
cesar mehikanski.

Slovenskemu ljudstvu spisal

Fr. Nedeljko.

)

V Ljubljani.

Založil J. Giontini.

1892 .

Natisnila Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani.

I.

^fPfobena dežela pač nima bujnejše prirode in
zanikamejšega prebivalstva,' nego republika mehi-
kanska. V vroči pokrajini (tierra calliente), ki meji
skoro- pet milj široko peščeno obrežje, ondu so tla
zelo rodovitna, in vse rastlinje rase silno bujno. Tu
vidiš brstne mimoze in tropične rastline z velikimi
cvetovi, vitke češplje, palme in krasne tulipane; tu
rase orjaški hrast, javor, zmajevec in mahagonovina,
ondu gumijevo drevo, sikomore in ciprese; v dolinah
pa uspevajo ogromna storaksova drevesa in pra¬
proti; po pečevji cvete jasmin in z velikanskih vej
vise ovijalke «tilandzije», katere imenujejo belo brado.

V rekah, ki prihajajo iz višavja, kar mrgoli
rdečih lisek, in ob bregovih se izprehajajo množice
flamingov. Pisane vrane, zlati in rdečkasti kolibri
razne velikosti, kakaduji in raznobarvne papige se
zibljejo po vejevji mahagovine ter odlete, če se jim
bližaš. Iz dupel zmajevca se sliši skovikanje žolte
sove, v mimozovi gošči mijavka divja mačka, ka¬
tero oponaša vriskač zibaje se na vejah storaksovih
dreves; v muzah pa tuli ostudna volovska žaba in
tožno veka ameriški krokodil.

l*

4

Te krasne pokrajine pa imajo tudi svoje nad¬
loge. Tu se v tolpah pojajo sitni moskiti (neka vrsta
komarjev), v goščavah pa prebiva ameriški panter
in divji vol, toda dosti nevarnejši mimo teh dveh
so mnogobrojne razbojniške druhali Indijancev, ka¬
tere se potikajo po gozdih.

Mehikansko prebivalstvo je kaj različnega ple¬
mena: nad 7 milijonov je Indijanov in mesticev
(polutanov), l 3 / 4  milijona Evropcev ali belopoltnikov
in nekaj zamorcev (okolo 16.000). Po veri so skoro
vsi katoličani. Indijani pa kratko in malo niso več
oni plemeniti ljudje, kakor nam jih opisujejo Evropci,
kateri soKortezu pomagali podjarmiti Montezumovo*
kraljestvo, a boljši so še vender, nego potomci belo¬
poltnikov. Kradež, razbojništvo in uboj so dandanes
v Mehiki v navadi, in ne mine dan v prostrani
državi, da bi ne bilo slišati o groznih umorih. —
Skoro vsako leto se menjavajo predsedniki in višji
uradniki; tu nikoli ne vlada mir in red. Rujavo
prebivalstvo sovraži belopoltnike, kateri ga tlačijo.
— Samo j eden stan ima vedno notranje vodstvo v
rokah, to je mnogobrojno duhovništvo, katero pa
nikakor ne more širiti omike in redu, ker mu ne-
dostaje višjega izobraženja.

V letih 1519. do 1521. je podvrgel hrabri Fer¬
dinand Korte z  Mehiko španskemu kralju;** bila je

* Montezuma je bil predzadnji mehikanski kralj.

** Med vsemi državami Severne in Srednje Amerike je bila
Mehika najbolj razvita. Gospodoval ji je blizu 400 let miroljubni

5

od onega časa pa do leta 1821 . pod špansko oblastjo.
Leta 1821 . oslobodi jo general Itnrbide  španske za-
visnosti ter si naslednje leto ustanovi cesarski prestol.
Pa že po devetmesečnem vladanji ga prežene general
Santa Ana  ter ustanovi republikansko vlado. Pre¬
gnali so Iturbida (Avguština I.) z rodbino na Laško,
a mož ondu ni mogel prebiti. Odpravi se zopet v

razrod tolteški,  katerega imenuje ustno poročilo najstarejši narod
v deželi; od 12. stoletja pa so ji vladali bojeviti Azteki,  ki so
izpodrinili Tolteke.

Med Evropci je prvi dospel na Mehikansko Španec Gri-
jalva.  Vmivši se na Kubo, popisoval je ondajšnjemu kraljevemu
namestniku Velaskvecu novo deželo z velikimi mesti, njenim pre¬
bivalstvom in obrtnostjo.

Da si prisvoji to deželo, Velaskvec precej odpošlje mladega
in pogumnega Ferdinanda Korteza s 700 možmi in 14 topi, ki
na 11 majhnih ladjah odrinejo proti zaželeni deželi. V šestih
tednih priplujejo do mehikanskega obrežja in stopijo dne 2. aprila
1519. leta na kopnino. Tu Kortez v močvirnem kraji sezida
trdnjavico Verakruc,  t. j. pravi križ, ker se je izkrcal na ve¬
liki petek.

Mehikanci so se čudili došlim Evropcem, imeli so jih za
višja bitja, ki so čez morje dospela k njim. Njih kralj Monte-
zuma nemudoma pošlje Kortezu poslanike z bogatimi darili, da
bi ga pregovorili, naj zapusti njih deželo. Toda bogati darovi
še bolj vnamejo Špance. Nato zapove Kortez sežgati vseh 11 ladij,
da bi ga potem nobeden rojakov ne mogel ostaviti ter zbežati.

Na poti v Mehiko se mu pridruži 6000 Tlaskalanov  kot
svojemu rešniku izpod Montezumovega jarma. Dospevšim v
mesto, odkaže jim kralj brž veliko kamenito poslopje za stano-
vališče, katero potem Kortez skrivoma uredi za svojo trdnjavo.
Kmalu izgubi Montezuma vso kraljevsko veljavo; zakaj veleval

6

Mehiko, kjer ga spoznajo, dasi je bil preoblečen;
zajamejo ga in dne 19. julija 1824. leta v Padili
ustrele.

A mir se vender ni povrnil v deželo, zakaj
nasprotne stranke so se skoro neprestano prepirale,
in vladala je ostudna državljanska vojska, tekla je
bratovska kri potokoma. V tem izgube Mehikanci

je le Kortez sam. Vender tudi njemu je pretila nevarnost. Ve-
laskvec ga začne zavidati in ga odstavi, za namestnika pa mu
imenuje Narvaeza, ki z 800 pešci, 80 konjiki in 12 topovi pri¬
bredi na Mehikansko. Kortez nemudoma ostavi Mehiko, gre na
svojega tekmeca, brez bitke pridobi njegovo moštvo, njega sa¬
mega pa da ukleniti.

Z novo močjo vrne se Kortez v glavno mesto, polasti se
kralja in ga odvede v svojo trdnjavo. To pa Mehikance razjari
tako, da se vzdignejo na španske nasilnike. Ko hoče na Kor-
tezovo prošnjo ujeti kralj pomiriti razdraženo ljudstvo, rekoč,
da radovoljno "biva pri španskih svojih gosteh, obsujejo ga s
kamenjem in pušicami ter ga smrtno ranijo. Zbok tega izgubi
dobrosrčni Montezuma pamet, brani se vsake jedi in pijače ter
umrč že za nekaj dnij (leta 1520.), Kortez pa gre zaradi ved-
nega pritiska Mehikancev iz glavnega mesta. Vrnivši se koncem
istega leta, premaga v hudem boji Gvatemozina, neustrašnega
naslednika Montezume, vzame 1521. leta šiloma Mehiko ter da
obesiti ujetega Gvatemozina; potem si polagoma osvoji vso de¬
želo, uredi jo kot špansko naselbino ter jo imenuje Nova Hispanija.

Španski kralj Karol I. (V.) mu podeli namestništvo pri¬
borjene dežele, a kmalu mu jo zopet vzame, ker ga nasprotniki
očrne. Za plačilo nepopisnega truda mu pusti le vojaško oblast
in nekaj posestev. Umrl je od žalosti, da mu je bil vladar toli¬
kanj nehvaležen, na svojem posestvu pri Sevili v Andaluziji
leta 1547.

7

Tekaš, Novo Mehiko in Kalifornijo, teh pokrajin se
polaste Združene države v Severni Ameriki.

Leta 1859. pride drzni dr. Benito Juarez (izg.
Huarez) rodom iz Oaksaka na krmilo republike in
jame pritiskati tudi tujce v deželi ter jih uvrščevati
v mehikansko vojsko. Za dve leti odloži vsa plačila
inostranim, posebno francoskim trgovcem, meseca
julija zapleni s preustrojno postavo vsa cerkvena
posestva in cerkveni imetek; mehikanski cerkveni
dostojanstveniki pak prosijo v posebni prošnji Na¬
poleona pomoči, in to žalostno stanje je bilo vzrok,
da so se zavezale Anglija, Francija in Španija proti
njemu.

Ze meseca januvarija 1862. leta pripluje za-
vezno ladijevje pred Verakruc. Vsemogočni francoski
cesar Napoleon III. pa sklene v tem, da razruši
republiko mehihansko ter namesto nje ustanovi ce¬
sarstvo. Temu naklepu se odtegneta Anglija in Špa¬
nija in pokličeta svoji vojski iz dežele, ki odideta
koncem meseca aprila leta 1862. Nato pomnoži Na¬
poleon svojo vojsko in postavi za vrhovnega povelj¬
nika vsem svojim četam na mehihanskih tleh hrabrega
generala Foreva.

Še meseca novembra in decembra leta 1862.
zasedejo prednje čete francoske vojske vsa manjša
mesta ob cesti iz Orizabe v Pueblo. Do 50.000 m6ž
se odpravi začetkom marcija leta 1863. proti Puebli,
najstarejšemu mestu na planoti Anahuak, ter jo dnč
18. marcija popolnoma obkoli.

8

V mestu je zapovedoval general Glonzalez Ortega
posadki, močni okolo 20.000 mož. Spoznal je šele
v zadnjih trenutkih, da se ne hode možno držati
zaradi nedostatne hrane. — Ker je bila stiska čim¬
dalje večja, ponudi se Ortega dne 16. maja Fran¬
cozom, da jim izroči mesto, ako sme svojo posadko
odvesti v Mehiko. Toda ker Forey ni hotel vzprejeti
take ponudbe, nadejal se je, da posadka plane iz
trdnjave. No, že prihodnjega dne pride iz mesta
general Mendoza z naročilom, da posadka odloži
orožje. Stela je pa samo 12.000 m6ž. In dne 19. maja
zasedejo Francozje, ko zvone po vseh cerkvah zvo¬
novi in grme topovi, premagano mesto.

V Mehiki sami pa je vladala velika zmešnjava.
Po povelji Juarezovem so morali vsi francoski pod¬
ložniki iz mesta v treh dneh. Ali ker je mož spoznal,
da mesto, ki šteje 180.000 prebivalcev, ni dovolj
utrjeno, zbral je svoje čete, uradnike in pristaše
ter se dne 31. maja napotil v gorsko mesto San Luis
de Potoži.

Prvi Francozi, ki so dne 20. maja pod vod¬
stvom generala Bazaineja ostavili Pueblo, dospeli so
komaj dne 6. junija pred mehikanske nasipe ter so
prišli v glavno mesto dnč 7. junija ob 9. uri zjutraj.

Skoro vse prebivalstvo je bilo na ulicah; vsakdo
je hotel videti nove svoje rešnike, katere so navdu¬
šeno pozdravljali. Sele dne 10. junija je prišel ge¬
neral Forey, ki je na čelu 15.000 m6ž jezdil v
mesto. — Zvonili so z vsemi zvonovi, in mehikanske

9

gospe so kar obsipale mimoidoče vojake s cvetjem
in venci. Vsa tolpa se je pomikala proti veliki
katedrali, kjer se je potem pela velika slovesna
maša in zahvalna pesem. Zvečer je bilo vse mesto
krasno razsvetljeno, na glavnem trgu pa so svirale
francoske vojaške godbe.

S tem dnevom je napočila nova, srečnejša doba
glavnemu mestu države anahuaške kakor i države
same, iri vsi Mehikanci, ki so pričakovali monarhije
in delali z&njo, nadejali so se, da se kmalu uresniči
njih želja.

Seveda še republika nikakor ni bila premagana,
vender, da bi pridobil prebivalstvo, razglasi Forey,
da se ne bojuje z ljudstvom, nego le z Juarezovo
stranko ter prepusti ljudstvu volitev nove vlade.

Dnč 23. junija 1863. leta je bila nameščena
začasna vlada z generalom Almontejem na čelu, ka¬
tera naj bi vladala dotlej, dokler bi se ne sestavila
narodna skupščina, kateri bi bilo ukrepati o bodoč¬
nosti meliikanske države.

Dne 8. julija se snide zbor velikašev izmed
dukovenstva in plemstva, vkup 215 mož, ki dne
10. julija na Napoleonov pritisek z 214 glasovi
ukrene, da «narod» ustanovi dedno monarhijo s
katoliškim vladarjem, ki imej naslov cesar mehi-
kanski, naj se izprva ponudi krona Njegovi cesar¬
ski visokosti nadvojvodi Maksimilijanu avstrijskemu,
ako bi je pa le-ta ne vzprejel, naj Napoleon poišče
drugega primernega vladarja.

10

Cesarstvo je bilo tedaj ustanovljeno, in poslanci,
ki naj bi poiskali bodočega cesarja, stopili so v
Verakruci na ladjo, regentje pa so uredili deželo,
kakor daleč ji je vladala francoska zastava, pa fran¬
coski generali so vender govorili, da so deželo popol¬
noma podjarmili.

Nadvojvoda Maksimilijan (Ferdinand Josip),
drugi sin nadvojvode Frančiška Karola in nad-
vojvodinje Zofije, hčere kralja bavarskega, porojen
dne 6. julija 1832. leta na Dunaji, poprijel se je
mornarstva. Ker se je dobro izobrazil, namenjen je
bil za poveljnika avstrijskemu ladjevju. Potem, ko
je bil 1. 1852. poveljnik na korveti «Minerva», po¬
stavili so ga 1. 1854. za kontreadmirala na čelo
avstrijske mornarice, katera se je pod njegovim
vodstvom precej pomnožila in izboljšala.

Prepotoval je vse dežele sredozemskega morja:
Grško, Sirijo in Egipet; prišel 1. 1856. v Pariz, od
tod 1. 1857. krenil v Bruselj, kjer se je zaročil s
princezinjo Sarloto (poroj.dne 7.junija 1840.), hčerjo
kralja Leopolda I. in Lujize Orleanske, potem ko
je bil februvarija 1857. imenovan za generalnega
guvernerja lombardijsko-benečanskemu kraljestvu.
— Na zimo 1859. gre s svojo soprogo na Madejro
in odpotuje od tod v Brazilijo; vrnivši se, živi
večinoma na svojem gradu Miramare pri Trstu, in
šele dogodki francosko-mehikanske vojske ga na¬
klonijo, da ostavi zatišje svoje.

11

Dne 3. oktobra 1863. 1. pridejo namreč melii-
kanski poslanci v Miramare in mu ponudijo krono.

*  Dne 9. aprila 1864. 1. se odpove Maksimilijan vsem
pravicam do avstrijskega prestola in istega dne
naznani mekikanskim poslancem, da vzprejme po-
nudeno krono. S pogodbo z dne 10. aprila se zaveže,
da bode vedno skrbel za prid njih dežele. Nato mu
tudi poslanci prisežejo pokorščino v imeni mehi-
kanskega ljudstva.

Maksimilijan je bil podjeten in odločen. Av¬
strija mu je bila premajhna; zato si je hotel ustva¬
riti primeren delokrog. Tako je vzprejel mehikansko
krono, tako je nastopil težavno pot, dasi ni bilo
težko prerokovati, da se mu bode na nji spodrknilo.

II.

^Iflfočim so se v Miramaru pogajali, da bi
Maksimilijan vzprejel mehikansko krono, preselil se
je Juarez že v San Luis de Potoži, kjer je zopet
izdal jednega tistih oklicev, v katerih je pozival na
stanovitno borbo za narodno nezavisnost in v katerih
se je po pravici skliceval na prirodo in obširnost
mehikanske dežele kot na mogočne zaveznike svoje;
Napoleon pa je zopet pomnožil svojo vojsko na Me-
hikanskem ter jo sklenil poslati v sredino republi¬
kanske države. Vodstvo nove vojske je izročil divi-
zijonijskemu generalu Bazainu.

Koncem oktobra se je začela vojska, in predno
je minilo leto, bila so Kveretaro, Gvanajato in Gvada-
laksara v francoskih rokah. Razven najoddaljenejših
provincij je bila skoro vsa država podjarmljena, vsa
mesta v francoski oblasti.

Povsod so odobravali, da se je ustanovilo ce¬
sarstvo ter težko pričakovali, da vojvoda avstrijski
vzprejme krono. Šele dne 3. decembra 1863. leta
se odloči nadvojvoda Maksimilijan začasno vzprejeti
ponudeno krono, katero pa stalno vzprejme šele

13

dne 10. aprila 1864. leta; dne 14. aprila pa se na¬
poti s svojo soprogo proti Rimu.

Brezštevilno ljudstvo se je trlo na molo San
Carlo v Trstu, da bi zadnjikrat pozdravilo priljub¬
ljenega vojvodo in vojvodinjo ter njima izrodilo
najvročejše želje na pot.

V Rim dospe dne 18. aprila ter ostane ondu v
političnih stvareh do dne 20. aprila. Ondu si izprosi
papežev blagoslov ter potem odjadra čez atlantiški
ocean proti Mehiki.

Dne 28. maja popoldne ob 2. uri dospe po šest-
tedenski vožnji fregata «Novara» v Verakruško luko.

Cesar Maksimilijan je sicer pričakoval, da ga
tukaj slovesno vzprejmo, toda prišel je le francoski
kontraadmiral Bosse s svojim pribočnikom, ki
vzprejme cesarja prav mrzlo in mu naznani, da
zbok črnega bljuvanja (vomito prieto) in kužne žolte
mrzlice ni varno prenočevati tukaj, in pristavi, da
cesto proti glavnemu mestu še vedno oblegajo raz¬
bojniki, ker še ni bilo moči pripraviti vsega, kar
bi mogel zahtevati cesar. Končno proti večeru pride
general Almonte in vsa višja gospoda iz Verakruca.

Ko se je storila noč, streljali so v trdnjavici
San Juan de Ulloa s topovi, mesto pa je bilo raz¬
svetljeno z bengalskim ognjem. Francosko ladjevje
je razobesilo na svojih jamborih raznobarvne luči
in spuščalo rakete.

Nikdo ni spal na krovu, razburjenost je bila
prevelika. O pol petih se je brala na palubji sveta

14

maša, o petih pa so šli vsi na obrežje-, tudi tam
so jih vsprejeli dokaj mrzlo. — Spremljani po višji
posvetni i vojaški francoski in mehikanski gospodi
na kolodvor, sedejo v vlak, ki jih čez močvirja od¬
vede v Soledad v vroči pokrajini (tierra calliente)
in potem odtod v jednomerni vožnji v Lomalto, kjer
neha železnica, katero so bili v naglici zgradili
Francozje, da bi svoje čete čim hitreje iz nezdra¬
vega kraja mogli spraviti v deželo.

Tu vzprejme cesar indijansko poslanstvo, ki
mu v znak udanosti pokloni sadja in cvetlic, cesa¬
rici pa golobico. Cez Akultcingo in Istapan la Ka¬
nada potuje cesar s svojim spremstvom proti Puebli
na vozeh po planoti mehikanski, katero mejita veli¬
kana Popokatepetl in Iztakuatl.

Tu se prične pas sladkorjevca (cukrovega trsta),
in kavovca in čisto novo rastlinstvo se je kazalo
očem visokih potnikov. Kaktus in aloja raseta tu
po skalovji, po dolinah pa pomerančevec, pizang in
palme; poleg velikanskega hrasta cvete toli koristna
oljika, v močvirji pa zeleni jalapa, ki daje zdravilni
koren.

Dočim stanujejo po nezdravih nižinah in po
nerodo vitem gorovji Indijanci, naselili so se tu po
zmerno topli pokrajini potomci Spancev, ki se ime¬
nujejo Kreoli, potem mešanci: Mestici, Mulati,
Zambi i. t. d.; zakaj ta pokrajina ima razven bujne
prirode južnega pasu zdrav, brezmrzličen zrak.

15

Dne 5. junija zjutraj dospe vladarska dvojica
v Pueblo, kjer ju vzprejmo jako slovesno. Toda že
po tridnevnem počitku odrine in pride dne 12. ju¬
nija v Mehiko, stolno mesto države svoje. Tukajšnji
vzprejem je bil nad vse sijajen. Cesar in cesarica
sta bila vsa iznenadena veselega prebivalstva in
mestne lepote. —

Nobena stolica vsega sveta nima tako krasne
leže, kakor Mehiko. Spanci so bili njegove lepote
kar navdušeni, ko jih je hrabri Ferdinand Kortez
prvič privedel tja.

Mesto stoji v prostrani dolini 2270 metrov nad
morjem blizu petih jezer: Tekskoko (od mesta 4 l /, t
kilometra daleč), Zumpango, San Kristobal, Kalko
in Ksohimilko; šteje nad 200.000 Stanovnikov ter
ima ravne in široke ulice. — Sredi mesta je veli¬
kanski trg s prekrasno in veličastno stolno cerkvijo,
katera stoji na prostoru nekdanjega tempelja az-
teškega bojnega boga Viclipuclija  (Huitzil o poxtli).
Bila je postavljena 1. 1667. in je svoj čas slovela
za najbogatejšo na vsem svetu. Veliko, lepo pročelje
ima dva po 61 metrov visoka zvonika, na katerih
stoj 6 različni kipi.

Prejšnji čas (do 1. 1824.) so kazali na pokopa¬
lišči pred cerkvijo sila veliko okroglo trahitovo pločo,
na kateri so stari Indijani darovali ljudi! Izkopali
so jo, ko so popravljali katedralo (18. decembra)
1791. 1. V obsegu meri 8 ■ 28 m in je debela, ozi¬
roma visoka 84 cm. Ob nje robu je vsekanih pet-

16

naj st skupin, vsaka z dvema osebama, katerih prva
predstavlja zmagonosnega kralja Tizoka*, druga pa
petnajst različnih plemen, katera je za svojega vla¬
danja premagal Tizok. Ta kamen se navadno ime¬
nuje Tizokova ploča in je sedaj v dvorišči narodnega
muzeja, katerega je ustanovil cesar Maksimilijan.

V zapadnem zvoniku omenjene katedrale je
bil do nedavno pri tleh vzidan staroazteški kamen
s čudnimi koledarskimi znamenji. Visok je za dva
moža. Tudi tega so prenesli v muzej. — Razven
stolne cerkve je v Mehiki še sto drugih in 51 samo¬
stanov, premnogo lepih palač, dva velikanska vodo¬
toka, vseučilišče, nekaj tvornic in rokodelnic. Mesto
ima veliko trgovino, in vsak dan gre ob lepem
vremeni po 30.000 do 40.000 otovorjenih mezgov
v Akapulko (ob velikem oceanu) in Verakruc.

Prebivalci so jako različni. Tukaj vidiš Ev-
ropce, dalje rdeče in pegaste Indijane (Pintos), za¬
morce in „mešance vseh barev. Zraven domačega
jezika se tu govori španski, francoski, angleški in
nemški jezik. Indijani, ki se tu imenujejo «azteki»,
ti so bakrene barve in močni ljudje visoke rasti;
resni so, premišljujoči, pa tudi trdovratni in leni.**
Glavni njih živež je neka mešta «tortilas», ki je

* Tizok je bil sedmi mehikanski kralj in je vladal od
1. 1481 do 86. p. Kr.

** Pečajo se nekoliko s poljedelstvom ter posebno ljubijo
cvetlice, katere povijajo v najlepše šopke in jih potem nosijo v
Mehiko na prodajo.

17

zelo podobna polenti, ter «frijoles», nekakšen črn
bob; mesto vina pa pij6 zavret agavin sok, «pulkve»
imenovan. — V umazanih predmestjih stanujejo ubogi,
toda nesnažni «lepcros» (srabljivci), ki so v Mehiki
to, kar so po laških mestih «lazaroni», namreč naj-
nesramnejši berači in najzvitejši tatje.

Tako je bilo po priliki za Maksimilijanovega
prihoda glavno mesto in njega prebivalstvo.

Samo teden dnij je prebival novi vladar v ce¬
sarskem dvoru glavnega mesta, potem pa se je pre¬
selil v grad Kapultepek,  ki je blizu uro hoda od
mesta. Od tod je prihajal vsak dan v mesto, kjer je
z novoimenovanimi ministri, svojim tajnikom, franco¬
skimi in mehikanskimi generali opravljal vladne posle.

No, razmere novega cesarstva so bile še precej
slabe; zakaj večina severnih pokrajin, kakor: Novi
Leon, Kohahuila, Durango, Kikuahua in Sinalva,
je bila še v rokah Juareza, le srednje države so
vzprejele novi red, dočim so v zapadnih krajih,
n. pr. v Gvereri, gospodovali republikanski generali.

Vrhu tega pa so pretile še druge nevarnosti
novemu cesarstvu.

Združene države severne Amerike nikakor niso
hotele priznati novega vladarja. Izmed v.seh ame¬
riških držav ga je priznalo samo južnoameriško ce¬
sarstvo Brazilija, v Evropi pa vse vlasti razven Švice.

Da spozna na svoje oči potrebe in težave svojih
podanikov, nastopi Maksimilijan že dne 10. avgusta
potovanje po premaganih pokrajinah.

Nedeljko,  Maksimilijan I.

2

18

Skozi S. Juan del Rio potuje najprej v Kve-
retaro, najbolj obljudeno in obrtno mesto svoje
države; odtod gre v Celajo in Irapuato. — V po¬
slednjem mestu pa zboli in ostane ondu do dne
10. septembra, odpravi se potem v srebrne  rudnike
Valenciana, San Vincente  in Santa Roza,  kjer mu
do sedem tisoč rudokopov priredi sijajen izprevod
s plamenicami. Početkom oktobra odide Maksimilijan
čez Leon v Morelio in Toluko, kamor mu pride
cesarica Sarlota naproti.

Koncem meseca oktobra sta bila že zopet v
stolnem mestu, kjer je Maksimilijan na vso moč
delal na to, da bi se povzdignila blaginja države;
ustanavljal je šole in akademije, gradil ceste in že¬
leznice ter si vsekakor izkušal pridobiti naklonjenost
in ljubezen podložnikov svojih. Ali ubogi cesar ni
vedel, da za take dobrote Mehikanci niso imeli
srca dovolj!

V tem je vojska trajala skoro neprestano. Toda
že dne 21. septembra je pobila francoska vojska pri
San Juan del Rio na severni strani mesta Durango
Juarezove čete tak6, da je francoski general Bazaine
ponosno poročal vojnemu ministerstvu: «Za tri me¬
sece so osvojile nase  čete cesarju Maksimilijanu štiri
velike pokrajine, namreč Tamaulipas, Novi Leon,
Kohahuilo in Durango, katerih površje preseza po¬
lovico Francije; razbili smo vse Juarezove čete,
vzeli jim 118 topov in njih ostanke štiri sto milj
zapodili proti severu.»

19

Da bi cesai’ju še osvojil Oajako, glavno zave¬
tišče republikancev na jugu, prevzame sam general
Bazaine vrhovno poveljništvo in obsede dne 4. fe-
bruvarija 1865. leta glavno mesto Oajaka. Ali že
dne 9. februvarija se poda posadka, na čelu ji Por-
firij Diaz, na milost in nemilost Francozom.

Da je padla Oajaka, to je bilo velikega pomena,
zakaj ondu so se branili republikanci najuspešneje.

Koncem starega (1864.) in začetkom novega leta
so dospeli tudi pod poveljništvom grofa Frana Thun-
Hohensteinskega avstrijski prostovoljci v Mehiko.

Ker je bil Maksimilijan oprezen mož, hotel je
že v Evropi vsaj nekoliko skrbeti za prihodnjo usodo
svojo. Napoleon se je v miramarski pogodbi ob¬
vezal, da v Mehiki ostavi 25.000 m6ž, dokler si
Maksimilijan iz tujcev in domačinov ne uredi svoje
vojske; obetal mu je pa tudi denarne pomoči v poso¬
jilih, in avstrijski cesar mu je dovolil med državljani
nabrati 6000 prostovoljcev. Tudi v Belgiji, domovini
njegove soproge, nabirali so zanj častno stražo.

Tem prostovoljcem se je obetalo jako mnogo.
Po dokončani vojski bi dobili zemljišča, katera bi
jim bilo obdelovati pet let in jih izpremeniti v rodo-
vito zemljo, potem bi pa ta zemljišča bila njih po¬
polna svojina; razven tega se je dovolilo tem na-
seljencejn, da smejo prosto uvažati živino, semena
in druge stvari. V ta namen bi se naselili po ne¬
obdelanih zemljiščih rodovite doline Durango blizu
Jalape in Orizabe.

2 *

20

Kaj čuda, da je bilo dosti mladih Slovencev,
sosebno veliko pa Poljakov (katere so ondaj baš
Rusi hudo stiskali), ki so hoteli svojo srečo poskusiti
onkraj oceana, in marsikdo se je nadejal, da se mu
ondu posreči, kar mu je spodletelo doma. In šel je
ter se zapisal med mehikanske prostovoljce. Tako
se jih je skoro nabralo devet tisoč mož.

Prišli so trije batalijoni lahke pehote, jeden
huzarski in jeden ulanski regiment ter topničarski
in ženijski oddelek.

Izkrcalo se je do sedem tisoč Avstrijcev in dve
tisoč Belgičanov, ki so bili pripravljeni s svojo zve¬
stobo in krvjo okrepiti prestol ljubljenega nadvojvode
in nadvojvodinje.

Zaradi vojnih uspehov dospelih Avstrijcev in
Belgijcev, kakor tudi srečne zvršitve nekaterih na-
redeb, smel je Maksimilijan najbolje upati na bo¬
dočnost.

Da bi pa cesarstvo učvrstil še bolj, imenuje
cesar septembra meseca 1865. leta potomce ustre¬
ljenega cesarja Iturbida — kateri se je od generala
popel na cesarski prestol, a bil po republikancih
pogubljen — za prince ter jim da naslov cesarske
visokosti, ker ni imel svojih otrok.

Začetkom 1. 1865. je bilo več nego dve tretjini
Mehike zjedinjene pod žezlom cesarja Maksimilijana.
Toda zaželenega miru še vedno ni bilo. Že meseca
decembra 1864. so nastali med klerikalno stranko in
vlado prepiri; to pa zato, ker ji Maksimilijan ni

21

mogel ustreči ter ji izročiti vsa cerkvena posestva,
katera ji je Juarez vzel.

Mehikansko duhovenstvo je izobčilo vse tiste
posestnike, ki so se branili vrniti mu kupljena cer¬
kvena posestva, potem vsa sodišča in vse uradnike,
kateri so ščitili imetje novib posestnikov. Tako je
bilo stanje cesarjevo čimdalje težje. — Zastonj se
je vse leto mebikansko poslanstvo trudilo v Rimu,
da bi kaj doseglo glede na domače duhovenstvo pri
apostolskem stolu.

Daši je tako ravnanje neizrecno žalilo cesarja,
vender ga ni oplašilo, da bi se izneveril svojim na¬
meram. Delal je na vse pretege, samo da bi rešil
cesarstvo prepada.

In res je sosebno v notranjih pokrajinah začela
izdatno uspevati trgovina in poljedelstvo, ko je bil
nekoliko mesecev mir, in mitnina je rasla od meseca
do meseca. Vender je bilo denarstvo novega cesar¬
stva jako na slabem.

Razen te nadloge je prišla še druga.

Že novembra 1864. leta je zahteval Napoleon
plačilo vojnih troškov, kateri so znašali 270 milijonov
frankov! Te troške se je cesar Maksimilijan obvezal
plačati v miramarski pogodbi. — Spoznal je, da
Mehika še za svoje potrebe nima denarja dovolj,
kamo-li, da bi poravnala toli ogromno vsoto.

Največ krivo pa je bilo to, da državne iinancije
niso bile v veščih rokah; zakaj po nevednosti mehi-
kanskih finančnih uradnikov je trpela državna bla-

22

gajna ogromno škodo. Zaprosil je torej Napoleona,
da mu pošlje izvedenih finančnih uradnikov.

Pod vodstvom francoskega finančnega ravnatelja
Langleja so nastopile jeseni 1865. 1. res tako ugodne
razmere 'na finančnem polji, o kakeršnih še do tedaj
ni bilo slišati v Mehiki. In že aprila meseca 1865. L,
ko je padla Oajaka in so se Francozje nadejali boljše
bodočnosti, sklenila je mehikanska finančna komisija
v Parizu novo posojilo 50 milijonov tolarjev.

Izkušali so, kolikor se je dalo, da bi pomnožili
državne dohodke. Najpotrebnejši pa je bil mir; zakaj
vsaka država more le v mirnem času napredovati.
No, dokler so po državi rojile še surove Juarezove
čete, bil je pač vsak razvoj nemožen.

Da bi čim hitreje zatrl krvoločne republikance,
izda Maksimilijan dne 3. oktobra 1865. nesrečni ukaz,
da bode v 24. urah ustreljen vsakdo, kogar zalote, da
se z orožjem v roki bori proti francoski ali cesarsko-
mehikanski vojni. Ta usodni ukaz je bil kesneje glavni
vzrok cesarjeve obsodbe. Nesrečni vladar pač ni slutil,
da je s tem ukrepom dregnil v sršenovo gnezdo.

Se ni vladal leto dnij, kar se je namesto boja za¬
čelo srdito klanje, katero je prisililo republikance, da
so tudi oni jednako kruto ravnali s cesarskimi jetniki.

>»»» • » * & i ««« - « -

III.

#o so prvega četrtletja 1865. leta združene
severne države končale usodno državljansko vojsko
z južnimi državami, začele so se zanimati za sosedno
Mehiko.

Jezno so dotlej opazovali severni Amerikanci
Napoleonovo politiko, toda posezati niso mogli vanjo,
ker so imeli doma opravila polne roke. Ali zdaj,
ko so sklenili z južnimi državami mir, prišla je voda
na njih mlin.

Kakor smo že povedali, nikakor niso hoteli na
američanskih tleh priznati nove monarhije. Pritožili
so se najprej Napoleonu, da jim je tako rekoč pred
vrati postavil cesarstvo, toda on se zato še zmenil
ni. Zastonj sta predsednik združenih držav Jonzen
in državni tajnik Zevard prigovarjala Napoleonu, naj
umakne svoje čete iz Mehike; zastonj sta pošiljala
poslanstvo za poslanstvom v Pariz, Napoleon se jo
redno izogibal odločnega odgovora.

Dne 6. decembra pa Zevard brezuvetno zahteva,
da se odpokličejo vse francoske čete ter zagrozi, da
bodo sicer podpirali svojega soseda in somišljenika
Juareza ter se pripravili proti Francozom na hoj.

24

Ravno sedaj, ko Juarez ni imel nobene prave
urejene vojske in nobene države — zadnje stolno
mesto svoje, Kihuabua, izgubil je zajedno z isto¬
imensko pokrajino jeseni 1865. 1. ter je odtlej pre¬
bival v mejnem mesteci Pazo del Korte — priznale so
ga združene države za predsednika mebikanske ljudo-
vlade in mu zajedno pošiljale obilo orožja in denarja.

To pa je bilo oholemu francoskemu vladarju
vender preveč in udal se je zahtevi republikancev.

Kar čez noč je francoski vetrenjak pozabil vsega,
kar je obetal avstrijskemu princu; spominjal se ni
več, da je Maksimilijana oplenil prijetnega in brez¬
skrbnega življenja v Miramaru; žrtvoval je svojega
varovanca gadni politiki.

Že meseca februvarija 1866. leta je naznanila
francoska vlada združenim državam, da v treh od¬
delkih odpokliče svojo vojsko iz Mehike in da zadnji
oddelek ostavi deželo novembra 1867. leta; cesar
Maksimilijan pa ničesar ni slutil o teh dogovorih.

Odkar se je Amerika jela vtikati v mehikanske
stvari, že niso mnogobrojne zmage cesarskih čet imele
prejšnjih uspehov, in Mehikanci so slutili skorajšnji
konec. Večina liberalcev velikih mest, kateri so se
prej navdušeno izrekli za cesarstvo, pripravljala se
je skrivoma, da prestopi v Juarezov tabor. Nekoliko
jih je bilo vsaj toli poštenih, da so se odpovedali
službam in dostojanstvom, katere jim je podelil cesar;
dosti pa jih je uporabljalo svojo službo v to, da so
izpodkopavali cesarstvo in njega stranko.

25

Kar se dostaje vojne, to so bili koncem 1. 1865.
njeni uspehi še precej povoljni.

V Mihoakanu je bil premagan republikanski
general Riva Palacios, ko je napadel glavno mesto
Morelija, in oktobra meseca je pri Amatlanu cesarski
general Mendec razbil sovražne čete, katerim sta
zapovedovala Arteaga in Salazar; ujeli so oba in
Mendec ju je dal pri tej priči ustreliti. No, krvavo
je plačal imenovani poveljnik ta svoj čin, kakor
vidimo kesneje.

Prve zmešnjave so se začele na severu, in spo¬
mladi 1866.1. je bila zmaga za republikansko stranko
tako rekoč gotova. V Oajaki pa so bile razmere take,
da so se morale cesarske čete utaboriti v utrjenih
mestih, in zveza z Mehiko je bila le slaba in slučajna.

V tem pa tudi združene države niso mirovale.
Ni jim bilo dosti, kar so dosegle pri Napoleonu.
Celo na Dunaji se je upiral njih poslanec Mr. Motley,
da bi odšli novonabrani prostovoljci, ki bi spopolnili
avstrijsko-mehikansko četo. In Avstrija, kateri je
takrat ravno pred vrati stala velika vojska, morala
je hočeš nočeš odpoklicati svoje ljudi, ki so se v
Trstu že ukrcali.

Zdaj šele je uvidel Maksimilijan, da mora nje¬
govo cesarstvo razpasti, če mu Francija ne pomaga
v vojaških in denarnih rečeh. Odposlal je torej v
Evropo zvestega svojega pristaša generala Almonteja,
kateri naj bi Napoleonu popisal razmere njegovega
cesarstva ter ga prosil pomoči.

26

Ko je poslanec dne 20. maja (1866. 1.) stopil
pred francoskega vladarja in mu pojasnil žalostni
položaj Maksimilijana, hotel ni Napoleon ničesar sli¬
šati o kakšni podpori, češ da je Mehika prelomila
miramarsko pogodbo, ker je plačevala prepočasi, zato
mora poklicati vse svoje čete od ondod.

Predno je še to poročilo dospelo v Mehiko, za¬
deli so težki udarci omajano cesarstvo. — Dne 17ega
julija 1866. leta vrne se Juarez že tretjič iz Paso
del Norte v Kihuahua, in še pred njegovim prihodom
začnd povsod odhajati francoske čete. Le v Durangu,
Saltilu in Montereju so bili še posamezni oddelki.
Toda Juaristov to ni malo ni motilo; predobro sojih
poučile združene države, da se Francozi ne obrnejo
proti severu. Zat<5 pa so tem huje pritiskali na ce¬
sarskega generala Mejijo, ki je še vedno stal ob reki
Rio Grande, in so ga dne 20. julija potolkli pri Ka-
margu. Komaj se je držal toliko časa v Matamoru,
da je ostanek svojih čet ukrcal na Verakruc.

Ta udarec je bil tem hujši, ker so bile Mejijeve
čete bile najboljše izmed cesarsko-mehikanske vojske.
No, nesreče še ni bilo dovolj! Tudi na jugu so bili
Avstrijci nekolikokrat tepeni, in vojska se je bližala
stolnemu mestu od te strani, kakor še nikoli, odkar
je Maksimilijan dospel semkaj.

Cesarska oblastva so slabela čimdalje bolj, in
povsod so prestopali načelniki in komisarji z uprav¬
nim osobjem in polkovniki z manjšimi ali večjimi
četami k Juarezu.

27

Čudo torej ni, da je bil cesar Maksimilijan hudo
presenečen, ko je. o njegovem poslanstvu dospela
uradna ve.st od francoske vlade. Ako bi Napoleon III.
nikakor ne dal nove pomoči, ostajalo mu ni drugega,
nego odpovedati se kroni.

Maksimilijan se sedaj ni več nadejal pomoči od
Napoleona, pač pa se je nanjo zanašala soproga,
cesarica Sarlota, ki nikakor ni mogla misliti, da bi
se Napoleon izneveril svoji besedi.

Dasiravno so visoko gospo kakor tudi njenega
soproga globoko presunile skrbi, napori in dogodki
zadnjih tednov, sklenila je osebno potovati v Pariz,
nadejaje se dobrega uspeha. — Poslovila se je jako
ginljivo od cesarja ter se dnč 8. julija odpeljala v
Evropo.. Hrabra gospa pač ni slutila, da nikoli več
ne vidi ni dragega Maksimilijana ni Mehike.

Predno je še odšla cesarica, postavil se je Ba-
zaine na čelo francoske vojske, ker je spoznal, kako
nevarno je bilo nje stanje. Uspeh je bil ta, dajuaristi
niso več motili združitve Francozov, nego zadovoljni
so bili s tem, da so precej zasedli vse prostore,
katere so zapustili Francozje.

Avgusta meseca so bila na ta način v njih rokah
mesta Monterej, Saltilo in Durango; vzeli so Tam-
piko ter obkolili na južnem morji luke Tehuantepek,
Akapulko, San Blas, Manzanilo, Mazatlan in Gvajmas
tak6, da niso imela omenjena mesta skoro nobene
zveze več s svojo okolico. Toda še huje je vplival

28 ■

cesaričin odhod, ker je jasno kazal, kakšna nevarnost
je pretila cesarstvu.

Sredi julija se je govorilo mnogo o odkriti zaroti,
in izgnalo se je veliko duhovnov in posvetne gospode
iz dežele. ' Zarota je hotela samo zatreti cesarstvo,
ne pa, da bi dosegla kaj občih koristij; zakaj zarot¬
niki so bili nekoliko pristaši Juareza, nekoliko du-
hovenstvo in pristaši bivšega diktatorja Sante Ane,
ki je takrat bival v Novem Jorku.

Odkrita zarota je usodno vplivala na cesarja.
Obšla ga je velika nezaupnost do spremstva. —■ Prav
takrat je tudi liberalni prefekt v Guadalajari pre¬
stopil k Juarezu, in cesar je zvedel, da se je dosti
državnih uradnikov skrivoma pogajalo z republikan¬
sko vlado.

Da bi se kolikor toliko obvaroval izdaje, ime¬
noval je cesar dva Francoza vojnim in finančnim
ministrom, toda maršal Bazaine se je precej odločno
uprl temu imenovanju, kar je tudi odobril Napoleon.

Bilo je torej očito, da je Napoleon tedaj raztrgal
vse vezi z Mehiko in brezozirno zapustil Maksi¬
milijana.

Dne 8. avgusta je stopila cesarica v Nazeru blizu
Nanta na francosko zemljo ter se nemudoma napotila
v Pariz. Ali že pri prvem vzprejemu v Parizi je
morala čutiti, kako je bil položaj izpremenjen.

Cesar Napoleon, kije  tedaj prebival v Sen Kluji,
dal jo je naprositi, naj mu svoje zahteve pismeno
naznani po njegovem ministru zunanjih stvarij.

29

Navzlic temu se odpravi zmočena in brezupna
gospa v Sen Klu. Šele po dolgem moledovanji jo
vzprejme Napoleon mrzlo, pa ji odločno odbije vse
prošnje. Niso ga omečile ni solze, ni njeno upra¬
vičeno očitanje. Ostavila je Sen Klu tak6 razvneta,
da se je spremstvo resno balo za nje zdravje.

Bilo bi sedaj najbolje, ko bi bila cesarica pre¬
govorila Maksimilijana, da bi se kar najhitreje po¬
vrnil v Evropo. Ali umevno je, da se je vsa njena
nrav protivila takemu koncu.

Iz Pariza je odpotovala Šarlota v Bruselj, kamor
so jo klicale zapuščinske stvari njenega očeta, kralja
belgijskega Leopolda I., ki je umrl dne 10. decem¬
bra 1865. leta, začetkom septembra pa v zapuščeni
Miramare. Tukaj je sklenila čakati poročil iz Mehike
in se potem napotiti v Rim do papeža.

Prihajajoča naznanila pa nikakor niso bila to-
lažna. — Slišala j e le o zarotah, kako so se izgubile
cele pokrajine, čula tudi, da skoro propade vse cesar¬
stvo. Kar je prebila tiste dni, ne da se popisati iž
lahka.

Tako tožna se odpravi v Rim, kamor dospe dne
26. septembra (1866. leta). Prijazni starček papež
Pij IX. jo vzprejme zel6 prijazno. Ravno ko se po¬
govarja s papežem, loti se je blaznost.

Nje domnevanje, da je zastrupljena ali da jo
hočejo zastrupiti, da jo spremstvo izda, da so se
zarotili proti nji — vse to je kazalo dovolj, da je
ubožica zblaznela, in spoznali so naizvedenejši zdrav-

30

niki, da je nje bolezen neozdravna. Odvedli so jo
torej pod zdravniškim nadzorstvom v Miramare, ce¬
sarja pa brzojavno obvestili o grozni nesreči, ki ga
je zadela.

Nadejali so se, da sirota hitreje okreva v pri¬
jetnem zraku in samoti tega kraja; toda zastonj je
bila vsa skrb in ves trud zdravnikov — nje um se
ni zjasnil nikoli več!

Da bi živela v drugem zraku, odkazali so ji v
njenem rojstnem kraji blizu Bruselja kraljevski grad
Laken za stanovanje. Ondu živi ubožica v nekdanjem
stanu, ne da bi zvedela kaj o žalostni usodi pokoj¬
nega soproga cesarja Maksimilijana.

Dočim je cesarica Sarlota meseca avgusta in
septembra v takih duševnih stiskah živela v Evropi,
tedaj se tudi Maksimilijanu onikraj morja ni godilo
bolje.

Ko opazi, da ga je zapustila vsa liberalna stranka
in da je pripravljena prestopiti k Juarezu, sklene
meseca avgusta izpremeniti svoje ministerstvo; novo
vlado sestavi Lares, predsednik najvišjega sodišča v
Mehiki. Ker pa so bili udje nove vlade povsem
klerikalci, odpadli so še tisti liberalci, ki so bili do-
sedaj za cesarja. Čeravno se je Maksimilijan izrazil,
da je sestava nove vlade le navadna izprememba
državne uprave, vender je bil ta njegov korak usoden.

Ko se je prepričal, kako so ga zapuščali nek¬
danji pristaši, bilo bi najbolje, ako bi se bil precej
odpovedal vladarstvu.

31

Vender je na tretjem prazniku nezavisnosti mehi-
kanske dne 18. septembra 1866. leta svoj govor
sklenil tako-le : «...  Stal bodem na prestolu, kamor
me je poklicala volja naroda, vse težave me ne bodo
odvrnile od moje dolžnosti; zakaj pravi Habsburžan
nikoli v nevarnosti ne zapusti naroda svojega.  Izbrala
me je večina naroda, da branim nje pravice proti
sovražniku reda, imetka in prave nezavisnosti. Vse¬
mogočni Bog bode nas torej varoval, zakaj sveta
resnica je, da je glas narodov glas božji.» Toda
njegov govor ni napravil nobenega vtiska na poslu¬
šalce, našel ni nikakega odziva.

Le nesreča je prihajala za nesrečo, in skoro vsak
dan je bolni cesar v gradu Kapultepku prejemal
poročila o novih nezgodah. Na jugu se je udala
toli važna Oajaka republikancem, na severu so Fran-
cozje prepuščali utrjena mesta z zalogami in strelivom
cesarskim četam, katere pa so skoraj navadno nekaj
dnij potem razobešale republikansko zastavo. A še
bolj nego te izgube pretresla je cesarja nova zarota,
ki je bila naperjena proti njega življenju.

Zasledil jo je skoro v zadnjem trenutku general
0’Horan, in usmrtili so zategadelj jedenindvajset ude¬
ležencev, katerim se je dokazalo hudodelstvo zarote.

Sedaj šele je spoznal cesar, da so dnevi njego¬
vega vladanja šteti, da ga Napoleon III. ni samo
zapustil, temveč ga tudi sklenil pehniti s prestola,
predno bi odšli Francozje, da bi tem lože pomagal
ustanoviti novo vlado.

32

Gnjusila se mu je mehikanska nezvestoba in
licemerstvo, ki ga je obkrožalo in že se je priprav¬
ljal, da odide v Evropo.

Delj časa je bila že v verakruški luki zasidrana
avstrijska korveta «Dandolo •> njemu na razpolaganje,
in res se je začetkom oktobra vkrcalo nekoliko nje¬
gove prtljage.

Ravno sedaj mu je tudi prišlo iz Evrope po¬
ročilo, kako nevarno je zbolela cesarica, in sklenil
je trdno, da ostavi Mehiko ter se zaradi bolezni za
nekaj tednov preseli v Orizabo, od ondod pa odpotuje
k nesrečni soprogi svoji.

V Mehiki pa se je govorilo, da je vest o ce¬
saričini bolezni iznajdena, in sicer zato, da bi se cesar
tem lože odpovedal vladanju. No, navzlic temu se
je cesar pripravljal na odhod.

Kakor hitro se je o tem razširila vest, obšla je
cesarsko stranko velika brezupnost, Juaristi pa so se
neizmerno veselili. Cesarski ministri so grozili, da
odlože svoje službe, in moral jim je zapovedati maršal
Bazaine, naj tudi nadalje opravljajo svoj posel, Maksi¬
milijan pa je dne 21. oktobra ob 4. uri zjutraj v
spremstvu 300 husarjev, katere je vodil polkovnik
Kodolič, šel iz Kapultepka in se napotil v Orizabo.
Spremljali so ga njegov zdravnik dr. Baš, profesor
Bilimek (muzejski uradnik v Miramaru), njegov iz-
povednik pater Fischer, njegov pribočnik F. Rodri-
guez in ordonančni častnik Paradillo.

33

Kakor je Maksimilijan rekel Bazainu, nikakor
ni kotel vzprejeti novega poslanca cesarja Napo¬
leona III., generala Kastelanava, kateri naj bi ga na¬
govarjal, da se odpove prestolu.

Kastelanau je dospel dne 12. oktobra v Verakruc,
dne 21. pavMebiko. Na poti je srečal v Ajotli cesarja,
toda nesrečni vladar je odklonil vsak razgovor ž njim.

Povsod, kjer je počival cesar, prihajale so depu-
tacije in mu izražale svoje sožalje, da je cesaričina
zbolela; trosili so mu cvetlice na pot in metali rožne
šopke na voz.

V Orizabi so ga vzprejeli jako slovesno; topovi
so grmeli, ko se je peljal v mesto in se naselil v
isti palači, katero mu je nekoč regentstvo pripravilo
za stanovanje.

V Orizabi so bile takrat razven zvestih cesar¬
skih busarjev — ondu imenovanih «sombreros chi-
quitos» — tudi močne francosko posadke, torej je bil
Maksimilijan dosti varen.

Tukaj je lahko premišljal, kako mu je bolje osta¬
vki deželo; ali naj odpotuje kot vladar in v Verakruci
nastavi novo regentstvo ter mu zapusti svoje določbe,
ali naj v Orizabi ali Verakruci odloži svojo krono.

Samo to je hotel dokazati svetu, da se ne umika
Francozom, nego da iz svojega nagiba polaga izro¬
čeno mu oblast v roke mebikanskega naroda.

Gosposke so pričakovale vsakega dne njega
odpoved; Kastelnau in Bazaine sta se trudila na vso
moč, da bi pospešila ta korak.

Nedeljko,  Maksimilijan I.

3

34

V tem pa se je močno trudila klerikalna stranka,
ki je prej tako slepo izpodkapala njegov prestol ter
se kazala tako sovražno, pripraviti ga do tega, da bi
opustil svojo namero. Obetala mu je denarja, čet in
vsako pomoč. Rabila je pri tem patra Fišerja, ki je
vedel pri cesarji ubrati pravo struno. Popisovali so
mu žalostni položaj njegovih pristašev in ga rotili,
naj ostane stanovit, da se potem cesarska stranka
vsaj lahko pogaja z republikansko.

Zajedno sta se v Verakruci izkrcala generala
Markvec in Miramon. Prišla sta iz Evrope, kamor
ju je odposlal cesar po diplomatiških opravkih.

Hitela sta k njemu in dočim sta mu prigovar¬
jala, naj bi ostal, pojasnila sta mu tudi, daje usoda
in življenje vseh zavisno od njegovega ukrepa in da
obče stanje ni tako hudo nevarno.

In Maksimilijan je res omahoval.

Vedel je sicer, kako nezanesljiva je bila pomoč,
katero mu jev zadnjem trenutku ponudila cerkvena
stranka, toda zmagal je priziv na njegovo veliko¬
dušnost in požrtvovalnost.

Saj gaje doma v Evropi čakalo le brezposelno,
tožno življenje; zakaj po izjavi zdravnikov ni malo
ni bilo pričakovati, da bi mu ozdravela soproga;
osamel je bil njega dom, uradno dostojanstvo svoje
je žrtvoval mehikanski kroni; vrhu tega je tudi brez
njega zmagala avstrijska mornarica leta 1866 . pri
Visu in drug je sedaj zaslužil nje vodstvo.

35

Ko bi ga tudi vse to ne prinudilo, da je ostal
v nesrečni deželi, peklo ga je vsak dan čimdalje
bolj prezirno ravnanje francoske politike.

Izdal je zato najprej slovesni preklic svojega
dekreta z dnč 3. oktobra leta 1865. ter je potem na
dan 24. novembra (1866. leta) sklical državni in
ministerski svet v Orizabo, kamor je tudi povabil
Bazaina na razgovor; zajedno pa je zahteval narodno
skupščino, katere naj bi se udeležile vse stranke in
tam končno razsodile o usodi Mehike.

Dnč 24. novembra obiščeta cesarja ministerski
predsednik Lares in njega tovariš Lacunza, ki sta
zvečer prej z ostalimi ministri in državnim svetom
dospela v Orizabo.

Pri tej priliki Lacunza posebno poudarja, da se
vsa država zanaša na svojega cesarja, ter ga opomni
njegovega govora z dne 16. septembra, v katerem
je rekel mimo drugega, «da pravi Habsburžan v ne¬
varnosti ne zapusti svojega naroda,» katerih besed
se narod dobro spominja, da se ne smč umekniti
sovražniku , nego da mora ali zmagati ali pa častno
pasti.

Te besede so tako močno vplivale na Maksi¬
milijana, da se je odločil ostati, in ostal je v svojo
pogubo.

Dno 12. decembra zjutraj zapusti cesar Orizabo
in se napoti v Pueblo, 14. decembra pa dospe v
Ksonaka, grad četrt ure od Pueble. Tu se končno
snide s francoskim poslancem Kastelnavom. Toda

3 *

36

ves trud generalov je bil brezuspešen. Maksimilijan
se ni dal pregovoriti.

Francozom sedaj ni preostajalo drugega, nego
prisiliti Maksimilijana do odpovedi in ga šiloma od¬
vesti v Evropo ali pa odpoklicati vse svoje čete in
njega prepustiti usodi.

Napoleon je nato zapovedal, da se kar najhitreje
vkrca njegova vojska.

Zajedno seje tudi (dne 13. decembra) naznanilo '
belgijsko-avstrijski četi, ali koče stopiti v mebikansko
vojsko ali pa se vrniti domov. Večina jih je šla v
Evropo, le nekoliko sto mož se je odločilo deliti
usodo s cesarjem Maksimilijanom.

Dočim so se neprestano združevale francoske
čete, približavala se je glavna republikanska vojska
iz severnih in severo - zapadnih stranij, katero so
vodili general Eskobedo (bivši mezgar), Kortina in
Riva Palacij, še pred koncem leta Kveretaru. — Ko
je padla Oajaka, pa je bila mehikanska dolina in
zveza med stolnim mestom in morjem v nevarnosti;
zakaj v Oajaki je bil republikanski general Porfirij
Diaz s svojimi četami vsak čas pripravljen, da od¬
rine proti Mehiki.

Kjer se cesarske posadke niso podale, vzeli so
(republikanci) mesta naskokoma ter postrelili vse višje
mehikanske častnike, francoske jetnike pa so iz¬
menjevali za svoje.

Koncem leta 1866. so se zbrale francoske čete v
Verakruci, kjer so se vkrcavale sredi januvarija 1867.1.

37

Tačas je bil cesar Maksimilijan že v sredini svoje
države. Še v Orizabi je dne 5. decembra 1866. leta
izdal oglas, da obdrži vladarstvo le do prihodnje
skupščine, katero je zahteval že ob državnem in
ministerskem svetu dne 24. novembra; dne 10. de¬
cembra pa je razposlal njega minister zunanjih stvarij
v Mehiki okrožnico, v kateri se je bridko pritoževal
o najnovejših odnošajih med Francijo in mehikanskim
cesarstvom, rekši, da bi bila Francija najrajši do¬
sedanjega zaveznika svojega pognala iz dežele, samo
da bi delala po svoji volji.

Neposredno po posvetovanji v Orizabi se od¬
pravita generala Miramon in Mejija proti severu, da
bi ondu poskusila svojo srečo proti republikancem.
Zajedno pa osnuje Markvez v Cuernavaki in drugih
krajih južne Mehike četo, ki naj bi zadržavala pri¬
tiskajoče tolpe Porfirija Diaza, zakaj združujoči se
Francozje nikakor niso več podpirali počasi pro¬
padajočega cesarstva.

Dne 5. januvarija 1867. leta dospe Maksimilijan
iz Pueble v Mehiko.

Z vsakim korakom v notranje dežele se je za¬
motal nesrečni vladar globočje v neizogibno pogubo.
Prepovedal si je vsak slovesni vzprejem in se naselil
v hacijendi de la Teja  med Mehiko in Kapultepkom.

Tu je pod vodstvom patra Fišerja osnoval dr¬
žavno tajništvo ter se bržkone brez vse nadeje po¬
prijel težkega posla; sklenil je odločno, do zadnjega
trenutka izpolnovati svoje dolžnosti.

38

Dne 14. januvarja je bila velika seja skupnega
ministerstva in državnega sveta, pri kateri je bil
nazočen tudi maršal Bazaine kot vrhovni francoski
poveljnik. V tej seji so se iz nova posvetovali o
stvareh, tičočih se cesarstva, in maršal je cesarju
povedal v oči, da je izgubljen, ako se ne vkrca ž
njim vred. Temu seveda so močno ugovarjali meki-
kanski ministri iz že navedenih vzrokov.

Pri svojem odhodu še je prigovarjal Bazaine
nesrečnemu knezu, naj bi pod varstvom francoske
vojske zapustil deželo, toda Maksimilijan se je temu
odločno upiral, in zadnji francoski batalijoni so za¬
pustili Mehiko ter odhajali v Verakruc.

Sele začetkom marcija so odplule francoske čete
proti svoji domovini, ko so se pet let brezuspešno
bojevale na mehikanskih tleh; pustile so v tuji zemlji
nad tisoče padših junakov, katerih kri pa ni obrodila
nobenega sadu. Grozna zmešnjava je vladala sedaj,
kakor nekoč pri njih prihodu v stari Montezumovi
državi; zadušila jo je šele kri nesrečnega kneza, ki
je žrtvoval svojo srečo, nadaijenost in viteško svojo
moč nakanam nadutega Napoleona III. in katerega
so sedaj Francozje zapustili vpričo skoro neizogibne
pogube.

IV.

^fjfoliko da so odšli zadnji Francozje iz Mehike,
že so od vseh stranij pritiskale sovražne čete. Ko
je končno dospela vest, da je večina države zopet
v republikanski oblasti in da so le še mesta kakor
Kveretaro, Puebla, Mehiko in Verakruc cesarska,
zahteval je Maksimilijan, ki je sedaj že zdavna
spoznal svoj in svojega cesarstva položaj, od mini-
sterskega predsednika Laresa, naj mu pojasni laži,
s katerimi so ga doslej slepili dan na dan. — Opomnil
je, da je ostal le na prošnjo svoje stranke, katero
samo je hotel varovati najhujšega zla, da se narodna
skupščina težko snide in da je torej vprašanje, kaj
naj se zgodi, da se začno pogajanja.

Minister mu je odgovoril zelo dvoumno. Sve¬
toval mu je namreč, naj zbere vse svoje vojne sile
ter se ž njimi napoti v severno mesto, n. pr. v Kvere¬
taro — tačasni glavni stan Miramona — da bi tako
rešil stolno mesto vseh vojnih nezgod ter se odondod
pogajal s sovražniki, ako bi bilo potrebno.

Pretehtal je namreč dobro, da se bode s svo¬
jimi tovariši lahko skrivoma pogajal z nasprotniki,

40

kadar ne bode cesarja tukaj. Premislil je tudi, da
bi cesarjeva zmaga bolj koristila njemu in njegovi
stranki, nego njemu samemu; ako pa podleže, ne
izgine še vsa nadeja ravno tej stranki.

Maksimilijan pa je vender slušal ministrov na¬
svet in je odločno odklonil zadnji poziv, da bi za¬
pustil deželo, katerega mu je tačas poslal francoski
vrhovni poveljnik izVerakruca. Spoznal je namreč,
da bi se mogel z republikanskimi vodji pogajati le
na čelu vojske, ako bi se bilo sploh mogoče poga¬
jati. Hotel se je pa tudi oprostiti obrekovanja, češ:
ničesar še ni storil za svojo krono, samo drugi so
se morali boriti zanj.

Brez posebnih priprav odide Maksimilijan dne
13. februvarija 1867. leta proti 8. uri zjutraj z 1600
možmi (pod povelj ništvom polkovnika Lopeca), ge¬
neralom Markvecem in Kastilom iz Mehike.

Po naredbi Markveca, ki je bil štabni poveljnik,
ostali so Avstrijci v Mehiki; Markvec se je namreč
bal, da bi kdo razven njega vplival na cesarja, mimo
tega je dobro vedel, da bodo zanesljivi Avstrijci
Mehiki izvrstni varuhi. Izmed Evropcev so sprem¬
ljali cesarja le njegov zdravnik dr. Baš in dva slu¬
žabnika: Ttidos in Severo, pater Fišer pa je ostal
v Mehiki.

Tako je Maksimilijan ostavil mesto, katero je
zdaj zadnjikrat videl, ob njem sta jezdila Markvec
in Lopec, ki sta prouzročila katastrofo dne 16. junija
1867. leta; ž njima je šlo izdajstvo v Kveretaro!

41

Zvečer istega dne (13. febr.) se še pridruži ce¬
sarju v Kuantitlanu general Vidauri z jednim ška-
dronom avstrijskih huzarjev. Z njim pride tudi ce¬
sarjev rojak polkovnik knez Salm-Salm, ki se je
slavno boril v severoameriški državljanski vojski in
je po zmagi združenih držav dospel v Mehiko.

Ko je Maksimilijan ostavil, stolno mesto, bilo
je v neposredni njega straži le kakih 50 do 60 hu¬
zarjev in ulancev bivšega avstrijskega krdela.

Le šiloma se je pomikala mala cesarska vojska
iz Mehike proti Kveretaru, a vender so se ji po
nekolikih majhnih praskah umeknile nasprotniške
republikenske čete in se napotile h glavni Eskobe-
dovi armadi.

Dne 19. februvarija zjutraj dospe Maksimilijan
s svojim moštvom v Kveretaro ter se ondu združi
s četami Miramona, Mejije in Mendeca.

Bilo je takrat vsega skup 9000 mož cesarske
vojske v Kveretaru.

Ni še minil dober mesec, odkar so Francozje
ostavili deželo, in že je imelo cesarstvo samo nekaj
mest v svoji oblasti. — Na jugu v Jukatanu, kjer
so se cesarski generali bojevali na življenje in smrt,
na severu v Sonori, na obalih Tihega morja, kjer
so republikanci šiloma vzeli luki Tehuantepek in
S. Blas, pa do mehikanskega zaliva, kjer sta se v
Verakruci združili cesarski posadki iz Orizabe in
Kordobe, da di se branile tem uspešneje: povsod je
propala cesarska oblast in veljava.

42

Že za nekaj dnij (dne 8. marcija) je Kveretaro
obkolila Eskobedova vojska, kateri se je pridružil
Riva Palacios z drugimi generali. Vender tudi Maksi¬
milijan ni držal rok križem, in na vso moč se je
utrjevalo mesto, čegar veliki samostani so prav dobro
rabili za branišča.

Da se lože umeje nastopno obleganje, popišem
tukaj na kratko mesto in njega okolico.

Kveretaro,  glavno mesto istoimenske pokrajine,
je jedno najstarejših mest mehikanskih. Tod mimo
drži velika cesta iz Mehike v San Louis Potoži. Zi¬
dano je na holmci, raztežaje se v poševnem čvetero-
kotniku od severovzhoda proti severozapadu ter šteje
blizu 30.000 Stanovnikov, ima tri velike trge, dosti
krasnih palač in lepih vodometov, 15 cerkva, osem
meniških in tri nunske samostane. — Najznameni¬
tejše poslopje je nunski samostan Sv. Klare, čegar
notranjost je skoro podobna kakemu mestu. Na
vrhu holmca stoji na vzhodnem konci mesta fran¬
čiškanski samostan Sv. Križa. Mesto ima več dobro¬
delnih zavodov in dobrih šol in star sloveč vodovod
(Caneria). Tu je velika predilnica (prva v deželi),
dosti druzih tvornic, sosebno pa nekoliko izvrstnih
usnjarnic. — Iz prva je bilo Kveretaro glavno tabo¬
rišče Otomi-Indijancev, katerih poglavar Fernando
de Tapia je bil leta 1531. najbolj goreči spreobr¬
njenec, ko so Spanci podjarmili mesto. Nizko trd¬
njavsko zidovje, ki oklepa mesto, pa je iz novejših
časov.

43

Kakih deset minut od mesta se vzdiguje na
zapadni strani holm Cerro de las Campanas (zvonov
holm), ki je gosto z grmovjem obrasten in na se¬
verni strani precej strm. Na levi (zapadni) strani
mesta se širi rodovita in dobro obdelana ravnina,
katero na sever in vzhod mej6 gvadalajarske gore.

Za oblege so zasedli sovražniki vse bližnje
holmce in griče; v cesarskih rokah je bilo le mesto
z utrjenim samostanom Sv. Križa (La Cruz) in Cerro
de las Campanas, na katerem je bil takrat glavni
stan cesarske vojske; mesto pa sicer ni bilo posebno
dobro utrjeno; za utrdbo ni bilo dovolj časa, ako-
prem se je delalo na vse pretege.

Bilo bi še možno, da bi cesar s vsemi svojimi
četami prodrl iz mesta, popustivši ondu topove in
ostalo vojno pripravo ter krenil proti stolnemu mestu
ali morju, toda v bojnem svetu so ukrenili drugače.

Sklenili so do skrajnosti braniti Kveretaro, za-
jedno pa odposlati Marljveca v Mehiko, da bi ondu
nabral novih čet, preskrbel denarja in se potem
vrnil in otel trdnjavo.

Mislili so namreč, da bi se Juarez moral po¬
gajati s cesarjem, ako bi republikanska vojska brez¬
uspešno oblegala Kveretaro in bi jo potem z novo
pomočjo premagali cesarski vojaki.

Da bi sovražnikovo pozornost obrnili od Mar-
kvecovega odhoda, napade dne 22. marcija zjutraj
general Miramon z 2000 možmi sovražni oddelek, ki
ves osupel popusti vso svojo bojno pripravo in ves živež.

44

Pri tej priliki zapleni Miramon 22 v6z z žive¬
žem, 60 volov in 200 ovac in koz ter se okolo
9. ure predpoldne vrne v trdnjavo, ob 11. uri po¬
noči pa odrine Markvec z generalom Vidaurijem in
1100 konjeniki proti Mehiki ter srečno prekorači
sovražne vrste, v Kveretaru pa ostane cesar na čelu
7900 mož s knezom Salm-Salmom in generaloma
Miramonom in Mejijo. — Namesto Markveca je zdaj
imenovan štabnim poveljnikom general Severo Ka-
stilo, ki se je zajedno z Miramonom izšolal v vojaški
šoli v Kapultepku in kateri je res zaradi zaslug
prejel visoko dostojanstvo.

Markvec je z zadržki, a vender srečno dospel
v Mehiko. — Brž po svojem prihodu nastavi v
imeni cesarjevem novo ministerstvo (Vidauri in dr.),
začne brez vse milosti nabirati vojakov in razpisa-
vati davke, kateri so se morali precej plačevati.
Svojevoljno zapira meščane in zahteva od njih visoko
odkupnino, razven tega pa še prisili vladni list
«I)iario del Imperio*, da razglaša najnesramnejše
laži o stanji v Kveretaru, katere mu narekuje on sam.

Vse te grozovitosti je izvrševal le na svojo roko;
o vsem tem še cesar ničesar slutil ni.

Da bi pomagal nesrečnemu vladarju, kar je bila
njegova naloga, zato se niti ni menil. Računjal je
le na svojo korist.

Od začetka marcija je že stiskal Porfirij Diaz,
čegar konjeniki so se prikazovali že okolo Mehike,

45

važno Pueblo, in Markvec je sklenil, da jo reši
sovražnika.

Ker pa stvari ni dobro pretehtal in ker ni bil
posebno dober vojskovodja, napade z nedostatnim
krdelom Diaza, toda hudo'ga potolčejo, Pueblo pa
vzamejo naskokoma republikanci že dne 2. aprila.

Razkačen zaradi tega poraza, vrne se Markvec
v Mehiko še svojeglavnejši in surovejši, nego je bil
kdaj prej, in iz nova stiska meščanstvo. Trgovci
zapro prodajalnice, kakor v najhujših časih ljudo-
vlade, in trgi in ulice so čisto prazni. A nesreče
še ni bilo dovolj; precej, ko je vzel Pueblo, od¬
pravi se Porfirij Diaz proti stolnemu mestu.

Ker je Markvec imel dovolj čet in mnogobrojno
konjico, napredovali so oblegovalci jako počasi. Toda
beda je bila posebno med siromašnim prebivalstvom
že od začetka velika in se je grozno pomnožila,
dokler se mesto ni podalo.

Dočim se o borečem Maksimilijanu in njega
tovariših ni nič zvedelo v Mehiko, oblegala je zdaj
v začetku aprila nad 30.000 močna republikanska
vojska Kveretaro. Bili so ondu zbrani najzagrizenejši
sovražniki cesarjevi, njim na čelu divji Eskobedo.

Za oblege se je izkazal cesar Maksimilijan pač
vrednega presvetle rodovine svoje in prevrednega
za ljudstvo, katero si ga je izvolilo za vladarja. Bil
je vedno v nevarnostih, in sicer v takih, katere bi
potrle vsakega še tako značajnega moža, a on se

46

ni dal omamiti. Sedaj, ko mu je pretila nevarnost
od zunaj, zalezoval ga je izdajalec v lastnem taboru.

Že dne 16 . aprila je zvedel, kako nesramno ga
je zapustil Markvec, od tega dne pa do sramotne
Lopecove izdaje moral se je varovati na vse strani.

Zveza na zunaj je bila kmalu nemožna. Pet
njegovih kurirjev so zasačili sovražniki in jih obesili
pred stiskanim mestom; živež je pošel do cela, in
že dolge tedne se je branila posadka z mulinim
mesom. Naposled ji je pohajalo tudi strelivo; da bi
si kolikor toliko pomagali, uporabljali so izstreljene
sovražnikove kroglje, katere so nabirali meščani, in
so končno razdrli svinčeno streho ondotnega Iturbi-
dovega gledališča, da so vlivali kroglje. Cesar je
živel kakor prosti vojak. Dočim so se njegovi ge¬
nerali gostili z izbranimi jedili, živel je Maksimilijan
le ob konjskem mesu in tortilah. Nikoli ni bil pobit,
in nobeden njegovih častnikov se ni tako izpostavljal
nevarnostim kakor on; pripisovati je le njegovi hra¬
brosti in neustrašenosti, da se je mesto vzdržalo tako
dolgo, dočim je spremstvo njegovo svetovalo že
zdavnaj, da bi se udali.

Že večkrat bi bil s svojimi konjeniki lahko
prodrl sovražne vrste, ali ni hotel ostaviti svojih
tovarišev, dasi je dobro vedel, da jih je bilo dosti
pripravljenih deliti ž njim usodo. Slutil je dobri mož,
da zapade tudi njega življenje, kedar se uda mesto.

«Dobro vem, da me ustreli, brz ko me ujamejo ;
toda pasti z mečem v roči je usoda in ne sramotno,*

47

dejal je večkrat, «no, rajši da pobegnem, borim se
častno do končat.

Za svoje vojake je skrbel po očetovsko; bil je
mil proti meščanom in usmiljen sovražnikom, katere
so dobili obleganci v roke. Cesto so mu prigovar¬
jali njegovi častniki, naj bi velel postreliti jetnike,
ali odgovaljal jim je: «Ne maram, da bi se zaradi
mene prelivala kri; ako bode izid srečen, dobro, ako
ne, bode vsaj mirna 7noja vest.*

Neumorno je nadziral straže, ogledoval najopas-
nejše kraje, dasi je bil povsod izpostavljen sovražnim
krogljam. Iskal je junaške smrti, pa je ni našel.

Proti koncu meseca aprila, ko je po hudi oblegi
naraščala beda meščanov in cesarske vojske, sklenili
so napasti oblegovalce.

Dne 27. aprila o 5. uri zjutraj napade general
Mendec  z izbrano svojo četo s tovarišem knezom
Salm-Salmom popolnoma nepripravljenega sovraž¬
nika, vzame mu 21 topov in pripelje vrhu tega
500  jetnikov v mesto. To pa je bilo delo jedne same
ure. Toda ta izpad je koristil oblegancem zelo malo.

Dosedaj se o Markveci iz Mehike ni zvedelo
ničesar. Končno pa vender srečno dospd nekatera
pisma v Kveretaro, in šele sedaj zve Maksimilijan,
kako sramotno je Markvec v tem času zlorabil nje¬
govo ime in oblast.

Slovesno je ugovarjal cesar v odprtem pismu,
katero mu je pač na čast, stvari same pa že ni
mogel izpremeniti. Poročila iz stolnega mesta kakor

48

tudi žalostno stanje oblegane trdnjave, dajale so po¬
voda dovolj, da bi predrli sovražne vrste. Kruha
že zdavnaj ni bilo več, in živeli so samo ob konj¬
skem in mulinem mesu; ali tudi to je že pohajalo.
V mestu so razsajale nevarne bolezni, in tudi vojaki
so izgubili srčnost, čeravno so vselej izpadaje za¬
podili dosti večje sovražno krdelo ter se le umek-
nili preveliki moči.

Ker dosedanji izpadi niso bili dovolj uspešni,
sklene vojni svet, da plane ponoči dne 14. maja vsa
vojska iz mesta in zagrabi sovražnika na vso moč.
Spomina vredno je, da je tudi Eskobedo skoro za
isti čas, namreč za jutro dne 15. maja odredil, splošni
naskok. Ali izostalo je oboje: izpad Maksimilijanov,
ker njegovi generali niso bili pripravljeni o določeni
uri, napad Eskobeda pa, ker je bil nepotreben. To
je provzročil izdajalec, katerega si je Maksimilijan
gojil na svojih prsih.

V vrsti njegovih častnikov je bil poveljnik
konjiškega polka cesarice (de la Emperadriz), pol¬
kovnik Miguel Lopec, kateremu je Maksimilijan iz¬
kazal dokaj dobrot — bil je cel6 kum njegovim
otrokom. Izročil mu je za oblege poveljništvo trd¬
njavice Sv. Križa ter ga imenoval za svojega pri¬
bočnika in ravno ta mož, o čegar poštenosti in na¬
klonjenosti cesar ni malo ni dvojil, izdal ga je!

Štiri dni, predno je padlo mesto, izmuznil se
je ta licemerec iz trdnjavice v glavni stan generala
Eskobeda, kjer sta se pogodila tako, da mu Esko-

49

bedo plača 18.000 «pezov» (blizu 36.000 gld. a. v.)*,
ako se Kveretaro uda.

Na vse zgodaj je prišel dne 15. maja v sovražni
tabor ter odvedel oddelek republikanskih čet skozi
nek predor trdnjavskega zidu v mesto, spremil ga
do cesarske straže, velel ondu svojim četam odložiti
orožje, trdnjavo pa prepustiti prišlemu oddelku. Da,
zapovedal je celo ondotnemu topniškemu oddelku,
naj nameri svoje topove na Sv. Križ, rekši, da se
je ondu uprl jeden vojaških oddelkov.

Seveda bi se bili cesarski vojaki branili, ko bi
bili spoznali sovražno krdelo, a bila je še tema in
vrhu tega jim je zapovedal njih poveljnik, naj osta-
vijo prostor. Dočim je lopov s svojimi četami od¬
hajal skozi jedna vrata, vsipali so se skozi druga
sovražniki in brzo zasedli vse prostore.

Ko se je vršilo vse to, spal je še Maksimilijan
mirno. Toda brž ko se vzbudi, zapazi, da se godi
nekaj izrednega. Precej vzbudi kneza Salm-Salma,
njima se pridruži general Kastilo, podpolkovnik Para-
dilo, tajnik Blasio, in vsi bite iz samostana. Ko
dospo do vrat, zasedla je že sovražna straža pot, a
vender je izpuste, ker zakliče sovražni polkovnik
Jože Rinkon Galardo, stoječ ondu z Lopecom, ravno

* Resnično je, da je bila za izročitev Kveretara pogojena
vsota 18.000 pezov, toda Lopec se je kesneje zastonj trudil, da
bi prejel od republikanske vlade sramotno svojo nagrado. To
je očita kazen božja in nekakšno zadostilo za hudobno njegovo
dejanje.

Nedeljko,  Maksimilijan I.

4

50

ko mu le-ta nekaj šepeta na uho: «Que pasen, son
pavsanos!» («Izhod jim je prost, ker so državljani.*)

S svojim spremstvom hiti cesar na dobro utrjeni
grič Cerro de las Campanas, kamor dospo tudi nje¬
govi ogerski husarji, nekaj njegovih generalov in
častnikov, ki so srečno predrli sovražno stražo. Ondu
pričakuje Miramona z njegovim oddelkom.

Do sedaj se je streljalo le malo, pa vender je
bilo že vse 'mesto po konci. Iz Sv. Križa je zavzel
republikanski general vse prostore cesarskih, ki so
vpili v jednomer: «Živela slobodab Le Miramon se
ni hotel udati; naglo je zbral na Kapucinski cesti
oddelek cesaričinega polka in se postavil v bran. A
precej iz začetka ga obstreli republikanski častnik
v lice ter ga oslepi. Ko pade, ujame ga sovražnik
z vsem njegovim krdelom.

Na griči de las Campanas, kamor se je v na¬
glici rešil Maksimilijan z generali Mejijo, Kastilom,
Avelanom in knezom Salm - Salmom, združil se je
ostanek cesarskih čet in še jedenkrat jih je naudala
misel, da bi predrli sovražne vrste.

A bilo je že prepozno; zakaj obkolilo je grič
več batalijonov pehote in skoro vsa sovražna konjiča.
Branili so se sicer zelo hrabro, ali kaj jim je kori¬
stilo, ko niso imeli več, nego samo 5 do 6 topov,
in cesarskim vojakom je upadel pogum. Ko Maksi¬
milijan zvč o Miramonovi nesreči, misliti ni bilo več
na beg. Celo Mejija svetuje, naj bi se podali. Ne¬
koliko trenutkov se posvetuje cesar z vernimi pri-

51

staši, dočim sovražniki strašno streljajo, potem pa
veli žalosten razpeti belo zastavo. S tem je bilo uni¬
čeno tretje  cesarstvo v Mehiki.*

Podal pa se je Maksimilijan le s pogojem, da
ustrele njega prvega, ako bi postrelili jetnike, in da
njegovega trupla ne bi razmesarili.

Ubogi cesar, odbila je njegova ura! Predno je
še mislil na rešitev in predno se je mogel rešiti, že
je razpadel njegov prestol ter njega, plemenito dušo,
pokopal pod svojimi razvalinami. Izdihnil je mesec
dni kesneje dnč 19. junija 1867. leta na istem griči
skoro na istem torišči.

Kmalu potem, ko cesar razvije belo zastavo,
prijezdi republikanski general Aureliano Rivera, raz-
jaše in spoštljivo pozdravi cesarja, brani se pa vzpre-
jeti ponudeni meč; vzprejme ga šele general Mira-
fuentes, Maksimilijana in spremstvo mu pa z godbo
odvede sovražni general Riva Palacios nazaj v samo¬
stan Sv. Križa, katerega je še pred dvema urama
ostavil kot vladar. Oj, usoda! —

Rdečica je morala obliti sovražnika, ko najde
v Kveretaru samo 5000 mož, ki so se toli sijajno
branili 72 dnij skoro sedemkrat večji množici. Mislil
je, da posadka šteje najinenj 10.000 mož, in jezilo
ga je tembolj, ker je to peščico izstradanih in utru¬
jenih vojakov dobil le po izdaji.

Dokler so republikanske čete odvajale cesarja
in njegove zveste v Sv. Križ, ki jim je bil odločen

* Montezuma - Iturbide - Maksimilijan.

4*

52

za ječo, drla je zmagovita vojska, presenečena po
svojem uspehu, od vseh platij v Kveretaro. —

Takoj je bil udušen vsak upor, in ko je zasijalo
jutranje solnce, bilje začetek žaloigre že skoro pri konci.

Eskobedo in njega častniki so bili kar vinjeni
od veselja, ker so ujeli cesarja, in precej po svojem
vhodu v mesto je poročil Juarezu v San Luis Po¬
toži, da bo dal Maksimilijana soditi po vojnem sodišči.

Tri dni potem (dnb 18. maja) zasačijo tudi hra¬
brega in zvestega Maksimilijanovega generala Men-
deca. Izdan po Lopeci, ko se je vzelo mesto Kve¬
retaro, ni se mogel več pridružiti cesarju, nego se
je skril v hiši nekega prijatelja med drva. Ondu
ga najdejo vstajniki, dad6 mu dve uri časa, da se
poslovi pri svoji obitelji in se pripravi na smrt;
potem ga odvedejo v drevored in mu zapovedo, da
se z obrazom postavi proti zidu. Prosil je sicer
siromak, da ga ne bi ustrelili v hrbet kot izdajalca,
toda njegova prošnja je bila zastonj. S tlečo smodko v
ustih poklekne k zidu ter hrabro zakliče: «Ogenj!»...
Tako jim je zadostil za usmrtitev Arteaga in Sala-
zarja. Ali če bi tudi ta dva še živela, venderle bi
bil moral umreti, ker se je zmiraj zmagovito boril
nasproti vstajniškim četam.

Res je bila njegova smrt grozna predigra ža¬
lostnega konca Maksimilijanovega.

^Upest, da je cesar ujet, razširila se je bliskoma
po vseh državah ter je v Evropi vzbudila občo
osuplost in pomilovanje.

Ze mesec dnij prej je prosila avstrijska vlada
predsednika Združenih držav, naj bi se potegnil za
življenje in prostost nadvojvode in to zato, ker se
je za amerikanske državljanske vojne posebno pri¬
jateljski vedla proti omenjenim državam. Državni
tajnik Zevard je sicer obetal svojo pomoč, ali iz¬
poslovati ni mogel ničesar pri Juareci. —

V samostanu Sv. Križa je bil ujet cesar samo
tri dni; dne 18 . maja so ga odvedli v bivši nunski
samostan Sv. Terezije, kmalu potem pa v kapucinski
(de Capuchinas), kjer je ostal do svoje smrti.

Kakor je poročal avstrijski poslanec baron Lago
svoji vladi na Dunaj, nastanili so cesarja v celici,
ki je bila na konci hodnika v prvem nadstropji;
bila je po priliki deset korakov dolga in šest ko¬
rakov široka, v nji ni bilo razven vojaške postelje,
jedne omare in pet stolov nikakega pohištva; imela
je opečnat tlak in jedna vrata in okno na hodnik. —

54

Pred vrati je stala močna straža, pod oknom pa je
ležal na rogoznici* jeden častnik.

Ponoči so stražili pred cesarsko stanico jeden
general in trije polkovniki, vsi z nabasanimi samo¬
kresi v rokah.

Na istem hodniku sta bili še dve drugi celici,
v katerih sta bila ujeta generala Miramon in Mejija;
v dveh drugih pa so bili cesarjev zdravnik dr. Baš
in cesarjeva služabnika Gril in Severo. Zadnji trije
niso bili ujeti.

Prihajalo je dosti radovednih obiskovalcev, s
katerimi je bil cesar navzlic svojemu bolehanju zelo
prijazen.

Ker je že hudo bolehal, obiskaval ga je tudi
glavni zdravnik republikanske vojne dr. Riva de
Neyra, in Eskobedo je dovolil, da so njemu in uje¬
tim njegovim tovarišem smeli prijatelji pošiljati vina,
jedil in obleke.

Dne 19. maja je prišel k cesarju sam Eskobedo
z generalom Diazom de Leon in polkovnikom
Villanueva.

Pri tej priliki mu je predlagal nesrečni vladar
to-le: prvič, da zapove dosedaj cesarskima mestoma
Mehiki in Verakruc, naj se precej udasta republiki;
drugič, da se odpove nesrečnemu prestolu in da se
ne bode več vtikal v mehikanske stvari, in sicer
proti temu, da izpuste njega in njegovo spremstvo

štorija.

55

fer jim dad6 telesno stražo do Verakruca, kjer bi
te potem vkrcali; naposled pa še prosi, naj bi repu¬
blikanska vlada prizanesla bivšim njogovim mehi-
kanskim častnikom.

Tega predloga Eskobedo ni vzprejel.

Šele za štirinajst dnij, odkar so ga ujeli, zvedel
je Maksimilijan, da ga nameijajo postaviti pred vojno
sodišče ter ga tožiti veleizdaje proti mehikanski re¬
publiki in njenim postavam.

Zastonj se je sklicaval na to, da ga je večina
naroda poklicala z radovoljno volitvijo v deželo, da
so ga pripoznale vse evropske velevlasti, da ga torej
more soditi le mednarodno  sodišče ali pa vsaj na¬
rodna sktipšžina.

Da je smel povabiti tedaj v Mehiki bivajoče
odposlance raznih evropskih držav, kakor tudi nekaj
najglasovitejših odvetnikov stolnega mesta v posve¬
tovanje in v svojo hrambo, bilo je vse, kar so mu
dovolili; Porfiriju Diazu pa, ki je ondaj oblegal ,
stolno mesto, naročila je vlada, naj ne zavira Maksi¬
milijanovih poročil v Mehiko.

Kako je v tem času v stolnem mestu razsajal
general Markvec, poročali smo prej. Da se ljudstvo
ne bi uprlo, razglašal je še pozneje, ko je padlo
mesto Kveretaro, kako hrabro se je branil cesar in
da že prihaja njegova pomoč.

Ali že dne 28. maja se je razširila vest, da je
cesar pozval pruskega zastopnika barona Magnusa,
naj pride z odvetnikoma Marijanom Rivo Palacijem

56

(očetom republikanskega generala E. Palacija) in Ra-
faelom Martinezom de la Torre k njemu, ker ga že
prihodnjih dnij namerja soditi vojaško sodišče.

Vsakdo bi sedaj mislil, da je Markvec izpre-
menil svoje ravnanje. Ali temu ni bilo tako. Raz¬
glasil je precej, da je ta vest izmišljena, in je, ko¬
likor se je dalo, zadrževal tuje ministre in odvetnike.
Vender se je posrečilo baronu Magnusu, da so dne
1. in 2. junija odpotovali on, avstrijski, belgijski in
italijanski odposlanec z omenjenimi odvetniki, kate¬
rim se je pridružil tudi odvetnik Evlalio Ortega,
ki je slul za izbornega pravnika in govornika.

V stolnem mestu je tačas vladala grozna raz¬
burjenost; zakaj pohajal je živež, in dne 8. junija
so se na več krajih zbirale tolpe sestradanega ljud¬
stva, ki so terjale kruha. Vlomile so na čelu pre¬
fekta generala O’ Horana več skladišč in zasebnih
stanovanj, no vender dobljeni živež nikakor ni za¬
doščal sestradani množici.

Sila je prikipela do vrhunca in že je prihodnje
jutro mislilo ljudstvo, katero so vzbudili neprestani
streli iz topov, da je Porfirij Diaz, kateri je baje
vedel, kako je v mestu, zapovedal obči naskok.
Toda zgodilo se je ravno nasprotno.

Planil je namreč general Markvec z 200 možmi
pehote in 1800 konjeniki iz mesta, da bi predrl
tolpe oblegovalcev; ali krvavo so ga natepli in za¬
podili v mesto nazaj.

57

Ni ta ponesrečeni poskus, niti vest, da je cesar
ujet, nista spametovala Markveca. Stiskal je še huje
mesto, nego li kdaj. Pozaprl je vse odlične osebe
in od vsake zahteval po 15.000 tolarjev odkupnine.
— Kdor je plačal, rešen je bil nadloge, kdor pa ni
mogel, stradal je v zaporu brez vsakeršne hrane.

Razjarjenost liberalne stranke proti generalu
Markvecu in proti vsem tujim častnikom in voja¬
kom, služečim pod njegovim poveljništvom, bila je
nepopisna, ker liberalci so bili prepričani, da jim je
usoda Maksimilijana vsekakor že znana. Očitali so
jim, da prelivajo kri iz same trdovratnosti in pri¬
stranosti. Zato bi se morali brž potem, ko bi bila
vzeta Mehika, pomoriti vsi mehikanski in evropski
častniki. Cesar sam je Markveca imenoval nesram¬
nega izdajalca, kateri je potem, ko je ostavil Kve-
retaro, vedno le ravnal proti njegovim ukazom. Ko
bi bil združil svoje čete z onimi v Mehiki in potem
prišel pred Kveretaro, gotovo bi bil po cesarjevih
mislih sovražnik sijajno premagan. Tako pa so se
ob generalovi nepokorščini razbili vsi naklepi. Umevno
je torej, da je vsak daljši upor proti republikancem
cesarju le škodoval.

Dne 5. junija najde v Kveretaro dospevši baron
Magnus in njegovo spremstvo cesarja zelo bolnega,
a vender bistrega duha. Govoril je ž njimi jako
mirno o svoji usodi. Magnusu je zaupal največ.
Zadnjemu in avstrijskemu odposlancu baronu Lagu
je dovolil Eskobedo, da smeta k cesarju, kedarkoli

58

jima je drago. Baron Magnus se je trudil s knezom
Salm-Salmom na vse kriplje, da bi rešil Maksimili¬
jana in ga oslobodil ter je k temu priganjal tudi
ostale evropske odposlance. Ali tudi Kveretarsko
prebivalstvo, kateremu se je prikupil za oblege, bilo
je vneto za Maksimilijana. Eskobedo in ž njim jed-
nako misleči generali pa so srdito opažali vse napore
in priprave, ki so se delale zaradi rešitve visokega
jetnika; sklenili so ga vsekakor pogubiti.

Predno se je še sešlo sodišče (dne 8. junija),
izpustili so republikanci vse manjše cesarske čast¬
nike (ki so še istega dne ostavili Kveretaro), ostalim
pa od kapitana navzgor do generala so prisodili
3 do 6 let zapora po raznih mestah države; a dne
10. junija se je raznesla po mestu vest, da so bili
polkovniki obsojeni na 7 let in da so precej bili
odpravljeni, generalom pa da je bila odmerjena kazen
desetih let.

Tak6 so torej plačali zveste cesarjeve pristaše,
česa naj bi se potem nadejal on sam?

Dne 13. junija je pričelo vojno sodišče svoje
seje v Iturbidovem gledališči, kamor je pozvalo
«Maksimilijana Habsburškega* in njegova generala
Miramona in Mejijo.

Pomnožili so istega dne vse straže, in Eskobedo
je prisilil vse evropske poslance, da so šli iz mesta.

Vojno sodišče, ki je bilo sestavljeno od šestih
kapetanov, katerim je predsedoval jeden podpolkov¬
nik (Platon Sanhez), nikakor ni poštevalo vsebine

59

zatožbe, šlo se je samo za obsodbo, ki je bila že
naprej gotova. Cesar se zaradi bolezni in žaljenega
samočutja ni udeleževal sodnih sej, Miiamona in
Mejijo pa so primorali, da sta prišla, pred občinstvo
na oder.

Cesarjevi zagovorniki so v prvi vrsti omenje¬
nemu sodišču odrekali vsako pristojnost ter pred¬
lagali, naj bi cesaija postavili pred sodišče, sestav¬
ljeno izmed generalov ali pa pred narodno sodišče.
Ker je bil ta predlog odbit, napotila sta se neustrašni
baron Magnus in cesarjev zagovornik Martinez de
la Torre takoj naravnost v San Luis de Potoži, da
bi ondu pri vladi dosegla kak uspeh ali pa vsaj
odlog sodne obravnave.

Zjutraj dne 14. junija so začeli odvetniki bra¬
niti cesarja, a bilo je vse zastonj; zakaj že nastop¬
nega dne 15. junija ob deseti uri zvečer je bila ob¬
sodba izrečena ter po Eskobedu tudi podpisana. Dne
16. junija ob treh popoludne bi morali biti Maksi¬
milijan Habsburški in generala Miguel Miramon in
Tomaž Mejija ustreljeni.

V tem dospč ukaz najvišje oblasti iz San Luis
de Potoži, da jih ustrele šele 19. junija.

Baron Magnus je izposloval ta predlog, da bi
v tem predsedniku in njegovemu ministerstvu pred¬
ložil prošnjo za cesarjevo življenje, toda Juarec mu
je prošnjo odločno odbil.

Odpotoval je torej s tovarišem v Kveretaro, od
koder je še jedenkrat, in sicer zadnjič slovesno  brzo-

60

javnim potom ugovarjal krutemu maščevanju repu¬
blike ter v imeni vse  Evrope ponujal poroštvo, da
bode republika varna vseh bodočih zahtev Maksi¬
milijanovih. Toda njegov ugovor jo bil glas vpijo¬
čega v puščavi. Zavrnil ga je Juarecov minister,
češ, da predsednik ne potrebuje nikakega poroštva,
pač pa, da zahteva Maksimilijanovo življenje! —

Maksimilijan je bil sedaj jedino v rokah gene¬
rala Eskobeda. Lahko bi ga bil rešil ali izpustil,
toda ravnal je ravno nasprotno. Zvedel je po pol¬
kovniku Palaciji, kako sta knez Salm-Salm in kne¬
ginja, njegova soproga, vse pripravila za Maksi¬
milijanov beg, pa ju je dal najstrože opazovati in
zadržavati, samo da je preprečil njiju namere.

Dne 15. junija poroči Mejija cesarju, da je
umrla cesarica, kar mu zvečer naznani tudi general
Eskobedo.

*Spet jedna vez mojega življenja menj! » dejal
je Maksimilijan tožno svojemu zdravniku, ki mu je
tačas opravljal tajniške posle; baronu Lagu pa je
pisal: « Zvedel sem ravnokar, da je uboga moja so¬
proga relena vsega trpljenja; dasi to poročilo hudo
stiska moje srce, vender mi je v tem trenutku v
veliko tolažbo .» . . .

Radovedneži so sedaj nehali dohajati k cesarju,
bil je pri njem samo zdravnik dr. Baš in dva evrop¬
ska služabnika: Gril in Tiidos.

Proti poldnevu dn6 15. junija pride izpovednik
pater Soria, katerega je cesarju priporočil njegov

61

zagovornik Vazkvez, da bi nesrečnega kneza pri¬
pravljal na smrt.

Nastopnega dne okolo 11. ure dopoldne dospeta
general Refugio Gonzales in polkovnik Miguel Pa-
lacios z vojaškim oddelkom v samostan in razposta¬
vita vojake po hodniku; novi tiskal Gonzales pre¬
bere nato cesarju in potem obema generaloma pri
odprtih vratih smrtno obsodbo.

Cesar ga posluša zelo mirno in reče svojemu
zdravniku, ko fiškal odide: « Lahko Vam rečem, da
je smrt dosti ločja, nego sem si jo mislil. Sedaj sem
čisto pripravljen .»

Zadnjih dnij ni nikdo smel v cesarjevo sobo
razven izpovednik. Predzadnji dan pred smrtjo po¬
slovil se je cesar pri zdravniku in služabnikoma.
Dal je zdravniku svoj zaročni prstan, rekši: « Kadar
pridete na Dunaj, govorite z mojimi roditelji in
sorodniki ter jim opilite oblego in zadnje trenutke
mojega življenja; povejte sosebno moji materi, da
sem storil svojo dolžnost kot vojak in da sem umrl
kot dober kristjan .»

Na večer pred smrtjo je pisal Maksimilijan dva
lista: prvega papežu, drugega pa materi svoji, nad-
vojvodinji Sofiji ter ju z žepnim robcem izročil patru
Soriji, proseč ga, naj vse odpošlje; potem pa je bral
vso uro Tomaža Kempčana «Hojo za Kristom», ka¬
tero knjigo mu je na njegovo željo prinesel izpo¬
vednik.

62

Po zajutrku se pogovarja cesar s patrom Sorijo
in navzočima zagovornikoma: Ortego in Vazkvezom
in reče, vesele se lepega modrega neba: « Želel sem
zmiraj, da umrem lepega dne; vsaj ta želja se mi
izpolni .»

Ob šestih zapoj6 vsi zvonovi, pride spremlje¬
valna straža, in Maksimilijan stopi z izpovednikom
v pripravljeno kočijo, v drugo stopi Miramon s svo¬
jim izpovednikom, v tretjo pa Mejija. — Konjiki z
golimi sabljami obstopijo vozove, in godba zaigra
mrtvaški stopaj. Toliko da zapuste Kapucinski samo¬
stan, kar cesar namigne patru Soriji na prsi kazaje,
rekoč: « Podložil sem si tu osem robcev, da mi kri
ne bi oblila uniforme, » potem pa je molil ves čas,
držeč v rokah izpovednikovo razpelo.

Tistega jutra je bilo vse prebivalstvo po konci;
kdor je le mogel, hitel je na morišče. Nobeden
meščanov se ni upal izpregovoriti, ko se je cesarjev
voz pomikal mimo njih; sočutno in molče so gledali
nesrečne obsojence, in marsikomu je zaigrala solza
v očeh. Ubogi Maksimilijan!

Dospevši na kamenit holm, izpregovori Maksi¬
milijan zopet: « Tu sem hotel zasaditi zastavo zmage,
zdaj pa prihajam semkaj umirat; človeško življenje
je venderle igra (komedija) h

To morišče je bil na vrhu holma izbran prostor,
le kakih sto korakov od onega, kjer se je cesar udal.
Tu so bili ob zidu* postavljeni trije leseni križi.

* Kakor omenjeno, bilje ta holm za oblege utrjen. Odtod zid.

63

Maksimilijan prvi stopi iz voza, otrese si prah,
vpraša po vojakih, kateri so bili odločeni, da ga
ustrele in da vsakemu izmed njih po jeden cekin,
proseč jih, naj merijo samo na prsi.

Stražo vodeči častnik ga solznih očij prosi, naj
mu ne zameri, da mora velevati straži, ki zvrši
smrtno kazen; Maksimilijan mu odvrne:

«Hvala Vam za Vaše sočutje, toda sin moj, Vi
ste vojak in morate izpolniti svojo dolžnost.*

Zdaj Maksimilijan objame svojega izpovednika,
Miramona in Mejijo ter reče generaloma: « V malo
trenutkih se srečamo na drugem svetu.*  Do sedaj
je stal v njiju sredi, sedaj pa se obrne k Miramonu,
rekoč: « General! Junaka spoštovati mora celo vladar.
Dovolite mi torej, da Vam odstopim častno mesto.*
Mejiji pa reče: « General, ker niste na tem svetu
prejeli plačila, plača Vam je gotova v nebesih  /»

Na to stopi’ nekaj korakov naprej in izpregovori
s čistim, zvenečim glasom: « Odpuščam vsem in
želim, da tudi meni odpuste vsi; želim tudi, da bi
moja kri, ki bo prelita sedaj, služila Mehiki v srečo.
Živela Mehika! Živela nezavisnost /•» Po teh besedah
naravna dolgo svojo rmenolaso brado vsaksebi čez
rame nazaj ter sklene roke pričakuje smrti.

Na tisoče ljudij je gledalo žalostni ta prizor,
ali ni ga bilo slišati glasu.

Na znamenje poveljnika treh plotonov (oddelkov)
nagloma zadone streli. Generala padeta takoj mrtva
na tla, Maksimilijan pa je samo ranjen in šele, ko

64

ustrele vojaki drugič, zgrudi se ječaje na tla. Ravno
ob sedmih je izdihnil nesrečni knez junaško dušo
svojo. Le nekaj Evropcev — med njimi baron Magnus
— bilo je navzočih pri hrabri smrti cesarjevi.

Trupla ustreljencev polože potem v rakve in je
odpeljejo v Kapucinski samostan, kjer bi se položila
k večnemu počitku. —

Prebivalstvo Kveretarsko je bilo po Maksimili¬
janovi smrti izredno razburjeno; žalovalo je vse
mesto, zaprli so vse prodajalnice in opustili vsakeršne
zabave.

4000 mož je odpravil general Eskobedo na
morišče, da bi preprečil vsak nered. In ljudstvo je
bilo ondu mirno. Vse je pretreslo neustrašeno cesar¬
jevo vedenje. Sele potem, ko so se čete vračale v
mesto, zavedlo se je prebivalstvo; lučalo je kamenje
vanje ter jih zasramovalo in jim sikalo. —

Da je cesar baje pred smrtjo izpregovoril be¬
sede: «Uboga Sarlota!* in da bi bil izpovedniku
patru Soriji izročil za cesarico žepno svojo uro, kakor
so svoj čas trdili nekateri pisatelji, izmišljeno je do
pike. Nasprotno je trdil izpovednik odločno, da je
bil cesar prepričan, ka se je cesarica že zdavnaj
pred njim preselila na boljši svet. —

Pater Sorija je zvršil vestno vse, kar mu je
naročil pokojni Maksimilijan, zato pa ga je tudi
Nj. Veličanstvo (Frančišek Josip I.) odlikovalo z
dragocenim križcem, katerega je zajedno z Maksi¬
milijanovim razpelom hranil kot največji zaklad.

65

Ali tudi ta mož je že šel iz sveta; umrl je v Kve-
retaru leta 1884. kot kanonik cerkve Sv. Avguština.

Kakor poroča dr. Baš, prišel je po žalostnem
dogodku general Palacios k njemu, naznanil mu, da
sme biti navzočen, ko bodo mazilili cesarjevo truplo,
in ga je odvedel v kapucinsko cerkev k mrliču.

Ležal je ondu na mizi in je bil pokrit s prtom;
obraz ni bil izpremenjen, glava ne ranjena, prsi pa
so bile prestreljene s šestimi kroglami.

Poveljnik general Diaz de Leon je namreč izrecno
zapovedal vojakom meriti samo na prsi, in ker se je
streljalo jako blizu, ostala ni nobena krogla v telesi.

Že dne 19. junija sta začela zdravnika Licča
in Riva de Nev ra maziliti cesarjevo truplo in je
mazilila polnih osem dnij.

Ko je bilo truplo pomaziljeno, položili so ga v
kapucinsko rakev; ležalo je v rakvi od trdega lesa,
ki je bila znotraj prevlečena s kositrom, zunaj pa z
žametom. Imela je dvojen pokrov, notranji je bil od
treh šip in na srednji je bila prilepljena zlata črka M.

Baron Lago se je trudil na vso moč, da bi mu
izročili truplo dragega pokojnika, no zastonj.

V tem je dospel v Verakruc avstrijski podadmiral
junaški Tegetthoff, in bilo je upati, da doseže on,
česar ni mogel Lago. Ali tudi admiralu je delala
mehikanska vlada zapreke, ker se ni mogel izkazati
s pismenim pooblastilom in ker se je hotela pri tem
vsekakor okoristiti na politiško stran. — Našega ju¬
naka vzprejmd ministri izredno častno in spoštljivo

Nedeljko,  Maksimilijan 1.

5

66

ter mu izjavijo, da mu le tedaj izroče Maksimilija¬
novo truplo, ako ga avstrijska vlada ali pa njegovi
sorodniki izrecno zahtevajo. To željo je potem uradno
izrazil avstrijski kancelar Beust metiikanskemu mini-
sterstvu.

Ko so se vršila pogajanja, prepeljali so na po¬
velje republikanske vlade truplo v Mehiko in ga
ondu položili v rakev cerkve Sv. Andreja. — Tu ga
ogleda admiral Tegetthoff. Bilo je dobro ohranjeno,
le obraz je bil močno zarjavel. Položili so ga v novo
rakev od granadilovega lesa, ki je bila znotraj ob¬
ložena s cedrovino, na pokrovu — tudi od granadi¬
lovega lesa — pa je bil vdelan umetno izrezan križ.

Šele dne 12. novembra se odpelje truplo iz stol¬
nega mesta. Spremljali so ga podadmiral Tegetthoff,
polkovnik Tegetthoff, oba admiralova pribočnika in
dr. Baš, razven teh še 100 konjenikov. Dospevši
dne 25. novembra v Verakruc prenesejo truplo na
fregato «Novara».

Ista ladija torej, ki je pripeljala Maksimilijana
v najboljših letih v nesrečno Mehiko, prinašala je
zdaj njegove zemeljske ostanke domov v rakev slavnih
prednikov.

Še istega dne, ko je izdehnil cesar Maksimilijan
junaško dušo svojo, prenehal je tudi upor stolnega
mesta, v katerem je do tedaj razsajal general Markvec.

Takrat, ko je avstrijski poslanec baron Lago
bival v Kveretaru, naročil mu je cesar Maksimilijan,
naj naznani avstrijskim sobojnikom, naj se nikar več

67

ne udeležujejo brezuspešnega upora. Brž ko Avstrijci
zvedo cesarjevo željo, odtegnejo se odločno vsaki borbi.

Ker torej malovredni Markvec uvidi, da je do-
igral ulogo svojo, izroči dne 19. junija popoldne po-
veljništvo v roke obče čislanega generala Ramona
Tavera ter izgine še istega dne. Toda že dnč 21. ju¬
nija izroči imenovani general mesto na milost in ne¬
milost Porfiriju Diazu, dne 27. junija pa se uda
mesto in trdnjava Verakruc, zadnja, ki je ostala
cesarju zvesta še po njegovi smrti.

Tako je zmagal Juarec ter je dne 15. julija
prišel v mesto Mehiko, katerega ni videl štiri leta.
Zmagal je, toda ta zmaga je omadeževana s krvjo
nesrečnega cesarja Maksimilijana. Njegovo ime bode
vedno spominjalo trinoškega in najpodlejšega umora,
o kakeršnem govori zgodovina le malokatere države.

Baronu Lagu in hrabremu Tegetthoffu se je po¬
srečilo, da so izpustili vse tujezemske jetnike, ki so
bili dotlej zaprti po raznih trdnjavah mehikanskih.
Vseh skupaj je bilo do blizu 250 ali 300 mož (med
njimi 167 častnikov).

Lago je izposloval, da jim je mekikanska vlada
izplačala vsaj polovico služnine, prevoznino pa je
poravnala Avstrija. — Dospeli so domov siromaki
iznenadeni, no, svoje nesreče niso bili sami krivi.
Nekaj jih je zopet stopilo v avstrijsko vojsko, ostali
pa so se vrnili v domače svoje kraje.

5 *

68

Dne 16 . januvarija 1868 . leta je priplula «No-
vara» z mrtvim Maksimilijanom v Trst, kjer so ga
pozdravili z zvonenjem in streljanjem iz topov. —
Zbralo se je tistega dne na bregu ogromno ljudij,
da bi zadnjič videli nekdanjega ljubljenca svojega.
Na vseh postajah, kjer se je vozil vlak z rajnikom
proti Dunaju, čakala je vlaka duhovska, vojaška in
posvetna gospoda.

Dne 18 . januvarija ( 1868 . leta) dospe slovesni
izprevod na Dunaj, kjer truplo pokojnikovo za nekaj
dni postavijo ljudstvu na ogled, potem pa ga položč
v rakev pri oo. kapucinih, kjer že toliko avstrijskih
vladarjev spi smrtno spanje. —

Napoleon III., kije v prvi vrsti pogubil hrabrega
Maksimilijana, potem Juarec in nesramni Lopec, vsi
so že pokojni. Juarec ni dolgo užival predsedniške
časti; zakaj zadel gaje mrtvoud dne 18. julija 1872. h,
izdajalca Lopeca pa je lani (1891. 1.) poklicala pre¬
vidnost božja iz sveta. Zaradi njegovega izdajstva
ga obsoja ves olikani svet in le stidno se imenuje
njega ime v zgodovini.

Izvestno je vsem trem zemlja težja,
nego je vrlemu Maksimilijanu, ki je padel
kot njih žrtva.

*

*

*

69

Postavil si je v avstrijski zgodovini neminljiv
spomenik — zmagonosno mornarico avstrijsko, ka¬
tero je preustrojil in spopolnil v vsakem oziru.

Dokler bode stal ta spomenik, ne ugasne slava
njegova. Zatorej — večen spomin nadvoj¬
vodi Maksimilijanu, cesarju m e bi kan¬
skemu!