Ivo Svetina ODGOVOR POEZIJE
Moj kratek poskus odgovora na Piijevčevo Vprašarye o poeziji (Naši razgledi, januar — april 1969, Maribor 1978) ne bo odgovor literarne vede, ampak njenega predmeta: predmeta, ki ga ta veda proučuje — torej poezye same. Bo pesnikujoči pogovor z mrtvim učiteljem, ki meje posvetil in zavezal s svojim mišljenjem (bil je “pesnik mišljenja") tako v vedo kot tudi v njen predmet— poezijo. Predvsem v poezijo, saj sem se zapisal njej in ne literarni vedi. Ker me je naučil mislili poezijo in ne le misliti o poeziji, kar mi je omogočilo, da sem hkrati s pisanjem poezije razvijal tudi avtorefleksijo svojega pesniškega dejanja. Samorazmislek torej, ki pa se je skozi dve desetletji vse bolj oddaljeval od evropskega racionalizma, pnečega se od Platona do Hegla, od “umno urejene" Države, v kateri ni prostora za pesnike, do Heglove Esletike, v kateri umetnost (poezija) ni več “najvišja potreba duha".
Postopoma, korakoma, skozi posamezne pesniške knjige (od Bot-ticeUija 1975 dalje) sem se opijal z vzhodom, Orientom, s Turčijo, arabskim in perzijskim svetom in duhom: sprva le s tistimi plastmi, ki so žarele v svoji čutno-nazomi pojavnosti, a so za svojim leskom, bleščečim videzom, kaligrafijo in geometrijo (kije bila pred naravo — kot trdi sufizem) skrivale tisto iracionalno, mistično brezdanjo globino, ki seje izkristalizirala v za-umne m obrazcu: Umri. preden boš urrut" Tako je bil od perzijskega misticizma samo še korak, ki ga je bilo potrebno storiti, da sem se srečal s poezijo tibetanskega pesnika Tsangjang Gjatsa, šestega Dalaj lame s konca 17. stoletja in njegovimi triinpetdesetimi pesmimi (v angleškem prevodu naslovljenimi Wij-igs of the White Cran$, v katerih je zagorel hladen in presojen plamen duhovnega obnebja budizma s Strehe sveta. Tedaj so se pred menoj odprla vrata v jasno nebo, v katerega mrhovinaiji odnašajo razsekano telo umrlega človeškega bitja, da bi se njegova “duša” (zavest) osvobodila telesa (mesa) in se lahko kot luč napotila skozi Zasmrtje, po 49 dni trajajoči poti, kot je popisano v Tibetanski knjigi mrtvih, k ponovnemu rojstvu na vratih maternice ali pa dosegla Čisto deželo. Nirvano, kjer bo zavest (bitje samo še zavest) zaživelo stanje Popolnosti, Razsvetljenosti in prazne (brezpredmetne) zavesti, kot jo je prvi dosegel princ Gautama, imenovan tudi Sidharta — Buda.
Hkrati pa naj bo to moje razmišljanje tudi pesnikujoči pogovor s samo poezijo in sicer s tisto, kije Piijevcu nudila izhodišče za “radikalno vprašljivost" ne le poezije same, ampak kar “določenega trenutka slovenske zgodovine" (konec leta 1968, pričetek leta 1969): ko je poezija “sprla" slovenšno celo (Katalog, Slovenska apokalipsa).
Zaradi krute časovne in prostorske omejitve se bom seveda moral poslužiti le bežnega skiciranja, ki nosi s seboj vse pasti bližnjice, saj cilj mi je znan in samo k njemu si želim. A zgubiti se je tako lahko! Cilj pa je, da zunaj evropskega, kartezijanskega racionalizma (tako platonskega kot heglovskega) skušam razvozlati (ne presekati!) vozel, ki sta ga spletli Li. “prešemovska struktura’ kot “struktura" poezije, ki seje "(po) vrnila sama k sebr in ki (po Piijevcu) “ni več akcija, pa tudi ne racionalno spoznanje". Ampak je iracionalno, nezavedno (dodajam), kot je iracionalna in na nezavednem zgrajena stavba Tibetanske knjige mrtvih. In če je res, da “pesniški teksti niso več privilegirano mesto poezije", kot je zapisal Pirjevec, potem je tak “tekst", ki ni “pesniški", prav Tibetanska knjiga mrtvih, priročnik in Vzvišeni nauk za potovanje umrlega skozi vse tri ravni (smrt, sanje — prividi, ponovno rojstvo) Bardo Thčdola (Vmesnega stanja med smrtjo in ponovnim rojstvom). Saj s svojo
za-umno govorico presega tako Sveto pismo kot Koran — če omenim le dve “sveti” knjigi, ki sta tako ali drugače usodno vplivali na evropskega duha.
Osrednje vprašanje Pirjevčevega Vprašan/a je brez dvoma pesimizem In nihilizem ti."prešemovske strukture" poezije, ki kar najjasneje odzvanja v trditvi, daje življenjeječa In čas rabelj hudi Strukture, ki se je od Prešerna preko Levstika in Cankarja radikalizirala do tiste mere, ko Cankar novelista (torej pisatelja, pesnika) proglasi za izdajalca, Judeža Iškaijota! S čimer je npr. Župančiču že odvzeta možnost še nadaljnje radikalizacije in je hočeš nočeš njegova poezija morala oznanjati samo še optimizem in vero v (svetlo) bodočnost, v iztekajočem se koncu celo vero v bodočnost Titovih graditeljev represivne Utopije! A hkrati je tu še poezija, ki nas je vse “sprla”, poezija Kataloga In Slovenske apokalipse, ki je bila prav tako proglašena (poleg “straniščne”, kar je pač stvar presoje, povezane s fiziološkimi In ne filozofskimi potrebami!) za skrajni nihilizem In to prav v Imenu pevca Zdravljice (s Soneti nesreče se pač ni dalo spodbijati novodobnega “nihilizma" s konca šestdesetih, saj se s strupom, žal, ne da zdraviti zastrupljenega!) Če sledim Piijevčevi analizi tako “prešemovske strukture" kot “strukture” poezije, ki se je “(po)vmila sama k sebi”, pridem do ugotovitve, da poezija ni storila nič drugega kot le izpolnila eno od Baudelairovih zapovedi, tisto namreč, da je najvišja tista pesem, ki nastane iz čiste radosti do same pesmi (pisanja pesmi), ker pač poezija nima kaj opraviti z resnico!
A prav tu je kleč! Poezija ima opraviti z resnico, še več — poezija Je resnica sama. Resnica človeškega bitja, katerega edino pravo bistvo je prav nihilizem. Čisti nič, ki ga doseže, ko je njegova zavest samo še zavest o sami sebi, ko doseže stanje Popolne praznine. Razsvetljenja in Nirvano ter je tako odrešena ciklične eksistence, ki jo uzakonja Kolo življenja s svojim nenehnim vrtenjem.
Poezija Je resnica! In kot pravi Buda: “Toda so biga, katerih oči so rahlo zamegljene; ki bodo razumela Resnico' Te “rahlo zamegljene oči" so tiste “duhovne oči", ki jih je poznal tudi Cankar in s katerimi človeško bitje vidi veliko več, dlje in globlje kot s svojimi telesnimi očmi. “Rahlo zamegljene oči" pričajo, da nimamo več opraviti z “optiko" kot enim od poglavij fizike, da ne gre za racionalno (fizikalno) zaznavanje vidnih pojavov, pojavov, ki jih rojeva svetloba In mavrični spekter, ampak da imamo pred seboj trans-fizikalno (ne metafizično!) “gledanje", v katerem sta se združili tako optika kot (vzhodnjaška) mistika (primeijaj F.Capra: Tao Jizikej.
Nihilizem tako “prešemovske strukture", ki je rodila trditev (verz), da Je življenje ječa in čas rabelj hudi, kot “kataloške strukture", ki je rodila izjavo “vse je drek" (navajam po spominu, četudi oslabljenem, vendar gotovo ne daleč od verodostojnosti navedka) — torej ta nihilizem ni nekaj, kar bi morali tako ali drugače “braniti" pred “varuhi tradicije", ampak je preprosto “napaka” (zmota) evropskega racionalizma (ki vse prepogosto kar pozablja na Heraklita Temačnega, Budovega sodobnika — 6.st pr.n.šL), kije iracionalno potiskal v predele nezavednega in nezavedno proglašal za iracionalno (ki le v sanjah dobi neoprijemljive podobe).
“Nihilizem" budizma ni poziv k vsesplošnemu vegetiranju in bolj ali manj kontemplattvni pasivnosti, ampak Je le spoznanje, da je naše zemeljsko življenje, življenje telesa le akumulacija etičnih principov, ki uravnavajo naša dejanja, želje, upe, hrepenenja, sanje, in ki se zbirajo pod gospostvom vrhovnega zakona karme, ki odreja stanja naše zavesti po naši telesni smrti. Kot uči Tibetanska knjiga mrtvih, je samo od nas samih odvisno, ali bomo tolikanj pogumni ("možati", bi dejal Jung), da
se bomo v Zasmrtju zmogli soočiti s strahotami tisočerih prividov in utvar, svetlobami in mavričnimi liki božanskih obličij, ki so le emanacije, “hologrami" naših nekdanjih dejanj, želja, upov, hrepenenj... In kolikor bomo zmogli tolikšen pogum in si ne zaželeli ponovnega rojstva na vratih maternice, bomo (končno) odrešeni trpljenja ciklične eksistence in bomo dosegli Čisto deželo, Praznino, ogledalu podobno, v kateri bo (naša) zavest zrla le še v samo sebe. S tem bo realiziran Veliki nič, nihilizem bo okronan kot vladajoče načelo — princip — in mi sami “bratje" Budi, nekoč princu Gautami.
Prepričan sem, daje prav s pomočjo ustoličenja nihilizma kot edine resnice poezije, kije resnica (moje) človeške eksistence, mogoče razrešiti nekoeksistenčnost različnih pesniških “struktur" in iz njih izvirajočih nesporazumov ter ekskluzivizmov.Kajti prav tako sem prepričan, da še vedno, četudi ne gre več za spor slovenšne cele, ni ustvarjeno sozvočje bivanja različnih “struktur" poezije, in da bi tako nadaljevalci in posnemovalci “prešemovske strukture" kot tudi današnji “postmodernisti" bili v vsakem hipu pripravljeni odložiti pero in potegniti meč, ko bi prišlo do zanikanja ene “strukture" v imenu druge. Le da je danes in tu “radikalna vprašljivost (določenega trenutka) slovenske zgodovine" do kraja radikalizirana, zaradi česar ne more priti do takšnega “pesniškega" spora.
Lama Angarika Coviiula definira jezik kot energijo, v kateri se resničnost transformira v vibracije človeškega glasu, ki je vitalni izraz (človeške) duše, s čimer človek postaja gospodar sveta, odkriva njegove nove razsežnosti in si omogoča višje oblike bivanja.
Če je temu tako, potem jezik poezije (in poezija je vsa, kar je, jezik!) nikakor ne more “degradirati" resničnosti s tem, dajo proglasi za “ječo" (posameznika, naroda), nikakor ne more izrekati nihilizma kot tistega stanja človeškega delovanja in mišljenja, ki je vse usmerjeno le v zanikanje ali celo destrukcijo (pozitivnih) vrednot in pridobitev neke družbe, naroda, civilizacije, ampak to resničnost transformira (prevaja) v jezik “duše", kije (brez dvoma) “višja oblika bivanja", kot je telo!
In če se “duša" (budizem govori o zavesti) dokončno realizira šele v Popolnosti praznine, v prazni Popolnosti, Razsvetljenem stanju brezpredmetne zavesti, ki ji je edini predmet “zrenja” le še ona sama, potem je nihUizem budizma (ne evropskega racionalizma in njegovega nesrečnega sina “zdravega razuma") tisto najvišje stanje bivanja, ki je hkrati resnica poezije kot resnica sveta, ki jo lahko ugledajo le bitja z “rahlo zamegljenimi očmi" — duhovnimi očmi, tretjim očesom — to pa so le pesniki! Tako Tsangjang Gjatso kot Prešeren!
In prav o teh “višjih oblikah bivanja" govori Tibetanska knjiga mrtvih; uči nas — vsa smrtna bitja, ne angele! — da naša prisotnost v svetu ni le bivanje v “ječi", kjer je “čas rabelj hudi", ker smo kljub svojim telesom predvsem duhovna bitja, ki se dokončno uresničimo kot duhovna bitja šele po smrti, šele ko se osvobodimo telesa in telesnega (zemeljskega) življenja, svojih dejanj in nehanj, in se podamo skozi Zasmrtje. Iz samsare proti nirvani; kjer bomo, če nas strah ne bo nagnal v željo po ponovnem rojstvu, odrešeni trpljenja kot naglavnega atributa človekovega zemeljskega življenja. In kje je več zapisanega trpljenja kot prav v Sonetih nesreče, tej “strukturi", ki je Piijevcu služila, da je v daljnih šestdesetih letih zastavil vprašanja in nanja poiskal odgovore, ki nas še danes zavezujejo.
Ker — tako nas uči Vzvišeni nauk — trpljenje rodijo neuresničene želje, hrepenenje in sla po zadovoljevanju telesnih (materialnih) potreb. Vzrok bolečine je v sli po življenju; sla pa je stanje vznemiijenosti duše. Bolečina in trpljenje izgineta, ko izginejo želje! Ko jih odstranimo, ko se
jim odpovemo, in ne ko jih uresničimo (ko se nam uresničijo!). Ker cikličnost eksistence (ne v “višjih oblikah bivanja", ampak na Kolesu življenja, neprestano vrtečega se), pomeni tudi, da smrti ni, daje samo življenje, neprestano tekoče dalje in le menjajoče svoje oblike. Iz nižjih proti višjim, če doumemo nihilizem — Veliki nič prazne zavesti kot vrh in večnost našega potovanja skozi Zasmrtje.
In prav s tem spoznanjem sem znova prebral (in premislil) Pirjevčevo Vprašanje o poeziji in z njim pesimizem, zgubljeno vero, nihilizem, življenje, ki je ječa, čas kot rablja hudega — in doumel sem, da ne gre več za različne “strukture", ki so tako ali drugače “odraz" psiho-fizično-socialne drže pesnika, temveč le strupen derivat “zmote" evropskega racionalizma (od Platona do Hegla in še čez), ki je težil vse bolj v vseobsegajoči in vsepojasnjujoči scientizem (celo v umetnosti: naturalizem je dednostna teorija, impresionizem je optika kot poglavje fizike), ampak za globlje, iracionalno, nezavedno, za-umno doumevanje človekove duhovne eksistence, ki se dopolni šele v Praznini, ogledalu podobni, v kateri se zavest uzre samo še kot zavest o sami sebi. In tako je tudi poezija kot sad trpljenja (kije edina resnica življenja, kije ne more nihče zanikati — kot nas uči tibetanska misel) lahko samo še poezija, ki piše samo sebe, ker dokončno se je vrnila, ne sama k sebi, ampak vase. In s tem pričela izrekati eno samo resnico, resnico o sami sebi in nič več o nesrečnem dohtarju in nikdar njegovi prevzetni Juliji z Wolfove.