796 Ljubezenski spev za dekle v oranžnem Rade Krstič May the shadows freeze their image, May the steps go by and by, May the hands bring up the cup, Always on the same side of the word, On an average business of life, Life that brings to the light of cry. Vstaniva, dvigniva vsak svojo zemeljsko težo in odidiva od tod. Dvigniva vsak svojo popotniško culo, vsak svojo pesniško mrežo neizsanjanih sanj. Za en hipec vrline in potlačene strasti, z neznanjem obtežene. Pesmi, ki jih piševa, slike, ki jih slikava, kipce, ki jih kleševa, pripravljava v tihoti nesmrtnih trenutkov. Študenti hodijo po muzejih in iščejo med mojstrovinami idilično pokrajino s pastirjem in ovcami. Ljubezenski spev za dekle v oranžnem Oranžna luč, ki prihaja izza stebrov, oranžna svetloba, ki vpije iz sivega kamna, je držala v rokah popoldansko sonce, držala je ročaj žuborečega izvira, izginjajoč v usta molka, ki je visel med prvim in zadnjim poljubom z očmi, držala je tetivo napetega loka, stiskala je cev nenapovedanih obetov, skočila je s stola, obmirovala pred njim, ki jo je vznemiril z naglim udarcem. Prišla bo noč za oranžno svetlobo, ki je zdaj drugje in se oblači v primitivnejše barve. Noč bo, noč, da zatisneš oči pred ogledalom. Noč bo za spanje in sanje in noč za vse želje in skrivnosti ljubezni, ki se skrivajo po knjigah in ti odprejo prvo stran. Noč za življenje in noč za smrt in noč za tisoče vprašanj in za tisoče odgovorov in zagovorov pred nočjo za spolnost in strast. Študenti hodijo po muzejih in iščejo med mojstrovinami idilično pokrajino s pastirjem in ovcami. In prišla bo noč, da bom vzkliknil: »Saj res!« Noč za spraševanje in problematiziranje, noč s temno glavo in pokritim obrazom. Vprašanje bo: »Zakaj ne neha?« Noč z modrim pokrivalom, s tiho molitvijo, ki se sliši iz svetih knjig. Vprašanje bo: »Zakaj trpi?« Saj res mirujejo besede. Zdaj je noč za razmišljanje in pesem, ki bo trajala. 797 798 Videl sem preveč, izvedel sem dovolj, vem, kdaj bo jutro in za njim večer. Z eno besedo sem se ujel na trnek. Vidim luč, ki sveti na leseno mizo nad knjigami, ki so sprte druga z drugo. Zakaj potem ne neham? Slišal sem glasbo, zaigrano od čela, glasbo, globoko, visoko, premišljeno, in ko sem jo slišal, me je spreletelo, da bo izginila v nič, da bo vzela samo sebe v nič, in sem se vprašal, zakaj ne neham, zakaj potem ne neham? Zakaj potem trpim? Zagledal sem žensko, neznanko, neznanko v oranžni obleki in z belo zapestnico, za katero se je pozneje izkazalo, da je navadna Ali me njen duševni mir, njena ravnodušnost pripravlja na to, da jo še kdaj zagledam? Ženska, ki se je odpeljala naprej in izginila. Zakaj potem še trpim? Kaj pa naj povem? Naj znova sedem na avtobus in čakam, da prisede zraven, da jo bom lahko kaj vprašal, izvedel od nje? Moral bi zbrati dovolj poguma, da jo čez čas zopet srečam. In pesem, ki traja, se nikdar ne neha. In odgovor: »Vse je v redu!« Bežni utrinki lakote in smeh pred vrati, ko stroj zaropota in šivi grejo postrani. In tako čudno se konča sleherna beseda, sleherno geslo pridoda svoje zrno na kup. Bom še vedno opazoval in slepo zrl v nepričakovano bitje, ki odstre zaveso, da bi od tam prišlo kaj prijaznejše za pod noč? Nisem vsemogočen, samo rahljam zemljo s svojimi desetimi prsti, desetimi nohti. Rade Krstič 799 Ljubezenski spev za dekle v oranžnem Ni miru med štirimi stenami, grmi že v vsaki manjši vasi. Nič več mi ni jasno, moje čudenje nad stvarmi, nad predmeti, nad ljudmi, z vsem svojim brnenjem navznoter in navzven se je umaknilo pomislekom, da sem na tem svetu pripravljen storiti več kot drugi, ki pravzaprav čakajo samo na boljšo priložnost, da bodo tudi oni nekoč taki kot jaz. A vse gre v besede, v melanholične misli o tem in o tistem, o tem in o onem, o vsem, kar se vtiskuje pod jezik kot kakšen ogromni pečat pod pismom, kot hrepenenje po še enem življenju. Pogovor v zgornjih nadstropjih je otroško zanimiv in prepričljiv, če mu prisluhneš, zato da se mu izogneš. Katero moč ti vlivata pero in črnilo, ko poslušaš in vlečeš na uho za ta kraj in ta čas primerno frekvenco, ko se sprožijo elementarne sile narave in v drobnih prvinah tipanja prilezejo do praga neslišnosti in samote? Če bi se dogodki razvrstili po času, v katerem nastajajo, kaj bi storil, kako bi obrnil ploščo na pravo stran? Še bi rad govoril, vso noč bi govoril o tistih zadnjih rečeh, o tistem skrivnostnem pojavljanju, o izginotjih v vseenost bivanja, o oranžnozelenih neskladjih, o pomembnosti, ki se razkriva, tako da bi lahko začel odpuščati, včasih po malem, včasih preveč, kakorkoli bi že naneslo. Obravnavam samega sebe. Imel bom ključ za vsa vprašanja. 800 Rade Krstič Bom hodil na sprehod? Smem poljubiti ustnice? Odkrival se bom pred vsem svetom in nosil v sebi toliko pesmi za vse. Mislim, da bom popisal vse prazne strani. Slišal sem, kako se te dotakne val večnosti, ne da bi ti vzel dragocenosti z mize, ko ura krepko zajadra čez polnoč. Dolgo bom pisal eno samo pesem, ki ji še ne vem imena.