Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše marec 2020 Letnik XXII/1 • številka 85 Vzgoja cena 5,80 eur V žarišcu: Biti ucitelj Naš pogovor: Vzgoja za ohranjanje Z roko v roki Piotr Krakowiakljudske kulturne dedišcine VZGOJA 85 Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše marec 2020, leto XXII/1 Ustanovitelja in izdajatelja Društvo katoliških pedagogov Slovenije in Družba Jezusova Svet revije mag. Ivan Bresciani mag. Albert Bacar dr. Viljem Lovše Jože Mlakar Marjan Peneš dr. Andrej Perko dr. Peter Svetina Marija ŠušteršicMarija Žabjek Odgovorni urednik dr. Silvo Šinkovec Uredniški odbor Erika Ašic dr. Janez Gabrijelcic dr. Dejan Hozjan dr. Jana Kalin dr. Vanja Kiswarday mag. Marijana Kolenko dr. Nives Licen dr. Franci M. Kolenec prof. Bernarda Mal dr. Anton Meden Naslov uredništva Vzgoja, Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana 01/43-83-983 revija.vzgoja@gmail.com silvo.sinkovec@rkc.si http://www.revija-vzgoja.si ID za DDV SI64231160 Transakcijski racun SI56 6100 0000 9750 496 odprt pri Delavski hranilnici d.d. Oblikovanje in prelom Tiskarna Oman, Kranj Tisk Belin Lektoriranje Barbara Rodošek Revija Vzgoja izhaja štirikrat letno. Cena izvoda v letu 2020 je 5,80 €. Narocnina za narocnike v Sloveniji je 23 € (tujina 36 €). DDV in poštnina sta všteta v ceno. Odpoved narocnine sprejemamo samo pisno za naslednje obracunsko obdobje. Navodila za pisanje prispevkov lahko dobite na uredništvu ali na spletni strani. Prispevkov ne honoriramo. Ce narocniki svojega izvoda ne prejmete na dom, prosimo, da nas o tem obvestite. Natisnjenih 1500 izvodov. ISSN: 1580-0482 Revijo sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Ce bi se poznali, bi sodelovali Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. Pred enim letom sta v Abu Dabiju papež Fran­cišek in veliki imam Al-Azharja Al-Tayyibo podpisala dokument O cloveškem bratstvu. V smislu nadaljevanja tega dogodka letos papež vabi ucitelje v Rim, da bi oblikovali globalno zavezo za vzgojo. Ob tej priložnosti na rimskih univerzah po­teka vec strokovnih posvetov. Eden od njih je bil organiziran 24. februarja 2020 z naslovom: Educating for more fraternal humanity: the contribution of religions. Posvet sta pripravila Inštitut za arabske in islamske študije ter Cen­ter za medverske študije na jezuitski univerzi Gregoriana v Rimu. Izhodišce posveta je bilo vprašanje, kaj lahko razlicna verstva s svojim bogastvom prispevajo k boljšemu svetu. Judinja, gospa Hana Bendcowsky, profesorica uciteljev za versko vzgojo iz Rossing centra za vzgojo in dialog v Izraelu, je raziskala, kako njihovi ucbeniki predstavljajo druge veroizpo­vedi. Svoje razmišljanje je zakljucila: »Judje se ne borimo vec za preživetje. Imamo svojo dr­žavo, svojo identiteto, zato ni vec treba skrbeti le za svoje nujne stvari. Ni nas vec strah, zato do drugace verujocih lahko gojimo nov odnos. Lahko skrbimo tudi za druge in za naravo.« Gospa Clémentine Faik-Nzuji iz Konga, razi­skovalka afriških verstev, profesorica na Kato­liški univerzi v Leuvnu v Belgiji, je z žalostjo povedala: »Afrika je duhovno izgubljena.«Študent African jo je dopolnil, da ni pomemb-no, kaj si drugi mislijo o njih, pomembno je, da imajo sami mocne duhovne korenine. Clémentine je dejala, da so tudi afriške tra­dicionalne vere monoteisticne, verujejo, da je bog ustvaril vse, da vse stvari v sebi nosijo božje in da smo zato vsi povezani med seboj. Indijka, gospa Jaya Murthy, ki živi v Italiji sko-raj 30 let, piše in predava o hinduizmu, je iz­postavila, da hindujci verujejo, da je vse ustva­ril Brahman, v vseh stvareh je božje. Življenje je sveto. Vsi smo povezani. Zavzela se je za to, da bi se ucenci v šolah ucili o petih temeljnih vrednotah: resnici, miru, ljubezni, nenasilju in pravem vedenju. Gospa Nayla Tabbara, islamska teologinja, dela v Adyan Foundation v Libanonu. Tudi ona je analizirala ucbenike in ugotovila: »O veri drugih imamo veliko napacnih infor­macij. To ustvarja predsodke, strah in poraja agresijo.« Da bi povecali poznavanje veroiz­povedi, simbolov in vsebin drugih verstev, o tem poucujejo otroke. Preko otrok dosežejo starše. Manj predsodkov pomeni manj strahu in manj napetosti, kar ustvarja pogoje za mir-no sobivanje. Castiti Halyale Wimalarathana Thero, bu­disticni mehih s Šrilanke, vodi Mednarodni budisticni center v Švici. Poudaril je, da je clo­vek potrošnje, ki živi samo na površini, zasut s stvarmi, prazen pa v svoji notranjosti, nesre-cen. Potrebujemo vzgojo notranjosti, duha. Clémentine je misel potrdila in dejala, da afri­ški dvanajstletniki ne potrebujejo psihologov in psihiatrov, tako kot jih belgijski. Kljub temu da pogosto nimajo nicesar, vedo, kaj so na­smeh, hvaležnost in sodelovanje. Tega mnogi otroci na Zahodu ne poznajo. Vodja Centra kardinala Bea za judovske štu­dije na Gregoriani, jezuit Massimo Gargiulo, je izpostavil, da smo ob takih pogovorih na 'varni razdalji' in si ne upamo postaviti vpra­šanj, ki nas vznemirjajo, pa jih bomo morali, da bomo skupaj iskali resnico. Ta posvet je potrdil besede ucenke osnovne šole, ki jih je pred desetletji izrekla v Novem mestu: »Mi se prepiramo, ker se med seboj ne poznamo. Ce bi se poznali, bi se spoštovali.« Svet vecje povezanosti ustvarjajo ljudje, ki ima­jo globoke duhovne korenine. Vse ljudi v sve­tovno vas povezuje nevidna vez duha. Po po­svetu v Rimu so Prešernove besede iz Krsta pri Savici še bolj zasijale: »De pravi Bog se klice Bog ljubezni, / de ljubi vse ljudi, svoje otroke, / … de smo oceta enega sinovi, / ljudje vsi bratje, bratje vsi naródi, / de ljúbit' mórmo se, prav' uk njego-vi.« Slovenci lahko to sporocilo 14. maja 2020 nesemo na srecanje s papežem Franciškom. Ko ucitelj postane Ucitelj … V slovenskem šolskem prostoru v casu svojega službovanja v bolnišnicni šoli srecu­jem mnogo Uciteljev in Uciteljic. Izjemnih Ljudi. V svojih razredih s svojimi ucenci delajo prave cudeže. Znajo jih navdušiti za svoje predmetno podrocje, da nastajajo ne­verjetni projekti in izdelki; iz svojih ucencev in ucenk znajo izvabiti prave bisere. Znajo pa tudi pomagati, ce se komu kje zatakne. … Lik in vzgoja ucitelja … Že dolgo spoznavam car in moc medse­bojnih odnosov. Ti odnosi niso pomembni le v našem zasebnem življenju, ampak nas tiho spremljajo tudi na delovnem mestu, v šoli. Ucitelj je tako oseba, ki se trudi živeti odnose v svojem osebnem življenju, obenem pa graditi dobre odnose na delovnem mestu s svojimi ucenci, z njihovimi starši in ne na­zadnje med sodelavci na šoli in zunaj nje. … V procesu žalovanja je prostor za vsa custva … Izgube in bolecine so povezane. So ne­izogiben del življenja in prav vsak od nas se v dolocenem življenjskem obdobju sreca s pomembnejšo izgubo. Izguba ima lahko številne oblike in nianse. Lahko gre za smrt ljubljenega cloveka, smrt dolgoletnega hi-šnega ljubljencka, prekinitev pomembnega odnosa, izgubo znancev ali prijateljev zara­di selitve, izgubo službe ali kariere, izgubo statusa, izgubo zaradi okrnjenega delovanja našega telesa zaradi bolezni, poškodbe ali staranja. … Odnos, ki napolnjuje življenje … Osebe z motnjami v duševnem razvoju so v svoji razlicnosti posamezniki, ki imajo podobne potrebe kot vsi mi. Poudariti velja, da govorimo o posameznikih in posame­znicah, ki znajo in zmorejo marsikaj, ceprav ob vecji in manjši podpori, zlasti pa ob ustreznih pogojih v okolju. To so v prvi vrsti osebe, vredne našega spoštovanja in vecjega zanimanja, saj so del naše družbe, … Bajnof Theatre … Na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gi­mnaziji Novo mesto šoli že deset let deluje angleška gledališka skupina Bajnof Theatre. Lotevamo se avtorskih predstav z družbe­nokriticno tematiko in predelav književnih del. Delo v gledališki skupini je zahtevno, a izjemno nagrajujoce za dijake in predvsem za mentorice. … Uvodnik 3 Silvo Šinkovec: Ce bi se poznali, bi sodelovali V žarišcu: Biti ucitelj 5 Stanko Gogala: Uciteljeva metoda izhaja iz osebne enkratnosti 7 Dietlind Fischer: Kaj mora znati dober ucitelj 9 Dejan Hozjan: Dejavniki odlocanja za uciteljski poklic 11 Lidija Golc: Ne vem, ce bom lahko 12 Tanja Becan: Ko ucitelj postane Ucitelj 14 Damjan Kobal: V razumni družbi bi najboljši bili ucitelji 16 Bernarda Mal: Biti ucitelj ali njegov ponaredek? 18 Albin Vrabic: Ucitelj in ravnatelj 19 Ana Zidar: Od študentke do uciteljice 20 Irena Podjed: Lik in vzgoja ucitelja 21 Primož Rogelj: Prijatelju Naš pogovor 22 Silvo Šinkovec: Piotr Krakowiak: Izjemno veliko se da narediti Biti vzgojitelj 25 Evelina Žefran: Stik z otroki in s sabo 25 Evelina Žefran: Veliki objemi malih dlani 26 Dragica Motik: Ferdinand Avguštin Hallerstein Vzgojni nacrt 28 Branko Koderman: Ideološka ali identitetna oblikovanost družboslovnih in humanisticnih predmetov v srednješolskem izobraževalnem sistemu v Sloveniji 31 Sašo Oberski: Vzgoja za ohranjanje ljudske kulturne dedišcine Starši 33 Anton Meden: Družbeno soglasje o razvoju vzgoje in izobraževanja v Sloveniji? 35 Janja Dermastja: Vranec Vito pomaga otrokom 37 Maja Bajt: V procesu žalovanja je prostor za vsa custva Podrocja vzgoje 38 Jana Lampe, Nina Stenko Primožic: Projekt MIND 41 Blaž Vozelj: Odnos, ki napolnjuje življenje 43 Marjan Škvarc: Križev pot 44 Milcek Komelj: Božji ucitelj Duhovni izziv 46 Tanja Pogorevc Novak: Petnajsta postaja 47 Barbara Peterlin: Med brezdomci v Kijevu Izkušnje 48 Jelka Lešnik: Z roko v roki 50 Rebeka Pirnar: Bajnof Theatre 52 Marjeta Maruša Kerc: Pravica vsakega je biti sprejet 53 Nova spoznanja 54 Bralni namig 56 Iz življenja DKPS 58 Napovedni koledar 58 Summary Uciteljeva metoda izhaja iz osebne enkratnosti Stanko Gogala (1901–1987), dr. filozofije, bil je predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vzgojne in izobraževalne metode so splošne, uporabne za vse. Ko pa se srecamo z otrokom s posebnimi potrebami, si želimo, da bi se ucitelj znal prilagoditi njegovim komunikacijskim sposobnostim. Ce to stori, ga lahko najvec nauci. Prilagoditi metodo ucencu je danes, ko govorimo o integraciji in upoštevanju vsakega ucenca in njegovih posebnosti, zelo pomembno. Gogala pa trdi, da mora imeti tudi ucitelj svojo osebno metodo. Niso vsi ucitelji enaki, zato bo ucitelj najvec dal v svojem poklicu, ce bo deloval v skladu s svojimi najboljšimi zmožnostmi. Kot ni uravnilovke za ucence, naj ne bo uravnilovke za ucitelje. To Gogalovo stališce je vredno razmisleka. Stanko Gogala je doktoriral iz filozofije pri Vebru leta 1926, od leta 1933 je bil docent na katedri za pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam je bil do upokojitve (1966) zadnji dve leti tudi dekan. Njegova glavna pedagoška razmišljanja najdemo v Izbranih spisih (2005). V nadaljevanju objavljamo njegovo razmišljanje o uciteljevi osebni metodi, ki je bilo objavljeno v clanku Združitev zahteve po uciteljevi osebni metodi in metodi za ucenca (Pedagoški zbornik, le­tnik XXXIV (1938), str. 70–78). Metodo pojmujem kot poseben nacin uciteljevega dela, ki je zavisen od duševnih posebnosti ucitelja in ucenca in od psiholoških zako­nitosti kulturnega oblikovanja. V tem smislu smemo postaviti kot prvo neposredno zahtevo metodike, da naj bo metoda po možnosti osebna in pristno doživeta. Zakoreninjena bodi v clovekovi osebi, izvira naj iz njegove osebne enkratnosti in naj tudi na zunaj kaže svojstvenost onega cloveka, ki jo porablja. Zato metode ne moremo kakorkoli posnemati, kajti pedagoško delo z metodo, ki bi ne bila neposredna, bi ne imelo pravih uspehov. Vsak ucitelj naj bi zato do-bil svojo lastno metodo, naj bi našel samega sebe v svoji metodi, naj bi izrazil v svoji metodi samega sebe in naj bi se ne bal delati po svoji osebni metodi. Na uciteljišcu se je marsikdo veckrat zavedel, da bo delal mogoce precej drugace, kadar bo sam v svojem razredu, in da je njegovo delo pri šolskih poskusih takšno veckrat le radi metodic­nih zahtev, radi kontrole in radi ocene. V takih primerih smo mo­goce prvic zacutili, da je možno delati na vec nacinov, ki so lahko vsi uspešni, tudi vsi enako metodicno in psihološko utemeljeni, toda moj nacin šolskega dela je vendar samo eden, in sicer tisti, ki izhaja iz bistva moje osebne enkratnosti. Saj delamo v šoli tudi na ukazan nacin in ima tudi tako delo lahko uspeh. Vendar cutimo, da v takem primeru nismo delali mi sami in da je bila metoda vec ali manj samo zunanja in zelo brezosebna. Od metode šolskega dela pa moramo zahtevati, da jo kot metodo tudi doživimo, da se spoji z našo osebo, da izvira iz nas samih in da dobi svojo barvitost od našega subjekta. Kako važno je doživetje metode, nam prica tudi dejstvo, da moremo celo razumeti, da je neka metoda radi teh ali drugih razlogov boljša in uspešnejša, pa vendar do take metode ne moremo najti pravega osebnega odnosa in nam je lahko povsem tuja, ceprav se veckrat mucimo z njo. Za osebni znacaj metode šolskega dela bi lahko navedel nekaj po­drobnih razlogov. 1. Šolsko delo je gotovo uspešno samo tedaj, kadar je najbolj ne­posredno, kadar ucenci zacutijo, da ni naprej pripravljeno, da ga ucitelj sproti tudi doživlja in da metodicno ustvarja. Radi nepo­srednosti šolskega dela pa je nujno, da je neposredna tudi me-toda. To pa ne pomeni drugega, kot da je metoda zunanji izraz uciteljeve individualnosti in da je njegova osebna metoda. Ucitelj in metoda se v takem primeru ne dasta lociti in v metodi zacuti ucenec tudi svojstvenost ucitelja kot enkratnega cloveka. 2. Uciteljevo delo v šoli ne sme biti na kakršen koli nacin zmeha­nizirano in mehanicno, tako da bi ga vršil samo radi poklicnega dela in dolžnosti ali pa celo iz navade. To pomeni, da naj ucitelj živi s svojim delom po vsebinski strani glede snovi in podatkov izobraževanja in vzgajanja, pa tudi glede nacina oblikovanja svo­jih ucencev. Zato metoda ne more biti mehanicno privzeta in je ucitelj ne more mehanicno, po navadi porabljati, temvec naj bi se metoda vedno znova porodila iz uciteljevega živega odnosa do šolskega dela in do otrok. Cim osebnejši je zato ucitelj pri svojem delu, cim bolj živ je, tem osebnejša bo tudi njegova metoda. 3. Uciteljeva metoda ima tudi svoj psihološki izvor, ce je res nepo­sredna in ce je osebno doživeta. Poteka namrec iz tega, kar ime­nujemo pedagoški cut ali s tujko pedagoška intuicija. Dar pe­dagoškega cuta je cloveku prirojen, njegovo bistvo pa je v tem, da v konkretnih izobrazbenih in vzgojnih prilikah, pri pouku in pri svetovanju ucitelj in vzgojitelj neposredno doživi, da bi bilo v takih prilikah najuspešneje in najbolje ravnati samo na ta in ta nacin. Clovek s pedagoškim cutom nekam neposredno zagleda, da je za razumevanje neke resnice najboljša samo ta pot in da je za doživetje neke kulturne vrednote najuspešnejši samo ta nacin vzgojnega vplivanja. Ker gre pri pedagoškem cutu za neko spo­sobnost zagledanja, ga po pravici imenujemo pedagoška intuicija, kakor imenujemo podoben nacin neposrednega spoznavanja in zagledanja pri znanstvenem ali pri umetnostnem delu znanstveno ali umetnostno intuicijo. Z vidika pedagoškega cuta ali intuicije pa se nam pokaže, da gre pri pedagoškem delu za oblikovanje en-kratnega in živega cloveka v neki doloceni in konkretni življenj-ski situaciji. Radi nje je pedagoško delo vec kot samo rokodelsko opravilo, je kvalitetno delo, ki se ne približuje umetnostnemu oblikovanju razumnosti, tako da bi bila meto­ samo po besedi in po primeri. da logicno utemeljena in razumsko Pedagoški cut je posebno važen za razložena. Metoda naj izvira tudi vzgojno delo, kjer sploh ni mogoce iz drugih strani uciteljeve duše. Da nikako šabloniziranje in nikakršno naj se izraža v metodi tudi uciteljev podajanje obceveljavnih predpisov temperament, njegov karakter, po- in navodil. Že pri namenskem vzga­ sebnosti njegove podzavesti, njegovi janju naj bi vzgojni ukrepi izhajali iz goni in instinkti, to je vendar nujna pedagoškega cuta, še v prav posebni stvar, ker so vse to deli njegove di­ meri pa velja to za najvažnejši nacin namicne duševnosti in zato sodelu­ vzgajanja, za nenamensko vzgajanje. jejo pri naših doživljajih in dejanjih. Važnost pedagoškega cuta seže tudi V duševnosti pa moramo poštevati na podrocje individualnega vzgajanja. še zelo mocno in bogato doživljanje Pri njem je vsako šablonsko predpi- custev, katerih ne moremo zanema­ sovanje sploh nemožno in zato naj bi riti pri metodicnem delu. Uciteljeva vzgojitelju povedal njegov pedagoški metoda naj bi bila popolni izraz nje- cut, ki bi ga v tem primeru lahko ime­ gove duševnosti in naj ne skuša po­ novali tudi pedagoški notranji glas ali tlaciti oz. zanemariti ali celo ubijati pa pedagoško vest, kaj bi bilo za ne­ te ali one prvine njegove duševnosti. kega gojenca v dolocenih prilikah in To zahtevo bi mogli izraziti tako, da v dolocenem duševnem razpoloženju naj izvira metoda iz celotne ucitelje­ najprimernejše in najuspešnejše, kaj ve osebnosti, pri cemer ne smemo bi naj storili z nekim gojencem, ki se pozabiti posebno svojstvenosti nje­ je npr. zlagal, in kaj z nekim drugim, govega subjekta. Za uciteljevo me- ki je nekaj izmaknil. Taki individualni vzgojni nasveti so za vzgojitelja po­trebni, ker mu jih ne more posredovati nobena pedagoška teorija, ker je ta vedno samo splošno usmerjena in zato bolj šablonizira in posplošuje. Pedagoški cut je zato ucitelju in vzgojitelju potreben in oni, ki bi ne imel prav nic tega prirojenega pedagoškega daru, bi bil nespo­soben za ucitelja in bi ne bil poklican za vzgojitelja. Razumljivo je, da imajo nekateri pedagoški cut bolj razvit kot drugi (pravi peda­gog ga ima v obilni meri), vendar je vsakemu ucitelju in vzgojite­lju potrebna vsaj minimalna mera pedagoške intuicije. Na to pri­rojeno sposobnost bi morali paziti pri izbiri gojencev za uciteljišca in na univerzi za bodoce profesorje. Za nas pa je posebno važno, da je pedagoški cut nujno potreben tudi za ucno metodo. Saj je posredovanje izobrazbenih dobrin nekaj živega in razgibanega, ono prinaša vedno novosti, za ka­tere ni mogoce nikdar podati tocnih metodicnih navodil. Kdor bi delal v šoli samo po metodicnih pravilih, ta bi mogel postati mehanicni stroj in bi se prav v najbolj razgibanih šolskih urah ne mogel znajti, ker bi mu manjkalo podrobnih navodil. Za živo šolsko delo je treba necesa živega, kar se mora prilagoditi novim zahtevam dela. Tak živi vir pa je pedagoška intuicija. Iz tega ra­zloga je torej potrebno, da ima tudi uciteljeva metoda svoj koncni izvir v pedagoškem cutu, kar pa ne pomeni nic drugega, kot da bo ta metoda osebna, ker se v nji izraža svojstvenost uciteljevega pedagoškega daru. 4. Koncno naj navedem še en razlog za zahtevo po osebni meto­di. Tudi ta je psihološkega znacaja in hoce povedati, da naj se v metodi izraža cel ucitelj. Metoda naj ne izvira samo iz enega dela njegove duševnosti, npr. iz njegove todo naj bi ucenci zacutili njegovo osebo, osebno enotnost njegovega metodicnega udejstvovanja, kar z drugo besedo imenujemo nje-gov stil metode. Metoda naj bi imela svoj stil in tega naj bi dobila od tod, ker temelji tudi na enotnosti ali stilnosti uciteljeve osebno­sti, ki je nosilec vseh doživljajev in si doživljaje tudi enotno ureju­je. Kakor urejuje subjekt v duševnosti najrazlicnejše doživljaje in vsebinske podatke v harmonicno enoto, tako naj bi uredila oseb­nost tudi metodo in posamezna metodicna dejanja ter naj bi jim dala osebno stilnost. Ta mocno vpliva na ucence, ker je vedno živa in ni nic okostenela in prazna. Po drugi strani pa je silnost metode samo še posebna oblika osebnostne metode in je dokaz za to, da naj bo metoda res osebnega znacaja. Ko postavljamo zahteve po osebni metodi, v kateri naj se sprosti individualnost in svojstvena sposobnost posameznega ucitelja in vzgojitelja, pa je treba opozoriti na drugo stran. Mogoce bi namrec kdo tako mislil, da je radi osebne metode pac nepotrebna posebna metodika, ki bi skušala biti psihološko stvarna in bi skušala stvarno utemeljiti svoje zahteve. Odvrnem naj, da zahteva po osebni metodi ni v nasprotju z zahtevo po študiju metodike in da bo tudi osebna metoda tem boljša, cim bolj bo podprta z metodicnimi spoznanji. Vir • Gogala, Stanko (2005): Izbrani spisi. Ljubljana: Društvo 2000, str. 218–221. Kaj mora znati dober ucitelj Prispevek k razvoju kompetenc v izobraževanju uciteljev Dietlind Fischer je pedagoginja in znanstvena sodelavka na Comenius-Institut v Münstru (Nemcija). Posveca se razvoju šole, didaktiki poucevanja verskega pouka in razvoju uciteljev. Je avtorica in soavtorica številnih knjig in clankov. Pogovor o uciteljevem znanju, njegovih kompetencah, vešcinah in spretnostih, pa tudi o njegovih osebnostnih lastnostih in vrednotah se ne bo nikoli zakljucil. Ucitelj je prevec pomemben za razvoj šole in za spremljanje razvoja ucencev, da bi se nehali pogovarjati o njem. Iz uredništva revije Vzgoja in izobraževanje so nam pred leti ponudili, da bi objavili clanek Dietlind Fischer, ki se profesionalno ukvarja z razvojem uciteljevih kompetenc. Clanek je bil predolg, da bi ga v celoti objavili v naši reviji, objavljamo pa njegov prvi del, ker se nam zdi odlicno dopolnilo sedanje žarišcne teme. Kolegom se za pozornost in dovoljenje za objavo clanka iz srca zahvaljujemo. Spremembe poklicne vloge O tem, kakšna naj bi bila dober ucitelj ali dobra uciteljica in kakšne osebnostne lastnosti, spretnosti in odnos do ucencev naj bi imela v idealnem primeru, obstaja v knjižnicah cela vrsta knjig in slik. Uciteljevih nalog ne moremo dolociti le s pomocjo 'pedagoškega tri­kotnika': osebnost – ucna snov – ucenci, ceprav ima v njem osebni odnos pomembno vlogo. V konstituiranje uciteljeve vloge moramo vkljuciti tudi kontekste šolskega razreda, šole, šolskega sistema in delo v uciteljskem zboru neke ustanove. Ucitelji si zastavljajo naloge v polju tistega, kar – v okviru predpisov in pravil – morajo storiti, kar v skladu s svojim poklicnim samorazumevanjem žele storiti in kar glede na svoje sposobnosti in spretnosti tudi lahko store. Kom­petenc zato ne smemo povezovati le z metodološko-didakticnimi vešcinami, ampak vedno tudi s celotnim poklicnim delovanjem na nekem podrocju. Ucinkovito in uspešno poucevanje ucencev in ucenk ni odvisno le od osebnostnih lastnosti ucitelja, ampak od njegove usposobljenosti za diferencirano in individualnost spodbujajoce vodenje in obli­kovanje ucnega okolja. Takega kakovostnega, ciljno usmerjenega, ucencem naklonjenega pedagoškega delovanja pa se je mogoce na-uciti (prim. Weinert, Helmke 1996). Trenutno poteka razprava o standardih in kompetencah, ki naj jih zagotovi izobraževanje uciteljev. V nasprotju z ideali je to pravi pra­gmaticni pogled na možnosti ravnanja v pedagoški praksi in na ci­lje, ki si jih zastavljajo institucije za izobraževanje uciteljev. Modeli izobraževanja uciteljev, ki so usmerjeni v pridobivanje kompetenc, zelo resno jemljejo subjekte ucenja in njihovo odgovornost za re-zultate izobraževalnih prizadevanj. S pomocjo evalvacije standar­dov izobraževanja uciteljev bi lahko veliko bolje pojasnili temelje in ucinkovitost razlicnih modelov. Katere kompetence potrebuje ucitelj? Kdo jihdoloca? Krovna organizacija švicarskih uciteljic in uciteljev (www.lch.ch) je leta 1999 poklicni vzor oblikovala in utemeljila s pomocjo dese­tih tez. V njih je zajeto razumevanje poklica ucitelja, ki je nastalona podlagi dolgotrajne diskusije med strokovnimi delavci. Švicar­ski ucitelji so se s tem odlocili za pretežno nehierarhicno obarva-no definicijo svojih nalog. S pomocjo omenjenega procesa so se oznacili za profesionalce. Predsednika zahodnonemških uciteljskih združenj in Konference kulturnih ministrov sta oktobra leta 2000 formulirala podoben poklicni vzor, ki se je znašel v kompetenc­nem katalogu kulturnega ministra in je namenjen izobraževanju uciteljev. Konferenca deželnih kulturnih ministrov Zvezne repu­blike Nemcije se je decembra leta 2004 zedinila o standardih izo­braževanja uciteljev za podrocje 'izobraževalnih znanosti'. S tem pa kompetence uciteljev za podrocje posebnih znanosti in specialnih didaktik še niso dorecene. Oblikovane so bile le splošne kompeten­ce za štiri podrocja: 1. Poucevanje: uciteljice in ucitelji so strokovnjaki za poucevanje in ucenje. 2. Vzgoja: uciteljice in ucitelji izvajajo svoje vzgojne naloge. 3. Ocenjevanje: uciteljice in ucitelji izvajajo svoje ocenjevalne naloge pravicno in odgovorno (v to kategorijo sta vkljucena tudi svetova­nje in diagnosticiranje). 4. Inovativnost: uciteljice in ucitelji neprestano dodatno razvijajo svoje kompetence (nenehno se izobražujejo in sodelujejo v pro-cesih šolskega razvoja). »Standardi za izobraževanje uciteljev opisujejo zahteve, ki se nana­šajo na delo uciteljev. Nanašajo se na kompetence in s tem na spre­tnosti, vešcine in nazore, s pomocjo katerih je ucitelj kos zadanim poklicnim zahtevam.« Pretvarjanje tovrstnih standardov v izobra­ževalne koncepte je stvar posameznih dežel in univerz. Za razliko od omenjenega kompetencnega kataloga se je nizozem-ska Zveza uciteljskih združenj (SBL – Stichting Beroepskwaliteit Le-raren) maja leta 2004 zedinila o katalogu kompetenc, ki veliko moc­neje posega v kontekstualizacijo uciteljevih poklicnih dejavnosti v šolskem prostoru. Kot zaželene pedagoške, strokovno-znanstvene in strokovno-metodicne kompetence so v njem navedene medoseb­ne in organizacijske kompetence, kompetence, ki omogocajo sode­lovanje s kolegi in delovnim okoljem, ter kompetence, ki omogocajo refleksijo in razvoj (www.lerarenweb.nl). Izhodišce za nemško razpravo o uciteljevih kompetencah je bila švicarska empiricna raziskava, ki sta jo izvedla Fritz Oser in Jürgen Oelkers (2001). V njej sta absolvente institucij, ki se ukvarjajo z iz­obraževanje uciteljev, vprašala, ali so pri svojem izobraževanju pre­delali kak seznam kompetenc in kako temeljita je bila ta obdelava v teoreticnem in prakticnem oziru. Rezultati te študije so razpršili vse iluzije: vecina kompetenc, ki so jih imeli absolventi za zelo po­membne za uciteljski poklic, v njihovem izobraževanju sploh ni bila omenjena ali pa so jo obdelali le teoreticno. Mnoge standarde so si pridobili izkljucno na prakticen nacin. Ta raziskava ne mece pose-bej dobre luci na ucinkovitost izobraževanja uciteljev, ki je nujna za uspešno prakticno poklicno delovanje. Iz tega sledi, da je za strokov­nost izobraževanja uciteljev slabo poskrbljeno, ce je vpliv le-tega na poklicno prakso tako ocitno obroben. Oser in Oelkers sta svojih oseminosemdeset empiricno pridoblje­nih standardov, ki dolocajo kompetence uciteljev, strnila v dvanajst tematskih skupin. Primer: specialni pedagoški model ucnihkompetenc Naslednji katalog kompetenc ni bil pridobljen empiricno, ampak je 'izmišljen' in predstavlja izhodišce za diskusijo. Z njim želimo do­seci predvsem to, da izobraževanje in usposabljanje uciteljev svoje ponudbe ne bi podajala le v obliki obravnavanja 'tem', ampak bi bila usmerjena v pridobivanje kompetenc. Pri tem izhajamo iz tega, da je za kontinuiran razvoj strokovnih kompetenc uciteljev še posebej pomembno, da sami ocenijo lastne sposobnosti in vešcine ter na podlagi tega razvijejo potrebo po nadaljnjem izobraževanju. Kom­petencni katalog je zato mogoce uporabiti tudi za individualno na-crtovanje nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja. Poklicne kompetence ucitelja/uciteljice, ki so potrebne za strokovno poucevanje verskega pouka, smo formulirali za šest podrocij: 1. osebnostna kompetenca, 2. strokovna kompetenca, 3. didakticna kompetenca, 4. metodološka kompetenca, 5. kompetenca za spremljanje, ocenjevanje in svetovanje, 6. kompetenca za kontekstualizacijo religioznopedagoškega dela. Prvi preizkusi navedenega nabora kompetenc so pokazali, da je ko­risten tako za nacrtovanje konceptov nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja kot tudi za nacrtovanje osebnega razvoja posameznih uciteljev. Literatura • Doedens, Folkert; Fischer, Dietlind (2004): Kompetenzen von Religionslehrer/innen. Anregun-gen für eine berufsfeldbezogene Fortbildung. V: M. Rothgangel; D. Fischer (ured.): Standards für religiöse Bildung? Zur Reformdiskussion in Schule und Lehrerbildung. Münster, str. 148–155. • Oser, Fritz; Oelkers, Jürgen (ured.) (2001): Die Wirksamkeit der Lehrerbildungssysteme. Von der Allrounderbildung zur Ausbildung professioneller Standards. Zürich: Rüegger. • Terhart, Ewald (2003): Wirkungen von Lehrerbildung: Perspektiven einer an Standards orientier-ten Evaluation. V: Journal für LehrerInnenbildung, Jg. 3, H. 3, str. 8–19. • Weinert, Franz E.; Helmke, Andreas (1996): Der gute Lehrer: Person, Funktion oder Fiktion. V: A. Leschinsky (ured.): Die Institutionalisierung von Lehren und Lernen. Beiträge zu einer Theorie der Schule. 34. Beiheft der Zeitschrift für Pädagogik. Weinheim, Basel, str. 223–233. Prevedel Gregor Adlešic Dejavniki odlocanja za uciteljski poklic Dejan Hozjan je izredni profesor za podrocje pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Je koordinator magistrskega študijskega programa Izobraževanje odraslih in razvoj kariere ter vodja Centra za vseživljenjsko ucenje Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Pri svojem delu se ukvarja s kriticnim proucevanjem podrocja pedagogike, andragogike in menedžmenta v izobraževanju. V clanku so predstavljeni rezultati empiricne raziskave o dejavnikih odlocanja za uciteljski poklic. Raziskava, ki je bila opravljena z dodiplomskimi študenti prvega letnika razrednega pouka na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, je pokazala, da se le-ti prvenstveno odlocajo za uciteljski poklic na podlagi neposredne izkušnje, ki jo imajo z ucitelji v šolskem sistemu. Za uciteljski poklic se ne odlocajo na podlagi materialnih prednosti tega poklica, ampak je odlocitev pogosto povezana z njihovo predstavo o ucitelju in lastno pedagoško izkušnjo. Uvod Uspešnost pedagoškega dela šole prven­stveno temelji na uciteljih, ki le-tega iz­vajajo. Ali bo pouk kakovosten, je prven­stveno odvisno od uciteljev, ki vstopajo v šolski prostor. S tega vidika je še kako pomembno, kako zaznavajo lastno vlogo in motive za pedagoški poklic. S pomocjo izsledkov empiricne raziskave želimo osvetliti motive študentov razre­dnega pouka za izbiro uciteljskega poklica. Empiricna raziskava Opis metodologije Namen empiricne raziskave je bil podati odgovor, kateri dejavniki vplivajo na od­locitev študentov razrednega pouka za uciteljski poklic. Uporabljena je bila kvalitativna metodolo­gija, saj so udeleženci morali podati prosti odgovor na vprašanje: »Zakaj sem se od­locil za poklic ucitelja razrednega pouka?« V raziskavo je bilo vkljucenih 30 študen­tov, ki so v študijskem letu 2019/20 obisko­vali prvi letnik dodiplomskega študijskega programa Razredni pouk na Pedagoški fa-kulteti Univerze na Primorskem. Rezultati raziskave Udeleženci raziskave so podali 120 raz­licnih razlogov za odlocitev za uciteljski poklic, ki smo jih razvrstili v 12 razlicnih kategorij. Tabela 1: Pogostost dejavnikov odlocitve za uciteljski poklic 1. Izkušnje s pedagoškim delom 16 2. Narava uciteljevega dela 15 3. Želja po ucenju drugih 14 4. Vzor ucitelja 13 5. Želja po delu z otroki 12 6. Igra v otroštvu 11 7. Ljubezen do otrok 11 8. Želja biti vzor ucencem 11 9. Družbeni pomen uciteljevega dela 9 10. Vpliv sorodnikov 4 11. Uciteljev delovnik 3 12. Nakljucni izbor 1 Iz tabele 1 je razvidno, da so se študenti najpogosteje odlocili za uciteljski poklic na podlagi izkušnje s pedagoškim delom (16 odgovorov). Na njihovo odlocitev je vplivalo predvsem inštruiranje sošolcev in izvajanje pedagoške prakse v casu srednje­šolskega izobraževanja. Na drugem mestu (15 odgovorov) se pojavlja kategorija, ki je vsebinsko izjemno blizu prej omenjeni, in sicer 'narava uciteljevega dela'. V to ka­tegorijo so bili razvršceni odgovori, ki se navezujejo na raznolikost dela, sodelova­nje s starši, uporabo sodobnih metod po-ucevanja itd. S 14 odgovori se je na tretjem mestu nahajala kategorija 'želja po ucenjudrugih'. Študenti v tej kategoriji hrepenijo po posredovanju lastnega znanja ucencem. Sledila je kategorija (13 odgovorov), ki je poudarjala vlogo vzora uciteljev. Pri izbiri poklica so na te študente vplivali ucitelji, ki so jih poucevali v preteklosti in so nanje vplivali pozitivno ali negativno. Na petem mestu (12 odgovorov) je bila kategorija, kise je navezovala na delo z otroki. Študenti so se odlocali za uciteljski poklic, ker želijo opravljati poklic, povezan z otroki. Na še-stem mestu so se, glede na število odgovo­rov (11 odgovorov), pojavile tri kategorije. Med omenjenimi kategorijami je igra v otroštvu. V tej kategoriji so odgovori štu­dentov, ki so se v zgodnjem otroštvu igra­li ucitelje in so pogosto ohranjali željo po uciteljskem poklicu od takrat do konca sre­dnješolskega izobraževanja. Ostali dve ka­tegoriji v tej skupini sta ljubezen do otrok in želja biti vzor ucencem. V prvi kategoriji so študenti, ki imajo radi otroke, v drugi pa tisti, ki želijo ne samo s svojim nacinom poucevanja, ampak predvsem s svojo oseb­nostjo biti vzor bodocim ucencem. Šele na sedmem mestu se pojavljajo razlogi, ki so povezani z družbenim pomenom ucitelje­vega dela. Devet študentov je izpostavilo, da si želi opravljati uciteljski poklic, ker je le-ta odgovoren, pomemben za razvoj bo­docih generacij itd. Izrazito manj odgovo­rov so prejele zadnje tri kategorije, in sicer: vpliv sorodnikov, uciteljev delovnik in na­kljucni izbor. Štirje študenti so se odlocili za študij razrednega pouka na podlagi uci­teljskega poklica, ki so ga opravljali njihovi sorodniki, predvsem starši in stari starši. Trem študentom je pri delu pomembna dolžina pocitnic. Le en študent pa se je za študij odlocil povsem nakljucno. Kot je razvidno iz odgovorov, imajo najve-cji vpliv na odlocitev za študij razrednega pouka dejavniki, ki so neposredno pove­zani z uciteljevim delom, in sicer: izkušnje s pedagoškim delom, narava uciteljevega dela in vzor predhodnih uciteljev. Na dru-gem mestu se pojavljajo odgovori, ki so na nek nacin povezani z altruizmom, kot so npr. želja po ucenju drugih, želja po delu z otroki in ljubezen do njih. Zanimivo je, da je relativno veliko vlogo pri poklicnem odlocanju imelo igranje vlog v otroštvu, kar kaže na relativno mocno identifikacijo otrok z uciteljskim poklicem. V nadaljevanju raziskave pa nas je zanima-lo, kako se med sabo povezujejo razlicne kategorije, ki smo jih predhodno predsta­vili. Iz tabele 2 je razvidno, da je najvec povezav (9) med dvema kategorijama, in sicer 'ljubezen do otrok' in 'izkušnje s pe­dagoškim poklicem'. Odgovori študen­tov kažejo, da tisti študenti, ki poudarjajo pedagoške izkušnje (v obliki inštrukcij ali pedagoške prakse), bolj izražajo ljubezen do otrok. Enako število povezav (9) se po­javlja tudi med kategorijama 'narava ucite­ljevega dela' in 'vzor ucitelja'. Slednje kaže na to, da ucitelji z nacinom svojega peda­goškega dela pogosto prevzamejo študente in jim tako približajo naravo uciteljevega dela. Osem odgovorov sta prejeli dve po­vezavi, in sicer povezava med 'igro v otro­štvu' in 'izkušnjami s pedagoškim delom' ter povezava med 'željo po ucenju drugih' in 'naravo uciteljevega dela'. Povezava med kategorijama 'igra v otroštvu' in 'izkušnje s pedagoškim delom' kaže na to, da so štu­denti, ki so se v otroštvu igrali ucitelje, ka­sneje pomagali sošolcem ali sorodnikom z inštrukcijami ali pa so si izbrali srednješol­ske programe (najpogosteje vzgojiteljske­ga) in med pedagoško prakso pridobivali izkušnje. Po drugi strani pa se kaže tudi pogosta povezava med kategorijama 'želja po ucenju drugih' in 'narava uciteljevega dela'. V tej skupini študentov se je izrazite­je kazala želja po uporabi kakovostnih me- Tabela 2: Povezava med dejavniki odlocitve za uciteljski poklic nam podatki v tabeli 2 kažejo na poveza­vo neposrednih dejavnikov z manj po­srednimi dejavniki, kot so npr. želja po ucenju drugih, želja po delu z otroki. Na podlagi slednjega je moc zakljuciti, da je neposreden stik s pedagoškim delom kljucni vzgib za identifikacijo s pedago­škim poklicem. Hkrati pa neposreden stik spodbudi nastanek manj posrednih dejavnikov. Sklepne ugotovitve Empiricna raziskava o dejavnikih odloci­tve za uciteljski poklic pri dodiplomskih študentih prvega letnika razrednega pou­ka na Pedagoški fakulteti Univerze na Pri­morskem je pokazala, da je neposredna izkušnja z uciteljskim poklicem kljucnidejavnik. Študenti si ustvarjajo željo po usposabljanju za ucitelja razrednega po­uka na podlagi opazovanja uciteljev, ki so jih ucili, ali lastne izkušnje poucevanja. To jim omogoca, da natancneje spozna­jo, s cim se ucitelj ukvarja in kako bi se sami znašli v omenjenem poklicu. To pa je pomemben signal vsem uciteljem, ki so že vkljuceni v izobraževalni sistem. Od­govori anketirancev jasno kažejo, da se študenti za poklic ucitelja razrednega po­uka ne odlocajo zaradi materialnih razlo-gov, ampak njihovo odlocitev pogojujejo predvsem izkušnje, ki jih imajo s svojimi ucitelji. tod poucevanja in vzgajanja. Najpogosteje so navajali, da želijo poucevati s sodob­nimi pristopi in na nacin, ki bo ucencem blizu in bo prispeval h kvalitetnim ucnim rezultatom. Z nekoliko manj povezavami (6) pa so bile povezane naslednje katego­rije odgovorov: • narava uciteljevega dela in izkušnje s pe­dagoškim delom, • narava uciteljevega dela in ljubezen do otrok, • vzor ucitelja in igra v otroštvu, • vzoruciteljainizkušnjespedagoškimde­lom, • željabitivzorucenceminnaravaucitelje­vega dela, • želja po delu z otroki in izkušnje s peda­goškim delom, • željapodeluzotrokiinnaravauciteljeve­ga dela, • želja po delu z otroki in želja biti vzor ucencem, • želja po ucenju drugih in ljubezen do otrok, • želja po ucenju drugih in želja biti vzor ucencem. Povezave med dejavniki odlocitve za uci­teljski poklic ne potrjujejo povsem trditev, ki se je pokazala v tabeli 1. Ce smo lahko v tabeli 1 videli, da so najpogostejši dejavniki poklicne odlocitve bodocih uciteljev kon­kreten in neposreden stik s pedagoškim delom, npr. izkušnje s pedagoškim delom, vzor ucitelja in narava uciteljevega dela, pa Lidija Golc Ne vem, ce bom lahko Takoj moram zapisati, da ne pozabim. Ceprav je vecer in bi si morala odpociti od dneva, ki poka po šivih, da globoko dihamdihamdiham in od utrujenosti ne morem pocivati, ampak lahko sprehajam svoje telo v ozkih krogih po stanovanju, ker me je ponoci strah sprehoda po ulicah. – Danes sem predavala Jancarja, To noc sem jo videl. Srednješolci so molcali in nisem bila prepricana, da so z mano, dokler ni nekdo vprašal: »Kaj pa je bilo potem?« Najvecji športnik je stresal obe nogi pod klopjo in je bil bled. Obicajno ne sodeluje prav veliko. Ko so zapušcali razred, so bili kakor velike razbrazdane roke, ki so mi dajale sreco, nihce pa ni rekel besede. Molce so odšli, športnik pa je ostal: »Profesorica, razkosali so ju, nad našo hišo, vsi v vasi vedo, in tisti, ki je to naredil, je živel cisto blizu. Ne vem, ce bom o tem lahko govoril v razredu, lahko pa poskusim. Ker imate prav, treba je govoriti. Ali pa brati, ce je govoriti pretežko, kajne, profesorica? Ali ste vedeli, da ju je razkosal? Na svidenje, profesorica, ce bom lahko, bom povedal, ampak bom sam rekel, ker ne vem, ce bom lahko.« Ko ucitelj postane Ucitelj Tanja Becan, vodja bolnišnicnih šolskih oddelkov OŠ Ledina, se že vec kot tri desetletja posveca vprašanjem poucevanja dolgotrajno bolnih otrok in mladostnikov. V slovenskem šolskem prostoru v casu svojega službovanja v bolnišnicni šoli srecujem mnogo Uciteljev in Uciteljic. Izjemnih Ljudi. V svojih razredih s svojimi ucenci delajo prave cudeže. Znajo jih navdušiti za svoje predmetno podrocje, da nastajajo neverjetni projekti in izdelki; iz svojih ucencev in ucenk znajo izvabiti prave bisere. Znajo pa tudi pomagati, ce se komu kje zatakne. V bolnišnicnih šolskih oddelkih OŠ Ledi­na (v nadaljevanju bolnišnicna šola) smo v zadnjih letih izvedli kar nekaj anket: anketo med šolami, iz katerih prihajajo naši ucenci in ucenke, med njihovimi starši, pa tudi an-keto med zdravstvenim osebjem oddelkov, na katerih deluje bolnišnicna šola v Ljublja­ni. Ceprav naša tovrstna raziskovanja še zdalec niso in ne morejo biti znanstvena, so njiho-vi izsledki pomenljivi in zelo dragoceni za evalvacijo našega dela ter za naš nadaljnji strokovni razvoj; prav s tem namenom smo se sestave in obdelave anketnih vprašalni­kov na omenjenih podrocjih tudi lotili. Tokrat se bomo zelo na kratko ustavili ob anketnem vprašalniku, ki smo ga že pred leti pripravili za naše ucence in ucenke z namenom, da oni sami povedo, kako vidijo našo šolo, kako vidijo delo nas, bolnišnic­nih uciteljev, kaj se jim zdi dobro, kaj ne tako dobro, morda slabo, kaj predlagajo za izboljšanje pomanjkljivosti, ki so jih opazili ali doživeli. Natancneje, ustavili se bomo samo ob ti-stem vprašanju in odgovorih nanj, ki po našem mnenju niso pomembni in povedni zgolj za nas v bolnišnicni šoli, pac pa za širši slovenski šolski prostor. To vprašanje se gla­si: »Kaj bi najbolj pohvalil pri bolnišnicnem ucitelju, kaj pri njem najbolj ceniš?« Najpogostejši odgovori naših ucencev in ucenk so bili: • dasizamevzamecas, • damipomaga, • damipomagatuditakrat,kominegrein ne gre (da mi veckrat razloži snov), • da verjame vame, • dasezanimazame, • da me spoštuje. Strinjamo se lahko, da so naši ucenci in ucenke s svojimi odgovori znova in še en-krat dokazali, da jih ne smemo podcenjeva-ti, da so na svoj nacin pravi 'eksperti' za la-sten ucni proces. Z odgovori na zastavljeno vprašanje so nam namrec povedali bistvene in kljucne stvari o tem, kakšen naj bi bil do-ber ucitelj. Na kratko: dober ucitelj si za svojega ucenca vedno vzame dovolj casa, ga pozna, mu zna in želi prisluhniti, mu je pripravljen poma­gati in vanj verjame. Dober ucitelj svojega ucenca tudi spoštuje. Morda bi bilo bolj primerno in kredibilno besede ucencev o tem, kaj cenijo pri ucite­ljih, kakšen ucitelj je po njihovem mnenju dober ucitelj, preliti v bolj strokovno, t. i. pedagoško izrazoslovje. A kako vanj preliti spoštovanje ucencev, zavzetost zanje, resnicno pomoc ter to, da ucitelj verjame v svojega ucenca? In dalje – je vse to res tako zelo pomembno? Res to oznacuje dobrega ucitelja? Se je tega sploh treba uciti? Mogoce nauciti? Morda priuci-ti? Na zapisano poskušajmo odgovoriti takole. Pri vsakem ucitelju ucenci žal navedenega, kar naj bi oznacevalo dobrega ucitelja, ne najdejo; izkušnje posameznih ucencev in ucenk ter njihove šolske zgodbe prepriclji­vo govorijo o tem. Zdi se, da so omenjene kategorije težko ulovljive. A ucenci še kako dobro cutijo in vedo, kdaj jim je ucitelj re­snicno naklonjen, torej kdaj jim je pripra­vljen pomagati, kdaj se trudi iskati nove poti do znanja, ki se ucencu odmika, kdaj pa v sebi samo zamahne z roko in odneha. Ucenec še kako dobro cuti in tudi ve, ali ucitelja sam sploh zanima ali pa je morda zanj popolnoma neviden. Ali ucitelj ve, kaj ucenca posebej zanima pri njegovih ucnih urah? Katera poglavja, problemi, odprta vprašanja? Ali ucitelj opazi, kako se ucenec trudi? Ali ucitelj opazi, katere poti ucenja ucenec ubira? Ali ucitelj opazi, ko se ucen-cu ustavi, kje se mu zatakne? Ali ucitelj ve ali skuša izvedeti, zakaj je ucenec odnehal z domacimi nalogami, z ucenjem? Zakaj si je nehal prizadevati, se truditi? Katera skrb, žalost, strah ga hromijo? Ali ucitelj išce od­govore na ta vprašanja, predvsem pa poti, kako naprej? In ja, tudi uciteljev spoštljiv odnos ucenec brez težav prepozna, prav tako kot prepo­zna žaljivega, poniževalnega ali pišmeuho­vskega. Morda pa vseeno stopamo na prevec spol­zek teren, še posebej ce izgovorimo prasta­ro prepricanje, ki se je, kot kaže, izgubilo, prevec potonilo v množici novih, sicer dra­gocenih znanstvenih spoznanj pedagoške stroke – da ucni proces ne stece najbolje, ce med ucencem in uciteljem ni t. i. dobre­ga odnosa. In dober odnos razumemo kot tisti odnos, ki ga ucitelj ustvarja s svojim znanjem, posluhom in naklonjenostjo ter s spoštljivostjo do ucenca ter zavzetostjo zanj. Nekaj malega analogije. Mnogi menijo, da je zelo pomembno, da je dober, odlicen zdravnik ne le izurjen strokovnjak na svo­jem podrocju, pac pa da je zelo pomemb-no tudi, da je zdravnik clovek, pravzaprav Clovek. Tisti, ki si za nas vzame cas, ko smo bolni, se nam posveti, nam zna prisluhni-ti ter nas skozi bolezen in zdravljenje vodi tako, da ustvarja medsebojno zaupanje, ki nas, bolne, krepi ter opogumlja. Povedati nam zna ravno toliko, kolikor moramo in želimo vedeti o svoji bolezni, nam zna na za nas najprimernejši nacin predstaviti po­stopke in izsledke zdravljenja, tako da lahko po svojih najboljših moceh tudi mi sodelu­jemo in storimo kar najvec za svoje zdrav­je. Ob vsem tem nam je ves cas v oporo, ki jo še kako potrebujemo. Ce imamo takega zdravnika, imamo zelo veliko. A tudi mnoge zgodbe bolnikov govorijo o tem, da takega cloveškega odnosa pri svo­jem zdravniku žal niso deležni vsi. Nekaj podobnega kot za zdravnike torej velja, razmišljamo, tudi za dobrega ucitelja. Tudi ucitelj mora biti najprej ali pa tudi Clo­vek, Ucitelj torej. V slovenskem šolskem prostoru v casu svo­jega službovanja v bolnišnicni šoli srecujem mnogo Uciteljev in Uciteljic. Izjemnih Lju­di. V svojih razredih s svojimi ucenci delajo prave cudeže. Znajo jih navdušiti za svoje predmetno podrocje, da nastajajo neverje­tni projekti in izdelki; iz svojih ucencev in ucenk znajo izvabiti prave bisere. Znajo pa tudi pomagati, ce se komu kje zatakne. In ce se zgodi, da je kateri njihovih ucencev ali ucenk v taki ali drugacni življenjski stiski, denimo bolezni, si zanje vzamejo cas, jim znajo prisluhniti, razumeti in pomagati, tako da šola zanje ostane varovalni dejav­nik, ne pa izvor dodatnih skrbi in strahov ali izvor in generator novega stresa. Ti Uci­telji in Uciteljice v svojih razredih udeja­njajo kulturo spoštovanja, naklonjenosti, medsebojne pomoci in sodelovanja, kultu­ro clovecnosti. V slovenskih šolah je torej že veliko Ucite­ljev in Uciteljic, torej je mogoce biti Ucitelj. Pa je mogoce doseci, da bi jih bilo še vec? Na tako vprašanje radi odgovorimo pritr­dilno, a pogosto z dodatnim 'ampak' – bi bilo že mogoce, ampak najprej … bi bile potrebne spremembe na sistemski ravni. Prepotrebne spremembe na sistemski ravni? Mnogi jih vidijo, denimo, v preno­vljenem konceptu izbirnih predmetov v osnovni šoli. Veliko število le-teh je poleg pozitivnih ucinkov prineslo tudi obilo t. i. kolateralne škode; predvsem uciteljem in ucencem ostaja vse manj casa in umirjeno­sti. Casa in umirjenosti, ki bi jo lahko po­svetili drug drugemu in tkanju prepotreb­nih dobrih odnosov. Nekateri, nadalje, prisegajo najprej na prevetritev oz. korenito spremembo uc­nih nacrtov. Premišljeno zasnovani ucni nacrti, pregledno in strnjeno spisani, z dogovorjenimi ter jasno dolocenimi cilji vzgojno-izobraževalnega dela, s pricako­vanimi, pa tudi minimalnimi, temeljnimi in višjimi standardi znanja naj bi ucite­ljem nudili vec avtonomije pri izvajanju ucnega programa ter procesa. Vec tovr­stne avtonomije pa bi, se zdi, prineslo tudi vec možnosti in vec prostora za posame­znega ucenca v samem ucnem procesu. Zagotovo pa bi bil že skrajni cas, da v naš šolski sistem uvedemo pravo mentorstvo uciteljev – dobri, odlicni ucitelji naj po­stanejo aktivni, resnicni mentorji tistim uciteljem in uciteljicam, ki te odlicnosti še ne dosegajo. To naj ne bi bila le prosto­voljna dejavnost obojih, ampak sistemska oblika prenašanje dobre prakse, sistemska oblika stalnega izobraževanja take vrste, ki je, preizkušeno, ena najbolj kakovo­stnih, najbolj delujocih. Torej prenašanje primerov dobre prakse tudi o tem, kako ucencu v razredu prisluhniti, ga ugleda-ti, kako zanj poiskati najboljše poti do znanja, tudi najboljše poti pomoci, ce je to potrebno, kako mu izkazovati spošto­vanje. In ko sistemskih sprememb (še) ni? V mnogih šolah, tudi v naši, kljub sistem-skim nespremembam že stopamo po tej poti mentorstva. Na razlicne nacine, tudi v obliki t. i. medsebojnih hospitacij (uci­telja hospitirata drug pri drugem, skupaj evalvirata svoji uri, potem pa to storita še z vodjo šole), ki so ne nazadnje že vtkane v sistem in ki so tudi priložnost za prena­šanje dobre prakse. Po dveh desetletjih te vrste hospitacij v naši šoli lahko ugotovimo, da ta sicer skromni nacin mentorstva deluje. Tudi zato menimo, da je prav mentorstvo odlicnih uciteljev ena od pravih pot, na kateri ucitelj lahko postane Ucitelj. Zato smo tudi prepricani, skupaj z eminentni-mi strokovnjaki na podrocju pedagogike, da bi si v dobro naših ucencev in ucenk pri odlocevalcih šolske politike veljalo aktivno in odlocno prizadevati za cim-prejšnjo sistemsko ureditev tega nacina dragocenega izobraževanja. Da bi imeli po slovenskih šolah cim vec Uciteljev in Uciteljic. V razumni družbi bi najboljši bili ucitelji Damjan Kobal je ucitelj na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Ukvarja se tudi z izobraževanjem uciteljev in s splošnimi problemi vzgoje. Legendarni ameriški poslovnež Lee Iaccoca pravi: »V razumni družbi bi najboljši izmed nas bili ucitelji,« in nadaljuje, da »je uciteljevanje najplemenitejša cloveška dejavnost«. Kaj se je zgodilo z nami, da smo eno naj­plemenitejših cloveških dejavnosti, to je uciteljevanje, tako razvrednotili? Vse velike kulture in civilizacije so ucitelja postavljale ob bok stvarniku in prerokom. Ali v našem odnosu do ucitelja odsevata apatija in odso­tnost upanja v prihodnost? »Kajti to je dežela malikov; za pošastnimi podobami norijo.« (Jer 50,38) dih, se oplaja ob malikovanju napredka, ki je definiran z banalnimi kategorijami udobja in tehnicnega napredka. Ucitelj vecinoma živi ali vegetira v dveh paralelnih svetovih. V prvem se srecuje in ukvarja z resnicnimi cloveškimi bitji, ki so polna hrepenenja, na-crtov, strahov in stisk. Reševati mora resnic­ne cloveške dileme, motivirati, postavljati meje, odgovorno ugibati, izzivati, v mladih, samem sebi in sodelavcih iskati najboljše in se spopadati z najslabšim. V drugem, pa-ralelnem, malodane virtualnem svetu, ki postaja resnicnost, pa se ucitelj dnevno sre-cuje z na novo ustvarjeno realnostjo, ki jo oblikujejo predpisi, kompetence, pravilniki, evalvacije, prenove, modernizacije in dnev-no novi izrazi novoreka, ki poskušajo to-poumno opisati in urediti stvarnost. In ker se stvarnost, ki se ne pusti ujeti v banalne kalupe, ne ujema z virtualnim, politicna ko­rektnost v svoji dobronamerni preprošcini ignorira vse, kar ni zapisano v almanahih, manifestih in belih knjigah. V tej dvolicnosti se razrašca moc cenenega egoizma, ki v svoji surovosti niti ne razume in še manj spoštuje ali obcuduje kakršno strokovnjaka, ki bi znal ucitelje navdihniti? Ki bi znal biti najprej sam dober ali celo iz­jemno dober ucitelj? Dober ucitelj obstaja in se oblikuje v svetu realnih cloveških odnosov, znanja in mo-drosti. Dobrega ucitelja ne odlikuje samo skla­dnost njegovih besed z dejanji, ampak tudi ali predvsem presežnost idej, misli, izre-cenih in zamolcanih pohval, kritik, vpra­šanj, sugestij, izzivov, želja, custev, ki preko kompleksne in neulovljive plejade odnosa do sveta in socloveka navdihuje in vabi. Sposobnega in karizmaticnega ucitelja je nemogoce opisati, saj ne ustreza šablonam. Je namrec najbolj bogabojec clovek in obe­nem najvecji heretik. V svoji neomajni veri v resnico je namrec tudi v stalnem dvomu, ali se moti. Boji se, da ga je zapeljal hudic. Dober ucitelj združuje modrost in igrivost, odlocnost in dvom, custveno zrelost in ran-ljivost. Dober ucitelj ne ustreza sodobnim banal-nim sistemom evalviranja, ki se neodgo­vorno izgubljajo v partikularnih merjenjih prevoženih kilometrov na konference na vseh koncih sveta, tehtanjih objavljenih knjig in clankov, preštevanju sodelovanja v projektih in kolicini pridobljenega denarja. Dober ucitelj zmore ucenca voditi, ceprav ta ni vedel, da si želi priti do neke tocke in da to zmore. To je preko lastnih senc in strahov ter preko socialnih in družinskih vzorcev. Dober ucitelj bo v ucencu obudil upanje in ustvaril motiv. Žalost in tesnobo, ki ga omejujeta, bo razstavil in naredil neu­dobni. Pricaral bo sanje napornega vzpona, ki bodo (neuspešnega) ucenca dvignile iz obupa in v objem iskanja boljšega. Dober ucitelj zmore ucenca pripeljati do krajev, ki so se zdeli nedosegljivi. Dober ucitelj uspe ucenca pripraviti do naporov, ki so se zdeli nemogoci, in obenem do izkušenj srecne- Uciteljevanje je zapleten in nadvse kompleksen proces. Uciteljevanje je predvsem odnos in vpliv, ki ga imamo do socloveka s svojimi dejanji, mislimi in že s svojim obstojem. Uciteljevanje je zapleten in nadvse kom­pleksen proces. Uciteljevanje je predvsem odnos in vpliv, ki ga imamo do socloveka s svojimi dejanji, mislimi in že s svojim obstojem. Samo veliki ljudje so lahko ve­liki ucitelji. V dobi relativizacije vrednot, v casu, ko se zdi ena najpomembnejših vre­dnot nedefinirano udobje in ko je marsikje znanje že skoraj (topoumno) izenaceno z informacijami, ki jih lahko vsakdo pridobi na internetu, ni cudno, da se je ucitelj mar-sikje znašel v vlogi mešetarja. Tudi zato, ker smo z zapletenim sistemom, ki poskuša opredeliti in determinirati vsako ped ucite­ljevih dolžnosti in odgovornosti, razprave o uciteljevi vlogi spremenili v kupcevanje. S hitrimi koraki tako dohitevamo nekate-re zahodne države, v katerih poklic ucitelja že dolgo ni vec ugleden. Med ucitelji tako pristanejo prenekateri izmed neuspešnih mešetarjev, tisti nekoliko uspešnejši pa se zavihtijo na vplivne položaje ter iz razlic­nih paradržavnih in po imenu strokovnih institucij krojijo usodo uciteljev in izobra­ževanja. Najboljši dokaz za to so lobisti, ki namesto prepoznavanja presežne vloge ucitelja kot vzornika promovirajo kratko­rocne potrošniške produkte, najpogosteje oblecene v masko politicno korektnega besedicenja o modernosti, tehnološkem vizionarstvu in napredku. Dober ucitelj namrec ne govori o napredku, ampak ga pooseblja. Dober ucitelj ne povelicuje so-dobnosti ali tehnologije, ampak sodobnost in napredek gradi na trdnih temeljih minu­lih spoznanj, ki jih zna plemenititi z novim. Dober ucitelj zna graditi novo brez fanatic­nega podiranja starega. Podira in zavraca tisto, kar je slabega v starem in v novem. Prepoznavati in obcudovati zna globoka spoznanja, tista iz preteklosti, ki omogo-cajo trdno prihodnost, in tista sodobna, ki segajo še više. Dober ucitelj prepoznava in zavraca topoumnost v sebi, v socloveku, v preteklosti in sodobnosti. Kaj lahko storimo, da bi nekoc postali družba, v kateri bi bili slabi ucitelji dobro­došli med mešetarji in v kateri bi si le naj­boljši in spreobrnjeni ter ponižni mešetarji prizadevali, da postanejo ucitelji? Verjetno je odgovor zelo preprost. Uspe­šni ilustrator Hugh MacLeod pravi: »Edini ljudje, ki bi lahko spremenili svet, so tisti, ki to zares želijo. A takih ni prav veliko.« Ambicije so sodobnega cloveka porini­le dalec od naravne cloveške srcnosti in smisla ter ga zasvojile z ekonomskimi in statusnimi koristmi. Najbrž bi se dileme izobraževanja lahko rešile cez noc – z is-krenim izpraševanjem vesti in odpovedjo nezasluženim privilegijem (predvsem naj­razlicnejših državnih strokovnih služb, pa tudi uciteljev). Uciteljem bi cisto preprosto morali dovoliti, da z ucenci išcejo odgovore na vprašanja clovecnosti in naravoslovja, ki se zacnejo z 'zakaj' in 'kako', namesto da so prisiljeni mešetariti z vprašanji 'za koliko' (denarja, tock, kompetenc, pravilnikov). Uciteljem bi cisto preprosto morali dovoli-ti, da z ucenci išcejo odgovore na vprašanja clovecnosti in naravoslovja, ki se zacnejo z 'zakaj' in 'kako', namesto da so prisiljeni mešetariti z vprašanji 'za koliko' (denarja, tock, kompetenc, pravilnikov). Univerze, ki izobražujejo ucitelje, naj bo­docim uciteljem za zgled ponudijo naj­boljše, kar premorejo – ucitelje, ki so oseb­nosti, ki bodo ucili tako z zgledom kot s posredovano teorijo. Strokovne, državne in v izobraževanju oblastne institucije naj se predvsem zave­dajo, da lahko ucitelje usmerjajo zgolj in samo z avtoriteto, ki prihaja iz izkušenj ter znanja in nikakor ne iz moci oblasti. Zato bi bil skrajni cas, da se najodgovornejše državne in strokovne institucije zacnejo odgovorno in spoštljivo obnašati do uci­teljev. Ljudje, ki nimajo nikakršnih ucitelj­skih izkušenj, oziroma posamezniki, ki se kot ucitelji niso nikoli izkazali ali niti za-res preizkusili, bi se morali zavedati, da se ucitelji od njih težko naucijo kaj vrednega. Odgovorne institucije bi morale ceniti delo dobrih uciteljev. Kdo so dobri ucitelji, vedo vsi, ki to želijo vedeti. Od otrok do staršev. In prav tem dobrim uciteljem bi morali dati besedo. Njim bi morali znati prisluh­niti v vseh kljucnih vprašanjih izobraže­vanja. Tako bi kot družba tudi mladim sporocili, da je delo ucitelja pomembno in cenjeno. In tako bi za najpomembnejši po­klic prihodnosti pridobili najboljše mlade. Oziroma kot pravi Lee Iacocca: »Ni ple­menitejšega in zanimivejšega pocetja, kot je prenašanje spoznanj civilizacije na nove generacije.« Biti ucitelj ali njegov ponaredek? Bernarda Mal, predmetna uciteljica slovenšcine na OŠ Jurija Vege Moravce, ima naziv 'svetovalka', je mediatorka, uciteljica razmišljanja in mentorica MEPI. Objavlja strokovne clanke, sodeluje v radijskih in TV-oddajah ter na strokovnih posvetih. Pred pol leta sem bila deležna izbruha državne uslužbenke: »Itak ucitelji nic ne delate. Jaz pa moram doma svojega otroka cele popoldneve uciti branja.« Ker sva bili v uradnem položaju, ji nisem odgovorila. Po pravici povedano, me je tudi skrajno presenetilo. In kako to razumeti? V resnici je bilo izraženo mnenje družbe o uciteljevem delu. Ali pa to kaže na narobe svet. Ucitelji v šoli opravljamo delo staršev (vzgoja, ucenje delovnih navad, skrb zase in lastnino, uporaba mobitelov, spremljanje, urejanje pripomockov, prinašanje stvari, tolaženje …), starši pa doma opravljajo delo ucitelja. Se ucitelj naredi ali rodi? To je temeljno vprašanje, odgovor nanj pa sila preprost. Uciteljevo delo ni obrt, ki se je izuciš. Uciteljski poklic je namrec pot nenehnega prilagajanja, oblikovanja, spo­znavanja, celo cudenja. Kdor ni pripravljen odlocno hoditi po njej, je bolje, da nikoli ne vstopi v šolsko zbornico. Biti ucitelj je po­slanstvo. Biti ucitelj je življenje v nenehnem dogajanju. Biti ucitelj je v prvi vrsti skrb zase, da lahko daješ. Od nekdanjega straho­spoštovanja uciteljev ni ostalo nic. Samo z lastnim zgledom in delovanjem ucitelj do-seže ucence. Ko ucitelj vstopi v ucilnico Vstop v ucilnico je, kot bi šel na rentgen. Za razliko od nekdaj zelo pomembne bolj­še obleke, ki je dokazovala dostojanstvo in spoštovanje, so ucitelji danes obleceni v vsakdanja oblacila, da se pogosto ne vidi, kdo je ucitelj in kdo ucenec. Z držo telesa, obrazom in pogledom ucitelj razkrije, v ka­kšni formi je. Zlasti neodlocni ucitelji so že na zacetku za ucence lahka tarca. Ucenci ne poznajo socutja, razumevanja in spoštova­nja. Za njih je ucitelj uporaben le, ce je v do-bri formi. Nanje ima izjemen ucinek nacin govora in glas ucitelja, saj z njim pomirja ali razburja, jih privablja ali odbija. Pomemben je ritual na zacetku ucne ure, ki naj bi bil enoten na celi šoli ali v celi državi, da bi dosegli posebno pozornost in zbra­nost ucencev. V ucilnici Ucencem je uciteljevo strokovno znanje manj pomembno. Povzeli ga bodo, ce bodo najprej zacutili v ucitelju osebo, ki ji je moc zaupati in slediti. Sled, po kateri bodo šli ucenci, ucitelj tlakuje z vodenjem ucnega pogovora in hitrega odzivanja na situacije. Njegov nacin poucevanja in žar izzoveta ucence, da se zacnejo zanimati za njegovo strokovno podrocje. Premalo se zavedamo moci besede v ucnem sodelovanju med uciteljem in ucencem. Naloga ucitelja že dolgo ni vec zgolj posredovanje informa­cij. Organizacija dejavnosti za uporabno znanje omogoca sodoben ucni proces, ob­segajoc branje in iskanje uporabnih infor­macij, delo z njimi in kreiranje novih reši­tev z ustreznim kratkim zapisom dosežkov z besednim in nebesednim jezikom. Prav s tem imajo ucenci najvec težav. Utapljajo se v množici informacij. Utapljajo se v zahte­vah po ocenah. Utapljajo se v pricakovanju staršev in sveta. Utopicno mislijo, da bodo uspeh, zdravje in sreco dosegli brez napora, z neznanjem, s prevarami, ne socutjem. Za veliko vecino je uspeh izobilje materialnih dobrin, kajti z denarjem se da kupiti celo uspeh, sreco in zdravje. Cista utopija! Neformalno srecanje zucencem Ucitelj ni ucencev prijatelj, pa naj si za to z ucencem še tako prizadevata. Med njima je meja. Ce se bosta oba zavedala svojih vlog, bosta postala odlicna sodelavca. Ucitelj or-ganizira ucni proces, v njem sodeluje kot svetovalec in dajalec povratnih informacij o napredku, ucenec pa je izvajalec procesa. Kadar in kolikor je to izvedljivo, prinaša ve-like premike v znanju in usposobljenosti za dejansko življenje. Zelo dobro je, da se ucenec in ucitelj v od­moru, na pohodu, vožnji, ob srecanju v kraju neformalno seznanita tudi tako, da se pogovarjata o splošnih, aktualnih stvareh. Tako bosta v resnici spoznala drug drugega 'na globoko' in ustvarila polje zaupanja, da se bosta tudi v ucilnici oba lažje ucila. Motivacija V vecini strokovne literature beremo o na-cinih za zunanjo motivacijo, kar je nacin, da nekoga z bolj ali manj spretno domislico porineš v dejavnost. Takšna motivacija je potrebna v casu ucenja splošnih življenj­skih navad. V prvem triletju je to vsekakor zelo uporabno za usvojitev ucnih navad in osnovnih odnosov sobivanja v ucilnici. Dru-go triletje je cas za postopen prehod v tisto drugo, notranjo motivacijo, ki cloveku daje vzgib za napredovanje, za veselje nad dosež­ki, za socutje, obcutljivost, odlocanje, vizijo njegovega življenja, prepoznavanje talentov in poslanstva. V tretjem triletju in srednji šoli bi moral vsak ucenec vedeti, da prihaja v šolo izkljucno zato, da napreduje vsak dan v razvoju znanja in osebnosti. Dobro bi bilo zbuditi hvaležnost, da živimo v delu sveta, kjer nam je dostop do izobrazbe omogocen, kar v svetu ni samoumevno. Slovenski ucen­ci velikokrat povedo, da ne bi hodili v šolo, doma jim je bolje. Pregovor »Brez muje se še cevelj ne obuje« še kako velja tudi za cas šolanja. Brez napora ni rezultatov. Javna podoba V naši državi vlada kult uspeha in vecno mladega telesa. Za uspeh se šteje pred­vsem pridobitev prekomerne kolicine materialnih dobrin, to je cim boljšega av-tomobila, stanovanja, telefona, potovanj, oblacil, prestiža ter športnega naprezanja za ohranjanje mladega telesa. Sama uspe-ha ne merim s temi vatli. Ali se moram torej pretvarjati in sprejeti splošno mne­nje? Ali si lahko uspešen, ce nisi pristen? Mladi radi uporabljajo besedo 'fejk'. To pomeni, da bodo tak uciteljski ponaredek hitro spregledali. Zjutraj se pogosto vpra­šam, ali je moj 20 let star pulover iz volne še za obleci. Rada ga imam, topel je, me-hek, nežen, prijeten za kožo; ni pa v mo-dni barvi in kroju tega meseca. Gledam svoj telefon, dve leti ga imam, zadošca mojim potrebam in vidim tudi ucence, ki se posmehujejo temu 'zastarelemu' mo-delu. Moji cevlji niso priznanih znamk, so pa usnjeni, udobni. V mnogih razmi­slekih tehtam, ali naj svojo naravnanost k naravi zamenjam za 'kvazi' uspeh in zunanji izgled spremenim v mucenje, ne­udobje, nervozo in nesprošcenost. Toda vedno se odlocim za naravno, ker sem del narave, del neslutenega velicastva, pripa-dam mu, za kar sem hvaležna, in s hvale­žnostjo vracam svojemu planetu možnost za preživetje. Svoj talent za besedo po­skušam nesebicno in prostovoljno deliti s pisanjem, svetovanjem, lektoriranjem, vodenjem dogodkov. Cut za soljudi se ucim izpopolnjevati ob dementni mami, ki je v tem stanju ne morem kar preseli-ti s samotne kmetije v dom za ostarele. Ukvarjam se s tisoc premisleki, enako kot, mocno verjamem, veliko mojih sta­novskih kolegov. Odlocno sledim svojim nacelom in hocem biti pristna v tem, kar delam in kar sem. Rezultati Z ucenci v casu sobivanja v ucilnici ni ve­dno lahko. Težko sprejmejo nekoga, ki ni velik navdušenec nad potrošniško družbo in odvisen od virtualnega življenja. Težko sprejmejo, da obstajajo in so prepoznavni tudi ljudje, ki niso vsakodnevno aktivni na družabnih omrežjih. Težko je sprejeti, da njihov ucitelj ne gleda serij in ne raz­kriva vseh svojih osebnih stvari … Scaso-ma sprejmejo, da te navdihujejo drugacne vrednote in si to upaš celo živeti. Nate se obracajo v najtežjih položajih. Ko pa se srecamo po nekaj letih, praviloma povedo, da so najbolj hvaležni za vse, kar smo v šoli delali izven zahtev ucnega nacrta. To so bili dejavni pogovori ob aktualnih zgodbah v šoli, lokalni skupnosti, državi, svetu ali ob prebranem odlomku iz clanka, knjige. In kaj jih navdušuje? Naucijo se razmišljati, povedati mnenje, biti strpni do drugacnega mnenja, sprejeti odlocitve, govoriti z do-brim namenom, prepoznati škodljivo, najti drugacne rešitve, utihniti in slišati, soocati se z lastnimi obcutki, custvi, pripadati in biti samoizpolnjen. To je odsev uciteljevega lika v mladi generaciji. V katerem poklicu dosežeš vecjo potrditev za svoje prispeva­nje k razvoju družbe? Ucitelji bi se morali tega mocno zavedati. Vizija Kar je za ucitelja zares težko, je veliko, zelo veliko administrativnega dela – neskoncno veliko porocil, zapisnikov, nacrtov, uradnih zaznamkov … Ce tega ni, nisi naredil ni-cesar. Ucenec potrebuje uciteljev cas, papir pa služi nadzoru, dokazovanju. Ojej, kako malo se zaupa. Ojej, tudi iz tega se da iztržiti denar. Pa otrok, ucenec? Mar ni on bistvo uciteljevega dela? Mar ne potrebuje prav on vecine uciteljevega casa? Kar je za ucitelja zares težko, je nepregledna kolicina papirja za ucne nacrte in ucbenike, delovne zvezke in druga 'navlaka'. Ucitelj v razredu potrebuje kratko, jasno in razumlji­vo preglednico pricakovanih znanj, ki naj bi jih otrok imel, ko bo zakljucil razred. Vsa druga priporocila bo vzel v roke, ko bo imel za to razloge. Ucitelji veliko casa izgubijo v pregledovanju ucnih nacrtov (100 strani za en predmet, npr. slovenšcino), v razmišlja­nju, ali to lahko ocenijo, je to mišljeno tako ali tako, kaj tocno potem uciti … Ucitelj je strokovnjak in naj se ukvarja z ucinkovitim ucenjem. Svoj cas naj porabi za nacrtovanje dejavnosti in spremljanje razvoja na strokov­nem, didakticnem in vzgojnem podrocju. Kar je za ucence zares težko, je na eni strani slediti podobi sveta, ki jo vsiljujejo mediji in družba, in na drugi strani podobi, ki jo slika šola. Vecina cloveških vprašanj se skozi sto­letja ne spreminja. Spreminjajo se obleke, metode, nacini, celofan življenja, bistvo pa ostaja. In pot? Revolucija? Da. Kot pravi de Bono (2015: 23–24), je nova, tiha ali pozitivna oziroma rumena revolu­cija nenasilna, saj jo izvaja posameznik vsak dan in obsega vseh pet prstov na roki; roki – ustvarjalki cloveškega primatstva – od palca do mezinca, in sicer: • ucinkovitost – zastavimo, kaj bomo nare­dili, in naredimo; • konstruktivnost – vse, cesar se lotimo, naj bo pozitivno, ustvarjalno in ne unicevalno; • spoštovanje – je nacin obnašanja do drugih ljudi, obsega vrednote in cloveška obcutja; • samoizpolnjevanje – je dolžnost posame­znika, da se vsak dan v cem izboljša; • prispevanje – je bistvo tihe revolucije, je nenehno prispevanje; kolicina ni po­membna, tudi majhni prispevki scasoma sprožijo velik ucinek. Upam, da se srecamo v tihi revoluciji. Uci­telji smo postali zato, ker cutimo, da smo svetilniki, ki z mocno svetlobo privabljamo in omogocamo premišljeno plovbo skozi še tako razburkano življenje. Vir • De Bono, Edward (2015): Prirocnik za pozitivno revolucijo v razmišljanju. Maribor: Založba Rotis. Ucitelj in ravnatelj Albin Vrabic, mag. znanosti, je upokojenec. Delal je v Termoelektrarni Šoštanj, v Šolskem centru Velenje in na Centru RS za poklicno izobraževanje. Bil je inženir v energetiki, ucitelj svetnik srednješolske mehanike in 25 let ravnatelj dveh srednjih šol na podrocju strojništva, rudarstva in okoljevarstva. Je avtor in soavtor ucbenikov, delovnih zvezkov, programske opreme, ucnih nacrtov, izpitnih katalogov in programov izobraževanja s podrocja srednješolske mehanike in strojništva. Prav tako je soavtor prirocnikov o ugotavljanju in zagotavljanju kakovosti dela v šolah s poudarkom na samoevalvaciji. Definicija Unesca za kakovostno šolo je: »Kakovostna je tista šola, iz katere pride udeleženec izobraževanja bolj samozavesten kot je bil na zacetku.« Nic ne govori o predmetih, ocenah, opremi šole … Govori o dodani vrednosti, samozavesti vsakega posameznika. Zanima jo clovek in vse, kar vpliva na razvoj posameznika v profesionalnem in osebnostnem smislu. Pri tem pa smo kljucni ucitelji. Ko sem zacel kariero ucitelja, sem bil pre­vec strog in nepopustljiv, lahko bi zapi­sal, da premalo cloveški. Na zacetku svoje profesionalne poti sem bil prica napadu razžaljenega bivšega dijaka, ki je bil poštar, na njegovega ucitelja matematike. Z 'na-padenim' kolegom in 'napadalcem' sem se pozneje o tem dogodku pogovarjal in sam pri sebi ugotovil, da se je bivši dijak cutil ponižanega kot clovek, ker je imelo strogo merjenje matematicnega znanja in absolu­tno razvršcanje glede na rezultate verjetno nesorazmerno veliko težo, kar je najbrž vodilo v razmislek, da ga je matematik po krivici onemogocil pri doseganju njegovih ciljev … Ta šokantni dogodek in premislek o njem je v meni sprožil povecanje empatije do ude­ležencev izobraževanja. Spremenil sem na-cin dela v razredu, tako da sem bil v pomoc dijakom pri njihovi rasti in sem še posebej zavestno upošteval njihovo enkratnost in to, da vsak od njih nima enakih pogojev za lasten razvoj niti ne enakih potencialov. Moja naloga je vse bolj postajala to, da sem jim pomagal pri osebnostni in strokovni rasti z upoštevanjem njihovih talentov in omejitev. Biti ucitelj pomeni biti vodja in to ni pozi­cija tistega, ki 'rangira'. Vodja postaneš, ko se odlociš, da pomagaš vsem okoli sebe pri rasti. Pretirano absolutno razvršcanje glede na dosežene merljive rezultate pri mladih ne ustvari najbolj vzpodbudnega okolja. Bolje je, da poskušamo ustvariti pogoje za to, da dijaki tekmujejo sami s sabo, kar pomeni, da izboljšujejo svoj napredek pri predmetu in da je manj pomembno, kje so absolutno na lestvici dosežkov. V svoji ravnateljski karieri sem bil vkljucen v reševanje konfliktnih primerov med uci­teljem in dijakom. Velikokrat se je pokaza-lo, da ni težava v neznanju, ampak v odno­su, ko se dijak ni cutil dovolj sprejetega na cloveški ravni. Velikokrat se je pokazalo, da ni težava v neznanju, ampak v odnosu, ko se dijak ni cutil dovolj sprejetega na cloveški ravni. Ucitelj je predvsem vodja, ki služi udele­žencem izobraževanja. Nelson Mandela je nekoc zapisal: »Dober vodja je nekdo, ki vodi credo, da ta niti ne opazi, da je vode­na.« Ta citat mi je zapisala uciteljica v knji-go, ki so mi jo podarili sodelavci ob odhodu v pokoj. Pomeni mi priznanje, da sem jim kot ravnatelj služil in bil na nek nacin clo­vek za druge, kar piše v Eticnem kodeksu clanov Društva katoliških pedagogov Slove­nije: »Ucitelj skrbi za ugled svojega poklica s strokovnim in odgovornim delom in na druge nacine: s samozavestjo, s strokovno zavestjo in poklicno eticnostjo, z vplivom na javnost ter s tem, da je clovek za druge« (EK, 2005: cl. 36). Stanko Gogala, utemeljitelj osebnostne pedagogike, je zapisal, da mora pedagog spoznati zakonitosti obce metodike, hkra-ti pa »naj bo metoda po možnosti osebna in pristno doživeta. Zakoreninjena bodi v clovekovi osebi, izvira naj iz njegove oseb­ne enkratnosti in naj tudi na zunaj kaže svojstvenost onega cloveka, ki jo upora­blja. Zato metode ne moremo kakor koli posnemati, kajti pedagoško delo z meto-do, ki bi ne bila neposredna, bi ne imelo pravih uspehov. Vsak ucitelj naj bi zato dobil svojo lastno metodo, naj bi našel sa-mega sebe v svoji metodi, naj bi izrazil v svoji metodi samega sebe in naj bi se ne bal delati po svoji osebni metodi« (Goga-la, 2005: 218). Tako pridemo do avtenticnega ucitelja, kot danes vcasih recemo. To je ucitelj, ki je to, kar je, nima maske, pri njem ni razlike med verbalno in neverbalno komunikacijo, go-vori to, kar je prav, in ne, kar se dobro sliši, daje, namesto da bi jemal, dobro se znajde na družabnih dogodkih, ki jih veckrat pred-casno zapusti in gre v svoj domaci mir, ima smisel za humor, ni ljubosumen na uspehe kolegov, drugim pomaga do uspehov, sledi svojemu srcu, ne zanima ga videz/vtis, cuti, kaj se skriva pod površino, je miren in od-locen, sledi svoji poti, je hvaležen in ni ma-lenkosten. Tak ucitelj ima pred sabo razred, ki ga vodi skozi proces pridobivanja novega znanja.Pa ne samo znanja iz ucbenikov. Še po­membnejši je vzgojiteljski del uciteljevega dela, ki se predvsem z zgledom prenaša na udeležence izobraževanja na razlicnih sto­pnjah. Tako omogocimo udeležencem iz­obraževanja, da uresnicujejo misel Seneke: »Ne za šolo, ucimo se za življenje.« Na kratko bi lahko rekli, da mora imeti do-ber ucitelj poleg obilo strokovnosti še veliko srce. Zato bi bilo dobro, da poleg razvijanja stroke ucitelj razvija tudi svojo osebnost, tako v casu študija kot v casu poucevanja. Viri • Gogala, Stanko (2005): Izbrani spisi. Ljubljana: Društvo 2000. • Eticni kodeks clanov Društva katoliških pedagogov Slovenije (2005). Ljubljana: Društvo katoliških pedagogov Slovenije. Od študentke do uciteljice Ana Zidar, univ. dipl. soc. ped., je uciteljica za dodatno strokovno pomoc na OŠ Polhov Gradec. Ima vecletne izkušnje s prostovoljnim delom, vec let je bila skavtska voditeljica. Ko sem šla na informativni dan pred študijem, ki sem si ga kasneje tudi izbrala, se spomnim enega izmed poudarkov tistih študentov in profesorjev, ki so nam ga predstavljali; rekli so, da je to osebnostni študij, da se veliko dela na sebi. To se me je dotaknilo, ko sem kot mlada, znanja polna gimnazijka iskala svojo pot naprej. Hocem osebnostno zrasti, do znanja se lahko dokopljem tudi s prebiranjem dobrih knjig, sem si mislila. Od zacetka študija so nas spodbujali k prostovoljnemu delu. Najlažje je videti svoj poklic – pomoc potrebnim – tako, da sam pridobiš izkušnje od ljudi, ki bodo morda nekoc tvoji uporabniki. Sama sem si vsako leto izbrala drugo ciljno skupino. Na tem mestu moram po­hvaliti prostovoljno delo Clovek za druge v okviru našega Društva katoliških peda­gogov Slovenije, ki mi je omogocilo delo v vrtcu in delo v domu za upokojence. Pohvalim ga zaradi pestrosti programov kot tudi zasnove, saj smo se redno dobi­vali z mentorjem, reševali svoje dileme in reflektirali svoje izkušnje. Z veseljem se spominjam tudi srecanj študentske skupine, ki smo jo sestavljali študentje razlicnih pedagoških smeri ter p. Silvo. Pogovarjali smo se o razlicnih te-Res se mi zdi, da sem veliko pridobila na osebni ravni: do vsebin, ki smo jih obrav­navali, smo pogosto morali zavzeti mne­nje, kriticno ovrednotiti in reflektirati. Refleksije so bile stalnica mojega študija in so mi kmalu prirasle k srcu. Dojela sem, da me ravno te refleksije delajo bolj modro in mi nudijo možnost za rast. Nacin dela v majhnih skupinah, ki je bil precej pogost, mi je omogocal sodelovanje z razlicnimi študenti. Ko smo pisali kakšen projekt ali ustvarjali delavnico za otroke, smo se spo­znavali tudi med seboj. Tako je vsak poleg strokovnega znanja v delovno skupino pri­nesel tudi svoje izkušnje ter poglede, ki so bili pogosto razlicni, a s pravim nacinom smo integrirali oboje, da smo naredili ka­kovosten izdelek. Profesorji so velikokrat pohvalili našo osebno zavzetost. mah, duhovnih in strokovnih. Bolj proti koncu študija smo bili, bolj pogosto smo se ustavljali ob temah naših diplomskih del in se spodbujali pri pisanju; drug drugemu smo bili tudi 'generalka' pred zagovori di­plom. Kot uciteljica delam pet let. Vedno bolj se zavedam, da je védenje, ki ga imam, le majhen delcek, ki ga lahko prenesem na svoje ucence. Bolj je pomembno, da jih na-ucim iskati znanje, da bodo sami prišli do njega, da jih motiviram za ucno snov in da sem jim zgled za vse, kar lahko 'povlecejo' od mene: od tega, da slišijo, da pozdra-vim šoferja na avtobusu, da se pri kosilu zahvalim kuharjem za pripravljen obrok, da vsak dan v službo prinašam veselje, da sem pozorna do vsakega ucenca in jih pri­jazno ogovorim na hodniku. Tako ustvar-jam ozracje dobrega sodelovanja in upam, da vsaj delcek tega zavestno pocnejo tudi moji ucenci. Vseskozi pa se zavedam izraza 'pedagoški eros'. Ce ga ne bi cutila, ne bi uživala v svojem poklicu. Ta ljubezen se vedno iz­raža na diskretne nacine, a mi vsak dan daje polet. Ker sem katoliški pedagog, pa se zave-dam, da nosim še posebno odgovornost do mladih. Ker sem tista, s katero preži­vijo vec casa kot pa morda doma s starši, sem jim, kot že receno, zgled v marsicem, lahko pa zanje tudi molim. Mislim, da je to naložba, ki jo katoliški pedagogi lahko damo svojim ucencem in je vredna vec kotvse naše znanje. Šolske zbornice in hodni­ki so ravno zaradi nas blagoslovljeni, ce jih v molitvi izrocamo Bogu Ocetu. To še pre­malo prakticiram, a mi je v spodbudo, da lahko še kaj naredim na svojem delovnem mestu. Lik in vzgoja ucitelja Irena Podjed, mag. prof. specialne in rehabilitacijske pedagogike, je uciteljica za dodatno strokovno pomoc na Osnovni šoli Frana Albrehta v Kamniku. Že dolgo spoznavam car in moc medsebojnih odnosov. Ti odnosi niso pomembni le v našem zasebnem življenju, ampak nas tiho spremljajo tudi na delovnem mestu, v šoli. Ucitelj je tako oseba, ki se trudi živeti odnose v svojem osebnem življenju, obenem pa graditi dobre odnose na delovnem mestu s svojimi ucenci, z njihovimi starši in ne nazadnje med sodelavci na šoli in zunaj nje. Moji ucitelji Kakšne ucitelje sem najbolj cenila na svoji poti šolanja in po cem sem si jih najbolj za­pomnila? Priznam, da se rada spominjam svojih osnovnošolskih uciteljev, saj sem imela obcutek, da je bilo nekaterim mar za nas in da so nas imeli, kljub kakšni dogo­divšcini, ki smo si jo privošcili, radi. V od­delcni skupnosti je prevladovalo spoštljivo, prijetno in sprošceno vzdušje, kar je blago­dejno vplivalo na nas. V spominu ostane­jo drobne malenkosti, saj dejanja govorijo mocneje kot besede. Tako se spomnim uci­teljice geografije, sprošcenih ur pri uciteljici likovne vzgoje in tehnike itd. S hvaležnostjo se spominjam uciteljice, ki mi je dala nauk, ki sem ga takrat vec kot ocitno potrebovala. Pri ucitelju pa sem bolj kot njegovo stro­kovnost, ki je seveda morala biti prisotna, najbolj cenila dolocene osebnostne lastno­sti – da je bil prijazen, iskren, pristen, jasen, dosleden in spoštljiv ter je pri ucencih iskal znanje. Danes bi z eno besedo rekla: clovek. Te lastnosti sem si želela imeti tudi sama. Glede na podrocje dela pa sem si želela, da bi zmogla biti odprta za sodelovanje in ohranjati upanje, optimizem ter se veseliti majhnih korakov. Moja fakulteta V prvih urah študija smo pri enem izmed predmetov slišali o temeljnih nacelih, t. i. Delorsovih stebrih, ki govorijo o tem, da naj bi se uceci se posameznik ucil, da bi vedel, da bi znal delati in živeti v skupnosti ter da bi znal biti. Ce kriticno pogledam najprej na svojo pot usvajanja teh stebrov, z žalostjo opažam, da so izobraževalne ustanove, ki sem jih obi-skovala, poudarjale vecinoma znanje oz. védenje. To sem še posebej mocno obcutila v srednji šoli, kjer se je mocno obcutila tudi tekmovalnost in storilnostna naravnanost. Na fakulteti je še vedno prevladovalo znanje, razlicni teoretski koncepti, ki jih mora poznati študent dolocene smeri. Zavedam se, da je kljucna oseba preda­vatelj, ki posreduje potrebna aktualna znanja, hkrati pa s svojim odnosom do slušateljev in ucnih vsebin sporoca tudi svoje vrednote. Želela bi si, da bi bilo vec predavateljev tudi praktikov, ki imajo tudi prakticno znanje in poznajo stvari v real-nosti. Kakšne vsebine, ki so se npr. pona­vljale ali bile izživete, bi se lahko izpustile in dodale nove, ki jih vsak bodoci ucitelj mora poznati. Ob zaposlitvi sem se tako srecala z vzgojnim nacrtom, letnim de­lovnim nacrtom … s stvarmi, ki nam jih v casu študija niso predavali niti kakor koli omenili. Lahko bi celo rekla, da kot štu-dent ne dobiš celostnega vpogleda v delo, ki ga boš opravljal. To je po eni strani do-bro, sicer bi nas veliko že prej obupalo. Vloga mentorja Mnogih stvari se moramo nauciti sami, kar zna biti na zacetku kar zahtevno. Seveda je to mnogo lažje, ce imaš na zacetku mentorja (ne le zaradi priprave nastopov). Sama sem imela to sreco, da je v sosednjem kabinetu sodelavka, h kateri se še danes zatecem in sem deležna usmeritev, ce se mi kje ustavi, ce imam vprašanje. Z njeno pomocjo sem se uvajala v delo na naši šoli. Hvaležna sem, da sem del strokovnega aktiva na šoli, kjer se dobro razumemo in sodelujemo ter si medsebojno zaupamo, si pomagamo in se podpiramo. njegove osebnostne lastnosti in vrednote, njegov pogled na svet. Na tem mestu vidim v prvi vrsti veliko moc izvorne družine, ki posameznika mocno zaznamuje in obliku­je. To pa ni tako nepomembno, saj se vzgoja bodocih uciteljev pricne doma. Tudi šola ima svojo vzgojno funkcijo. Spoznavam, da ima izredno vzgojno moc odnos z otrokom, zato moramo biti ucitelji zelo skrbni in pa-zljivi, kaj in kako recemo in ravnamo, saj je zgled še vedno najmocnejše vzgojno sred­stvo. Da pa je otrok, ucenec na to pozoren, je potreben odnos. Prostovoljno delo insodelovanje Ko sem se odlocala o izbiri poklica, sem ve­dela, da si želim delati s clovekom in za clo­veka. Imeti z njim stik, odnos. Dolgo sem delala kot prostovoljka v razlicnih društvih, kjer sem spoznavala in opazovala življenj­ske svetove ljudi, se od njih ucila življenj­skih modrosti in se osebnostno izgrajevala ter razvijala svoje razumevanje, strpnost, spoštovanje in empatijo do njih. Izredno dragoceno mi je bilo sodelovanje na tabo­rih z otroki, pa tudi izkušnja nudenja ucne pomoci fantu, ki je imel specificne ucne te­žave. Tako sem lahko od blizu spoznavala to, kar sem slišala na predavanjih, in spo­znavala njegovo delovanje, njegova mocna Pridobivanje vešcin inizkušenj S pogovori in opazovanjem sem se veliko naucila, kar pa ne pomeni, da že vse znam. Med delom sem hitro spoznala, da mi še ve­dno bolj kot znanje manjkajo vešcine, pred­vsem s podrocja dela s starši, z vedenjsko in ucno zahtevnejšimi ucenci … Zavedam se, da ni potrebno le znanje, pac pa tudi dolo-cene vešcine. Še dobro, da se je med študi­jem povecevalo tudi število ur prakticnega dela (hospitacije, nastopi, študijska praksa), kar je zelo dobrodošlo. Le preko konkretne in neposredne izkušnje lahko spoznaš, ali je to delo zate ali ne. Pri tem ne gre zane­mariti, da so izkušnje in znanje, pridobljeno pri prakticnem delu, mocno odvisni tudi od mentorja na praksi. Tu so bile naše izkušnje razlicne. Ne nazadnje pa se je treba zaveda-ti, da so nastopi in kratkotrajna praksa do-kaj umetna situacija, zaradi cesar ne dobiš celostnega vpogleda v delovanje posame­znika, razredne skupnosti. Pri vsakodnev­nem delu hitro spoznaš, da ne gre vse tako zlahka, da marsikaj od znanega pri posame­zniku ne deluje. Biti in živeti v skupnosti Med izobraževanjem nisem zasledila kom­petenc, da bi znali biti in živeti v skupnosti. Tu pridejo do izraza uciteljeva osebnost, in šibka podrocja, talente. Ob prostovolj­nem delu sem se ucila sodelovati z drugimi, kar je nujno tudi v šoli, ce želi vsak dobro opraviti svoj del in doprinesti v mozaik sku­pnega vzgojnega in izobraževalnega dela. Mislim, da so mi pridobljene izkušnje še danes v veliko pomoc, ko skušam sprejeti vsakega otroka, ga razumeti in mu njegovo doživljanje prevesti v njemu razumljiv svet. Ne nazadnje lažje razumem tudi starše in svoje sodelavce. Dobro opazovanje je po­stalo nepogrešljivo pri mojem delu. Ucenka svojih ucencev Vse pridobljeno znanje in izkušnje so mi zelo dragocene in brez njih danes ne bi bila to, kar sem. Zavedam se, da pri svojem delu delam tudi napake in da vsega ne zmorem narediti sama, zato mi je pri delu v veliko oporo zaupanje v Božjo navzocnost in po­moc. Zavedam pa se, da nisem samo ucite­ljica, pac pa tudi ucenka svojih ucencev. Primož Rogelj Prijatelju Malo je še ljudi, ki ti ogrejejo srce, in z njimi deliš skupne poti. Bori se za njih, ne pusti jih stran! Najhuje je iti skozi življenje sam. Brez rok, da bi skupaj gradila. Brez srca, ki v isti hiši prebiva. Zato pokaži drugim, kaj te gradi. Tisto le tvoje, kjer se iskri. Nekje že najdeš dobre ljudi. Ne boj se! Tam zacni. Izjemno veliko se da narediti Naš pogovor: Piotr Krakowiak Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. Piotr Krakowiak je duhovnik in psiholog, direktor Gdanskega hospica, ustanovitelj Fondacije hospic, ki skrbi za delovanje vec kot 500 hospicev na Poljskem. Je avtor številnih publikacij na temo hospica, paliativne oskrbe in prostovoljnega dela, predavatelj na mednarodnih simpozijih in profesor na univerzi. Doma je iz Gdanska na Poljskem. Sodeluje pri oblikovanju 'socutnega mesta'. Je animator tisocev prostovoljcev, v hospic jih je pripeljal tudi iz zapora. V evropskem in svetovnem gibanju hospicev je dobro znan. Je Poljak, ki govori sprošceno in navdušujoce. Pristopi k vsakemu cloveku, ga vidi in sliši, z njim najde stik. Je neposreden, odprt, izzivalen. V njem nekaj žari, je poln energije, upanja in optimizma. Trdi, da se vedno da kaj storiti. Letos sem ga drugic srecal v Celju, na posvetu o dolgotrajni oskrbi. Pogovor je nastal tudi za revijo Vzgoja. Kaj je bila prva iskra, da ste se kli: »Ne boš šel v Afriko, pojdi v hospic. To odpravili v hospic? je tvoj misijon.« Zacelo se je z diplomsko nalogo, ko sem bilv bogoslovju. Želel sem pisati o odnosu do Kako se je zacelo na Poljskem? Tam smrti, pa so mi svetovali, naj grem pogle-imate veliko hospicev. dat v hospic. Kmalu sem videl, da knjige in To se je zgodilo še v casu komunizma, v definicije ne bodo dovolj. Rekli so mi, naj sedemdesetih letih. Imeli smo možnost, da grem k bolnikom. ljudem, ki so živeli sami, zapušceni, poma­ gamo. Župnišca so nudila prostor, bila so Zakaj ste želeli pisati o smrti? Za to je bil poseben razlog. Bil sem seme­nišcnik in na Poljskem smo v komunizmu morali imeti svojo medicinsko oskrbo, ker nismo imeli dostopa do javnega zdravstva. Nekateri bogoslovci smo zato študirali zdravstveno nego. To sem želel tudi zato, ker sem hotel iti v misijone v Afriko. V ti-stem casu sem srecal gospo, ki je padla z višine nekaj nadstropij. Bila je povsem po­lomljena, a ni umrla. Cudil sem se, zakaj ji zdravniki ne pomagajo. Zdravnik mi je razložil, da ji ni vec pomoci. Rekel mi je: »Dragi fant, tu ni pomoci. Samo še moliš lahko zanjo.« To je bila moja prva izkušnja s smrtjo, zacetek poglobljenega razmišljanja o njej. To ni bilo samo teoreticno vprašanje. Postalo je moje bivanjsko vprašanje. Potem je prišel hospic. Predstojniki so mi nato re­izhodišce, našli so se prostovoljci, ki so lju­dem radi pomagali. Hkrati pa je bila to tudi opozicija režimu. Do padca železne zavese smo imeli 70 centrov hospica. Vodili so jih župnije, redovniki, redovnice in prostovolj­ci, povezani s Cerkvijo. Danes jih imamo vec kot 500. Imamo tudi 404 mobilne time za odrasle bolnike in 66 timov za otroke. Ko je papež Janez Pavel II. prišel na Poljsko, je rekel, da obcuduje gibanje hospic. Takrat so škofje to slišali in vsak od njih je želel imeti hišo hospica. Tudi sam želim, da bi vsaka župnija imela svoj hospic. Tudi kardinal Wojtyla je bil del hospica? Neka žena, znana predavateljica, je kardi­nala Wojtylo izzvala z vprašanjem: »Imamo veliko ljudi, ki umirajo sami. Bi jim lahko pomagali?« Rekel je, da ja. To je bilo v se­demdesetih letih, v Nowi Huti, v predelu mesta, kjer so živeli pretežno režimski lju­dje. Tam so zgradili cerkev in center za po­moc umirajocim. Na zacetku se je okolica zelo upirala. Potrebnega je bilo veliko dela, da so ljudje sprejeli hišo hospica. V centru je bila soba, v kateri so bile dobrine, ki smo jih dobili iz tujine in jih delili ljudem. Našli so se prostovoljci, ki so obiskovali stare in osamljene. Vse je bilo prostovoljno. Podpo­ra kardinala je bila pomembna. Kako se spominjate Cicely Mary Strode Saunders, zacetnice sodobnega hospica? Cicely sem srecal v Londonu. Bila je zelo neposredna. Vedno je bila zaposlena, toda našla je cas tudi zame. Je tudi prijateljica Po-ljakov. Vedno nas je povabila k sodelovanju in na tecaje. Ona je bila naša ambasadorka, zagovornica. Najprej je bila poslovna žen-ska, natancna, hitra, ucinkovita. Ko pa je bila z bolnikom, je bila umirjena in je po­slušala. Takrat je bila povsem druga oseba. Bila je clanica visoke Anglikanske cerkve, ki je ohranila latinšcino, tradicijo, ki je bli­zu Katoliški cerkvi. Cicely je bila duhovna žena, molila je. Bila je prijateljica poljskega umetnika, s katerim sta se kasneje na Polj­skem porocila. Kot je bil on umetnik, pose-ben clovek, tako je bila tudi ona umetnica na svojem podrocju. Kako vidite razvoj gibanja hospic v Evropi? Od leta 1967, ko se je vse skupaj zacelo, do danes se je gibanje hospic zelo razvilo. Danes Evropa razmišlja o oskrbi na domu. Družba, ki se hitro stara, ne bo mogla spre­jeti vseh ljudi v hiše hospica, zato je nujna domaca oskrba. Hkrati pa morajo obsta­jati centri, hiše hospica, ki bodo pomagale ohranjati filozofijo hospica in nudile teca­je za sodelujoce. Na primer: ko ima clovek raka, je potek bolezni vecinoma enak, ko pa ima demenco, je zgodba drugacna. Spre­mljati bolnike je zahteven proces in se ga moramo nauciti. V nekaterih državah za to dobro skrbijo, v drugih slabo. Katere države so sedaj najbolj aktivne? Združeno kraljestvo, vsekakor, tam so vo­dilni. Pa tudi Irska je zelo zanimiva dežela za hospic. Tam so zasnovali Vseirski inštitut za oskrbo bolnikov, ki vkljucuje Republiko Irsko in Severno Irsko. To sta državi, ki ima­ta razlicen zdravstveni sistem, vendar sta s tem projektom združili oskrbo in postali zelo ucinkoviti. Umreti v Severni Irski ali v Republiki Irski je sedaj nekaj podobnega. Zelo zanimivo. Imajo tudi dobro oskrbo na domu. Tudi duhovno oskrbo imajo uvede-no, podobno kot na Poljskem in v Sloveniji. Papež Francišek nas spodbuja, naj bomo na strani ubogih. Umirajoci so ubogi, potre­bujejo pomoc. Tam je naše mesto. Cerkev se mora zavzemati za umirajoce. Ustvarjati moramo sistematicno spremljanje le-teh. Smrt se tice vseh. Ne samo zdravstva, am-pak tudi Cerkve in vse družbe. Hospic je tudi izobraževalno središce. Kakšne formativne programe imate pri vas? Sreco imamo, ker je to izobraževanje vklju-ceno v izobraževalni sistem na fakultetah, v programih za zdravnike, medicinske sestre, psihologe, socialne delavce, tudi za prosto­voljce, šole in ucitelje. Na univerzi imamo za ucitelje poseben program o spremljanju umirajocih. Kakšni so ti programi za ucitelje? Ponavadi trajajo en semester, v katerem je vec enodnevnih srecanj, da vidimo, s ka­kšno izkušnjo prihajajo udeleženci, kakšna vprašanja imajo. Na koncu preverimo, cesa so se naucili. Ucitelji so zelo hvale­žni, da jim pomagamo srecati se s smrtjo. Zaradi bolezni, prometnih nesrec umrejo stari starši, starši ucencev, vcasih ucenci. S smrtjo se vsak teden srecujejo na svojem delovnem mestu, nihce pa jih ne pripravi na to. Mesto Gdansk za ta program pode­li diplomo. Radi bi dosegli, da bi se tako priznanje podeljevalo po celotni Poljski. Temu programu rad recem vzgoja za ko­nec življenja. Te vsebine posredujemo pre- ko javnosti in šol, in sicer tako uciteljem kot staršem. Sad teh programov je, da nas šole klicejo. Ko se zgodi prometna nesreca s smrtnim izidom, klicejo nas. Naši social-ni delavci, naši psihologi gredo na šolo in se tam o tem pogovarjajo. Lani je bil na primer ubit župan Gdan-ska Pawel Adamowicz. Na dobrodelnem dogodku, pred tisoci otrok, je prišel na oder bolan clovek in ga zabodel z nožem. Otroci so to videli. Vse mesto je bilo pre­treseno. Mesece in mesece smo se pogo-varjali o tem. Bil je dober in priljubljen clovek, animator, dobrodelen clovek, vre-den posnemanja. Ljudje so bili pretreseni in treba se je bilo pogovarjati. Kaj pa zdravniki in medicinske sestre? Tudi oni pridejo k vam? Vsi zdravniki morajo imeti pripravo za paliativno oskrbo. Ti pridejo k nam. To je zelo dobro. Tak program bodo pripra­vili tudi za vse lokalne medicinske sestre. Imamo dobro mrežo hospicev, toda slabo mrežo paliativne oskrbe po bolnišnicah in domovih. Na tem podrocju je še veliko dela, mnoge medicinske sestre niso pri­pravljene na to. Kaj pa prostovoljci? V predavanju ste omenili, da je vsak lahko prostovoljec. Najboljši so tisti, ki so doživeli izgubo. Vdo­ve in vdovci. Oni so bili povezani z nami, ko so izgubljali svojo najdražjo osebo. Z nami so bili pri pogrebni sveti maši, pri srecanju žalujocih, na osebnem pogovoru. Te po enem letu žalovanja povabimo, da se nam pridružijo kot prostovoljci. Na tecaj za pro-stovoljce lahko povabijo tudi prijatelje. Na enem izobraževanju za prostovoljce imamo od 50 do 100 oseb. To je ogromno. Na leto skrbimo za 1000 družin. Tako se nam od­dolžijo. Pri nas so dobili pomoc, sedaj oni pomagajo drugim. Drugi prostovoljci pridejo s šol. Pri nas sre­dnješolci ob koncu šolanja dobijo oceno v spricevalo, ce so bili vkljuceni v prostovolj-no delo. Tako se lahko vkljucijo tudi v delo v hospicu. Pišejo pisma svojcem umrlih in podobno. Tretja skupina prostovoljcev prihaja iz žu­pnij. Povabimo jih, da pridejo kot prosto­voljci. In pridejo. Imamo sreco, da veliko prostovoljcev prihaja iz vrst študentov me­dicine, medicinskih sester, farmacevtov, fizioterapevtov. Ker smo prostorsko blizu, se študentje radi vkljucijo. Rektor univerze se nam vedno znova zahvali za vse, cesar se študentje naucijo pri nas in je pomembno za njihov poklic. Kaj dobi prostovoljec zase, ko je vkljucen v delo v hospicu? Mladi dobijo 'nekaj za svoj življenjepis'. Mnogi pridejo, da vidijo, kako se umi­ra. To so zbiratelji izkušenj. To je ena od mnogih izkušenj, ki jih išcejo. Gredo v hribe, na morje, prav tako pridejo v ho-spic po izkušnjo. Tudi to je dobro. Tega ne bodo nikoli pozabili. Ta izkušnja jih bo vedno spremljala in bodo lažje razu­meli smrt svojih starih staršev, staršev ipd. Študentje medicine, socialni delavci, medicinske sestre dobijo pomembno re-ferenco za svoj življenjepis. Upokojenci pri nas dobijo nov nacin življenja. Moja mama, stara je 95 let, je vodja skupine starejših. Dvakrat na teden gredo v ho-spic, pripravijo mašo, nahranijo bolnike. Tam so dve uri in se potem vrnejo domov. Mama vedno pove: »Sem prostovoljka v hospicu.« To je del njene identitete. Po-nosna je na to. Kakšno pa je vaše duhovniško delo v hospicu? Duhovna in verska oskrba je bila od zacetka del hospica. Prvo duhovniško delo je vsa­kodnevno darovanje svete maše v kapeli hospica. Ljudje prinesejo mašne namene, ponavadi za pokojne, pogosto za srecno zadnjo uro. Potem je tu še podeljevanje za­kramentov. Enkrat na mesec imamo srecanje za žalujo-ce. Takrat preberemo imena vseh pokojnih. Vsem svojcem napišemo pismo in jih pova­bimo na srecanje. Vsak mesec. To je od 30 do 50 družin. Dvakrat na leto imamo vecja srecanja za vse umrle in njihove svojce. Veliko ljudi pride, celo taki, ki so svojce izgubili deset let nazaj. Pridejo, ker želijo slišati ime svojega po­kojnega. Beremo litanije imen pokojnih in molimo zanje. Pripravimo posebno bogo­služje, pri katerem se spomnimo pokojnih. Lepo in pomenljivo je in svojci radi pridejo. Za hospic radi darujejo tudi denar. To so ambasadorji vrednot hospica in radi izraža­jo svojo hvaležnost do njega. Vsako jutro obiskujem bolnike po sobah. Tudi popoldne jim nesem sveto obhaji-lo, podelim bolniško maziljenje. Nekateri opravijo spoved, drugi se želijo pogovoriti. Obiskujem tudi bolnike na domu. Kaj pa sodelovanje z drugimi verskimi skupnostmi? Imamo seznam verskih predstavnikov, pro-testantov, Jehovovih pric, pravoslavnih. Ce bolniki želijo, jih poklicemo. Tudi muslima­nov je nekaj in imam pride, ce želijo. Pove­zani smo tudi z judi. Za pogovor z bolniki pa so najboljši prostovoljci. Oni imajo cas in so socutni. Kako ocenjujete slovenski projekt dolgotrajne oskrbe? To je zelo pomemben projekt in bilo bi pomembno, da bi se nadaljeval. Da bi ljudje, ki potrebujejo oskrbo, lahko osta­li doma, potrebujejo pripravljene ljudi, ki jim lahko pomagajo: medicinske se­stre, socialne delavce, druge pomocnike. Ti potrebujejo znanje s podrocja nege, psihologije, duhovnosti. Ce bodo dobro pripravljeni, bodo lahko opravili odlicno delo. Tudi družine je treba opremiti, da bodo kos nalogi, tj. domaci oskrbi bolni­ka. V Sloveniji je treba podpreti družino. Uveljaviti je treba tudi pravico do dneva pocitka za tistega, ki skrbi za osebo na domu. To so ponavadi zakonec ali hcer­ka, sin. Ce imajo priložnost za nekaj ur prostega casa, gredo pogosto spat, ker so preutrujeni. Vcasih celo prej umrejo kot tisti, ki jih oskrbujejo. Preobremenjeni so. Država mora na tem podrocju storiti vec. Za to delo s strani države ni nikoli dovolj denarja. Toda vprašati se moramo, koli­ko denarja dajejo posamezniki državi za zdravstveno in socialno oskrbo. Država se mora zavedati, da imajo državljani pra­vico do zdravstvene in socialne oskrbe, ki je zapisana v zakonih socialne države in za katero placujejo. Kako vidite prihodnost gibanja hospic? Pomembno je, da se smrti ne bojimo. Je del življenja, ne samo skrb bolnišnic. Gra­diti moramo dobro zdravstveno oskrbo za vse. Trudimo pa se, da bi šli v smeri pre­dloga Kellehearja, da bi oblikovali »socu­tna mesta«. Stik z otroki in s sabo Evelina Žefran je vzgojiteljica predšolskih otrok, ima naziv vzgojitelj svetovalec. Je vzgojiteljica v vrtcu Mladi rod v Ljubljani. V vrtcu je vec let vodila otroški pevski zbor, v popoldanskem casu Cicibanove urice za otroke, ki niso bili vkljuceni v vrtec, otroke je spremljala na letovanja in zimovanja. Bila je mentorica dijakinjam, študentkam in na novo zaposlenim. Vec kot 25 let delam v vrtcu. Toliko casa opravljam isti poklic. Spomnim se, kako sem šla s prvo generacijo 'svojih' otrok – skupino Mravljincki – na letovanje na morje. Zvecer smo se vecinoma zadrževali v skupnih prostorih, sprehajali so se tudi od sobe do sobe, se igrali z vrstniki iz drugih skupin. Takrat sem že po korakih prepoznala, kdaj gredo po hodniku, stopnicah 'moji' otroci. Kako zelo sem jih imela rada! Starejša sodelavka mi je rekla, da se bo z leti to zagotovo spremenilo, da navdušenje in ljubezen splahnita. Želela sem, da ne bi.  Ko sem se po porodniškem dopustu vrni-la, sem se v nekem obdobju spraševala, ali nisem mogoce zgrešila poklica. Takrat sem izgubila stik z otroki, s sabo. Bila sem tako zelo utrujena od dela, ki je bilo enako doma in v službi. 24 ur tolaženja, prepricevanja, hranjenja, previjanja, vzgajanja. Na trenut­ke sem mislila, da ne bom zdržala. Bilo je hudo zame, za mojega otroka in za otroke v vrtcu. Takrat sem porabila najvec energije za službo in najverjetneje naredila najvec napak. Sem pac le clovek. Potem je moj otrok zrasel, šel v šolo in na-cin dela oz. vzgoje doma in v vrtcu se je zacel razlikovati. Ponovno sem zadihala, dobila energijo, ideje, ponovno sem lahko videla otroke in jih zacutila. Skupino otrok, starih 11 mesecev in malo vec, sem dobila v jaslih ter jo pripeljala do šole. Z njimi sem bila pet let, se veselila uspehov, se trudila za pomoc staršem in njim samim pri raznih razvojnih ali vedenj­skih težavah. Za vsako skupino mi je bilo hudo, ko je odšla, vendar sem se veselila tudi vsake nove, ki sem jo dobila septem-bra. Štiriindvajset let 'igranja' z otroki. Naj­prej 14 dojenckov, nazadnje 24 predšolskih. Je naporno? Je! Predvsem takrat, ko so otroci glasni, razigrani, ko ne slišijo navodil, ko je treba 24 štiriletnikom namazati pala-cinke za zajtrk, namazati maslo z medom na kruh, vmes še komu obrisati ritko, po­skrbeti, da se potem umijejo, da so pozimi ustrezno obleceni, da imajo kapo, rokavice, šal, zavezane cevlje, in nato ponoviti vajo v obratnem vrstnem redu, ko se vrnemo h kosilu. In popoldne, ko je pomocnica sama z njimi, ko se zbudijo, ko je treba pospraviti ležalnike, jim dati malico in pospraviti pomalici. Štiriindvajset štiriletnikov, ki niso nikoli tiho in nikoli pri miru. Si predsta­vljate? To je le fizicno delo. Potem so tu še vzgojni program, in nežnost, in tolaženje, in reševanje konfliktov ... Je delo lepo? Ja, je! Je cudovito! Ko te zjutraj otroci z navdušenjem pozdravijo, objamejo, ko razpravljajo s teboj, kaj je maraton. Ko vidiš, da otrok premaga strah pred višino in samostojno skoci, ko vidiš, da razume, kaj je krog in kaj kvadrat, ko prepozna barve, ko zna šteti, ko prepeva, likovno ustvarja in prvic nariše glavonožca, ko je prvic cel dan brez plenicke, ko se sam oblece, pa ceprav je zadrga na hlacah zadaj, ko se sam obuje, pospravi za sabo, ko rece, da te je pogrešal. In ko starš na govorilni uri zakljuci z »Ve­seli smo, da vaju imamo. Kaj bi brez vaju? Najboljši sta!«, je vse tako, kot mora biti. Ne samo s pomocnico, skupaj s starši sestavlja-mo tim in delamo za 'naše' otroke. Vsi smo na isti strani. Vcasih me je motilo, ker veliko ljudi misli, kako lahko in enostavno je to delo. In kako dobre so place in koliko dopusta oziroma pocitnic imamo (nekateri namrec mislijo, da smo vse pocitnice doma). Vcasih sem jih še prepricevala, zdaj pa samo recem: »Ne sodi nobenega dela, dokler ne poskusiš!« In cisto dovolj je, pravzaprav vec kot dovolj, da naše delo cenijo starši! Sodelavka se je motila. Vsaj do sedaj lahko recem tako. Ljubezen do dela, navdušenje nad otroki še nista splahnela in upam, da tudi ne bosta! Robin Sharma (Skrivna pisma meniha, ki je prodal svojega ferarija) pravi: »Da bi živel kar najbolje, kar najbolje opravljaj svoje delo. Nobeno delo ni nepomembno. Pri vsakem opravilu lahko izrazimo svoje osebne talente, ustvarjamo svojo umetnost in udejanjamo genialnost, s katero smo ob-darjeni. Delati moramo tako, kot je Picas­so slikal: predano, strastno, energicno in z odlocnostjo. Tako naša dejavnost ne bo le vir navdiha za druge, temvec bo vplivala tudi na življenje okoli nas. Ena od najvecjih skrivnosti odlicnega življenja je, da svojemu delu damo pomen in da dosežemo takšno stopnjo dovršenosti, da nas ne morejo ne­hati gledati.« Evelina Žefran Veliki objemi malih dlani Zjutraj tiskajo gravure v moj dan veliki objemi malih dlani, brezmadežna ogledala radovednih pogledov, v katerih se odsevi šele zacenjajo. Okorne besede njihovih partitur se spotikajo ob razlicne nianse glasov. Zemljevide njihovih pomenov razumem brez navigacije in Googla. Zvecer ležem spat. Na drugi frekvenci odkrivam velike sledi malih dejanj. Ferdinand Avguštin Hallerstein Ucenec jezuitskega kolegija v Ljubljani Dragica Motik, prof. zgodovine in geografije, je upokojena, bila je uciteljica dopolnilnega pouka slovenšcine v Nemciji, nato vrsto let višja svetovalka za dopolnilni pouk slovenšcine v tujini na Zavodu RS za šolstvo, od šolskega leta 2010 do 2017 pa je ponovno poucevala dopolnilni pouk slovenšcine v Cabru, Tršcu, Prezidu, Buzetu, Pulju in na Reki. V prispevku bomo podrobneje spregovorili o znamenitem jezuitu Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu, ki je svoje prepoznavno in vsestransko znanje pridobival v jezuitskem kolegiju v Ljubljani. Poleg njega so se tu šolali še številni pomembni Slovenci, ki so pustili neizbrisen pecat na slovenskem, evropskem in svetovnem kulturnem in znanstvenoraziskovalnem podrocju. Jezuitski kolegij je bil ustanovljen leta 1597, z delovanjem pa je prenehal v letu 1773. Nahajal se je ob cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Profesorji so ucencem posre­dovali odlicno znanje, s katerim so se ti podali na nadaljnje izobraževanje v druga mesta znotraj habsburške monarhije. Med najbolj znanimi ucenci so bili: polihistor Janez Vajkard Valvazor, avtor slovnice slovenskega jezika Marko Pohlin, šolnik in jezikoslovec Blaž Kumerdej, prevajalec Svetega pisma Jurij Japelj, dramatik in zgo­dovinar Anton Tomaž Linhart, matematik Jurij Vega, pesnik, šolnik in pisec šolskih knjig Valentin Vodnik, zdravnik Marko Grbec, pobudnik Akademije operozov Janez Gregor Dolnicar, prvi predsednik Akademije operozov Jakob Krsnik, polihi­stor in zgodovinar Janez Ludvik Schönle­ben ter matematik, astronom, kartograf in diplomat Ferdinand Avguštin Hallerstein (Svetina, 1998). Z znanjem v svet Ferdinand Avguštin Hallerstein se je rodil 27. avgusta leta 1703 baronu Jane-zu Ferdinandu, upravitelju kranjskega deželnega glavarstva, in baronici Mariji Suzani Elizabeti Erberg v Ravbarjevem gradu (Hoffmannsburg). Bil je prvoroje­nec med tremi brati in sedmimi sestrami. Postal je duhovnik, jezuit in misijonar na Kitajskem, kot odlicen izobraženec je postal priznan astronom, znanstvenik, izumitelj, matematik, kartograf in visoki diplomat na kitajskem cesarskem dvoru. Deloval je na razlicnih podrocjih znano­sti in zaradi izrednega znanstvenega dela in osebnih vrlin užival velik ugled (Šmi­tek, 2003). Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu, gimnazijo in študij filozofije v Ljubljani, v jezuitskem kolegiju. V matematiki in astronomiji se je izobraževal še na Duna­ju in v Gradcu. Tam je bil leta 1721 sprejet v jezuitski red in tudi nekaj casa pouceval gramatiko. Odlocil se je za misijonski po­klic in zato kot jezuit zaprosil za mesto na Kitajskem. Bil je sprejet. Leta 1735 je preko Portugalske odpotoval v Peking. Potovanje je bilo dolgo in naporno, po­vezano s številnimi nevarnostmi. Hal-lerstein se je tega dobro zavedal, ves cas cakanja na dovoljenje za odhod na Kitaj­sko je koristno izrabil za ucenje portugal-šcine in globlje spoznavanje astronomije. Na potovanju z ladjo proti Kitajski se je ucil tudi kitajšcino ter se izpopolnjeval v matematiki. Ob prihodu na Kitajsko (leta 1739) je opravil izpit iz mandarinšcine. Kmalu je postal tudi clan matematicnega in astronomskega tribunala v Pekingu. Kitajski cesarji so zelo zaupali jezuitom, ker so se ti pri svojih obredih precej pri­lagajali domacemu prebivalstvu. Kitajski cesar je vsako leto v državo povabil po tri ali štiri izobražene misijonarje. Ve­dno je izbral le jezuite, ki so bili prizna­ni kot vsestranski strokovnjaki v Evropi, Ameriki in tudi širše. Bili so tudi odlicni pedagogi, poznavalci astronomije in ma-tematike. Hallerstein si je z znanjempridobil cesarjevonaklonjenost Omeniti velja zanimivost, ki je povezana s Hallersteinovo odlicnostjo v astronomi­ji in priljubljenostjo pri cesarju. Cesar je med Kitajci in Arabci iskal znanstvenika oz. strokovnjaka, ki bi najbolj natancno predvidel soncni mrk. Najbolje se je iz­kazal Hallerstein, ki je cesarja navdušil z matematicno natancnostjo. Zaradi tega so ga na cesarskem dvoru zelo spoštovali in cesar ga je imenoval za visokega držav­nega uradnika, mandarina. Hallersteina je doletela cast, da je smel kot eden izmed redkih jezuitov neovirano de­lati na Kitajskem. Tako je kitajskemu ce­sarju ponudil še en pomemben podatek za to velikansko državo. Na podlagi do-hodninskih registrov je leta 1761 najbolj natancno do tedaj izracunal število in letni prirastek prebivalstva po kitajskih provincah. Podatek, do katerega je prišel, je osupnil Evropo in sprožil mnogo raz­licnih razprav. Zahodnoevropski ekono­misti in drugi znanstveniki (Voltaire, Ro­usseau, Adam Smith …) so se spraševali, kako je mogoce, da imajo na Kitajskem tako visok naravni prirastek prebivalstva in da jih toliko preživi. Zanimalo jih je, kako deluje državna uprava, kako ravna s kmeti, kakšni so davki ipd. To je sprožilo dodatne diskusije o položaju evropskega kmeta v primerjavi s kitajskim (Šmitek, 2003). Hallerstein je dolocil tudi zemljepisno širino Pekinga, ugotovil je natancno ca-sovno razdaljo med Pekingom in Sankt Peterburgom. Izdelal je prvi natancen zemljevid Pekinga. Slednje je sprožilo varnostne pomisleke na Kitajskem, saj je zahodnim raziskovalcem, trgovcem in drugim to omogocalo uvid v vse poti, po katerih so enostavneje poiskali poti do želenih ciljev v notranjosti mesta in dr­žave. Znanstveni prispevekHallersteina je bil pomembenza Evropo in Kitajsko Hallerstein je bil eden prvih znanstvenih raziskovalcev, ki so Evropejce seznanili z velikostjo Kitajske in s številom prebi­valstva. Evropski vladarji so se spraševali, kako kitajski cesar vlada tolikšni množici ljudi. V cesarskem observatoriju v Pekin­gu je Hallerstein opazoval nebesne poja­ve, lego planetov glede na zvezde (1740– 1770), objavil je zvezdni katalog in karto zvezdnega neba. Njegova astronomska, naravoslovna in etnografska opazova­nja so objavljena v mnogih pomembnih znanstvenih publikacijah v takratni Evro-pi, Rusiji in na Kitajskem (Glonar, 2013). Njegov prispevek k tej veji znanosti je bil zelo velik. Leta 1743 je postal clan astro­nomsko-matematicnega tribunala, leta 1746 je postal predsednik tega tribunala in direktor zvezdarne, leta 1749 je pre­potoval Kitajsko in jo kartiral. Leta 1757 je bil udeležen pri izdaji kataloga 3083 zvezd, leta 1768 pa je na Dunaju izdal za­jetno delo o astronomskem opazovanju jezuitov v Pekingu Astronomska opazova­nja. Leta 1769 je sodeloval pri izdaji obse­žnega atlasa Kitajske. Hallerstein si je veliko dopisoval in sode­loval s številnimi znanci, jezuitskimi brati znanstveniki in z visokimi predstavniki oblasti po evropskih mestih tistega casa, s predstavniki sanktpeterburške akade­mije znanosti ter kmalu postal njen zuna­nji clan. Dopisoval si je tudi z londonsko Kraljevo družbo in s pariško akademijo. Vsa ta pisma so shranjena domala po vsej Evropi in so bila v njegovem casu in danes pomemben vir številnih znanstvenih do-sežkov in drugih informacij. Leta 1774 je Hallerstein umrl v Pekingu in bil tam pokopan na jezuitskem pokopali-šcu. Na njegovem nagrobniku je njegovo ime izpisano v latinskem in kitajskem je­ziku: Ferdinand Avguštin Hallerstein in Liu Songling. Neizbrisen pecat Tako na Kitajskem kot v Sloveniji je Hal-lerstein pustil neizbrisen pecat. Njegova za Slovence pomembna zapušcina so po-leg znanstvenih odkritij in astronomske dejavnosti tudi njegova pisma, 'raztrese­na' po številnih mestih (Ljubljana, Dunaj, Rim, Lisbona, London, Sankt Peterburg, Peking), ki jih je s Kitajske pošiljal svojim sorodnikom, prijateljem in sobratom po Evropi. Veliko te zapušcine je bilo v pr-vem desetletju tega stoletja iz latinšcine in nemšcine prevedene v slovenšcino. Ta pisma so imela v njegovem casu in imajo še danes izjemno zgodovinsko in etnolo­ško vrednost, so zgodovinski vir 'iz prve roke'; to so pretehtane, primerjalne in kriticne misli znanstvenika raziskovalca. Hallerstein je vse to opravljal vestno, bil je izobražen, spodbujen in usmerjan v to pocetje. Sam Ignacij Lojolski, soustanovi­telj jezuitske skupnosti, je leta 1547 jezui-tom misijonarjem, ki so odhajali na druge celine, narocal, naj v svojih porocilih in pismih pišejo o vsem; tudi o podnebju, prehrani, obicajih, znacaju domacinov in njihovi etnicni pripadnosti. Znanstveniki danes o Hallersteinu Nekaj znanstvenikov jezuitske skupnosti je Hallersteinovo ime iztrgalo iz pozabe, ce­prav se o njem še premalo govori oz. v pro-gramih slovenskih šol o njem najdemo bore malo informacij. Leta 2003 je bil o njem organiziran sim-pozij, izdana je knjiga Mandarin Hallerste-in, Kranjec na kitajskem dvoru, v kateri so njegova številna pisma, ki so iz latinšcine in nemšcine prevedena v slovenšcino. Na njegovi rojstni hiši je spominska plošca z opisom njegovega pomena za Slovence in druge. Pošta Slovenije je izdala spominsko znamko, Muzej Mengeš pa tri spominskerazglednice (Škrlep, 2003). Pred Gruberjevo palaco v bližini cerkve sv. Jakoba oz. kraja, kjer je ob cerkvi stal jezuitski kolegij, v katerem se je Hallerste-in izobraževal, trenutno potekajo aktiv­nosti. »Tu bo kmalu postavljena replika Hallersteinovega znamenitega astronom­skega inštrumenta, ekvatorialne obroca­ste krogle za opazovanje zvezd, ki je še danes (original, op. ur.) razstavljen na strehi observatorija v Pekingu. Obeležje bo spominjalo na bogato ustvarjalno in znanstveno dejavnost jezuitov v Sloveni­ji, še posebej na izjemen dosežek Haller-steina, enega izmed pomembnih jezuitov. Zaradi še vedno premajhnega poznava­nja Hallersteina in njegovih znanstve­nih dosežkov v Sloveniji bo spomenik pomemben za nakljucne obiskovalce in tudi za strokovne ter šolske ekskurzije. To bo neposredna informacija o Haller-steinovih znanstvenih dosežkih in njego­vem kulturnem poslanstvu in bo prical o pomenu kakovostnega izobraževanja v jezuitskem kolegiju,« je povedal dr. Saje (A. J., 2020). Namesto zakljucka Hallerstein je kljub nevarnostim veliko potoval. Ob prestopanju meja se je moral identificirati, toda ta pot je bila vcasih zelo zapletena. Kot Kranjec za seboj ni imel veli­kega in v tistem casu znanega naroda, zato se je najprej predstavil kot podanik Svete­ga rimskega cesarstva nemške narodnosti, nato kot podanik Marije Terezije iz Notra­nje Avstrije in šele na tretjem mestu je pove­dal, da je pripadnik dežele Kranjske (Južnic, 2019). Literatura • A. J. (2020): V Ljubljani spomenik Hallersteinu, ki se je na Ki-tajskem proslavil kot astronom. Ljubljana: MMC RTV SLO, 19. 2. 2020. Pridobljeno 21. 2. 2020 s spletne strani https://www. rtvslo.si/kultura/dediscina/v-ljubljani-spomenik-hallerstei­nu-ki-se-je-na-kitajskem-proslavil-kot-astronom/512069. • Glonar, Joža (2013): Hallerstein, Avguštin (1703–1774). Slo­venska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Pridobljeno Vzgojni nacrt 21. 2. 2020 s spletne strani http://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi223619/#slovenski-biografski-leksikon. • Južnic, Stanislav (2019): Predavanje o jezuitu Hallersteinu, 14. 11. 2019. Osebni arhiv. Ljubljana: Društvo katoliških pedago-gov Slovenije. • Svetina, Peter (1998): Raba slovenšcine v jezuitskem kolegiju v Ljubljani. V: Rajšp, Vincenc (ured.): Jezuitski kolegij v Lju­bljani 1597–1773. Zbornik razprav. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, str. 235–240. • Škrlep, Janez (2003): Predgovor. V: Hribar, Viljem Marjan (ured.): Mandarin: Hallerstein, Kranjec na kitajskem dvoru. Radovljica: Didakta. • Šmitek, Zmago (2003): Zvezde nad Kitajsko – Avguštin Hal-lerstein. V: Hribar, Viljem Marjan (ured.): Mandarin: Hal-lerstein, Kranjec na kitajskem dvoru. Radovljica: Didakta, str. 11–43. Ideološka ali identitetna oblikovanost družboslovnih in humanisticnih predmetov v srednješolskem izobraževalnem sistemu v Sloveniji Branko Koderman, mag. znanosti (sociologija kulture), dipl. psiholog, je zaposlen na Gimnaziji Bežigrad. Ima 30 let delovnih izkušenj na podrocju programa mednarodne mature (»IB«), kjer poucuje predmeta socialna in kulturna antropologija ter psihologija, in na podrocju slovenskega gimnazijskega šolstva, kjer je nekaj let pouceval predmeta psihologija in sociologija. Clanek prikazuje in analizira rezultate kvalitativne raziskave slovenskih maturitetnih izpitnih katalogov. Ugotavlja, da slovenski izobraževalni sistem ne omogoca konsolidacije slovenstva na ravni dolgotrajnega spomina. Uvod Glavni namen clanka je prikazati in razloži-ti odsotnost nekaterih kljucnih interpreta­tivnih vsebin in struktur, ki niso navedene niti v formalno uradnih predmetnih ucnih nacrtih in tudi ne v državnih predmetnih izpitnih katalogih za splošno maturo za družboslovne in humanisticne predmete. Slovenstvo in s tem slovensko domoljubje je mogoce privzgojiti in le posledicno pri-uciti, kar v sodobnem casu dolgotrajno in poglobljeno lahko pocno ucitelji kulturno­formativnih šolskih predmetov. (Ta posplo­šena trditev bo kasneje utemeljena v okvi­rih simbolno interpretativne teorije kulture Cliforda Geertza (1973), teorije prakse in habituacije Pierra Bourdieua (1972), ko­gnitivnih teorij procesnega dolgotrajnega spomina Craika in Locharta (1973; Bryan-Zaykov, Law, 2013) ter konsolidacijske teo­rije nevronskih mrež Erika Kandela (2000; Crane, Jette, 2012)). Kulturna identiteta posameznika, v našem primeru ponotranjeno slovenstvo srednje­šolke in srednješolca v slovenskem držav­nem srednjem šolstvu, je sistemsko onemo­gocana, saj jo preko ocenjevanja izkljucuje socializacijski 'ritual prehoda': zunanja in enotna matura. Teoretski in pojmovni okvirvsebine prispevka Razumevanje prispevka vkljucuje poznava­nje simbolne teorije kulture, teorijo družbe­ne prakse, psihološko teorijo in empirijo na podrocju spomina ter metodologijo kvali­tativnega raziskovanja. Inkulturacija Inkulturacija je izraz, s katerim opisujemo razvojni proces posameznikovega ponotra­njenja kulture neke skupnosti. Prenos kul­ture je vecinoma dolocen preko družbeno in simbolno kodirane institucije. Sam pre-nos je relativno dolg, zacne se v otroštvu, v poznem otroštvu ali zgodnji odraslosti pa se zakljuci z ritualnim in merljivim preiz­kusom. Institucionalno okolje inkulturacije v Slo­veniji je državno osnovno in srednje šol­stvo. V osnovnem šolstvu so 'kulturno' pomembne vsebine precej razpršene, na srednjih šolah pa dobijo dokoncno 'in-kulturacijsko' obliko pri naslednjih pred­metih: filozofija, psihologija, sociologija, zgodovina, slovenšcina (predvsem njen literarni kanon), umetnostna zgodovina in glasba ter telovadba. Kultura in slovenska kultura Kultura v vsebinskem smislu vkljucu­je etos (custvena izkušnja, obcutek za stil), vrednostne usmeritve (vztrajnost, osebnostna predanost) in pa pogled na svet (usmerjenost v stvar, usmerjenost v cloveka) (Geertz, 1973). Kultura, kot jo opredeljuje Clifford Geertz, vkljucuje tudi simbolni, zgodovinski in interpre­tativni vidik. Posamezniki prepoznajo in interpretirajo javni zapis ali delujoci govor kot zgodovinsko dolocen sistem, ki je simbolno posredovan in prenašan z generacije na generacijo. Od tu tradicio­nalnost in konservativnost kulture. Slovensko kulturo v vsebinskem smislu poimenujemo z besedo slovenstvo, ki vkljucuje etos ali identitetno subjektivnost (custvo ponosa do domovine, obcutek lepega, ki ga izkusimo v povezavi s slo­venskimi ljudmi in stvarmi), vrednostne usmeritve ali medosebno identiteto (pre­danost zakonskemu partnerju, otrokom, profesionalna poštenost) in pogled na svet ali identiteto slovenske skupnosti (v sredi-šcu je slovenska družina, nato država kot materialnost, na koncu slovenski duhovni in sveti cerkveni obcestvi). Slovenska kultura in državni izpitni katalogi V sodobnih družbah in tudi v Sloveniji poteka inkulturacija predvsem v kultur­nih poljih družboslovnih in humanistic­nih predmetov, v katerih vsebine predsta­vljajo kulturni kapital (Bourdieu, 1977: 72). Merilo tega kulturnega kapitala, ki je tudi merilo prehodnosti maturitetnega preizkusa, dolocajo državni maturitetni izpitni katalogi. Ta javni zapis, katalog in dokument doloca meje govora v ucbe­nikih, na predavanjih in v raznovrstnih šolskih testih. Govor je jezik kulture in istocasno smisla; je interpretativno in epistemološko simbolno jedro, struktu­ra, ki spoznavno doloci red (slovenske) Kulture nasproti nereda Narave (Levi-Strauss, 1958). Te simbolne strukture so paradigmatski oziroma interpretativni kanoni na razlicnih predmetnih podro-cjih, ki se nahajajo v jedru avtorskih del velikih ustvarjalcev zahodne in sloven-ske kulture. Ce teh velikih avtorjev ni v spoznavnem in interpretativnem sredi-šcu državnih maturitetnih katalogov, se na njihovem mestu pojavlja veliko malih imen velikih ideologij. Habituacija, konsolidacija nevronskih mrež in procesni dolgotrajni spomin Inkulturacija je le možnost, ne pa tudi nuj­nost. Socializacijski prehod v odraslost, ki ga izvaja zunanja matura, lahko nagrajuje tiste dijakinje in dijake, ki natancno in po­drobno, skorajda dobesedno, ponavljajo in zapisujejo besedila iz ucbenikov in udarne slogane iz 'power pointov'. Odlicni odrasli pomaturantski državljani so lahko vrhunski ponavljalci zarotitvenih obrazcev in govo-rice, ki prinaša prestiž, oblast in družbeno moc. Tovrstno ideološko (v vsebinskem prevodu: obsedeno od ideje) govoricenje ima vseskozi en sam dokoncni smoter: za­tiranje in iznicevanje govora slovenske na­rodne istovetnosti – slovenstva. Slovenstvo kot spoznavna shema, kot moti­vacijsko in družbeno pozitivne »avtomatske misli« (Beck, v Popov, 2018: 296) se v pro-cesnem dolgotrajnem spominu posamezni­ka shranjujejo kot vedno bolj konsolidirane nevronske mreže, ki omogocajo spontano custveno in spoznavno organizacijo realno­sti, v kateri se lahko ta ista oseba prepozna kot samostojen, delujoc in odgovoren clo­vek, kot Slovenka in Slovenec. Ponotranjena slovenska kultura, slovenstvo, je pri posamezniku najbolj trajno konsoli­dirana kot etos v custvenem implicitnem dolgotrajnem spominu, vrednostne usme­ritve v implicitnem ali nezavednem pro-cesnem dolgotrajnem spominu in celostni pogled na svet v eksplicitnem ali zavednem dolgotrajnem spominu, ki vkljucuje osebne izkušnje in doživetja. Bistveni del dolgotraj­nega spomina je nezaveden; spontano in nezavedno doloca clovekovo spoznavanje, odlocanje in delovanje (Kendal, v Crane, 2012). Najbolj neorganiziran in relativno neobsto­jen je semanticni dolgotrajni spomin. Pojmi in dejstva o stvareh so na ravni dolgotraj­nega spomina in priklica najbolj negotove in za posameznikovo eksistencno držo naj­bolj neuporabne informacije. Te pojmovno nevezane abstrakcije o dejanskih stvareh so takšne narave, da sicer inteligentnega posa­meznika silijo, da za njihovo »uporabo in uporabnost« vedno znova in znova povpra­ša za nasvet gospodarja. Zato na koncu predstavimo tezo naše raz­iskave v obliki vprašanja. Kateri del ali dele dolgotrajnega spomina so naši ucitelji – in-formatorji zaradi ucnih nacrtov in maturite­tnih izpitnih katalogov prisiljeni 'proizvajati' v možganih naše mladine? Ali tudi – katere habituacijske prakse naši pedagoški agenti uporabljajo v dolgotrajnih institucionalnih poljih inkulturacije (Bourdieu, 1977)? Metodologija raziskave invzorcenje Metodo analize vsebine smo povzeli po metodološkem prirocniku za statistic­ne metode v psihologiji (Coolican, 2019: 276–297). Ciljana enota naše kvalitativne raziskave so bile tematsko interpretativne vsebine, interpretativno-epistemološke paradigme, ki dolocajo posamicne aka-demske stroke. Vzorec pisnih virov oziroma dokumen­tov je vkljuceval izpitne maturitetne ka­taloge za casovno obdobje od leta 2014 do 2019 za naslednje srednješolske pred-mete: filozofija, psihologija, sociologija, zgodovina, slovenšcina, umetnostna zgo­dovina in glasba. Rezultati in ugotovitve Pregled enot, ki jih v dokumentih ni ali so v izrazito podrejeni vlogi glede na dominantno enoto • Filozofija. V izrazito podrejeni vlogi so paradigme avtorjev filozofije družbene pogodbe (Hobbes, Lock, Kant …), pov­sem obrobne ali odsotne pa so paradi­gme sodobne politicne filozofije (Strauss, Arendt, Hayek …). Paradigme, ki misel in um naslavljajo na drugega cloveka in ne v sebe in s tem ne v neskoncnost seb­stvenega iznicevanja. • Psihologija. Psihologije smisla, kot Fran-klova logoterapija, sodobna psihoanaliza, psihologija subjekta želje nimajo mesta v programskih dokumentih, s tem pa tudi clovek z avtonomnostjo lastne subjektiv­nosti in lastne odlocitve ter izbire. • Sociologija. Paradigmatske teorije clove­ške skupnosti (predvsem Geertzeva in-terpretativna teorija) niso zaznane v do-kumentih in katalogih. Kot da obstaja le možnost cloveške združenosti v organski, materialni in mehanicisticni tvorbi. • Zgodovina. V uradnih dokumentih ne obstaja zgodovina slovenstva in sloven-skega naroda kot osrednja in izvorna ter enkratna zgodovinska cloveška izkušnja. Slovenski narod naj bi bil uradno viden le kot slucajnost velikega zavezujocega evo­lucionisticnega kolosa zgodovine. • Slovenšcina. Tu je stvar grozljiva. Iz slo­venskega literarnega kanona je izvrženo in zavrženo epsko in mitološko sloven-stvo zdomske literature, ki jo najbolj zastopa trojka Simcic-Jurcec-Mausser; predvsem po njeni zaslugi so mitemi slo­venstva sploh preživeli. • Umetnostnazgodovina.Slovenskepodo-be lepega so le inferiorni dodatek velike svetovne umetnosti. • Glasba.Slovenskaizvornaljudska,zboro­vska, skladateljska in še posebej narodna glasba je le skromna variacija 'velike glas­bene partiture'. V dokumentih in katalogih ni mesta in po­gojev za možnost, da bi slovenske dijakinje in dijaki ponotranjili slovenstvo, in ni mo-žnosti, da bi prenašali slovensko kulturo na naslednje generacije. Možnost, da bi njihov izkustveni, spoznavnoprocesni in custveni dolgotrajni spomin zapolnilo utrjeno slo­venstvo, so sistemsko in habituacijsko mi-nimalne. Interpretativno spoznavne enote, ki so prisotne v uradnih virih Vsa predmetna podrocja implicitno dru­ži ena sama klasicna evolucionisticna velika ideja utemeljitelja materialisticno funkcionalne in organsko mehanicistic­ne podobe Cloveka Herberta Spencerja (1820–1903), evolucionisticnega antro­pologa, ki je postavil organsko mehani­cisticne epistemološke temelje cloveka, njegove psihologije, misli, motivacije, družbenosti in civiliziranosti (Bohan­nan, Glazer, 1988). Modeli te ideje so raznovrstni in tudi zelo sodobni, vendar vedno povsem logicno in razumsko ne­konsistentni in empiricno nepreverljivi. So pa zelo uporabljani v vsakovrstnih ne­demokraticnih in oblastnih ideologijah družbene moci. Kaj ostane za kratek cas v možganih – v plitvem semanticnem dolgotrajnem spo­minu naših maturantov, dijakinj in dijakov? Ogromno 'hitro pokvarljivega' in neupo­rabnega znanja? Literatura in viri • Bohannan, Paul; Glazer, Mark (1988): High Points in Anthro­pology. New York: Mc Graw-Hill. • Bourdieu, Pierre (1977): Outline of a Theory of Practice. Lon­don: Cambridge University Press. • Bryan-Zaykov, Christian; Law, Alan (2013): Psychology. Har­low: Pearson. • Coolican, Hugh (2019): Research Methods and Statistics in Psychology. London, New York: Routledge. • Crane, John; Jette, Hannibal (2012): Psychology, Course Book. Oxford: Oxford University Press. • Geertz, Clifford (1973): The Interpretations of Cultures. New York: Basic Books. • Gross, Richard (2010): Psychology: The Science of Mind and Behaviour. London: Hodder. • Levi-Strauss, Claude (1958): Anthropologie structurale. Paris: Libraire Plon. • Maturitetni izpitni katalogi. Pridobljeno 1. 9. 2019 s spletne strani https.//wwwric.si.splosno. • Popov, Alexey (2018): Psychology. London: Oxford University Press. Prispevek je objavljen v: Koderman, Branko (2019): Ideološka ali identi­tetna oblikovanost družboslovnih in humanistic­nih predmetov v srednješolskem izobraževalnem sistemu v Sloveniji. V: Ašic, Erika (ured.): Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Zbornik. Ljubljana: Društvo katoliških pedagogov Slove­nije, str. 105–109. [Elektronski vir]. Dostopno na: https://www.dkps.si/fileadmin/user_upload/ MK_2019_zbornik.pdf. Vzgoja za ohranjanje ljudske kulturne dedišcine Kot temelj razvijanja odnosa do domovine Sašo Oberski, prof. razrednega pouka, je ucitelj razrednega pouka na Osnovni šoli Podcetrtek. Je zborovodja otroškega pevskega zbora, z razlicnimi društvi sodeluje na podrocju kulture. Deluje kot mentor študijskega gledališkega krožka na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Izdal je monografijo Med kozjanskimi grici pesem odmeva. Slovenci so kot narod stoletja na svoji zemlji živeli na prepihu vplivov razlicnih narodov. V zgodovini je nastajala bogata in raznolika kulturna dedišcina, ki se je ohranjala in Slovencem dajala moc na košcku slovenske zemlje. Naša identiteta izhaja iz naše kulturne dedišcine in je njen nelocljivi del. Naša dolžnost je, da kulturno dedišcino varujemo in ohranjamo, saj bomo s tem ohranjali tudi lastno identiteto. Ljudska kulturna dedišcina –potreba po ohranjanju preteklosti in njen vpliv na oblikovanje narodne zavesti Preteklost je bila drugacna od sedanjosti, preostanki preteklosti so vrednota sami po sebi in so dobrina, ki izginja (Jezernik, 2004, po Lowenthal, 1996). Pomembno stališce za ohranjanje kulturne dedišcine je, da je preteklost privlacna in zaželena. Vse do industrijske revolucije so zaradi pocasnega razvoja preteklost doživljali enako kot sedanjost. Zaradi vsesplošnega hitrega razvoja je prihajalo do hitrejšega tempa življenja, zato so ljudje obcutili potrebo po razumevanju in ohranjanju preteklosti. V 19. stoletju je tako prišlo do porasta muzejev ter razlicnih društev, ki so se sistematicno ukvarjala s preuce­vanjem preteklosti. Strajnar (1990) ljudsko glasbo kot po­memben del kulturne dedišcine oprede­ljuje kot tipicno ljudsko glasbo etnicne skupine. Na oblikovanje narodnostne zavesti etnicne skupine vpliva v prvi vrsti ljudska glasba, ki se v ljudeh globoko za­sidra in opominja na njihovo poreklo, na korenine, iz katerih so zrasli. Tudi Hazler (2012) meni, da pomen varstva kulturne dedišcine najveckrat povezujemo z ohra­njanjem narodne in narodnostne identi­tete, a je kljub temu mocno povezana z gospodarskim razvojem. Kulturna dedišcina in izobraževanje V Sloveniji si vedno bolj prizadevamo za ohranjanje ljudske kulturne dedišcine, da ne bi pozabili na tradicijo. S tem pridobi­vamo obcutek pripadnosti in povezanosti z razlicnimi kulturnimi skupnostmi ter se branimo pred razlicnimi globalnimi vpli- vi. Vsaka lokalna skupnost si mora priza­devati za turisticni razvoj kraja, ki temelji na obicajih in tradiciji. Ob tem ne sme prezreti šole kot kljucnega sodelujocega partnerja pri vzgoji za ohranjanje ljudske kulturne dedišcine. Odnos med kulturno dedišcino in izo­braževanjem je bil v preteklosti navadno omejen na pasivno obiskovanje in vodene oglede spomenikov, muzejev ali predme­tov. Ucenci so v kronološkem vrstnem redu spoznavali dogodke iz preteklosti, ki niso bili povezani z njihovimi življenjski-mi izkušnjami. Letaki ali brošure, ki po­nujajo informacije o dogodku ali predme­tu, ne upoštevajo ucencevega predznanja ali izkušenj. Ucitelj ima v šoli mnogo mo-žnosti, da otrokom približa ljudsko kul­turno dedišcino ter obenem osvešca, da je treba skrbeti zanjo. Vsaka šola, bodisi v mestu bodisi na podeželju, ima v svoji bli­žini kulturno, etnografsko ali turisticno društvo. Skoraj vsak kraj premore pevski zbor, skupino vaških pevcev ali folklorno skupino. Sodelovanje ali partnerstvo med šolo in razlicnimi institucijami ali posa­mezniki ter starši mora biti glavno nacelo vsake šole. Primeri dobre prakseohranjanja kulturne dedišcinev izobraževanju Na nacionalni ravni se vsako leto organi­zira Kulturni bazar – kultura se predstavi, ki je namenjen vzgojno-izobraževalnim ustanovam. Na njem se predstavijo razlic­na kulturna podrocja ter izvajanje ume­tniških delavnic. Na prireditvi sodeluje vec kot 200 razlicnih kulturnih društev iz vse Slovenije, med njimi tudi muzeji, zavodi in kulturna društva, ki skrbijo za promocijo in ohranjanje kulturne dedi-šcine. Projekt eTwining je skupnost evropskih šol, ki uciteljem, ravnateljem in drugim strokovnim delavcem po šolah v Evropi omogoca povezovanje, razvijanje sku­pnih projektov in izmenjavo izkušenj ter je sestavni del programa evropskega so-delovanja Erasmus+. Med odkrivanjem kulture svojih vrstnikov otroci odkrivajo evropsko kulturno dedišcino, spoznavajo podobnosti in razlike med svojo kulturo in drugimi. eTwining ponuja tudi raz­licne spletne seminarje in kampanje za promocijo kulturne dedišcine ter ozave-šcanje o njej. Ucitelji povabijo zanimive osebnosti iz kraja, starejše obcane, ki premorejo šte­vilne dragocene informacije o ljudski kulturni dedišcini kraja. S seboj prinesejo zanimive predmete, fotografije in pripo­vedujejo o šegah in navadah ob dogodku, ki je bil fotografiran. Ce je lokacija foto­grafije znana, se ucenci odpravijo tja in fotografijo ponovno posnamejo ter ugo­tavljajo, kaj se je spremenilo. Ce ima šola možnost sodelovanja z bližnjim domom upokojencev, lahko vzpostavi stik s starej­šimi, ki poznajo zgodovino svojega kraja, stare šege in navade ali opravila in o njih pripovedujejo. Ucitelji nacrtujejo dan dejavnosti in starejše vkljucijo v razlicne aktivnosti. Ucenci priredijo dan tradicionalne kuhi­nje, jed pripravijo v šoli s pomocjo staršev. Starši si izmenjajo recepte. Ucenci lahko izmenjajo recepte z vrstniki iz drugih šol, jih povabijo k pripravi jedi ali pa na po­kušino. Spodbujamo druženje ucencev, staršev, uciteljev in spoznavanje lokalnih znamenitosti. Pri pouku glasbene umetnosti ob spo­znavanju ljudskih pesmi, glasbil in plesov ucitelj sodeluje z lokalnim etnološkim ali pevskim društvom. Pred izvajanjem ucne ure ucitelj podrobno nacrtuje dejavnosti ucencev in ljudskih pevcev ali godcev. Ucenje pesmi lahko poteka v manjših skupinah s posameznim ljudskim pev­cem ali pa vsi pevci pojejo s celotnim ra­zredom. Ljudski godci s seboj prinesejo inštrumente in ucijo otroke igrati nanje. Na lokalnih prireditvah se ucenci in ljud-ski pevci predstavijo s skupnimi pesmimi ali pa igrajo na inštrumente z ljudskimi godci. Takšno zgledno sodelovanje šole z lokalnimi društvi pomeni spodbujanje mlajših h kasnejšemu aktivnemu sodelo­vanju v etnoloških lokalnih društvih. Dober primer prakse je ucenje ljudskih pesmi z ljudskimi pevci v muzejih na prostem, kjer izvajajo razlicne etnograf­ske prireditve, med drugim ponujajo tudi delavnice za šole. Ucenci s pomocjo moj­strov lokalnih obrti spoznavajo razlicna opravila (lupljenje vrbovih vej za košare, izdelava kruhkov, pletenje iz licja in ši­bja, tkanje na statvah, izdelovanje pišcali iz lubja, izdelki kovaške in kamnoseške obrti). Da lahko ucitelji vzgajajo za varovanje kulturne dedišcine, morajo ucence osve-šcati o dejavnikih, ki vplivajo na njeno unicenje. V pogovorih opredelijo dejav­nike (potresi, vplivi drugih kultur, popla­ve, onesnaženost planeta, nekontrolirani cloveški posegi, vojne) in išcejo trajne re-šitve za varovanje kulturne dedišcine. Pri tem se pogovorijo s strokovnjaki, opra­vljajo eksperimente, dokumentirajo reši­tve s posnetki in zapisi. Zakljucek Vzgoja za ohranjanje kulturne dedišcine je pomemben del ucnih vsebin v šolah, saj z njo krepimo samozavedanje in na­cionalno identiteto. Sodoben pouk zah­teva nove pristope ter povezovanje šol in kulturno-umetniških ustanov na nacio­nalni ter evropski ravni. Vecina uciteljev razrednega pouka v slovenskih osnovnih šolah si prizadeva za vkljucevanje vsebin o ohranjanju kulturne dedišcine v pouk, za njihovo nacrtovanje in sodelovanje, a se tovrstne dejavnosti redkeje izvajajo. Vkljucevanje informacijsko-komunika­cijske tehnologije omogoca vecje povezo­vanje med ucitelji, ki se ukvarjajo z ohra­njanjem kulturne dedišcine, izmenjavo izkušenj in projektov. Mnogo slovenskih in evropskih programov spodbuja pred­stavitev kulturne dedišcine in iskanje rešitev za njeno ohranjanje. Z vkljuceva­njem v projekte in medsebojnim pove­zovanjem bodo ucitelji ozavestili pomen ohranjanja kulturne dedišcine ter to za-vest prenašali na mnoge generacije otrok v osnovnih šolah. Literatura • Hazler, Vito (2012): Vešcine in znanja za obnovo dedišcine in razvoj. Prispevek na okrogli mizi Dedišcina, naše bogastvo: ohranjanje nesnovne kulturne dedišcine na lokalni in nacio­nalni ravni. Ljubljana. Pridobljeno 1. 10. 2019 s spletne strani http://www.razvoj.si/UserFiles/File/vabilo-Dediscina-nase--bogastvo.pdf. • Jezernik, Božidar (2014): Nacionalizacija preteklosti. V: Odlic­ni v znanosti, leto 2014, str. 61. • Letošnji Kulturni bazar bo namenjen kreativnemu povezovanju (2017). Delo, 15. marec 2017. Pridobljeno 4. 10. 2019 s spletne strani https://www.delo.si/kultura/razno/letosnji-kulturni-ba­zar-bo-namenjen-kreativnemu-povezovanju.html. • Muzej na prostem. Pridobljeno 27. 9. 2019 s spletne strani https://sl.wikipedia.org/wiki/Muzej_na_prostem. • Rogelj Škafar, Bojana (2011): Upodobljene sledi narodne identi­tete. Ljubljana: ZRC SAZU. • Strajnar, Julijan (1990): Slovenska ljudska glasba. V: Traditio­nes, 19, str. 99–106. Pridobljeno 3. 10. 2019 s spletne strani https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-1U7BUVJA. • Ucenje iz preteklosti, oblikovanje naše prihodnosti: evropska kulturna dedišcina preko eTwininga (2018). Centralna sveto­valna služba za eTwining. Pridobljeno 1. 10. 2019 s spletne strani https://www.schooleducationgateway.eu/sl/pub/tea­cher_academy/teaching_materials/etwinning-cultural-heri­tage-18.htm. Prispevek je v celoti objavljen: Oberski, Sašo (2019): Vzgoja za ohranjanje ljud­ske kulturne dedišcine kot temelj razvijanja od­nosa do domovine. V: Ašic, Erika (ured.): Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Zbornik. Ljubljana: Društvo katoliških pedagogov Slove­ nije, str. 227–234. [Elektronski vir]. Dostopno na: https://www.dkps.si/fileadmin/user_upload/ MK_2019_zbornik.pdf. Družbeno soglasje o razvoju vzgoje in izobraževanja v Sloveniji? Anton Meden, prof. dr., je oce petih otrok in predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije. Vec kot deset let si prizadeva za povezovanje staršev in njihovo dejavno sodelovanje v šolskem sistemu. Je redni profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS) smo aprila 2018 objavili dokument Za prihodnji razvoj slovenskega šolstva (Predlogi ZASSS, 2018), v katerem smo med drugim zapisali, da v ZASSS »pricakujemo, da bo pristojno ministrstvo takoj po zacetku naslednjega mandata odprlo široko razpravo, v kateri bomo zajeli mnenja in argumente strokovnjakov iz teorije in predvsem iz prakse, pa tudi staršev in drugih deležnikov (na primer gospodarstva), ki so v stiku z ucenci«. Pricakovanje se je nanašalo na razpravo o vsebini poucevanja oziroma ucnih nacrtih. Na predstavitvi dokumenta javnosti (ZASSS, 2019) pa smo izrazili pricakovanje, da bomo v Sloveniji stopili na pot oblikovanja družbenega dogovora o razvoju šolstva. Koliko smo v dveh letih dan, ko pišem ta prispevek, javnosti še ni dostopen. Pa ni moj namen razpravljati o napredovali? navedenem dogajanju ali soditi o tem, ko- Ministrstvo za izobraževanje, znanost in liko smo napredovali. Bralcem priporocam, šport je v prvi polovici leta 2019 organizi-da se sprehodijo po navedenih spletnih ralo javno razpravo o Beli knjigi, ki je bila opravljena v petih regijskih središcih. Nato v zvezi s tem nismo zaznali dogajanja, 17. januarja letos pa je ministrstvo objavilo imena clanov strokovnega telesa za pripra­ vo nove Bele knjige o vzgoji in izobraževa­ nju (Izobraževalni sistem …, 2020). Hitro je sledil odziv strokovne javnosti (Tresla se je gora …, 2020), cez nekaj casa tudi razprava v Državnem zboru (20. nujna seja …, 2020). Dogajanje je spremljalo vec medijskih ob- jav, med njimi Tarca na TV Slovenija, ki je bila 6. februarja 2020 (Tarca: Šolstvo, 2020) in v kateri je minister Pikalo omenil analizo. Ta navedba je sprožila razpravo med mini- strstvom in Pedagoškim inštitutom o tem, ali je bila opravljena analiza ali povzetek (Žagar, 2020). Ne glede na to, kako lahko ta dokument imenujemo, je dejstvo, da na straneh in si ustvarijo svoje mnenje, v nada­ljevanju tega prispevka pa želim izpostaviti nekaj razmislekov starša o pristopih in vse­binah, ki naj bi pripeljali do dokumenta, ki ga na kratko imenujemo Bela knjiga o vzgo­ji in izobraževanju. Ali Belo knjigo potrebujemo? Preden odgovarjamo na to vprašanje, mo-ramo razjasniti (se dogovoriti), kaj razume-mo pod tem pojmom. Sprejeta opredelitev je, da naj bi bil to sorazmerno kratek doku­ment s strateškimi usmeritvami za priho­dnji razvoj podrocja. Prejšnji dve beli knjigi (1995 in 2011) sta od tega odstopali tako po velikem obsegu kot po vsebini, ki je v veliki meri tudi operativna. Zato je gotovo na me-stu, da se najprej zedinimo, za kakšen doku­ment gre. Omenjena razprava v Državnem zboru (20. nujna seja …, 2020) je bila zelo na strani kratkega strateškega dokumenta, operativni naj bi sledil kasneje. Sam za­govarjam še širši okvir in bolj ambiciozen pristop k takemu dokumentu. Kar potrebu­jemo, je strateška usmeritev razvoja vzgoje in izobraževanja, ki bo imela za sabo široko družbeno soglasje. Torej gre za vec kot za projekt enega ministra, razvoju vzgoje in izobraževanja v Sloveniji bi morali zacrtati smer, v katero bi verjeli vsi ali vsaj velika ve-cina deležnikov in bi se je potem, ne glede na politicno ali katero drugo usmeritev, tudi držali. V skandinavskih državah, na katere se v javnosti pogosto sklicujemo, je to uspe-lo. Mogoce se zdi v Sloveniji tako družbeno soglasje sprico velikokrat omenjenih razno­vrstnih partikularnih interesov, ki so zelo prisotni tudi v šolstvu, utopicno, preprican pa sem, da je vredno poskusiti. Ce na to pot ne bomo stopili, do cilja gotovo ne bomo prišli in svojim otrokom smo dolžni vsaj resen poskus. Kako se lotiti naloge? V ZASSS zagovarjamo širok posvetovalni krog. Nikogar, ki ima željo prispevati mne­nje, podatke, argumente, ne bi smeli spre­gledati. Javne razprave, ki jih je organiziralo ministrstvo, so izkazale širino, seveda pa se je treba zavedati tudi njihovih omejitev (v Ljubljani so bile na primer razprave omeje­ne na tri minute). Zagotovo so te razprave koristna, nikakor pa ne zadostna podlaga za nadaljevanje procesa. Tega nadaljevanja si prav tako ne predstavljam v obliki pred javnostjo skritega dela majhne skupine lju­di, ne glede na njihov ugled in kompetence. Pricakovati je namrec, da izdelek, ki bo na­stal na tak nacin, po objavi ne bo deležen vsesplošnega aplavza, ampak precejšnjega plazu kritik tistih, ki niso mogli sodelovati pri njegovem nastajanju. Zato ponujam v razmislek drugacen pri-stop – razvoj vsebine naj bo ves cas na oceh javnosti, kljucne skupine deležnikov pa po­zvane k sodelovanju. V sedanjem trenutku bi na primer pricakoval cimprejšnjo objavo povzetkov javne razprave (pri cemer naj ostanejo objavljeni tudi izvorni posnetki in dokumenti), prav tako analize, beleženje in potem spet povzemanje in analiziranje od­zivov ter s tem napredovanje proti koncne-mu cilju. Ministrstvo, ki je po svoji funkciji pokli­cano, da vodi postopek, pa bo moralo zelo jasno in trdno postaviti pravila sodelova­nja/komunikacije: spoštljivost, odgovor­nost in argumentiranost prispevkov. Neiz­ogibno se bodo seveda pojavile razlike in tudi nasprotja, zato bo moralo biti jasno, da v takih primerih ne bo smelo odlocati ne število ne 'mišice' zagovornikov razlic­nih mnenj, ampak izkljucno argumenti, temeljni kljuc za tehtanje le-teh pa naj bo dobrobit otrok, ki si zaslužijo najboljšo vzgojo in izobraževanje, ki smo jim ju kot družba sposobni dati. Obvladovanje in usmerjanje takega širokega dialoga je za­gotovo izredno težka naloga (sploh v pre­govorno nesložni Sloveniji), verjamem pa, da ne nemogoca. Zgodovinski spomin Pomembno se mi zdi spomniti, da pri obli­kovanju strategije razvoja in iskanju druž­benega soglasja zanjo najbrž ni treba zace­njati iz nic. Zagotovo je koristno, ce vsem sodelujocim priklicemo v spomin nekatere dokumente, ki so že bili deležni precejšnje mere soglasja. Izpostavil bi enega (ki pa ni edini), to je tako imenovano Delorsovo porocilo 1996 (Delors, 1996). Objavljeno je bilo malo pred prelomom tisocletja, kot koncept izobraževanja prihodnosti pa je izpostavilo vseživljenjsko ucenje in štiri temelje izobraževanja (uciti se, da bi vede­li; uciti se delati; uciti se živeti skupaj; uciti se biti). Vseživljenjsko ucenje je še vedno 'moto' številnih razprav, medtem ko so 'štir­je stebri' nekoliko utonili v pozabo, ceprav niso preseženi in niso nic manj aktualni kot vseživljenjsko ucenje in ceprav so bili takrat, ko se je o njih še govorilo, podobno pozitivno sprejeti kot vseživljenjsko ucenje. Kot receno, to najbrž ni edini primer 'po­zabljenih' dokumentov, ki pa lahko, ce jih priklicemo v (javni) spomin, precej olajšajo (ponovni) zacetek razprave o smeri, v kate­ro želimo napredovati. Vloga organiziranih staršev V ZASSS smo prepricani, da so pogledi in argumenti staršev, ki se izoblikujejo v organiziranem procesu sodelovanja zelo raznolikih posameznikov, ki pa jim je sku­pna »pravica in dolžnost vzdrževati, izo­braževati in vzgajati svoje otroke« (Ustava RS, 54. clen), pomembni za oblikovanje kakovostne vsebine strateškega razvojnega dokumenta. Ker so starši tako heterogena skupina, se namrec v organiziranem di­alogu med njimi obrusijo vsi partikular­ni interesi, tako poklicni in stanovski kot politicni in nazorski. Edina skupna tocka, ki ostane, so otroci in njihova dolgorocna korist. Zato prisotnost staršev v dialogu z drugimi deležniki lahko pomaga pri uskla­jevanju partikularnih interesov, ki sem jih omenil prej, in vzdrževanju osredotoceno­sti procesa na otroke. Dodatno lahko organizirani starši kot pred­stavniki najštevilcnejše skupine deležnikov v tem dialogu prispevajo k pridobivanju cim širšega družbenega soglasja k usmeri­tvam, ki bi jih v procesu izoblikovali. Pre­prican sem tudi, da so starši zaradi ljubezni do otrok in odgovornosti za njihov razvoj tudi dovolj motivirani, da bodo svojo vlogo dobro opravili. Verjamem, da so vsebinski prispevek, druž­beni potencial in motiviranost trije dovolj mocni razlogi, ki bodo tistega, ki bo nada­ljeval proces oblikovanja strategije razvoja vzgoje in izobraževanja v Sloveniji ter iska­nja družbenega soglasja zanjo, prepricali, da vkljucenost organiziranih staršev lahko pomembno prispeva k uspehu. Viri • 20. nujna seja: Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladi-no (2020). Ljubljana: Državni zbor RS, 4. februar 2020. Dosto­pno na: https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/ izbranaSejaDt?mandat=VIII&seja=21%20020.%20Nujna&ui d=41F9EF152179C675C12584FD002492C3. • Delors, Jacques (1996): Learning: the treasure within; report to UNESCO of the International Commission on Education for the Twenty-first Century (highlights). UNESCO. Dostopno na: https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000109590. • Izobraževalni sistem je kljucni generator prihodnosti (2020).Ljubljana: MIZŠ. Objavljeno 17. januarja 2020. Dostopno na: https://www.gov.si/novice/2020-01-17-izobrazevalni-sistem--je-kljucni-generator-prihodnosti/. • Predlogi zveze aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS): »Za prihodnji razvoj slovenskega šolstva« (2018). Ljubljana: Zveza aktivov svetov staršev Slovenije. Objavljeno 24. aprila 2018. Dostopno na: http://www.zasss.si/documents/Predlogi%20 ZASSS%20za%20prihodnji%20razvoj%20slovenskega%20 solstva.pdf. • Tarca: Šolstvo (2020). Ljubljana: RTV SLO. Predvajano 6. februarja 2020. Dostopno na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/tar­ca/174670150. • Tresla se je gora, rodila se bo bela miš (2020). Peticija. Obja­vljeno 20. januarja 2020. Dostopno na: https://www.peticija. online/belamis. • Ustava Republike Slovenije (1991). Uradni list RS. Dostopno na: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1. • ZASSS (2019): Za prihodni razvoj slovenskega šolstva. Obja­vljeno 30. januarja 2019. Dostopno na: https://www.youtube. com/watch?v=sMram7feEDg. • Žagar, Igor Ž. (2020): Nekaj dodatnih pojasnil glede domnevnih analiz, ki naj bi jih za pripravo Bele knjige pripravil Pedagoški inštitut. Objavljeno 12. februarja 2020. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Dostopno na: https://www.pei.si/nekaj-dodatnih--pojasnil-glede-domnevnih-analiz-ki-naj-bi-jih-za-pripravo--bele-knjige-pripravil-pedagoski-institut/. Vranec Vito pomaga otrokom Janja Dermastja, dipl. ped., prof. nem., je certificiran in licenciran praktik NLP, 'coach' in mediator, vodi center za kakovostno življenje Modra ura. Ima vec kot 20 let delovnih izkušenj v šolstvu. Danes je velik izziv biti starš. Neprijazen delovni cas, premalo stika z lastnim otrokom, hiter ritem življenja, stres, previsoka ali prenizka pricakovanja staršev do otrok in neprimerni vzgojni pristopi – vse to vpliva na družinsko vzdušje doma. Pri otroku ali mladostniku se lahko pojavijo razlicne stiske in težave, kot so motnje pozornosti in koncentracije, nesamostojnost, slabe delovne navade, slaba samopodoba, nizka samozavest in težave pri vkljucevanju v vrstniške skupine. Na sreco obstaja veliko razlicnih nacinov pomoci družinam v stiski. Sama nudim pomoc otrokom v obliki igralne terapije, treningov koncentracije ter tehnik ucenja, za odrasle pa izvajam vzgojne posvete. Do-daten in zelo ucinkovit nacin je tudi stik z živalmi. Mojim varovancem pomagata tako naš zlati prinašalec Maks kot konj Vito. Tako pes ali konj v vlogi terapevta potre­bujeta ob sebi odgovornega, umirjenega ter zbranega skrbnika. Zakaj je pomoc kosmatincevtako ucinkovita? Žival ne sodi, ne obsoja in vsakogar sprej-me takšnega, kot je. Predvsem konj ima neko skrito moc. Navzven velik in mocan, a hkrati nežen in obcutljiv. Ob njem se zlah­ka umirimo in sprostimo. Že grški zdravnik Hipokrat je trdil, da konji zdravilno deluje­jo na ljudi v duševni stiski in jim pomagajo, da se otresejo temnih misli. Zdravilni ucin­ki konjev so: znižujejo krvni tlak, pomagajo premagovati stres, so dobra preventiva pred izgorelostjo in lajšajo depresijo. Komu je namenjena pomoc? Pomoc konja je namenjena otrokom in mladostnikom, ki imajo custvene ali ve­denjske težave, težave s koncentracijo in motivacijo ter težave z vzpostavljanjem socialnih stikov, z vkljucevanjem v vrstni­ško skupino. Vsi ti imajo posledicno niz­ko samopodobo, so nesamozavestni, si ne zaupajo, so nemotivirani in imajo nizek obcutek lastne vrednosti. Ti otroci dvo­mijo vase in jih je strah, da ne bodo nikoli zadovoljili pricakovanj odraslih. Ker je to zacaran krog, se otroci lahko zaprejo vase ali postanejo agresivni, polni jeze in nera­zumevanja. Posledicno imajo težave z vr­stniki. Otrok, ki ne cuti pripadnosti v šoli, je nesrecen. Obcutek pripadnosti je ena od osnovnih clovekovih potreb, saj smo od­nosna bitja in se zrcalimo drug v drugem. In tu nastopi pomocnik – konj, ki ustvari varen most med 'jaz' in 'ti' in sprejema vsa­kogar takšnega, kot je; ne sodi, ne obsoja, ne kritizira, se ne posmehuje in ne prezi­ra. Tako se lahko otrok ob njem sprosti. Ko uspe otrok s težavami navezati pristen stik z živaljo, dobi izkušnjo, da se zmore povezati in da je sprejet, kar je izjemno po­membno pri sklepanju prijateljstev. Privzgajanje delovnih navad Kadar so otroci brez delovnih navad ter ne­samostojni, ob negi in skrbi za konja zacu­tijo in doživijo, da znajo in zmorejo. Kajti konj je odvisen od nas. Ce ga otrok ne bo skrtacil, bo ostal umazan. Ce mu ne bo prinesel sena, bo lacen. Ce mu ne ponudi vode, bo žejen. Ce bo želel, da konj izpolni nek ukaz, ki bo izrecen na napacen nacin, se konj ne bo odzval. Ta proces otroka spremi­nja. Ob konju je otrok tisti, ki dela, ki lahko premakne stvari. Tako otrok ozavesti ob­cutke samoucinkovitosti in dobiva samo­zaupanje, hkrati pa krepi potrpežljivost, saj je potreben dolocen cas, da usvoji osnove ravnanja s konjem. Ko to zmore, konj so-deluje. Za to pa je potrebna potrpežljivost. Otroci, ki preživijo prevec casa za ekrani, pa so navajeni, da se vse zgodi hitro, na klik. Ce tega ni, se mocno razburijo. Frustracij-ska toleranca je pri teh otrocih zelo nizka, saj želijo vse takoj. Kako poteka pomoc živali? Pomembne informacije o otroku dobim že ob prvem stiku, ob spoznavanju s konjem. Ali otrok plašno stoji nekaj metrov stran, je nemiren, negotov, previden. Nato skupaj opazujeva konja, kajti ce želimo s konjem sodelovati, ga moramo najprej spoznati. Opazujeva ga, kako komunicira. Ponava­di otrok ugotovi, da so konjeva ušesa kot 'propelercki', ki se ves cas vrtijo. Ko opazu­je, kam so obrnjena ušesa, ga povabim, da skuša ugotoviti, kaj konj sliši. Tako krepi slušno pozornost. Brez sitnega: »Poslušaj že!« Ves trening poteka neopazno, a skrajno ucinkovito. Tako otrok trenira sposobnost opazovanja, se umiri, osredotoca se na celo­tno konjevo glavo, oci, nozdrvi, celo brcice, telo in rep. Kaj vse tu odkrije … Naenkrat se mu odprejo nova obzorja, saj ima pred seboj živo bitje, ki ves cas nekaj sporoca, in kar je najbolj pomembno, ta sporocila otro­ka ne sodijo, ne kritizirajo, ga ne zmerjajo, ne ponižujejo, ne kregajo. Otrok dobi izku­šnjo, da se zmore zbrati, da ob tako veliki, tihi, plemeniti in obcutljivi živali cuti nek mir. Zopet dobi samozaupanje in sporocilo, da ni nemogoc. Potem sledijo razlicne na-loge nege in skrbi za konja. Ob tem otrok vzpostavi pristen stik z živaljo. Ker je moj Vito izredno prijazen in 'crkljiv' konj, se pu­sti božati. Pogosto zadovoljno prhne, kar da otroku obcutek, da je naredil nekaj dobrega zanj. In te izkušnje spreminjajo. Ce otrok v šoli in doma ves dan posluša, kako nemo­goc je, zacne sam v to verjeti in seveda se tako tudi obnaša. Ob konju pa sebe doživi v pozitivnem smislu, da je z njim vse v redu. Eden od ciljev je torej tudi ucenje samostoj­nosti in odgovornosti do drugega bitja. Cilj je razvijanje odnosa s konjem, vzpostavlja­nje stika z njim, komunikacija. Konj zagoto­vo ne bo nikomur povedal, ce mu zaupamo svoje skrbi ali skrivnosti. Je zvest poslušalec in toplo bitje, ob katerem se lahko tudi zjo-cemo, pa se nam ne bo smejal. Pogosto se otroci zelo zacudijo, kako topel je konj, in potem ga kar ne morejo prenehati božati. Takrat se oba pocutita dobro – tako otrok kot Vito. Sledijo razlicne vaje, s katerimi krepimo vsa cutila: vid, sluh, otip, vonj, okus. Ob koncu ure tako otrok kot Vito pogrizljata vsak svoj korencek ali jabolko. Otrok korak za korakom spreminja svoje vedenjske in custvene vzorce ter posledic­no izboljšuje svojo samopodobo ter soci­alne spretnosti. Seveda otrok konja tudi jezdi. Ko sedi na konju, tudi brez sedla, krepi reakcijske sposobnosti, ravnotežje, držo, koordinacijo. Hkrati razvija tako fino motoriko kot grobo motoriko. Krepi-mo torej tako telo kot duha. In ko pomi­slimo na to, da je pravi cudež, da nas konj nosi na hrbtu, lahko zacutimo globoko hvaležnost. Ni namrec samoumevno, da nam konj to dovoli. Potrebnih je nešteto ur treniga in pravilnega ravnanja s ko­njem, da je zadovoljen. Tako kot nam konj veliko da, je prav, da mu tudi mi povrne-mo – s pravilno nego, skrbjo, ljubeznijo in spoštovanjem. Po vsaki ježi ga še zmasira-mo in skrtacimo. Konji so neverjetno obcutljiva bitja, za ka­tera pravijo, da so sposobna takoj zaznati, ali je oseba ob njih samozavestna ali ne. Seveda poskušajo to ugotoviti tako, da po­kažejo svojo voljo. Ce npr. želimo, da gre v korak, in konj zacuti, da smo neodloc­ni ali prestrašeni, se ne bo odzval. Otrok ta del trenira ob moji pomoci. Odlocno, a prijazno. Ne na silo, saj bi sicer konj do-bil negativno izkušnjo. Enako je v razredu. Otroka moramo pripraviti in opremiti za življenje. Te lekcije so izredno pomemb­ne predvsem za deklice, ki so žal še vedno pogosto vzgajane v ljubke, prijazne, ustre­žljive in pridne. Ustreci drugim. Te deklice se ob konju ucijo postaviti mejo, da jih so-šolke ali (v puberteti fantje) in odrasli ne izkorišcajo. Da niso žrtve, temvec aktivne kreatorke svojega življenja. Ko stoji pla-ha, nesamozavestna deklica sredi maneže in gre konj pocasi proti njej in ona stegne roko ter odlocno rece »stoj«, dobi izkušnjo in pogum, da zmore. Ker je konj šolan, se bo seveda ustavil. Tako deklica doživi, da ima notranjo moc, da zmore reci »do tu in ne naprej«. Te lekcije so izredno pomemb­ne za življenje, saj vsakodnevno srecujemo predvsem ženske, ki so na robu izgorelosti, ker želijo vsem in vsakomur ustreci. Na paši kot v razredu? Ker je konj credna žival in je veliko na paši, je opazovanje crede pomembna lekcija za otroke tudi glede usvajanja socialnih spre­tnosti. Ko z otrokom opazujeva, kako se konji med seboj vedejo, se marsikaj nauci. Otrok hitro ugotovi, kdo je glavni v cre-di, tako kot kdo je glavni v razredu. Kako si konj ustvari vodilno mesto in kdo mu sledi? Kako se kdo pocuti? Snovi za pogo-vor je ogromno. Kmalu smo pri pogovoru o prijateljstvu. Po uri druženja s konjem v mojem centru reflektiramo obcutja. Kma­lu ugotovimo, da se pocutje izboljša, da je otrok boljše volje, bolj motiviran, vesel, zadovoljen. Dokazano je namrec, da dotik s konjevo dlako upocasni dihanje, umirja srcni utrip in sprošca. Otrok nato izbere, ali bo narisal ali s kockami oziroma drugim materialom zgradil, kaj mu je bilo všec, na kaj je ponosen. Predvsem za starše, ki se lahko tudi vkljucijo v program pomoci, je najpomembnejša lekcija, da je konj vedno 'tukaj in zdaj'. Ko se konj pase, se pase in ne pocne nic drugega. Vsak trenutek lahko ob živali tako otroci kot odrasli treniramo cujecnost in sedanji trenutek doživimo kot edini resnicni trenutek. V procesu žalovanja je prostor za vsa custva Maja Bajt, mag., univ. dipl. psih., spec. integrativne psihoterapije, dela na Inštitutu tukaj in zdaj, je izvajalka delavnic in predavanj o duševnem zdravju. Obcutek izgube je tesno povezan s pomembnostjo in custveno povezanostjo: tesnejša kot je custvena povezanost in pomembnost osebe, stvari ali življenjskega podrocja za nas, vecji in bolj intenziven je obcutek izgube. Žalovanje je povsem naraven in normalen odziv na izgubo. Izgube so neizogiben delživljenja Izgube in bolecine so povezane. So neiz­ogiben del življenja in prav vsak od nas se v dolocenem življenjskem obdobju sreca s pomembnejšo izgubo. Izguba ima lah­ko številne oblike in nianse. Lahko gre za smrt ljubljenega cloveka, smrt dolgo­letnega hišnega ljubljencka, prekinitev pomembnega odnosa (npr. locitev), iz­gubo znancev ali prijateljev zaradi selitve, izgubo službe ali kariere, izgubo statusa (financnega, materialnega), izgubo za­radi okrnjenega delovanja našega telesa zaradi bolezni, poškodbe ali staranja. Obcutek izgube je tesno povezan s po­membnostjo in custveno povezanostjo: tesnejša kot je custvena povezanost in po­membnost osebe, stvari ali življenjskega podrocja za nas, vecji in bolj intenziven jeobcutek izgube. Žalovanje je povsem na-raven in normalen odziv na izgubo. Vec kot nam nekdo ali nekaj pomeni, globlje in daljše bo žalovanje. Žalovanje je proces Žalovanje je proces, ki zajema obcutenje številnih zahtevnih in bolecih obcutij – ne le globoke žalosti, temvec tudi jeze, zme­denosti, tesnobe itn. V procesu žalovanjani pravilnih in napacnih custev. Žalova­nje je pot od tocke izgube do tocke spre- Foto: Petra Duuhannoy jemanja, od slovesa do pušcanja za sabo.Obicajno poteka v vec fazah. Žalovanje lahko traja razlicno dolgo, saj je proces za vsakega izmed nas drugacen in ga drugace doživljamo. Odvisen je od starosti, zrelosti, preteklih življenjskih izkušenj, posamezni­kove custvene in fizicne stabilnosti, verske pripadnosti, duhovnosti, kulture, pripra­vljenosti na izgubo in številnih drugih de­javnikov. Pomembno je le, da se zavedamo, da intenzivna faza žalovanja cez nekaj casa mine in da se scasoma življenje pocasi po­vrne v drugacno, novo ravnovesje. Cas ne pozdravi izgube, pomaga pa pri lajšanju bolecine, ki jo izkušamo. Najtež­ja in najbolj boleca faza žalovanja traja od nekaj tednov do nekaj mesecev, vcasih celo nekaj let. V najbolj boleci fazi lahko nihamo med skrajnostmi – od custvene preplavljenosti do izogibanja cutenju, saj so mocna, neprijetna custva vcasih eno­stavno prevec intenzivna ali preboleca, da bi si jih dovolili obcutiti. Okrevanje od žalosti V pomoc pri žalovanju nam je lahko ri­tual, ki nam v nekaj korakih pomaga pri sprejemanju ter postopnem 'spušcanju' in slovesu (Levine, Kline, 2018). Del A Naredimo casovni razpored od dne, ko smo cloveka prvic srecali, do njene oziro-ma njegove smrti. Napišimo vec srecnih spominov, ki se kot vrhunci našega odnosa dvigajo v kronološkem redu nad vodorav-no crto casovnega razporeda. Nad crto do-dajmo nekaj reci, ki smo jih zares cenili in za katere želimo, da bi jih povedali, dokler je bila ta oseba še živa. Pod crto napišimo vec stvari, ki jih je naredila in so nas vzne­mirile. Pod crto dodajmo vec obžalovanj za reci, ki smo jih naredili mi in so ga oziroma jo vznemirile. Del B Spomine, ki smo jih napisali, razvrstimo pod naslednje naslove: • stvari, ki jih pogrešam; • stvari, ki me bolijo in bi jih zdaj rad odpustil/-a; • stvari, za katere se pocutim krivega oziro-ma krivo in za katere bi rad/-a odpušcanje; • stvari,kisemjihcenil/-a,pateganikolini­sem na glas ali dovolj pogosto povedal/-a. Projekt MIND Migracije.Povezanost.Razvoj. Jana Lampe, prof. geografije in sociologije, v Slovenski karitas dela na podrocju mednarodne razvojne in humanitarne pomoci ter globalnega ucenja (priprava didakticnih gradiv in izobraževanj za ucitelje ter delavnic za mlade). Nina Stenko Primožic, univ. dipl. soc. pedagoginja, je strokovna delavka Slovenske karitas na podrocju trgovine z ljudmi. Ima izkušnje z izvajanjem preventivnih delavnic za otroke in mlade. Slovenska karitas že od ustanovitve dalje poleg pomoci slovenskim družinam in posameznikom v stiski, kar je njeno glavno poslanstvo, svojo skrb namenja tudi pomoci beguncem, migrantom, ki prihajajo vecinoma iz držav Zahodnega Balkana, in žrtvam trgovine z ljudmi v Sloveniji. S številnimi programi prihajamo naproti stiskam najbolj obrobnih in zapostavljenih ter prepoznavamo njihov pogum ter željo po cloveka vrednem življenju. Na vsakega migranta oziroma cloveka v stiski želimo pogledati z ocmi solidarnosti. Pomembna sta predvsem sprejetost in dejavno socutje do ljudi na poti, vsaj tako kot so ju bili deležni mnogi Slovenci, ki so morali oditi v svet. si jih dovolimo zares obcutiti. Izogibanje cutenju je sicer nacin, ki nam lahko po­maga preživeti kratkorocno, dolgorocno pa podaljšuje in otežuje proces žalovanja. V procesu žalovanja je pomembno, da si dovolimo obcutiti, kar koli pride v do-locenem trenutku: žalost, bolecino, jezo, zmedenost oziroma katera koli druga cu-stva. Da zavestno opazujemo svoja custva na odprt, nepresojajoc nacin, s prijazno­stjo in socutjem do sebe. Pomaga tudi, da custva zacutimo v telesu in da hkrati opazimo tudi vse misli, ki se pojavljajo v dolocenem trenutku. Z zavedanjem in sprejemanjem se naša izkušnja žalovanja postopoma lahko spremeni. To ne pome­ni, da žalosti in bolecine ne bo vec, bo pa morda drugacna, manj intenzivna, manj preplavljajoca. Morda bomo na tak nacin scasoma lahko opazili tudi druge, bolj svetle vidike življenja. Vir • Levine, Peter A.; Kline, Maggie (2018): Skupaj premagajmo travme in stres. Ljubljana: Mladinska knjiga. Del C: pogovor o svojih mislih, spominih, obcutkih Pogovorimo se o seznamih, ki smo jih napisali, s kom, ki nas ima rad in nas bo razumel. Tega cloveka ali skupino ljudi prosimo za pomoc; naj nas poslušajo, ko govorimo o svojih obcutkih, ki so morda prišli na dan ob tem nizu vaj. Del C: recimo »zbogom« Ko bomo pripravljeni, sestavimo posebno pismo. Spomine, ki smo jih zapisali, upo­rabimo za izražanje cesar koli, kar bi radi povedali. Ne zadržujmo se. Dobro je, ce v tem pismu navajamo tako reci, ki so nam pomagale, kot reci, ki so nas prizadele. Iz­razimo hvaležnost za izkušnje in obcutke, za katere bi radi rekli »hvala ti«. Bodimo odprti do svojih slabosti in do slabosti lju­bljenega cloveka. Odpustimo vse, kar se nam zdi, da bi radi odpustili. Bodimo is-kreni. Ne silimo se odpustiti stvari, ki jih ne bi radi odpustili oziroma jih ne zmo­remo odpustiti, vsekakor pa izkoristimo Podrocja vzgoje priložnost, da odpustimo tisto, kar želimo. Predvsem pa odpustimo sebi. Prosimo ljubljenega cloveka odpušcanja za vse, ce-sar nas je sram, in za vse, kar si želimo, da ne bi storili. Zdaj je cas, da to naredimo in brez zadržkov recemo »zbogom«. To pi-smo bo morda zelo težko napisati. Ce ga ne zmoremo sami, naj nam pomaga nekdo, ki ga imamo radi, vendar izrazimo lastne misli in custva. Morda bomo potrebova­li družbo prijatelja ali sorodnika, ki nam bo v podporo ob mocnih custvih. Morda bomo potrebovali objem, da se razjokamo, morda bomo potrebovali le nekoga, da nas posluša. V zadnji vrstici pisma recimo ljubljenemu cloveku »zbogom«. Ko bomo pripravljeni, preberimo poslovilno pismo nekomu, ki mu lahko zaupamo in nam je v podporo. Pomembno si je dovoliti cutiti Vcasih potrebujemo vec casa, da se lah­ko bolecim custvom pocasi približamo in MIND – Migracije.Povezanost.Razvoj. je tri­letni projekt zagovorništva in ozavešcanja, ki ga sofinancirata Evropska unija in Ministr­stvo za zunanje zadeve RS. V projektu si 12 partnerskih organizacij Karitas iz 11 evrop­skih držav prizadeva za vecjo ozavešcenost javnosti o povezanosti migracij z globalnim razvojem (vzroki za migracije), spodbuja k sprejemanju ljudi iz drugih kultur in okolij, ozavešca o pomenu aktivne vloge migran­tov pri soustvarjanju razvoja v gostujocih in izvornih državah ter spodbuja k uresniceva­nju ciljev trajnostnega razvoja. Z njim želi-mo prispevati k temu, da bi družba v Evropi bolje razumela kompleksnost migracij, se odzivala na te izzive s clovecnostjo in spo­štovanjem ter cenila prispevek vseh ljudi, ki delajo skupaj in pozitivno vplivajo na naše življenje, skupnost in kraj. Za Slovensko karitas je glavni cilj projekta povecanje ozavešcenosti splošne, strokovne in politicne javnosti ter mladih v Sloveniji o globalnem razvoju in njegovi povezano­sti z migracijami. Ob tem je treba pouda­riti temeljne vzroke za migracije. Vojne in konflikti, podnebne spremembe in skrajna revšcina so najpomembnejši vzroki, ki lju­di prisilijo, da zapustijo svojo domovino v želji po preživetju in cloveka vrednem ži­vljenju. Najvec svetovnih migracij se doga­ja v najrevnejših državah sveta, še posebej znotraj afriškega kontinenta, v posameznih državah (s podeželja v mesto) in med dr­žavami, kar ustvarja še dodaten pritisk na revne države, ki imajo že tako omejene naravne vire. Uganda je na primer država v Afriki, ki gosti najvecje število beguncev iz sosednjih držav, ki so v konfliktu (pribl. 1,5 milijona). Tudi naši misijonarji, ki že desetletja delujejo v posameznih afriških državah in dobro poznajo lokalne razmere, pricujejo o takšnih vzrokih za migracije. Povedo pa tudi, kaj domacinom v teh drža­vah pomaga, da ne zapustijo svojega doma. To je najprej ustvarjanje miru, ki je osno­va za vsak razvoj, preprecevanje korupcije in dobro vladanje, pa tudi gradnja osnov­ne infrastrukture (npr. šole, vodnjaki) ter prilagajanje kmetijskih praks na podnebne spremembe in omogocanje dostojnega dela za preživetje. Tako razvojni projekti, ki jih skupaj z misijonarji in tudi lokalnimi Kari-tas podpira Slovenka karitas, tudi ob sofi­nanciranju Ministrstva za zunanje zadeve RS, ljudem omogocajo, da se lahko razvijajo v svojem domacem okolju. Projekt ozavešca tudi o vlogi EU pri reševanju razvojne pro-blematike in spodbuja politike na ravni EU in v posameznih državah k naslavljanju te­meljnih vzrokov za migracije, in sicer tudi s povecanjem uradne razvojne pomoci v luci uresnicevanja ciljev trajnostnega razvoja. Te je leta 2015 sprejel vrh OZN v okviru Agende 2030 za trajnostni razvoj, ki pred­stavlja zgodovinski dogovor mednarodne skupnosti za odpravo revšcine, zmanjše­vanje neenakosti, zagotovitev napredka ter zašcite okolja za sedanje in bodoce genera-cije. V ospredju so spoštovanje clovekovih pravic in enakopravnosti spolov ter zagota­vljanje blaginje, miru in varnosti za vse ljudi in skupnosti. Z razlicnimi dejavnostmi za ozavešcanje, kot so regionalne okrogle mize Kaj je dom? na temo migracij in razvoja, solidarnostni teki, mobilne razstave o ciljih trajnostne­ga razvoja, izobraževanja in aktivnosti za mlade, v katere vkljucujemo tudi mlade in odrasle z migrantskimi koreninami, ki s svojimi življenjskimi zgodbami odstirajo stiske in moci, s katerimi se soocajo osebe, ki zapustijo svojo domovino (vkljucuje tudi aktivnosti za srednje šole), akcije ozavešca­nja #whatishome na socialnih omrežjih, z ambasadorji projekta in prispevki v medi­jih želimo, da bi ljudje v Sloveniji bolje ra­zumeli, zakaj so mnogi po svetu prisiljeni zapustiti svoj dom, zakaj so odšli na tvegano pot proti Evropi. Razlogi za selitve so mor­da razlicni, prav vsem ljudem pa je skupna želja, da najdejo kraj, kjer bodo sprejeti in ki mu bodo lahko rekli 'dom'. Ob vseh teh aktivnostih zato spodbujamo k sprejemanju ljudi iz drugih kultur, h gra­dnji odprte družbe in skupnega doma, k vecji solidarnosti. Da bi bili preprosto lju­dje ljudem. Tudi sami nikoli ne vemo, ali bomo morali kdaj bežati drugam; takrat bomo veseli, ce nas bodo drugi sprejeli od­prtih rok. Ob tem pa je seveda pomembno, da se vsak, ki pride v drugo državo, najprej nauci jezika, ki je osnova za dobro razu­mevanje in integracijo v družbo, sprejme kulturne norme in navade družbe, kamor se je priselil, hkrati pa ohranja tudi svojo integriteto, saj je ta del vsakega cloveka in izhaja iz njegovih korenin. Tudi Slovenci v zamejstvu in zdomci so vedno ohranjali svojo slovensko kulturo, ki jih je povezo­vala, družila. Migracije Treba je omogocati varne in zakonite poti migracij ter najti dolgorocne rešitve za ta globalni izziv. Skupaj z drugimi or-ganizacijami civilne družbe pripravljamo skupna zagovorniška sporocila za politike, da bi prispevali k temu cilju. Eno od po­membnejših zagovorniških orodij, ki smo ga pripravili v sklopu projekta MIND, je publikacija Naš skupni dom – povezanost migracij in razvoja v Sloveniji, ki predsta­vlja zgodovinsko in trenutno stanje glede migracij v Sloveniji, osvetljuje glavne izzive priseljevanja in odseljevanja, izpostavlja dobre prakse v Sloveniji ter pogled Kari-tas na migracije in celostni cloveški razvoj. Slovenska karitas je publikacijo pripravila v sodelovanju z Inštitutom RS za socialno varstvo, organizacijo Global Migration Po­licy Associates (GMPA), Caritas Europa in predstavniki vladnih služb, nevladnih organizacij ter verskih skupnosti v Slove­niji. Publikacija, ki proucuje migracije v luci razvoja, je prva tovrstna v Sloveniji in je namenjena strokovni javnosti in obliko­valcem politike. V publikaciji je navedenih nekaj kljucnih ugotovitev. Priseljevanje, ki v Sloveniji temelji predvsem na dotoku ljudi z Zahodnega Balkana (pribl. 215.000 priseljencev v Sloveniji prihaja z Zahodne­ga Balkana, z mednarodno zašcito jih je manj kot 1.000), je kljucni dejavnik, ki bla­ži negativne posledice staranja prebivalstva in pomanjkanja delovno aktivne populaci­je v Sloveniji, ob upoštevanju nizke stopnje rodnosti. Intenzivno staranje prebivalstva pa je treba obravnavati tudi v luci izseljeva­nja, saj se na letni ravni odseli okoli 9.000 Slovencev, ki išcejo delo in boljše življenje predvsem v drugih državah EU. Najvec jih je starih od 25 do 39 let, imajo terci­arno izobrazbo, kar je zaskrbljujoce. Vse to ustvarja izrazite pritiske na nacionalni sistem socialne varnosti, v okviru katerega se kot posebej obcutljiv na demografske spremembe kaže sistem pokojnin, invalid-skega zavarovanja in drugih kritij z naslova socialnega zavarovanja. Priseljevanje je tudi v zgodovini pomembno prispevalo k industrijskemu in gospodarskemu razvo­ju Slovenije, ki k nam privablja predvsem priseljence iz držav Zahodnega Balkana že od 70. let prejšnjega stoletja, ki odhajajo iz svojih držav zaradi slabih razmer (brez­poselnost, korupcija, revšcina …). Najvec delavcev migrantov je zaposlenih v neka­terih kljucnih sektorjih industrijske de­javnosti, to je v gradbeništvu, proizvodnji, prevozništvu in skladišcenju. S svojim de­lom in placevanjem davkov v Sloveniji po­membno prispevajo v državni sistem so-cialne zašcite, obenem pa prispevajo tudi k razvoju držav, od koder prihajajo, saj mnogi del denarja, ki ga zaslužijo, pošljejo svojim domacim, da le-ti lažje preživijo. Migranti bogatijo našo družbo tudi z vidi­ka kulture, gastronomije, športa in glasbe. V publikaciji smo izpostavili tudi ovire, ki migrantom onemogocajo, da bi v polnosti prispevali k razvoju. Glede na strukturo priseljencev v Sloveniji so v publikaciji opisani predvsem izzivi, s katerimi se so-ocajo delavci migranti, ki so pogosto žrtve izkorišcevalskih praks, kot so slabše pla-cilo za delo in delovni pogoji, pogosto so prisotne negotovost zaposlitve ter druge okolišcine, zaradi katerih so izpostavljeni tveganju. Pri tem so delavci migranti, ki se znajdejo v takih razmerah, v primerjavi z izkorišcanimi domacimi delavci v ranlji­vejšem položaju, saj pogosto nimajo sred­stev, znanja, vešcin ali socialnega kapitala, da bi se soocili s težavami ali prijavili iz­korišcanje ustreznim organom. Priložno­sti so obetavne prakse programov, storitev in drugih ustreznih pobud, ki migrantom omogocajo prispevanje k razvoju. Na kon-cu pa je zapisanih 20 priporocil za politic­ne odlocevalce glede sprejemanja, zašcite, spodbujanja in vkljucevanja migrantov in njihovih družin, beguncev in žrtev trgo-vine z ljudmi v gostiteljske skupnosti in v družbo nasploh. Med drugim Karitas želi, da vladne strategije na podrocju migracij odražajo širok in odprt diskurz o migra­cijah, o njihovem prispevku k razvoju ter nujno ustvarjanje okolja, ki bo spoštovalo dostojanstvo vsakega cloveka. Publikaci­ja Naš skupni dom je dostopna na spletni strani ter v tiskani obliki. Delo z mladimi Posebno pozornost v projektu MIND na­menjamo tudi delu z mladimi. Del projek­ta so aktivnosti za krepitev youngCaritas – Mlade Karitas v Sloveniji. Mladi so deležni razlicnih vrst izobraževanja na temo po­vezanosti migracij z globalnim razvojem, sodelujejo na solidarnostnih tekih in pri drugih aktivnostih, kot so Sticna mladih, letovanja za otroke in mlade, ki vkljucuje­jo tudi otroke z migrantskimi koreninami, aktivnosti druženja mladih Slovencev in mladih migrantov itd. Vse to prispeva k vecji solidarnosti mladih z migranti, be-gunci in osebami, ki imajo izkušnjo selitve, ter tudi k dobri integraciji le-teh v sloven-sko družbo. Pripravljamo tudi razlicna didakticna gra-diva za profesorje srednjih šol za izvedbo razrednih delavnic o povezanosti migracij z globalnim razvojem in o ciljih trajnostne­ga razvoja. Gradiva, ki bodo profesorjem na voljo konec marca 2020, so naslednja: prirocnik za izvajanje aktivnosti in delav­nic; fotogovorica in PPT-predstavitev ci­ljev trajnostnega razvoja; fotogovorica in PPT-predstavitev povezanosti migracije z globalnim razvojem; interaktivni kviz Cilji trajnostnega razvoja in migracije; kratek video Kaj je dom?; videopricevanje mladih beguncev ter o ciljih trajnostnega razvoja. Za srednješolce pripravljamo tudi druge aktivnosti: nagradni natecaj Migracije.Po­vezanost.Razvoj. za dijake, da bi s svojimi literarnimi (esej) in ustvarjalnimi (video) razmišljanji in izdelki prispevali k rušenju stereotipov o migracijah; živo knjižnico, ki jo na šoli izvedemo sodelavci projekta MIND v sodelovanju z migranti (begunci), ki živijo v Sloveniji; izobraževalno fotograf­sko razstavo Cilji trajnostnega razvoja, ki jo sestavlja dvajsetih razstavnih eksponatov z opisi cilja, podatki, povezani s ciljem, in pri­meri njihovega uresnicevanja. Razstavo na šoli postavimo sodelavci projekta MIND. Na vse srednje šole bomo v zacetku marca 2020 poslali povabilo za sodelovanje. Vec informacij o projektu: jana.lampe@karitas.si. Kontakt za didakticna gradiva ali aktivnosti: sasa.zvonar@karitas.si. Odnos, ki napolnjuje življenje Pomembnost duhovnega življenja za življenjsko zadovoljstvo oseb z motnjami v duševnem razvoju (2. del) Blaž Vozelj, mag. prof. specialne in rehabilitacijske pedagogike, je ucitelj za dodatno strokovno pomoc na OŠ dr. Slavka Gruma Zagorje ob Savi. Je avtor slikanice Miklavž že ve (Ognjišce), prilagojene bralcem z disleksijo, dejaven prostovoljec v društvu Sožitje, kot prostovoljec je v Skupnosti L'arche (Barka) v Španiji živel z osebami z motnjami v duševnem razvoju. Tokrat nadaljujemo vsebino clanka Dih življenja (Vzgoja 84, dec. 2019: 41–42). Posvecamo se vplivu duhovnega življenja na celovito kakovost življenja odraslih oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju in predstavljamo izsledke lastne raziskave. Nekaj znacilnosti oseb zmotnjami v duševnemrazvoju Osebe z motnjami v duševnem razvoju (v nadaljevanju OMDR) so v svoji razlicnosti posamezniki, ki imajo podobne potrebe kot vsi mi. Poudariti velja, da govorimo o posameznikih in posameznicah, ki znajo in zmorejo marsikaj, ceprav ob vecji in manj­ši podpori, zlasti pa ob ustreznih pogojih v okolju. To so v prvi vrsti osebe, vredne na­šega spoštovanja in vecjega zanimanja, saj so del naše družbe, h kateri s svojo cloveško toplino in obcutkom za pristnost in odnos veliko prispevajo. Ena izmed znacilnosti teh oseb pa so tudi motnje v duševnem razvo­ju, ki se marsikdaj napacno interpretirajo (Vozelj, 2019). Govorimo torej o razvojni lastnosti motenj v duševnem razvoju, ki se kažejo v treh indikatorjih: nižjem intelek­tualnem delovanju (poznamo lažje, zmer­ne, težje in težke motnje), šibkeje razvitem adaptivnem (prilagoditvenem) vedenju (glede na vsakdanje situacije) in pojavu motenj pred dopolnjenim 18. letom starosti (American Association …, 2018). Za naše razumevanje vpliva duhovnosti na njihovo kakovost življenja so pomembne zlasti potrebe OMDR, na to vezani viri in pogoji v okolju, v katerem živijo (torej pod-porni sistem družine, strokovnjakov, prija­teljev, širše skupnosti), zato si natancneje poglejmo njihove potrebe v odraslosti. Potrebe OMDR OMDR je treba z ustreznim spodbujanjem in zagotavljanjem podpore navajati na cim vecjo samostojnost, s katero bodo lahko obcutile tudi vecjo kakovost življenja. Pri tem bodo potrebovale (nekatere vec, druge manj) pomoc in spodbudo za vsakodnevne dejavnosti in delo, nikakor pa ne smemo opravljati aktivnosti namesto njih (Lacen, 2001). Kljucno pri tem je, da jim zagotavlja-mo zaposlitveno-okupacijske dejavnosti za krepitev življenjskih sposobnosti v okviru vseživljenjskega ucenja, pri cemer upo­števamo njihove resnicne potrebe in želje. Omogocati jim je treba aktivno preživljanje prostega casa, vkljucevanje in udeležbo v aktivnosti v okolju, sodelovanje z drugimi ljudmi, pridobivanje novih izkušenj. Tako bodo osebe ohranjale in še krepile lastno identiteto (Jurišic) in željo, da postanejo to, kar so. Vse to pa so naloge strokovnjakov in družine (odvisno od tega, kje oseba živi), da zagotavljamo pogoje za boljšo kakovost življenja (Lacen, 2001). Odrasli sicer lahko prehitro izgubijo smisel življenja, saj jim svojci umirajo, sami zbolevajo, preneha­jo opravljati delo, ne kažejo zanimanja za koristne prostocasne dejavnosti in vsako­dnevna opravila, za udeleževanje dogod­kov v okolju (Novljan in Jelenc, 2002), kar pa vodi v življenjske krize (glej tudi Vozelj, 2019b: 41–42.) Opredelitev problema O duhovnosti je treba zaceti razpravljati kot o clovekovi zmožnosti in kvaliteti, ki obstaja. Na podrocju dela z OMDR v vsak­danji praksi že obstaja veliko razlicnih or-ganizacij in posameznikov, ki želijo pri teh osebah razvijati duhovnost, obenem pa po­nuditi oporo tudi njihovim staršem in so-rojencem. Kljub temu so raziskave na tem podrocju maloštevilne, da bi lahko priceli sistematicno razvijati duhovno podporo. Raziskave bi prispevale k lažjemu in bolj­šemu delu, strokovne delavce bi ozavestile o smislu duhovnosti ter podale smernice za njihovo strokovno delo na duhovnem po­drocju, obenem pa spodbudile razmislek o potrebnosti nadaljnjih raziskav. S tem raz­iskovalnim delom smo zato želeli preuciti osebno doživljanje duhovnosti pri odraslih OMDR in jo umestiti v koncept kakovosti življenja (Vozelj, 2019). Raziskovalna vprašanja 1. Kaj odraslim OMDR pomeni duhov­nost? 2. Kakšne pogoje, možnosti in podporo v okolju imajo odrasle OMDR za zadovo­ljevanje duhovnih potreb? 3. Kako se duhovno življenje odraslih OMDR kaže v njihovem vsakdanjem ži­vljenju in odnosih z drugimi? 4. Kako duhovno življenje odraslih OMDR vpliva na njihovo subjektivno zadovolj­stvo z življenjem? (Vozelj, 2019) Metode raziskovanja in vzorec Za namene raziskave sta bili uporabljeni deskriptivna in kavzalna neeksperimen­talna metoda. Raziskovalni pristop je bil kvalitativen, z uporabo fenomenološke teh­nike raziskovanja, s katero smo želeli dobiti vpogled v resnicnost posameznikovega do-življanja in s tem realno sliko preucevanega primera, saj naš namen ni posploševanje, pac pa širjenje razumevanja preucevane tematike. Cilj raziskave je bil preuciti oseb-no doživljanje pomena duhovnosti, ugoto­viti, kako odrasle OMDR duhovno živijo in kako to vpliva na njihovo življenjsko zadovoljstvo, ter podati smernice za nu-denje duhovne podpore, da bi izboljšala kakovost njihovega življenja. Vzorcenje je bilo namensko. Vkljucena je bila manjša homogena skupina odraslih OMDR, ki živi v bivalni skupnosti. Opravljena sta bila dva skupinska delno strukturirana intervjuja, ki sta temeljila na doživljajskih vprašanjih od­prtega tipa. S tem smo dobili širši vpogled v njihovo doživljanje in zagotovili vecjo ve­ljavnost. Rezultati so bili analizirani s kvali­tativno vsebinsko analizo (Vozelj, 2019). Rezultati in razprava (Vozelj,2019) Glede na odgovore udeležencev in spozna­nja iz literature smo duhovnost razdelili na vec kategorij (podrocij), ki se ujemajo tudi s koncepti drugih avtorjev (oznacene z 1–7). Pri prvem vprašanju smo ugotovili, da udeležencem duhovnost pomeni smisel življenja (1). Rezultati so pokazali, da ose­bam veliko pomenijo prostocasne aktiv­nosti, hrana, delo v delavnicah, sprostitev, obiski svetih maš, udeleževanje dogodkov v družbi, druženje. To se ujema s katego­rijami Lukasove (Frankl, 2016), ki je kot Franklova ucenka raziskovala kategorije smisla življenja. Udeležencem raziskave veliko pomeni, da lahko hodijo v službo kot vsi ljudje, pono­sni so na svoje delo kot proces in koncne izdelke kot cilj svojega dela v delavnicah. Kot pravi Vanier (1982), je delo izredno po­membno, saj ustvarja priložnosti za skupno delo. Zanje je bistven odnos. Biti skupaj je doživljanje, ki osebam nudi varnost, sprejetost in obcutek ljubljenosti ter obcutje pomembnosti za druge ljudi, da niso pozabljeni in odrinjeni, kar se po­gosto dogaja v neinkluzivnih družbah, kjer OMDR zavracajo. Ta ljubljenost sproža v njih tudi pozitivna custva. Želijo si in se veselijo obiska svetih maš in želijo negovati odnos z Bogom, zato jim je prijetno obiskovati svete maše: »V cerkvi je tut lepo,« je porocala ena izmed udeleženk. OMDR tako versko življenje doživljajo s perspektive odnosnosti, kar vera sama tudi je (Fowler, 1981, v Prijatelj, 2007). To kaže na zmožnost duhovnega doživljanja kljub nižjim kognitivnim sposobnostim. Primarne potrebe (npr. po hrani, pijaci) zadovoljujejo preko odnosa tako, da skupaj pripravljajo hrano, skupaj obedujejo; upo­rabljajo racunalnik, da so povezani z drugi-mi ljudmi, da jih poklicejo, obišcejo. O tem je govoril tudi Vanier (2002). Udeleženci doživljajo potrebo po samospo­znavanju in lastni izbiri, kar kaže na po­trebo po svobodi za samostojno odlocanje med možnostmi, ki jih lahko uresnicijo; prevzamejo tudi odgovornost za to. Duhovnost udeležencem nudi življenjske smernice (2), ki usmerjajo posameznike pri njihovem delovanju navzven. Zaveda­jo se razlik med dobrim in slabim, kar se kaže preko socialnih interakcij. Menijo, da si je treba prizadevati za dobro in prav. Poznajo oblike spoštljivega in nespoštlji­vega odnosa. Zavedajo se, da v skupnosti obstajajo dogovorjena pravila, ki veljajo za vse in so potrebna. Poznajo svoje dolžno­sti in vedo, da jih je treba opravljati. To je njihova odgovornost. Družina, prijatelji, šola, društvo Sožitje, skupnost, Cerkev so dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje nji­hovih življenjskih smernic. Vidimo, da so vplivi razlicni, pogosto se tudi interaktivno prepletajo. Kot pravi Musek (2015), se posameznik cuti srecnejšega, izpolnjenega, ce dosega svoja pricakovanja in izpolnjuje želje, ki jih usmerjajo njegova življenjska nacela. Drugo raziskovalno vprašanje se je nanaša-lo na pogoje in podporo v okolju (3). Ude­ležencem veliko pomeni obisk duhovnika, saj jim pogovor nudi vir pomoci in tolažbe. Z njim se udeležujejo tudi romanj, duhov­nih vaj, svete maše. Z veseljem se udeležu­jejo nedeljskih svetih maš, dnevno molijo, praznujejo osebne in kršcanske praznike, zvecer cas namenijo refleksiji dneva, v sku­pnosti, kjer živijo, imajo tudi kapelo. Da bi osebe cutile vecje življenjsko zadovoljstvo, bi morali vec pozornosti posvetiti podpor­nemu okolju in okoljskim virom kot pa sa­mim motnjam v duševnem razvoju (Simo-es in Santos, 2016). Pri tretjem vprašanju smo ugotavljali, kako se duhovnost odraža v vsakdanjiku ude­ležencev. V skupnosti je veliko starejših, ki potrebujejo vec pomoci, kar spodbuja mlajše, da to opazijo in jim po svojih zmo­žnostih nudijo potrebno pomoc. Govorimo o altruizmu (4). V situacijah, ko zacutijo nemir zaradi vedenja drugega, se raje uma­knejo na miren kraj, kar kaže na sposobnost asertivnosti. Duhovnost se mocno kaže tudi v njihovem obcutku za globljo povezanost (5). Verti­kalno povezanost cutijo z Bogom. Verujejo v Boga, ki je dober, daje upanje in pomoc, ter v posmrtno vecno življenje v lepoti in sreci. Pomembna jim je tudi molitev kot Marjan Škvarc Križev pot Hodim za teboj, Gospod.Že celo življenje. Vcasih pomagam nositi tvoj križ. Vcasih sem jaz tvoj križ. Vendar hodim. Da bi tam na koncu izrekel besedo srca: Spomni se me, Gospod, v svojem kraljestvu! vir vzpostavljanja odpornosti. Posebej radi pojejo pri obedih. V molitvah se spomni­jo svojih dragih, prosijo za zdravje, pa tudi za vse tiste, ki se jih nihce vec ne spomni. Vse to kaže, da jim je odnos pomemben. Posebej povezani so tudi s svojimi prijate­lji, veseli so obiskov in pogovorov. Gre za horizontalno povezanost. Kot pravi Vanier (2002), na ta nacin osebe delijo življenje. Skupni obedi so zanje simbol povezano­sti in skupnosti, saj tako cutijo družinsko vzdušje. Vanier (1982) pravi, da so obe­di cas za poslušanje ter deljenje izkušenj in doživetij, s cimer se gradi pripadnost, ki je za te osebe kljucna. Same s seboj so globlje povezane tudi preko prostega casa, glasbe, narave, sprošcanja, kar jim omogo-ca obogatitev izkustev. To je hkrati cas za ponotranjenje, cas za premislek v tišini, kar omogoca osebno rast (Vanier, 2002). Udeleženci sodelujejo pri verskih aktivno­stih (6): svetih mašah, romanjih in na du­hovnih vajah. Posebej veseli so poslušanja pesmi, prejema svetega obhajila in pridige oz. kateheze. Duhovne vaje jim predstavlja­jo vir pomiritve in sprostitve pri spoprije­manju s kriznimi situacijami. Praznujejo razlicne osebne, verske in ljudske praznike. Praznovanje je priložnost za veselje in deli-tev tega veselja z drugimi. Omogoca srece­vanje, le-to pa vsakega osrecuje. Na vse te nacine (1–7) udeleženci duhovno živijo. Izsledki raziskave so pri cetrtem vprašanju pokazali, da ucinki duhovnosti pozitivno vplivajo na kakovost njihovega življenja (7). Vecina udeležencev je zadovoljna s svojim sedanjim življenjem in vsem, kar jim je omogoceno, kar kaže na pomembnost nu-denja možnosti za duhovno življenje tistim osebam, ki si to želijo in to potrebujejo. Zakljucek OMDR je pomembno videti kot celostna cloveška bitja, ki nas lahko marsikaj na-ucijo. Da lahko izpolnijo svoje življenje, kar je pravica vsakega cloveka, pa so po­membni dobri pogoji in vkljucevanje v okolje ter podporne službe strokovnjakov za opolnomocenje teh oseb; tudi na podro-cju duhovnosti, ce si posamezniki to želijo. Za OMDR pa je ob vsem tem najpomemb­nejši odnos: odnos sprejetosti, pripadnosti, vkljucenosti, pomembnosti, deljenja sku­pnih trenutkov, prijateljstva, povezanosti z Bogom, bližnjimi in s seboj. To je najvec, kar potrebujejo. In v tej potrebi po odnosu, ki napolnjuje življenje, se ustvarjajo mo-žnosti za naše spoznavanje z njimi. Posebni potrebi vsakega cloveka, ki postane poseb­na zaradi vrednosti, ki jo ima. Vzemimo to kot razmislek pri svojem delu in srecevanju s temi osebami … Literatura • American Association on Intelectual and Developmental Di­sabilities (2018). Dostopno na http://aaidd.org/intellectual-di­sability/definition#.WyToM-6FPIU. • Frankl, Viktor Emanuel (2016): Preslišani krik po smislu: psi-hoterapija in humanizem. Celje: Celjska Mohorjeva družba. • Gaventa, William C. (2001): Defining and assessing spiritu­ality and spiritual suports. V: Journal of Religion, Disability & Health, 5(2–3), str. 29–48. Dostopno na: http://dx.doi. org/10.1300/J095v05n02_03. • Jurišic, Branka D.: Motnje v duševnem razvoju. Zveza Sožitje. Dostopno na: http://www.zveza-sozitje.si/motnje-v-dusev­nem-razvoju.3.html. • Lacen, Marijan (2001): Odraslost: osebe z motnjo v duševnem razvoju. Ljubljana: Zveza Sožitje. • Musek, Janek (2015): Osebnost, vrednote in psihicno blagosta­nje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. • Novljan, Egidija; Jelenc, Dora (2002): Odraslost: osebe z motnjo v duševnem razvoju. Starostnik z motnjami v duševnem razvo­ju. Ljubljana: Zveza Sožitje. • Prijatelj, Erika (2007): Struktura verovanja po J. W. Fowlerju. V: Bogoslovni vestnik, 67(4), str. 521–534. • Simoes, Cristina; Santos, Sofia (2016): Comparing the quali­ty of life od adults with and without intelectual disability. V: Journal of Intelectual Disability Research. 60(4), str. 378–388. • Vanier, Jean (1982): The Challenge of L'arche: introduction and conclucion by Jean Vanier. London: Darton, Longman and Todd. • Vanier, Jean (2002): Vsak clovek je sveta zgodba. Celje: Mohor­jeva družba. • Vozelj, Blaž (2019): Vpliv duhovnega življenja na celovito kva­liteto življenja odraslih oseb z zmernimi motnjami v duševnem razvoju. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. • Vozelj, Blaž (2019b): Dih življenja. V: Vzgoja, letnik XXI, št. 84, str. 41–42. Božji ucitelj Stane Kregar: Sv. Dominik Savio, 1950 Milcek Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Deset let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni clan Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in castni obcan Novega mesta. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega vec kot 30 knjig in vrsto katalogov. Dominik Savio je že kot otrok spoznal življenjski ideal v Jezusu in Mariji in je želel postati svetnik. Zaupal se je duhovnemu ucitelju don Bosku, ki mu je predal nacela, vodeca k temu idealu. S svojim zgledom jih je oznanjal otroškim vrstnikom in v taki vlogi ga je v letu, ko je bil razglašen za svetnika, za rakovniško romarsko cerkev naslikal Stane Kregar. Zaradi cerkvenega namena slike se je ume­tnik postavil v položaj slikarskega price­valca, ki predoca zamišljeno realnost, na­slikano v duhu poeticnega realizma, z vso potrebno opisovalno poucnostjo. V jedru podobe stojeci svetnik kaže proti nebu in hkrati k banderski sliki Marije z Jezušckom, v desnici pa drži svojo rokopisno izpoved, da je bolje umreti kot grešiti. Okrog nje­ga klecijo vrstniki, eden z odprto knjigo in drugi z žogo v rokah, in med njimi ob obredni sveci in z banderom v roki dva ministranta. Medtem ko njihovo klecanje in sklenjene dlani zaznamujejo molitev, je svetnikova stoja, kot razlaga obredne po­ložaje Romano Guardini, izraz tiste oblike spoštovanja do Boga, ki izpricuje dejavnost in cujecnost. Cetudi še otrok, je Dominik Savio naslikan kot ucitelj, ki se sklicuje na božje instance in vrstnike usmerja k pogovoru z Bogom. Podobno zravnano je nekoc v otroških le­tih pouceval tudi svetnikov vzornik Jezus, le da je stal med pismouki v jeruzalemskem templju, medtem ko mladi svetnik govo­ri vrstnikom pred oltarjem v posvecenem kršcanskem ambientu. Decki okrog njega z otroško nedolžnostjo kompozicijsko spo­minjajo na angele, kakršni se na srednje­veških slikah bolj dvigajo kot prostorsko razmešcajo okrog božjega prestola. Kregar pa je prizor, na katerem je adorantski angel navzoc le v podobi kipa za svetnikom, po­stavil v pregledno razclenjen prostor in ga, podobno kot renesancni slikarji, v ospredju naznacil celo s perspektivicno poglabljajo-cim se ornamentalnim tlakom; a v duhu sli­karstva, ki ne teži k materialnosti, je ritmic­no ubrano likovno celoto vendar uravnal v uravnoteženo barvit vzorec. Slikarjeva kate­hetsko-custvena zavzetost se pri tem osre­dotoca na prepricljivo nazornost in harmo- Tudi ce sam ucitelj z lastnim delom ne more biti najvišji vzor, lahko postane odlocilen kažipot, ki usmerja v pravo, eticno utemeljeno smer tudi bolj nadarjene od sebe; omejitve teh smeri pa cloveku doloca etos humanizma. nicno usklajenost; funkcijo le navideznega modeliranja so prevzeli enakomerno v plo­skvah razporejeni arabeskno razclenjeni svetlobni kontrasti, Kregarjeve osebnostne poteze pa se razkrivajo predvsem v blagi sti­lizaciji in nežnosti tipiziranih obrazov, kar slikarja zbližuje s podobno nežnim Maksi-mom Sedejem, a nic manj tudi v posveceni tišini ter spokojni negibnosti, ki jo toplo po­življajo barvni poudarki. Umetnik na povojni likovni akademiji kot duhovnik ni mogel postati profesor, a je marsikoga navdušil za umetnost že v sre­dnji šoli, ko je pouceval v Škofovih zavodih. V nove, modernejše ustvarjalne svetove ga je pred vojno ustvarjalno presadila prav odprtost za duhovnost, s katero se je sprva prepustil nadrealisticni fantaziji in se po­zneje predal utripajocim abstraktnejšim vi-zijam. Slika sv. Dominika Savia na vmesni, bolj realisticni slogovni stopnji pa predsta­vlja prikupno kurioziteto, ob kateri se lahko odpro tudi vprašanja o osebnosti duhov­nega ucitelja, cigar poslanstvo je pripadlo mladoletnemu decku, preden je še ne štiri­najstleten dokoncno, a radostno prestopil v onstranski svet svojega nebeškega Ucitelja. Uciteljeva osebnost s svojo predanostjo išce in posreduje resnico in vzgaja ucence v osebnosti. Kot je s sklicevanjem na An-gleža Parkerja opozarjal že Karel Osvald, je ucitelj, »ki le znanosti vtepa«, rokodelec, »ucitelj pa, ki goji znacaj, je umetnik«. Tak ucitelj že sam po sebi postaja zgled, vendar najbrž ni njegov namen, da bi oblikoval ucence po svoji podobi. To gotovo velja vsaj za profesorje na umetnostnih akademijah, saj njihovi ucenci ne bi smeli postati neiz­virni epigoni, ampak je zanje najvažnejša karizmaticnost uciteljevega duhovnega zgleda, ki stremi k popolnosti. Kot skupen zgled takega oznanjevanja postulatov stoji v zgodovini kršcanske kulture Jezus Kri­stus, ki je bil kot ucitelj v življenju obdan z apostoli, ki so v hoji za njim postali njegovi ucenci in hkrati ucitelji cloveštva, pa tudi svetniki. K idealnim vzorom usmerjen clo­veški ucitelj pa je lahko samó posrednik in vratar, ki ucencem predvsem odpira oci in duha ter jih oblikuje, s tem da crpa iz svoje srcne pristnosti in ne le iz ozko zacrtanih šolskih programov. Njegov uciteljski po-men je v duhovni moci osebnosti, ki naj bi ucencem v svetu, ki ga spoznavajo v njegovi dejanskosti, pomagala izoblikovati lastne poglede; ti pa naj bi segali tudi v neznanost, v katero se usmerja zlasti umetnost ustvar­jalnih vidcev. Tudi ce sam ucitelj z lastnim delom ne more biti najvišji vzor, lahko postane od-locilen kažipot, ki usmerja v pravo, eticno utemeljeno smer tudi bolj nadarjene od sebe; omejitve teh smeri pa cloveku dolo-ca etos humanizma. A tudi humanizem je usmerjen k spoznavanju stvarstva, ki presega moc in kompetence cloveka, zato naj bi bil idealni clovek zasnovan po bož­ji podobi, idealni ucitelj pa razpet v sferi med cloveškim in božjim in mu zato, vsaj katoliškim uciteljem, lahko ostaja osnovni zgled samo Jezus Kristus, ki je bil vzornik in cilj tudi vsem svojim svetniškim ucencem, torej je v tej luci vsak resnicni ucitelj tudi apostolski ucenec. Sam umetnik kot clovek s posebnim ustvarjalnim uvidom je kot od Boga dan kreator imitator Stvarnika in naj­brž se je zato Dürer naslikal v kristomorfni podobi. V slovenskem ekspresionisticnem slikarstvu pa je v nekdanjem Akademskem domu France Kralj naslikal roke nebeškega vrtnarja, ki uravnavajo krhko »vzljubljeno drevo« kot simbol še vodljivega mladega cloveka, medtem ko na drugem od vzgo­jiteljskih motivov krepke roke nevidnega pedagoga simbolno ukrivljajo še voljno že­lezo. Uciteljske razlagalce umetnin pa je po spominskih pricevanjih imenoval apostole umetnosti že France Stele. Stane Kregar se je v svetniški lik mladega ucenika Dominika Savia tako vživel, da je na rakovniški sliki svoje tedanje upo­dabljanje realnega življenja sakraliziral in svetnikovo vsakdanjost iz nekdanje real-nosti prestavil v svojo sodobnost, saj so decki iz 19. stoletja s svojimi oblacili na­slikani kot slikarjevi sodobniki, medtem ko svetnikova ovratna pentlja izhaja iz romanticnega 19. stoletja. Iz takih osnov pa je pricel šele pozneje ponovno razkri­vati skrivnosti zemeljskega in nebeškega življenja, a ne vec opisujoce deklarativno, pac pa vse bolj dematerializirano in podu­hovljeno. Dojemljivosti verujocih gledal­cev se je približeval z le še povzemajoce nakazano motivno razpoznavnostjo, do kraja pa se je sprostil v avtonomni likov­ni govorici, ko je v sozvocju z onstransko svetlobo kazal pot k lepoti resnice, zajeti v Bogu, brez motivnih posrednikov, le še skozi simbolne oblike in barve, s katerimi je segel v gledalceve duhovne in custvene globine neposredno, kot bi se tudi sam do kraja pretopil v svetniško gesto. Petnajsta postaja Tanja Pogorevc Novak, profesorica likovne umetnosti, ima enaindvajset let delovnih izkušenj na podrocju poucevanja. Zaposlena je na OŠ Mozirje. Je ilustratorka in avtorica lesenih didakticnih lutk, ki jih predstavlja na spletni strani Bohkov kotek. Pred meseci nas je nekaj pedagogov, politikov in drugih strokovnjakov na mednarodno obarvani konferenci združila ljubezen do domovine in države. Dogodek je potekal 23. 11. 2019 v Radljah ob Dravi, prav na dan zavednega velikana slovenske zgodovine Rudolfa Maistra. Tostran slovenske severne meje sem imela priložnost spregovoriti o pomenu sakralne likovne umetnosti. Zame so imeli kraj, datum ter tema dogodka velik in globok pomen tudi na povsem osebni ravni. Pogled v preteklost je tisti dan še posebej odseval sledi poguma in zavednosti. Proti koncu 1. svetovne vojne, novembra 1918, se moj ded še ni dodobra vrnil s fron­te, ko se je odzval klicu generala Rudolfa Maistra. Maistrove borce, kot so se imeno­vali prostovoljni borci za severno mejo, je združila neustavljiva želja in nuja po pre­živetju naroda in ohranitvi identitete. Oze­mlju, na katerem se je ded rodil in odrašcal, je grozilo potujcenje. Tisocletje nemške nadoblasti je šlo resda v zaton, toda zadnja plenjenja slovenske zemlje so ogrožajoceposegala po Štajerski in Koroški. General Maister je s svojimi borci odlocilno vplival na ohranitev severne meje. Ded je kasneje velikokrat pripovedoval o tem, kako je bil s soborci pripravljen žrtvovati življenje za ohranitev zemlje, kulture in jezika. Po kon-cani prvi svetovni vojni in boju za severno mejo se je ded porocil z mojo babico in si na domaci kmetiji ustvaril družino. Od desetih otrok se je deveta zapovrstjo rodi-la moja mama. Ponovno je bil cas vojne, že druge svetovnih razsežnosti. Samo­stojne države Slovenije seveda ni ucakal. Morda o njej niti sanjati ni upal. A ko se ozrem nazaj v tisti cas, lahko recem, Foto: Tanja Pogorevc Novak da je pogumno nosil križ po postajah, ki so mu bile položene v življenje. Najbolje in najdlje, kot je zmogel. Stanje brez vojnih spopadov, ki je nastopilo po drugi svetovni vojni, mnogim ni pri­neslo obdobja absolutnega miru. V avto­ritarizmu ni bilo prostora za demokracijo in kršcanska misel, ki je še desetletja pred tem združevala Slovence, je bila izkljuce­na iz javnega življenja. Ker posameznikom ni bilo priporocljivo izraziti ali udejanjati svoje vere, sta tudi moja starša za sklenitev cerkvene zakonske zveze izbrala ilegalno pot. V negotovem in zapostavljenem polo-žaju, pod zadušljivostjo režima je duhovnik obred izvedel ob prisotnosti še dveh pric dalec stran od domacega kraja. Vero, ki sta jo starša živela, sta uspela prenesti dalje. S precej trpkosti, a velikim spoštovanjem in hvaležnostjo se oziram na dogodke zadnje­ga stoletja. Danes lahko na tleh samostoj­ ne države Slovenije v miru izražam svoje misli. A tudi naše ge­neracije nimajo razloga za spanje na lovo­rikah. Bucni valovi globalizacije treskajo ob zapis naše identitete in kulturna dedišcina se zdi še bolj ogrožena kot kdaj prej. Zato si predvsem pri vzgoji mladih prizadevamo vzplamteti ljubezen do narodne identitete. Ucitelji, pisci Bele knjige o vzgoji in izobra­ževanju ter pisci ucnih nacrtov sooblikuje-mo prihodnost našega naroda. Pri pouku ucencem pripovedujemo zgodbe, zgodovi-no, opisujemo kraje in nacin življenja ljudi. Pogrešam vec ur za likovno vzgojo, da bi otroci lahko ustvarjali, sanjali, se v mislih in z barvicami sprehajali po zgodovini, po pomembni zgodovini, ki je oblikovala naš narod, naše prednike. Ob veliki noci jim ne govorimo o komer­cialnih pisanih zajckih in plasticnih jajcih. Spregovorimo jim o bistvu praznika, o po-menu praznikov, o njihovi vsebini. Slike so zgovorne. Otroci naj jih gledajo, opazujejo, sprašujejo. Sami ustvarjajo svoje razmišlja­nje. Naj se dotikajo bistva življenja, bistva bolezni in smrti. Bistva upanja. Med brezdomci v Kijevu Barbara Peterlin, dipl. medicinska sestra, je redovnica v Družbi Marijinih sester cudodelne svetinje, od leta 2011 je misijonarka v Ukrajini. Tam služi predvsem bolnikom na njihovih domovih ter brezdomcem na ulici in v bolnišnici. Ob godu sv. Franciška Ksaverija me je razveselil evangeljski odlomek, ki je mojo pozornost pritegnil že z nenavadnim naslovom »Jezusovo veselje«. Z velikim zanimanjem sem ga prebrala: »Slavim te, Oce, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otrocicem … Nihce ne spoznava, kdo je Sin, razen Oceta, in nihce, kdo je Oce, razen Sina in tistega, komur hoce Sin razodeti« (Lk 9,21–22). Proti koncu 1. svetovne vojne, novembra nadoblasti je šlo resda v zaton, toda zadnja 1918, se moj ded še ni dodobra vrnil s fron-plenjenja slovenske zemlje so ogrožajoce te, ko se je odzval klicu generala Rudolfa posegala po Štajerski in Koroški. General Maistra. Maistrove borce, kot so se imeno-Maister je s svojimi borci odlocilno vplival vali prostovoljni borci za severno mejo, je na ohranitev severne meje. Ded je kasneje združila neustavljiva želja in nuja po pre-velikokrat pripovedoval o tem, kako je bil živetju naroda in ohranitvi identitete. Oze-s soborci pripravljen žrtvovati življenje za mlju, na katerem se je ded rodil in odrašcal, ohranitev zemlje, kulture in jezika. Po kon­je grozilo potujcenje. Tisocletje nemške cani prvi svetovni vojni in boju za severno mejo se je ded porocil z mojo babico in si na domaci kmetiji ustvaril družino. Od dese­tih otrok se je deveta zapovrstjo rodila moja mama. Ponovno je bil cas vojne, že druge svetovnih razsežnosti. Samostojne države Slovenije seveda ni ucakal. Morda o njej niti sanjati ni upal. A ko se ozrem nazaj v tisti cas, lahko recem, da je pogumno nosil križ po postajah, ki so mu bile položene v življe­nje. Najbolje in najdlje, kot je zmogel. Stanje brez vojnih spopadov, ki je nastopi-lo po drugi svetovni vojni, mnogim ni pri­neslo obdobja absolutnega miru. V avto­ritarizmu ni bilo prostora za demokracijo in kršcanska misel, ki je še desetletja pred tem združevala Slovence, je bila izkljucena iz javnega življenja. Ker posameznikom ni bilo priporocljivo izraziti ali udejanjati svoje vere, sta tudi moja starša za sklenitev cerkvene zakonske zveze izbrala ilegal-no pot. V negotovem in zapostavljenem položaju, pod zadušljivostjo režima je duhovnik obred izvedel ob prisotnosti še dveh pric dalec stran od domacega kraja. Vero, ki sta jo starša živela, sta uspela pre­nesti dalje. S precej trpkosti, a velikim spoštovanjem in hvaležnostjo se oziram na dogodke zadnje­ga stoletja. Danes lahko na tleh samostojne države Slovenije v miru izražam svoje misli. A tudi naše generacije nimajo razloga za spanje na lovorikah. Bucni valovi globa­lizacije treskajo ob zapis naše identitete in kulturna dedišcina se zdi še bolj ogrožena kot kdaj prej. Zato si predvsem pri vzgoji mladih prizadevamo vzplamteti ljubezen do narodne identitete. Ucitelji, pisci Bele knjige o vzgoji in izobra­ževanju ter pisci ucnih nacrtov sooblikuje-mo prihodnost našega naroda. Pri pouku ucencem pripovedujemo zgodbe, zgodovi-no, opisujemo kraje in nacin življenja ljudi. Pogrešam vec ur za likovno vzgojo, da bi otroci lahko ustvarjali, sanjali, se v mislih in z barvicami sprehajali po zgodovini, po pomembni zgodovini, ki je oblikovala naš narod, naše prednike. Ob veliki noci jim ne govorimo o komer­cialnih pisanih zajckih in plasticnih jajcih. Spregovorimo jim o bistvu praznika, o po-menu praznikov, o njihovi vsebini. Slike so zgovorne. Otroci naj jih gledajo, opazujejo, sprašujejo. Sami ustvarjajo svoje razmišlja­nje. Naj se dotikajo bistva življenja, bistva bolezni in smrti. Bistva upanja. Z roko v roki Jelka Lešnik, diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok, je vzgojiteljica v enoti vrtca pri Osnovni šoli Volicina. V vrtcu si želimo, da se otroci pocutijo dobro, da so sprejeti, veseli in zadovoljni na vseh podrocjih. V težnji po tem je naše delo v vrtcevskem okolju fleksibilno, ustvarjalno in sprošceno. Na vseh podrocjih kurikuluma jim ponujamo pestre, zanimive, zabavne in raznolike dejavnosti. Velik poudarek dajemo druženju z odraslimi in z ljudmi s posebnimi potrebami. Psihosocialno okolje oblikujemo tako, da omogoca aktivno vkljucevanje starejših in oseb s posebnimi potrebami, bogatimo ak­tivnosti in razvijamo pomembne vrednote: sožitje, vzajemnost, solidarnost in spošto­vanje. Zato smo se odlocili, da sodelujemo z razlicnimi generacijami. Otroci tako raz­vijajo medgeneracijske vrednote in ob raz­licnih oblikah sodelovanja krepijo medge­neracijske vezi ter sprejemajo drugacnost. Dejavnosti pozitivno vplivajo tudi na tele­sni in duševni razvoj vkljucenih. Medgeneracijsko sodelovanje Pred desetletji je bila interakcija med ge­neracijami nekaj samoumevnega. Danes je medgeneracijsko sodelovanje nekoliko prisiljeno in ne vec samoumevno. Vzroki za to so: spremenjena demografska slika, drugacen življenjski stil, politicno-ekonom-ski vidik ter vecje zavedanje predsodkov in stereotipov med generacijami (Cepin idr., 2012: 12). Ker se je sodelovanje med generacijami zmanjšalo, želimo ponovno vzpostaviti in-terakcijo med njimi, pri cemer so glavni ci­lji: zagotoviti pogoje, da bo sodelovanje na-raven proces za vzgajanje in usposabljanje mladih generacij v sožitju s tretjo generaci­jo; prenos znanja in izkušenj med generaci­jami; poudarjanje socialne vzgoje za pove­zovanje starosti kot pomemben del vzgoje nasploh in spodbujanje zavedanja, da mora biti vseživljenjsko ucenje del življenja (Štu­hec, 2005: 66 v Ramovš, 2010). Definicija medgeneracijskegasodelovanja Medgeneracijsko sodelovanje je sodelova­nje med mlado, srednjo in tretjo generacijo na razlicnih podrocjih, z razlicnimi pristo-pi. Navajam dve definiciji medgeneracijske­ga sodelovanja: Medgeneracijsko sodelovanje je sodelo­vanje mlade, srednje in tretje generacije s pomocjo razlicnih projektov, programov in dejavnosti. Sodelovanje se izvaja skozi dia­log, ki ga spremljata tudi druženje in ucenje (Cepin idr., 2012: 21, 22). Pri medgeneracijskem sodelovanju gre za povecevanje dialoga med generacijami, za nudenje podpore clanom vseh generacij, prenašanje znanja, izmenjavo izkušenj, soli­darnost, strpnost in sprejemanje socloveka in usmerjenost k skupnim ciljem, je zapi­sano na spletni strani Hiše Sadeži družbe (Kuzma, 2015). V obeh definicijah zasledimo besedo di­alog, kar potrjuje moje mnenje, da sta ko­munikacija in medsebojno sodelovanje iz­jemnega pomena. Zaradi širine pojmov medgeneracijsko so-delovanje in vzpostavljanje novih interakcij med generacijami ju delimo glede na to, ali potekata med generacijami ali znotraj generacije. Ne glede na to, kje poteka sode­lovanje, ima pozitivne in spodbudne rezul­tate za posameznika in družbo (Cepin idr., 2012: 21). Notranje medgeneracijskosodelovanje Mišljeno je sodelovanje najstnikov, ki so lahko na zacetku ali koncu pubertete. Le-ti imajo razlicne potrebe in se v tem razlikuje­jo (Cepin idr., 2012: 45). O notranjem medgeneracijskem sodelova­nju lahko govorimo tudi v vrtcu, saj imajo razlicno stari otroci razlicne potrebe, želje in sposobnosti, kar je odvisno od razvojne stopnje otrok. Le-ta pa je seveda pogojena z njihovo starostjo. Sama delam v hetero-geni skupini drugega starostnega obdobja, v kateri so otroci stari od tri do šest let. Med njimi je sodelovanje jasno vidno. Starej­ši otroci z veseljem pomagajo mlajšim pri osnovnih dejavnostih (oblacenju, slacenju, hranjenju), pri igri in so njihovi varuhi na sprehodih. Mlajši imajo starejše za svoje vzornike in jih posnemajo na vseh podro-cjih. Navajajo se biti vljudni, ko želijo po­moc, uporabljajo besede prosim, hvala in izvoli. Pri nenacrtovani igri se veckrat po­mešajo, ne glede na starost, kar je dokaz, da se sprejemajo. V obdobju zgodnjega otro­štva (od tri do šest let) se pojavljajo razlicne oblike interakcij in kompetenc, predvsem zmožnost komuniciranja, empatije in re-ciprocnosti ter pozitivno socialno vedenje, ki je velikokrat izraženo do drugih otrok (Marjanovic Umek, Zupancic, 2004: 363 v Starc, 2013). Zunanje medgeneracijskosodelovanje Zunanje medgeneracijsko sodelovanje za­vzema sodelovanje treh generacij – mlade, srednje in starejše. Skupne dejavnosti in aktivnosti izvajajo osebe, med katerimi so vecje starostne razlike. Mlajše generacije v sodelovanju s starejšimi razvijajo oseb­nost, doživljajo izkustveno ucenje, utrjuje­jo socialne vešcine, razvijajo empatijo idr. Za starejše je to sodelovanje pomembno, saj izboljšuje njihovo pocutje, pocutijo se pomembne, niso osamljeni in se ne izoli­rajo. Postanejo aktivni, saj jim mladi ne­posredno nudijo optimizem in pozitivno energijo (Cepin idr., 2012: 45). Zunanje medgeneracijsko sodelovanje je pomemb-no, saj vpliva na dvig samopodobe, samo­spoštovanja in samozavesti, nudi spozna­vanje življenja in sveta drugih generacij, gradi zaupanje in spodbuja sprejemanje ter spoštovanje razlik, drugacnosti. To so-delovanje privede do zatona predsodkov in stereotipov med generacijami, krepitve so-žitja in socialnih vezi, sprejemanja procesa staranja kot nacina življenja, vecje kakovo­sti življenja, do prenašanja tradicionalnega znanja, ohranitve in bogatenja tradicije, manj destruktivnega vedenja in omogoca boljšo izrabo prostega casa (Arko, 2011: 9, 10 v Starc, 2013). Primeri medgeneracijskihaktivnosti in dejavnosti Ob dnevu žena smo povabili babice in se jim predstavili s kratkim kulturnim pro-gramom. Za konec so tudi one zapele in zaplesale z nami ter nam razkrile podobo svojega otroštva. Otroci so se veselili obiska babic, one pa so povabilo z veseljem spreje­le. V njihovih oceh smo opazili solze srece ter ganjenosti. V okviru projekta Simbioza giba vsako leto povabimo babice in dedke. Organiziramo raznovrstne dejavnosti, ki jih prilagodimo interesom in sposobnostim otrok ter vre­menskim razmeram. V tem šolskem letu smo izvedli tekaško urico od vrtca po ma-kadamski cesti, nato skozi gozd in po trav­niku nazaj do vrtca. Na igrišcu smo se igrali igro »pticki v gnezda.« »Naše babice in dedki s svojimi izkušnja-mi in razumevanjem pogosto prispevajo k vzgoji svojih vnukov in tako postanejo po­membni drugi v življenju otroka. Stari starši prenašajo svoje izkušnje na vnuke, ti pa jim prinašajo veliko veselja in popestrijo mar-sikateri dan. Prav je, da otrokom že v naj­nežnejši dobi privzgojimo socialni obcutek za druge generacije, za drugacne, za bolne« (Nedeljko, 2018: 309–310). S clani Društva upokojencev Volicina smo se družili ob vrtnem kegljanju. Upokojenci so pri pomoci otrokom pokazali veliko do-bre volje in veselja. V našem kraju imamo aktivne sadjarje. Marca so v okolici vrtca sadili jablane in nas povabili, da jim priskocimo na pomoc. Va-bilu smo se z veseljem odzvali in otroci so v dejavnosti nepopisno uživali. Sadike smo potem pridno zalivali in sedaj jih opazuje-mo pri njihovi rasti. Otroci celo šolsko leto pridno zbirajo star casopisni papir, ki ga posredujemo staršem Vida, ki ima cerebralno paralizo in težave s hranjenjem. Tako tudi mi pomagamo Vidu, da je deležen nujno potrebnih fizioterapij. V vrtcu imamo prostor za odlaganje zama­škov, ki jih otroci pridno prinašajo. Skladi-šcimo jih na podstrešju, ob koncu šolskega leta pa jih bomo podarili nekomu, ki mu bodo v pomoc pri zdravljenju. Z malimi dejanji bogatimo življenje tistih, ki so tega potrebni. Naš moto je »prisluhni in pomagaj drugim, saj nikdar ne veš, kdaj si lahko ti potreben pomoci in družbe dru­gih«. Z roko v roki je lažje. Literatura • Cepin, Matej; Uršic, Domen; Hamler, Lidija; Korošec, Marja-na; Mah, Marjeta; Bernik, Jerca (2012): Medgeneracijsko sode­lovanje v mladinskih organizacijah. Prirocnik za vodje skupin. Ljubljana: Zveza tabornikov Slovenije, nacionalna skavtska organizacija. • Kuzma, Darko (2015): Medgeneracijsko sodelovanje. Prido­bljeno 7. 12. 2017 s spletne strani: http://www.filantropija.org/ medgeneracijsko-sodelovanje-2/. • Nedeljko, Tanja (2018): Druženje dveh generacij. V: Kerec, Sabina; Trstenjak Fekonja, Tina (ured.): Prehrana, gibanje in zdravje. [Elektronski vir] Rakican: RIS Dvorec, str. 306–312. • Ramovš, Jože (2000): Medgeneracijska povezanost, samopo­moc in kakovostna starost. V: Socialno delo, letnik 39, št. 4/5, 315–329. • Starc, Mateja (2013): Medgeneracijsko sodelovanje v vrtcu. Diplomsko delo. Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta. Bajnof Theatre Vec kot gledališki krožek Rebeka Pirnar, prof. angleškega in slovenskega jezika, v zavodu Grm Novo mesto – center biotehnike in turizma poucuje angleški jezik. Na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Novo mesto šoli že deset let deluje angleška gledališka skupina Bajnof Theatre. Lotevamo se avtorskih predstav z družbenokriticno tematiko in predelav književnih del. Delo v gledališki skupini je zahtevno, a izjemno nagrajujoce za dijake in predvsem za mentorice. Zacetki Ko sem bila leta 2008 na tretjem porodni­škem dopustu, sem na dolgih sprehodih z najmlajšim sinom razmišljala o marsicem. Tako se mi je porodila ideja, da bi na infor­mativnih dnevih pestro paleto programov naše šole predstavili malo drugace. Odlo-cila sem se, da napišem priredbo pravljice Svetlane Makarovic Škrat Kuzma dobi na­grado. Škratje bi seveda predstavljali naše programe in tako so oživeli vrtnarski škrat, slašcicarski škrat, naravovarstveni škrat in ostali. Ker sem uciteljica anglešcine, sem scenarij napisala v anglešcini. Pri tem mi je bil v veliko pomoc prevod omenjene pra­vljice, ki je delo Alana McConnela Duffa. Tako se je rodila šolska angleška gledališka skupina, ki smo jo poimenovali Bajnof The­atre. Ker sem bila na tem podrocju popol­noma brez izkušenj, sem za pomoc prosila stanovski kolegici, prav tako anglistki. Izka­zalo se je, da smo idealna ekipa. Zvijezdana je imela nekaj izkušenj z igro ter odrskim nastopom in je znala usmerjati dijake. So­nja pa je s svojim zanosom in navdušenjem postala gonilna sila in glavna motivatorka. Zaradi naravnega obcutka za estetiko in oblikovanje je prevzela scenografijo in ko­stumografijo. Zacetek naše gledališke sku-pine je bil povsem amaterski. V naslednjih letih smo se lotevale novih projektov. Vecinoma so bile vse naše pred-stave družbeno angažirane. Tu smo našle skupni interes. Dijaki so kazali vse vec za­nimanja za tovrstno dejavnost, pridružili so se nam novi in se med seboj povezali v zelo homogeno ekipo. Sprva je bilo težko. Pred zunanjo publiko so dijaki nastopali brez težav, zelo težko pa jim je bilo nastopiti pred drugimi dijaki, njihovimi vrstniki. A predstave She is alive (okoljska predstava o unicevanju našega planeta), No more War (predstava o nesmiselnosti vojne ob stole-tnici zacetka 1. svetovne vojne), We don't need no Education (predstava o izobra­ževanju nekoc in danes) so navdušile tudi dijake in biti del skupine Bajnof Theatre je postalo pravo veselje. Lotevamo se tudi predelav knjižnih pre­dlog. Tako smo ustvarili svojo razlicico oziroma sodobno verzijo Romea in Julije, v okvir te zgodbe pa postavili resnicno Sha­kespearovo v izvirnem jeziku. Lansko leto smo na oder postavili svojo najvecjo stva­ritev, lastno priredbo Orwellove Živalske farme. Dijaki so predstavo sprejeli z velikim navdušenjem. V bližnji prihodnosti pa se nameravamo spopasti še s priredbo nove­ga maturitetnega branja Gospodarja muh Williama Goldinga. Ustvarjalni proces Idejo za predstavo navadno dobim med kakšnim miselno nezahtevnim procesom (pomivanjem posode, okopavanjem vrta), vendar mora tematika v meni zoreti že kar nekaj casa. Ce si dovolim precej neskromno primerjavo z Isaacom Newtonom, ki je ne­koc dejal, da je odkril zakonitosti gravitacije tako, da je neprestano razmišljal o tem, bi lahko rekla, da moram tudi sama tematiko dodobra prežveciti, da se mi porodi dobra ideja. Vcasih se naša skupinica uciteljic an­glešcine zbere in se ideje krešejo po sistemu možganske nevihte, vedno pa svoje dodajo še dijaki, ki med vajami ne skoparijo z ide­jami in predlogi. Ker je vecina dijakov na naši šoli vozacev, imamo s termini vaj velike težave, zato na­vadno vadimo med poukom, ko imamo uciteljice mentorice kakšno prosto uro. To je najveckrat zelo naporno, nemalokrat pa smo deležne tudi kakšnega crnega pogleda s strani sodelavcev, saj so igralci iz tedna v teden vecinoma odsotni pri istem predme­tu. Vaje zacenjamo s sprostitvenimi igrami ter vajami za dikcijo, gib in timski duh. S temi tehnikami nas je prva seznanila Sara, nekdanja clanica naše gledališke skupine, ki danes študira igro in muzikal v Manche­stru. Dijaki so vaje sprejeli z navdušenjem in treba je priznati, da tako dijaki preko igre na zabaven nacin vadijo intonacijo, se spro­stijo ob dotiku in se ucijo izražati razlicna custva. Z dijaki se pogovorimo tudi o vse­bini predstave, da si sploh predstavljajo, kaj bomo ustvarili. Potem sledijo bralne vaje in izbira igralcev za posamezne vloge. Ne-malokrat si že med pisanjem predstavljam dijaka, ki bi se v posamezni vlogi najbolje pocutil. Pri izbiri vlog so dijaki zelo objek­tivni in brez dlake na jeziku povedo, kdo se jim zdi najprimernejši za doloceno vlogo. Sledi najtežje obdobje, pripravljanje pred-stave. Ker so v gledališki skupini dijaki iz razlicnih programov (gimnazijskega, šti­riletnih, triletnih in tudi dvoletnih), je res težko najti termin za vaje, ko bi bili lahko prisotni vsi, saj je vedno nekdo pri praktic­nem pouku, kar pomeni, da ni v šoli, ampak na delovišcu. Navadno traja kar nekaj casa, da dijaki ponotranjijo predstavo. In takrat se v ustvarjalnem procesu zgodi velik pre­obrat. Ko imajo celostno sliko, so sposobni stvari spraviti na novo raven. Njihove ideje so neprecenljive. Tudi scenografija in kostumografija sta na popolnoma amaterski ravni. Tu nam je v veliko pomoc sodelavka, ki je slikar­ka, mentorice pa se navadno držimo reka 'manj je vec'. Pomen gledališke skupine Sodelovanje v gledališki skupini na vec ravneh bogati tako dijake (igralce) kot mentorice. Dijaki, ki se vkljucijo v gleda­liško skupino, pridobijo ogromno vešcin. Naucijo se javnega nastopanja, pridobiva­jo samozavest in postajajo družbenokri­ticni. Zavedamo se, da sta drugacno delo in drugacen pristop k pridobivanju znanja in vešcin zelo stimulativna. Pogosto se iz­kaže, da so dijaki, ki so pri pouku moteci, nemotivirani, ne prinašajo pripomockov, v gledališkem krožku najbolj zavzeti, polni idej in pripravljeni ostajati tudi po pouku. Nekateri naši igralci so dijaki, ki ne blesti­jo v obstojecem šolskem sistemu, dijaki, ki leto za letom izdelujejo s popravnim izpi-tom pri matematiki, dijaki, ki zaradi ve­denjskih težav niso koncali osnovne šole in so se vpisali v dvoletni program. So pa to tudi dijaki, ki že imajo igralske izkušnje, saj nekateri nastopajo v amaterskih gleda­liških skupinah v svojem kraju. Ali pa so to dijaki, ki se v svojem prostem casu spogle­dujejo z igro in režijo ter si želijo, da gle­dališce postane njihov drugi dom. Vsa ta pestra paleta znacajev se na nek skrivno­sten nacin poveže v neverjetno homoge-no celoto. Dijaki cutijo veliko pripadnost skupini in projektu, ki ga pripravljamo. Razvijajo socialne vešcine in se ucijo drug od drugega. Tu ni zasmehovanja, tu sta le spodbujanje in konstruktivna kritika. Veliko pridobijo tudi ostali dijaki, ki so zgolj gledalci naših predstav, saj tudi njih z vsebino predstav spodbujamo k družbe­nokriticnemu razmišljanju. Morda pa naj­vec pridobimo mentorice same. Je že res, da je delo z gledališko skupino dodatno delo, ki ga opravljamo v svojem prostem casu, a delo z navdušenimi mladimi je neverjetno nagrajujoce. To poustvarjalno delo z mladimi nam da ogromno energi­je za vsa ostala monotona in birokratska opravila, ki prav tako sodijo v naš poklic. Poleg tega pa nehote razvijamo tudi ci­lje, ki si jih je zastavila naša šola, in sicer spodbujanje k ustvarjalnosti, razvijanje kriticnega mišljenja in spodbujanje boljše medosebne komunikacije. Cilji V letošnjem šolskem letu na šoli posebej poudarjamo spodbujanje in razvijanje kompetence podjetnosti, zato želimo di­jake spodbuditi k vecji aktivnosti tudi na tem podrocju. Svoje delo želimo iz pou­stvarjalnega dvigniti na ustvarjalno raven. Vec odgovornosti želimo preložiti na ra­mena dijakov, ki bodo aktivneje sodelovali pri ustvarjanju scenarija, se dogovorili za izdelavo scene ali jo izdelali sami, si za­mislili in izdelali kostume. Rdeca nit naše letošnje predstave so mladi, ki spreminjajo svet, mladi, ki se borijo za clovekove pra-vice, mladi, ki s svojo ustvarjalnostjo in idejami svet spreminjajo na bolje. In men-torice želimo s tem nagovoriti vse, igralce in gledalce. Sklep Z delom v gledališki skupini smo mentori­ce povezane že deset let. Presežna vrednost tega dela je zagotovo spoznanje, da vlože-no delo in vztrajnost vedno prineseta tudi bogate sadove. Velika škoda je le, da dijaki navadno zakljucijo srednjo šolo, ravno ko se razvijejo v samozavestne igralce. Ker je to srednješolska gledališka skupina, je vsa­ko leto drugacna. Nekateri dijaki odidejo in pridejo novi. A lahko si predstavljate naše veselje, ko že prvi teden v septembru 'stari igralci' sprašujejo, kdaj se bomo po­novno dobili in zaceli z delom. Ja, Bajnof Theatre je res mnogo vec kot le gledališki krožek. Izkušnje ampak da se pogovorimo in si iskreno po­vemo, kaj cutimo, mislimo in kako bomo to udejanjili. Pomembno vlogo ima empatija. Predstavlja most med stanovalcem in med zaposlenimi, da razumemo, zakaj se drugi tako pocuti (Steiner, 2007: 56), da brez sod-be razumemo njegove dobre in slabe izku­šnje (Simonic, 2012: 42). Kot nas uci Edith Stein, se s pomocjo empatije zavemo tudi tega, da obstajajo drugacne osebe od nas. To je bogastvo našega dela. Še ena misel se mi utrne ob pogledu na našo tablo. To so elementi avtonomije na delovnem mestu v povezavi z našo osebno­stjo. Biti avtonomen pomeni biti samosto­jen, prevzemati odgovornost za svoja deja-nja, custva in obcutke ter zavracati vzorce, ki niso pomembni za življenje tukaj in zdaj. Zavedajoca se oseba sliši druge, ko govori­jo, jih posluša in jim ponudi svoje mnenje. Spontana oseba vidi številne možnosti, med katerimi izbira svoje vedenje glede na situ-acijo, a ne na racun drugih. Pa intimnost, da smo sposobni izraziti obcutke topline, nežnosti in bližine do drugih (James in Jon-geward, 2012: 283–287). Vse to se, ne da bi se tega zavedali, dogaja v naših odnosih s stanovalci in sodelavci. Tako posameznikov vrednostni sistem lahko sodimo po odno­su, ki ga le-ta kaže do vsega okoli sebe (Ja­mes in Jongeward, 2012: 293). Ko opazujem delavce našega doma, kako se ustavijo ob napisanem, vidim, da se jih do-takne. Tu piše nekaj o nas. Zavemo se, da je vsak od nas pomemben za dobro delovanje naše ustanove. Vcasih nas hitenje, razmi­šljanje o delu, odgovornost in skrb prehitijo in prav je, da so naše vrednote nekje zapisa­ne, da nas opominjajo, kdo smo. Prav je, da tudi ljudje, ki prihajajo k nam, vedo, kaj nam je pomembno. Vedno je lažje premagati stisko, ce veš, kam vstopaš. Tudi stanovalci opazijo napisano. Ko smo iskali primerno mesto za namestitev table, so ra­dovedno sodelovali. Napisano nas vedno znova spominja na to, kaj želim jaz zase in kaj ponujam tebi. Kot nas uci Bern: jaz sem v redu in tudi ti si v redu. Literatura • James, Muriel; Jongeward, Dorothy (2012): Rojeni za zmago. Ljubljana: Iskanja. • Simonic, Barbara (2010): Empatija. Ljubljana: Brat Francišek in Franciškanski družinski inštitut. • Steiner, Claude (2007). Školovanje srca. Novi Sad: Psihopolis Institut. Pravica vsakega je biti sprejet Marjeta Maruša Kerc, univ. dipl. soc. del., je direktorica Doma starejših obcanov Ljubljana Bežigrad. V septembru 2019 smo se zaposleni iz vseh služb našega doma udeležili seminarja Moje delo je ogledalo Doma starejših obcanov Ljubljana Bežigrad. Predavateljica, gospa Klara Ramovš, nas je prijetno spodbudila k razmišljanju, kdo smo in kaj delamo. Pomagala nam je pre­poznati tisto dobro, tisto, kar cenimo in kar smo, pa tudi tisto, cemur se je treba izogniti in nas ovira pri delu. Skupaj z njo smo raz­mišljali, spodbujala nas je in odpirala vedno nove vidike. Ko nam je postavila nalogo, naj premislimo in zapišemo deset stvari, ki so za nas pri delu pomembne, je nastalo veli­ko vec, kot smo se zavedali. Poglobili smo se vase in zapisali mnogo dragocenega in pomembnega za prijetno sobivanje v domu. Mene je spodbudilo k razmišljanju o tem, da je pravica vsakega posameznika, da je sprejet, ljubljen, zaželen. Ko vstopamo v ustanovo, navadno ne pricakujemo neke­ga posebnega odnosa. Toda dom starejših ni navadna ustanova. To je dom ljudi, ki živijo tu. To je organizacija, kjer ljudje ne opravljajo le svojega dela in so placani zanj. Tu zaposleni želimo dati vec. Ko smo raz­mišljali, kaj nas karakterizira, smo našli vec, kot se zavedamo. Spoštovanje, razumeva­nje, empatija, primerna komunikacija, od­govornost do dela in socloveka ... Naš moto Skupaj delamo zgodbe sprejemamo kot pre­pletanje stanovalcev, svojcev in zaposlenih v medsebojno sodelovanje in spoštovanje ter odkrivanje novih poti. Prav to soustvarjanje nas vodi do varnega prostora za odprto ko­munikacijo in skupno sobivanje. Ce upora­bimo besede Steinerja: ideje drugega, v tem primeru stanovalca ali sodelavca, obcutja in želje spoštujemo kot svoje (2007: 225). To ne pomeni, da se drugi ideji podredimo, 52 Vzgoja, marec 2020, letnik XXII/1, številka 85 Otrokovo dojemanje vzgojnih ukrepov svojih staršev Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, 2019 Otrokovo dojemanje vzgojnih ukrepov svojih staršev je magistrsko delo avtorja Miha Klanjšcka, ki je nastalo pod mentor- Slikanica kot ucno sredstvo pri obravnavi tematike drugacnosti Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, 2019 Transformativno ucenje osebnih asistentov odraslih oseb z Aspergerjevim sindromom Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, 2019 stvom izr. prof. dr. Dejana Hozjana. Empi-ricno zakljucno delo obravnava nekatera osnovna vprašanja na podrocju vzgoje, pri cemer izpostavlja vzgajanega kot osrednji subjekt vzgojnega procesa. Avtor v delu zagovarja prepricanje, da je vzgoja proces spreminjanja vedenja, kot ga narekuje so-cialno okolje vzgajanega, pri cemer ni vec glavno vprašanje, kakšna so vzgojiteljeva vzgojna dejanja, temvec koga vzgajani do-jema kot vzgojitelja in kako dojema njego­vo vzgojno delovanje. V okviru tega pre­pricanja avtor v teoreticnem delu osmisli in opredeli nacela in cilje vzgoje, obrav­nava vlogo staršev v vzgojnem procesu, navaja najpogostejše razloge za pojav ne- V magistrskem delu z naslovom Slikanica kot ucno sredstvo pri obravnavi tematike drugacnosti je predstavljeno, kako s pomo-cjo slikanice kot ucnega sredstva ucencem na njim zanimiv nacin predstaviti in pribli­žati tematiko gibalne oviranosti. Raziskava, ki je bila opravljena v okviru magistrskega dela, temelji na slikanicah Lev Rogi: sreca v nesreci in Lev Rogi najde sreco avtorja Igorja Plohla. V okviru raziskave so bila zasnovana in izvedena štiri tematska sre-canja, ki so se navezovala na obravnavo gibalne oviranosti in drugacnosti nasploh. Srecanja so bila sestavljena iz pogovorov, Podrocje usposabljanja osebnih asistentov je v Sloveniji relativno novo in še ni bilo raziskano, zato smo se odlocili, da bomo v magistrski nalogi raziskali usposabljanje in ucenje osebnih asistentov odraslih z Asper-gerjevim sindromom (v nadaljevanju AS). Strokovno javnost želimo opozoriti na pro-bleme, s katerimi se spopadajo osebni asi­stenti odraslih oseb z AS. Ugotovili smo, da osebni asistenti odraslih oseb z AS razvijajo specificne kompetence s pomocjo prosto­voljnega dela. Kompetence, pomembne za delo s posamezniki z AS, se formirajo preko informalnega ucenja, ki poteka neorganizi­rano in nenamerno, ter preko usposabljanja kot organizirane dejavnosti. Povezovanje rezultatov informalnega ucenja in uspo­sabljanja poteka v praksi pri delu osebnih asistentov z odraslimi osebami z AS. Vsi želenega vedenja in disciplinske ukrepe za doseganje in utrjevanje želenega vedenja. V empiricnem delu je avtor raziskoval, kako otroci dojemajo vzgojno delovanje svojih staršev in katere vzgojne ukrepe pricakujejo v doloceni situaciji. Na podla­gi spoznanj poudarja, da so dobri medo­sebni odnosi prvi pogoj za dobro vzgojo. Nadalje svetuje pogovor kot primarni in najucinkovitejši vzgojni ukrep, v primeru njegove neucinkovitosti pa kazen v obliki prepovedi. Opozarja še na problem po­manjkanja casa staršev, zato predlaga sku­pne dejavnosti staršev in otrok kot trenu­tno najbolj optimalno rešitev. branja slikanic, umetniških delavnic, igre vlog, na zadnjem srecanju pa se je pridružil tudi gost, ki je gibalno oviran; ucencem je predstavil svoje življenje na invalidskem vo­zicku. Avtorico je zanimalo, kako se ucenci odzivajo pri obravnavi tematike drugacno­sti in gibalne oviranosti, kaj razumejo pod pojmom drugacnost, ali je drugacnost za njih nekaj pozitivnega ali negativnega ter kakšen je njihov odziv ob srecanju z gibal-no ovirano osebo. Raziskava je pokazala, da so izbrane dejavnosti pozitivno vplivale na pojmovanje gibalne oviranosti ter drugac­nosti pri ucencih. elementi ucenja (organiziranega in neor­ganiziranega) prispevajo k transformaciji posameznika. V mnogih clankih o avtizmu avtorji trdijo, da je avtizem ena od najbolj raziskovanih težav v zadnjem casu. Kljub temu opažajo problem neusposobljenosti spremljevalcev oz. osebnih asistentov in strokovnih delav­cev, ki delajo z osebami z AS. Za odrasle osebe z AS osebna asistenca v Sloveniji še ni vzpostavljena, razen osebnih asistentov (prostovoljcev), ki jih usposablja Zveza NVO za avtizem Slovenije. Osebe z avtizmom potrebujejo osebne asi­stente za boljše delovanje v svojem okolju. Osebni asistenti niso le v pomoc odraslim z AS, temvec mnogokrat pripomorejo tudi k ozavešcanju javnosti o avtizmu ter tako po­magajo pri integraciji oseb z AS v družbo. Elisabeth Lukas Frankl in Bog Psihiatrova spoznanja in uvidi Ljubljana: Novi svet, 2019 200 strani, cena: 14,90 € Lukasova je ena najplodnejših sve­tovnih avtoric s podrocja logotera­pije in preventivne strokovne po­moci pri smiselnem usmerjanju in razvoju samega sebe. Knjiga dopolnjuje izvirno Franklovo delo Clovekovo iska­nje najvišjega smisla in daje dober vpogled v logoterapevtska spoznanja o duhovnih zmožnostih cloveka, ko se znajde na meji svojega dometa pri iskanju smisla. Avtorica se naslanja na Franklove citate o clovekovem iskanju presežnega smisla iz njegovih mnogih knjig in vse prepleta s svojimi spoznanji. Knjiga ima preko 80 zapisov, ki so dolgi stran in pol in so do-bro izhodišce za razmišljanje. V njej najdemo razlicne teme, ki se dotikajo clovekovega življenja, doživljanja in razmišljanja, npr. religija, razlika med clovekom in živaljo, svoboda vero­vanja, duševne bolezni, trpljenje in smisel, vprašanje vrednot, starševstva, preseganja samega sebe, razlicni nacini izražanja vere itd. Karel Gržan 95 tez Za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja Ljubljana: Sanje, 2019 170 strani, cena: 6,00 € V casu priprave nove Bele knjige o vzgoji in izobraževanju ter podpiso­vanja raznih peticij se avtor s svojim delom poglablja v podrocje, ki se tice same srcike naše prihodnosti. Avtor navaja teze, njegove zamisli, ki so izhodišce za udejanja­nje izobraževalnih in vzgojnih pristopov, ki bi do posameznika – otroka dostopali kot do (p)osebnega, izvirnega, enkratnega in neponovljivega, ga spodbujali k razvijanju talentov, sodelo­vanju z drugimi ter spoštovanju drugih in sebe. Sam avtor pravi, da teze: »nikakor niso resnice, pac pa (za)mi­sli, odprte k prerašcanju njih samih; so le za-misel – snov za misel/mišljenje; so izhod(išce) za uvide, ki imajo sami v sebi moc za udejanjanje takšnih izobraževalnih pristopov, ki ne spregledujejo posameznika v njegovi (p)osebnosti – v njegovi neponovljivi izvirnosti.« Eugenio Alburquerque Frutos Teorija spola Nameni in izzivi Ljubljana: Salve, 2019 100 strani, cena: 13,90 € V knjigi je približana teorija spola – njen izvor in predhodniki, njen pomen in pomembnost ter nje­ne posledice. Avtor želi poudariti znanstveno nedoslednost teorije spola, njeno antropološko prevaro in zanikanje narave. Vse to namrec vsebuje in spod­buja ta ideologija. V obliki 25 vprašanj in odgovorov knjiga bralcu pomaga, da prepozna skrite namene in izzive teorije spola. Tako se lahko npr. poucimo o tem, kaj sploh je ideologija, na cem temelji ideologija spola, kakšni so njeni zgodovinski, znanstveni in filozofski temelji, kakšna je osnovna namera teorije spola, kakšen program ponuja ter kakšne so lahko posledice, kaj širjenje te teorije pomeni za vlogo spolov, zakonske zveze in družine, kakšno vlogo ima v vzgoji in izobraževanju ter kaj lahko storimo. Theresa Burke, David C. Reardon Prepovedano žalovanje Zamolcana bolecina splava Ljubljana: Založba Dravlje, 2019 440 strani, cena: 29,90 € Knjiga je pretresljiv pregled izkušenj dr. Therese Burke pri svetovanju stotinam žensk zaradi custve­nih težav, povezanih z opravljanjem splava. V knjigi opisuje pritiske in siljenje, s katerim se soocijo mnoge ženske pred splavom, muke samega splava in ovire na poti do razrešitve in ozdravljenja po splavu. Avtorica piše o prepovedanem custvo­vanju (skrivanje resnice, prepoved žalovanja) po splavu, dotika se notranje stiske matere, ponavljajocih splavov, spolnih zlorab in posledicnih splavov, stisk pred izbiro, ko ni mogoce videti, da razlicne možnosti sploh obstajajo. Predstavi tudi celoten spekter in globino težav s prilagajanjem po splavu in prika­že, kako lahko ustvarimo bolj razumevajoco in ozdravljajoco družbo, kjer ženskam ne bo vec treba skrivati bolecine. Knjiga je koristno branje za ženske, za njihove partnerje, za strokovnjake in študente s podrocja psihologije, psihoterapije, socialnega dela, pedagogike in andragogike in druge. Gail Saltz Moc razlicnosti Vez med duševno motnjo, nadarjenostjo in genialnostjo Ljubljana: UMco, 2019 336 strani, cena: 24,90 € Avtorica raziskuje edinstvenost clovekovih možganov in preucuje razmerje med motnjami, ki lahko predstavljajo oviro za uspešnost, in velikim potencialom, ki se skriva za njimi. Predstavi svetovno znane genije, ki so bili diagnosticirani z eno ali vec možganskimi pomanj­kljivostmi, vkljucno z ucnimi težavami, disleksijo, motnjo aktivnosti in pozornosti, anksioznostjo, depresijo, bipo­larno motnjo, shizofrenijo in avtizmom, ter prepricljivo pokaže, kako so ti svoje slabosti znali obrniti v prednosti. Z njihovimi življenjskimi zgodbami ponazarja, kako so specificni primanjkljaji v dolocenih delih možganov nepo­sredno povezani z velikim potencialom in nadpovprecnimi ustvarjalnimi, umetniškimi, empaticnimi in kognitivnimi sposobnostmi. Knjiga je tako strokovna kot biografska ter prikaže usode genijev in vsakdanjih posameznikov, ki so z zavedanjem svoje drugacnosti bolj jasno opredelili podrocja zanimanja, razvili poti za uspešno delovanje in ustvarili okolje, v kate­rih so najbolje razvili svoje talente in medsebojne odnose. Knjiga prinaša uvide tudi v to, kako pomagati mladim z razlicnimi duševnimi pomanjkljivostmi pri njihovem od­rašcanju in izkorišcanju individualnih potencialov. Steven Desanghere »Poglej me!« Cirkuški pristop: delo z otroki in mladostniki preko cirkuških umetnosti Ljubljana: Salve, 2019 63 strani, cena: 15,00 € Avtor meni, da so fizicne umetno­ sti vzgojno-izobraževalno orodje. Vsi, ki sodelujejo na cirkuških delavnicah in projektih, ka­sneje navdušeno pripovedujejo o svoji izkušnji, govorijo o moci igre, premagovanju svojih negotovosti in strahov, ucenju in prakticnem izvajanju številnih cirkuških tehnik ali navdušenju in napetosti ob predstavitvi svojih na novo pridobljenih vešcin. Tak pristop je lahko koristen za peda­goge, mladinske in kulturne delavce ter pedagoge športne vzgoje. Simon Brezovar Osebnostne motnje v teoriji in praksi Zakaj nastanejo, kako jih prepoznamo in kako zdravimo Ljubljana: UMco, 2019 642 strani, cena: 28,90 € Vsi smo kdaj radi sami, si morda napacno razložimo namere drugih, smo do sebe (prevec) zah­tevni ali smo ljubosumni. Kadar pa takšni pojavi predstavljajo vztrajen in prevladujoc vzorec našega doživljanja, ki pomemb-no ovira naše vsakdanje delovanje ter odnose z drugimi, govo­rimo o osebnostnih motnjah. Avtor predstavlja integracijo klasicnih in modernih teorij, ki pomagajo razumeti vzroke za nastanek osebnostnih motenj. V prvem delu predstavlja nekatere najpomembnejše teoreticne koncepte, ki pomagajo razumeti, zakaj lahko osebnostni ra­zvoj skrene v napacno smer, v drugem pa izcrpno obravnava specificne osebnostne motnje. Poleg vzrokov in terapevtskih možnosti so predstavljeni še številni drugi vidiki, ki bralcu omogocijo celostno razumevanje osebnostnih motenj. Ceprav gre za strokovno delo, je slog pisanja primeren tako za strokovnjake kot laike. Matjaž Zwitter Pogovarjamo se o evtanaziji Ljubljana: Slovenska matica, 2019 114 strani, cena: 21,00 € Knjiga govori o temi, o kateri se v našem prostoru skorajda ne znamo ali celo ne zmoremo pogovarjati str­pno in s tehtnimi argumenti. Njen namen je zato spodbuditi našo družbo k preudarnemu razmisleku o našem odnosu do hudo bolnih, ostarelih in umirajocih. Avtor na temo pogleda široko in izkustveno. Po opredelitvi pojmov se posveti dilemam o tej temi, s katerimi se srecujemo v zadnjem obdobju, pogleda na nacelna stališca za evtanazijo in proti njej, podaja informacije o tem, kako se s tem vpraša­njem soocajo v nekaterih drugih državah (zakonodajno in v realnosti), ter opozarja na možne zlorabe, ki jim z uvedbo ev­tanazije odpremo pot, od koder ni vec vrnitve. Piše o evtanaziji v povezavi z duševnimi motnjami in presajanjem organov, o vlogi in odnosu zdravnikov do evtanazije ter opozarja na tež­ko nadzorovano moc odlocanja. Knjige in njene vsebine ne bi smeli spregledati niti strokovnjaki niti laiki. Svetopisemski maraton Letošnji svetopisemski maraton z geslom Živite kot otroci luci je pote­kal od 26. 1. do 1. 2. 2020 v Antonovem domu na Vicu. DKPS in ob-mocne skupnosti smo tudi letos sodelovali z branjem in organizacijo spremljevalnih dogodkov po obmocnih skupnostih (OS) – s t. i. mini svetopisemskimi maratoni (MSM). Trebnje Živite kot otroci luci je bila osrednja tema letošnjega svetopisemskega maratona, ki smo ga organizirali tudi v župniji Trebnje. Apostol Pavel nas s to mislijo nagovarja k naši dejavni ljubezni do bližnjega. Zbrali smo se v župnijski kapeli in prebirali knjigo preroka Izaije. V besedilu nas je prerok vabil, da bi cenili Božjo ljubezen in njegovo odrešujoco skrb ne le za Izraelce, ampak za vse narode. Po vsakem prebranem poglavju smo se ustavili in gospod župnik Jože Pibernik je podal razlago in odgovarjal na naša vprašanja. Ponovno smo lahko zacutili, da je Božja beseda beseda našega vsakdana. Dve uri sta hitro minili in hvaležni smo bili za milost globljega spoznavanja Božje be-sede in tega, da nas vsako leto sodeluje vec. (Jasna Korbar) Zrece V soboto, 25. 1. 2020, smo clani biblicne skupine Zrece po vecerni sveti maši brali Lukov evangelij v župnijski cerkvi v Zrecah. Letošnje leto je Katoliška biblicna federacija razglasila za leto Božje besede v spomin na 1600. obletnico smrti najvecjega prevajalca Svetega pisma, sv. Hieronima. Tako smo Sveto pismo, najbolj brano knjigo v zgo­dovini, prevedeno v vec kot 2400 jezikov, ustolicili pred ambonom do nedelje Božje besede (24. januar 2021). Zraven je svetila oljenka in nas opozarjala na Sveto pismo, ki nas nagovarja, da ga beremo, o njem razmišljamo in po njem živimo. Nedelja Božje besede je bila tudi priložnost, da so letošnji birmanci dobili Sveto pismo od svojih botrov. (Martina Petelinek) Ljutomer V Ljutomeru smo se v petek, 31. 1. 2020, številni bralci in poslušal­ci odzvali na povabilo svetopisemskega maratona. Božja beseda je v tihoti petkovega vecera odmevala skoraj do polnoci. Ce je obstajal dvom, da nam bo uspelo bedeti dolgo v noc ob Božji besedi, sta moc in lepota, ki izhajata iz nje, te dvome zelo hitro razblinili. Razlicne bar-ve glasov so se cudovito prelivale in grele naša srca. Kakor kamencki Rupnikovega mozaika na steni zimske kapele tvorijo cudovito podo­bo, tako smo tudi mi dodali svoj kamencek v mozaik vseslovenskega svetopisemskega maratona. Tudi slabovidnost naši bralki Majdi ni preprecila, da bi brala, in s pomocjo tablice je z veliko gorecnostjo in s skrbno izbrano intonacijo glasu slavila Gospoda. Ne smemo pozabiti na podporo, spodbudo in sodelovanje domacega župnika Gorana Merice in zvestih clanic naše obmocne skupnosti. Res hvala! (Milena Rakuša) Mozirje V torek, 28. 1. 2020, smo v Mozirju izvedli mini svetopisemski mara-ton. Trajal je šest ur, bralci smo se izmenjevali na deset minut. Brali smo evangelije. (Jelka Repenšek) Zahodna Dolenjska Tudi v OS Zahodna Dolenjska smo se pridružili svetopisemskemu maratonu, in sicer v cetrtek, 30. 1. 2020, po vecerni sv. maši. Ob 18.30 smo se zbrali v kocevski župnijski kapeli. Odlocili smo se za Apostol-ska dela. Po dveh urah branja smo maraton zakljucili, zadovoljni, da smo bili v tako tesnem stiku z Bogom. Povabili smo tudi clane drugih verskih skupin v našem okolišu. Pridružili so se nam clani evangelij­ske cerkve. S toplo mislijo, da smo vsaj malo pripomogli k povezova­nju, smo se napotili proti domu. (Mirjana Furlan) Tolmin Nagovorjeni z letošnjim geslom Živite kot otroci luci! smo v Tolminu organizirali MSM. Božjo besedo smo brali v torek, sredo in cetrtek v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v Tolminu, vsakokrat od konca vecerne svete maše pa do 21.00. Zaceli smo z branjem Janezovega evangelija in zakljucili z Apostolskimi deli. Uvod in zakljucek posa­meznega dne so prevzeli gospod g. Damijan Bajec, g. Niko Rupnik in kaplan Andrej Penko. Da bi branje teklo, so tako kot vsako leto poskrbele molitvene skupinev župniji: Binkoštna dvorana, Franciškov svetni red, Živi rožni venec, Prenova v duhu, zakonske skupine, biblicna skupina ter katehisti in pedagogi. K branju smo z obvestilom na oglasni deski povabili tudi bralce beril, clane animatorskih skupin, župnijski pastoralni svet, mlade in vse druge župljane. Prav tako smo povabilo in podatke o poteku MSM posredovali sosednjim župnijam: Kobaridu, Mostu na Soci in Volcam. Pri branju se je tako dnevno zvrstilo od 13 do 18bralcev. Število poslušalcev pa je v posameznih dneh nihalo med 28 in 42. Bogu hvala za ta dar. Hvala vsem, ki so si vzeli cas, in vsem, ki so bili v tem casu povezani z nami. Hvala tudi organizacijskemu odboru svetopisemskega mara­tona, ki nas je podprl pri izvedbi in nas oskrbel s tiskanimi materiali. (Marija Šavli in Marija Pisk) Kranj V Kranju je bilo deset udeležencev mini svetopisemskega maratona in šest bralcev Markovega evangelija, ki so v zvestobi Besedi vztrajali od 18.30 do 20.10. (Ula Hribar Babinski) Ljubljana V štiriurnem branju DKPS in OS Ljubljana ni primanjkovalo bralcev.Lepo je bilo brati in poslušati Besedo. Želimo si, da bi branje Svetega pisma postalo naša dobra vsakodnevna praksa in mi ucljiva glina v Gospodovih rokah. (Magda Jarc) Postojna Letošnji mini svetopisemski maraton v Postojni je potekal v torek, 28. 1. 2020. Brali smo Janezov evangelij. V slabih treh urah je 12 udele­žencev bralo in razmišljalo o besedah, ki jih je zapisal najmlajši med apostoli, ki ga je Jezus posebej ljubil, ki je z Jezusom ostal v njegovih najtežjih urah in ki je od Križanega sprejel v varstvo njegovo ma­ter Marijo ter postal njen duhovni sin. V Razodetju nam je zapustil obljubo o drugem Kristusovem prihodu. Vsako leto ob branju Svete­ga pisma doživljamo posebne duhovne urice, ki nas napolnjujejo in razveseljujejo. Pod crto in malo za šalo, malo zares: našemu vikarju Bogomirju Tro­štu se beseda maraton ne zdi najboljša. Res se bere neprekinjeno in ves teden, vendar se bralci izmenjujejo. Zato predlaga boljši izraz: svetopisemska štafeta. (Eva Cec) Krka Tudi na Krki smo se tri vecere, od 30. 1. do 1. 2. 2020, odzvali na povabilo svetopisemskega maratona Živite kot otroci luci. Brali smo Lukov evangelij. Gospod je v skupino povabil razlicne generacije, ki so s svojo umirjenostjo, pocasi, razlocno, s svojim naglasom in barvo glasu spoštljivo oznanjale besedo življenja. Kljub temu da se vsak po­nedeljek zvecer srecujemo ob branju Božje besede, se zelo veselimo MSM. To je cudovita izkušnja, ki poživi srce in nahrani duha. (Mar-janca Bregar) Joga in kršcanstvo – vecer z mag. Boštjanom Harijem V DKPS smo v zadnjem casu veckrat dobili vprašanja uciteljev, vzgo­jiteljev in pogosto tudi staršev, ki so se nanašala na vse pogostejšo prakso joge v vrtcu ali v nižjih razredih osnovne šole. Zato smo se odlocili na enega od naših vecerov povabiti strokovnjaka za to podro-cje, mag. Boštjana Harija. Vecer, posvecen jogi in kršcanstvu, je bil v cetrtek, 16. januarja 2020, pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Predavatelj je v uvodu predstavil filozofske, duhovne in fizicne temelje joge, ki je danes ena najpopularnejših teh­nik za sprošcanje, iskanje miru, boljšega pocutja in celostnega zdrav­ja. Seveda na zahodu jogo najpogosteje uporabljamo le za telesno dejavnost umirjanja in polnjenja z energijo, cesar po predavateljevih besedah ne bi mogli imenovati joga. Izvajanje globljih in bolj pra­vilnih vaj joge v nadaljevanju lahko vodi v zasvojenost, v duhovnost hinduizma, v smer samoodreševanja in na stranpoti kršcanstva, v katerem imamo kot odrešenika le Jezusa Kristusa. Kako globoko bo prakticiranje vaj joge poseglo v naše otroke, gotovo ni odvisno le od vaj, ki jih delajo v šoli, pac pa od celotnega duhovnega razvoja, za katerega morajo skrbeti predvsem starši. V pogovoru po predavanju pa sta bili izpostavljeni dve kljucni dilemi. Najprej vprašanje, zakaj so prav jogi tako na široko odprli vrata v jav­ne vrtce in šole, kršcanstvo pa s svojimi znamenji (od križa do molitve, jaslic in drugih tradicionalnih znamenj in de­javnosti) najpogosteje ostane pred tesno zaprtimi vrati. In druga dile-ma: je prav, da smo do vstopanja joge v šolo skepticni, saj bi jo lahko pozdravili kot znamenje potrebe po duhovnosti v šoli? Vecer je prinesel vrsto odgovorov, odprl pa je tudi goro vprašanj. Za­kljucili smo s spoznanjem, da bi se želeli in morali o duhovnosti v šoli (kakšna, kako, koliko …) še veliko in zelo odprto pogovarjati. Upam, da bosta to predavanje in pogovor lahko temelj našega nadaljnjega razmišljanja in delovanja. Helena Kregar Vtisi s seminarjev V januarju in februarju 2020 smo v DKPS med drugim izvedli semi-narja Spodbujanje razvoja samozavesti in samospoštovanja ter Osebni dnevnik. Udeleženci so obe izvedbi pohvalili in izrazili željo po na­daljevanju. Odzivi udeležencev seminarja Osebni dnevnik, 1. del: • Tocno to sem potrebovala … potrebujem – da mi je seminar v ve­liko pomoc pri soocanju s preteklostjo, sedanjostjo in tudi priho­dnostjo. Vodstvo po motni vodi, ki se že malo bistri. • Všec sta mi bila predavatelj in vsebina. Najbolj všec mi je, da smo na delavnici res delali – in to na najbolj pomembni osebi – sebi. • Všec mi je meditacija, ki smo jo izvedli pred pisanjem; ima zelo mocen naboj. Najbolj pomembno mi je spoznanje o sebi, kaj skri­vam v sebi, kaj lahko spremenim, kje lahko poišcem pomoc in kdo mi lahko v tem procesu pomaga. • Pisanjednevnikabimiprinesloolajšanjeincustvenomirnost,raz­bistritev misli v veliko težkih življenjskih trenutkih. Kako naj se pravilno odlocam za naprej, ce nisem razmislila za nazaj? Pogovor s seboj (preko osebnega dnevnika) se mi zdi zato zelo pomemben. • Seminar bi priporocila drugim, saj cloveka vodi k bistvu, jasnosti, ker je metoda dobra in pomaga. Odzivi udeležencev seminarja Spodbujanje razvoja samozavesti in samospoštovanja: • Všecmijebilo,dajebilseminarzeloobogatensprakticnimdelom in primeri. Koristen je za vsakega vzgojitelja in pedagoga. • Da lahko greš naprej v življenju, osebnostno rasteš in išceš rešitve, je treba ozavestiti svoje obrambne mehanizme in svoja ravnanja. Iz teh spoznanj o samem sebi potem rasteš, postajaš bolj samozave­sten in veš, da si vreden. • Vzdušjejebilozeloustvarjalnoinsprošceno. Všecmijebilpreplet vsebine in prakticnih delavnic – vse se mi zdi koristno tako za moj poklic kot za osebno rast. • Všec mi je bila razgledanost predavatelja, da smo odprli razlicne teme in da sem dobila obcutek, da sem na dobri poti, da si dvignem samopodobo. • Seminarbipriporociladrugim,kerjepolndobrihvsebin,nasvetov, pozitivnih sporocil itd. Ema Kotar V društvu se imamo lepo V društvu se vedno dogaja kaj zanimivega. Seminarji za izgradnjo osebnosti se vrstijo. Pri duhovnem branju smo zakljucili s prebira­njem Izpovedi sv. Avguština in sedaj beremo Pisma sv. Pavla. Pri maši za domovino je cudovito prepevala vokalna skupina Svetlice, v marcu napovedujemo nov vrhunski zbor Cantate Domini. Koncali smo svetopisemski maraton, ki je še posebej dragocen, ker naše OS organizirajo mini svetopisemske maratone po Sloveniji. So-delujemo že dvanajstic – tolikokrat, kolikor je bilo do sedaj marato­nov. Nekateri smo brali tudi ponoci. Od polnoci do štirih tisti cetrtek ni primanjkovalo bralcev. Tebe, moja zvesta vsakoletna maratonska bralka, letos ni bilo z mano. Hodiš na obsevanja. »Raka lahko imaš povsod,« si rekla in povedala, da devet strojev na onkologiji dela cele dneve, ker je toliko bolnikov. Starih in mladih. Brez celjusti, brez las. Otrok. »Mene se koža še dobro drži. Le utrujena sem. Utrujena,« si potožila. Mnogi smo utrujeni in žalostni, kot da ne verjamemo Gospodu, kot da zmaguje laž. Laž v šolstvu, laž v javnem življenju. Ob kulturnem dnevu, ko prepevamo Zdravljico, trcimo ob lepoto Prešernove zamolcane duhovnosti. Ponovno smo zacutili njegovovero, izpovedano v Krstu pri Savici. Recitiral ga je Anatol Štern, 13. 2. 2020 pri sv. Jakobu v Ljubljani. Prešernove besede vedno ganejo srce. Ja, veren je bil! Sonce vere je nosil v srcu; mi ga tudi, in mnogi naši ucenci tudi, in so ga naši predniki tudi, in ga bodo tudi naši zanamci. Naš Gospod se ne bo pustil izgnati in izigrati. Velik in mocan je in prisluhne ubožcu! Magda Jarc Nacrtovalni dan DKPS Letošnji nacrtovalni dan bo v soboto, 22. avgusta 2020. Vabljeni k udeležbi. Molitev za domovino Na grobu Alojzija Šuštarja v ljubljanski stolnici vsako prvo ali drugo soboto v me-secu (po objavljenem razporedu) ob 16.00 molimo za domovino. Zacnemo s sv. mašo. Prihodnji datumi: 4. april, 9. maj, 6. junij 2020. Vabljeni! Romajte z DKPS DKPS letos vabi na tri romanja: • Medugorje: Pot na Marijino zemljo;  25.–27. april 2020 (3 dni); • Padova: 27. junij 2020 (1 dan); • San Giovanni Rotondo in Loreto: 24.– 27. oktober 2020 (4 dni). Pridružite se nam! Romanje je lahko prav posebno darilo vašim bližnjim. Vec informacij in prijavnice: https://www. dkps.si/duhovna-rast/romanja, dkps.pi­sarna@gmail.com, tel. 01/43 83 983. Summary The Focus Theme of the 85th issue of the Vzgoja Magazine is Being a Teacher. The authors write about what teachers should be like, who and how to educate them, and how respected the teacher's work is in society. We publish an excerpt from the text by dr. Stanko Gogala, whose opinion is that a teacher must have the appropriate perso­nal attributes in order to be a good teacher - me­thods and acquired knowledge are not enough. We also publish a text by Dietlind Fischer that highlights the competences of a good teacher ­what they need to know and be in order to be a good teacher. Dejan Hozjan’s article is on the key factors that influence young people when they are deciding for the profession of teacher. As head of the hospital school, Tanja Becan wri­tes about what kind of teacher the pupils want and when the teacher is a Teacher (with a capital letter). Damjan Kobal writes about respect for te­achers and says that if society was reasonable, if there were real values, the best people would be teachers. Bernarda Mal reflects on how impor­tant it is for teachers to take on their individu­ality, to follow their inner self and not adjust to others in order to be liked. Albin Vrabic began his working career as a teacher and later served as headmaster for many years. He writes about his development and standpoints. Ana Zidar has noted down her experience of growing from a student to teacher, and Irena Podjed writes about the character and education of the teacher and points out what is really important for the teacher's personal development. In Our Interview, Silvo Šinkovec talks to a Polish priest and psychologist, director of the Gdansk Hospice, founder of the Hospice Foundation, which oversees the operation of more than 500 hospices in Poland. Piotr Krakowiak is also the author of numerous publications, a lecturer and professor at the University. In the Teachers section, Evelina Žefran writes about her many years of experience as kinder­garten teacher, who is still enthusiastic about this work. Dragica Motik presents the life and work of Ferdinand Augustine Hallerstein, who spent his youth in Slovenia and later did remarkable achievements in China. In the Educational Plan section, Branko Ko­derman summarizes the literature review for high school students in the context of educati­on for the love of the homeland and the coun­try. Further, Sašo Oberski presents some ways to preserve the nation's cultural heritage among primary school children. In the Parents section Anton Meden writes about the social consensus on the development of edu­cation in Slovenia, which was urgent and advo­cated by the Association of Assets of Parents' Co­uncils of Slovenia. Janja Dermastja presents her work with children who have problems and who she helps with the help of a horse named Vito. Maja Bajt writes about the process of grieving in the family or in the situation when we lose a loved person or something we love very much. In the Fields of Education, Jana Lampe and Nina Stenko Primožic present a project which involves Slovenian Caritas as well, that is, the MIND (Mi-gration.Connection.Development) project. Blaž Vozelj continues the article from the previous issue; he writes about the spiritual development of people with disabilities. Dr. Milcek Komelj this time presents the work of the painter Stane Kregar, St. Dominic Savio, 1950. The work also features on the magazine cover. In the Spiritual Challenge section Tanja Pogorevc Novak writes about suffering, forgiveness and hope for resurrection. Barbara Peterlin presents her work in Kiev, among the homeless. In the Experience section Jelka Lešnik writes about an intergenerational project named Hand­-in-hand, which was carried out in the kinder­garten in collaboration with the nursing home. Rebeka Pirnar writes about the Bajnof Theatre - a theatre she founded at the Grm Agricultu­ral School and the Biotechnical Gymnasium in Novo mesto, where she teaches English. Marjeta Maruša Kerc presents the education in their in­stitution, which is based on the principle that it is the right of every individual to be accepted. We also publish some master's theses. Written by: Erika Ašic Translated by: Tanja Volk Vzg o j a, m a r e c 2020, l et n i k X XII/1, š t e v i l k a 85 Napovedujemo seminarje za leto 2020/2021 Za vse, ki vzgajamo. • Moteci, nevidni in travmatizirani ucenci • Inteligentna custva • Supervizija za pedagoške delavce • Podpora staršev pri ucenju – pomemben korak k samostojnosti otroka • Moj otrok ima težave – kako mu lahko pomagam? • Dobro obvladovanje stresa pri pedagoških delavcih • Ucinkovito govorno nastopanje • Vpliv gibanja na razvoj in ucenje otrok • Medvrstniško nasilje • Vkljucevanje otrok razlicnih kultur in veroizpovedi v skupino • Vpliv nosecnosti, poroda in prvih treh let življenja na otrokovkasnejši razvoj • Osebni dnevnik • Spodbujanje razvoja samozavesti in samospoštovanja • Ucitelji, starši, ucenci – ustvarjanje spodbudnega odnosa • Nevrotaktilna integracija MNRI® • Srecanja za starše • Mednarodna konferenca Vzgoja za ljubezen do domovine in države: Imamo svojo državo Slovenijo Datumi in kraji izvajanja ter cene seminarjev bodo objavljeni naknadno, na naši spletni strani. DKPS, Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana, 01/43-83-983, dkps.seminarji@gmail.com, www.dkps.si od 15. do 21. jun a na Madžarsk m Gostovali bomo v madžarskem termalnem zdraviliškem kraju Zalakaroš. Obiskali bomo mesto svetega artina, Sombotel, staro mesto Veszprem in benediktinsko opato Tihany in se zapeljali okoli Blatnega jezera. Pr.ave in informac.e na tel. številki 080 19 60. Stane Kregar: Sv. Dominik Savio, 1950 Olje na platnu, cerkev Marije Pomocnice na Rakovniku Foto: Tamino Petelinšek