Ob Kiooimskem ježeva.
' i J	«i
r.
iL lahno gladina jezerska	Mladenič m deva zorna
v vetru večernem se giblje,	v čolnu majhnem sedita,
tam sred? jezera se majhen	nagibata glavo h glavi:
čoinič ziblje.	in — molčita , . .
H.
.12
uoe mirna, skrivnostna, sanjava, Globoko k jezeru vrba
le trstjs tSteo Šepeoe,	poveša listje seleno,
od daleč nekje glasi se	nemara poljubiti hoče
svok pesmi tožeče.	površje vodeno.
Nad jezerom deklic povodnjih
megleni zbor tiho plava — — tam v vili onkraj jesera pa Palma spava . . .

m
Cf
>či v večernem mraku po jezeru sva se vozila. • Palma je bila vesela in mnogo je govorila.
»Ljubljani Zw.« 0. XX, 1900.	36
»Mon eher . . !« me je gizdavo z vala ta majhna madjarska koke tka
in sklanjala se je k meni,
kot k jezeru sklanja se cvetka — —
No . . . Ko pa sva izstopila, je dela: »Kako je pust!«
In več besede prijazne ni bilo iz krasnih ust . . .
No veš, ko bil bi jaz — pastor in ti ne Madjarka ponosna . . .
Umeš? ... A sedaj! — No, smehljaj se! Ta jeza že res je neznosna! , . .
t
IV.
alma, Palma,
dete ti hudobno, cdaj pa spet skovala šalo to si zlobno!
Vsem smejo se
ustne nje rdeče, samo mene, mene videti več neče .
Palma, Palma,
dete ti hudobno, kdaj skovala zopet šalo to si zlobno!
V.
,l^cs že odhajaš, Palma? —-No, torej pa zdrava ostani! Krasno, mamljivo, kot zdaj si, naj vedno Bog te ohrani.
Vidim, da dame se nežne,
gospodje še skoro solzijo jaz pa k slovesu ti zložim polmetrsko elegijo.
Tožil, seve, v njej ne bodem,
češ, »srce z njo sem izgubil!« Plakal pa bom, da Madjarko tako neumno sem ljubil! —
Erik.
Javopska Vila.
Spisal Milan Sanj ar.
Joj prijatelj se je vrnil s poletnega potovanja, na katerem si je ogledal malone vse kote naše male prekrasne domovine. Nedoumno sem ga gledal, ko me je posetil: prej vesel in šegav, je bil sedaj otožen in zamišljen, nobena stvar ga ni zanimala toliko, da bi se je bil oklenil njega duh z ono živostjo, katero sem prej opazoval v njegovi ognjeviti duši. Malomarno mi je pritrjeval in odgovarjal na moje opazke o naravnih krasotah naših krajin, s katerimi sem hotel izzvati njega zanimanje in prej tako živahno pripovedovanje. Toda zaman.
»Kaj za Boga se ti je pripetilo na poti, da si se vrnil tak, predragi moj Ivan?« dejem naposled, ko sem uvidcl, da njegova otožnost ni le hipna, nego da ima svoj izvor globeje.
»Vsakdanja stvar; ni da bi govoril o njej,« odgovori mi hladno.
Toda prijateljsko oko je bistro — in videl sem, kako so mu pri teh besedah strepetale ustnice v pritajeni bolesti.
»Und wem sie just passiert, dem bricht das IIer2 entzwei!«
sem dostavil v neki nejasni slutnji ter pazno motril svojega nekdaj veselega samca.
Vstal je, mi podal roko in odšel.
Smilil se mi je moj Ivan, in rad bi bil zvedel kaj podrobnejega o njega rani, da bi ga tolažil, toda v prihodnje je bil tako previden v svojih besedah ter vidno napeljaval pogovor v drugo stran, da se
36*
nisem dotikal nadalje zadeve, o kateri ni hotel govoriti. Miloval pa sem ga tem iskreneje, in to ga je menda napotilo, da mi je napisal zgodovino svojo bolesti v naslednjih vrstah ter mi jo poslal kot zadnji pozdrav iz tuje dežele.
* *
*
Blodil sem po prijaznih ulicah znanega slovenskega trga — imenujmo ga Javorje. — Svoboden, nikjer in na nikogar vezan, sem se vdajal z neko komoditeto popotnim vtiskom. Vendar nisem bil docela zadovoljen in se nisem radoval zlate svobode, kakor bi kdo mislil.
Od ranih mladeniških let mi je žarela v duši podoba, samo-ustvarjen ideal ženskega bitja, mila in prekrasna, z malo temno glavico in otroškimi, rjavimi očmi, z vitkim stasom slovenske devc — podoba, ki je v valovju življenja varovala moje srce trivialnosti, moje samsko hrepenenje usodne zmote. Ta vzor sem gledal in obožaval v duhu že nekaj let, in vedno mi je govorilo nekaj v srcu, da ga srečam enkrat v življenju.
Med tem sem si priboril v svetu malo, prijetno in varno gne-zdccc, docela po svojih željah in svojem okusu. Naravno, da je moje hrepenenje po živem idealu vedno raslo. A prepotoval sem v teh letih domalega vse kraje naše lepe domovine, se divil njenim krasotam, ki so bile v moji živahni domišljiji samo okvir mojemu vzoru, blestečemu in lijočemu svoj milobni odsev na vso prirodo — toda našel ga nisem nikjer.
Poslednje mi je vzbujalo torej rahlo otožnost, ko sem taval brez namena med trškimi hišicami.
Chopinovi akordi, bujni in sijajni v svoji veliki tugi, so zazve-neli v bližini.
Obstal sem v ozki ulici in poslušal divno igro na klavir, ki je donela iz malega okna nad mano. Toda utihnila je, kakor bi odrezal, ko so zapeli v bližnji cerkvi zvonovi in naznanjali, da se začne ondi opravilo. Koj nato je stopil iz male hišice mlad mož, vidno bolehen, s knjigo v roki.
»Oprostite, kdo je igral tu gori?« vprašam vljudno.
»Jaz,« mi odgovori neznanec.
»Chopina?«
»Da.«
»Vi ste virtuoz.«
»O ne, ne, dva dni se že nisem vadil —« ugovarjal je, a videlo se je, da ga nenadno priznanje veseli.
»Zdaj moram v cerkev,« nadaljeval jc odhajaj c in obračal v knjigo vezane muzikalije v roki. Bil jc organist
Radovednost me je gnala za njim. Cerkev je bila polna, da se jc vse gnetlo. Krenem torej pri vhoda po stopnicah. Mislil sem, da pridem do orgelj, a došcl sem v majhen, z leseno mrežo ograjen prostor. V ospredju jc sedelo nekaj dam, v zadnji klopi pa zapazim znanca Korena, kateremu se pridružim.
Veličastni glasovi orgelj so me takoj prevzeli. S tajno radostjo sem slušal silno valovje harmonij, katero je plavalo po cerkvenem somraku, se dvigalo in pojemalo ter lilo v srce čuvstvo sijaja in razkošja. Ze je tonila moja duša v grandioznem slavospevu, ki se je razvijal vedno silncjc iz preprosto vznesenega motiva narodne pesmi, kar mi zastane nehote moje oko na nemirno se zibajočem, snežnobelem čapljinem perju, ki jc krasilo majhen ženski klobuk iz fine rumene pletenine. Ta klobuk je bil smelo posajen na plemenito modelovano glavico in puščal zadi preprosto zvite, debele rjave kite na ogled. Ostali del života so mi zakrivale v molitev zatopljene starikavc dame.
In odslej nisem videl drugega nego to podobo. Tudi tedaj, kadar sem gledal drugam, zibalo in kimalo je ono perje ponosno in izzivajoče pred mojim pogledom. Godba in petje mi je le še množilo poezijo okoli krasne glave.
»Ite, missa est!« pel je duhoven.
Odšla sva s Korenom ter postala pred cerkvijo. Orgije so še grmele, a ljudje so se že vsipali pri glavnih vratih na prosto. Jaz pa sem opazoval le stranske duri.
In zdaj — kakor lesna vila jc stopila na prag mlada dama, s stasom in obrazom — mojega vzora. Izraz njenega lica je bil vesel, skoro ponosen, a vendar je bila razvita na njem neopisna milina, ki mi je segla na dno duše. Trcpctaje so kimala nad to krasoto čapljina peresa . . .
Nisem slišal Korena, ki me je nekaj vprašal in brez odgovora odšel, nisem videl množice, ki je šumno vrela iz cerkve okoli mene. Zamaknjen sem gledal devo, lahno in ponosno hitečo mimo mene. Sel sem za njo. Toda skoro mi jc izginila v lepi, vili podobni hiši nasproti vrta one gostilne, kjer sem stanoval jaz. Poslednje me je neznano razveselilo. Dal sem si prinesti obed semkaj pod kosate kostanje ter opazoval pozneje pri črni kavi neprestano nasprotno hišo. Prisedel je Koren in me zapletel v pogovor. Zdaj pa se je ustavil pred hišo voz. Dve dami in neki častnik v svetli uniformi so sedli
vanj. Mlajša je bila moj ideal. Peljali so se mimo ograje, in še enkrat sem videl mili obrazek v vsej njegovi lepoti.
»Kam neki se peljejo Doljanovi danes? In lajtnant je tudi zraven!« ugibal je na glas moj prijatelj.
»Kdo?« vprašam oprezno.
»Ki so se zdaj-lc mimo peljali: gospa Doljanova, »Javorska vila«, njena netjakinja ter lajtnant Rubin,« razlagal je Koren.
»Javorska vila? To je vaše pevsko društvo, ako se ne motim?« se čudim jaz.
»Da, tudi; a ti ne poznaš zgodovine tega imena? Povem ti jo, ako imaš dovolj potrpljenja.«
»Prosim lepo!«
In pravil mi je, da je bilo v davni, davni dobi tam za trgom, v ozki dolini, kjer so zdaj mokrotni travniki, zarasli na okolo z gostim bukovjem, globoko jezero. Tiha samota je kraljevala ondi, nihče ni zahajal tja. V toplih, mirnih nočeh pa se je Čulo tam divno petje, da je zastajala potniku na cesti noga in ga je vleklo z neznano silo tja. Toda gorje, ako je slušal mile glasove in ubogal hrepeneče srce! Zagledal je na obali jezera prekrasno golo žensko — Javorsko vilo — ki ga je zvabila s svojo lepoto v globino zelenega vodovja . . .
»To petje vilino je dalo ime našemu pevskemu društvu in njena lepota priimek krasni gospici Doljanovi, ki prihaja po leti za nekaj tednov semkaj,« končal je Koren.
»Res zanimivo, romantično!« pripomnim.
»Kakor za roman ali novelo, ne? Ali nemara porabiš to snov?« vpraša me smeje.
»Nima pointe.«
»To najdeš sam.«
»Povej mi rajši, kdo je poročnik?«
»Aha, tu iŠčes pointe in osnove? Toda žal zaman! Ta gospod je domačin in na dopustu vsako leto sosed gospe Doljanove. Zanima pa se menda bolje za madjarske vile nego javorske; v Aradu je njega garnizija.«
Kazal sem ravnodušen obraz, a na tihem se neznano radoval tega razjasnila. Podobi Javorske vile in mojega vzora sta se zlili v eno samo in še jasneje, še mileje je blestela v moji radostni duši; videl sem jo pri belem dnevu, gledal v sanjah, videl povsod, kamorkoli se je ozrlo moje oko.
Drugi dan sem pri vsej svoji pozornosti videl samo iz daljave njeno belo obleko, ko se je skrila za vrtnim grmovjem, a že sem bil neizmerno srečen; zdelo se mi je, da je že to prevelika radost za moje ubogo srce, da si večje želeti nc sme, da bi zastalo za vselej, ako bi ji v bližini mogel pogledati v mili obraz, slišati njen glas . . .
Bil sem v tajni oblasti Javorske vile. Ali me potegne v pogubo, kakor je ona v starodavnem jezeru potegnila zaupnega potnika v globino? Kdo ve? . . .
* $ *
Visoko nad Javorjem stoji na gori mala cerkvica. Samotno gleda z višine v krasno dolino, tja do smelo dvignjene Ojstrice in njenih prekrasnih sestra, tja do temne Raduhe in radovedno izza ro-bovja zročega temena koroške Pece.
Le nekateri dnevi so v letu, ko oživi ta mirni kraj: kadar je cerkveno opravilo tukaj. Tedaj pridejo kmetje iz doline in tudi javorska gospoda, da se veseli krasnega razgleda, divne naše zemlje.
Maša jc minila. Gosta truma ljudi se je razsula po zeleni trati okoli ccrkve. Kmetje so malo pogovorili, nekateri stopili v primitivno gostilno, a se skoro razšli. Izletniki, kateri so prišli zaradi razgleda, so ostali. Stal sem pod cerkveno lipo in radostno gledal v dolinski svet, tja proti svoji severni domovini. Pred mano, nekaj niže, se je zbral moški zbor »Javorske vile«, in prekrasna pesem Ncdvedova jc zadonela iz jasnih grl. Ganjen sem poslušal in se vdajal pretresu-jočim akordom.
Usoda je menda hotela tukaj zbrati vse, kar je želelo moje srcc: po stezi sem za cerkvico je prišla mala družba izletnikov in med njimi Javorska vila. Ves divni svet mi je zaplesal pred očmi, in srce mi je radostno zavriskalo. Mislil sem bil kakor vedno nanjo, in zdaj je tu, jo lahko gledam, se radujem od blizu njenega milega obraza! Nikdar se mi zemlja ni zdela tako lepa kakor v tem trenotju. Petje, kras narave in bližina mojega vzora — vse to se jc spajalo v silen tok razkošnega veselja.
Med došlimi je bil uradnik, s katerim sem se bil prejšnji dan seznanil. Nemo pozdravim. Za hip je pogledala sem. Nato jc družba sedla pod širokovejnato lesniko v bližini ter slušala petje.
Pesem za pesmijo se je vrstila, vmes pa je krožila po stari navadi med pevci zlata vinska kaplja in jih razvnemala vedno bolj.
Nekdo je predlagal, da si ogledamo dolino raz visoko skalo, ki je v bližini. Takoj se je vse napotilo tja. Ostal sem s Korenom v pogovoru, dokler se'ni vzdignila tudi družba pod lesniko.
Zdaj sem šele opazil, da bodi vila z meni neznanim gospodom. Bil je ogromne rasti, druge zanimivosti ni bilo videti na njegovi zunanjosti. Vitko devo poleg sebe je presegal za dve glavi; zdelo se mi je, da ne more biti večjega nasprotja nego elegantno vznesena postava vilina in dolgoudni velikan — prava, živa disonanca! Govorila sta vedno nemški.
Pogled raz skalo je bil res velikanski. Toda treba je bilo jasne in trdne glave onemu, ki je hotel gledati v neizmerno divjo globino. Večina izletnikov je stala v ozadju, metala kamenje v prepad in štela sekunde, katere potrebuje to do zemlje.
Velikan je bil nekje zaostal, a zdaj je prišel ter drzno, z vilino pelerino na rami, stopil na rob skale, pokleknil, sklonil gorenji del života črez prepad in gledal indolentno tja doli v grozni prostor. Dame so lahno ahnile in udivljenc zrle njega smelost. Stal sem v bližini za velikanom. Zdelo se mi je, da me neka nevidna sila rine naprej do njega: najrahlejša dotika v njega hrbet ga strmoglavi v globino. Nehote sem se naslonil nazaj in nekoliko odrinil za sabo stoječe. Vila je stala na strani in se lahno nasmehnila — zdelo se mi je, da ima moje kretanje za plahost. In to me je neznansko jezilo. Hotel sem ravno poklekniti k velikanu, ko je ta vstal in se je vsa družba napotila nazaj.
Pogum mi je nekako rastel. Naprosil sem Korena, naj me ob ugodni priliki neprisiljeno seznani z vilo. A ni se dalo; vedno je žjžgfeKgjjfc^^
ßStf fttHKrMBrXt'trirzit&fMtm-S'.mu^XZ^X:rta».'s->j!f. ✓ j'ci'aauiiMiä»;r.-wj: . '. - •• -.v.-r.vi..
ter mi govorila o svojih turah na Triglav. Med tem smo dospeli zopet do cerkvice in se ondi poslavljali od divnega razgleda.
S Korenom sva stala pod cerkveno lipo in molče zrla na divje Kamniške planine, ki so lahno rdele v rožnatem odsvitu popoldanskega solnca.
Za nama je zašumelo žensko krilo. Vila je hitela mimo v cerkvico.
»Molite Še zame!« klical je Koren za njo.
»Za vse grešnike!« je poredno se smeje odgovorila ter izginila med vrati. Izgovorila pa je te besede tako sladko, s tako prijetnim naglasom, da sem nehote vprašal:
»Ali je Slovenka?«
»Pa še kaka!« deje navdušeno prijatelj.
Skoro nato smo odhajali v skupinah, kakor jih je nancsel slučaj. Trudil sem se, da pridem nevsiljivo v njeno bližino, toda zaman. Vodil jo je velikan, in ako je le malo zaostala s kom v pogovoru, klical jo je že na glas: »Milka! Milka!«
»Kdo je oni-le Nemec?« vprašam zopet Korena.
»Zet gospe Doljanovc, toda vdovec.«
Bil sem nekoliko utolažen. Toda jezilo me je le, da nisem mogel do nje, in polagoma se me je lotevala ona otožnost, ki me žene v samoto. Zaostal sem sam.
Tiho je bilo okoli mene. Le zdaj in zdaj je rahlo zašumela v gostem bukovju ob stezi večerna sapa; rahlo in zategnjeno so se oglašale taščice v hosti. Steza je zavila mimo skale v malo globino, kjer je med starimi smrekami veselo žuborela in se penila v ozki skalnati strugi planinska voda. Sedel sem na kamen pri potoku in se vdal svojim melanholskim sanjam. Le ena podoba je svetila v temo mojih sanj, blestela in grela moje ubogo srce: podoba vilina. Karal sem samega sebe, da nisem porabil krasnega dneva drzneje, zdaj se zopet stresal ob radostni misli, ko bi stal pred njo in bi mi gledala ona v obraz, govorila meni — moj Bog, že to bi mi menda zmešalo pamet. Zdaj se mi je dvignil zopet grenak čut, da me jc zaskelelo v prsih: kdo je oni velikan? A zopet sem se smejal svoji neumnosti: Vila in velikan! Kaka gorostasna dvojica!! In oženjen je tudi . . . Ali ni dejal Koren, da je vdovec? . . .
Otresel sem se teh zmedenih fantazij ter zapazil na stezi malo, fino damsko rokavico. Komaj sem jo utegnil pobrati, ko čujem, da nekdo prihaja.
Vila jc stala pred mano. Lica so ji rdela od nagle hoje v breg, in vprašaje je vpirala svoje prekrasne oči v mene.
»Nemara ste vi izgubili to?« ji ponudim, odkrivaje se, najdeno rokavico, in nakrat me je ostavila vsa bojazljivost.
»Da, da, hvala lepa!«
»In sami ste sc potrudili nazaj! Zakaj ne vaš kavalir?« nadaljujem pogumno.
»Nisem povedala!«
»Toda dovolite, da se vam predstavim.« Povedal sem ji svoje ime.
»Ali ostanete še dalje v Javorju?«
»Jutri odideva s Korenom na planine.«
»Tudi jaz bi imela oditi — mama so mi pisali — a teta me nc puste.« Govorila je tako ljubko in otroško prisrčno, da se nisem mogel naslušati.
»Torej niste radi tukaj ?«
»O rada, rada; posebno zdaj po leti, ko je tako lepo v okolici. A po zimi jc pri nas v mestu prijetneje.« In tako naivno ljubeznivo je govorila dalje, a jaz sem poslušal ta sladki, nepozabni glas in stopal radosti pijan ob njeni strani. Pozabil sem na vse drugo na svetu; vse moje misli, vse moje želje, vsa moja duša je bila zatopljena v njenem glasu, v krasoti njenega telesa, v milini njenega obraza.
»Milka!« za vpil je kakih petdeset korakov pred nama velikan.
»Moj Bog, kličejo me, hiteti moram. Na svidanje!« In izginila je med mladim bukovjem. Zdaj sem se zavedel. Toda prepozno, prepozno! Ni je bilo več. Vrgel sem se na zemljo. Silno valovje strastne ljubezni je viharno gibalo mojo dušo. Ne vem, kako dolgo sem ležal ondi in kaj je vse divjalo v meni. Vzdramilo me je šele votlo grmenje, ki je prihajalo z nevihto sem črez temne gorske robove.
Ko sem šel po trgu, padale so že prve debele kaplje; vse je nekako otemnelo pod hudournimi oblaki, silen veter je zdajinzdaj završel po drevju, zdaj jasno prinašal divji ples zamotanih akordov mojega virtuoza iz stranske ulice. Doljanova hiša se je zasvetila v zelenkastem svitu daljnjega bliska, in nad viharno se zibajočim lipovim vejevjem pred njo sem zagledal v odprtem oknu jasno podobo vilino —• samo en hip, potem se jc zaprlo okno, mene pa jc gnala razsajajoča ploha domov.
Drugo jutro je bilo prekrasno, mirno in jasno, in nisem se mogel več ustavljati prijatelju Korenu, ki me je priganjal, da izletiva na planine. Odhajala sva, toda ne prej, da sem zagledal na sosednjem
vrtu še enkrat znano svetlo obleko med gostim zelenjem . . .
* *
*
Na tridnevnem gorskem poto vanju sem izvedel od Korena le toliko, da je vilin oče uradnik v glavnem mestu, in da ona sama prihaja le po leti za nekaj tednov k svoji teti gospe Doljanovi. Prevelika bojazen, da bi se ne osmešil, mi je branila nadaljno poizvedovanje, vdal sem se docela fatumu, prepustil rešitev slučaju. Seveda pa me je vedno gnalo v nje bližino, in takoj, ko sem dva tedna pozneje zvedel iz Korenovega pisma, da je odšla v mesto, sem sklenil, da moram za njo.
In tam mi je res pripomogel fatum do jasnosti, ne da bi se jaz pri tem bil osmešil . . .
Imel sem nujna opravila, in tako je minilo še nekaj tednov, preden sem mogel v mesto. Zvečer po dokončanih opravilih sem ležal
utrujen v postelji. Toda zaspati nisem mogel. Mislil sem nanjo: V mestu se raduje uspehov svoje lepote, vse jo občuduje, obožava, se veseli nje angelske prikazni! In jaz sem tu v samoti, v svojem gnezdu! — Ob enajstih odhaja vlak s postaje — še ga dojdem.
Vstal sem in se opravil. Silno hrepenenje me je tegnilo k njej. Koj nato sem stopal po gaju za svojim domom. Noč je bila tiha, temna, lune nikjer, samo zvezde so se lesketale v neizmerni višavi. V mojem srcu pa je bilo svetlo in gorko, radoval sem se že naprej, da vidim samo iz daljave belo krilo, njeno krasno glavico. Brezje okoli mene je rahlo zibalo svoje tanko vejevje . . . Sveta nebesa! — Ko bi se kdaj v solnčnih pomladanskih dneh, ko se lesketa tukaj nežno, mlado zelenje, ko veje v mehkem zraku milobna vonjava prvih cvetic — ona izprehajala ob moji strani! Netopir mi je Švignil mimo glave, in takoj sem bil zopet v temni, nejasni sedanjosti.
Prišel sem mimo velikanske tovarne. Vsa je bila razsvetljena, stroji so pihali in stokali, celi roji rdečih isker so se vsipali v temo, zlovešče je strmelo ognjeno žrelo orjaške peči v mene, podobno krvavemu očesu ciklopa.
Z mano vred je došel vlak na postajo. Mudilo se je, in vstopil sem brez biljeta. Med potjo sem zvedel od izprevodnika, da vlak nima zveze do glavnega mesta in da ostane v M. črez noč. Izprva me je to neprijetno iznenadilo, a potolažil sem se, ko sem že izvedel, da morem zjutraj nadaljevati vožnjo. Ustavil sem se torej v malem mestecu in prenočil v edinem, toda dosti lepem in prostornem hotelu.
Drugo jutro sem sedel veder in nestrpen v veliki dvorani pri kavi ter malomarno pregledaval ilustrovane novine. Polagoma so dohajali gostje, večinoma potniki, ki so včeraj došli z druge strani in danes nadaljevali svojo pot.
Zagledal sem se zdaj skozi veliko, svetlo okno na ulico, kjeise je začelo malomestno življenje.
Kar začujem za seboj nemško govorico, zapovedujočo natakarju:
»Melange für meine Frau — Thee mit Rum für mich!«
Nehote se ozrem.
Pri sosednji mizi za mano sta sedela v popotni obleki — velikan
in Javorska vila. — —
J * *
In zdaj sem spet doma, žalosten, neizmerno žalosten; v moji duši je ugasnila svetla podoba, topo zrem.v svoje prazno gnezdo, okoli mene je tiho, tiho kakor v globini jezera, kamor je vabila hrepenečega potnika starodavna Javorska vila . . .
Tolsto] in njegov roman „Vstajenje"'.
®	.Spisal Ivan Prijatelj.
n Tolsto; se je začel spominjati svojega prejšnjega življenja, in gnusi! se je sam sebi. Zdel se je sam f sebi najpohlepnejši egoist, ko vendar v resnici sam zase ni potreboval ničesar. In gledal je in gledal okrog sebe v osvetljeno zelenje, na kloneČe se solnce in jasno nebo in čutil se je Še vedno tako srečnega kakor prej. Kako sem srečen, a čemu sem živel poprej ? je mislil sam pri sebi. Koliko sem potreboval zase i Kaj sem vse izmišljali Pa nisem vendar nič pomagal sebi, ničesar si nisem pridobil razen sramote in gorja! A sedaj vidim, da mi ni ničesar treba za srečno življenje! — In naenkrat se mu je zazdelo, kakor da hi se mu bil odprl nov svet: — Veš, kaj je sreča? je vprašal sam sebe. — Sreča obstoji v tem, da živiš za druge- To je jasno. Človek je srečo potreben; torej je menda sreča opravičena. Ako je iščeš egoistovski, to se pravi, ako si nabiraš bogastva, slave, prijetnosti življenja, ljubezni, . , se tč utegne dogoditi, da razmere tako naneseio. da tem željam ne boš mogel zadostiti. Torej so te želje neopravičene, neopravičena pa ni potreba sreče. Katerim željam pa je mogoče vselej zadostiti ne glede na zunanje pogoje r Kakšnim ? L j u b e z n i. v d a n o s t i S Tako se je razveselil in razvnel, ko je odkril to — kakor se mu je zdelo — novo resnico, da je planil pokoticu io. nestrpno pričel iskati, za koga b; se mogel prej žrtvovati, komu storili dobro, koga ljubiti. Saj samemu sebi ni ničesar treba — je mislil venomer — zakaj bi neki ne živel za druge? — Ali se le izplača živeli zase, ko vsak hip lahko umrješ in urnrješ, ne da bi bil storil kaj dobrega, in umrješ tako, da nihče ne iz ve. s
Tu se je dvignil Tolstoj vnovič nad barsko komiifotnost. Njegovi cilji so mu vnovič zableščali pred dušnim pogledom. Mladenič se je hotel s silo svojega iščočega duha iztrgati iz komilfotnosti in družbene srede. A pri tem ni opazil, kako ga komiifotnost. drži v svoji mreži, opazi- ni, da prešine vsak čas celo njegove najčistejše načrte. »Umrješ tako, da nihče ne izve«! Kaj pak, treba je zato v življenju dobro delati, da te vsi hvalijo, kadar umreš. Zopet nov dokaz, kako težko se je vzdignil Tolstoj iz sodobnega miljeja pokvarjenih pojmov . . .
Priroden človek čuti s svojim bližnjim in nesrečnega pomilujc. Kulturen človek celo ob smrti svojega bližnjega misli na svojo korist. To misel je izrazil Tolstoj že v »Kozakih«, z nedosegljivo silo pa jo je razvil pozneje v najsilnejši svoji povesti, v »Smrti Ivana Iljiča«.
Tolstoj se je vrnil leta 1853. zopet v Moskvo v visoko družbo. A mogočno občutje Marjankinega vzklika »Strani pojdi, odurnež!« je ležalo na njem s tako težo, da ni mogel več brezskrbno uživati in se omamljati. Pričel je nehote primerjati komilfotnike s prirodnimi ljudmi. In to jc bil prvi korak k izpremembi. Spoznal je, da nc pomaga človeku prav nič, imeti najlepše nravnostne načrte, ako pa tiči do vrata v prejšnjem življenju. Z življenjem je treba pričeti. Fizične in duševne napake vzgoje je treba spoznati. In spoznanje samo je že začetek poboljšanja.
Tolstoj je pričel študirati višjo družbo, katere člen je bil sam. In poslej ni več rekel kakor Olenin, ko je odhajal iz Moskve na Kavkaz po »novo življenje«: »Ljubim jih! Kako jih ljubim! Prekrasni ljudje,« ampak vzel jc pero in nam načrtal Guskova, komilfotnika od nog do glave, s tako idealnostjo, kakor bi ga pisal iz sebe. Skica sc zove »Sestanek z moskovskim znancem, iz kavkaških spominov kneza Nehljudova« (1856). Guskov je živel v najvišjih krogih Pe-terburga in Moskve. Vslcd neizmerne potratnosti ga je oče izključil od dediščine, in mladi plemič jc postal navadni vojak v kavkaški vojski. V Guskovem jc pokazal Tolstoj, kako človek, vzgojen v samih formalnostih, lahko najniže pade, nc da bi se zavedel. Komil-fotniku ni za človeška čuvstva, za najsvetejše zahteve življenja. Te lahko zanemarja, prestopa, a se vendar čuti neskončno vzvišenega nad poštenimi nižjimi sloji, ako le zadostuje pojmu »commc il faut«.
Tolstoj je šiloma prodrl s svojim duhom v naravo in v bistvo komilfotnosti. In tu jc bilo strašno . . . Vsa najlepša čuvstva so ležala poteptana v blatu. V blatu je ležala njegova mladost! In od vseh strani so se kopičili in zgrinjali ob njem umazani valovi življenja ... S strahom se jc zavedel, kam je zašel . . .
Tolstoj je spoznal, daje uklenjen v svet, suženj mas, in da njegovo modrovanje jc samo slepilo in varka igra ostroumnja. Sedaj je videl tudi svet v drugi luči. In ta prizor sveta jc bil strašen. Vasiljevu se je zmešalo v glavi pri prizoru teh moralnih globin. Tolstoj jih jc pomagal kopati sam s tem, da se je strmogla.vljal vanje kakor potok v prepad. Stal je pred obupom. In to obupno občutje je izlil v no-velico »Natakarjevi zapiski«.
Samo dve jasni točki sta v teh »Natakarjcvih zapiskih« liki dva bregova, ob katera je udarjal njegov obup. Na eni strani livade lepe mladosti, na drugi temni gozdi obupa. Prehod med obema je označen dovolj nedoločno. Ali rob brega mladostne steče je naslikan tako pregnantno in mojstrsko, kakor zna le Tolstoj slikati.
V teh zapiskih, ki se čitajo kakor »Confcssioncs« svetega Avguština, se nam kaže veliki etični duh Tolstega. On je iz dna duše obsodil svoje življenje in s tem, da je naslikal samega sebe v konsekvencah pregrehe, s tem se je izpovedal in nekoliko dvignil. Umoril je Nehljudova, sam pa je šel v tujino, zdravit svojo srčno rano.
Tolstoj je hotel obleči drugega Človeka, in bilo je leta 1857. zadnjič, da je šel v tujino po pravice svoje duše. Prepričati se je moral, da tujina ne more popraviti, kar je sama zakrivila na njem. Spoznati je moral, da mu tujina preti še z novimi krivicami in krvoločnostmi. Na tem svojem potovanju črez Nemčijo, Francosko, Italijo in Švico je doživel Tolstoj strašna razočaranja. Potoval je, da bi našel svojemu srcu mir v civilizaciji zapada, a našel je ravno nasprotno. Odtod datira njegov silni preobrat, odtod njegov srd zoper kulturo, ali bolje: hiperkulturo.
Kakor »Idijot« Dostojevskega se je tudi Tolstoj zgražal ob prizoru smrtne kazni v napredni Franciji. Ta smrt pod giljotino se je globoko začrtala v njegovo dušo. Za tem razočaranjem ob za-padni civilizaciji so sledila druga do onega v Luccrnu, ki ga je opisal v novelici »Luccrn«. Nikakor ne moremo razumeti onega ogorčenja in svetega patosa, s katerim je pisana ta novelica — v tem oziru jo nadkriljuje samo »Kreutzerjeva sonata«, ki je prav tako vržena vsej visoki družbi v obraz — ako bi nam ne bilo jasno dušno stanje Tolstega, v katerem jo je doživel. Od Časa do časa je že čutil nehote v duši slutnjo, da mora le v sebi in iz sebe najti svojo srečo — a on je bil še fanatičen vernik tuje kulture in mode. Dušil je svoj notranji glas in bežal v tujino, da presliši tam, kjer kipe vrelci kulture, zmerom glasnejši glas v svojih prsih. In to, v kar je edino upal, po čemer je iztezal roke, k čemur je romal, to se mu je pokazalo nenadoma v strašni luči.
Tolstemu je bilo jasno, da civilizacija, obstoječa v pisanih zakonih, ne more osrečiti človeštva, ampak uničuje celo naravne zakone, preprosto srčno razmerje človeka do človeka. Ako je zakon zapisan v kodeksu, ni treba, da bi bil zapisan v srcu državljanov. Tolstoj je po tem svojem potovanju z Dostojevskim pripravljen potrditi vprašanja:
»Ali ni več onega čuvstva človeka do človeka, in so zavzeli njegovo mesto: ponašanje, slavohlepnost in sebičnost? Ali razširje-vanje prosvetljenc, sebične asociacije ljudi, ki se ji pravi civilizacija, uničuje in nasprotuje potrebi asociacije, ki obstoji v instinktivni ljubezni?« In k tem vprašanjem pristavlja vzklik: »To naj torej bo — enakost, za katero je teklo toliko nedolžne krvi in sc jc zgodilo toliko zločinov? Kaj morejo biti narodi kakor otroci srečni ob sami besedi »enakost« ?«
Vprašanje o človeški sreči ne rešuje civilizacija s svojimi teorijami, ampak modrost srca, ono, kar se imenuje pri Dostojevskem »idiotizem«. In ta modrost srca živi še nedotaknjena v preprostem narodu, kulturni človek jo je podelil mrtvim zavodom, da more sam živeti sebičnosti. Človek, ki ljubi svojega nekulturnega sobrata, naj gre pod njegovo streho in v njegovi družbi naj zmeče s sebe predsodke kulture(!), in ko jc odkril modrost srca, naj zida na to podlago novo kulturo. — To so nekako bili občutki, s katerimi se je vračal Tolstoj na Rusko.
A predno je šel v narod, hotel se jc vglobiti v problem razmerja človeka do človeka.
V razmerju človeka do človeka leži velika skrivnost. Od tu prihaja človeški strah, od tu se vedno bojimo nečesa, od tu vedno nečesa pričakujemo, na to gledamo pri vseh svojih postopkih. In največkrat nam diktira to razmerje naša dejanja. Temu razmerju se pustimo pogosto terorizirati. Ta velikanski vpliv množice na posameznika, ta padec individua z množico, to posiljeno soglašanje z množico jc Tolstoj bridko občutil na samem sebi. »Vselej, kadar sem poskusil ugoditi svojemu najglobočjemu čuvstvu in hotel postati nravno dober, je vse škililo name z zaničljivim, zbadljivim smehljanjem; če pa sem se vdajal nemarnim strastem, potlej so me hvalili in izpodbujali vsi,« pravi sam o sebi. In na isti način razlaga padec Nchljudova v »Vstajenju«, kakor bomo razvideli pozneje iz XIII. poglavja tega romana. — In tej sugestivni, prisilni psihiki množicc je posvetil odslej vedno več študij. Pri teh študijah so služili Tolstemu najrazličnejši sloji človeštva v najrazličnejših položajih. Celo življenje je teklo mimo njegovih dušnih oči; a on ni zato sedel na bregu življenske reke, da bi slikal človeštvo od različnih strani, on je nekaj iskal v občevanju ljudi in v njih samih. On je Študiral ljudi, ker je hotel na podlagi teh študij nekaj najti in postaviti za vzgled v blagor človeštvu. Ljudje v množici so pijani, in on jih jc hotel iztrezniti. Tolstoj je razkril te ljudi, ki se jih bojimo in pogosto z vprašanjem
»kaj bodo drugi rekli?« ne živimo tako, kakor bi morali po svojih čuvstvih. »Koga se boš bal ?« pravi Mitrič Nikiti v »Moči teme« ... »V kopališču si jih oglej te ljudi. Vsi so iz enega testa. Samo da ima eden večji trebuh, drugi manjšega. Razlika obstoji samo v tem! Vidiš, koga se boš bal . . .«
Tolstoj je iz svojega vojaškega življenja vedel, ko se človek poniža v množici, kako izgubi svojo samostojnost mišljenja in čuvstva in čuti samo kot del nezavestnega delovanja mase. In to delovanje in mišljenje mase je vedno inferiorno. V sebastopoljskih povestih popisuje Tolstoj, kako nezavestno deluje človek v množici. Svoj premislek je izgubil in dela samo kot ud fizičnega kolosa — mase. Tu je zmožen vsakega dejanja, katerega bi sam nc izvršil nikoli in katerega ga je pozneje sram. Ta misel je jasno izražena v besedah, s katerimi se končavajo sebastopoljske povesti.
»Cuvstvo samoobrambe in želja ostaviti prejkoprej to strašno mesto je bila v duši slednjega. A za tem čuvstvom je bilo drugo, težko, mučno in globočje čuvstvo; to jc bilo nekaj kakor kesanje, sram in srd . . .«
Vse stvarstvo in vse človeštvo jc celota. Posamezna telesa so delci te celote. Sam človek je sebi strah. Zato ne sme videti samo sebe. Vsak človek se mora fizično čutiti v družbi vsega človeštva, a se nc sme nikoli dušno pozabiti v njem. Zato Tolstoj sovraži kolektivizem velikih mest, ker sc ljudje dušno pozabijo v njem in žive samo telesno življenje. To je Tolstega filozofija mase. Duša mora živeti svoje življenje, telo je del vsega. Telo pridobi v celoti, duša izgubi v njej. In zato ljubi Tolstoj telo samo toliko, kolikor jc posoda duše, sicer pa ga ljubi tako kakor žival ali rastlino. Kolikor manj se boje ljudje smrti, toliko višji so mu. O tem problemu jc napisal Tolstoj 1859. sliko »Tri smrti«.
V tej sliki umira mlada plemenitaška, star kmet in — drevo. Bogata gospa se je naslajala v življenju in hoče menda baš radi teh naslad živeti še dalje. Bog varuj, da bi ji kdo povedal, da bo umrla. S svojim možem in zdravnikom se pelje v Italijo v znano zdravilišče. Na pošti, kjer se voz ustavi, leži za pečjo v zadnjih zdihih star kmet in čaka zaželjenega gosta — smrti. Nihče mu ne prikriva, da je žc skrajnji čas, da odstopi svoje mesto drugemu. Postiljon mu celo vzame njegovo novo obutev, češ, saj je on na onem svetu itak ne bo rabil. Kmet mu prepusti pod tem pogojem škornje, da mu postiljon postavi križ na grob. Sergij mu obljubi in dobi nove škornje. Umrla je gospa, ki se je do zadnjega hipa varala in zahtevala, da
so jo tudi drugi varali, umrl je kmet čisto mirno in brez strahu, in padlo je drevo, odmenjeno za križ na njegovo gomilo — brez ustavljanja.
Smrt je zanimala Tolstega v onih letih vedno bolj. L. 1857. mu je bil namreč umrl ljubljeni brat Nikolaj za susico. Ta izguba ga jc bridko zadela: »V celem življenju ni napravila nobena stvar takega vtiska name« — piše pozneje sam. Misel smrt je legala čimdalje teže na njegovo dušo. Menil je, da nosi tudi on kali iste bolezni v sebi. Vsi njegovi tedanji spisi so polni smrtnega občutja. Leta 1861. je nastal njegov »Platnomerec«, ki je poln pretresljivega realizma. »Platnomerec« bi se mogel nasloviti tudi »Dve smrti«. Dvoje bitij končuje tu tek svojega življenja: bogati Serpuhovski in njegov konj valaške krvi. Pomenljiv je konec: Crez teden dni so se valjale za polomljenim skednjem samo kosti konjeve; vse drugo jc bilo razneseno. Crez leto dni pa je prišel kmet, odnesel kosti in jih shranil za porabo . . . Mrtvo telo Scrpuhovskcga, ki je hodilo po svetu, jelo in pilo, so pokopali . . . Niti koža niti meso niti kosti niso prinesle haska. In kakor je bilo to mrtvo telo žc 20 let, ko jc hodilo po svetu, vsem ljudem samo v težavo, tako je napravljalo tudi njega pokopavanje ljudem samo nepotreben trud.
Premišljevanje o smrti jc zelo pospešilo Tolstega prizadevanje, izpopolniti samega sebe. Preneslo ga je takorekoč v smeri njegovih idealov črez vse kleči, ki mu jih je stavilo življenje, polno sebičnosti in častihlepnosti. Pri tem delu jc navduševal sam sebe: »Strani z lahkomiselnostjo, veseljačenjem in boječo skrbjo za lastni »jaz«, dovolj smeha in šal — nekaj strašnejšega, groznejšega jc, kar nas pričakuje konec življenja — neizogibljiva smrt. Kako naj se spravi z njo moje poželjenje po večnosti, moja ljubezen do samega sebe, moja trmoglava zahteva lastne sreče?«
Tolstega je zanimalo, kako mislijo drugi o smrti. In tu je spoznal, da oni ljudje, ki žive ničevno življenje naslad, najteže umirajo. Preprost človek pa — kakor pravi Nekrasov — »brez naslad živi in se v smrtni uri ne pomiluje«. Iz mladostnih spominov mu je vstala v glavi smrt Natalije Savišne, in to naravno razmerje prirodnega človeka do naravnega postulata —- smrti ga je še bolj zbližalo z narodom in podžgalo v njem tleče nagnjenje, iti v lastni narod po pravice svoje duše. A Tolstoj je vedel iz »Vlastelinovega jutra«, da Nehljudov ne more biti Iljuška, iz »Kozakov«, da Olenin ne more biti Lukaška, vedel jc, da za človeka ni nikakega »nazaj«. Toda zdelo se mu je, da more iz narodnih prirodnih, ne sebično prikro-
»Ljubljnnski Zvon« 9. XX. 1900.	37
jenih nazorov o življenju sestaviti in projektirati svoje nazore, ki bi odgovarjali njegovemu kulturnemu stališču in bi bili v zvezi z narodnimi tradicijami. '
Sel jc v narod in ustanavljal šole, v katerih jc bolj študiral nego učil, bolj odgovarjal na vprašanja učencev nego vsiljeval svoj nauk. Iz rezultatov svoje prakse je pisal svoje pedagoške sestavke, v katerih jc priznal, da ni toliko učil, kolikor sc je sam učil.
Tolstoj razkriva v narodu vse ono sveže, živo in krepko, kar jc v kulturnem človeku zatrla izobrazba. A pri tem nc idealizira naroda. On zahteva za narod prosvete, a take, ki bo očiščevala narod od zmot, slabosti in praznoverja, pa nc bo kazila ali celo uničevala dobrih, instinktivnih lastnosti prirodc.
Tolstoj že v Lucernu ni bil zadovoljen z zapadno kulturo, še manj ga zadovoljujejo zapadni šolski sistemi, ki si jih jc oglodal nalašč na drugem potovanju po Evropi leta 1860. On stavi individualnost učcnca in potrebe časa in naroda nad sisteme. Po prvih dveh se mora učiti, a nc po sistemih. Sistemi so odgovarjali onim časom, v katerih so nastali. »Sola odgovarja na vedno ista vprašanja, ki jih jc pred par veki stavilo človeštvo, nc pa razvijajoči se duh naših otrok, ona odgovarja na vprašanja, ki so otroku deveta briga.« »Morebiti da nc vedo hotentotski, zamorski ali nemški otroci, kaj jc zgoraj, kaj zdolaj, kaj jc klop in kaj miza . . . Ruski otrok nc more in noče verjeti (ker preveč spoštuje učitelja in sebe), da bi ga resno izpraševali — ali je strop zgoraj ali spodaj, ali koliko nog ima.« In vrhutega so ta vprašanja zelo dvoumna. »Na vprašanja: kdo peče? kdo seka? kdo strelja? bi moral učencc odgovoriti: pek, drvar, lovec, a prav tako tudi lahko odgovori: pečejo mati, seka sekira, strelja učitelj, če ima puško . . .«
Glavni zmisel njegovih pedagoških študij, ki ga je jasno izrekel šele pozneje v polemiki, \ti sc jc vnela med njim in Markovim, pa je ta, da Tolstoj ne veruje v »progres«. Progrcs jo prinesel v svet pač mnogo pridobitev, a preprostemu narodu ni koristil. Posameznosti so se izboljšale, v ccloti pa jc prav toliko zla in slabega na svetu kakor poprej, ali še več. Kar jc prej delal človek z roko, dela zdaj s stroji. Posledica jc ta, da je bil prej zdrav, sedaj pa je bolan, prej je živel v prirodi zadovoljen, ker jc živel s prirodo, sedaj pa jc nezadovoljen in boleha odtrgan od prirodc. Gre pa samo za srečo ljudi. Naj bo stvar sama na sebi še toliko vredna, ako ne koristi ljudem ali jim celo škodi, ni vredna, da bi človek veroval vanjo. »V starem svetu jc bilo več svobode in enakosti nego v novi An-
gleŠki z njenimi kitajskimi in indijskimi vojnami, v novi Franciji z dvema Bonapartoma in celo v novi Ameriki z vročo vojno za pravo suženjstva.«
Leta 1862. se je Tolstoj oženil s Sonjo Bchrovo, hčerjo moskovskega zdravnika Bebra.
Naslednja leta (15 let) se imenujejo navadno leta družinske sreče. Literarni zgodovinarji jih imenujejo tudi vrhunec umetniškega ustvarjanja Tolstega.
Za razvitek notranjega človeka v Tolstem pa pomeni ta doba nekak zadržek, odmor. In ravno ta doba, v kateri nekoliko potihne njegovo nestrpno popraševanje in iskanje izhoda iz vprašanj življenja, v kateri stopi njegova želja po izpopolnjevanju samega sebe nekoliko v ozadje, bas ta doba bi bila postala za Tolstega kmalu jako usodna. Tolstoj je tako močna etična narava, tako silno iščoč duh, da ne more niti za oddihljaj odnehati od tega napreženega dela.
Velika romana, ki ju je pisal Tolstoj poslej, zgodovinska epopeja »Vojna in mir« (1864—69) in globoka in obširna socialna študija »Ana Karenina (1875—77), pa sta spričo svojih grandioznih prizorov pisatelja skoro povsem okrenila od subjektivnih premišljevanj. Tolstoj se je dvignil iz sveta svoje duše na svetovni oder življenja, s katerega je gledal črez meje dežela in let, s katerega je slikal cele množice, kakor so se razvijale pred njim v vojnah in družinskih krogih. S tem epičnim delom je zamoril v sebi za nekaj časa lirika. Dela drugih ljudi, ki se imenujejo zanimiva, slavna in veličastna, je opisoval in pri tem je prcsliševal zahteve svoje lastne duše. Pa njegov »jaz«, njegov strastni izpraševalec je bil pripravljen le še malo časa čakati. Tolstoj ga je dušil v »Vojni in miru« s Platonom Karatajcvim, v »Ani Karcnini« z Ljovinom. A prišel je čas, ko mu te drobtine niso več zadostovale. V osemdesetih letih se je nenadoma vzpel in trdo vrgel pred Tolstega vprašanja: odkod sem? kam grem? in čemu sem na svetu? in za temi še staro nerešeno vprašanje: kako naj živim ?
Poglejmo, kako je to prišlo.
Tolstoj se je v »Vojni in miru« odpovedal češčenju herojev, ker jih ni priznaval. Ne heroji, ampak slučaji, okoliščine in mase ustvarjajo vse. »V zgodovinskih dogodkih so takozvani veliki možje samo znamke, ki dajejo ime dogodku . . . Nam je neumljivo, da bi milijoni ljudi, kristjanov morili in mučili drug drugega zato, ker je Napoleon hlepel po oblasti, ker je bil Aleksander neomajen, poskus Anglije prekanjen in vojvoda Oldenburški razžaljen . . . Ravno tak
37*
povod se nam zdi želja ali neželja prvega francoskega korporala, iti drugič v vojsko služit: ker če bi on ne maral služiti in bi ne želel tudi drugi, tretji, tisoči korporal in vojak, bi bilo toliko ljudi manj v vojski Napoleonovi, in vojne bi sploh ne bilo ... Miliarde vzrokov so se združile, da se je zgodilo to, kar je bilo . . . Postanek svetovnih dogodkov zavisi od slučajnega združenja proste volje vseh ljudi, sodelujočih pri teh dogodkih . . .« Ne Napoleon, ne Kutuzov, ne Aleksander, ampak vojaštvo, združenje sto in sto momentov in zlasti proste volje vseh je odločilo vojno. Torej ustvarjajo slučajno združeni momenti življenje. S tem, da je Tolstoj priznal, da je vse v življenju odvisno od slučaja, je skočil v deročo reko, ki ga je neprizanesljivo gnala proti prepadu. Če torej gospodari nad svetom slučaj, potem pa nima življenje večnega pomena . . . To je bilo brezno, od katerega je s strahom odskočil Tolstega duh.
Tolstoj pripoveduje sam, da se je mislil takrat, ko je videl pred seboj to brezno — brezpomembnost življenja, usmrtiti in odvreči življenje, ki nima zmisla: »Misel na samomor me je tako premagovala, da sem jo moral z zvijačo odganjati. Prenagliti se nisem hotel zato, ker sem hotel poprej vse poskusiti, da bi se oprostil te misli. Ako se mi to ne posreči, je še vedno časa za samomor, sem mislil sam pri sebi. In te misli sem bil poln v času, ko sem bil črez mero srečen, ko sem imel vse: ljubeznivo družino, obilna sredstva, ki so se neprestano množila, slavo, spoštovanje, zdravje, dušno in telesno moč, z eno besedo vse . . .«
Pričel je poželjivo iskati utehe v znanosti. Ali znanost je odgovarjala na sama stranska vprašanja. Pritrdil je Buddhi, Salomonu in Schopcnhauerju, da je življenje zlo, da je vse ničevo. Ali zakaj večina ljudi ljubi življenje, ljubi z vso svojo naravo? Tu je pomen življenja. In Tolstemu se je zazdelo, da nazori Buddhe, Salomona in Schopcnhauerja o življenju nimajo nič pozitivnega na sebi. V volji k dobremu leži zmisci življenja, in ta volja leži v naravi človeški. Človek mora biti Svoji notranji naravi pokoren in potem bo iz sebe prosto, t. j. dobro delal. Človek je prost, uči Tolstoj in v načinu, kako razumeva on to prostost, se povsem strinja s svojim največjim antagonistom Nictzschejem. Človeška prostost obstoji v zavesti lastne oblasti nad seboj in nad svojo usodo. Kajti zapoveduje se le onemu, ki ne zna samega sebe ubogati. Tukaj se srečata Tolstoj in Nietzsche. Kdor je prišel tako daleč v svojem izpopolnjenju, temu res ni treba moralnih naukov. On si je sam morala. Morala nas podpira, dokler grešimo zoper samega sebe. Veriga je, s katero se
vežemo sami, ker ne zaupamo sebi, ker nismo prosti. Poslušamo moralo, ker sebe nočemo. Poslednjim — prostim ljudem nc bo treba morale. In kakšni bodo ti ljudje in kako se jim približujemo? Tu se ločita velika misleca. Nietzsche hoče, da je človek hujši in boljši, Tolstoj, daje dober, ker je prirodno dober, ker jc — kraljestvo božje v njem.
Človeško naravo, prirodno dobroto pa strašijo »strahovi«, kraljestvo božje v Človeku je zagrnjeno z njimi. Kristus jih je že pregnal. Pa prišli so spet. Treba je iti torej zopet nazaj h Kristusovemu nauku: »Otročiči, ljubite se med seboj!«
V preprostem narodu je prirodna dobrota — kraljestvo božje najmanj zasuto s »strahovi«. In v narodu je ustvarilo delo stoletij in stoletij nekaj, kar uničuje nasprotje med končnim in neskončnim. In to je — vera. Delo stoletij jc porodilo idejo o neskončnem, večnem bitju, o božanstvu duše in njene združbe z Bogom.
Tolstoj ni imel vere, ko jc spoznal, da mora verovati. In začel jc obupno iskati Boga. Vedel je iz Kanta, da se Bog nc da dokazati. Začel je prositi Boga, da bi se mu dal odkriti. Dokler je Boga čutil, se mu j c zdelo življenje mogoče, kakor hitro je dvomil, je obupoval. »Kaj pa še iščem ... saj Bog je tu . . . Bog je ravno ta »nekaj«, brez katerega se ne da živeti. Torej: Boga poznati ali pa živeti, jc eno in isto; Bog je življenje. In od takrat jc bilo v meni in okrog mene vse jasno in svetlo, in ta svetloba me ne zapusti več.«
A v religiji ni našel Tolstoj nobenega svojega verskega ideala. Začel je sam racionalno razlagati Kristusov evangelij. Kajti racionalizem in religiozna potreba si v njem ne nasprotujeta, ampak sta med seboj v soglasju. Racionalizem jc Tolstega Kristusov nauk in racionalizem je njegova religija. Zato se njegova religija ne more imenovati več vera, ampak veda. Religija ni Tolstemu to, kar jc mate-rialistom, namreč pojav, ki jc spremljal razvitek človeštva dotlej, dokler ni ta razvitek religije same prehitel.
Tolstoj razume pod religijo zmožnost, spoznati pomen življenja, videti dobro in zlo. O njegovem samovoljnem prirejanju svetega pisma nc morem tukaj govoriti. O tem kroži toliko brošur po svetu, da se ni več težko informirati o njegovem krščanstvu. Opozarjam samo, da on ni iskal religije toliko za druge, kolikor zase, da jc zelo nevoljen, če ga kdo imenuje osnovatelja kake verske sekte, da je pisal »V čem obstoji moja vera«, ne pa »V čem naj obstoji vaša vera«, da v verskem oziru še vedno ni izrekel zadnje besede in še
vedno išče in naposled — da so ljudje, ki niso imeli nobene vere, se zaleteli za njim, mu verovali vsako besedico, kakor da bi bil šele on odkril evangelij. «
Leta 1881. jc prebil Tolstoj največ teh dušnih bojev, a oglašali so se v njem že prej. V dokaz služi njegov Ljovin v »Ani Karenini«. Njegova podoba jc verna slika začetka in postanka teh bojev v pisatelju samem. Tolstemu so že silili lastni dušni boji pod pero. Zato pa se čitajo vsi ti Ljovinovi dušni boji, njegovo iskanje religije in pomena življenja, njegova praktična filozofija in želja, pomagati narodu, dvigniti ga z delom in organizacijo (nekako nadaljevanje »Vla-stelinovega jutra«) v takem romanu, kakor je Ana Karenina — nekako prisiljeno. Kakor da bi ne spadalo v okvir romana, ker nima zveze z ostalo snovjo. Ali v Tolstem je že silila njegova narava na dan, in ni si mogel kaj, da bi ne bil vsaj v eno osebo vlil nekoliko onega, kar je prekipevalo njegove prsi.
Čas njegovih najhujših dušnih bojev pomeni leto 1881. V predgovoru k zbranim spisom G. Maupassanta 1894. pravi: »Isti čas, leto 1881., je bil zame zelo bridka doba notranje prestrojbe vsega mojega naziranja, in v tej prestrojbi je bila ona delavnost, ki se imenuje umetniška, in kateri sem prej posvečal vse svoje sile, ne samo izgubila zame prejšnjo pripisovano ji važnost, ampak mi je bila postala naravnost zoprna na onem nepristojnem mestu, katero je zavzemala dotlej v mojem življenju in ga zavzema vobče v pojmovanju ljudi bogatih stanov.«
In res je za par let prenehal delovati za druge, ker je moral delati zase. A za dolgo se ni mogel zdržati umetniškega ustvarjanja. Kakor hitro si je bil odgovoril na najsilnejša vprašanja, ki so bila navalila nanj liki lavine na samotno ogromno skalo v gori, je zopet sedel in napisal novelo »Smrt Ivana Iljiča«. Ta novela, ki jc nastala med leti 1884—86 in je sledila na popolno preobrazbo pisateljeve notranjosti, je bržkone najdovršenejše delo Tolstega. Življenje in smrt je bilo dobilo zanj v njegovih dušnih bojih povsem nov pomen, in vsa velikanska energija teh bojev se je zlila v to novelico. Tolstega je že prej vedno zanimal problem smrti; zato je umevno, da jc sedaj po očiščenju svojega dušnega življenja najprvo posegel po tem problemu in izkušal premotriti smrt s svojega novega stališča in z jasnejšimi očmi. Novela je vzbujala nenavadno zanimanje.
Dejanja jc v njej malo. Ivan Iljič je preživel mladost kakor vsi mladi ljudje, je postal uradnik in dela karijero. Po nesreči pade s stola v sobi in odslej boleha. Ta bolezen je odganjanje smrti ali
pravzaprav opazovanje njenega prihoda. In v tem opazovanju leži strašna lirična realistika.
Ivan Iljič je resno bolan in želi, da bi ga vsi pomilovali. V resnici ga vse pomiluje, a cclo žena in hči komaj čakata, da bi končal svoje pripovedovanje, kaj mu je rekel zdravnik. Mudi se jima na izprehod. •— Človek gre smrti nasproti. Kam gre? V popolno negotovost. To je vendar važno. Pa vse okrog jc malomarno in brezbrižno. To so oni ljudje, katerih mnenje je bilo termometer tvojega življenja. Celo življenje govore ljudje, o vsem govore ljudje. O smrti pa nič. Tudi takrat ne, ko jc že na pragu. Vsi okrog njega mislijo, da gre vse na svetu po prejšnjem. Pa ne gre, ker je on bolan. Mogel bi celo umreti. — Ivan Iljič ve, da umira, pa on ni navajen na kaj takega in vrhu tega ne razume tega, nikakor ne razume, ne more umeti. — Spomni se stavka iz logike: »Kaj je človek; ljudje so umrjoči; zato je tudi Kaj umrjoč.« Ta stavek se mu je zdel cclo življenje pravilen, pa samo glede Kaja, a nikakor ne glede njega samega. Kaj je bil vendar človek, namreč človek sploh, in to jc bilo čisto prav. A on ni niti Kaj niti človek sploh, ampak popolnoma, prav popolnoma posebno bitje, bitje samo zase, različno od vseh drugih.
Ivanu Iljiču vse laže, da je samo bolan, pa da nc bo umrl. Ljudje mu lažejo na prav isti način, kakor imajo navado lagati pri svojih ničevnih, brezpomembnih pojedinah in pogovorih. In to je zanj grozno. »Laž na predvečer njegove smrti, ki je ponižala ta strašni akt — triumf smrti na stališče vseh njih vizitov, gardin, jesetrov pri pojedinah ... ga je strašno mučila. Ves strašni, žalostni akt njegovega počasnega umiranja so stavili vsi njegovi domači in znanci na stopinjo slučajne neprijetnosti, nekake nedostojnosti (kakor se to godi s človekom, ki stopi v obednico, razširjaje neprijeten duh).« Nihče mu ne govori resnice, samo mladi sluga, kmetski fant Gerasim, ga ne slepi. On mu potrpežljivo drži cele noči noge nakvišku, da mu lajša bolestno stanje. Pri tem se navadno smehlja s svojim zdravim nasmehom. Samo on nc laže: »Vsi bomo umrli,« pravi, ko ga sili Ivan Iljič, naj gre spat, saj mora biti žc zaspan in truden. »Zakaj bi se malo ne potrudil?« Za umirajočega rad kaj stori. Tudi on bo umrl in potreboval postrežbe.
Kmet Gerasim je v noveli edina točka veselja in sreče, na kateri more Človek počiti v tej zaduhli atmosferi visoke družbe. Tolstoj nahaja samo v prirodnem človeku čisto resnico, v kulturnem človeku so jo izpačili oziri koristi in škode, torej sebičnosti. Zato so v nje-
govih proizvodih zastopniki resnice navadno ljudje nižjih razredov. V »Vojni in miru« najde Pierre po dolgih blodnjah resnico v ječi, v družbi preprostega Platona Karatajcva, ki ga/ je »ohranil za vselej v svoji duši kot najsilnejši in najdražji spomin in poosebljenje vsega ruskega, dobrega in dovršenega.« V »Ani Karenini« pomaga Ljovinu povsem slučajno kmet Fjodor rešiti najmučnejša vprašanja: »No da — ljudje so vsake vrste: eni žive samo zase, recimo Mitjuha, on samo svoj trebuh tlači — a TokaniČ je pravičen starec. On živi za dušo, misli na Boga.« — »Kako misli na Boga? Kako za dušo živi!« je Ljovin skoraj zakričal.	(Dalje prihodnjič.)
JVIonolog umirajočega samca.
In k svoji materi ste prišli spet od tam, kjer je sedaj Vaš novi dom . . . Kako ste krasni! . . . Toda lepši jc ta VaŠ otrok, ta Vaš nebeški cvet, ki bi takoj ukral Vam ga . . . Ah, Bog, moj dom je grob, moj dan jc temna noč, in roža ta zvenela bi pri meni.
In skrivoma ko tat, ko hudodelec, ki se polagoma mori, mori, navajam svoja pota tja, odkoder odhajate, kamor prihajate . . .
Kako ste krasni, lepa mlada mati! Ponosno hodite po drevoredu: pred Vami zdaj kot sreča dni bodočih, za Vami zdaj kot sreča dni preteklih, ob Vas sedaj kot sreča dni sedanjih ta skače angelček — to dete Vaše!
In jaz Vas gledam tu iz mrzle sencc . . . Na Vas pa sije solnce, solnce, solnce, in v temo Vam ne gledajo oči!
gospa . .
Nekoč pa vendar sva se srečala. In Vi ste pobledeli, saj pred Vami smrt stala sama živa je takrat . . . Upadla moja lica, bleda lica, moj suhi kašelj tam iz bolnih pljuč, oči te vdrtc, sama kost in koža . . . Kako umirajočega človeka senca na luč je padla Vaših solnčnih dni! Morda ste občutili v tistem hipu, da ste mi bili včasi vse, vse, vse, da sem uničil mlado to življenje zavoljo Vas le, da Vam s poti grem . . .
. . Gospa!. . .« A dalje nisem mogel več . . . In Šel sem s poti ... V meni neizmernost solza in bolečin je zakipela in me jc zadušila, zadušila!
In res! Umrl sem tisti dan . . .
A Vi kropit me niste prišli. In prav! — Morda pogledi Vaši zbudili bi mrliča me, da vstal bi, da bi vstati moral v življenje novo, v staro neizrazno bedo.
E. G an gl.
Čarovnik.
t
&ako smo vsi se veselili, kadar raznesel se je glas, da potujoči je čarovnik dospel čarovat v našo vas.
Kako potem smo vsi zijali, se njega palici čudeč; strmeli smo, ko z njo začaral je, kar je hotel, vsako reč.
Čarovništvu se več ne čudim, ko čare druge sem doznal; sedaj se čudim drugi moči nedavno baš sem jo spoznal.
Jaz čudim dandanašnji, draga, se krasnim tvojim le očem. Kako začarala si mene? Povej, ker* tega še ne vem!
Laščan.
Socialno Vprašanje.
Spisal dr. Ivan Žmavc.
ocialno vprašanje je dandanes na dnevnem redu. Vse govori o socialnih problemih. Brez števila knjig v raznih jezikih jc bilo pisanih o njih, in vendar občinstvo sodi le nejasno o tem, kaj vse spada v področje tega vprašanja.
Sicer pa je bivalo socialno vprašanje v vseh časih; kar mi na-zivamo »socialno«, imenovali so starinci »politično«; takšna izpre-mcnba terminov je provzročila deloma konfuznost v sedanjih socialnih vedah, kjer termini, žal, nimajo strogo določene vsebine. Ko jc mojster Aristoteles dejal, da je človek »politično bitje«	7to>,it'./.6v),
dejal je isto, kar mi rečemo z latinsko besedo, da je »socialno bitje« (animal sociale). Človek živi v obitelji (oi/.o;), družbi, državi (7:0X17zly.y societas); iz zapletenega razmerja pocdinca k pocdincu ter k družbi pa sledijo težavni socialni problemi — socialno vprašanje.
Da se je socialno vprašanje v poslednjem stoletju navzelo novih oblik vslcd velikanskega napredka tehnike in prirodnih ved in vsled ogromne pomnožitve ljudi, je naravno, in pač nikoli v zgodovini niso gesla socialnega vprašanja prešinjevala tolikih množic, tolikih mas kakor v naših dneh, ko so vprav širje mase začele biti nositcljicc političnih idej — socializma.
Torej, kaj je pravzaprav socialno vprašanje? kaj je socializem?
Na to nam odgovarja profesor češke univerze v Pragi Tomaš G. Masaryk v delu: »Otazka socialni« *) (socialno vprašanje«).
»Socialno vprašanje«, pravi Masaryk (§ 1.), »to jc veliki fakt vse te bede gospodarske in družbene vobče, bede gmotne in nravne, ki jo vsi in stalno imamo pred očmi, naj gledamo na razkošje bo-gatcev ali nadlogo proletarcev, naj motrimo življenje v mestih ali na kmetih, na ulici ali v domačnosti . . . Socialno vprašanje — to danes pomenja nemir in nezadovoljnost, hrepenenje in strah, nado in obup tisočev in milijonov . . .«
*) Otäzka socialni. Zäklady marxismu sociologickč a filosofickč. Napsal T. G. Masaryk. V Praze, Laichtcr 1898. 16°. 701 str. Nemški, nekoliko predelani prevod z naslovom: Die philosophischen und sociologi-sehen Grundlagen des Marxismus. Studien zur socialen Frage von Th. G. Masaryk. Wien, Konegcn 1899. 16°. 600 str.
V sedanjem kulturnem svetu iščejo ti milijoni nezadovoljnih rešitve s pomočjo socializma; socializem pa kot sistem teorij in praktičnih teženj po novem družbenem redu ima razne oblike; poslednji cilj vseh teh oblik je bolj ali manj eden, oni stari ideal: obča sreča in obči blagostan.
Ali akoravno bi bili skoro vsi ljudje edini v tem cilju, o sredstvih, ki vodijo k temu, so najrazličnejša mnenja; ne govorimo o manchestrovcih in gospodarskih liberalcih z njihovim »laisscr faire, laisscr passer«, po katerem se dandanes dejstveno izvaja svetovno gospodarstvo; niti tlačene vrste narodov, niti socialisti sami niso edini v omenjenih sredstvih. Tu so, da glavne smeri imenujemo, krščanski socialisti, narodni socialisti, ki so večinoma obenem anti-semiti, in socialni demokrati.
Največ vpliva med industrialnimi delavci, pa tudi že med inteligenco ima v kulturnem svetu faktično socialna demokracija. Prvi duh te demokracije pa, prorok komunistične in socialistične bodočnosti, je Marx (1818—1883) iz naroda mesijanskih prorokovanj. Marxa, tega modernega mesijo razumeti, znači socialno demokracijo razumeti.
Naš čas ne veruje več rad prorokom in mesijam, celo židovski moderni mesije, ki imajo vsled svoje bujne fantazije, energične volje ter neumorne gibčnosti toliko sugestivne moči na celo družbo (s pomočjo ogromnega kapitala, trgovine, finančne politike, žurnalistikc...), celo ti mesije, ki izhajajo kakor Marx iz duhovniških hiš — cela vrsta pradedov Marxovih so bili rabini, imenovavši se Mordechai — ne najdejo več pokorne vere niti pri masah, še manj pa pri naobra-žencih. Marxa so politični ekonomi, filozofi in sociologi že zgodaj tako na drobno analizovali, da bi bilo dandanes res že skoro odveč, za širni svet še kako novo knjigo*) izdati o marxizmu. Toda tak pomislek ne velja pri Masaryku; Masaryk ne nosi sov v Atene, če nam razkriva Marxovo dušo, kajti on nam obenem razodeva lastno svojo dušo, lastno srce: Masaryk ne podira samo marxističnega socialnega poslopja, on nam pripravlja tudi bogatega in dragega materiala za zgradbo boljše družbe človeške.
Marxizem, to novo vero razkladati in razbirati, je Masaryk še posebej pozvan; on ni izmed onih učenjakov, kateri, zaprti v svoji tihi sobici, z visokega stališča presojajo in kritikujejo gibanje človeštva; narobe, on je pravi filozof, kateri proučuje življenje, kakršno
!) Posebno pri Nemcih obstoji velika literatura o marxizmu, katero večinoma navaja Masaryk v svojem delu.
jc dandanes, kateri se veseli in žalosti s svojimi bližnjiki, kateri se možato bori z onimi elementi, o kojili jc prepričan, da so narodu in človeštvu v nesrečo.« Masaryk je dejalen človek naše dobe.
Akoravno je naš učenjak sin našega časa, ne ovira ga to, duh tega časa objektivno in stvarno razmotrivati ter, če treba, izreči ostro sodbo o tem duhu. Vprav ta nepristranost in samokritika je ena glavnih prednosti omenjenega najnovejšega Masarykovcga spisa.
»Otazka socialni« s socializmom vobče zelo simpatizuje; splošno gorje človeštva gre pisatelju do srca; da bi pa ravno tnarxizem bil edino dobri lek, sploh lek za današnje socialne bolezni, to Masaryk odločno zanikuje, čeprav vidi v socializmu one težnje, ki utegnejo svet rešiti iz socialnih zagat.
»OUizka socialni« dokazuje, da so filozofski in sociološki temelji marxizma ali enostranski ali pa celo napačni.
Marx siccr o filozofiji kakor o naboženstvu noče dosti vedeti; ali vendar je sam precej filozofoval. Marx je bil, kakor mnogi drugi novejše dobe, naziranja, da filozofija nima pravice clo eksistence; kvečjemu bi se še moglo govoriti o filozofiji, ako kdo obče rezultate poedinih specialnih ved zbira v celoto; tako bi posebno prirodne znanosti s svojimi splošnimi principi nadomestile staro filozofijo: namesto o duši se govori o čutih, namesto o Bogu se govori o materiji ali moči.
V takovem skrajnem empirizmu in materializmu je bil vzgojen Marx; takov empirizem je ekstrem proti onemu pretiranemu idealizmu, ki noče ničesar vedeti o realnem svetu mimo duha in si razlaga zunanje pojave samo kot projekcije notranjih, duševnih predstav. Ti ekstremi v filozofiji so še dandanes skoro ravno tako mogočni kakor v starih časih. Odkar je Cartesius (1595—1650) napovedal avtoriteti odločen boj in izustil svoj radikalni »cogito, ergo sum«, kar je že davno prej sv. Avguštin malone z istimi besedami formuloval, se ta nasprotstva v novi filozofiji borijo med seboj z novo močjo. Na eni strani realisti: Iiobbcs, Locke, Hume, Condillac, Helvetius . . na drugi idealisti: Leibnitz, Berkeley, Wolf . . . Nastopil jc Kant (1724 do 1804), ki je videl in čutil globoko brezno med objektivizmom in subjektivizmom in hotel napraviti s svojo »kritiko praktične pameti« (»Kritik der praktischen Vernunft«) močen most, ki naj bi vezal to, kar je duševno, z onim, kar je stvarno. Ali Kantov, skoro bi dejal, slabotni subjektivizem ni pripustil stvari in zunanjosti do njihove pravice, kakor to »zlato srednjo pot« (»aurea mediocritas«) občudujemo pri zdravih Helenih, osobito pri mojstru filozofov, Ari-
stotclu — skrajni idealizem razsaja še dalje osobito v germanski filozofiji in izziva — klin s klinom — svojega naravnega nasprotnika, pusti materializem iz zatišja. Se enkrat je panteistiČni Hegel (1770 do 1831) s svojo dialektiko združil evropske duhove, ali komaj so mu zatisnili oči, že se deli tabor hegelovski v stranko levo in desno: na levi objektivisti, ki se družijo s pozitivisti in materialisti (Schelling, Feuer bach, Strauss, S. Simon, Comte . . .), na pravi pa subjek-tivisti, ki se spajajo z učenci Fichtejevimi. Iz tal one radikalne leve je vzrastel oče novodobne socialne demokracije — Karel Marx (1818—1883).
Marx je bil kot dete v vzorni svoji obitelji vzgojen po bogati tradiciji židovski — na kar Masaryk morda premalo pokazuje; biblija, talmud in drugi plodovi židovskega genija so oplemcnili Marxov duh in mu dali odločilno smer. Kot strasten in nemiren naprednjak se Marx ni prestrašil nobenega truda, izpopolniti si še dalje one znanosti, ki so mu jih vccpljevali na srednji in visoki šoli. Najrajši je premišljeval o gospodarskih vprašanjih in v ta namen študiral razvoj človeštva v zgodovini pod takovim vidikom; razvoj, evolucija, to je bilo tedaj geslo v nemških akademičnih krogih, ki so še stali pod mogočnim vplivom Ilcgcla, filozofa »enomernega razvoja«.
Vsak človek je večinoma produkt rojstva, vzgoje in sredine (milieuja), v koji živi; le malo je izvoljencev, ki nastopajo z originalnimi idejami. No, Marx ne spada med poslednje; ni menda misli, katere ne bi bili že drugi pred njim izgovorili — in to je zopet enkrat dokazal Masaryk; Marx je bil velik v kombinaciji takovih misli in v tem, da je umel svoje ideje tudi praktično uresničevati ter jih tako najboljše spravljati med množice. Največ filozofskih načel je pa Marx posnel iz Feuerbacha, kateri vslcd tega zavzema v »Vprašanju« odlično mesto.
Feucrbach (1804—1872) je znan po svojih naboženskih spisih, osobito po svoji knjigi: »Das Wesen des Christenthums«. Po nazorih te knjige poganja vera svoje korenine le iz čuvstva. Kratko označimo Feuerbacha z enciklopedičnim izrazom — kakor s takšnimi Masaryk sam rad, nekoliko prerad operuje —: materialist, humanist; filozofija mu je materializem, vera ali naboženstvo pa humanizem. In ta Feucr-bachov materializem ter vrhutega francoski pozitivizem Comtcov sprejema v načelu K. Marx.
Masaryk se ozira v svojem »Vprašanju«, kakor že naslov kaže, v prvi vrsti na filozofijo in sociologijo marxistično; velika večina častilcev in kritikov Marxovih išče v njem le bolj političnega ekonoma,
554
Dr. Ivan Žniavc: Socialno vprašanje.
in tako sc mnogo govori n. pr. o Marxovi slavni teoriji vrednosti in nadvrednosti (Mehrwert). Da niti tu Marx originalen ni, pač pa napačen, so dokazali učenjaki več ko zadosti; kako pa je Marx tudi kot filozof s celim svojim mišljenjem navezan na druge, jc češki učenjak pregledno razložil.
V celoti odmeta Masaryk mladohegelovski, Fcucrbachov in vsled (ega tudi Marxov materializem — temeljno sc Masaryk z mar-x i z in o m nikakor ne strinja. —
Lahko jc samo negativno kritikovati; težje je namesto dozdevno napačnega kaj dobrega in boljšega podati. Masaryk ume kritikovati, ume pa tudi pozitivno zidati, in to je, kar čitatclja šele zadovoljuje.
Kar najbolj loči Masarvkovc nazore od Marxovih, je etični moment; osebno seveda se Marxu nc sme nič očitati — saj jc znano, da razvpiti materialisti teorije včasi lepše živijo nego teoretični pristaši idealizma, tudi jc imel Marx zasebno jako vzorno familiarno življenje — ali nauk Marxov je tako enostranski, da bi se mogle iz njega izvajati najhujše posledice. Masaryk poudarja proti temu, da nc gre samo za »vilice in nože« v socialnih problemih, ampak poleg želodčevih potreb tudi za potrebe razuma in srca.
Kako bi se pa češki učenjak mogel tudi strinjati z Marxom ? Čeprav jc Masaryk dolgo časa bil pod vplivom empiričnega pozitivizma, čeprav se jc kot filozof modernemu realizmu morebiti bolj vdajal, nego ta zasluži, vendar si jc pri vsem tem ohranil oni zdravi zmiscl za harmonsko celoto vseh konkretnih ved v jasnem in tolaž-Ijivcm naziranju sveta, katero nam tako ugaja pri bodrih Grkih, in katerega žalibožc pogrešamo malone pri vseh modernih znanstvenikih. Z dejstvom, ki ga tu korištatujemo, nočemo vreči kamena na novo znanstvo, nikakor nc! Gotovo jc menda tudi, da dospe človeštvo zopet v vedrejše filozofsko podnebje, nego jc sedanje, ali prej mora materijo in prirodo premoči; v tem boju pa nc prcostajc časa za veselo premiŠljevalno življenje, s kakršnim so se naslajali Grki. To naj nam služi v razumevanje modernega duha . . .
Proti premogočni empiriji in prirodni vedi naše dobe, ko gospoduje kemični atomizem in fizični materializem tudi v filozofiji, ohranil si je Masaryk svoje brezpredsodno mišljenje: v omenjenem svojem delu se sam imenuje teista; ako pa jc prepričan o bivanju nadnaravnega, osebnega Boga — nekako v Platonovi obliki, - prepričan je tudi o nesmrtnosti individualne duše; ni li potemtakem nasprotje njegovo proti Marxu dovolj veliko?
To pa našega kritika nikakor nc ovira, da bi nc bil proti vodji materialistične demokracije pravičen. Velika zasluga ostane Marxu, da jc sestavil mnogo dokazov o ogromni prevladi kapitala na vseli poljih življenja in tako politično-ckonomičnc strokovnjake opozoril na prevažni gospodarski faktor v družbi, na drugi strani pa, da jc s svojo občudovanja vredno agitacijo proletariatu vcepil čut ponosa in samozavesti, čut pravice do eksistence ter tako iz lenega spanca sunil one socialnc moči, ki bi bile vsled svojega notranjega namena najprej pozvane k ugodni rešitvi socialnih težkoč.
Več in boljše filozofije nahaja naš kritik v prijatelju in sotrud-niku Marxovcm, v Kngclsu (1819—1895), ki mu je vobče zelo všeč, veliko bolj od Marxa; brez dvoma dela to rasa, na katero Masarvk mimogrede opozarja, in ni Čuda, da arijski mislcc in agitator bolj ugaja. Marxova čemernost, negacija, anarhija ima res usoden vpliv na mase in obtežuje razumno socialno reformo; celo pristašem malih, tlačenih narodov preseda sčasoma ta bridki sarkazem.
Nc uničevati, ampak delati, graditi kliče temu duhu, »ki vedno zanikuje,« naš kritik. Filozofija še ni umrla — in nc sme umreti; religija, o kateri sc Marx resno niti več zmeniti noče, ni zatrta in se nc sme zatreti; filozofija ima šc pred seboj cilj, objekt s subjektom, objektivizem s subjektivizmom spojiti in preobsežne specialne vede med seboj in skupnim harmonskim naziranjem sveta spraviti v soglasje (gl. § 139.). In naboženstva moderni tifani šc niso od-pihali; dokler je še problem o Bogu tako pereč, kakor dandanes povsod, med umetniki pa posebno, ima tudi religija šc svoje mesto v človeških srcih, akoravno poedina veroizpovedanja izgubljajo svoja
tla; saj religija ni konfesija. —
* *
*
Iz navedenega jc razvidno, da kakor v filozofiji, tako tudi v sociologiji marxizma Masaryk ne sprejema. Saj je bistveni del Marxove sociologije materialistično naziranjc zgodovine (materialistische Geschichtsauffassung), vsled kojega je cela dosedanja povest človeška neskončna vrsta v temelju in bistvu zgolj gospodarskih bojev. Ako kdo kot etik ne priznava materializma, nc more seveda niti materialističnega naziranja zgodovine priznavati. Ni treba posebej šc naglašati, da jc etiku razdirajoče naziranjc marxistično o obitelji, katera jc bila, je in ostane prvek prave človeške družbe, povsem zoprno.
Sociologija, tako čitam dandanes malone v vseh socialnoznan-stvenih delili, jc dete najnovejšega časa. Sclc Francoz Comtc (1798 do 1857) jo jc baje krstil, Anglež Herbert Spencer (rojen 1820) ji pa k urno val.
Toda takšno domnevanje jc zelo enostransko in nezgodovinsko. Sociologija je nauk o družbi in popisuje člene ter funkcije poedinih organizmov človeške družbe. Resnično je, da takove družbe, kakor mi dandanes v njej živimo, ni bilo nikoli; ali družba je eksistovala, drugače ne bi bilo zgodovine, in takovo družbo — seveda, kakršna jc ravno bila, in bila je naši dovolj podobna — so starinci jako marljivo in globoko razmotrivali. Celo graŠki vseučiliški profesor in sociolog Gumplowicz, kateri gotovo ni nemoderen in prekonservativen, priznava, da je imel Aristoteles boljšo metodo v socioloških razkladanjih nego moderni — in metoda, način preiskovanja je poglavitna stvar. Smešno je pa res dandanes, da si učenjaki drug drugemu kadijo in se složno med seboj proslavljajo za iznajdnike in znanstveniške Co-lumbc, dočim nahajamo te fenomalne »iznajdbe« že pri starih, posebno grških mislecih v preprosti obliki.
Na drugi strani si je pač tudi zapomniti, da ne kaže na sta-rincc prisegati in za sedanjost biti slepim; naposled so oni boljši, ki minolost manj čislajo in študirajo samo sedanjost, nego oni, ki bi narobe delali. V sredi med nasprotji je tisti, ki uporablja zdravo, makar staro metodo raziskovanja tudi v najmodernejši snovi, kakor jo ponuja ravno sociologija.
Pozitivistu Comteu ne moremo odrekati, da jc res mnogo doprinesel k razumevanju sedanjosti, akoprav jc v vedi tako kruto se otrescl minolosti; ali k dobremu pa ne more privesti, če bode, kakor se to nekaj časa že godi, vsak učenjak iznova klasifikoval vse vede, dajal terminom nove pojme in uvajal kar možno največ novotarij. Zakaj bi se v vedi branili starega, če je dobro? Zopet pa je treba poudariti, da jc boljši ta ekstremni individualizem, nego slepo verovanje v avtoritete.
Masaryk je stal, kakor sem rekel, dolgo po vplivom Comtca; v sociologiji ga pa še menda do danes ni premogel; v »Vprašanju« vsaj nahajamo še mnogo reminisccnc na francoskega učitelja. Vendar jc pa tudi tu toliko samostojen, da se čisto nič nc premišlja, o Marxu in Engelsu, ki v moderni socialni znanosti precej pomenjata, naravnost trditi, da nimata jasnih socioloških pojmov; takšen izrek nas nc preseneča, saj sodba o sociologiji sama po sebi nc more biti zelo različna od sodbe o filozofiji.
V	politično-ekonomične teorije načeloma Masaryk dosti ne sega; vendar pa analizuje to in ono, kar spada bolj v filozofijo, kakor n. pr. teorijo vrednosti in nadvrcdnosti (§ 66. si.), katero je Marx prevzel od starejših teoretikov ono vede, posebno pa od anglcško-židovskega bankirja ter narodnega ekonoma Dar. Ricarda (1772 do 1823).
»Otazka socialni« bi nas toliko nc veselila, če bi ne bilo v njej poleg kritike tudi pozitivnih misli ter načel socialne reforme. Sicer namerava avtor pozneje še posebej ona načela objaviti; hoče namreč opisati v sledeči drugi knjigi razvoj socialističnega gibanja v XIX. stoletju, v tretji knjigi pa načela socialne reforme. Vendar je že v tej 1. knjigi mnogo samostojnih misli, iz katerih moremo že naprej posneti ona načela; ta Masarykova načela naznačimo naposled v kratkem še, uporabljajoč po možnosti avtorjev tekst sam.
V	prvi vrsti je važna intelektualna in etična izobrazba poe-dincev in narodov; treba je etične reforme na celi črti, javlja večkrat naš pisatelj; politična naobrazba je sedaj, posebno v naši monarhiji, zelo nizka (gl. § 159.), ali parlamentarno politikovanje samo, kakor pri marxistih prevladuje, nikakor nc zadostuje. Masam je treba brž-kobrž dejansko pomagati, ni smeti jih tolažiti zgolj z iluzijami o bodočih nebesih na zemlji, kakor to dela socialna demokracija na
.....'ll '"" 'P"	V-1,M .^/^rJicti	..j^J ^yJ, , ^ftfj,, }t\,
nujajo delavcem aktualne pomoči. »Po moji sodbi (piše Masaryk) so delavci angleški brez marxizma marxistncjši (= političnejši) nego naši. Vidim v različnih nepolitičnih asociacijah in gospodarskih podjetjih delavstva angleškegal) vzor dela resnično socialncga in socialističnega. Da bi me krivo ne razumeli! Nisem proti politični organizaciji, naopak sem odločno zanjo; ali ne morem ne videti, da se pri nas ta organizacija prcccnjuje. Mislim, da bi se strokovna organizacija, gospodarske, k o n s u m n e in produktivne zadruge nc smele tako zanemarjati, kakor se godi to pri nas. V tem morejo biti Anglija, Švica in Belgija našim socialistom vzor« (§ 160.).
»Sedanji marxizem ima nedostatkov razširjenega politicizma, pravzaprav v nasprotju proti ekonomičnemu materializmu . .
»Delavstvo mora usovršiti tudi svoja stara izobraževalna društva, oziroma zahtevam novega časa jih pristrojiti... Delavci, ki se odvadijo pijančevanja in odpovedo igri, delavci, ki navajajo svoje tovariše
l) Tuje misliti najbolj na društva Trades Unions (zgovori: treds junjens).
»Ljubljanski Zvon«. 9. XX 1900.	38
k spolni nravnosti, so tudi za politično emancipacijo več storili, nego morejo slutiti kratkovidni politikarji. Tu se more vsaj pri nas še zelo mnogb napraviti — eden svet se more priboriti.«1)
»Prepogosto opažam pri naših socialistih že grajani fatalizem — češ, da sedaj ni moči ničesar napraviti, da je treba celo družbo izpre-meniti i. t. d. Podobno govorijo naši državnopravniki (stattopravnici), češ, v bodoči češki državi si uredimo pravo svobodo i. t. d. To je utopizem in fatalizem nedelovanja. Resnično socialno delo mora biti, da tako rečem, koncentrično, vseobče, ne enostransko. Delavstvo se mora udeleževati vsega kulturnega dela, se mora torej organizovati ne le politično, ampak tudi gospodarsko, kulturno — in vobče z vsemi asociacijami, s katerimi more svoj napredek in celote podpirati« . . . »To pomenja, vesoljno delo, ne le politično, upravljati z enotnega vidika (in podrejati višjim smotrom); ozki demokratizem se mora razširiti na vseobči nazor o življenju in svetu; politika takšnega demokratizma bode v resnici življenska, svetovna politika — sub specie aeternitatis.«
Mnogo je Še v Masarykovem »Vprašanju« prezanimive tvarine, katere niti omeniti ne morem, kakor: narodnost in mednarodnost (§ 115—120), zlasti socializem in Slovani, socializem in Zidje, dalje socializem in umetnost (§ 135—136) i. t. d. i. t. d. Kdor se količkaj zanima za socialne probleme, najde v tem delu,2) katero je nase obrnilo pozornost po vsem kulturnem svetu, pouka in vsestranske izpodbuje obilo.
Petnajst let.
fX?-oja ljubica šteje petnajst let,	Poživi Bog teh petnajst let, oj, petnajst mladih, lepih let; njih prvi čas, njih nežni cvet!
obraz, oči, svetli lasje,	Tako pogleda solnce v svet,
o teh mi letih govore.	čebela zbira prvi med.
Moja ljubica ima petnajst let, Poživi Bog teh petnajst let . . . oj petnajst lepih, mladih let; Za ves bi ne verjel bil svet, nje hoja, smeh, bele roke da mogel biti bi tak zaklet o teh mi letih govore.	od nežnih takih, mladih let!
Aleksandrov.
------ .4	-
') Odstavek (v oklepaju) je vtaknil pisatelj šele v nemškem prevodu (stran 584.).
2) Prevede se, kakor sem slišal, tudi na ruski jezik. 'Z.
Slepčetfa oporoka.
Italijanski spisal A. Fogazzaro; z dovoljenjem avtorjevim prevedla Marica Bart oh
ledečo povest mi je povedal prijatelj M,
Leta 1.S72. — je dejal — sem bil praktikant pri notarju X-u v Vicenzi. Neko jutro v avgustu je prišel v pisarno kmet iz Reltorgole in prosil notarja, da bi i šel ž njim zapisat poslednjo voljo njegovega očeta, ki je bi) na smrt bolan. Notar je hotel, da ga spremim, in odpotovali srno vsi trije» stisnjeni v reven koleselj brez blazin, poskakujoč ob neenakomernih skokih starega kljuseta na slabem sedežu za dva suha notarja, navajena na mehke naslanjače. X je delal grozno kisel obraz ter klel ob vsakem skoku, tudi jaz sem mrmral, kmet pa nama je neustrašeno pripovedoval o bolezni svojega očeta, Matije Cucca, po domaČe »Slepca iz Rettorgole*» imenovanega tako zato, ker je imel eno samo oko. — Toda on vidi več z onim samim očesom - dejal je žalostno sin — nego mi trije z vsemi šesterimi.
Kmalu zunaj mesta smo ostavili glavno cesto ter prišli na suho blato vdrte poljske poti, kjer se je začel koleselj stresati mnogo huje nego poprej. Dospeli smo na srečo kmalu do cilja, do revne hiše, ki je stala poleg svinjaka v smrdljivem blatu. Druga stran hiše je bila prizidana k velikemu skednju s suho in zračno lopo. X in jaz sva že hotela stopiti v kuhinjo, ali naš vodja naju je opomnil, da bolnika ni v hiši. Bila je v njegovi sobi taka vročina in tak smrad, da so ga morali odnesli na skedenj. Tja gori smo morali iz lope po lestvi. X se je srdil. Kričal je. da se mu kaj takega še ni pripetilo, in da on ne pojdo nikoli po tisti lestvi. Hotel se je takoj vrniti v mesto. Krnel je pa med tem držal lestvo in zatrjeval, da je jako trdna in močna, ln s skednja je nekdo drug pritekel na naše kričanje k lestvi, jo držal in ponavljal: >Pridite, gospod, ne bojte se, stoji že trdno.« Tudi meni, ki sovražim telovadbo, se ni ljubilo ono plezanje po zraku, ali neki čut dolžnosti, pomešan s čutom radovednosti, me je premagal. Stopal sem previdno, in ko sem bil na varnem, sem pregovoril še X.-a< da je šel za mano. Tam gori pa je bilo treba dobro paziti, kam se je stopilo, da se,ni padlo med tramovi v globino. Našli smo revno, umazano posteljo, na kateri, je ležal plešast starec suhega in rumenega obraza, z enim očesom zaprtim
38*
in z drugim napol ugaslim. Dihal je težko, vendar se je videlo, da še ni nastopila agonija. Na vsaki strani je stal po en mož, oba obritih, suhih, zvitih obrazov. Eden je držal v roki vejo in podil muhe z obraza umirajočega starca, drugi mu je stavil v brezzoba usta koščke suhega kruha in sira. »Jejte, oče, jejte,« je govoril venomer-Malo dalje je sedela na senu starka in si pokrivala z rokami obraz. Na drugi strani se je pogovarjalo nekaj kmetov, ki so bili očividno poklicani za priče. Pripravljena je bila tudi mizica, tintnik in stolica. Povedalo se nama je takoj, da se je bolnik izpovedal prejšnji dan, da ne govori več, da pa razume vse in da lahko prikimava in odkimava. Pod takimi pogoji X ni hotel pisati oporoke. Začeli so poskušati.
»Oče!« je zakričal, sključen nad umirajočim, oni, ki mu je tlačil v usta kruha in sira, »oče,« kaj ne, da pustite meni prasca?«
Starec je odkimal.
»Ga li pustite Titi?« Starec je prikimal.
»In zemljo v Polcgge komu pustite?« Starec je pogledal onega, ki je prišel v mesto po naju.
»Gigiju, kaj ne da?« In starec je prikimal.
»Vidite, gospod, kako vse razume,« je dejal X-u izpraševalec po vsej pravici.
Vendar je hotel X še vprašati bolnikovo ženo, ki je jokajc čepela na senu. Potrdila je z vso svojo zgovornostjo, da je Matej pri čisti pameti in da se je šele pred pol ure ustavljal živinozdrav-niku, ki je hotel volu puščati kri. Glede oporoke je pa dejala, da pozna že dolgo moževe namene. Rekla je to vidno razburjena in ganjena. Videti je bila dobra ženica, in nihče bi ne bil mislil, da hoče nalagati notarja. Le-ta je tudi res njo vprašal za legitimne dediče in o premoženju. Bili so samo trije sinovi, ki so bili vsi navzočni. Premoženje, mnogo večje, nego bi se moglo misliti po zunanjosti, je obstalo iz kakih dvajsetih hektarov dobre zemlje deloma v Polegge, deloma v Rettorgole, iz druge hiše v Bcrtesinelli, več živine in raznih še ne prodanih stvari. Kar je povedala starka, so potrdili sinovi in priče.
Notar je želel, naj se nasvetuje starcu, da odloči vsaj del imetja za kvote. Ni bilo mogoče. Žena, sinovi in priče — vsi so oporekali, češ, da je starčeva trdna volja, ostaviti vsakemu izmed sinov gotove stvari.
Med svedoki je bil tudi nekoliko civiliziran starček, ki je ponudil notarju tobaka. Govoril mu je z nasmehom, polnim sožalja za
nevednost kmetov, in kazal posebno zadovoljnost s svojo vednostjo ter ga zagotovil, še predno se je govorilo o kvoti: »Matija je fin,« je dejal. Tedaj je začel X izpraševati starca, a jaz pisati po njegovem narekovanju. Tako je prišlo po mojem peresu na Gigija, Tita in Checca vse starčevo imetje po vprašanjih in znamenjih. Hiše, njive, travniki, voli, konj, prašič, celo infamni koleselj.
»In vaša žena?« je zakričal X. »Ali ne pustite svoji ženi ničesar?« Starec je z glavo odkimal, da nc pusti ničesar, in vsi, tudi žena so potrdili, da je to znana njegova volja. »Prav,« je mrmral »zato preskrbi že zakon. To prepustimo zakonu.«
»Gospod,« je dejala nesebično starka, »jaz nočem, da se ne dotaknete ničesar . . . Stradala sem poprej in stradala bom tudi potem.«
Moj šef je ni poslušal, ampak začel čitati oporoko na glas. Jaz sem mu odstopil svoje mesto in sem gledal med tem, ko je X čital, ponosnega petelina, ki je skočil iz lope na rob skednja. Slišal sem nekaj, se obrnil in videl tam nasproti mlado, razčesano, težko sopočo kmetico z otrokom v naročju.
»Kaj delate tam?« me je vprašala, vpirajoč vame bleščeče oči. »Ubivate mene in moje dete?« Nastal jc ropot; starka je vstala, njeni sinovi pa so planili proti doŠli ženski. Tudi X jc skočil na noge ter zapovedal vsem, da se nc smejo ganiti.
»Kdo je ta žena?« jc vprašal strogo. In mati je odgovorila: »Povem vam jaz, gospod, kdo da je. Naša hči jc, razumete, naša hči. Ali, razumete, njej ne gre nič, ne gre. Njen oče ji je dal, še preveč ji je dal. Res ne vein . . .«
»Tudi vi mati!« vzkliknila je žalostno mlada kmetica. »Pustimo, bratje so bili z mano vedno kakor psi, ali vi? Kaj pa sem jaz? Ali nisem vaša kri, da me izdajete še vi ? Kaj morete reči o meni vi in kaj o mojem možu ?«
»Dovolj, dovolj, dovolj!« je vzkliknil X ter raztrgal oporoko. »Sramujte se vsi skupaj! In kdor še odpre gobec, ga dam takoj zapreti!«
Svedoki so bili bledi od strahu, sinovi pa od jeze, mati in hči sta si gledali žugajoče v obraz; ust pa ni odprl nihče v tem, ko je X srdito trgal oporoko na drobne koščke. Mahoma se je mlada kmetica zdrznila in, ne da bi si jo kdo upal zadržati, je šla naravnost k umirajočemu očetu ter položila zraven njega svoje dete.
»Oče,« je kričala, »če že hočete, da umrem od gladu jaz, umrem, a pustite saj temu-lc črviču kos polente!«
Ker starec ni mogel drugače pokazati, da o tem noče niti slišati, jc zaprl še ono samo oko, katero je imel. Nikoli ne pozabim onega vzglavja s tistima dvema glavama: plava detetoma glavica z obrazkom belim kakor mleko, s smehljajočimi očmi ter plešasta glava s kislo sc držečim obrazom že v smrtni senci. Misel, da jc moč teme že padala na ono vzglavje in jemala zase eno onih dveh duš, me jc pretresla. Tudi X je začudeno gledal oni prizor, ki se jc meni zdel monstruozen slučaj usode.
V istem hipu jc vstopil duhovnik, dober, preprost mož, katerega sem poznal. Videčemu dete na postelji, mu jc leglo veselje na obraz, ker si je stvar drugače razlagal. »O prav, prav,« je dejal. »Bog bodi hvaljen!«
Otrok jc začel jokati, mati ga je že hotela vzeti k sebi, a Don Rocco ji ni dovolil.
»Pustite, pustite,« jc dejal, tipajoč starcu žilo. »Pustite, naj umrje z angelom ob strani. Sedaj smo že na koncu.«
In začel je moliti molitve za umirajoče.
X., ki ni ljubil takih prizorov, se je rajši podvizal po lestvi navzdol. Ker se ni ganil nihče, da bi mu pomagal, sem šel za njim jaz. Predno sem ž njim odpotoval peš, sem stopil še enkrat na skedenj; saj veš, kako sem radoveden. Sinovi in svedoki so izginili, ne vem, po kateri strani. Mlada mati z jokajočim otrokom v naročju se ni brigala za drugo, nego da dete utolaži z laskanjem in poljubi, kakor da je ono samo vredno vse njene pozornosti. Starka, zvesta do zadnjega trenotka možu, s katerim je delila žalosti in mu služila z nekakim obožavanjem ves čas, je molila kleče pri njegovi postelji.
Grede po njivah, koder je stala bujna, svetla turščica, po cvetočih travnikih, med vrstami jelš, ki se je po njih opletala vinska trta, na kateri se je grozdje že rdečilo, sem mislil, kako da more toliko nedolžne krasote matere narave, toliko življenskega cvetja, toliko blaženega sadja netiti v človeškem srcu toliko nepoštene pohlepnosti, toliko najpodlejse zavisti.
»Nc razumem,« je sklenil prijatelj M. — »Biti mora kak po-grešek v sistemu, katerega so si ljudje izmislili za posluževanje tolikih božjih dobrot.«
»Bojim se tudi jaz,« sem dejal. »Bojim se, da je to radikalna strast egoizma. Ali prepuščajmo Onemu, ki gospoduje nad zemljo in ljudmi, da najde tudi temu odpomoč.«
Doma.
^e vem, zakaj v spomin prihaja pravljica mi iz davnih dni, kadar te, ljubica, objemam, srce na srčccu drhti.
Zaljubljenca sta dva živela, na svetu vživala nebo, le če se spomnila ločitve, sta vselej jokala bridko.
Pa ko nekoč v objemu vročem srce ni moglo od srca, jc jug potegnil, in skopnela sta v eno kapljico oba.
In roža kapljo je popila, — najlepše rožica diši, spomin ljubezni neločljive iz vsake rožice duhti.
Ne vem, zakaj v spomin prihaja pravljica mi iz davnih dni, kadar te, ljubica, objemam, srce na srčecu drhti.
^evojčica, čemu besede? Kdo ve za njih stomerno sled, kdo ve, iz kakih ust so prišle in kaj so nesle v beli svet?
O pusti, ljubica, besede, za vedno jim se odpovej, z očmi, poljubi in objemi se pogovarjajva odslej!
Morda izdajstvo, laž, prevaro? In te oskrunjene roke ljubezen najino naj čisto iz srca nosijo v srce ?
ljubica, ne govoriva, molče se gledajva v oči, v ljubezen tiho izgubljena, ko duša z dušo govori.
Svečani mir združitve tajne le motil besedi bi hrup, — molče razumeva se midva, najslajše govori poljub.
In veš —- zvečer, ko mamka stara zaprejo svojo Juliko, ker pravijo, da duh hudobni po noči seje ljuliko —
zvečer na vrtu midva bova dovtipc delala molče, — naj zvezde kihajo poredno, saj prvokvat gotovo ne!
Kazimir Radič.
Najmlajši poljski novelisti.
Literarna študija. Za »Ljubljanski Zvon« spisal Anton Mazanowski, profesor v Krakovu.
J.
načelih in težnjah poljske pripovedne književnosti vlada dandanašnji velika razmetenost. Duša novelista se je pod vplivom čitanja in požiranja plodov stoletja zahomotala. Že ni več mogoče reči: ta-le je romantik ali naturalist. V vsakem je nekoliko romantika, natu-ralista in dekadenta. Pa tudi v obliki je dokaj sestav, načinov ali šeg.
Nekateri — davnejšega kroja — hočejo s povestjo samo zabavati; napolnjujejo na stotine strani z rezanico pustolovščine in blebetanja, samo da podajo tetam po grajščinah za dolge zimske večere obilno lahko prebavljive hrane. Kaj se piše, to dosti ne šteje, samo da je tega mnogo. Nekoliko spletk, dokaj žlobudrave jalovosti, cela krdela figur, narejenih iz lepenke, vse to se zvija pred očmi nalik dondam iz otročjih iger Rihterjevih.
Drugi jemljejo za temelj svojim povestim društveno življenje. To so večinoma stare tvrdke, čimdalje redkejši Mohikanci v mrak zapadajoče minolosti, pogostoma romantiki in utopisti, prežvekajoči z golimi dlesni (brez zob) prezastarelo tvarino. Takšne današnji svet le malo čita ter skomizgujoč z rameni prehaja mimo njih na dnevni red.
Drugi — stoječ na sredi — ne prezirajo društvenih vprašanj, toda za poglavitno stvar smatrajo dušeslovje. Kako se obnaša ta ali ona oseba pri takšnem in takšnem vprašanju psihologije? Ukvarjajo se z vprašanji življenja (obstanka), spravljajo dušo v nenavaden položaj ter zasledujejo njen tek in zablodnosti, njeno trganje in ki-penje, njeno drgetanje razkošja, stok in škripanje z zobmi, dvom in obup. Vrli ljudje s krepko in pogumno energijo se postavijo v blodnjak nasprotja (kolizije) brez izhoda, kjer je njih duša primorana zvijati sc in cviliti od bolečine. Kadar gre za obseg, takrat nad dušo ne doprinašajo tako besne anatomične sekcije, marveč se trudijo predstaviti čim največje število duš, kako se vzajemno tarejo. Pa imamo pred seboj sliko tolpoma nastopivšega boja, nemara še tra-gičnejšega, še bolj zapletenega v svoji grozi.
Zopet drugi smatrajo zemljo za jamo razbojnikov ali za Dantejevo peklo. Vodijo nas vanjo s sočutjem ter brodijo črez močvirnato
mlako revščine in ponižanja, kažoč nam po vrsti prizore krvave, gnusne in dihajoče zločinstva. Ti nakladajo na svoje slikarske ploščice temne barve, prirejene s strupom zlobe in sovraštva, ter zadirajoč se v belo obleko angelov milosrdja, žele s turobnimi slikami napolniti našo dušo, da zbude v njej s tem pomilovanje in sočutje.
Pa so še takšni, ki v povestih in erotikah radi slikajo buduarje (ženske sobane), duhteče od vonjav. Popačcnost dobavlja hrano. Ko nastane večerni mrak in na mestnih ulicah zamigotajo svetilnice ter se dično opravljene ženske prikažejo na hodnikih, takrat se prične gonja. Medli mlekozobneži z zapadlimi očmi, blede polti, popivši par steklenic konjaka, prilezejo iz svojih dnevnih lukenj na lov lahkejše zverine. To je gotova snov in gradivo nc preveč izdatno za načrtanje iskrečih se slik po vzoru Zola ali Maupassanta.
Končno so tudi takšni, ki so obupali nad vsem. Pljuvajo na Boga, društvene ideale imenujejo smeti, prezirajo tolpe (prostake); slikanje vnanjih razodenj dušeslovnega stanja smatrajo za stresanje peska v oči in za lupino meščanskega razuma, sami pa so že do ušes ugreznili v razglabljanje, kako se zvija in nateza naga duša, katero so iznašli, postavljena poleg nerazvezljivih vprašanj obstanka, poleg tajnostnega brezna za grobom. Slikanje ponižujočih in bedastih izbruhov človeških strasti smatrajo oni za sport. Gnctejo se v tem blatu, smrdečem po vsej vonjavi človeka-živali. Čim bolj to smrdi, tem obilnejše je nasičenje, tem popolnejše razkošje.
Vrhu tega prižastega krdela glav novelistov pa se nahaja tudi neznatno število pravih talentov, kateri se, brozgajoč z nogami v tem kaotičnem morju načel, sestav in šeg, vzpenjajo kvišku, podpirani bodisi z bistrostjo svojega opazovalnega razuma, bodisi z obširnostjo duševnega obzorja ali z močjo besede in predstavljanja.
II.
Pred vsemi drugimi naj omenim Vladislav a Reymonta. Svoje delovanje je pričel z drobnimi slikami. *) Črte, študije, odlomki dušcslovnih trenotkov, nekakšne prikazni iz narave, nekakšne slike iz sveta ljubezni, izročene papirju brez vodilne vezi, nesistematične, toda vsekdar z nenavadno močjo, z gibčnostjo velike in močne roke. Bil jc to nekak poskus orlovega poleta navzgor v široko prostranstvo, prevevan z močnim popihom vsemira ter napolnjen s šundrom
») Spotkanje (srečanje). Cicri (senca). Oko \v oko. Franck. Suka (psica). Szczt^sliwi (srečni). Smierc. Zawicrucha (metclica). Tomck Baran. Warszawa 1897.
velikanske množice ljudi. Človek, rodbina in okrožje, v katerem živi, njih vzajemni odnošaji, prospeh ter vpliv tvorijo za vsakega umetnika neizčrpljiv vodnjak misli. Ako se Človek ne uzadovolji s šablonskim vegetiranjem v lastnem okrožju, ako prelomi že vpeljani običaj ali red ter se poriva k pravim ali k izmišljenim prikaznim — takrat je razpor gotov. Vprav takšen razpor je dal Rcymontu snov za dve večji sliki, sestavljajoči celoto z naslovom: Komediantka i Fer-inenty. Na teh nekoliko stotin broječih listih se nahaja odlomek iz par let življenja viharne ženske duše, prezirajoče šablono, v kakršno so jo zaprle neugodne okoliščine. Ivanka Orlovska je bila hči načelnika železniške postaje v Bukovcu. Imela je očeta napol blaznega ter mater, ki je neprestano bolehala na neki, vaškim zdravnikom nepoznani bolezni in naposled tudi umrla. Ivanka, skrita in uporna, nasilne nravi, se je kar dušila v tej obkoljujoči jo puščavi. Nakrat, udeleživŠi se gledališke igre, je čutila v sebi poklic za ta posel ter zbežala s tolpo igralcev v Varšavo. Bilo je to pravcato cigansko življenje, polno svetlega sijaja, goljufnega bleska in trde nezgode, pozlačene z domišljijo, ki zna vse razveseliti. Spletke, prepiri, polna usta psovk in kletvic, polno srce nevoščljivosti in nejevolje, izkoriščanje talentov in lepote — vse nad mirno mero, vse sredi zanosa in pre-tiranosti tvori življenje mučno nad vsak izraz. Ivanka v tem okrožju izgubi svoje mamilo, svojo nedolžnost ter nezmožna, prenesti sramoto, zaužijc strup. Oče jo najde v bolnišnici ter jo odpelje domov. Črez nekaj časa postane Ivanka žena bogatega kmeta Gresikeviča ter mora živeti na kmetih. V tem okrožju se dolgo in neizmerno muči, naposled vendar najde mir in pokoj.
V obeh teh delih se delajo pripovedniku pod čopičem debeli in iskreči se madeži; on nam slika prizore, ki nas često zbadajo z nekakšno razbrzdanostjo v besedah, da se nam zde pravcata karikatura. Citatelj vidi pred seboj talent, kateri zna z nenavadno močjo povedati to, kar sam vidi, toda ta talent je neharmoniČen, nemiren. Očividno se pozna to najbolje na vsej kompoziciji.
Veliko boljša je njegova povest »Obljubljena dežela«.
Glavna oseba je Karel Borovecki, ravnatelj zavodov milijonarja Buchholza, kralja lodskih tvorničarjev. To jc kaj krepak, zdrav, vrl, iznajdljiv ter neutrujen človek. Izpopolnil je barvanje perkala ter izdatno povečal dohodke svojega gospodarja. Včasi se ga polaste za kratek čas plemenita nagnjenja, vobČe pa je trd, egoističen, trezen, razumen, malomaren na revščino ter prezirajoč nezgodo, navidezno izvirajočo iz nesposobnosti. V višjih občutkih je nestanoviten, brez
vere, često lažniv, norčujoč se iz žensk, katere v duhu prezira, varajoč svojo zaročnico. Ali pa je novelist hotel predstaviti ga kot takšnega? Gotovo je temu tako. V družbi z Židom Moricem ter Nemcem Maksom Baumom si osnuje lastno tvornico ter koprni po milijonih. Moric pa izpodkopuje tovariša. T vomica zgori do tal. Takrat se Borovecki oženi radi samopridnosti s hčerko milijonarja, Mtille-rovno. Vodi sijajno podjetja svojega tasta, toda dolgočasi se pri tem-Polasti se ga prenasičenje (pristuda). Nekoč sreča svojo nekdanjo zaročnico, ki je osnovala zavetišče za revne otroke. Takrat najde smoter življenja. Poleg trilistne deteljice — Boroveckcga, Bauma in Morica — slika nam pisatelj neštevilno množico oseb, nekoliko slojev delavcev v tvornici, plast milijonarjev, plast delavcev v pisarnah, plast tvorničarjev in aktorjev, par zdravnikov, mladino bogato in mladino revno, življenje v palačah, življenje v tvornicah, življenje v restavracijah, v hotelih in beznicah, bedne koče revežev ter sijajne palače bogatinov, poulično življenje v Lodzi in gledališko dvorano, znorele orgije v buduarjih in ponočnih kavarnah. Vse to je narisano skokoma, v naglici; gneča oseb, slik, prizorov je takšna, da čitatclj omamljen brez sape prevrača liste. V tej gneči posameznosti, oseb, slučajev, zločinov in čednosti, spletk in naivnosti, lopovstva in junaštva, v tej zmesi barv lepih in pomazanih z blatom velikomestnih lijakov, v tem zbirališču barantije in hinavščine, kupčije, znašajoče na milijone, obenem pa tudi skrajne in krvave revščine, v tem smetišču, kjer se poleg kupa gnoja, črvov, zaduhline in nalezljivih mi-azmov najde včasi tudi drag biser: — nam je dal novelist sliko polno, raznobarvno, zelo zanimivo, po črtah in obrisih spominjajočo nas na Rubensovc krivotine in izboklosti, včasi nekoliko neharmonične, največkrat nemirne in vihrave, toda zmerom žive, s toplim dnom, odli-kujočim se z nenavadno premičnostjo. V tej povesti imamo pravi kalejdoskop vrtečega se stroja tvorniŠkega življenja — ono je slično vratilu, ki utripa, besni, buči in hrešči z vsemi glasovi . . .
Vrhutega pa tudi spisi in slike Rcymontove pričajo o njegovi veliki ljubezni do prirode. One so pravcato umetniško delo, podobne sijajnemu pasteljnemu slikarstvu, ki se leskeče z ogromnim bleskom svojih barv. Kot vaško dete, zibano s šumom lesov, napajano z roso livad ter ovevano z vonjavo cvetočih poljan, razume Roymont čar prirode ter ji poje v čast krasne slavospeve. Nedostaje jim sicer stilistične uglajenosti, kajti Reymontu nrav n,e dovoljuje stati mirno ter opazovati lepoto; navzlic temu pa te one vendarle ganejo s svojim nepremagljivim čarom, z barvo in dramatično močjo . . .
Toda Reymont zna tudi opazovati vse podrobnosti kakega kotiča prirode . . . »Reka je tekla urno v ozkem pasu modrine (blankita), po kateri so vsak hip pljuskali srebrni pasovi drobnih valčkov ter omivali dolge vrvi povodnega trpotca in spominčic, ki so z žoltimi in plavimi očmi zrle v vodo, na plesove plavili piškurjev, podečih se po plitvinah, na ozke in zelenkaste hrbte ter ostre glave ščuk, skritih pod peresi pljučnika, ki so naiik zelenkastim rokam ležala na vodi . . .«
Pričenši z obrazki, je preskočil Reymont k dušcslovnim Študijam ter takoj nato razpredel društveno sliko. Zgodilo se je to v teku dveh let ter izvršilo se z nenavadno gibčnostjo in malone z izbruhu podobno energijo. Proces razvoja med obrazki ter »Obljubljeno deželo« se je zgodil skokoma. Niso ga ustavile vabljive malenkosti, niti ga omotile prevare dekadentov. Resnica, da ni pesimizem pobarval njegovih del ne ene strani; toda celo bridki njegov pogled ne spravi njegove duše v onemoglost in otrplost obupa. Njegova umetnost prinaša korist društvu, in nenavadno urni ter nenavadno bujni razcvet talenta ga je postavil na čelo mladim pripovednikom.
III.
Od časa razdelitve poljske države se vrši v poljskem društvu v eni smeri neprestano ogromen razvoj: namreč zaporedna in neprestana demokratizacija društva. Poprej je bilo ono plemenitaško; drugi stanovi niso značili ničesar ali le toliko kakor ničesar. Ko smo izgubili neodvisnost, so se začeli zbližavati društveni sloji, toda v povestih so se še dolgo oglašali glasovi, idealizujoči plemstvo. Ko se je pa pred tridesetimi leti razširilo geslo o omiki ljudstva, je tudi povest s priljubljenostjo risala slike kmečke nezgode. Motiv dela in dobička, antagonizma in sovraštva je nastopil sorazmerno z razvojem socialnih idej ter se zaznačil rezko in strastno v pripovednih delih Štefana Že romskega (Morica Zycha). Poleg demokratičnih simpatij se zrcali v njegovih povestih odkritosrčna in vneta ljubezen do domovine. L. 1896. je izdal ta pisatelj v Krakovu zbirko svojih del z naslovom: »Rozdziobia nas kruki, wrony . . .« (Raz-kljujejo nas krokarji, vrane). To so večinoma drobne študije, risane z nenavadno bistrovidnostjo opazovalca ter načrtane z velikim talentom. Sama povest ne znači ničesar. Evo Vinrych (»Razkljujcjo nas«) prevaža orožje vstašev ter gine od Kozakov; tam listamo znovič spominsko knjigo mladega socialista - vojaka, ki opravlja službo na Podlesju ter v dnevniku marljivo zapisuje celo vrsto drobnih
opazovanj (»Mogila«). Tu se znoviČ neki doktor Repkovski — ljubitelj kmetov (chlopoman) — zaljubi v Jadvigo — pa oba umrjeta (Niedobitek). Toda Čemu govoriti o bajki, ko je pa pisatelj ni hotel iznajti! To je pravzaprav cela vrsta študij o ljudeh zlobnih, nečistih, poltenih, poživinjenih, razbrzdanih, nesnažnih, ogavnih. Raztelešenje (vivisekcija) sc vrši pod roko izurjenega ranocelnika, kateri s priljubljenostjo odpira gnoječe se rane ter pri rezanju čuti — zdi se ti — razkošje artista (umetnika). Zeromski ne skriva prav nič svojega sovraštva do plemstva ter z veseljem slika prizore okrutnosti, ki jih ono doprinaša. Ta strastni ton se poneži nekoliko v Sisifovem delu, ki se konča s tem, da nesrečnega plemiča Broviča podpira in krepča roka kmeta Rudka. Meni jc zelo všeč vneti demokratizem pisateljev. Tudi ko bi Zeromski v svoji ljubezni do domovine ne zašel v skrajni in nasilni prod, izmetajoč vse, kar se ne ujema z jedrom narodnih tradicij, ko bi na ljudi, svet in življenje zrl z nekoliko svetlejšim očesom, ko bi svoje mračne sence osvetlil z bleskom solnčnih žarkov, vendar bi se lahko pogodil z njim. Toda čemernost duševnega njegovega ozračja je breznadna, in ako le zaleskeče v njej kaka vešča, pa moreš to pripisati zgolj naključju. V »Promieniu« (žarkih) plešejo kakor v kalejdoskopu čitatelju pred očmi ljudje gubernijskega mesta Lžavca. Jan Raduski se vrne tjakaj po dolgi odsotnosti s prgiščem denarja. Po vzgledu onega zlodeja Le Sagca, ki razdira strehe Madrida ter včasi pokuka v hiše, blodi Raduski po mestu ter vidi grozno revščino Judov in prostakov; od vseh strani zeva nanj grozno taedium vitac. »Oditi, toda kam, zbežati, nič ne videti, nič in ničesar, raztopiti se v neki neizmerno topli kopeli ter izpočiti si v ničnosti na veke, na veke . . .« Tako je spodaj, toda zgoraj v sferah intcligcncije je še hujše. Tam umira doktor Poziemski brez konca za neozdravljivo boleznijo, muči svojo ženo ter jo okuži z grozno boleznijo; tam je opisan Olsniony, urednik Ižavškega časnika, ccla vrsta odvetnikov in zdravnikov, ccla vrsta klerikalcev podlih in nečimnih. Preprosti narod ima svojo vero, svoj verski čut, in Bog je zanj žarek; kaj pa je žarek zgoraj r Vse okrog Raduskcga se podira v svojih osnovah ter ostaje samo Elizabeta, hči samomorilke Poziemske. Ali je mar ona zanj »žarek«? Saj o ljubezni ne more biti niti govora, in dasi-ravno bi bilo to mogoče, bi ta ljubezen ne prinesla sreče, česar najboljši dokaz sta »Tabu« in »Cienie« tega pisatelja. Neumrljiva duša? Ni je, ali pa je nemara takšna, kakršna jc duša neprestano se pomlajajoče prirode . . . »Smrt pride k nam z brutalnim želom klalca. Pomilovanja ni v vsem tem . . . Oh, in čemu jo mi čutimo,
čemu in zakaj?...« (»Tabu«). Razkraja ljubezen, toda med razkro-jitvijo se mu raztopi v nič. Prevara izgine, brutalna istinitost odkrije svoje mrtvo truplo, da nas pretrese mraz, ako' se ga dotaknemo. A potem vera, Bog, cerkev—fej! — kakor pravi »Poganin«. Ljubezen
prinaša nezgodo, ljudje so zlobni, podli in.......; na prijaznost
more računati samo pohabljenec; rodbinski občutki služijo samo za izpodbudo k opravkom, v društvenih okrožjih gospodari spodaj revščina, zgoraj pa nesramnost, v sredini vlada pritisk, preziranje slabih in revnih, laž in hinavščina, nepoštenost in nezgoda. Ostane še samo smrt, pa tudi ta »prihaja z želom klalca« ter umori »s smehom...«
Pred kratkim sem imel priliko čitati v članku Malperin-Kamin-skega številne sodbe pisateljev in umetnikov francoskih o znani knjigi Tolstega: »Kaj je umetnost?« Sredi mnogih dokazov ponavlja se skoro od vseh zaporedoma ena misel, ki jo je najrazločneje izrazil slikar Flameng. »Pri pogledu na lepoto samo, začutimo takšno vzvišeno razkošje, takšno sladkost, da niti za trenotek ne moremo dvomiti nad upravičenostjo in potrebo teh dobrodejnih občutkov«. Ako pa, čitajoč umetna dela, ne začutimo ni razkošja niti veselja do življenja, pač pa nekaj naravnost protivnega, ali mar v teh delih ni lepote ? I, kajpada — Flameng se moti. Ne malo umetnosti je treba, da se čitatelj prepriča, da so ljudje res tako zlobni, da je življenje zares tako turobno in odurno. Spočetka on ne verjame, pozneje se začne zanimati, miče ga barva ter strastni ton povesti; obenem s pisateljem gazi črez kalužo človeške revščine in blata, toda pri koncu onemogel in utrujen prosi pomilovanja: dovolj! V srcu se mu jame vzbujati upor. Čitatelj odpira oči ter drzno kliče: ni resnica, pre-tiranjc, karikatura! Lepe so tvoje slike, umetnik, očarujoča je oblika tvoje pripovedke, toda strup vcepljaš ž njimi v človeška srca . . .
Neusmiljen do ljudi, Zcromski vendar vneto ljubi prirodo ter jo slika tako, da ga je moči v tem oziru uvrstiti poleg največjih poljskih mojstrov: Mickievvicza in Sienkicwicza. Njegovi opisi krajev so manj slikoviti nego Reymontovi, pač pa bolj stvarni. Na primer: »Les je molčal. Le včasi je v njegovi tajnostni globeli zadonel nekak nepojmljiv glas kakor vzdihljaj, letajoč po puščavi; včasi je krič kakega ptiča pretrgal gluho tišino ter tresoč se izginil v daljavi. Solnčni blesk se je sipal na zemljo skozi goste veje smrekovih dreves ter se nalik belim madežem razlival po lesnih travah in zeliščih. Drobne sinice so požvižgavale potihoma nad glavami lovcev...«
On polaga v svoj odnošaj do prirode toliko ljubezni, kakor bi jo smatral za tiho zavetje pred morilno znorclostjo življenja. Nikdar
se ne drzne pokvečiti prirode, dasiravno pogostoma in brez ceremonij pači ter zavija življenje. V teku nckolikoletnega njegovega delovanja treba je posebno omeniti zvezek spisov z naslovom »Utwory po-wiešc i owe« (1898). Nekateri odlomki (Tabu, Cienie) nosijo očividno sledove, da se jc pisatelj seznanil z vprašanji, ki so mučila mišljenje zahoda. Vprašanje življenja in smrti, bolest življenja, spolni odnošaji, stališče človeka v prirodi, umetnost kot učiteljica življenja in umetnik kot kralj stvarjenja, nekak misticizem ljubezenskih razmer —■ vse to jc že upijanilo občutljivo nrav pisatelja, ki se Šc ni otresel nekdaj pridobljenih občutkov in prepričanj, ki so ga vezali z rojstno zemljo in s trpljenjem delavnega ljudstva. Bilo bi šc prezgodaj kazati pota, katera še prekorači ta nenavadni talent. Po vsebini svojih del eks-tremen in nezmeren, po prepričanju goreč rodoljub in demokrat, po občutkih pesimist, si je glede oblike prisvojil metodo francoskih in ruskih naturalistov ter prekosil druge mlade pripovednike. Obširnejše slike iz življenja še doslej nimamo od njega. Kak že napol pozabljen vtisk, kako pikro ali bridko čuvstvo mu da včasi snov za pripovedko. Njegova nrav je manj bujna, manj plodovita, in njegova misel je obrnjena k analizi.
(Konec pri h.)
Pred nevihto.
Tir
.l.cmni se na nebu zbirajo oblaki, ptice plahe letajo po zraki, varnega zavetja si iščoč, predno zabesni viharja moč.
Duša tudi v strahu nam trepeče, kadar bliža se oblak nesreče, in sočutnega želi srca, ki naj blage ji tolažbe da.
T. Doksov.
Največji gneh.
jl^ako sem rad nekdaj srce	Ker mehko imel sem srce,
odpiral vsem ljudem!	ljudem sem bil v posmeh.
A zdaj pred vsakim ga skrbno Da vsakemu sem vse verjel, zaklenem in zaprem.	največji moj je greh.
Carmen.
Iz pisem Jurja Šubica.
Ob desetletnici njegove smrti. Priobčil Ivan Šubic.
XXX.
Dragi moj!
V Parizu IS. septembra 1883.
ako se vendar imaš in kaj počenjaš? — Jaz sem vedno v skrbeh, ker mi tako dolgo ničesar nc poročaš o sebi!
Meni se godi za silo. O preveliki smoli sicer ne morem tožiti, a vendar stvar ne gre tako, kakor sem imel upanje tedaj, ko sem prišel v Pariz. Največ neprijetnosti mi dela pač Br .... Obeta mi zaslužene novce dan za dnem, je sila prijazen in postrežljiv, a denarja le ni, tako da sem se res že naveličal te komedije. A kaj hočem? Ce sem »grob«, dosežem Še manj. In končno Čakal je še tisti, ki je s hruške padel!
Kopijo po Terburgu sem srečno dovršil. Oni Amerikanec, ki jo je naročil, mi obeta, da bode pozneje iz Amerike še več dela, ako bode kopija ugajala. V kakih Šestih tednih pričakujem odgovora in naročila.
Sedaj delam zopet z Beratonerjcm — saj se še spominjaš tega imena z Dunaja — več manjših slik, namenjenih za tukajšnje trgovce z umetninami. Naročilo sicer ni briljantno, a delo gre hitro izpod rok, in nazadnje si novce deliva prav po bratovsko. Nadalje me je te dni neki Dunajčan, ki igra tu na borzi, naprosil, da mu za mesec november ali december naredim par slik; to je oni Dunajčan, ki jc od mene kupil »Deklico s papigo«. Vidiš torej, da imam za zimo mnogo pripravljenega, in če se le polovica uresniči, bode frankov že toliko na razpolaganje, da bode Juri podkovan mož.
Znanci so Še skoraj vsi na deželi, in moja edina druščina je Beratoner. Jako mi je hvaležen, da sem o priliki svojih vojaških vaj ') obiskal njegovega očeta na Dunaju ter mu razložil marsikaj, kar je
kmalu potem par tisoč frankov, in zdaj je stvar na obe strani poravnana.
') meseca maja in junija 1883.
7. -S'.
Znancem, ki bodo po meni popraševali, izroči moj srčni pozdrav. Piši mi precej po sprejemu tega lista, da ne bodem po nepotrebi v skrbeli!
In Tebi, srce moje, pošiljam poleg najlepših pozdravov sto in sto gorkih poljubov ter
ostajem
Tvoj Juri.
XXXI.
V Parizu 3. maja 1884.
Dragi moj!
Od Sedelmeyerja sem dobil ravnokar večje naročilo in sedaj bodem moral biti priden. Pri Munkacsyju sem imel zadnje čase tudi več posla — on in ona sta neizrečeno ljubezniva letos z menoj, in pri skupnem zajtrku je vedno mnogo zabave.
Pa kaj sem začel s temi »kupčijskimi zadevami«, saj je danes moj namen, da se Ti najprisrčneje zahvalim za Tvoje gorko in prijazno voščilo, katerega sem bil neizrečeno vesel. Bog daj, da ostane najino prijateljstvo neskaljeno do konca dni!
Za god sem dobil mnogo pisem od doma. Vsa ta izpričevala o ljubezni sorodnikov do mene so ine v istini ganila. Na tujem ve človek kaj takega drugače ceniti nego doma, kjer le prepogosto zajde vmes prepir in sovraštvo, in to navadno zaradi nerazumljivih malenkosti!
Brat Janez mi jc tudi pisal — žalibog, da so novice o ubogem očetu vedno le neugodne. Misel na bolnega očeta mi ne gre iz glave in kali mi vsako veselje. Iz pisem dobivam vtisk, da mi hočejo prikrivati pravo stanje, in zdi se mi, da ni nobenega upanja več . . . Janez se mi smili, ker vem, kako je mehkega srca in kako je obupan. Ti se večkrat z njim snideš — skusi ga tolažiti, če Ti jc mogoče!
Te dni jc prišel mlad slovenski slikar Pctkovšck, rojen Vrhničan, k meni in pravi, da ostane dalje časa v Parizu. Dr. Glaser pride v sredo. Prosil me jc, da mu preskrbim kako stanovanje.
»Salon« je letos manj zanimiv. Siccr jc razstavljenih dosti dobrih, a nič izvenrednih umotvorov. Munkacsy je razstavil pri Sedel-meyerju sliko »Krist na križu« in obenem prejšnjo sliko »Krist pred Pilatom«. Zadnja slika ni boljša od prve. Jaz imam v Salonu majhen portret, Hynais pa skico zastora za praško narodno gledališče in portret svoje matere.
>Ljubljanski Zvon*. 9. XX 1900.	39
Salon, delo doma, slikar Petkovšek, skrbi zaradi očeta — vse to provzročuje, da sem za pisanje slabo razpoložen. Zato končavam te vrstice.	*
Pričakujoč skoro kaj vesti od Tebe, Te pozdravljam in poljubljam tako prisrčno, kakor je to mogoče le
Tvojemu
zvestemu Jurju.
XXXII.
V Parizu 23. junija 1S84.
Duša moja!
Odkar sem prejel telegram s prežalostno novico o očetovi smrti, mi nihče ničesar ne piše — in vendar pričakujem z nepopisno nestrpnostjo kaj podrobnejših poročil o zadnjih urah očetovih in o razmerah, ki so nastale doma, odkar so ga ponesli tja ven, od koder ga ne bode nikdar več, oh nikdar več!
Onih dni, katere sem prebil po prejemu brzojavke, Ti ne bodem popisaval, saj si jih lahko sam slikaš. Dasiravno sem bil že na vse pripravljen, je bil vendar vtisk telegrama grozen. Edina tolažba mi je bila, da ga je smrt rešila daljših muk in daljšega trpljenja.
Dobro mi je delo, da so se ljubega očeta in njegovega delovanja spominjali celo češki listi. »Zlata Praha« je prinesla notico o njem in naznanila njegovo smrt z jako toplimi in simpatičnimi besedami in to na odličnem mestu. Glej, da dobiš dotično številko. —
V Normandijo nisem šel, kar sem poprej vestno nameraval — kaj pa tudi hočem, vsaj mi izguba očeta ogreni vsak trenotek in vsako zabavo. Kakšno je pač to življenje!
Upam, da mi kmalu obširneje sporočiš o naših domačih razmerah. Bojim se, da so doma prežalostni in prepotrti in da zategadelj ne dajo nobene vesti od sebe.
Prisrčno Te pozdravljam in poljubljam ter ostajem
Tvoj
Juri.
XXXIII.
V Parizu 26. novembra 1884.
Srce moje!
Strašno dolgo sem zopet molčal — neprijetna dela, mnogo skrbi, malo veselja do pisanja — vse to je bilo povod, da šele danes zopet
vzamem pero v svojo desno roko in Ti po stari slovenski šegi pišem črez hribe in doline.
Jaz životarim vedno po starem. Slabo mi ne gre ravno, a tudi bahati se ne smem, da se imam predobro. Vsakdanjih potreb mi ne primanjkuje, a da bi prišel do kakega večjega dela, zato mi vendar ne preostaje novcev. Stroški za tako podjetje so tu v Parizu jako veliki, v nobeni primeri z Dunajem. Vendar hočem za prihodnji salon nekaj pričeti — osnutek nosim že dolgo v svoji glavi!
Brat Janez jc došel v Kaiserslautern in prevzel profesuro dekorativnega slikanja na tamošnjem novem obrtnem muzeju. On Še vedno bolestno žaluje po izgubljenem očetu in se ne more potolažiti. Tudi meni pridejo trenotki, ko čutim vso bolest in vse gorje, ko spomin in žalost človeka posilita; pa kaj se hoče, življenje je življenje. Treba je vse prebiti, in ne preostaje nam drugega, nego ohraniti blag spomin na to blago dušo!
Janez mi obenem piše, da se boji zame zaradi kolere, ki je nastopila v Parizu. No v tej zadevi ga bodem Še danes potolažil. Vnanji listi stvar silno pretiravajo. Tu nihče ne ve o koleri, in o kakem strahu ni govora. Kaj pa izda par mrtvecev na dan ?
Ali si videl v »Zlati Prah i« moje skice iz Bosne? Tam imajo še nekaj takih risb od mene in pišejo mi, da pridejo v kratkem na svetlo.
Petkovšek je prav slabega zdravja in mora vcčjidcl presedeti v svojem stanovanju. To je vzrok, da sc sedaj redkeje vidiva, ker nimam časa, da bi pogosto zahajal k njemu. Sicer mi jc pa družba njegova jako ljuba zaradi zabave v materinem jeziku in ker je on zelo dobra duša. Drugače pa mislim, da bi smodnika ne bil iznašel. Zelo je mlad in zelo neizkušen.
bodem z veseljem poročal - toliko povej prof. Lcvcu in sporoči mu obenem moj pozdrav!
Zdravstvuj, draga duša, in sprejmi najboljše pozdrave in poljube od svojega
najboljšega prijatelja
Jurja.
XXXIV.
V I' Isle Adamu 20. januarja 1885.
Dragi moj!
Da bodeš dal enkrat mir, ti pošljem črtic o sebi, katere zahteva g. L. Začenjam torej:
»L. 1872. sem prišel k Wolfu in ostal pri njem eno leto. Mojster Wolf je 1. 1873. posredoval pri kranjski hranilnici, da so mi omogočili obisk svetovne razstave na Dunaju. Meseca septembra sem šel na Dunaj, tam prodal svojo »retour-karto« ter ostal pri gostoljubnem sorodniku Fr. F., poštnem uradniku, ki mi je v prvem času mnogo pomagal, da sem mogel ostati na Dunaju. Napravil sem izpit v akademiji in postal njen redni učenec. Ta zavod sem obiskoval do konca 1. 1875. Tega leta sem tudi dobil zlato Fügerjevo svetinjo za najboljšo kompozicijo po Schillerjcvih vrzih iz »Hoje na plavž«: »Der ist besorgt und aufgehoben, der Graf wird seine Diener loben«. Ko sem bival na akademiji, sem v prostih urah mnogo pomagal novo nameščenemu profesorju Griepenkerlu pri njegovih velikih slikah za razne monumcntalne zgradbe v Atenah. Od 1. 1875. do oktobra 1. 1877. sem nosil vojaško suknjo v Trstu in jedel komis. Ko sem se bil povrnil na Dunaj, sem dobil vladno naročilo za sliko sv. Roka, l-ci jc romala potem v neko cerkev na Tirolsko. Med tem delom sem moral za 6 mesecev v Bosno, kjer sem pomagal zmagovati »ustaŠe«. Ko sem prišel zopet na Dunaj, sem sliko dovršil, in ker jc jako ugajala, sem dobil akademični »Studienpreis« letnih 200 gld. za specialno šolo prof. Gricpcnkerla. O počitnicah I. 1879. sem šel z grofom Mensdorfom na Češko ter bival tam na grofovskih gradovih v Preitensteinu pri Plznu in pozneje v Borkovicah na Morav-skem. Tu sem mnogo risal po naravi. Meseca novembra mi je došlo vprašanje dunajske akademije, če hočem z dobrimi pogoji iti slikat Schliemannovo palačo v Atenah. Z veseljem sem ponudbo sprejel, nastopil potovanje in se 5. decembra 1. 1879. že izkrcal iz ladje ter stopil na klasična grška tla. Pričel sem takoj z delom in kmalu si uredil življenje, kakor si ga človek lepše misliti ne more. V domovini se jc domačim godilo dobro, vsi so bili zdravi in zadovoljni. Jaz sem bil mlad, čvrst, poln najlepših upov in nad. Prislužil sem si več, nego sem potreboval, in dela je bilo za leto in dan. Brezskrbno živeč v družbi umetnikov in učenjakov, s katerimi smo se shajali redno vsak teden pri soarejah v Schliemannovi hiši, sem prebil najlepše čase svojega življenja na grški zemlji. Omeniti moram, da je bilo samo to leto mnogo tujcev v Atenah, posebno arheologov in arhitektov z Nemškega, Francoskega, Ruskega in tudi z Avstrijskega. S premnogimi sem napravil znanje in preživil z njimi dobo, polno pobude in zanimivosti. — V Schliemannovi palači sem delal nekaj po starih slikah iz Pompcja, večinoma pa po lastnih kompo' zicijah. Na veliki verandi sem napravil devet muz, skoraj v naravni
velikosti, plavajočih po višnjevem zraku. Ravno tam na stranskih stenah sem naslikal štiri elemente in štiri letne čase, v glavnem salonu alegorični friz z malimi amoreti, ki se pečajo z arheologijo: eni kopljejo, drugi pregledujejo, tretji popisujejo i. t. d. najdene starine. Akvarelno skico tega stropa si je izprosila soproga angleškega poslanika. Njej sem dal tudi originalne risbe »Raje«, katere sem risal I. 1878. za »Dunajski Zvon« in to na željo Stritarjevo, kateri mi je bil ves čas mojega bivanja na Dunaju dobrohoten in prijazen mentor. Pri Schliemannu sem nadalje slikal še nekatere lastne kompozicije: Ganimeda, plešoče bakante in bakantinje (več skupin), mnogo figuralnih in ornamentalnih okraskov i. t. d. Z arhitektom Zillerjcm sva dokaj ornamentalnih stvari skupaj komponirala. Naredil sem več portretov, tako ženo Zillerjevo, njegovega mlajšega brata, nekaj grških veljakov i. t. d. — Po preteku enega leta sem se s težkim srcem ločil od čarobne grške zemlje ter se odpeljal v Pariz, kjer zdaj delam velik plafond (3x5 m) za tukajšnji javni lokal.«
Zdaj naj bode dovolj te avtobiografije. Vem, da se bode g. L. premalo zdelo, a za take stvari nisem ustvarjen. Cc more kaj porabiti, naj vzame, olepša ali skrči — svobodno vam peresnim dušami
Zdrav sem. Tukaj imamo mraz in sneg. Tu v Islc-Adamu bivam pri znancu Rusu, kjer sem jako dobro spravljen. V Pariz imam samo eno uro po železnici in zato večkrat smuknem tja.
Zdravstvuj in sprejmi prisrčne poljube od
Fr. Ks. Meško: Slike in povesti. Kakor lansko leto, nam je podarila »Slovenska Matica« tudi letos v Knezovi knjižnici več krajših spisov iz umetniškega peresa znanega in priljubljenega našega beletrista Frana Meška. Vseh pies je letos devet.
»Vojak Ivan« me spominja precej Podlimbarskega »Krokar-jevega Petra«, ki ga jc bil pred nekolikimi leti prinesel »Ljubljanski Zvon«; vendar jc prav lahko mogoče, da Meško za ta spis niti vedel ni. Razloček incd obema spisoma je ta, da zapelje Petra preveliko koprnenjc po materi v to, da pobegne od vojakov, dočim igrata pri Ivanu mati 'in ljubica približno enako ulogo, in je videti torej, kakor bi bilo Ivana domotožje sploh privedlo do upora proti vojaškim zakonom. Zadnje se v istini morda večkrat dogodi nego prvo,
svojega
zvestega Jurja.


a ne da se tajiti, da je motiv, katerega se je poslu/.il Podlimbarski, lepši, kakor se meni tudi konec v Podlimbarskega povestici vidi naravnejši nego v Meškovi sliki, kajti to, da pade Ivan v Savino, se zgodi nekam preveč nepričakovano. Sicer pa se z umetniškega stališča tudi temu koncu ne da nič oporekati . . .
V	»Spoznanju« nam je podal pisatelj tipičen zgled moške vihravosti in brez vestnosti; pokazal nam je v tej lepi silhueti, kako se zamori včasi za vselej nedolžno žensko srce, kajti vtisk, ki ga napravi na neizkušeno bitje razočaranje, kakršno je doživela Helena, se zaje za vselej v meso in ne izgine nikdar več iz spomina. Star predmet, a kako krasno obdelan! . .
V	črtici »Pravica do sreče« nam stopa pred oči več pristnih, človek bi slutil, da naravnost po naravi posnetih prizorov iz delavskega življenja. A tudi dušo delavčevo je razgrnil v tej sliki pisatelj pred nami in nam pokazal s fino psihologijo, kako in kake misli se snujejo v možganih delavca-trpina . . .
Nekateri so Mešku hudo zamerili, da je konec tega spisa svojo lastno osebo potisnil v ospredje, da je povedal sam, kake nazore ima o »pravici do sreče«. No da, z onimi pravili o pripovedni tehniki, ki veljajo že nekaj časa za prava.se to nikakor ne da spraviti v skladje. Toda jaz vprašam: kaj pa naj bi bil storil Mcško? . . Ali naj bi bil mar iz zgolj tehničnih vzrokov zamolčal, kar mu je bilo pri srcu? . . Pomisliti treba, da so bila vsa ta pravila, na katera se mnogi tako radi sklicujejo, umestna toliko časa, dokler je veljalo slikanje miljeja za vrhunec umetniškega stremljenja; zdaj, ko se zahteva od vsakega umotvora zopet ideje, se z onimi pravili ne bo izhajalo več, in odpustiti se bo moralo pisatelju, če bo včasi kaj grešil zoper nje. Kam se pride, ako se kdo preveč trdovratno oklepa takih pravil, nam je pokazal dovolj jasno Zola v svojem najnovejšem večjem delu, v »Plodovitosti«. Zola se je tu res z občudovanja vredno doslednostjo držal načela, da ostani pisateljeva oseba v ozadju, a zato pa podi svojega junaka od kraja do kraja, in naleteti mora ta povsod baš na tisti pogovor, ki ga pisatelj potrebuje, da razodeva lahko na njegova usta svoje ideje, tako da začne čitatelj naposled že protestovati in da uzlovoljcn vzklikne: »To je abotno — to je nemogoče! . .« Vsekakor je Zolov način pripovedovanja nenaravnejši nego način, ki se je očital Mešku! . .
Čudno, da nam kaže Mcško tako rad našega kmeta v pravdah! Čudno, mislim, glede na stan njegov! Kaj takega, kakor nam je podal ob svojem času v povestici »Hrast« in zdaj v sliki, ki jo je naslovil »Pot čez travnike«, bi človek prisodil že prej kakemu juristu. Ali je to re& vse opazovano? . . Ali pa so ga morda tuji zgledi dovedli do tega, da se je lotil takih predmetov?.. Morda se dotaknem tega vprašanja še pozneje! . .
»Moja mati ni poštena« — ta črtica bi bila morda še boljša, nego je, če bi bil pisatelj dekletcu, tisti Juliki, prisodil nekoliko več naivnosti. Lepi so pisateljevi lastni občutki, ki nam jih razodeva v tej »silhueti«, in tudi upravičeni so. Upravičen je tudi pisateljev strah, da bode učinkovalo kakor strupena sapa na ubogo dekle, kadar se zave, kako mater ima. Toda da bi ji bila prišla ta zavest že v teh letih, da bi se bila zavedala že zdaj pomena onih besed, ki jih je le nekje pobralo ter izgovorilo proti njej ravno tako malo izkušeno otroče, kakor je bila ona sama, se mi zdi neverjetno, nemogoče! . . Julija naj bi le jokala — dovolj žalitve je za njeno mater, če ji očita kdo, da je nepoštena; toda da odkimava neverno z glavico, ko čuje tolažbo, je vendar preveč . . .
Najlepša izmed vseh pies se zdi meni ona, ki ji je dal pisatelj naslov »Moje poti«. — To je nekaka apoteoza matere, apoteoza ljubljene deve, dveh dragih izgubljenih ženskih src! . . Tu je razgrnil Meško pred nami vse svoje srce, pokazal nam je vse, kar je kdaj usodno poseglo v njegovo življenje, kar mu je kdaj pretreslo dušo. Dosti ni tega, kar je doživel, saj je šc mlad! Marsikdo je doživel to, kar on, in šc kaj več, a Meško nam je predočil z živimi hojami, kako so ti usodni udarci učinkovali na njegovo nežno, mehko pesniško dušo. Človeku se zdi, kakor da bi bil Meško v te vrste izžel vso svojo srčno kri, in kdor ima srce, mora čutiti z njim. Ta piesa se čita, kakor kaka visoka pesem, katere zamolkli akordi se izlijo naposled v prekrasno, svetlo harmonijo.
Ena izmed najtemnejših slik je ona »V koroških gorah«. Človek bi skoro rekel, da je zločin, s kakršnim se završi ta slika, nemogoč, in vendar je meni samemu znan podoben slučaj iz istinitega življenja!
V »Izgubljenem življenju« je obdelal Meško star predmet na jako izviren način. Semtertja Meško sicer rad malo pretirava. Da bi se začele Ko-kolovemu Boštjanu kar tako meni nič tebi nič usipati solze po licih, se mi nc zdi kdovekako verjetno. Tudi jc konec pri tej povestici nekoliko premalo posredovan. Človek si ne more prav misliti, da bi se bil oni simpatični Lipe izprcmcnil kar tako v toli odurnega in predrznega postopača. Tu bi ne bilo napačno, ko bi nam bil pisatelj pokazal nekoliko tudi, kako je začelo iti z Li-petom navzdol . . .
»Ciril Za vozel«, zadnja izmed slik, se odlikuje po rahli ironiji, ki nam bije semtertja iz nje na uho. Brez dvojbe se nahajajo tudi taki poetje na svetu, kakršnega nam slika tu Meško v svojem Cirilu — take sanjave, mehke duše brez prave življcnske energije. Toda da bi sc onemoglost življenskega nagona stopnjevala pri mladem človeku do tolike mere, kakor se to zgodi pri Cirilu, se zdi vsaj meni nemogoče. Čc bi se bil Ciril ustrelil ali čc bi bil skočil v vodo tam, kjer so bili privlekli Elo iz nje, ne bi rekel nič; kaj takega se dogaja cesto! A da se da Ciril na gomili ljubljene deve zamesti v sneg, to se zdi meni vsaj popolnoma neverjetno. Kaka čudna, nenaravna letargija bi bila to! . . Res namigava pisatelj, da niti oče Cirilov niti mati njegova nista bila normalna, tako da imamo torej opraviti z nekako dedičnostjo. Toda ta dedičnost bi se bila morala pokazati po mojem mnenju na kak način vendar že prej! . .
Karakteristično za vse te slike in črtice je to, da se končavajo vse z neko disonanco . . . Samo piesa »Mojc poti« je baš v tem različna od drugih. Zdi se mi, kakor bi bil hotel tu Meško sebe in druge prepričati, da je našel svoje zavetišče in tolažbo, da se jc povzpel do svoje filozofije, da kliče s Salomonom: »Vanitas vanitatum vanitas!« Vse druge piesc pa napravijo na človeka vtisk, kakor da bi bilo življenje zapustilo nekako temoto v pisateljevem srcu, kakor da bi mu nedostajalo nečesa, kakor da bi koprnel po nečem izgubljenem, in to da je vzrok, da vidi povsod nesoglasje, da nc more dati nobenemu svojih proizvodov veselega, skladnega konca . . .
Na kompozicijo pri svojih spisih Meško ne pazi mnogo. Jaz sem tega mnenja, da bodi vsak pisatelj tudi nekoliko arhitekta. Tega mnenja Meško, kakor je videti, ni. V tem prepričanju inc potrjuje zlasti tudi dejstvo, da se bavi Meško najraje z manjšimi spisi, s slikami, črticami. Tudi njegov daljši roman »Kam plovemo« se po kompoziciji ni odlikoval posebno. A ta nedo-statek opažamo bolj in manj pri vseh mlajših pisateljih. Mnogi mlajši pisatelji
gledajo samo na to, kako bi razodeli vse svoje, tudi najsubtilnejše občutke; za to, v kaki obliki, v kaki logični zvezi naj se to zgodi, se brigajo ubogo malo. Jaz tega ne morem povsem odobravati. Jaz mislim, da se motijo tisti, ki menijo, da življenje samo na sebi ne komponuje, ter smatrajo radi tega kompozicijo za nekaj postranskega, če ne celo za nekaj nenaravnega. Tisto, kar imenujemo usodo, slučaj ali kakor že, igra včasi jako imenitno ulogo v življenju posameznega. To so vam čudovito zapleteni romani, ki jih snuje včasi življenje!. . A mi od samega življenja dostikrat ne vidimo življenja! . .
Mcško torej, kakor rečeno, svojih spisov ne sestavlja kdovekako umetno; 011 nam opisuje posamezne prizore brez prave zveze, kakor mu je zdaj ta ali oni bolj pri srcu. Toda kako nam jih opisuje! . . Vsaka še tako navadna stvarca, ki jo pripoveduje on, nas zanimlje in nas mora zanimati! . . VČasi učinkuje s čudovito silo na nas kaka slika, o kateri bi pri najboljši volji ne mogli povedati, kaj je pravzaprav na njej. Par dreves, pod njimi klop, v ozadju morda kos večernega neba — drugega nič — in vendar, kako vpliva to na nas, kako se nas loteva hrepenenje, da bi mogli sesti na to klop, da bi se mogli vdati temu miru, ki nam diha iz slike nasproti! . .
Tako se nam godi pri Mešku venomer! . . Meško je izredno fin opazovalec. On vidi in sliši mnogokaj, česar mi drugi ne vidimo in ne slišimo, in često nas frapira z malenkostjo . . .
Med našimi mlajšimi pisatelji je Meško morda najboljši psiholog. Toda v njegovo psihologijo jaz nimam povsod pravega zaupanja ... Ta psihologija je lahko istinita, a je včasi morda tudi samo namišljena . . . Njegove slike iz narave pa so vedno pristne! Bolj še nego njegovo poznanje človeške duše cenim torej jaz tisto njegovo zmožnost, s katero nam predočuje to, kar je videl, tako živo in plastično . . .
Mcško slika vselej s krepkimi, markantnimi potezami in z živimi, govorečimi barvami. Vse, kar napiše on, se nam vtisne neizbrisno v spomin in bolj še morda v srce ... In vse je obdahnjeno in ozarjeno z neko sladko, mamečo poezijo ...
Od domačih pisateljev je vplival na Meška najbolj Kersnik. Da, rekel bi skoro, da je začel pisati Mcško prozo prav neposredno pod vtiskom, ki so ga napravili nanj nekateri Kersnikovi spisi. V prvi Meškovi povestici »Hrast« rentači stari Medved: »Prokleta pravica na svetu — prokleta pravica!« . . A kako vzklika v Kersnikovem »Otroškem dohtarju« Molek? — »Oj ti prokleta pravica — ki te nosi svet!« . . Meni se zdi, kakor bi to ne bil zgolj le slučaj ... In tudi v črtici »Pot čez travnik« vzdiha Strah: »Ali je to pravica! Oj ti prokleta pravica! . .«
In tako spominja še marsikaj na Kersnika. Spričo tega upam, da mi Mcško ne zameri, če sem omenil zgoraj nekaj o tujih zgledih . . . Saj mu ne očitam posnemanja! . . Tak vpliv tujega pisatelja pri prvencih ni nič sramotnega, da, v tem slučaju bi le dokazoval, da je imel Mcško že z vsega početka jako fin okus . . . Mogoče pa tudi, da se motim! . . Vsekakor bi rad vedel, če sem pogodil pravo! . ,	Dr. Fr. Zbašnik.
Marco Visconti. Spisal Tomaso Grossi. Slovenski prevod izšel v »Svetovni knjižnici«. Založil Andrej Gabršček v Gorici. Cena 2 K 40 vin. 235 strani.
Založništvo »Svetovne knjižnice« se je namenilo, podati slovenskemu občinstvu znamenita dela svetovne literature v prevodih. Ta namera je vsekakor
hvale vredna m zas5u&5 zanimanje najširših krogov. AH podjetje je tudi težavno. Izdajatelj mora dobro poznati tuje književnosti m mora imeti bistro oko, da izbere dela. ki jih je vredno posloveniti. Vrhufcega pa mora tudi skrbeti dobre prevode. Kdor je »Goriški tiskarni* predložil Grossijev roman »Marco Visconti* za »Svet. knjižnico«, ii «i dobro svetoval. V neslovenskih literaturah je skoro nepregledno število leposlovnih del, ki bi zxsJu&'a, da jih. spozna etaše občinstvo; »Marco Visconti« p« je roman, ki bi dob I i za nas šele tedaj toliko veljave, i:o bi imeli že mnogo, mnogo sKiatnenitejši.h del prevedenih.
V predgovoru povzdiguje pre vod ilec Grossyev roman jako visoko. Omenim naj, da ml ta predgovor ne ugaja. Citati ga je kakor kakšno reklamno beležko, rse pa kct pripravo citate!}»..
Res je, da so maogi imenoval; »Marca Visconti]a« najboljši italijanski roman izza »Promsssi Sposi«. Tudi Settemfrmi, ki piše jako temeljito o Gross»]u: navaja to mnenje. A55 kakor njemu, se zdi tad» meni napačno.
Tommaso Gross« je bi] rojen leta 1791. v Bellum ob Komskem jezeru, umrl pa ie leta. 1853. v Milanu. Romantičnem je bil takrat v cvetu, in moda je bila, zajemati snovi iz srednjega veka. V tisti dobi so razni pesniki iskali idealov. Tudi Giossi ie zaplaval po tisti struji. Napisa! je — kakor prčobčuje Settem-brmi na strani 52.4. — nekaj čuvstvenlh pesmi v milanske«; narečju, potem leta 1820. novelo »lidegonda«, leta 1826. pesern v 15 spevih »I. Lombard; aila prima crociata«; roman »Marco Visconti« in »Ulrico e Li da«. Tukaj se nam je bavčti samo s »Maykom Viskoriiifem«, njegovim glavnim delom.
Ko prvič srečamo Marka, čujemo, da jo velik mož. To nas ponekod u-nenadi, in ves Čas čakamo dokasov za njegovo veličino. Ali šaman. Morda je velik junak v vojnem mishi srednjega veka, več pa ne. Mladenič je ljubil dekle Erroeihido, a po sili in z zvijač&rm so jo prisilili, da je poročita ničlo, gro^a dei Balzo, s katorua ima sebi nenavadno podobno hčer Blee. Vanjo se zaljubi Markov sorodnik Ofctomo, das? mu ;e «rcgov gospodar Visconti namenil drugo dekle. Slučajno vidi Marko Ottorinovo ljubico, in slika nekdanje Erroeli.'sde, v Biet pomlajene, kiu vstane v duhu. Poloti se ga silna strast, ki ga naredi brezumnega. Seda; hoče sam pridobiti Ottorincvo nevesto; mladeniča pa preganja z vsem srdom, kar ga je zmožen. Na nekem turnirju se bojuje neznan z Ottoriacm in ga skoro ubije. Ker mora odpotovati v Lucco. kjer je postal po srednjeveških šegah gospodar mesta, naloži oskrbniku Pettagrui» pravemu lopovu, naj prepreči poroko Ottering z Biče. toda ne stori naj jima nič zalega. Peiiagoia v družbi z Lo d ris: jem Vise.oat.rjem služa rad. a oba skleneta, porabiti vsako sredstvo, da «godita Marku, seveda iz egoistnih iiagibov. Poroka se je ?:a|no izvršila. Lodrislo in PeJagrua pa dasta Ottorina in Btce deloma po sili, deloma z zvijačami razstaviti in zapreta vsakega na drug kraj. Ko Enne Imda, zopet s pomočjo zvijač, hvo, kaj se je sgodilo, piše Marku, misleč, da se je vržil njegov nalog, naj ji vrne hčer. Marko pobesni, pride v grad, kjer je Btce ü-aprta, pa jo najde v podzemni ječi. Bice, Že vsa oslabela, se še bol} prestraši, ko začuje ropot, pred vrati. Jedva toliko časa Se živi, da se povrne Ot-lorino, in v njegovi navzočetosti umrje Marko je izvedei, kdo je kriv lopovščine. Tud' Lodrisio se je hudo prestraši). Da bi se rešil, pohiti v M-ten in razkrije cesarjevemu namestniku zaroto, ki jo je koval Markfo z Lodrisijeat proti ajernu, Prišedšega v namestnikov dvor, pograbijo Marka skriti vojaki, ga gtozno izmr cvarijo ter vržejo skozi okno na cesto, kjer umre. Ottorino pa gre v sveto deželo«
Kaj naj bi nam v tej povesti tako »prijetno in izdatno« blažilo srce, res ne vem. Morda cela vrsta lopovščin, ki zahtevajo nedolžne žrtve! . . . Pač pa vem, da vidimo v vsej povesti polno ljudi, ki nam ostanejo docela nejasni. Marko ni nikakor karakteriziran. O Ottorinu vemo, da je hraber in zaljubljen v Bicc, o Bicc, da jc lepa, materi popolnoma podobna in zaljubljena v Ottorina. Kar je v romanu res zanimivo, so šege srednjega veka, prav barbarske, neomi-kane, razuzdane šege, slike cerkvene dckadcncc, propad pravnih razmer i. t. d. Ali to ni povest. Lepo so opisane nekatere posameznosti: Komsko jezero, turnir, dvoboj za »božjo sodbo« . . . ali epični del nam nikakor ne zadostuje.
Takrat, ko je Grossi napisal roman, se ni bilo čuditi uspehu. Realno pojmovanje pristnih ljudi, psihološki moment, plastična karakterizacija ... to še ni igralo v epiki take uloge kakor dandanes. Čitatelji so bili srečni, če sc jim jc opisovalo nekaj fevdalnega življenja in pri tem ščegetal njih religiozni Čut ter obujala sentimentalnost. Ali danes je verizem tako globoko vplival, da pač lahko nastanejo nove strujc slovstva, nc morejo pa stare vstati iz grobov. In ideali srednjega veka ne morejo nikdar več postati naši ideali.
Za domačo italijansko literaturo ima »Marco Visconti« vrednost, in prištevati ga jc znamenitejšim delom njegove dobe. Ali ako se hočemo m i seznaniti s svetovno literaturo, moramo najprvo poseči po znamenitih delih sodobnih pisateljev, potem pa pride iz prejšnjih časov še cela vrsta spisov prej v poštev nego Grossijeva dela.
Še nekaj treba omeniti. Slovenski prevod »Marca Viscontija« ni baš vzoren. Prelagatelj rabi besedo »uni«, često se poslužuje nedovršnih namesto dovršnih glagolov ali pa nasprotno; namesto »spremiti« piše »pospremiti«, in italijanizmov, kakor »storil jim je trpeti v monških ječah« in podobnih napak vse mrgoli.
»Goriška tiskarna« je obljubila, da objavi Tolstega »Vstajenje« v »Svetovni knjižnici«. To jc pravi izbor. Želeli bi, da bi nas tudi v bodoče »Svet. knjižnica« seznanjala s takimi literarnimi proizvodi; malo jih ni, a slovenskim čitatcljcm bodo bolj koristili nego »Marco Visconti«.	E. Kristan.
Kosi Anton: Zabavna knjižnica za slovensko mladino. IX. z v. Delavnemu izdajatelju je lahko v veliko zadoščenje, da je njegova »Knjižnica« dosegla že deveti zvezek. Tudi ta pridobi podjetju gotovo novih prijateljev spričo svoje mladini primerne vsebine in priprostega sloga. Odsvetovali bi pa naravnost g. izdajatelju take članke, kakor je članek »Poljedelstvo jc podlaga omiki«. Da ni preveč vezane besede, to utegne mladini knjižico prikupiti. — Naroča se ali pri g. pisatelju v Središču na Štajerskem ali po knjigarnah.
Fr. J.
Guida, storica di Cividale, spisal G. Grion. Povodom Pavla Dijakona slav-nosti v Čedadu je izdal tamošnji magistrat to knjigo. Ona podaje ne le natančno zgodovino Čedada, nego tudi mnogo izvirnih podatkov za zgodovino čedadskih Slovencev. Škoda je le, da g. pisatelj živi v ideji, da so slovenska imena med beneškimi Slovenci le izkvarjena po latinskih. Njegova »toponomastika« se je slabo obnesla, n. pr. tolmačenje imen: Corn-apo, N-atis-sa, Ciaro i. t. d. iz kcltščinc! Skrila izvaja od »skrito« (rccondito), Šijak od »Subiacum«; a Jcronišče je izpremenil v »Jaromiti«. Zgodovinski del pa jc prav vzgleden in tem pomenljivejši, ker prinaša 100 dosedaj še ne objavljenih dokumentov.
S. Rutar.
Dr. Hire — H pi. Hranilovič, Zemljepis Hrvatske. Založnika razpošiljata 16 str. obsežni »Pristup« (nekak ogled) knjige, ki bo obsegala 60 tiskanih pol z več kakor 200 slikami. Iz vsega je razvidno, da bo knjiga prav zanimiva in stala na vrhuncu znanosti. »Pristup« sam nam še ne daje pravice ocenjevati njene vsebine, ali oprema (slike) jc prav lepa, in mi bi le želeli, da bi tudi »Slov. Matica« svojo »Slovensko zemljo« vsaj v taki obliki izdajala. Slov. razumništvu pa in zlasti našim knjižnicam, nc izvzemši učiteljskih, priporočamo »Zemljepis Hrvatske«.	S. Rular.
C. de Franccschi, I castelli della val D' Arsa. V uvodu je narisana ob kratkem vsa zgodovina istrska, potem pa slede zgodovinski podatki o Lupo-glavi, Boljunu in Vranji, Kožljaku, Pasu in Helaju, Cepiču in Kršanu. V dodatku je nekaj dosedaj še ne izdanih dokumentov in rodovniki važnejših istrskih gradnikov, n. pr. Hcrberštajnov. Knjiga je mirno pisana brez strastnih napadov
-tta-&kmmeo, kakršne smo navajeni citati pri drugih istrskih zgodopisc.ih._Pisa-
telju se je začelo celo svitati, da stari »Ronz« jc sedanji Roč, čeravno nima pojma o slovenskem rinizmu. Na str. 117. imenuje našega Trubarja »Peter«.
Prva slovenska umetniška razstava v Ljubljani. Meseca septembra in oktobra t. 1. bodeta zapisana v zgodovini slovenske upodabljajoče umetnosti kot mejnika žalostne minolosti in vesele bodočnosti. V teh dveh mesecih bode namreč odprta v veliki dvorani »Mestnega doma« prva slovenska umetniška razstava. 15. sept. stopijo naši slikarji, kiparji, podobarji, risarji in arhitekti prvič združeni pred domačo javnost. Kakor uboga, bojazljiva pastorka se je skrivala doslej naša umetnost. Le redkokdaj je bila razstavljena po trgovskih izložbah kaka sličica ali kaka soha, kjer pa spričo slabe, neprimerne razsvetljave ter neumestne soseščine navadno ni prišla do umetniške veljave. Večina naših upodabljajočih umetnikov je ostala občinstvu neznana. Niti imen ne pozna slovenska javnost. Razumljivo je torej, da slovenski slikarji in kiparji niso uživali tistega ugleda, katerega zaslužijo, in prav zategadelj so imeli tuji — dostikrat prav ničevi — umetniki med Slovenci več dela in več zaslužka nego skromni, skriti domačini. S prvo slovensko umetniško razstavo pa se napravi konec dosedanjim nezdravim, krivičnim razmeram. 15. sept. t. 1. nastopijo naši umetniki prvikrat združeni v krasno enoto kot stan pred svoj narod ter v slogi in edinosti dokažejo, da v svojih skriviščih niso spali, nego da so se vzlic skrajno neugodnim prilikam povzpeli do tolike umetniške višine, da morejo tekmovati s srečnejšimi tujci. Poslej bo torej narodna dolžnost vseh naših slojev in stanov, da dajo naročil in zaslužka domačim umetnikom in ne več tujcem, ki nam niso tuji le po rodu in jeziku, nego tudi po duhu, po sujetih svojih del. Izginiti morajo poslej iz naših cerkva navadno prav rokodelske slike in neokretne tvorničarske sohe nemških in drugih »umetnikov« tef* se umakniti umetniškim delom domačih kiparjev. Izginiti morajo tiste šablonske podobe tujcev ter napraviti prostor umetniškim slikam naših in drugih slovanskih slikarjev. V
•S'. Rular.

Listek.

naših sobah poslej ne sme biti več tistih Faustov, Marjetic, Romejev, Julij, tistih nemških vitezov in plemenitašinj pa tistih dolgočasnih italijanskih obrazov. Tudi Goetheji in Schillerji se morajo umakniti z naših miz in omar. Naši kiparji nam ustvarijo v mramorju in mavcu slovenske junake in prvake z bojnega in in umetniško - literarnega polja. A tudi slovenskih originalov pa lepih naših dekliških ter ljubeznivih otroških slovenskih obrazkov poslej nc bo manjkalo. Prva slovenska umetniška razstava dokaže narodu, da so naši kiparji sposobni najlepših in najtežjih del — naše občinstvo pa bo moglo naročati pri njih vsega, kar je skladno z našim narodnim duhom in okusom. Doslej so bili naši umetniki Čestokrat vezani z obziri, ki nimajo z umetnostjo prav nobene zveze. Marsikak slikar in kipar je moral s krvavečo dušo zatajevati se v svojem stremljenju ter prirezavati svojemu kvišku hrepenečemu geniju nemirna krila. Rokodelstvo, šablonska obrt je imela doslej pri nas, žal, tudi na umetniškem polju največ posla in priznanja. Poslej pa mora biti zmagovalna misel svobodna tudi na umetniškem torišču. Ob prvi slovenski slikarski in kiparski razstavi se uči okusa tudi priprosto naše ljudstvo — dolžnost naše kritike pa bo, povedati mu, kaj je lepo, kaj je umetnost. Le umetniški moment je odločilen pri razsojanju umotvora, vse drugo je nebistvenega pomena. Za pravo razumevanje in uživanje umetnosti bo sploh treba ob tej priliki izpregovoriti kaj več, kajti med našim — tudi najboljšim — občinstvom jih je še prav malo, ki znajo — gledati umotvore, še manj pa takih, ki sodijo slike in kipe po bistvu, ne pa po slučajnih, nevažnih malenkostih. Vzgojevalni moment je potemtakem pri bodoči I. umetniški razstavi prav posebnega pomena, zato pa je želeti, da bi bila razstava tudi z dežele mnogoštevilno posečana, ter da bi se z njo prav obširno bavilo vse slovensko časopisje. »Umetniško društvo«, ki živi jedva leto dni, dokaže s svojo razstavo takoj spočetka svojega obstanka, da je za kulturo in estetiško izobrazbo našega naroda prepotrebno, in da je samo obžalovati, ker se ni ustanovilo že prej. Narodna dolžnost pa je vseh rodoljubov in rodoljubkitij, da podpirajo nc le moralno, nego tudi gmotno to prevažno kulturno društvo. Naša literatura in glasba sta se povzpeli že tako visoko, da ju moremo pokazati tudi večjim in bogatejšim narodom, naši operni pevci in slovenski igralci in igralke kažejo in so kazali svojo veliko umetnost na cesarskih in kraljevih odrih, — naši arhitekti so priznane kapacitete v tujini — poslej bodi naša naloga, da pripomoremo tudi našim velenadarjenim slikarjem in kiparjem do veljave in ugleda. V to pomozi naša I. umetniška razstava ter požrtvovalnost zavednih Slovencev!	F. G.
Strossmayerjev jubilej. Dne 8. septembra t. 1. preteče 50 let, kar je bil dr. Josip Juraj Strossmayer posvečen za škofa djakovskega. Z ozirom na to redko slavnost je izpregovoril na občnem zboru »Hrvatske Matice« dr. Smičiklas letos te-le besede: »Naš proslavljeni biskup Josip Juraj Strossmayer slavi ovc godine prerijetku slavu. 18. novembra godine 1849. bude imenovan za bi-skupa, a 8. septembra god. 1850. bude v Beču od papinskoga nuncija za biskupa posvečen. Odmah iza toga nastupi svoje biskupovanje, u trideset i petoj godini svoga života. Po milosti božjoj slavi naš svečar 8. septembra i slijedečih dana ove godine pctdesctgodišnjicu svoga veoma zaslužnoga za crkvu i narod hrvatski biskupovanja. Ovakovu slavu slavi u jednom stolječu u cijelom krščanskom svijetu kadgod jedan, dva, a znadu proči i cijela stolječa, da ne proslavi niti jedan. U našem hrvatskom narodu ovo če biti j edini slučaj za ovo hiljadu go-
dina, što možemo pratiti godinc biskupovanja naših biskupa. Slava i čast budi s vim biskupima našega naroda, slava i čast onima, koji su naš narod branili mačem ili perom. T e š k o dete i p a k n a č i biskupa, koji bi s n a r o d n o m prosvjetom jače svezao svoje ime, nego što ga sveža sa narodom hrvatskim naš ovogodišnji sveča r« . . . Poslednje besede g. drja. Smičiklasa potrjuje vsak Slovan, podpisujemo jih tudi mi z obema rokama. Dodajemo pa še, da je Strossmayerjevo ime tesno zvezano tudi z našim slovenskim plemenom, saj se je on vsekdar živo zanimal za naš napredek, saj se je on vsekdar veselil vsakega našega napredka in je vsakikrat žaloval z nami, če nas je preganjala in tepla sovražna usoda. Ni ga menda slovenskega društva, kateremu bi on ne bil podpornik ali ustanovnik. Zato smemo po vsej pravici reči, da je Strossmayer tudi naš; Strossmayr je tudi Slovenec! Strossmayer pa ni samo slaven Hrvat, slaven Slovan, on je svetovnoznan mož, ki ga Čisla vsa Evropa. Da temu odličnemu rodoljubu in bratu svojemu izkažejo spoštovanje in ljubezen našega naroda, odzvali so se radi slovenski pisatelji in umetniki povabilu »Hrvatske Matice«, da bi sodelovali pri Strossmayerjcvi »Spomenici«, ki mu jo pokloni dne 8. septembra odbor »Hrvatske Matice« v Djakovu. Strossmayer je, kakor je bil svoje dni naš Slomšek,
-ffinrüg-'Siva priča; dil,	rrnr^i 1i i .1 k i1
značajen mož in slovanski rodoljub, tudi če mu posade škofovsko mitro na glavo. Slava Strossmayerju!
Matica Hrvatska je imela 22. julija svoj redni občni zbor, na katerem je njen predsednik, g. dr. T. Smičiklas, izprcgovoril med drugimi tudi nekaj ljubeznivih besed, ki se tičejo nas Slovencev in ki pričajo, da je vzajemnost med nami in Hrvati krepkejša in živejša, nego je bila kdajkoli. Dr. Smičiklas je bil izpregovoril tc-lc pomenljive besede: »Odbor je »Matice« još doživio pri svojoj skromnoj pripravi ogromnu sreču. Pozva i braču Slovence, neka s nama složno proslave našega zajedničkoga prosvjetnoga dobrotvora. Kao da nam se je nebo otvorilo, tako nas opčara jednodušni usklik brace Slovenaca (Živjcli!): Hočemo i mi u bratsku slogu! Do dvadesetak slovenskih pisaca
i lijcp broj njihovih umjetnika oglasuju nam vruču bratsku ljubav izmedju Slovenaca i Hrvata kao zalog bolje budučnosti obadvaju plemena. Skoro če bili stotina godina, što je jedan dio slovenskoga i hrvatskoga naroda bio spao pod tudju kapu, koja je poštivala narodne osjcčajc našega naroda. Od onoga je vremena u raznim zgodama prekidano živo os ječanje za naš 11 zajednicu. Prijc šezdeset godina primismo jedni i drugi jedne znakove za pisanje narodnoga jezika. Neki umnici slovenski prigrliše jezik hrvatski kao zajednički književni jezik; drugi, zabrinuti za svoju ptičku prosvjetu, uzrau jače nj ego vati svoje pučku narječje. Svi su ipak Slovenci odušcvljeni za postepeni napredak zajed nice slovcnsko-hrvatskc. Mnoge se burc vi j ah u u ovo šezdeset godina nad slovenskim narodom, raskidanim u pet pokrajina. Večnom u ina-njini prema ograncima dvaju velikih naroda, ne može da se krepko oglasi cijclom dušom svojom narod slovenski. Zato kraj tolike, gotovo sto godina gojene bratske ljubavi izmedju obadva plemena, ima tako malo zajedničkih čina. Zato je i naša radost velika, što u ovoj knjiži slave dično mjesto zapremaju brača Slovenci. Daj Bože, da^taj naš započeti zajednički književni rad nikada ne prestane. Sada nas je sabrao svojom slavom naš zajednički dobrotvor, a u buduče neka nas sabirc bolja budučnost našega naroda. Hvala vam, gospodo pisci i
umjetniei slovenski, što ste se odazvali. S vama zajedno možemo gromkijc uskliknuti pred državom, pred Slavenstvom i pred cijelim svijetom: Zivi o biskup Strossmayer!/Zivio!)	'
Tajnik g. Kostrenčič je poročal med drugim in rekel: »Gospodarsko poslovanje Matice Hrvatske bilo nam je i
nego prošlc godine 9 članova, a bilo bi ih ioš više, da nije ponestalo zalihe knjiga. Članovi sc diele ovako:
članova utemeljitelja: koji su uplatili utemeljiteljnu glavnicu . L.456, više nego g. 1898.: 67 članova, koji utemeljiteljnu glavnicu uplačuju . . 314, manjc » » 1898.: 14 » članova prinosnika: . . . 9.247, manjc » » 1898.: 54 »
Ukupno svili Članova . . . 11.017, više nego g. 1898.: 9 članova. Tiskalo se je prošlc godine svih deset za članove odrcdjcnili knjiga »Matice« u 11.100 primjeraka u skupnom brojn od 111.000 otisaka, te je do danes — kako več i prijc spomenuh — sva ova zalilia do nekoliko otisaka pojedine knjige posve razpačana.
Redo vita prihoda imala je »Matica Hrvatska« tečajem prošle upravne g. 1899- u svetilu for. 41.444.28 nč.
Sveukupni glavnični imutak »Matice« iznosi sad — osim društvene kuče i podsusedskoga posjeda — što u papirima što u gotovini for. J 15.576.56 nč.
Po tajnikovem poročilu so se vršile volitve. Za bodoče triletje so bili izvoljeni: V književni odbor za podpredsednika: g. Jos. K. Tomič, sa-vjetnik zetnalj. vlade; za odbornike: g. Mu si d dr. August, sveučil. profesor, i Novak Vjenceslav, uČiteljištni profesor; v gospodarski odbor za odbornike: gg. Deželic Gjuro, gr. viečnik, i Ilarambašič dr. August, odvjetnik.
f Friderik Viljem Nictzschc, slavni nemški filozof in pesnik, je umrl dne 25. avgusta v Weimaru. Filozof Nietzsche — kateri izobraženec ga ne pozna, vsaj po imenu?! Poleg Tolstega, Zole, Ibscna, Spcnccrja, Sienkiewicza, Ma-saryka ... se v naši dobi menda nobeno ime ni tolikrat pisalo in izgovarjalo kakor ime Nietzsche. »Nictzscheizcm« je naslov posebne filozofije. Nictzschc pomenja revolucijo v filozofiji. Nietzsche in »nadčlovek« (višji človek) — to sta skoro sinonimna pojma. Takozvancga nadčloveka sicer ni iznašel Nietzsche, ampak Goethe, vendar je bil Nietzsche tisti filozof, ki je dal temu pojmu pravo, konkretno vsebino. Nictzschcjcva filozofija se bori proti vladi mase in se poteguje za posameznika, za individuum, toda ne za vsakega posameznika, ampak le za močnega nadčloveka. Masa pa ima le namen, da poraja iz svoje srede »nadljudi«, ki s svojo močno voljo in s svojim duhom kažejo masi pot in jo vodijo . . . Nietzsche se je skušal v svojih skrajnih nazorih popolnoma osvoboditi preteklosti, njene filozofije in njene morale ter si je bil postavil za smoter svojemu mišljenju, učiti novo naziranje o svetu in o človeku. Svojo filozofijo je oprl na prirodno znanost razvoja po sistemu Darvinovem. V naravi obstoji samo to, kar je dovolj močno, da zmaga v krutem boju za obstanek. In le, kar je najmočnejše, to ima tudi pravico do življenja. Nietzsche je napisal skoro celo biblioteko. Najznačilnejša knjiga njegova je brez dvoma: »Also sprach Zarathus t ra«. V tej knjigi govori Nietzschejev nadčlovek
Zarathustra kot prorok in modrec in razlaga svoje nazore, ki so diametralno nasprotni dosedaj veljavnim moralnim (krščanskim) načelom. Če čitaš to knjigo, pogrezaš se v čisto nov svet nazorov . . . Živi sam zase -•• tako uči Zarathustra
—	delaj to, kar ugaja tebi brez vsakega ozira na druge ljudi! Tvoja volja jc tvoja morala . . . Kar se ti postavi po robu, pogazi brez usmiljenja . . . Kdor ima moč, ima tudi pravo; njegov je svet . . . Takšen jc Nietzschejev »nadčlovek«, človek bodočnosti . . . Jasno je, da jc to filozofija skrajnega egoizma. Pravzaprav tiči takšna filozofija globoko v vsakem živem bitju, seveda najgloblje v človeku. Da bi ta egoizem omejili in paralizirali, učili so naj plemenitejši duhovi
—	altruizem, tako že Buddha, posebno pa Kristus . . . Nietzschejev »nadčlovek« jc imel in ima še po vsem svetu veliko navdušenih pristašev; ta Nictzschejcva filozofija pa jc zadela tudi ob hud odpor po vsej Evropi. Letos n. pr. jc izdal ruski profesor Struvc vHarkovu proti Nictzscheju knjigo: »OoiiPCMCHHflfl ailtil'Xlfl flyxa n Off <MI<IOCO<W» <I>1>. Hiwiiie«, v kateri pobija Nictzschejcvo filozofijo... Nietzsche je imel in še ima na razvoj moderne misli v Evropi velik vpliv. Ni pa misliti, da bi mogla obveljati njegova ekstremna načela. Res je, da jc oseba prvo in njene pravice so na prvem mestu, res jc pa tudi, da človeška družba ne more obstati brez altruizma . . . Knjiga: »Tako je govoril Zarathustra« je obenem velik poem, spesnjen z gigantsko duševno močjo, to je velepesem energije. Jezik in slog sta krasna, izvirna in krepka. Na mnogih mestih pa je »Zarathustra« popolnoma nerazumljiv. Nc veš, kaj hoče povedati.
Nietzsche se jc bil tako poglobil v svoje teoreme in radikalne nazore, da mu je nedostajalo besed, s katerimi bi bil izrazil svoje misli. Citatclj tudi žc skoro vidi v tej knjigi, kako objemajo sence blaznosti njenega pisatelja. Kdor jc spisal Zarathustra, ta jc moral zblazneti . . .
Ne strinjate se z nazori tega radikalnega individualista in ne priznavate jih za prave? Dobro. Nietzsche vas nc sili. On svojih filozofskih idej ni objavljal, da bi se jih drugi učili »na pamet« in da bi svoje življenje uravnali po njih. Ne. Njegova filozofija jc v prvi vrsti le rezultat njegovega duševnega razvoja. Kar je v globini svoje duše doživel, to je povedal; njegovi spisi so njegovo življenje; njegova filozofija • prava ali kriva — jc on sam. In taka filozofija se učiti ali priučiti nc da. Vsak človek mora svojo filozofijo »doživeti« sam. Kdor bi torej slepo sprejel Nietzschejcve nazore za svoje in veroval in verba magistri, ta bi ga plagiral. In takih plagiatorjcv-Nietzschcjcvccv, takih psevdo-nadljudi kar mrgoli med njegovimi častilci . . .
Nietzsche se jc bil porodil 1. 1844. v Röckenu pri Liitzenu. Njegov oče jc izhajal iz stare poljske plemiške rodovine in je bil evang. župnik; mati Nictzschejcva pa jc bila Nemka. Zato pravi Nietzsche sam: »Meine Vorfahren waren polnische Edcllcute; ich habe daher viel Rassen - Instinkt im Leibe« Torcj jc Nietzsche napol naš, napol Slovan!
Nietzsche je bil nekaj časa profesor na univerzi v Baselu. L. 1876. pa se je odpovedal profesuri in jc začel potovati. Med potovanjem jc pisal svoja filozofska dela, dokler ni opasno zbolel na duhu. Od leta 1889. je živel samo še telesno; njegov duh, ki jc svoj čas tako smelo prodiral v globine modrosti in skušal zagledati luč resnice, je objemala žc zdavnaj večna noč, iz katere ni našel več izhoda. Prava- tragedija . . .
Nietzsche je tako znamenit mislec, da se o priliki še povrnemo k njemu.
A. A.
f Dr. Ilija Ognjanovič, mestni zdravnik v Novem Sadu in znamenit srbski književnik, ki je 16 let urejal beletristični list »Javor«, je umrl dne 22. avgusta. Ognjanovič je bil izvrsten poznavalec srbske, zlasti starejše književnosti. Njegovi članki o raznih srbskih pisateljih so bili pisani duhovito. Njegova smrt jc za Srbe velika izguba.
f Vladimir Sergjejevič Solovjev, znameniti ruski filozof, jc umrl 13. avgusta v selu Uskem poleg Moskve v 47. letu svoje dobe. Do leta 1877. je bil profesor na moskovski univerzi, potem se je preselil v Petcrburg, kjer jc bil tudi član učenega odbora v ministrstvu narodne prosvete. Leta 1881. pa je ostavil profesuro ter se povsem posvetil znanosti in književnosti. Objavil jc nebroj svojih filozofskih razprav po ruskih revijah, zlasti v »Voprosah filosofiji i psychologiji« in »Vjestniku Jcvropy«. Solovjev je bil globok mislec in tenkočuten modroslovec, oborožen z velikanskim kapitalom občečloveškega znanja. Kot človek pa je bil žensko-nežnega srca, nesebičen in moralno čist značaj. Solovjev si jc bil postavil za zadačo, da bi sestavil nekako čisto rusko filozofijo, oprto na narodni ruski značaj, in na teologijo, ki jo je skušal nekako spojiti s pravo filozofijo. Solojev jc tudi veliko pisal o cerkvenih vprašanjih. Zanimivo je, da se je potegoval tudi za zbližanje pravoslavne in katoliške cerkve. Solovjev je bil tudi pesnik, lirik in je napisal celo vrsto globokoobčutenih poezij refleksivnega značaja. Bil je nasprotnik dekadentstva in simbolizma . . . Čeprav se jc v svoji filozofiji često motil in zašel v razna protislovja, vendar ga moramo prištevati najznamenitejšim ruskim mislecem.
Spomenik Nikolaja Kopernika so postavili v Krakovu o priliki jubileja jagjelonske univerze na dvorišču vseučiliške knjižnice. S tem činom so Poljaki po dolžnosti počastili moža, ki dokazuje, da smo tudi mi Slovani veliko pripomogli k razvoju človeške misli. Kopernik jc bil podrl krivi nauk Ptolomcjcv, a s svojim epohalnim astronomskim sistemom podal človeštvu čisto novo naziranje o svetu. To fundamcntalno izpremenjeno naziranje o svetu jc moralo z logično silo vplivati tudi na naziranje o pomenu človeka na našem planetu sploh, na filozofijo in na vero. In zaradi tega jc Slovan Nikolaj Kopernik eden največjih duhov vseh časov in narodov.	A.
Najstarejši cirilski napis sta našla ruska arheologa Uspcnski in Miljukov v neki cerkvici v makedonski vasi German. Napis ta jc iz let 992—993, in dal ga jc narediti bolgarski car Samuel na grobu svojih sorodnikov. Ta epitaf jc 64 let starji od evangelja Ostromirskcga (iz 1. 1056—1057.).
Sienkiewicz v slovenskem prevodu. K svoji opomnji, ki je stala v 8. zvezku našega lista na strani 500., dodajemo še to, da je bil izišel roman »Z ognjem in mečem« že v Krajčcvi »Narodni biblioteki« 1. 1892. V isti knjižnici je izišla tudi Sienkiewiczeva povest »Za kruh o m« 1. 1884. Oba prevoda je oskrbel znani poznavalec poljskega jezika »Podravski« (g. Peter Miklavec iz Ribnice na Štajerskem).
(Po »Viencu«.)