Ljubljana, 10. avgusta
Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1‘50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din
1934
Samoživost slovenstva
Moč slovenske besede človek najgloblje občuti v tujini. Na Slovence naletimo med vsemi kulturnimi narodi, in celo tisti, ki žive med najbližjimi slovanskimi brati, iščejo kakršnihkoli stikov z rojaki. Seveda tisti, ki je zatajil svoj jezik in vero, se odtuji tudi samemu sebi, vendar šele v svojem zarodu zatre slovenskega duha, popolnoma pa le v poznih potomcih. Cim bolj se zaradi svojega izdajstva izogiblje slovenski družbi iz sramu, tem bolj občuti, da je izobčenec, nevreden imena značajnega človeka. 0 ljudeh, ki so prodali svojo narodnost in vero iz tvarnih nagibov, sploh govoriti ni vredno. Taki se sami obsojajo, obsojajo pa jih tudi tisti, med katere so se vsilili. Sila slovenskega duha, moč slovenske besede in samosevost slov. občestva, ki ga nič na svetu ne more nadomestiti, ohranja naš narod že tisoč let. Nikakršni ad hoc sestavljeni programi, nobeno politično nasilje, ne potvarjanje zgodovine, ne kulturni pritiski niso mogli zamoriti jedra slovenstva. So bili časi, ko so vsiljeni voditelji iz oportunizma prodajali svoj narod, toda prodati ga niso mogli. Ko je divjal vihar, ko je pokalo in se lomilo hrastovje, se je slovenska lipa, brž ko je znova posijalo sonce, razbohotila in še globlje pognala svoje korenine. Odletel je le iver in drobir, odlomile so se suhe veje, sočno slovensko deblo pa je ostalo krepko in zdravo in vedno zeleno.
Stike s slovanstvom je slovenska duša vzdrževala v zgodovini svojega naroda nepretrgoma, ker je iz teh vezi tkala svojo bodočnost. Zvestoba za zvestobo, pomoč za pomoč! Nikoli pa se nismo bratili, n. pr. s Čehi, da bi postali kdaj Čehi. Še malo ne. Vse zveze ž njimi so imele za nas edini namen, okrepiti našo odporno moč in našo življenjsko silo za napredek in razvoj naše narodnosti. Vse celice naše bitnosti, vsako vlakno svojega organizma smo kovali, predli in razpredali le zase, da spopolnimo stavbo svojskosti, ki bodi slovenstvu v korist, slovanstvu pa v ponos. Kaj nam pomaga še tako krasna stavba, če pa v njej ni slovenskega duha!
V	kulturnem oziru se je naš narod razvijal po zgodovinski nuji' v zahodni smeri. Drugače že zaradi zemljepisne lege ni moglo biti in biti ne more.
V	zahodnem 'kulturnem območju je naša življenjskost. Vzhodnoevropska mističnost pod vplivom grške kulture bi potisnila naš narod, če bi sploh bilo zanj mesta v tem svetu, daleč nazaj v zgodovino. Ta kulturna diferenciacija je neizogibna. Da se
ublažijo trenja in zaradi kulturnega miru je nujno potrebna jasnost. Umetno prelivanje vzbuja občutek zasužnjevanja, ki zastruplja zdrave odnose in prinaša sovraštvo, ne pa ljubezni.
Vemo, da je v srednjem veku n. pr. Bonifacijeva cerkvena organizacija v Solnogradu z germansko kulturo časovno daleč presegala vzhodno cerkveno organizacijo, pa nas vendar ni mogla pre-kvasiti zase. Do Ciril-Metodove dobe smo se naslanjali na oglejske patrijarhe, vzhodna miselnost pa nam je vselej bila tuja in neprivlačna. Ciril in Metod sta sicer prišla z vzhoda, toda svoje učenje sta prilagodila zahodni, katoliški veri in ga postavila s slovenskim bogoslužjem na trdne narodne osnove, ki jih danes nihče več izruvati ne more. Kako silen je bil pritisk germanske kulture že pred več kot tisoč leti, nam dokazuje trpljenje in preganjanje Cirila in Metoda in njunih naslednikov, dasi z vzhodom nikoli nismo imeli nobenih neposrednih stikov, kaj šele podpore. Pač pa nam je vzhod pošiljal turške roparske pohode in morije.
In v tej zemljepisni zagvozdi, na prehodu dveh svetov, obclani od mogočnih narodov, ki se niti nasilja niso strašili, ko je naša govorica bila samo še jezik hlapcev in dekel, ko je celo med kmečkim ljudstvom bilo zasejano tuje seme po naselnikih in priselnikih, je slovenstvo vzdržalo svojo bit-nost in svojega duha. Zgodovina kmečkih puntov, verski boji, turški vpadi, zgodovina gradov, škofij in samostanov, silna gibanja, ki so vršala zlasti po
10.	stoletju naprej preko našega ozemlja — vse to nam je utrdilo korenine slovenstva, ki so pognale na tej sveti naši zemljici po razpadu longobardske-ga kraljestva (1. 774). Vse to silno breme zgodo-
vinskih dejstev so nosile na svojih plečih nižje socialne plasti, kmet, delavec. Plemstvo se je odtujilo versko in narodno, ono malo izobraženstva je bilo v tujih službah. Šele v novejši dobi je tudi iz-obraženstvo prispevalo k izgradnji vsestranskega napredka in razvoja slovenskega naroda. Danes je morda anahronizem Kopitarjevo in Levstikovo stališče, da je kmet edini učitelj jezika in verske nravnosti, vendar pa je velika zmota, če si izobražen-stvo umišlja, da je usoda slovenstva le v gornjih plasteh. Na srečo je jalovost in izključilnost bizantinizma, ki mu del slovenskega izobraženstva vihti kadilnico, kaj nepripravno sredstvo za priliko-vanje.
So ljudje, ki mislijo, če sploh kaj mislijo, da bo možno pretapanje nižjih slovenskih socialnih plasti doseči, če ne z nasiljem, pa vsaj z lepo besedo, z bobnečimi puhlicami, goljufivimi gesli, z obljubami, s poudarjanjem le gospodarske plati. Ne rečem, da med takimi preroki, volkovi v ovčjih kožuhih, ne bi bilo poštenih mož, ki upajo z oportunizmom in s kompromisi lečiti rane sedanjosti. Toda eni in drugi bi se morali zavedati, da s svojim he-rostatstvom zaradi umišljene največ osebne koristi zavirajo nemoteni razvoj in napredek svojega naroda. Pomnijo naj svetopisemski izrek, ki je resničen in neovrgljiv tudi v našem primeru: »Če Bog ne zida hiše, se zastonj trudijo zidarji, ki jo zidajo.« Prav tako pa je resničen tudi v obratnem pomenu: »Če je Bog sezidal hišo, se zastonj trudijo tisti, ki jo rušijo.« In ta slovenska hiša stoji že tisoč let! In koliko je že bilo rušilcev, ki o njih danes že skoraj ni sledu razen v svarilo, narod naš pa živi in bo živel, ker ima v sebi božje poslanstvo na tem koščku svoje zemlje, ki mu ni enake pod spneem po njegovi zemljepisni legi in po nuji človečne zgodovine!	Fran	Radešček.
Izgubili smo plemenitega človeka
(Rudolfu Maistru v spomin.)
Med najlepše praznike v življenju štejem dneve, ko sem srečal, ko sem odkril človeka, ki me je s svojo preprosto prisrčnostjo na mah priklenil nase. Dovolj redki so taki prazniki. Doživel sem jih več med preprostimi ljudmi ko drugod. Spominjam se marsikaterega našega veljaka, v katerega bližini me je zazeblo v dušo. Zunanja vljudnost malo pomeni, kjer ni prave srčne toplote.
Večkrat sem se spraševal, ali nam more kdo kot osebnost nekaj pomeniti, če ni velik tudi kot človek. Spoznal sem našega Meška, spoznal Finžgarja, Plečnika. Toploto izžareva vsa njihova osebnost. Govoriš lahko s človekom izrednega duha, a zdi se ti, da govoriš s starim prijateljem. Tako se mi je godilo, ko sem srečal prvič Maistra. Imel sem priliko, da sem ga spoznal pri delu, da sem
Knjige Cankarjeve družbe za leto 1934
V	Sloveniji (v mejah Jugoslavije) imamo tri l judske književne družbe, katerih namen je, izdajati poceni dobre knjige za preprostega človeka. Najstarejša in največja je Mohorjeva družba; po vojni pa sta se ustanovili še dve: Vodnikova družba in Cankarjeva družba. Ta delitev je bila gotovo potrebna, ker je popolnoma nemogoče, da bi ena sama družba izdajala knjige za duhovno različno usmerjene bravce. Knjige Mohorjeve družbe so predvsem namenjene bravcem katoliškega svetovnega nazora, knjige Vodnikove družbe tako zvane-mu »naprednemu« meščanu in podeželanu, knjige Cankarjeve družbe pa socialistično usmerjenemu delavstvu. Tej idejni razliki skušajo vodstva družb tudi prilagoditi svoje izdaje. Zato moramo pri presoji teh knjig seveda upoštevati predvsem njihov namen, ne pa samo njihovo umetniško ali celo znanstveno vrednost, ki je včasih precej majhna.
Od vseli treh družb je najmlajša in obenem najmanjša Cankarjeva družba, ki more računati zaenkrat na najmanjše število članov in ki ima gotovo na razpolago najmanj potrebnih sredstev. Vendar je izdala v petih letih že 20 knjig v približno 100.000 izvodih za malenkostno letno članarino 20 dinarjev.
Družba izda vsako leto koledar, en poljudno znanstveni spis in dve leposlovni knjigi. Tako tu-
di za leto 1934. Najboljši je brez dvoma koledar, ki je vsebinsko zelo raznolik in od vseh naših koledarjev najbolje ilustriran (Kathe Kollwitz, Tine Kos, Maksim Sedej). Pa tudi vsebinsko so prispevki po večini zelo dobri, dasi vsi močno tendenčni v smislu marksizma. Druga knjiga Sigma »Naš svetovni nazor« uvaja v poljudni obliki bralca v teorijo in razvoj dialektičnega materializma. V leposlovju prednjači to leto gotovo ameriški slovenski pisatelj Ivan Molek s povestjo iz življenja ameriških slovenskih delavcev »Veliko mravljišče«, v kateri odkriva pisatelj marsikatero rano kulturnega in političnega življenja Slovencev v Ameriki, ki nam do sedaj še ni bila znana. Priznati pa moramo delu tudi leposlovno vrednost; opis rasti in razvoja Chicaga dokazuje močan literarni talent, ki bi se mogel ob ugodnejših prilikah še vse lepše razviti, zlasti ker so pisatelj ogiba preočitne in enostrainske tendenčnosti. Druga leposlovna knjiga vsebuje črtice Janeza Samojova: »Zlato tele in druge zgodbe«. Pisatelj, ki je med delavstvom precej znan, se je skril za psevdonim, katerega pa razrešuje njegova slika. Njegove črtice pa, žal, mnogo zaostajajo za Molekovo povestjo.
V	celoti moremo reči, da predstavljajo knjige petega letnika Cankarjeve družbe sicer še precej lep prispevek k poljudni proletarski književnosti med Slovenci, ki je šele v povojih in ki mora tudi sicer premagovati razne težave, vendar bi želeli, da bi vodstvo družbe pokazalo večjo kritičnost in
skušalo v bodočih izdajah zvišati sedanjo raven svojih izdaj, tako vsebinsko kakor tudi jezikovno, kajti le na ta način bo mogla družba v resnici koristiti slovenskemu delavcu in mu pomagati v njegovi borbi za boljšo in pravičnejšo ureditev socialnih odnosov v novi družbi, ki je že na pohodu kljub reakcijam, ki so preplavile Evropo in zasuž-nile predvsem malega delovnega človeka: kmeta in delavca.	x.
Nov zemljevid Slovenske Krajine,
delo prekmurskega akademika Maučeca Jožefa, je izdal Klub prekmurskih akademikov. Novi zemljevid, ki ga je v šestih barvah natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani, ima naproti prejšnjim, novim razmeram več ne odgdovarjajočim, sledeče prednosti: odgovarja sedanjemu stanju stvari; uporablja domača krajevna imena, kot jih govori prekmursko ljudstvo; prikazuje tudi pokrajino, na kateri žive prekmurski Slovenci v Madžarski; prikazuje narodnostne in verske razmere. — Naroča se pri Klubu prekmurskih akademikov v Murski Soboti in se prodaja zaenkrat še po subskripcijski ceni: za učence osnovnih šol, srednjih šol in univ. slušatelje po 10, za ostale pa po 15 Din.
Novi zemljevid, ki je bil spričo naraščajočega zanimanja za Prekmurje skrajno potreben, zasluži vse priznanje. Z njim je iistreženo vsakomur, kdor se zanima za ta tako svojevrstni del naše zemlje.
Upravništvo: Ljubljana, Wo!fova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.
SLOVENIJA
ga opazoval v raznih položajih. Kritično sem motril njegovo delovanje, naletel sem na šibkosti, na človeške slabosti, a vedno sem imel občutek, da imam pred seboj izrednega človeka. Poveličujejo ga kot vojaškega poveljnika, stratega, organizatorja. Mogoče je, da mu pride kritika s te strani do živega. Preveč je bilo v rijem umetnika, pesnika, da bi mogla prevladovati razumska stran, hladen preudarek, preračunano ravnanje. Da je kljub temu izvršil kot vojak velika dejanja, prav v tem je uganka njegove osebnosti in te uganke ne bo rešil, kdor ga ni spoznal predvsem kot človeka. Iz njegovih človeških vrlin je izhajala njegova avtoriteta. Pogum, samozavest, volja prevzeti težko odgovornost, navdušenje za stvar — to so neprecenljive lastnosti moža v časih usodnih odločitev, a vendar te lastnosti same ne bi dovolj pojasnjevale privlačnosti Maistrove osebnosti. Poudarjajo tudi, da je bil mož velike duhovne kulture, kar ga dela kot vojaka posebno prikupnega. Z ljubeznijo in razumevanjem je zasledoval slovensko kulturno življenje in ustvarjanje, bil je njegov so-tvorec, a bolj kot vse drugo so ga dvigale nad množico sodobnikov neke osnovne poteze njegovega značaja, ki so pač bistvene vsakemu velikemu človeku. Tuja mu je bila vsaka nizkotnost v mišljenju, bil je aristokrat po duhu. Kot možat, iskren^ odkrit značaj je globoko sovražil vsako hinavščino in ovinkarstvo. Sodelavci mu niso bili šahovske figure. Iskal je v vsakem človeka. Vse je zajel in ogreval z bogastvom svojega srca, lahko je razsipal z njim, bilo je neizčrepno. Dajal je vsem, zato tudi prejemal. V tem je skrivnost privlačnosti tega ponosnega moža na vso okolico. Skromni ljudje so rastli v njegovi bližini, ker so čutili v njem nekaj sorodnega, veljaki, ki so ga morda v marsikaterem oziru po znanju in sposobnostih prekašali, pa so se čutili majhni poleg njega. Dovolj je bilo ljudi, bi so se mu klanjali in
laskali. Ni jih odbijal, a ljubil jih gotovo ni. Mislim, da se je čutil sredi svojih številnih prijateljev včasih v duši osamljenega. Odločen ugovor ga je morda osupnil, ker ga ni bil vajen, a zameril ga ni, ljubil je odkritost, čutil sem to. Na njegovo prijateljstvo in njegovo besedo si lahko gradil. Živo mi je v spominu, kako hudo ga je zadel sklep mednarodne plebiscitne komisije, da se odpravi demarkacijska črta, ki je zapirala nemškim agitatorjem pot v plebiscitno ozemlje. Zadela ga je vesi nele, ker se je zavedal usodnosti tega sklepa, ampak tudi zato, ker je na osnovi informacij naše delegacije na javnem shodu ljudstvu zagotovil, da se meja nikoli ne odpre. Nikdar ga nisem videl tako ogorčenega in potrtega, ko ob sprejetju te vesti, niti takrat, ko so mu sporočili, da se mora z vojaštvom umakniti iz plebiscitnega ozemlja. Silno ga je peklo, da so njegovo besedo postavili takorekoč na laž. Takrat se mu je tudi omajala vera v srečen izid glasovanja.
Maistra so proslavljali ob njegovi smrti kot narodnega heroja. Postal nam je simbol narodnega osvobodilnega gibanja v veliki prevratni dobi. Vsi si ga lastimo, vsi se nanj sklicujemo. Da ne bi zabili nanj kot človeka! Najsorodnejši po duhu in hotenju so mu vendar tisti, ki so kakor on zrastli s to našo domačo zemljo, v kateri je ves koreninil, katere vonj in dih ga je prevzemal, iz katere je črepal svoje moči in rastel v višino. Najbližji so mu bili vedno glasniki in oblikovalci naše besede in našega duha, s katerimi se je v tihih, samotnih urah tako rad pomenkoval in v katerih družbi se je čutil najsrečnejšega. Naš je bil v življenju, naš ostane v spominu. Doma je hotel nekaj ustvariti, preko domačih mej njegova slava ni dosegla, tem več pomeni nam. Kot zvestemu sinu naše zemlje mu ohranimo zvest spomin.
M.
O našem šolstvu
(Konec.)
III.
Sedanje vrste šol so se izoblikovale v daljši dobi in so odgovarjale svojemu namenu, ko so nastale.
Duhovno in tvarno življenje pa se razvija dalje in kaže vedno nove potrebe, za katere mora šola pripraviti mladino. Tako so nastale pri nas vrste šol, ki so namenjene mladini iste starosti, so si pa po svojem notranjem ustroju, načinu pouka in duhu, ki vlada v njih, povsem nasprotne. Glede osnovnih šol od prvega do četrtega razreda je najmanj sporov, ker je njih naloga jako omejena in enostavna, a kljub temu najvažnejša.
Od četrtega razreda dalje imamo kar tri različne tipe šol, višjo narodno, meščansko in nižjo srednjo šolo. Da bi se omejil naval na srednje šole, je skoraj onemogočen prehod z višjih narodnih in meščanskih šol v srednje šole. Nižje srednje šole same pa imajo tri različne tipe, in sicer humanistični, realno-gimnazijski in realčni tip. Otrok z desetimi leti še ni toliko duševno razvit, da bi se lahko sam odločil, za katero vrsto šol je sposoben. Tudi starši in učitelji ne morejo spoznati pri otroku v tej starostni dobi talentov, ker niso še izoblikovani. Otrok pride na ta način v neko šolo po želji staršev brez ozira na to, ali ima sposobnosti za tako duhovno in pozneje življenjsko smer, kakor jo ima tista šola. Še težji so prehodi v višjih razredih srednjih šol. .
Iz vsega sledi, da bi morala za štiriletno osnovno šolo slediti enotna nižja srednja šola, ki bi trajala tri ali štiri leta, ki bi jo obiskovali vsi otroci in bi po krajevnih gospodarskih in kulturnih potrebah imela več tipov, a še vedno toliko skupnosti, da bi po dovršeni enotni srednji šoli vsak prišel lahko v katerikoli tip višje srednje šole. S tem bi dvignili dobo, da se mora odločiti otrok za neko stroko, do štirinajstega ali petnajstega leta, ko so se že pokazale posebne sposobnosti in nagnjenja ter ima otrok že nekoliko pogleda v različne poklice, da se lahko že zavestno odloči za določeno življenjsko pot.
Tudi po dovršeni višji srednji in strokovni srednji šoli naj bi bil mogoč prehod z diferencialnimi skušnjami na katero koli visoko šolo. S tem bi omogočili učencem prehod iz te šole v drugo v Pffimeru, da niso v začetku prišli v šolo, ki odgovarja njih sposobnostim in nagnjenjem, a obenem dosegli možnost večje izbire najsposobnejših za znanstveni študij. Sedanja organizacija šolstva ni več v skladu s sedanjimi življenjskimi potrebami, ker so poedini tipi šol bili ustanovljeni že pred 300 leti za tedanje potrebe.
Smo v prehodni dobi, ko se pri nas šele ustvarjajo nove oblike šol; zato naj bi pač razmišljali starši in učitelji ter voditelji prosvetne uprave, kakšni tipi šol bi bili za naše prilike najprimernejši, da bi zadostili obče človeškim in našim narodnim zahtevam ter tudi vsakemu poedincu dali možnost čim višjega kulturnega razvoja. Poedinec mora staviti svoje sposobnosti družbi na razpolago, toda družba je dolžna nuditi vsakemu možnost, da si jih tudi razvije. Novih oblik šol ni mogoče uvajati takoj; zato bi morali ustanoviti najprej nekaj
poizkusnih šol, v katerih bi preizkusili novo organizacijo, učne načrte, načine pouka in učila, ter jih šele na podlagi izkustev izboljšali in splošno uvedli. Da bi ne bilo strahu preti takimi poizkusnimi šolami, bi morali pritegniti najboljše učitelje, ki bi s svojo osebnostjo poroštvovali za uspeh, ker bi jih pri delu ne smeli ovirati ozkosrčni birokratski predpisi.
To omenjamo posebej zato, ker so pri nas v zadnjih letih brez vsakega prehoda in preizkušnje celo med šolskim letom uvajali nove učne načrte, kar bi se ne smelo zgoditi. Učni načrti naj se preizkusijo, potem šele postopoma uvedejo od najnižjega razreda dalje na vsaki vrsti šol.
V	zvezi z organizacijo šolstva je tudi vprašanje, v kakšnem razmerju naj bo šola do življenja, v katerem živi mladina. Tu ne gre za teoretsko pedagoško vprašanje, ali naj šola vodi življenje ali ga samo spremlja, ker to vprašanje je samo po sebi rešeno s tem, da je šoli v človeški družbi že določena naloga, preko katere ne more iti. Šola je poleg življenja oblikovalnica človeškega duha in ni sama sebi namen in si tudi ne more postavljati nalog izven in nad človeka, ki živi takšno ali enakšno življenje ter se ob njem tudi duhovno oblikuje.
Sedanja šola se je po svojem notranjem ustroju in duhu oddaljila od sedanjega življenja; zato se jej mladina in sicer najsposobnejša in najboljša odtujuje in jo celo sovraži.
Šola bo morala odpreti svoja vrata novemu duhu in novemu življenju, ki ga živi mladina, ne da bi morda s tem poplitvila pouk in vzgojo, temveč,
. da ob globokih in težkih doživetjih dnevnih dogodkov dvigne mladino k višjemu spoznanju obče veljavnih zakonov, ki vladajo življenjske pojave. Življenje in življenjski pojavi naj bodo izhodišče za šolsko delo, ki vodi mladino preko resnice, dobrote in lepote zopet v življenje. To ni nič novega. Tako so se duševno oblikovali voditelji človeštva, ker so z bistrim očesom opazovali tok življenja in spoznali v njem večne zakonitosti. Induktivni postopek v prirodnih znanostih velja tudi
za poznavanje življenja; ker pa naj bo šola del življenja, tudi na šolo. Izvod iz pridobljenih spoznanj je dan že v bistvu stvari same. Ta postopek je podan tudi v večini razvoja našega mišljenja, ker šele na podlagi mnogih poedinosti pridemo do spoznanja splošnosti. Zato mora tudi Šola izhajati od življenjskih poedinosti do zadnjih globin, ki jih je dosegel človeški duh. Posledica sedanjega načina dela v šoli je ta, da tožijo absolventi srednjih in strokovnih šol, da jim šola ni dala ničesar in da so se šele v življenju morali vsega priučiti.
Ako ni dala srednja šola za življenje potrebne prakse, bi pričakovali, da so njeni učenci vsaj za teoretsko znanstveno delo dovolj pripravljeni; toda vseučiliški profesorji tožijo o pomanjkljivi pripravi absolventov srednjih šol za znanstveni študij. V industriji in obrti imamo v naši državi zaposlenih na tisoče tujestrancev, ki so potrebni kot »strokovnjaki«: delavci, prvi delavci, mojstri in inženjerji, čeprav imamo za vsa taka dela strokovne šole, ki pa najbrž ne dajo zadostne izobrazbe za resnično praktično delo.
Že stari klasiki so zahtevali, da se učimo za življenje in ne za šolo; tega načela se bo morala oprijeti tudi naša šola.
IV.
Pri nas smo doslej še vse premalo razpravljali o svojem šolstvu, njegovi ureditvi in o šolskem delu. Živeli smo še vedno v duhu absolutistične dobe, ko so nam tujci skopo merili naše izobrazbene prilike in smo se morali boriti za vsak razred srednje šole posebej ter smo jim bili hvaležni, da so nam sploh dali kako šolo. Danes smo državni narod, ki naj sam odloča o načinu pouka in vzgoje v vsakem oziru, in dolžnost vsakega poedinca je, da pomaga graditi stavbo vsega našega šolstva. Tega vprašanja ne morejo rešiti predstavniki šolske uprave in strokovnjaki, temveč vsakdo, ki ima zato potrebne sposobnosti. Posebno bi bilo želeti, da starši sodelujejo v roditeljskih organizacijah, da z organiziranim delom pomagajo izpopolnjevati našo ljudsko izobrazbo. Doslej delujejo društva »Šola in dom«, ki so iskala rešitve vseh perečih vprašanj v našem šolstvu: od ureditve prostorov, namešče-nja in premeščenja učnih oseb, organizacije šolstva, šolnin, učnih načrtov, dijaških domov, zaposlitve mladine, izobrazbe staršev itd.
Priznati moramo, da se učiteljstvo vseh kategorij šol trudi v svojih organizacijah, da najde najboljšo obliko svoji vrsti šol; toda prav v tem, da skrbi vsaka organizacija za svojo vrsto šol, nastajajo nasprotstva med vrstami učiteljstva, in šole se po svojem notranjem delu oddaljujejo.
Profesorji srednjih šol govore o pomanjkljivi pripravi učencev v osnovni štoli in so zato dosegli uvedbo sprejemnih izpitov za prvi razred, ker se ne zanašajo na ocene učiteljev iz osnovnih šol. Tudi vseučiliški profesorji zahtevajo sprejemne izpite za vseučilišče, ker se jim ne zdi zrelostna preizkušnja po profesorjih srednjih šol za zadosten dokaz, da je dijak res sposoben za študij na univerzi. Da bo še več ovir v duševnem razvoju mladine, so uvedli sredi srednje šole še malo maturo, da morajo eni in isti učitelji še enkrat preizkusiti dijaka in sebe, ako se niso zmotili in pomotoma pustili učenca preko četrtega razreda. Tako je izobrazbena pot naše mladine podobna bolj skakanju preko ovir (preko katerih preidejo umski in nravni akrobati kakor pozneje v življenju), ne da bi našemu naraščaju odprli ravno pot navzgor, čeprav bi bila s Irma in težka.
Preko teh nasprotij med šolami v navpični zgradbi nam bi pomagalo skupno delo učiteljev vseh šol in staršev, ki imajo otroke tu in tam in žele, da se mladina čim boij pripravi za življenje brez nepotrebnih ovir, ki bolj ubijajo um, kakor krepe duševne sposobnosti, in ki uničujejo živce mladini.
O vseh šolskih vprašanjih moramo javno razpravljati ; zato bi bilo potrebno, da bi naši listi imeli čim več sodelavcev iz tega področja, ki bi v stalni rubriki o šolstvo redno obravnavali probleme, ki nas teže.
S skupnim delom staršev, učiteljev vseh vrst šol' in javnosti dvignemo laže tudi v dobi gospodarske krize, ki jo spremljajo krize tudi na drugih področjih, svoje šolstvo in s tem omiko svojega naroda.
Zlic in narobe
Gospod urednik! Z velikim zanimanjem sem prečital uvodnik v zadnji številki »Slovenije« z naslovom »Več narodne samozavesti prav povsod«. Pisan je prav iz srca in bo dosegel srca tudi tistih, ki ga niso brali. Saj veste, da se v takih stvareh ob priliki pomenimo, če smo le dva ali trije skupaj zbrani. O marsičem si nismo bili na jasnem, pa nam je »Slovenija« nekaj povedala, drugo smo uganili sami.
Tako se je n. pr. trdilo med Borci, da je nekdo ponudil »Boju« 200.000 Din, pa jih niso sprejeli. Pozneje pa sem bral, menda v »Jutru«, da je g. Pucelj na nekem shodu izjavil, da je v začetku podpiral gibanje »Boja«. Saj podpore bi se tudi marsikdo drugi ne branil, zavrnil pa bi plačilo za pričakovano uslugo, če bi je ne mogel spolniti, ker
je drugam dal besedo. Čudno, da imena ne povedo. Sicer pa slutim, v kateri okolici bi bilo treba iskati tistega, ki je ponujal tako lepo vsotico. Jih je že zlahka zaslužil, če je tako radodaren. Pa sem spet se spomnil, kako navdušen je bil v začetku za »Boj« g. poslanec Mravlje, urednik »Kmetskega lista«, ka-li. In zgodilo se je, da je g. poslanec Rasto Pustoslemšek hudo napadel v skupščini bojevnike, kakor da bi bil bral napade proti njim iz »Jutra«. Z vso gotovostjo sem takrat pričakoval, da se bo za nas bojevnike zavzel vojni dobrovoljec in poslanec g- Mravlje ter odgovoril g. Pustoslemšku in »Jutru« z vso njemu lastno zgovornostjo. Pa nič tega ni bilo. In je prišla znana soglasna ostra resolucija poslancev in senatorjev JNS iz Slovenije. G. Pucelj in niti g. Mrav-
lje nista ugovarjala. G. Pucelj je na shodih ponovno napadel nas bojevnike. Celo ministrski predsednik in predsednik JNS, g. Uzunovic, je nastopil. Pa sem si mislil: no, »Boj« je pa korajžen, zametuje ponujeni denar, odbija od sebe celo tiste, ki so ga podpirali, ne ustraši se »Jutra«, ali pojde tudi preko Uzunovičevih opominov? Pa ni šel. »Prelom« niti ne omenja več »Jutra«, ki je tudi za čudo obmolknilo. Na shodih »Boja« se le tupatam kaj povrhu omenja korupcija, ker se ji Pač ni možno ogniti, ko je je toliko.
In začel sem misliti. »Klerikalcem« so odsekane glave, po trupu pa je mesarilo »Jutro« in njegova okolica. Pa so prišli Borci, odgnali mesarje, rane lepo in nežno celili ter skušali trupu vcepiti drugo glavo. Dokler bolnik ne okreva in ne dobi druge glave, ki so jo naročili ne vem odkod, mora vladati v bolniški sobi popoln mir in nič se mu ne sme očitati, ne »punktaštva« ne »klerikalizma«. Zunaj po shodih pa so pokale puške s slepimi pa-tronami proti »Jutru« in njegovim somišljenikom. Za čudo pa nobena teh patron ni zadela g. Puclja in Kmetskega lista«. To sem si razlagal takole: Kmečko ljudstvo »Jutrovcev« ne mara in je po veliki večini »klerikalno«, je pa med njimi tudi nekaj Pucljevih pristašev. Če se hočemo približati ljudstvu, ga ne smemo žaliti v njegovih čuvstvih. S silo se ni dalo nič opraviti, celo trup brez glave je brcal; poskusimo zlepa in z nadstrankarskim »pokretom«. Nič strank, vsi v slogi, mi Borci, vse drugo nič, sama korupcija! Vedeli smo tudi dobro, da se v zakulisju bije hud boj med g. Pucljem in g. Kramerjem za »klerikalno« dediščino. In »Jutro« je res mislilo, da »Boj« obuja »klerikalnega mrliča«, ki bi tako lepo pristajal za zmagoslavno trofejo v nacionalističnem nmzeju.
In dvigati je začelo glave tudi dotlej ustrahovano uradništvo. Pod varstvom »Boja« so se opogumili tudi volilci. Res, tako sem bil navdušen za Borce, da bi bil se z vsakim sprl, kdor bi bil zinil katero čez »Boj«, članki v »Sloveniji« so me sprva jezili, pa sem jih le zopet in zopet bral. Ta preklicani Radešček mora te tiče dobro poznati, sem si končno dejal.
Pa nisem čakal dolgo. Najprej je g. poslanec
V. Špindler povedal v »Jutru«, da ima »Boj« z nacionalisti iste cilje. In to je potrdil tudi predsednik »Boja« v znani izjavi na Bledu, kjer je neki govornik iz Hrvaške pozdravil zborovalce baje z značilnim fašističnim pozdravom, z dvignjeno desnico.
Prišel je g. Pucelj in zdaj išče tistega »klerikalnega mrliča brez glave«, da se razgovarja z resnično, pravo opozicijo v Sloveniji. Torej »Boj« ni resno opozicionalno gibanje? Ali je to res »ena duša v dveh telesih«? In sem se spomnil g. Uzu-moviča, predsednika JNS, s katero pravi bojevniki nimajo nobenega opravka.
In g. Pucelj sc ne namerava razgovarjati zase, vsekakor pa po neki višji ideji. Kaj, če ta ideja ne vpliva tudi na tiste v vodstvu »Boja«, ki prejemajo ukaze in se jim pokore celo od peščice vojnih dobrovoljcev.
Glejte, in tako zdaj pišem članek za »Slovenijo« in sem kakor mokra kokoš, da ne vem več, ali sem »mandelc« ali »babca«.
Opažam, da se je v »Boju« začelo ohlajati ozračje. V »Prelomu« označujejo to za »čiščenje« in pravijo, naj odidejo tisti, ki ne spadajo mednje.
Jaz pa pravim tako: Mi, Bojevniki, s slovensko narodno dušo, ostanemo, gredo pa naj tisti, ki ne spadajo med nas in ki so se nam vsilili, nekateri celo na vodilna mesta!
Sploh pa — dobro bi bilo, če ostanemo čuječi. Marsikaj se govori. Na primer o mogočosti, da nova pravila ne bodo potrjena, o razpustu, o posredovanjih. Da je predsednik glavnega odbora Zveze vojnih prostovoljcev v Belgradu podpolkovnik Lujo Lovrič nezadovoljen z delovanjem »Boja«, ker se baje ne ujema z navodili, danimi svoje dni ljubljanski prostovoljski organizaciji. In da bo morala ta ljubljanska organizacija celo preklicati že izglasovano zaupnico in poklicati svoje odposlance iz
Vsekako, dobro je, če računamo Bojevniki s to morebitnostjo in če smo pripravljeni, da se vrnemo nazaj v svoje nepolitične bojevniške skupine, osnovane v duhu t slovenskega generala Maistra in Slovenca majorja Colariča.
Bojevnik.
Vedno stara pesem
i.
Iz Ljubljane me pelje vlak v Maribor. Poslušam pogovor sopotnikov. Star rodoljub iz radgonske okolice vzbuja spomine na predvojno dobo in na jezikovne boje ob meji. Mariborske razmere mu niso všeč. Vse preveč mu še tam domačini nemškutarijo. Znanec iz Studencev mu je pravil, da je vpisal svojega otroka med sokolski naraščaj, da bi se v občevanju z domačimi otroci priučil nemščine. Dva Mariborčana, moški in ženska, ugovarjata. S slovenščino se nikamor ne pride. Z nemščino se celo v Belgradu dobro izhaja. Na jugu Ljubljane potrebuješ italijanščino, na vzhodu — že v Prekmurju — ti dobro služi madžarščina. Kaj hočemo z jezikom, ki ga govorita komaj 2 milijona ljudi. Naš rodoljub dokazuje, da ni proti učenju tujih jezikov, pač pa moramo svojega spoštovati in se ne smemo klanjati vsakemu tujcu. Poturice so najhujši sovražniki svojega rodu. Jezikovnemu in narodnem hlapčevstvu sledi gospodarsko, zato se nam Slovencem ne bo nikoli dobro godilo, dokler ne bomo v narodnem oziru za-vednejši. Mariborčana sta obmolknila. Prepričal ju stari gospod ni. Dobro pa se je vsem zdelo, ko je pripovedoval o obisku dveh rajhovskih Nemcev pri njem. Prvi dan se nista upala sama nikamor. Vedno sta nosila samokres s seboj. Ni jima šlo v glavo, da ju kmečki ljudje prijazno pozdravljajo. Odkod neki ju poznajo? Slišala sta toliko čudnih stvari o Balkanu. Nista se mogla načuditi v kmečki gostilni, ko je bilo vse tako snažno in ko so hiteli, da pokrijejo za goste mizo. Tega niti doma nista bila vajena. Da smo Slovenci dobri Evropci, je bilo za tujca pravo razodetje.
II.
Na Zidanem mostu... Vlak odhaja s postaje. Zamišljen zrem skozi okno. Daleč viden napis na nekem poslopju vzbuja pozornost. Prvič sem srečal na podeželski šoli napis v latinici in cirilici. Temu zgledu bodo prejkone sledile druge šole. Zamislil sem se. Zakaj ni poleg napisov v jugoslo-vanščini in srbščini tudi napisa v pristni slovenščini, ko vendar služi šola slovenskim otrokom? »Narodna šola« ne pove isto kot »narodna škola«. Za srbsko besedo »narod« rabimo mi besedo »ljudstvo«. Zakonodavec je imel v mislih »ljudstvo« in ne »nacionalno« šolo, ko je v izvirnem besedilu zakona določil ime »narodna škola«.
III.
V	Mariboru na dan pogreba generala Mastra. Vse mesto v žalnih zastavah. Prepričan sem, da ne toliko radi vabila mestnega župana, ampak kot spontan izraz spoštovanja do velikega pokojnika. Z bližnjim sorodnikom sem se sestal v hiši nekega mariborskega meščana. Z ženo vred je bil vzgojen v značilnem ozračju predvojnega Maribo-
ra, a vživela sta se oba prav dobro v nove razmere in sta vseskozi lojalna državljana. Gospodinja mi je vsa razburjena pripovedovala, da je prišel v hišo nek mladenič kot zastopnik znane nacionalistične organizacije ter kričal nad njo in ji grozil, da vse razbije, če ne razobesi žalne zasta-
Poglavje o nacionalnosti
Dopis.
Z zanimanjem sem sledil nedavnemu razgovoru med »Slovenijo« in »Pohodom« o vprašanju, ali so naše »nacionalne organizacije« raznih imen in namenov, utrditvi in poglobitvi narodne zavesti med ljudmi v narodno neprobujenih krajih koristne ali škodljive (govorilo se je predvsem o Konjicah).
Čeprav je v tem razgovoru »Slovenija« dovolj dokazala »Pohodu«, da večina naših, šele po osvo-bojenju nastalih »nacionalnih« organizacij le zlorablja in zato uničuje narodno zavest med ljudmi, ki so že pred in med vojno bili zavedni Slovenci, ki pa se ne morejo spoprijazniti z »nacionalizmom«, kakršnega te organizacije oznanjajo in zahtevajo, vendar naj mi bo dovoljeno, da v dokaz te trditve navedem naslednje, kar sem sam doživel:
Spomladi sem moral po opravkih v Konjice. Na konjiškem »brzovlaku« mi je delal družbo star de-belotrebušnat mož, mlinar. Med vožnjo sva se začela pogovarjati najprej o vremenu, nato o krajih, mimo katerih smo se vozili, nato pa o politiki, kakor se to vedno dogaja.
In tu sem se moral začuditi: Mož, ki je le stežka govoril po slovensko in ki je med vso vožnjo po nemško ogovarjal znance, se je izkazal kot strasten »nacionalist«. S ponosom je dopovedoval, da so pri zadnjih občinskih volitvah v konjiškem srezu zmagali nacionalisti, in da je za zmeraj odzvonilo »klerikalcem«, ki so dolga desetletja nagajali s svojo slovenščino po občinah, šolah in še celo v cerkvi. Kot najbolj zagrizenega Slovenca je obdolžil sedanjega arhidijakona, kateremu so pa sedaj »nacionalisti« zavezali jezik.
Na vprašanje, kako je bilo mogoče, da so »nacionalisti« tako hitro premagali nekdaj v konjiškem okraju tako močne klerikalce, mi je odvrnil, da zato, ker so vsi »gospodje« (t. j. Nemci!), ki imajo tovarne, veleposesti itd., šli z nacionalisti, ki dovoljujejo vsakemu, da govori jezik, kakršnega hoče, za njimi pa so morali iti tudi njihovi delavci. »Klerikalce« so pa volili samo »presneti slovenski pauri«.
Sedaj to zmago razumem. Ne morem pa razumeti, kako da »Pohod« ne spoznava, da bo za slovenske ljudi neprimerno hujše gorje, če jih bodo v bodoče smeli razni tuji izžemalci izsesavati za varnim ščitom »nacionalizma«, kot če bi zmagali slovenski »pauri«, ki so, čeprav »klerikalci«, vendar že od nekdaj zavedni Slovenci!
Pa če bi bil ta konjiški primer osamljen. Toda
ve. Gospodinja je sicer povelju ustregla in si v	„	,__________________ ______
naglici nekje preskrbela črnega blaga, da ga je koder hodim, vidim isto: največji podporniki in pritrdila k državni zastavi, a prav gotovo bi bilo	priganjači za »nacionalizem« so — tuji mogočniki,
prijazno vabilo imelo isti uspeh in bi vse drugače	V »Pohodu« celo sem bral, da je pri obč. volitvah
vzgojno učinkovalo. Vztrajnost in doslednost v na-	v Hrastniku »nacionalna« lista propadla samo zato
rodni.vzgoji po mojem mneniu tu na me.ii vrf 7.n.	ker je imela na listi skoraj same nemčurje in
Nemce, opozicija pa je zmagala, ker je imela na listi domače, priljubljene ljudi.
Žal je menda res, kar sm že večkrat slišal: kot je »nacionalizem« tuja beseda, ki je slovensko ljudstvo ne razume, tako so tudi neki nacionalisti odvisni od tujcev... žalostno!	Potnik.
•vzgo.ii po mojem mnenju tu na meji več zaležeta, ko radikalizem na nepravem mestu. Nacionalisti so si pač povsod enaki.
IV.
Na mariborskem otoku. Dva Srbijanca se pogovarjata z domačinom Slovencem. Slovenec govori neko mešanico slovenščine in srbščine, se pači in sili, da bi se prikupil tujcema. Ko je bilo enemu od teh dveh dovolj, mu seže v besedo in pravi (po srbsko): »Prijatelj, nikar se ne mučite! Na domačih tleh lahko govorite v svojem materinem jeziku, ki ga midva prav dobro razumeva.« Ali mislite, da bo ta nauk kaj zalegel? Kjer ni hrbtenice, je vsaka beseda zaman.
»Slovenija« se zavzema za pravo, čisto demokracijo v javnem življenju, za to, da se v praksi uveljavijo načela, ki se v teoriji proglašajo kot vodilna. Odločno borbo hoče voditi proti vsakemu slepomišenju v načelnih vprašanjih in proti dvoživ-karstvu v narodnem življenju.
OPAZOVALEC
Sodobni program
I.
Prijatelj, vest, značaj in ravna smer, to so prestana jed za naše dni. če služi relativnostni okvir zdaj modrecem, se drži ga še ti.
Najprej: oglej se dobro s pametjo in pa z očmi, kako je z narodnimi prestoli. Ko opravljaš delo to, ne pusti, da ti pamet stid oslini.
Kdor premehak je, rado mu spodrsne, opolzka zdaj so tla po domovini.
'V dom narodne blaginje se urini
s komolci, ker metode bol j izvrstne težko boš našel v veku socialnem. Zapomni to si in ohrani, amen.
II.
S socialnostjo se ukvarjaj po potrebi, v teh dneh socialnost je najboljša paša, kjer za podrobnosti se nič ne vpraša; v načelu, dragi moj, se zlo iztrebi.
Dejanj je vseh najvišje denuncianstvo v imenu naroda in pa države.
Kdor ni po tem pravilu vere prave, iztrebi ga in njegovo poganstvo.
In kritika, zavedaj se, je za izbrance, ki nosijo na koži zlate lance.
O blagor mu, ki sije nanj lesket
njih zlati! Pomiri mu ves trepet in glad, ki dal mu ga je burni svet, sijal odslej bo z molkom na zanamce.
Pika.
Krajevna imena in Srbi
List »Narodna odbrana je pred kratkim pisal o potrebi, da se očisti »srpsko-hrvatsko-slovenački jezik« — samo tega namreč pozna ustava Jugoslavije — tako glede besed, ki sploh niso naše, domače, kakor tudi glede imen naših posameznih krajev. Ta predlog so kaj hitro zgrabili tudi slovenski prenapeteži in začeli energično akcijo kar preko banske uprave in okrajnih glavarstev. Glede krajevnih imen je bilo seveda vse delo naloženo kratko na okrajne šolske nadzornike, ki za to kočljivo delo niso niti najmanj poklicani, kaj še strokovno zmožni. To stremljenje smo ugotovili že v predzadnji štev. »Slovenije«. Zdaj pa lahko zabeležimo, kaj pravijo k temu predlogu Srbi iz trdno srbske Šumadije.
»Narodna odbrana« navaja namreč med drugim tudi krajevno ime Čačak, besedo, ki je turškega izvora, pa razlaga, oziroma zahteva v dokaj ostrem tonu, da se takšne besede zamenjajo z domačimi. To se jim zdi še posebno umestno tam, kjer so kraji nosili pred prihodom Turkov svoje domače srbsko ime. Na to je urednik »čačanskega glasa« napisal v štev. 28. tole svoje mnenje:
»Članek ,Narodne odbrane’ bo morda uspel v vprašanjih našega besedišča, ali glede krajevnih imen je to korak, ki ga gospoda ni dobro premislila. Zakaj naj menjamo ime mesta, zakaj naj jih krstimo vdrugič: Mar hočemo to mi, ki smo meščani Čačka, ali hoče in zahteva to kdo drugi? Ako bi to hoteli meščani, bi bilo tudi razumljivo, ali ako je to volja drugih, potem je stvar za čačanske meščane naravnost žaljiva. To ni naša trmoglavost, temveč ponos, pa ako hoče kdo žaliti tuji ponos, se mora vselej vprašati, kdo je oni, ki je žaljen.«
Tako mislijo k temu vprašanju srbski čačani, katerih mesto je v predturški dobi nosilo lepo slovansko ime Gradac. Kar se tiče spreminjanja krajevnih imen Slovenije, pa naj za konec navedem besede, ki jih je zinil pred kakimi desetimi leti vaški župan z Grabna na ribniških Slemenih. Nekemu visokemu uradniku se je namreč ime Graben zdelo prvič neslovansko in drugič neprimerno, ker je kraj postavljen na višino, pa ga je hotel prekrstiti. Župan pa se je odrezal: »Preden vam pride kaj takega na misel, morate vprašati nas vaščane.«
J. R.
Zmešani pojmi
Po svoji precej primitivni logiki sklepa »Borba«, da zadene v živo, če posvetimo od primera do primera kakšnemu posebnemu miselnemu stvoru njenih predelov kako besedo. Torej, če bi recimo pisali o ljubljanskih kanalih, da smrde, kar delajo sicer večkrat, bi nas po »Borbini« logiki ta smrad zadel v živo in kanali bi zmagali nad nami. Pa je stvar drugačna: v tem drugem primeru bi opozarjali na zdravstvene in estetične neugodnosti smrdljivih kanalov, v prvem opozarjamo na okolnost, kakšna miselna zmešnjava je mogoča pri nekaterih v nacionalizmu prerojenih ljudeh. Saj ima »Borba« morda prav, in tudi nekateri prijatelji nam očitajo: pustite v miru te l judi, katerih pomembnost je tako samo v teh posebnih razmerah in ki bodo zginili brez sledu, brž ko bo slovensko ljudstvo svobodno spregovorilo. Ali kljub temu -mislimo: v tej splošni dekadenci škoduje lahko tudi še tako brezpomembna prikazen, že zgolj po svoji biti. Kajti psihologija mas nas uči: dovolj je, če kako stvar vneto in vztrajno ponavljaš pred množico ljudi, in našel boš učencev in posnemalcev, pa če je stvar še tako neumna.
No, vidiš, draga »Borba«, samo v tem je tvoj pomen za nas.
Nevzdržna metoda
Pod tem naslovom piše poslanec Vekoslav Špindler v »Jutru«:
»Ni skoraj dneva, da ne bi prišli k meni in tudi k drugim mojim tovarišem poslancem in senatorjem možje, pa tudi žene, državni uslužbenci in uslužbenke, ki se v najrazličnejših variantah pritožujejo nad ,nečuvenim postopanjem’ državnih oblasti v zadevi njihovega penzioniranja.
,Že pred poldrugim letom sem bil od zdravniške komisije spoznan kot nesposoben za službo. Po dvanajstih mesecih bolniškega dopusta so mi ustavili plačo, sedaj sem že 6 mesecev brez vseh dohodkov, a upokojitvenega dekreta še vedno nimam. Prosim, pomagajte!’ — Tako eden!
Že 1. 1931 me je direkcija z mnogimi drugimi vred predlagala za upokojitev. Službo sem opravljal naprej. V začetku leta 1933 sem dobil bolniški dopust, ker nisem več mogel vršiti službe. Letos 1. marca so mi ustavili vse dohodke. Imam otroke in ženo, ne morem plačati stanarine, gospodar me meče na cesto, otroci mi stradajo. Vse to po 36 letih poštene službe?’ — Tako s solzami v očeh drugi!
,To je bilo nekdaj vse drugače. Danes si prosil za upokojitev, čez mesec dni si že imel dekret v rokah, če pa je bil kak zadržek, si vsaj dobil akontacijo, da nisi imel občutka ničvrednosti svojega dela, ki si ga opravljal pol življenja!’ tako se pritožuje tretji.
In tako naprej, desetine, stotine!«
človek mora nehote vprašati, kdo je kriv, če ne gre »postopek svoje normalne poti«? Pa vsaj ne kakšna opozicija, ki je že tako desetkrat premagana, kakšni Bojevniki, jugoslovanska narodna stranka, ali celo »Slovenija«?
Naj bo že kar in kakorkoli, eno je gotovo, da KK- Poslanci okoli vlade niso krivi!
Torej v tem grmu tiči zajec . . .
V	»Sloveniji« smo nedavno priobčili vest, tla je I. tajnik »Boja«, g. VI. Fabjančič, govoril na nekem zborovanju v Sarajevu tudi o tem, da je »Boj« dokončno «fentak klerikalnega zmaja v Sloveniji, kar se doslej še nikomur ni posrečilo. G. Fabjančič je to popravil, češ, da v teh dneh ni govoril na nobenem zborovanju v Sarajevu, kjer ga zadnje čase sploh ni bilo.
Dasi v bistvu g. Fabjančič naše trditve ni zanikal, smo sprva vest, ki smo jo dobili od nekega funkcionarja »Boja«, imeli za neokusno »potegavščino« iz »boračkih« vrst. Poizvedbe pa so bistveno ne le potrdile našo vest o »uničenem klerikalizmu v Sloveniji«, mai'več smo prišli tudi do naslednjih zanimivosti.
Nekako v mesecu juniju t. 1. je bil v Sarajevu bivši radikalni poslanec g. Ratko Parežanin. Svojemu znancu je ob tej priliki povedal, da je zapustil svojo dobro plačano službo pri našem poslaništvu na Dunaju, češ, da se bo poslej posvetil agitaciji za nekako četniško gibanje po vzorcu »Boja«. »Boj« je, po zatrdilu g. R. Parežanina, dosegel velike uspehe in v kratkem času zatrl klerikalizem v Sloveniji, kar se doslej še nikomur ni posrečilo.
Mi, žal, nimamo agitacijskih fondov, da bi mogli na mestu dognati, kako je g. Parežanin prišel do teh trditev, niti v kakem razmerju je do »Boja«, ki se skuša uveljaviti tudi na jugu. Zato tudi ne trdimo, da bi se bil g. Fabjančič, ki je zares bil v Sarajevu v dneh 5. in 6. maja t. 1., izjavil v navedenem zmislu na kakem ondotnem zborovanju, prav tako pa tudi ne trdimo, da bi bil g. Fabjančič tisti, ki je g. Parežanina obvestil, da bi bil le-ta mogel avtentično govoriti o delovanju »Boja« tako, kakor je govoril.
Vsaka osebna polemika nam je zoprna. Če pa vendar koga imenujemo, storimo to vedno le z načelnega stališča v obrambo slovenske misli, ki jo zastopa naš list.
Že zadnjič smo izjavili, da imamo o klerikalizmu svoje mnenje. Toda danes, v teh resnih časih, ko se iz kaotičnega vrenja pojavljajo na površju strupene pene fašističnih diktatur, ki ogra-žajo osnove demokratizma in zdravih narodnostnih načel, ne gre za klerikalizem ali proti njemu, ki ga menda že zdavnaj ni več, saj so si jugoslo-veni že pred »Bojem« lastili zaslugo, da so ga potolkli, pač pa gre za življenjske interese slovenstva. V Sloveniji sta danes samo dve resni fronti: nacionalisti jugosloveni in narodni Slovenci. Če imajo torej nekateri v »Boju« nalogo, zatreti slovenske »klerikalce«, na katerih mesto so stopili narodni Slovenci brez razlike strank in svetovno-nazornih struj kot enotna opozicija, ne moremo, žal, drugače, kakor da štejemo te nekaternike imed nasprotnike narodne fronte in za prikrito prednjo’ stražo jugoslovenov s krinko slovenskosti.
Bojevniki, ki se slovenski narodni fronti niso izneverili, bodo tudi v »Boju« imeli mnogo hvaležnega dela in v tem delu jih bomo podpirali tudi mi, da »Boj« dobi slovensko narodno lice in zdrave demokratične osnove, kjer ne bo mesta za kakršnokoli fašistično navlako.
Za slovenski Maribor
Zanj delajo namreč jugosloveni. Na primer takole:
V Mariboru, najvažnejšem mestu za trgovino z inostranstvom na severu naše držav, se je nahajal urad za kontrolo dohodkov. Pa so uganili, da ne gre tak urad na državno mejo. Prestavili so ga v — Subotico, ki je — prav tako na državni meji.
Neka švicarska družba je hotela ustanoviti v Mariboru tovarno za podkovnike. Vzrok je seve falska elektrarna, ki nudi ceneno električno silo. Kakih 500 delavcev bi dobilo delo v njej, in gotovo ne poreče nikdo, da bi mariborski brezposelni delavci ne bili veseli take delovne prilike. Saj imamo prav v Mariboru na preteg kvalificiranega delavstva. Ne, so rekli jugosloveni, zlasti tisti okoli »Ju-goslovenskega Lloyda« in drugih bolj ali še bolj židovskih listov, Maribor je blizu meje, iz »strate-gičnih« ozirov naj pride ta industrija v Zagreb. In so dosegli, da je bila družbi prošnja odbita, pa ji rekli hkratu, z Zagrebom bi pa šlo.
Očitno v veliko veselje slovenskih jugoslovenov. Zakaj oni so za nacionalno industrijo zgolj. Če pa naj tuja že za vsako ceno mora priti, ne sme »ogra-žati« meja. Kajti tuja industrija, ki daje kruha delavcem, ograža »nacionalne« meje, trpljenje, lakota, brezposelnost jih pa seveda ne ogražajo.
Prizadeti naj sami odločajo
V dneh 17- junija in nato še 5. avgusta t. 1. bi se imele vršiti občinske volitve za novo občino združenih prej samostalnih občin Kropa—Ovsiše, toda do volitev ni prišlo, ker ni bila vložena nobena kandidatna lista. Sestavni deli te občine, zlasti Kroparji, zahtevajo nazaj svoje stare samostal-ne občine in so tudi napravili vlogo v tem zmislu na bansko upravo. Začasno vodi županske posle obeh občin, kroparske in ovsišlce, g. Ješe na Sp. Dobravi. — Taka enotnost v obrambi skupnih pravic in koristi bi bila na mestu tudi v narodnem oziru. Vsa čast Kroparjem!
Kako se obvešča tujina . . .
Zveza produktivnih zadrug (The kooperative Federation) v Leicestru na Angleškem je za leto 1934 izdala Zadružni letopis (The Cooperators Year-Book), ki je v njem tudi »informativen« članek z naslovom »Pregled zadružnega gibanja v Jugoslaviji«. Napisal je ta članek belgrajski prof.
Jeftic, ki je v njem objavil nekaj statističnih številk za vso državo. Krajevnih imen, razen srbskih iz Srbije, Bosne in Dalmacije, ne navaja, prav tako pa je izpustil poleg drugih tudi Zvezo slovenskih zadrug in Hrvatsko gospodarsko društvo, da bralec, ki razmer ne pozna, mora priti do sklepa, da je Jugoslavija čisto srbska država. Nevednost pisca bi bila odpustljiva, tudi namen bi razumeli, toda tu. je vmes vprav sistem nekih »znanstvenikov«, ki z namenom prezirajo in utajujejo Slovence in Hrvate.
Zmeda ali umik?
»Pohod« modruje o diktaturah in ugotavlja:
»Zato postaja tu upravičena trditev, da pomeni vsaka diktatura izzivanje revolucije, ki mora prej ali slej nastopiti.«
Torej tudi nacionalistična diktatura!
O ko bi »Pohod« vsaj malo vedel, kaj prav za prav sam hoče!
Ali pa se mu je morda spričo zadnjih prepok v »jeklenih zgradbah« raznih nacionalističnih držav nekaj zasvetilo? In je začel misliti na umik, dokler je še čas?
Vlagateljem bivše poštne hranilnice na Dunaju!
Ker vlagatelji hranilnih vlog in imetniki čekovnih računov pri bivši poštni hranilnici na Dunaju še niso prejeli izplačanih svojih vlog, čeprav bi to na podlagi mednarodnih pogodb že bilo mogoče, se v Ljubljani ustanavlja »Društvo za zaščito interesov bivših vlagateljev poštne hranilnice na Dunaju«, ki hoče z organizirano akcijo doseči čimprejšnje in ugodnejše izplačilo vlog.
Da pa more to ustanavljajoče se društvo videti, da li je med vlagatelji hranilnih vlog in imetniki čekovnih računov dovolj interesa za akcijo in da lahko s posameznimi interesenti stopi v zvezo, ko bodo pravila oblastveno odobrena, poživlja pripravljalni odbor, naj vsi vlagatelji hranilnih vlog in imetniki čekovnih računov javijo in navedejo: 1.) svoje ime in točen naslov; 2.) višino vloge z navedbo, da li je hranilna vloga ali vloga na čekovnem računu; 3.) ali je bila hranilna vloga prijavljena v smislu razglasa iz leta 1929 pri naši poštni hranilnici. Za stroške korespondence in druge stroške naj vsak priloži svoji prijavi toliko vrednost v znamkah, da odpade na vsakih 100 kron vloge 1 Din v znamkah, drugače njegove prijave pripravljalni odbor ne bo mogel upoštevati.
Za pripravljalni odbor sprejema prijave Društvo žandarmerijskih upokojencev za Jugoslavijo s sedežem v Ljubljani.«
MALI ZAPISKI
Prepovedana knjiga.
Minister za notranje zadeve je prepovedal uvažati in širiti v naši državi knjigo »Krasnyj Napoleon«, ki jo je spisal Flojd Ribons in je izšla v Rigi.
Bodočnost nemške diktature.
Lloyd George piše v londonskem dnevniku »Daily Express« o posledicah Hindenburgove smrti za nemško državo. Med drugim ugotavlja: »Gospodarski izgledi Nemčije so temačni. Politično je bodočnost Nemčije kalna in negotova. V uspevajoči deželi lahko zatira vlada svobodo za nekaj časa. Ce pa trpi pomanjkanje znaten in vedno večji del prebivalstva, in če so prizadeti od naraščajočega nemira celo tisti, ki še ne trpe stiske, se ne more nobeno samodrštvo čutiti varno.«
Akcija za popolno gimnazijo v M. Soboti
je tik pred koncem. Za popolno gimnazijo v Soboti se je izreklo okrog 15.000 prekmurskih družin, t. j. okrog tri četrtine prekmurskega ljudstva. Isto so storile vše občine v Ljutomersko-G. Radgonskem okraju. S podpisi teh družin in predstavnikov občin je odpotovala tročlenska delegacija Kluba prekmurskih akademikov v Belgrad, kjer se bo obrnila na Nj. Vel. kralja, ministra prosvete in vse ostale merodajne faktorje.
Ob petnajstletnici združitve z ostalo Jugoslavijo je neverjetno, da bi bilo prekmursko ljudstvo v docela upravičeni želji po svoji popolni gimnaziji razočarano.
Posvetovanja gospodov iz JRKD stranke zn ohranitev oblasti.
Pod tem naslovom beremo v »Edinosti« med drugim:
»Ko so (namreč predstavniki vladne večine) spoznali, da je ljudstvu ^postalo dolgočasno njihovo deklamiranje o patriotizmu, ko so uvideli, da so narodu mnogo bolj pri srcu socialni problemi, življenjsko vprašanje in poštenost v— — — so se ustrašili, da jih ne bi zapustili še oni redki pristaši, ki jih še imajo tu in tam, in sešli so se nedavno k znani skupni seji kluba senatorjev in narodnih poslancev JRKD stranke (ali novo krščene JNS) pod predsedstvom predsednika stranke g. Uzunoviča z namenom, da se dogovore, kako bi sc sešli pred narodovo obsodbo pri bodočih volitvah.« __________________________________________
Prodnik in izdajatelj Fran Radeščok v Ljubljani.