli;
stare že so moje misli,
pa so vendar se povzpele
više  kot škrjanček  mlad  —
ej, to vse stori pomlad!
Le nanizaj brazda se na brazdo kot so se na moj  obraz; dolgo  več  ne bom  oral  te,   njiva, ti pomlajaš leto se za letom, vsako leto  sem  starejši  jaz!
Vendar kadar orje,
kdo bi tožen bil!
Vola,  le hitreje,
da se solnce ne zasmeje,
ko bi videlo
nas počasne starce tri!
4.
„Bog ti daj  srečo! Kaj  ti je  danes, da ti žari ves stari obraz, kot bi še živel majnikov čas?"
„„Kadar gre kmet
njivo  orat,
mora  čutiti,
da je  ves  mlad,
seme radostnih nad
v srcu seje takrat!""
V zemljo  zasadil  drevo mož  je  sivih  že las, pa mu žarel je obraz kot da je car!
5.
Oj  dan to po božji je volji,
ko brazda za mano se vleče
in sveža se v jutru kadi!
In konji-junaki
z možatimi gredo koraki
pred plugom naprej.
In lemež  nad  kamnom  zaškrta
in vzdrkne za hip
in mirno spet rije naprej.
Juhej,  oj  jaz  sem kmet, oj jaz sem car! In polje  to  širno cesarstvo je mirno; škrjanček pa dvorni poet prepeva mi pesmico žit, v  oblaku  srebrnem  skrit, oj meni, kmetu, na čast!
—   190