'JSeMJt-6' oM&ut, ib ItaH^ muMtmJBKu POŠILJA : IVAN UČENIKOV - KAIRO RUE MANSHAET EL MAHRANI ŠT. 3 Snednii vzhod St. 88 29. noveM&ta 1943. Blagopokojni Kralj Peter I. Osvoboditelj, ded našega vladarja, je simbol demokratične, smotreno urejene, pravične in svobodoumne državne skupnosti. Kralj Peter I. je glavni steber jugoslovanske svobode. Ob četrtstoletnici Jugoslavije se misli vseh iskrenih Jugoslovanov klanjajo Njegovemu velikemu liku s pobožnimi željami, naj bi nas Njegov duh vodil v boljšo bodočnost. Uikfr delali ut tnU&ili (tAed 25 leti Po osvobojen ju Slovencev 29. oktobra 1918. o čemer smo več povedali v “Bazovici” z dne S.t.m. so notranje in zunanje razmere države Slovencev, Hrvatov in Srbov silile, da se razmerje do kraljevine Srbije čimprej uredi. Po dolgih in burnih razpravah je osrednji odbor Narodnega veča v Zagrebu 24.izvolil odbor 28 članov (med njimi so bili trije Slovenci), ki je bil pooblaščen, da brez odlašanja izpelje po danih navodilih organizacijo enotne države v sporazumu tako z vlado kraljevine Srbije kakor tudi z zastopniki vseh srbskih in črnogorskih strank. V Beogradu so odposlance Narodnega veča veličastno sprejeli. Dne 1.decembra 1918 ob osmih zvečer je prestolonaslednik in regent Aleksander sprejel delegate. Podpredsednik Narodnega veča dr.Pavelič je prebral adreso in objavil sklep, da se država Slovencev Hrvatov in Srbov združuje s Srbijo in Črno goro v enotno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev pod vlado Kralja Petra I. oziroma regenta Aleksandra kot njegovega namestnika. Med drugim je predsednik Narodnega veča pred regentom Aleksandrom izjavil tudi tole: “U ovom historijskom času, kad stupamo pred Vaše Kraljevsko Visočanstvo, kao predstavnici naroda s cijelog teritorija Južnih Slavena u bivšoj Austro-Ugarskoj Monarhiji, duboko smo ožaloščeni, što moramo konstatirati, da su veliki i dragocjeni dijelovi našeg narodnog područja okupirani od četa Kraljevine Italije, ko ja je doduše saveznica sa sila-tna Sporazuma i s kojom želimo živjeti u dobrim prijateljskim odnosima, ali nismo pripravni priznati opravdanost bilo kako vib ugovora, pa ni Londonskega, po ko jem bismo uz povredu nacionalnega načela i principa samoodredjenja bili prisiljeni, da dio našega naroda odstupimo u sastav tudje države. Posebno upozoravamo Vaše Kraljevsko Visočanstvo, da talijanska okupaciona uprava prelazi granice i ovlasti, odred jene i samim uvjetima premirja, sklop-ljenog s glavnim zapovjedništvom bivše Austro-Ugarske vojske, posli je nego što se ta j teritorij pro-glasio nezavisnim i integralnim dijelom države SHS, o čemu čemo vladi Vašeg Kraljevskog Visočanstva podnijeti po trebite dokaze. Ipak, punim uvjerenjem dajemo izraza svojoj nadi, da če se Vaše Kraljevsko Visočanstvo zajedno s cijelim našim narodom zau-zeti, da se definitivne granice naše države označe tako, da budu u skladu s etnografskim našim gra-nicama, a prim jenom načela samoodredjenja, pro-klamiranim od predsjednika Američkih Država Wil-sona i s vi ju Sila Sporazuma.” Kot zelo važen dokument služi tudi odgovor Nj. Kraljevskega Visočanstva regenta Aleksandra; “S njim (s narodnim predstavništvom) i s celim narodom ova če vlada ima ti kao prvi zadatak postarati se, da se granice naše države podudaraju s etnografskim granicama celokupnog našeg naroda. Zajedno s Vama imam pravo nadati se i nadam se, da če naši veliki prijatelji i saveznici pravedno preceniti naše gledište, jer ono odgovara načelima, ko ja su sami proglasili i za čiju su pobedu prolili toliko skupe svoje krvi, te sam uveren, da se delo oslobod-jenja sveta neče okrnjiti predavanjem pod tudju vlast tolike naše čestite, napredne i prosvečene brače. Isto se tako nadam da če ti pogledi dobiti izraza u odlu-kama same vlade Kraljevine Italije, jer ona ima da postanak svoga biča zahvali tim istim načelima ko ji su onako sjajno tumačili perom i delom njeni veliki sinovi prošloga stoleča. Smemo slobodno reči, da če u poštovanju tih načela i predan ja, u osečajima našega prijateteljstva i dobroga susedstva, italijanski narod nači više pravega dobra i bezbednosti, nego u ostvarenju Londonskog ugovora, potpisa-noga bez nas i od nas nikad ne priznatoga, a u prilikama, kad se ni je predvidela propast Austro-Ugarske, te je od onda mnogi nekadanji obzir pos-tao bespredmetan.” S tem je bila ustvarjena Jugoslavija. Ne popolnoma. Obe gornji izjavi nista mogli, kljub prizadevanju izpolniti danih obljub. Petindvajset let je od tedaj. Velike spremembe je prinesla ta doba. Laški napuli je za enkrat potlačen, Londonska pogodba raztrgana. Sedanja vojna je vojna pravice. Tudi prejšnja se je naslanjala na njo. Še enkrat je ta pravica na tehtnici. Ali bo prišla do svoje veljave? Ob patindvajsetletnici zedinjenja zremo Slovenci ponovno z živo vero v srcih v pravičnost zavezniške stvari; ali danes to vero podpira tudi naša odločnost, da ne popustimo, pa naj zelena miza odloči tako ali tako. F. Lodur Posli je tisučugodišnjih borba, jada, nevolja i patu ja, ko j a su Te pratile iz stol ječa u stol ječe, po-digla si bila gordo svoj barjak ujedinjene djece Tvoje. Ispunili su se bili vjekovni snovi Tvojih velikana. Sončevi trači obasijaše veseli lik Tvoj. pred križevima razapetih sinova svojih. Ah, mila i nezaboravna Majko Jugoslavijo! Ras-tuženi i rascviljeni sinovi Tvoji širom svijeta sa-osiječaju patnički bol Tvoj! Uvijek se pridružuju Tebi, jer Te nisu i neče nikada zaboraviti. Razdva- Ali kruti sistem okoline kao i mnogo nepoštenje upravljačke djece Tvoje izmijeniše stanje i zlostav-jjaše pokorne, poštene, vrijedne i sposobne sinove Tvoje, a mnoge primoraše da ostave Tvoje okrilje 'Jutajuči svijetom za zaradom. Rascviljena Majko Jugoslavijo! Sudbina Te opet odvela u ropstvo naših stolijetnih neprijatelja. Tvoji su skuti ponovno naliveni krvlju Tvojih sinova. Pali su oni, koji su bili najdostojniji imena slovenskega. Cijela priroda plače nad Tvojim stradanjem. Pojedini izdajnički sinovi pljuju na praved-ni lik Tvoj, ubijajuči svoju braču, koja Te brane i koja če Te jednog skorašnjeg dana obraniti i oslo-boditi ropskog lanca. Mukotrpna Majko, pretrpjela si mnogo nevolja, koja Te jedna za drugom prate. Ljuti krvnici što ih historija još ne pamti, ubijaju i poslednji trag snage Tvoje. Prolaziš kroz največu Golgotu svog ponovnog iskušenja. Ponižno klečiš jaju nas velika mora, rijeke i doline, ali mi se osje-čamo kao na tlu Tvorne. Do poslijedneg svog daha ostačemo Ti vijerni sinovi Tvoji. Herojski sokoli na tlu Tvorne uz pomoč ostale rasturene brače svoje, oslobodiče Te ropskog lanca te češ na lovorikama pravde, slobode i jednakosti , pod slovenskem lipom, uz svoje posestrime, zaigrati sveslovensko udruženo kolo. Oriče se ponovno slovenska pijesma- preko našeg plavog Jadrana, preko Save, Drave, Timoka, Morave, Vardara, Dunava, Drine, Soče, Dvine, Dnjestra, Dnjepra i Volge; preko Črnog, Baltičkog, Kaspiskog i ostalih mora i ri-jeka, preko alpskih, dinarskih, balkanskih, karpatskih, uralskih i ostalih sveslovenskih slavom ovijen-čanih planina. U tom cilju na ovom teškom zajedničkom oslo-bodilačkom radu, primi Majko Otadžbino, iskrene pozdrave ovih udaljenih krajeva. Frane Buktenica ZGODOVINSKE PODOBNOSTI Star pregovor pravi: “Zgodovina je učiteljica narodov.” Resničnost tega izreka do danes še ni bila ovržena. Zgodovinski dogodki se razvrščajo po nekih določenih zakonih in ljudje zelo radi primerjajo sedanjost s preteklostjo, zato, da bi sklepali in ugibali, kaj bo prinesla prihodnjost. Človek pa je čudno bitje, o vsem se mora prepričati na lastni koži, tujim izkušnjam ne veruje. Taki neverni Tomaži so Nemci, ki jim je prva svetovna vojna pred petindvajsetimi leti s trdo besedo dokazala, da je pripovedka o nemški nadoblasti v svetu gola utvara, ker vsak tak nemški poskus dvigne na noge ves kulturni svet. Zgodovina pa je že Napoleona prepričala, da je borba enega proti vsem brezuspešna. Tudi Mussolinija prva svetovna vojna ni ničesar naučila. Kot kaplar je gledal in se sramoval čisto od blizu vseh tistih “junaških vojaških čednosti,” s katerimi je mati narava osrečila italijanski narod. In vendar se je udajal utvaram, da je ta narod sposoben kakih odločilnih usodnih podvigov. Šele 25.julij ga je prepričal o vsej ničevosti tega sveta in danes nekje na Bavarskem premišlja tudi o tem, da je vse minljivo na tem svetu. Pred dobrimi petindvajsetimi leti so Nemci trdno držali v rokah ves vzhod. Vsa Ukrajina je bila pod njihovo oblastjo. Ogromni evropski prostori so bili zasedeni po nemških četah. Niti en sam zavezniški vojak ni kot borec prestopil nemške meje. Po Brest-Litovskem miru so borbe na vzhodu končale. Le na Balkanu in na Francoskem so se razpletala živa bojišča. Italija je v dvanajstih soških ofenzivah tako onemogla, da je komaj še životarila. Na Francoskem pa so se francoske, britanske in ameriške čete trdno vkopale v strelske jarke, in takratni nemški vojaški stroj je počival. V mesecu juliju 1918.1eta se je bilo treba odločiti. Ludendorf je zadnji krat poskušal svojo vojno srečo. Zavezniki so bili dobro pripravljeni in Ludendorf ova ofenziva se je zdrobila ob jeklenih bokih združenih zavezniških armad. S.avgusta je zavezniški vrhovni poveljnik, general Foch udaril z vso silovitostjo n^izaj in tega dne so Nemci doživeli svoj prvi veliki poraz. Nemški generalni štab je sporočil cesarju : “Vojno smo izgubili!” V tem času pa se je zamajalo tudi solunsko bojišče. Hrabre srbske in zavezniške čete so udarile na Nemce, Avstrijce in Bolgare ter jih do dna potolkle. Bolgarija je kapitulirala. Ostanke Nemcev in Avstrijcev pa je takratni srbski regent Aleksander podil po Vardarski in Moravski dolini vse do Beograda in dalje čez Donavo in Savo. Letošnji dogodki na ruskem bojišču so zelo podobni dogodkom pred petindvajsetimi leti na Francoskem. 5. julija letos je general Kluge pričel s svojo - verjetno zadnjo - poletno ofenzivo. Že v nekaj dneh se je ta njegova ofenziva spremenila v nemški umik. In od tedaj dalje gonijo Rusi nemške armade in čistijo Kuban, Doneč, Dnjeper, Belo Rusijo in so že na samem robu Baltiških držav. Podobnost dogodkov pred petindvajsetimi leti pa se ponavlja tudi na jugu Evrope. Italija je kapitulirala. Zavezniki so se izkrcali na Siciliji in južni Italiji. Do zloma južnega bojišča sicer še ni prišlo, ali ves svet sluti, da se pripravlja nekaj velikega. Moskovska konferenca je pripravila obširne načrte, ki bodo mogoče v nekaj dneh-nekje-ob sestanku Churchilla, Staljina in Roosevelta dobili svoj zadnji blagoslov. Tudi pred petindvajsetimi leti je zavezniško vojno vodstvo v Versaille-u pripravilo načrte, ki so nemškemu zavojevalcu zlomili hrbtenico. Res je, da se ne smemo vdajati upom in nadam, da bo mogoče že jutri vojne konec. Vodilni državniki Združenih narodov so nam ravno v teh dneh odkritosrčno povedali, da presenečenja niso izključena, da pa moramo delati in se pripravljati kakor da bo vojna trajala še najmanj dve leti. Razlika med nemško in zavezniško strategijo je v resnici ogromna. V obeh vojnah so bili Nemci na višku svoje moči ob začetku sovražnosti pa vse tja do zadnjega poglavja evropske tragedije. En sam silovit udarec je zdrobil nemške armade, ki so stale globoko v tujih ozemljih. Pri zaveznikih je drugače. Ob začetku vojne so bili najšibkejši. Njihova moč je rasla počasi, vendar pa neprestano. Ob zadnjem poglavju bo najsil-nejša. In kdor se zadnji smeje, se najboljše smeje 1 BR1TISH AMBASSADOR TO JUGOSLAVIA On thc 25th Anniversary of the creation of the Kingdom of Yugoslavia I would like to send a mes-sage of good wishes to a gallant Ally. The špirit of resistance shown by the brave people of Vugoslavia is the admiration of the whole civi-lized world ,and is contributing in no small measure to the war effort of thc United Nations. It is our earnest hope that the many sacrifices already made and the hardships endured may soon bring the suecess for which we ali pray. Ob petindvajsetletnici ustanovitve kraljevine Jugoslavije bi rad izrekel najboljše čestitke junaškemu zavezniku. Odporni duh hrabrih Jugoslovanov občuduje ves civilizirani svet in ta duh v veliki meri prispeva k vojnim prizadevanjem Združenih narodov. Trdno pričakujemo, da bodo tolike žrtve in tolika trpljenja že kmalu priborila tiste uspehe, za katere vsi prosimo Boga. SRBI I JUGOSLAVIJA Dr.Branko čubrilovič, narodni poslanik, ministar na rasp. Kad je Ljudevit Posavski, kralj panonske Hrvats-ke. u 9 stoleču podigao ustanak protiv franačkog gospodstva, onda su mu se pridružili Srbi Timočani u borbi protiv invazije tartarsko-bugarske. Na se-vero-zapadu, ideja franačkog gospodstva bila je, da ovlada Panonijom i onim bazenom južnih Slovena, koji su gospodarili Dunavom i Savom sve do Drine. Srušivši tu južno-Slovensku državnu granu, Franci bi imali otvoren put ka Moravi i Vardaru, kamo su se bili uperili i Tartaro-Bugari. Zato su Timočani na saboru hrvatskib velikaša sa svojim delegatima branili tezu Ljudevita Posavslcog, da se uz Moravu i Vardar ujedno brane i interesi severo-zapadnih i južnih zemalja Južnih Slovena. Od toga vremena srednjevekovna i srpska i hrvatska država nisu ni-kada otstupale od razvodja balkanskih predela, koji su označavali privrednu snagu, a ujedno i državnu moč onih koji su ih držali. Stoga je Tvrtko, bosanski kralj, praunuk Nemanjiča, isto onako kao i kralj Milutin, a donekle i car Dušan, a prije i hrvatski kralj Tomislav, težio, da okupi Srbo-Hrvate oko tih važnih balkanskih obranbenih centara, da bi očuvali moč Južnih Slovena na Balkanu. Pošto su Srbi imali, kao što imaju i sada centralni položaj, uz Mo- ravu i Vardar, to je njima kroz čitav srednji vek, a naročito kroz novi vek dodeljena uloga na Balkanu i zato je Srbija i bila centripetalna politička snaga za sve Južne Slovenc. Tu ideju je shvatila Petrova Srbija, kad je od 1903 do 1918 radila na ujedinjenju svih Južnih Slovena u jednu državnu zajednicu, zajednicu Srba, Hrvata, Slovenaca, pa i Bugara. Ta Petrova centripetalna državna misao najbolje se odrazila u deklaraciji srpske Narodne Skupštine u Nišu, 1915, i u Krfskoj deklaraciji 1917. Srbi i Srbija u stvaranju Raške i Zetske Srbije u Srednjem veku nisu nikada mislili na uži opseg, to jest na opseg same Srbije, nego su iz opasnosti najpre pred Bugarima, koji u ona vremena nisu bili potpuno slovenizirani, a onda pred Vizantijom i najezdom madjarske sile sa za-pada, morali, ako nisu hteli da gube južnobalkanski centar, da prošire državne granice na sve istočne i jugozapadne Slovenc, kako bi im država bila sigur-nija. Tu Nemanjiča misao južne i zapadne Srbije u istinu je prihvatila u novom vjeku Petrova teza, samo s tom razlikom, što on osim Srba, Moravu i Vardar, trebali sa severa i severo-zapada da osigu- raju i Slovenci i Hrvati u svom vlastitom interesu. Zato su i Niška i Krfska deklaracija bile istoriska potreba u cilju održanja svih južnih Slovena u borbi protiv najezde Turaka i kasnije Austro-Madjara. Bilo bi nepravično ne priznati Srbima tu istorisku ulogu i novovjekim Hrvatima i Slovencima svu dobra volju in njihov imperativ, da tu tezu shvate kao svoju i da od Srbije, Hrvatske i Slovenije stvore skupnu južno-slovensku tvrdjavu, ili majku svih južnih Slovena - Jugoslavijo. Ovoj misli na suprot su stale mnoge istorisko-kulturne i kroz dugi niz godina pod utjecajem Rima i Vizantije razne političke diferencijacije, a s njima u vezi izradjeni i različito produbljeni socialni i poli-tički pokreti. I nije bilo čudo, kad smo se 1918 sa-stali u jednoj kuči, da su se odrazile iz gore navedenih razloga i teške političke borbe, pa čak i razne političke skupine, koje su južno-slovenskoj državnoj zajednici na suprot stavile male i rasparčane separa- tističke težnje o uskoj Srbiji, još manjoj Hrvatskoj i možda nikakvoj Sloveniji. Ali večina južno-slo-venskog naroda nije bila za ovu orientaciju, nego i onda, pa i sad posle teških iskustava, 1941, i Srbi i Hrvati i Slovenci nisu dozvolili i tieče dozvoliti, da budu potkusur osvajača bilo sa zapada bilo sa istoka; nego če, sledeči instinktu svojih praotaca, uprijeti iz sve snage, da odgovore sadašnjoj istoriskoj misiji: ujedinjenju svih Srba, Hrvata i Slovenaca, pa možda i Bugara, ako zato hude vreme, u jednu veliku i nedeljivo Južno-Sla vi ju. Kao uvjek Srbi su i u ovome istoriskom tragičnom periodu dali svoj najbolniji i najteži oboi i, poneseni instinktom nacionalne i socialne mistike južnih Slovena na Balkanu, oni če da povedu i dokončaju delo ujedinjenja i oslobodjenja, prepustivši samom narodu, da osudi dela sviju nas i da istoriski i etički postavi južno-slovenski narod na ono mesto, koliko i kako je ko zaslužio pred Bogom i pred narodom. JUGOSLAVIJA IN PRIMORSKI SLOVENCI Dr.Ivan M. čok Jugoslavija je še vedno za vsakega primorskega Slovenca najlepša in najslajša beseda. Z Jugoslavijo v srcu je skromni kmetič v goriških Brdih in v tuž-ni Istri s prezirom prenašal fašistovske krivice in nesramnosti, zavedajoč se, da je tam preko meje ona lepa zemlja, kjer prebivajo njegovi bratje v svobodi in ki bodo prišli, ko udari prava ura, da ga osvobode. S to nado in s to vero v srcu je mali lokavi šolarček skrival med svojimi knjigami - cor-pus debeti - slovenski abecednik. Z mirno in ponosno zavestjo, da so storili svojo narodno dolžnost, so naši zavedni fantje pohajali iz ječe v ječo, iz kon-finacije v konfinacijo, iz Ponče na Lipari itd., kamor so jih gonili fašistovski nasilniki samo zato, ker so jasno in glasno priznavali, da so zvesti sinovi svojega naroda, ki ga niso mogli zatajiti. Z besedo JUGOSLAVIJA na ustih so žrtvovali svoja mlada življenja naši Gortani, Bidovci, Marušiči, Valenčiči, Miloši in druge žrtve nasilja in krivic, ki jih je bilo .več kakor pa javnost za nje ve. Pa je prišla vojna. Nasilnik je postal še nasilnejši, žrtve so padale in še padajo kot snopi; toda našega naroda to ni prestrašilo, ni mu zlomilo odporne sile, ker mu ni zlomilo vere. Nasprotno, vera in odpor sta se povečala, danes je narod odločen, da tvega tudi vse za dosego svojega cilja, ker “manj strašna noč je v črne zemlje tmini, kot so pod svetlim soln-cem sužni dnovi,” kakor je pel že pred 150 leti naš veliki Prešeren. Odkar so v tej vojni nasilni tujci in tisočletni sovražniki s severa in juga pridrveli nad našo ubogo Slovenijo, jo zasedli in si jo razdelili, je usoda tudi onih naših slovenskih bratov, ki so živeli v svobodi, enaka usodi primorskih Slovencev, tako da smo danes - na žalost - vsi Slovenci zedinjeni v trpljenju, mukah, nasilju in krivici, ki jih nad nami izvajajo. Oprti ramo ob ramo, drug ob drugega prenašamo gorje skupno in junaško. Slovenski rod je dal in daje v tej vojni polne dokaze svoje zrelosti, svoje odločnosti, svoje borbenosti in samospoštovanja, ki vzbujajo rešpekt pri sovražniku ravno tako kakor pri prijatelju in bratu. Vsi Slovenci, Primorci kakor Kranjci, Štajerci kakor Korošci, Prekmurci kakor Porabski Slovenci pokazujejo v tej vojni junaštvo, nevstrašenost in požrtvovalnost, kakršnih pozna zgodovina le malo. Kako visoko ceni narod svojo čast, samostojnost in svobodo, dokazuje dejstvo, da je pri vsej borbi s sovražnikom obračunal tudi z onimi - hvala Bogu njihovo število ni veliko - ki jih smatra za izdajalce slovenske časti in slovenskih narodnih interesov. Sedanje slovensko pokolenje je izbrisalo neresnico, ki so jo radi povdarjali tisti, ki nas ne poznajo, da smo celo sami večkrat padli v zmoto in to ponavljali z njimi: da smo namreč Slovenci majhen narod. Ne, Slovenci nismo mali narod, mi smo veliki. Veličina naroda se ne meri po številu pripadnikov in po obsegu ozemlja, na katerem živi. Veličina naroda se določa - kakor veličina vsakega posameznika — po njegovih delih, po njegovih storitvah in predvsem po žrtvah, ki jih daje za dosego svojega ideala. Čim večji je ideal, tem večje žrtve so potrebne. In Slovenci so vsi v tej vojni na svoje bojne zastave zapisali geslo: “Rajše v smrt, kakor v suženjstvo; svoj narodni ideal hočemo doseči za vsako ceno! Sedaj ali nikdar. . . Take zgodovinske prilike ne bo nikdar več. Če danes podležemo, smo propadli za zmeraj! Zato naprej do popolne zmage našega najvišjega ideala!” Kateri pa je ta najvišji ideal? JUGOSLAVIJA mu je ime. V tem imenu je zapopadena naša svoboda in neodvisnost. Svoboda, ki nam jamči za popolni razvoj in razmah vseh naših umstvenih in materialnih moči in sposobnosti. Svoboda to je kulturni in prosvetni, socialni in gospodarski napredek. Svoboda je sožitje z našimi brati na jugu v popolni zajemnosti in ž njimi skupno tudi izgradnja bodočnosti južnega slovanstva, ki naj stopi v isto vrsto z ostalimi velikimi in največjimi narodi sveta. Dobro vemo, da predvojna Jugoslavija ni bila kos tem zahtevkam. Vemo za grehe in napake, ki so bile storjene pri ustanovitvi in so se ponavljale ves čas po osvobojenju. Kljub temu globoko in neomaje-no verujemo v opravičenost Jugoslavije in v njeno veliko bodočnost. Zato je tudi Jugoslavija za nas “še vedno” najlepša in najslajša beseda. Sedanja borba nam mora prinesti ne le okvir, pač pa tudi vsa jamstva, da bo Jugoslavija taka kakršna mora biti. Ne samo velika in prostrana z urejenimi cestami in hišami, pač pa čista, moralna, poštena in vsakomer :pravična. Taka, da v njej ne bo krivic in ne nasilja. Taka, da se bo v njej počutil vsakdo srečnega in počaščenega, da je njen član. Za te in za take ideale se bori danes slovenska mladina, za nje umirajo mladi in stari. Boj je težak in strašan, ker zahteva ogromnih žrtev; mnogo večjih kakor pa bi jih mogel po svojem številu naš narod prenašati. In tudi to je gotovo, da ta borba še ni končana in da bodo še padale žrtve. Na žalost veliki ideali se brez velikih žrtev ne morejo doseči. Zato naj bodo blagoslovljene vse te žrtve, kajti one so seme, iz katerega bo vznikla nova, lepa - ne le prostorno in materialno - ampak predvsem tudi etično in moralno dovršena stavba nove Slovenije in nove Jugoslavije. Nikdar ne smemo pozabiti vezi med Slovenijo in Jugoslavijo. Za nas Slovence ni svobode, ni življenja in ni bodočnosti brez Jugoslavije. To čuti med nami podzavestno vsak, tudi najskromnejši Slovenec. Naj so med nami še tako velike razlike, v tej stvari smo vsi eno. VSI SLOVENCI HOČEMO JUGOSLAVIJO, KER JE ONA PREDPOGOJ NAŠEGA OBSTANKA. Naj si ne delajo utvar naši bratje Srbi in Hrvatje! Tudi za njih je obstoj Jugoslavije predpogoj ohranitve njihove samobinosti, varnosti, napredka in razvoja v bodočnosti. Zato se bomo mi Slovenci borili za Jugoslavijo ne le skupno z vsemi brati Srbi in Hrvati, ki jo ravno tako hočejo, pač se bomo prav posebno borili tudi proti tistim Hrvatom in Srbom, ki bi Jugoslavije ne hoteli. Na žalost, tudi taki so med nami. Smelo trdimo, da smo Slovenci največji, najodloč-nejši in najupornejši zagovorniki jugoslovanske JUGOSLA VIJA Ko so nemci v aprilu 1941 podrli in razkosali kraljevino Jugoslavijo, je Hitler zakričal: “Tam spodaj na jugu smo izvršili samo majhno korekturo granic!” S tem je mislil na tatvino severnega dela Slovenije, takozvano Spodnje Štajersko z mesti Maribor, Celje, Ptuj in Brežice in na našo Gorenjsko z Radovljico, Kranjem in Kamnikom. Koroško dežlo je poteptal in požrl že prej, ko je ugrabil Avstrijo in jo priključil Germaniji. AVSTRIJA - PREDSTRAŽA GERMANSTVA Ni to prvikrat v zgodovini, da so nemci tako meje “popravili”. Vsa Avstrija je v resnici le rezultat obmejnih "korektur”, je ozemlje, katero so nemci tekom stoletij zjemali slovanskim sosedom na vzhodu, posebno nam Slovencem. Avstrija, tudi ta mala Avstrija, ki je ostala po prvi svetovni vojni, je bila in bo tudi v bodočnosti obmejna trdnjava germanstva tako dolgo dokler bodo tam prebivalci, ki govorijo in pišejo nemški jezik. Včeraj katoliška in krščansko-socialna potem socialistična, danes misli. Da, razširiti jo hočemo tudi'še na brate, tam na vzhodu do Črnega morja, ki se doslej, razen nekaterih dalekovidnih posameznikov te veličastne misli še niso oprijeli v vsem njenem objemu in % vsej njeni lepoti. Mi Primorci hočemo biti prvi v tej borbi; hočemo prednjačiti v najplemenitejšem prizadevanju za zedinjenje na podlagi pravičnosti, svobode in enakosti vseh Južnih Slovanov od Tersta, Soče in Gospe Svete, tja do Varne in Črnega morja. S temi občutki v srcu praznujemo in obhajamo primorski Slovenci petindvajsetletnico prvega decembra. Živela Jugoslavija! IN AVSTRIJA pangermanska in hitlerjevska, jutri s krinko demokracije na sladkem svojem ličecu, je, in ostane Avstrija zbirališče vseh skritih ali očitnih nemških naklepov za povečanje nemškega ozemlja ali vsaj nemškega “Kulturkreisa” (kulturnega območja) proti jugu in vzhodu, torej permanentno torišče nemškega “Dranga nach Osten” (rinjenja proti vzhodu) in nemškega prizadevanja, da si postavijo čez razkosano zemljo Slovencev svoj most do Adrije. Mi Slovenci in z nami vsi pravi Jugoslovani, ki vidijo malo dalje, si ne delamo nad to vlogo Avstrije tudi v bodočnosti nobenih utvar. Dobro vemo, da so bili najprej bavarski in sploh ostmarkovski (avstrijski) raubriterji (roparski vitezi), potem razni fevdalni večji ali manjši vladarčki, kakor Babenbergovci in nazadnje Habsburgarji, ki so stoletja kradli slovensko zemljo proti jugu in delali obmejne “korekture'. Zato jih nemška mati zgodovina imenuje “Mehrer des Reiches” (pomnoževalci države). Na tak način so nemci podjarmili staro slovensko državno tvorbo Gorotanijo (Koroško) in postopoma vso slovensko zemljo med Dunajem in Terstom. Bavarska sleparstva in nato čisto nesramno osvojevanje in ropanje z ognjem in mečem, je spravilo Slovenijo, kolikor je niso vzeli Mažari, popolnoma pod nemško peto z vključjem v “sveto rimsko-nemško cesarstvo.” To slovensko zemljo, ki je bila enotna in prostrana od Blatnega jezera v današnji Mažarski do Tirol in dalje na jug do Pule, so Habsburgarji razdelili v štiri takozvane habsburgarske dedne dežele, ki so jih pozneje imenovali kronovine Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko s Terstom. To so storili, da bi nas laže ponemčevali. V teh deželah so izpodrivali slovenski živelj sistematično in ga gospodarsko izmozga vali. Zato se ne smemo čuditi, da so Slovenci prvi pozdravili razpad avstro-mažarske monarhije kot osvobojen je izpod tisočletnega nemškega jarma. Toda ta osvoboditev je bila le delna in skromna, kajti le osrčje slovenske zemlje z glavnim mestom Ljubljano se je zedinilo z Jugoslavijo. Skoro milijon Slovencev je ostalo pod Italijo, Avstrijo in Mažar-sko. Bili so tam "narodna manjšina”, izročeni na milost in nemilost starim svojim sovražnikom. Naj omenimo samo pritožbo koroških Slovencev leta 1934 proti zatiranju s strani Schuschnigg-ove Avstrije Društvu narodov v Ženevi, kjer so naštete le neke strašne krivice, katere so zagrešili “dobri Avstrijci" nad koroškimi Slovenci. Usoda naših manjšin pod Avstrijo, Italijo in Ma-žarsko pred današnjo vojno pa je bila le temna predigra apokaliptičnega trpljenja in strahot današnje vojne proti Slovencem. Osi seveda svoboda Slovencev v Jugoslaviji, ki se je kljub težavam le počasi krepila, ni bila povolji. Saj smo bili Slovenci prvi na poti tako nemcem, kakor lahom in mažarom. Nas so morali odstraniti. Nas so morali uničiti. Zato so organizirali ustaše na Hrvaškem, zato so ubili Kralja Zedinitelja v Marseille-u. Vse to pa je bila le priprava za vojni pohod, za zavojevan j e in razkosanje Jugoslavije. Ko je bila Jugoslavija vojaško na tleh, so nemci in lahi pokazali, kaj hočejo z nami. Morijo in požigajo raztrgano Slovenijo in vso Jugoslavijo. Po padcu Mussolinija imajo nemški gaulajterji vso oblast nad vsem slovenskim ozemljem od Severnika JSemmering) do Jadrana, le Prekmurje je ostalo v mažarslih krempljih. Nič več ne govori Hitler o korekturi granic, zdaj je pravi “pomnoževalec” raj ha, kar pričajo po Sloveniji in vsej ostali Jugoslaviji stotisoči črnih grobov in tisoči požganih selišč. “STORITE, DA BO TA DEŽELA NEMŠKA...” (Hitler) “Storite, da bo ta dežela nemška...”, je ukazal Hitler svojima gaulajterjima na Štajerskem in Gorenjskem, ko jima je dal našo deželo v oblast. Kakor dva stekla psa sta se zagnala dr.Rainer na Gorenjskem in dr.Ueberreiter na Štajerskem, v Slovence, v družbi Steidela, Majer-Kajbiča in Perkonigga. Kdo naj popiše vse strahote, ki so jih te mrcine izvršile nad Slovenci! Da, ne čudite se, velecenjeni gospodje Veliki Zavezniki! Mi Slovenci obtožujemo pred vsem svetom naciste iz Avstrije. Ne dajte se ogoljufati in oslepiti od sladkega lica tako prijaznih avstrijskih nemcev! Zdaj, ko jim ob Hitlerjevi strani teče voda v grlo. vlačijo iz ropotarnice staro nedolžno avstrijsko čelado, češ glejte nas, saj mi nismo krivi, mi sami smo le žrtev Hitlerjevega in prusijaškega barbarstva. Toda pribijmo resnico. Vsi nemški nacistični funkcionarji v Sloveniji so nemci iz Avstrije, toda ne samo po Sloveniji, oni so krvniki po vsej Jugoslaviji in deloma tudi na Poljskem. Kaj ni nacistični gaulajter v Mariboru, nemec iz muzicnega Salzburga, dr.Ueberreiter javno v velikonočni številki lista “Tagespost” 1.1942 priznal, da so nacisti v Avstriji imeli že vso administracijo, za zasedeno Slovenijo davno pred zasedbo pripravljeno v podrobnostih, da so imeli sezname tisočev Slovencec, ki jih bo treba izgnati ali pobiti prve dni, da so imeli izdelane vse načrte za preseljevanje in ropanje po naši deželi? Mesto Gradec (Graz) je bilo središče in je še danes, kjer so skovali vso gnusobo, ki se je od nemškega severa valila na našo nesrečno deželo in na vso Jugoslavijo! POKOLJI IN NASILJA Najprej so gori imenovalni gaulajteriji zaprli vse slovenske izobražence nad 30.000 so jih odvedli na vse strani rajha v sužnost, pozneje pa še okrog 200.000 kmečkega ljudstva izselili! Na našo deželo se je zlila vsa gnojica nemškega sovraštva in nemške požrešnosti iz Avstrije, da iz Avstrije! Natakarice iz Dunaja in ničvredne ženske so postale pri nas učiteljice, mračne in dvomljive eksistence upravni uradniki! Požgali so srbske cerkve v Celju, Mariboru in Rogaški Slatini, katoliške cerkve oplenili in jih spremenili v skladišča. Nagrobne spomenike s slovenskimi in srbskimi napisi so oskrunili, vse slovenske knjige od hiše do hiše pobrali in jih javno na grmadah sežigali! Kar niso naših ljudi takoj utegnili izseliti, so jih prisilili, da se učijo nemškega jezika. Mlade žene in dekleta so lovili nesramno po vsej deželi in jih pošiljali v nemške vojaške sramotne hiše. Majhne otroke so odpeljali v rajh, da jih tam vzgoje za nemške janičarje in da bi z našo krvjo pomnožili nemško moč. Ali je proti temu vstala kdaj ena sama nemška mati, ena sama nemška žena, ali je kdaj prišla iz Avstrije vsaj ena skrita tolažba sočutja in negodovanja na tihem, med štirimi očmi? Ne, gluha so bila nemška srca, na postaji v Gradcu ko je izgnana slovenska mati prosila za svojega otroka kozarec vode, so ji otroka v naročju opljuvali, mater pa s kamenjem obsuli! Toda, sai Hitler je pomnoževalec rajha na jug. BOJ NA ŽIVLJENJE IN SMRT - NAŠI RAČUNI V največji sili je zgrabil Slovenec za orožje. Pribijemo, da so Slovenci zgrabili za orožje, ne zavoljo kakšne politične ali strankarske ideje, ampak zato, da branijo svojo zemljo, da branijo ostanke svojega imetja, da branijo košček kruha za svojo deco, da branijo golo življenje! In tako gre zdaj borba za biti ali ne biti od Gradca in Celovca čez gosto Pohorje, čez vso nekdanjo lepoto slovenske dežele doli do kršne Istre, čez hrvaške ravnice do srbskih planjav, čez Bosno in junaško Črno goro do osrčja plemenite srbske krvi, ki še ni rekla, še ni do danes pokazala vse svoje vitez tvo in legendarno junaštvo. . . Kakor že mnogokrat v zgodovini, je prišlo nad Slovence tudi v tej strahotni vojni trpljenje v naj- strašnejšem pojavu, ker smo graničarji in zvesti čuvarji zahodne Jugoslavije. Od okrog 2 milijonov Slovencev, so jih nemci, italijani in mažari do sedaj pomorili ali v sužnost odpeljali na stotisoče. Prelita kri kriči do neba! Dan obračuna in maščevanja je blizu. Za vse žrtve zahtevamo Slovenci vse! Zahtevamo vso našo zemljo, kar so nam je vzeli nemci, lahi in mažari tekom 1000 let! Zakaj ta zemlja je slovenska, ker so jo obdelale slovenske roke, ker jo je napojila in prepojila slovenska kri! Ne trudite se, gospodje gaulajterji, da bi še bolj zmanjšali naše število! Mi ne bomo šteli glav po starih cesarskih in Schuschniggovih avstrijskih statistikah, vzeli bomo vse, kar je kdaj bilo slovenskega in ne bomo spoštovali nemških, laških in mažarskih mejnikov. Naša prisega je, da po tej vojni ne bo nobenega Slovenca na tujem, ki bi moral iskati pri tujcu dela in kruha. Nobena jagoda slovenskega grozda se ne sme več izgubiti v tujini. Zedinjena Slovenija bo v novi prerojeni Jugoslaviji zapirala in zapahnila na vse večne čase politično in gospodarsko nemškemu pritisku na jug in jugo- NJ. VEL. KRALJ PETER II. 12.novembra je Nj. V. Kralj Peter II. uradno obiskal pehotne edi-nice Kr. Garde v obširnem taborišču nekje na Srednjem vzhodu. Poročilo našega dopisnika smo prejeli z majhno zamudo. Foto-grafične posnetke bomo priobčili v eni izmed prihodnjih številk, kadar jih bomo prejeli. Te dni smo prvič zares občutili, da smo jugoslovanski gardisti. Kako tudi ne, saj smo prvič imeli med nami svojega mladega Kralja in Vrhovnega poveljnika. Za vse naše fante je to bilo prvič, da vidijo svojega narodnega vladarja in ga slišijo govoriti v našem jeziku. To so bili zgodovinski trenotki, ko je prvič v zgodovini slovensko Primorje zrlo z oči v oči svojemu bodočemu vladarju nasproti. * * * Za obisk smo izvedeli samo nekaj dni v naprej. Pa še od tega nam je ostal za priprave prav za prav samo zadnji dan, ker smo bili ostale dni močno zaposleni z neodložljivimi vojaškimi dolžnostmi. Tako je bilo v taborišču na dan pred visokim obiskom vse na nogah: zadnje skušnje paradnega pohoda, vaje gardijske godbe in pevskega zbora, urejevanje taborišča, postavljanje slavnostne tribune itd.itd. Dela čez glavo, vneme pa toliko, da je hotel vsak prekositi svojega prijatelja. Pričakovanje našega Vrhovnega poveljnika je zelektriziralo vse od poveljnika pa do zadnjega redova. Malo smo se bali sedanjega kislega november-skega vremena. Ali tudi nebo se je z nami veselilo, 12.november je bil tudi po vremenu letošnji najlepši dan. Obisk je bil napovedan za 10 uro dopoldne. Že o pol desetih je bilo zelo obširno vežbališče nabito edinic Kr.Garde. Zbrali so se tudi povabljeni gostje, poveljniki raznih formacij britanske vojske iz bližnje okolice. vzhod vrata ter bo na tem prostoru Evrope čuvar Jugoslavije in trdnjava svobode, kulture in člove-čanstva. Ko smo prebirali sklepe konference v Moskvi o obnovi Avstrije, smo vsi Jugoslovani, posebno pa mi Slovenci, dvignili glave in prisluhnili. Da, tudi mi privoščimo Avstriji, da dobi nazaj svojo državno svobodo, toda ne na naš račun. Popraviti se morajo meje za nas, da ne bo več barbarskega postopanja s Slovenci na Koroškem in Srednjem Štajerskem, da se ti naši kosi zemlje vrnejo zopet k osrčju slovenske matere, da se vrnejo tja, kamor jih kliče glas krvi, spomin na trpljenje in na hekatombe naših žrtev, da se ti, nam toliko dragi stari slovenski kraji združijo s Slovenijo v trdni, veliki in srečni Jugoslaviji. To kar smo povedali v tem članku na tišesa Avstriji, velja tudi za Slovence na Mažarskem. Tam gre naša stara meja vse do reke Rabe, in ob južnih bregovih Blatnega jezera se kadi dim iz slovenskih ognijišč in zori pšenica na dolgih njivah, obdelanih od slovenskih rok! Dr.Savinjčan NA OBISKU PRI SVOJI GARDI Nestrpno pričakovanje je prevzelo vse po vrsti. Nekaj minut po deseti uri je trobentač taboriščne straže zatrobil trikratni “Mirno” in s tem naznanil prihod visokega gosta. Po vsem obsežnem taborišču je zamrlo življenje in pobožna tišina je zavladala. V taborišče je vstopil naš Vrhovni poveljnik, ki so ga spremljali: pomočnik Vrhovnega poveljnika, arm, general, g.Peter Živkovic, notranji minister g. Vladeta Miličevič, pribočnika Nj.Vel. Kralja podpol- kovnik g.Živojin Radojičic in major g. Danilo Zobe- nica ter Squadron Leader g.MacKenzie. Nj.Vel.Kralju je pri vhodu raportiral poveljnik gardijskih pehotnih edinic polkovnik g.France Stropnik. Nato je Nj.V.ICralj nadaljeval pot na zborišče, kjer so v polni vojni opremi čakale vse pehotne edi-nice Kr.Garde pod poveljstvom majorja g.Jožeta Rijavca. Sledila so ostra povelja: “Mirno; pozdrav na levo!” Godba je zasvirala slavnostno koračnico “Pozdrav Kralju.” Ko je Vrhovni poveljnik prejel ra-port majorja g.Rijavca je obšel vso dolgo fronto pehotnih edinic. Očitno zadovoljen z izvrstnim vtisom, ki ga je napravila njegova Garda, je Vrhovni poveljnik stopil v sredo čelne vrste in s krepkim glasom pozdravil: “Pomozi Bog, junači!” Kot ena sama salva iz tisoč in tisoč pušk je udaril odgovor kraških, vipavskih, briških, tolminskih, cerkljanskih, idrijskih, pivških, brkinških, čičkih, istrskih glasov, pomešanih s krepkimi prizvoki Maribora, Celja, Savinjske doline, Slovenskih goric, Ptuja itd. itd.: “Bog Ti pomogao!” Vsa zedinjena Slovenija je bila zbrana pred svojim vladarjem. Godba je zaigrala jugoslovansko državno himno, takoj nato pa tudi britansko. S tem je bil sprejem končan. Sledil je paradni pohod pehotnih edinic Kr.Garde. Na lepo okrašeni slavnostni tribuni je stal naš Vrhovni poveljnik s svojim spremstvom in z izrazi velikega zadovoljstva na obrazu odzdravljal posameznim edinicam Nj.Garde, ki so v strumnem deve-terostopu s korakom, ki je tresel zemljo, stopale mimo Njega. Prelepi in nepozabni trenotki. Vzdolž tribune udara ja j o trdi, samozavestni, odločni koraki naše Gorice, našega Trsta in naše Istre; našega Maribora, našega Celja in našega Ptuja, našega Beljaka in našega Celovca; našega Prekmurja in našega Monoštra, korakajo v lepšo, v srečnejšo slovensko bodočnost pod zastavo Velike Jugoslavije. Vse, kar je najboljšega v našem narodu, sam njegov cvet hiti tu, na tuji zemlji mimo nas in odkriva vsem in vsakomer moč, lepoto in zdravje našega rodu. Tu je naš polet, tu naš pogum in nezlomljiva volja za svobodo. In to pred očmi Onega, ki je simbol našega edinstva. Nehote sem se spomnil one Župančičeve: “Mi gremo naprej, mi strelci!” * * * Po končanem pohodu so Nj.V.Kralju predstavili povabljene goste, na kar si je Nj.Vel.Kralj ogledal posamezne edinice pri kosilu. Tu je Vrhovni poveljnik prišel z našimi fanti v prisrčen in neposreden stik. Fantje so bili srečni in ponosni in teh trenotkov nikdar več v življenju ne bodo pozabili. Po slavnostnem kosilu v častniški obednici, so pričele edinice Kr.Garde odhajati iz taborišča na zbirališče, kjer je bila za 15 uro napovedana vaja z bojnim streljanjem. Edinice so hotele pokazati svojemu Vrhovnemu poveljniku, da so ravno tako dobro izurjene za borbo kakor za parado. Po soglasnih izjavah prisotnih se jim je ta dokaz odlično posrečil. Vaja je pričela točno ob 15 uri, takoj po prihodu Nj.V.Kralja na opazovališče. Ozemlje leži ob morski obali, zato je bila izbrana naloga, ki nam je vsem najbolj pri srcu, naloga, ki nam je stalno pred očmi in najvišji cilj naše vo- jaške izobrazbe: Izkrcevanje na sovražni obali in prodiranje v notranjost. Naloga je obravnavala slučaj, kakor da so se edinice Kr.Garde uspešno izkrcale. Sama vaja pa bi morala pokazati izurjenost pehotnih edinic za napad na obalne sovražne postojanke. Napad je pričel in se razpletal z največjim elanom vseh edinic, ki so bile na višku svojih zmogljivosti. Zagrmeli so topovi podporočnika Laze in z neverjetno točnostjo razbijali “sovražne” utrdbe. Njim so z izvrstno koncentracijo ognja na “Strmem vrhu” pomagali metalci podporočnika Podor ja in s tem omogočili četi poročnika Mirana prodiranje po težkih strminah "Strmega vrha.” Četa kapetana Toška se je zagrizla v osrčje “sovražne” postojanke in z jekleno trmo prodirala naprej, čeravno je bila taktično v najtežjem položaju. Uživala pa je čast, da jo Vrhovni poveljnik opazuje iz neposredne bližine. Stari “legionar” Milovanovič je s svojo četo drobil desno krilo “sovražnih” postojank, a takoj za njim je četa poročnika “Shermana” preteče prodirala in budno pazila na trenotek, ko se bo z vso silo vrgla z gosenicami na “sovražnika.” Nj.V.Kralj in spremstvo so z velikim zanimanjem sledili poteku vaje, ki so jo radijsko prenašali s pomočjo dobro organizirane lastne radijske službe, ki ji stoji na čelu podporočnik Stanič. Pokalo, grmelo in žvižgalo je na vseh straneh. Streljali so z ostro municijo. Rakete so švigale in dajale znake, a dimne bombe so s črnimi oblaki zakrivale najkočljivdjše točke “sovražnih" postojank. Vse edinice so uspešno prodirale, ogenj je bil čedalje močnejši in kmalu je napad dosegel svoj višek. Najprej so Toškovi fantje naskočili “Boso” in jo po kratkem boju zavzeli. Nato so zagrmele bombe in zaregljali tomigani na "Strmem vrhu.” Zaoril je gromoviti “hura,” ki je pretresal srca in drobovje. Miran je zmagovito zavzel vrh “Strmega vrha.” Ko je kmalu za tem še “legionar” naskočil “Ciga,” so bile “sovražne” postojanke zlomljene. Na levem krilu je pritisnil še “Sherman” in v hitrem naskoku je padla tudi še rezervna postojanka, s čemer je bila naloga vaje končana. Z velikim ropotom so hiteli proti vrhu "sovražne” postojanke oklepniki pod poveljstvom poročnika Svetislava in vlekli na vrh protioklepno topništvo, da bi preprečili vsak morebitni napad “sovražnih” oklepnih vozil. Z vidnim navdušenjem je mladi Vrhovni poveljnik opazoval razvoj napada in se ob koncu vaje sam vsedel v malo oklopno vozilo ter ga osebno šofiral čez težko zemljišče vse do vrha “sovražne” postojanke, kjer si je končno ogledal razvrstitev gardnih edinic. Bele rakete so naznanile konec vaje. V veselem razpoloženju in s slovensko pesmijo so se vračale edinice v taborišče, srečne, da so lahko pokazale svoje znanje samemu Vrhovnemu poveljniku. Želja, da to svoje znanje čim prej pokažejo tudi proti najhujšemu našemu sovražniku in da tako “zapišejo v kri pravico, ki terja jo naš dom.” Le prehitro se je približal večer in ž njim tudi konec slavnostnega dne. Zopet smo se zbrali v taboriščih. Zvok trobente je naznanil, da je čas večerne molitve. Vse edinice so se, tako kakor vsak večer zbrale na zborišču pred jugoslovansko državno zastavo. Veselo je bilo naše presenečenje, ko se je zborišču približal naš mladi vladar, da s svojimi vojaki odmoli večerno molitev. Godba je zasvirala. Ganljivi so bili trenotki, ko je Vrhovni poveljnik gologlav stal pred svojimi gardisti - prostovoljci, ki so mogoče danes bolj ko kdaj koli molili svoj večerni “očenaš.” Sonce je tonilo v Sredozemsko morje, večerni vetrič pa je nosil našo molitev in željo čez morje, tja, kjer je “selo moje, kjer je Jugoslavija. . .” Prišel je čas slovesa. PRIJATELJ SLOVENCEV Dogodki v Libanonu so spremenili osebnost francoskega delegata. G. Helleu, francoski generalni delegat v Libanonu je bil odpoklican in na njegovo mesto je bil imenovan g.Yves Chataigneau. Naše čitatelje bo gotovo zanimalo, da govori g. Chataigneau gladko slovenski in srbohrvatski. Živel 'je več časa v Jugoslaviji in se je mnogo ukvarjal tudi s slovenskimi problemi, ki jih temeljito pozna. Vsi častniki so se - na čelu s poveljnikom polkovnikom g.Stropnikom - zbrali pri izhodu taborišča, da se poslove od Nj.V.Kralja, ki se je poslovil od vsakega častnika posebej. Polkovniku g.Stropniku je Nj.V.Kralj izjavil, da je - čeprav je o gardnih edini-cah slišal že mnogo laskavega - bil prijetno iznena-den nad vsem, kar je ta dan videl. Pohvala mladega Vrhovnega poveljnika, ki se je seveda bliskovito razširila po taborišču, je bila svem in vsakomer najlepša nagrada. NA VISOKEM POLOŽAJU Za časa prve svetovne vojne je bil g.Chataigneau vojni ujetnik na Dunaju. V mesecu aprilu 1916 leta — je pripovedoval g.Chataigneau - je čital v "Po-polo d’Italia” (oziroma nekem podobnem listu) članek pod naslovom “I Sloveni nostri,” v katerem je Ipisec ugotovil, da je v starih mejah Italije (torej brez Gorice in Tersta) živelo 60,000 Slovencev. Kenneth Matthew* SLOVENSKA PROSLAVA PRI ČČ SESTRAH V KAIRU V nedeljo 14.tm. so čč.slovenske sestre v Kairu priredile skromno proslavo za god č.o.Jozafatu. Mala dvoranica je bila nabito polna. Slovenski otroci in slovenske igralke so odigrale nekaj prav ljubkih in zabavnih prizorčkov. Za zaključek pa je gdč.Marica Merljakova presenetila obiskovalce s kratkim nagovorom, iz katerega posnemamo nekaj najvažnejših misli: “Lepo je, da se od časa do časa sestanemo, poraz-govorimo in tudi poveselimo. Radi prihajamo drug k drugemu, potrebni. nasvetov, včasih tudi poguma in utehe. Se nikdar v svoji zgodovini ni bil narod slovenski v takšnih preizkušnjah, kakor v teh časih. Koliko slovenskih družin je uničenih, koliko domov je požganih, koliko grobov izkopanih? Koliko nedolžnih slovenskih otročičkov bo ostalo brez mamice n očka in koliko solza bo prelitih tudi še potem, ko bodo topovi utihnili. — Pohojena in zmendrana je slovenska domovina. Koliko izstradanih, bolnih, ranjenih, obnemoglih in živčno strtih nam bo prineslo osvobojenje. Lačne in žejne, raztrgane in do samih kosti izropane rojakinje in rojake bomo našli. Ena Sama sirotišnica in ena sama bolnišnica od Triglava pa tja do prekmurskih ravnic. Koliko lačnih otrok, koliko premraženih in bolehnih vzdihuje dan za dnem: “Mamica, ali bo kmalu konec vojne? Ali bosta stric in teta iz Amerike, iz Egipta kaj prinesla, da nam ne bo tako hudo. Taki so razgovori slovenskih družin. Ali more biti naše srce ob teh mislih zakrknjeno? Drage rojakinje in rojaki, odprite srca in priskočite na pomoč! Zbirajte m prinašajte, popravljajte in krpajte! Kdor hitro da, da dvakratno. V Kairu in v Aleksandriji zbirajo naše marljive čč.sestre. Pomagajte, ker vaše delo bo tudi Bogu všeč!” Besede, ki so segale do srca so gotovo med nami vsemi našle popolno razumevanje. Gotovo ne bo Slovenke in Slovenca, ki se ne bi v teh dneh spomnil slovenske zemlje, ki mu je dala življenje. NAŠI FANTJE SO ZMAGALI z 1:0 Pred nekaj dnevi sta se srečali nekje na Srednjem vzhodu britanska in naša nogometna enajsterica v prijateljski nogometni tekmi. Obe ekipi sta bili v odlični formi in borba za luknje je bila ogorčena in nenavadno napeta. Igrišče ni bilo ravno najboljše zaradi zelo kamenitega terena. Naših gledalcev je bilo nekaj sto, ker je igrišče od taborišča precej oddaljeno in so bile edinice zaposlene z vojaškim delom. Precej pa je bilo zavezniških gledalcev. Med gledalci je bil poveljnik pehotnih edinic Kr.Garde, polkovnik g.France Stropnik. Z njim v družbi pa sta bila tudi major g.Jože Rijavec in dopisnik londonske B.B.C. in velik prijatelj Slovencev g.Kenneth Matthews. V prvem polčasu, nekako v dvajseti minuti je naš Brežec zabil gol, ki so ga gledalci seveda potrdili z gromovitim ploskanjem. S tem rezultatom je tekma tudi končala. Obe moštvi sta igrali precej “živahno.” Že v deseti minuti prvega polčasa je moral zapustiti polje Anglež, tako da so Britanci igrali samo z desetimi igralci. Tudi naš levi krilec je dobil dobro bunko v glavo. Med našimi se je posebno odlikoval vratar Ambrožič, ki je bil sploh junak dneva. Pravijo, da bi naši dobili v “laket” najmanj 5 lukenj, če bi njega ne bilo. Naše moštvo je bilo v celoti jugoslovansko: 2 Srba, trije Hrvatje in 6 Slovencev. Zelo dobro je sodil angleški sodnik. HMMIMMMMMHmUMV!, ; |MHM <; Čuvaj se mi patriota s licem Jude Iškarjota; laž, kleveta i intriga, to jedina mu je briga! iattUlea- IZ ITALIJE smo zopet prejeli nekaj poročil. Vrste slovenskih ljudi na osvobojenem italijanskem ozemlju naraščajo z vsakim dnem. Tudi ostalih Jugoslovanov je v zadnjih dneh zopet prispelo večje število. Med našimi najvidnejšimi narodnimi delavci je tudi prof.Zorko JELINČIČ, ki je bil za časa tržaškega procesa obsojen pred Posebnim sodiščem na trideset let ječe. Upamo, da se nam bo posrečilo tega velikega Slovenca dobiti semkaj. Do sedaj še ni niti en sam Slovenec - civilist prišel v Kairo. Prišlo pa je precej vidnejših Srbov in Hrvatov. - Naši ljudje po taboriščih niso razdvojeni. Pišejo nam, da je “Bazo-visa” v začetku zelo zbegane ljudi pomirila in so se njihovi pogledi prilagodili stvarnosti tako, kakor je to slučaj po vsej tujini, kjer biva naš rod. Mogoče je ta naša povezanost tudi vzrok, da smo Slovenci v teh dneh še vedno zapostavljeni, kjer koli se nudi prilika. Hvala Bogu, da je naš rod potrpežljiv in enoten ter vse laži, klevete, obrekovanja in denun-cijacije ne morejo v slovenskih vrstah napraviti nobene razpoke. Pravica pa bo zmagala, če ne danes, jutri gotovo. - Našim prijateljem v Italiji nujno priporočamo, da tudi v najprej vzdržujejo čim tesnejše vezi z zavezniškimi oblastmi. “Jugoslovanski odbor iz Italije” je edino zastopstvo vseh Slovencev in Hrvatov iz Julijske Krajine, zato prosimo vsakega Primorca, naj se v vsaki zadevi obrača naravnost na nas in naj ničesar ne stori brez nas. Naš odbor je v teku 33 mesecev v najtežjih okoliščinah in brez vsake izdatne podpore, z razmeroma dobrimi uspehi urejeval zadeve primorskih Slovencev in Hrvatov. Več bo o temu spregovorila zgodovina in tiste priče, ki so sadovi tega dela. Vsem Slovencem, zlasti pa Slovencem in Hrvatom iz Italije nujno svetujemo, da strnejo svoje vrste in se ne spuščajo v prav nobena strankarsko-politična prerekanja, ki so v teh najtežjih dneh naše zgodovine, samo orožje sovražnika. Pomagajte zaveznikom pri njihovih vojnih naporih z vsemi silami in vso dobro voljo! Naj vas ne zapeljujejo razdori drugih in prišepetavanja neresnih ljudi! Odklanjajte snubljenje tistih, ki so krivi tolikih slovenskih grobov in tolikega slovenskega gorja! Jugoslovanski odbor iz Italije. CERKVENE SVEČANOSTI 1.DECEMBRA. Da bi sledili staremu običaju v domovini, so nameravali letos prirediti uradno cerkveno svečanost v katoliški cerkvi Sv. Jožefa v Kairu. Iz raznih razlogov pa so to misel opustili. Tako bo uradna cerkvena slovesnost tudi ob tej priliki v grški pravoslavni cerkvi v Mousky, najbrže ob 11 uri dopoldne. Uradno bodo čas in kraj objavili v tukajšnjih listih. Priprave za uradno slovesnost v cerkvi sv.Jožefa so toliko napredovale, da bo zasebna cerkvena proslava kljub temu v cerkvi sv.Jožefa ob 10 uri dopoldne, v sredo l.de-cembra. NOVA KRVOPRELITJA V SLOVENIJE. Nemški radio je javil, da so Prusijaki pri svojem “čiščenju” Slovenije poklali 12000 Slovencev. Tako umira slovenski narod neprestano za svojo boljšo bodočnost in daje največ krvi za skupno jugoslovansko domo- vino. Mislimo, da zelo grešijo vsi tisti, ki mu kjerkoli kratijo njegove osnovne pravice. ANGLO-ZAVEZNIŠKI SOCIALNI VEČERI. Priprave za vrsto anglo-zaveznišlcih večerov pod okriljem YMCA, v dvorišču Gresham, Soliman Pasha, so v polnem teku. Ti tovariški večeri so namenjeni vsem aktivnim pripadnikom zavezniških oboroženih sil. - Tovariški večeri se organizirajo po želji zaveznikov in Angležev, da bi se pripadniki oboroženih sil našli pri preprosti zabavi v času, ko so daleč od bojišča. - Tovariške večere nameravajo prirejati vso letošnjo zimo, vsakih 14 dni. - Na sporedu bo ples in po kaka manjša gledališka predstavica. - Podrobnejša obvestila bomo sproti objavljati. KAD STE NA BORAVKU U KAIRU - NE ZABO-RAVITE: YMCA, 22, Soliman Pasha ulica sprema svakog dana planske posete Kaira i okoline. Polazak dnevno u 10 i 2 sata posle podne spred zgrade YMCE: 1) PIRAMIDE. Trošak 20 P.T. na osobu. Vožnja autom (5 lica). 2) CITADELA, MOŠEJE I BAZARI, P.T. 20. - auto 5 osoba. 3) MEMFIS I SAKKARA, P.T. 40. - Vožnja autom 5 osoba. 4) Svakog utornika i subote. 5) Poseta starog Kaira. Vožnja autom za 5 osoba P.T. 20. POTOVANJA V LUKSOR IN ASSWAN. YMCA organizira vsak ponedeljek in petek skupinska poto-vaja v Luksor in Asswan. Odhod iz Kaira od 18.15. Prihod v Luksor ob 6.15 naslednjega dne. Po zaju-treku obisk templja, mesta in bazarjev. V hotelu kosilo in po kosilu obisk Karnaka, Pylona, obeliskov, Sv.jezera, Tebanskega templja, Muta in Konsua. Večerja in prenočišče v hotelu. Tretji dan prevoz čez Nil s čolnom in dalje z avtomobilom v Tebe in Dolino Kraljev. Pregled grobov Tutankamona, Horenheba, Seti I., Ramzesa, Amenofisa, kraljice Hačepsut, Deir el Bahari. Po kosilu obisk doline Kraljic itd. Za tem obisk templja Medenet-Hapu, Ramezeuma, Memnovih orjakov. Večerja v hotelu. Odhod iz Luksora ob 19.30 Prihod v Kairo četrtega dne ob 7 zjutraj. Cena I. razred P.T. 595.-, II. razred P.T. 400. - Potovanje za Luksor in Asswan je za prve tri dni enako kakor zgoraj. Četrti dan prihod v Asswan ob 11.35. Po kosilu obisk Slonovega otoka, nilometra, Ptolonikovega templja in lord Kitchener-jevega vrta. Peti dan obisk asswan-skega umetnega jezera, nedodelanega obeliska in ogromnih granitnih skladov. Odhod iz Asswana ob 14.35; prihod v Kairo šesti dan ob 7 uri zjutraj. Cena: I.razred P.T. 1030, Il.razred P.T. 755.- V SKLAD “BAZOVICE” SO DAROVALI: Vendre-min Josip P.E. 50.-; Zorn Alojz 50.-; Merljak Ivan 30.- gdč. Milena Faganel 50,- Skupno P.E. 180.- Lepa hvala! ZA JUGOSLOVANSKI RDEČI KRIŽ SO DAROVALI: Zorn Roza P.T. 50,-; Merljak Ivan 40,-; Silič Romana 700.-; Klanjšček Štefanija 50.-; Makuc Antonija 100.-; Čotar Dora 100.-; Jug Antonija 500.-; Faganeli Milena 150,-;„ Furlani Anica 100.-; Komavli 100.-; Botra Terez 300.-; Nardin Štefanija 50.-; Skupno L.E. 22.40 Zneski so bili izročeni Pododboru Jugosl.Rdečega Križa v Kairu. Prav prisrčna hvala! Kmetijfke in rokodelfke novize. Na fvetlobo dane od z. k. kmetijfke drushbe. JI? 1. V fredo 5. Maliga $erpana. 1343. Osnanilo. Uzheooitl, umetnoltl in anajde«ua fo fe v kratkih letali tako rasfblrlle, de kdorkoli s njimi naprej ne hiti, nc potnemu, kar fo drug; knriftuiga snajdll, nmpak fe terdovratno itariga dershl, gre rakovo pot , v fuk"t dan mejo ena, fc v ednini m obrasenji (veta no enajde, v fredi tvojih rojakov, snanzov ino prijatlov 6 nesnan ptuj deahčlez sdi, in fi ne more nikakor pomagati. Siniti krajnfkim kmetnm ino rokodelr.nm, kteri fe ptujUi jeslkov nlfo uzhlli, fe tako godi. Kor vidijo, flifliiju ali herejo, jfn;yo pnfnematl, todc malo, kir li po redkim svunaj deshele grejo, in malo berejo, kir ptnjih jesikov ne rasnmijo, in v krajofkiiii jesiku svuunj molitviznizh plfauiga ni. Sinili le issoanit a vCm, kar fo uzheuolti in ninetuoili njim koriftniga annjdile, jim pokasal In jih napeljat, kako fe m nar mnjnfliim persndjnnjain vfako delo opravi, kako in kje snajo fvoj perdelk s pridam v dnar fpravit, kako in kje enojo sa fe potrebne rez M, to je orodje, shivcs.ii, obleko in t. d. po ženi fe previdili, kako verte obdelavnti, —drevje ravnati, (aditl, zhediti, in zepili, kako zhhelize. aliidoe gofenze (fviloprejke), domaz.ho ehivino in perotno ravnati, fploh j im pot kasat, po kteri hodivfbi bojo bres ve liki ga pcrsadjanji« s - bajali, fclii in fvoji drosliliii bolj ohlapno shlvlenjc pcrvofhitl samogli,,— kmete In rokodelzo opomnili ncmaruoil, nerodnolt in fhkodlivih navad, ktero njih ftan nar vezh grene, jim navod dati, kako snajo fvojc sdrnvje, Ui nar vezlii dar hostiji perliranill, In fi milo ehivlenje dolgo obvarvnti, je namen teh noviz. Kmetovfke in rokodelfke djnnja, litere fc v drugih deshelnh drogaz.lii, kakor per naf ojiravlnjo, bodo rasfojene, Imrillnc nafvclvanc, ineju koriltnc oilfvclvnne. Nove snujdenja bodo rozhuo osiinnjcnc, pa tudi rasfojene, zhe fo pofuemanjn vredne ali nc. Kmetijfke In rokodelfke v flovepfkim nntifnene bukve (knige) bodo sveito pregleilanc, in njih vrediiolt pofhleno prevdarjena. Vfc vikfhl poilave In povelja kmetijilvo lu rokodelltvo eadevajozhc, tudi osniinlta v tčh rezheh bodo tukej ritsgtafene. ,Skerhno fi shcil vfakkllri Krajnc/, posnati fvojn krajnfko deshein, fe insnanitl a imenitnimi rojaki, ino avrditi imenitne prigadke tvojih fprednlkov. te ahelje spolniti bo pofebna fkerb naflia. Sa fklep ho nafledval shilni kup vfakiga tjedna v I.jubljnni ino v Krajno. Is lega snpopadko je lahko Ijiosnati namen, zilj in konz leh noviz, nnmrezh poduk tn naptljevanjn kmelvavzov in oberinikov ali rokodclznv C fvoj (tun kolikor je mogozhe sboljfhati; nc pa dohizhke s njimi ifkafi^ pn (udi nc lamu krajnfbioe uz.hiti, ali krajniki jesik zhiftill. V pomatikanji krnjnfkih befedi fi bomo enako Itiinznni, NSnr/.am, nuli Zhe-liam, Kalam, Voljaknm pluje licfcde apdfodili. Snlbrej ho njih kup prav nlsek, pa tudi ne bode mogozhe prrjn«nim pomagavzam truda obilno plazhvali, nmpak z. k. Drushba krajnfkih kmelvavzov, ktera fe je pogojerijn tčh noviz lotiln, in njih fpčzlmnjc nnfe vfeln, ioni vfc upanje do fvojih zhnftitih dclcslmlkov, kterim poholjfhanjc Hana kmelvavzov in oberinikov na ferzu leshi, de ji bodo v vfim pripomogli, namenjen zilj dofezhi. Vfaku pomozh bo hvnleslino vscla, in PO vredunfli s imenam pifarja nntifnčhn. Xfalikicrl poduk v zbiltrnjn jesika ali v drugi rezin' naf hode rasvefclil, in nam sa snaiainje veljal, de fe m novize prija«uili deleshuikov rasvefele. Te novize pridejo vfako fredo na dveh zhelertnih llflih v Ljubljani na fvillo. Piazlmjcjn fe v pifarnlzl z. fc. kmenjfbe drushbe v hilhi iqd v .Saleodrovi olizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa lifle, ki jih ne dobivajo p0 pofhli, sa zelo leto S 2 n., — sa pol leta Sl n.; prejemljejo fe |>a ppl" nafifkovavz.il na Pregli Nr. mo. Po pofhli veljajo a^fr° : Predvojna Jugoslavija meri 247.542 kv.kilometrov. Na njenem ozemlju je živelo okrog 16 milijonov prebivalcev. Po narodnosti je bilo: 54% Srbov; 24% Hrvatov; 9.5% Slovencev; 3.5% Nemcev; 3% Mad-jarov; 3% Albancev in 3% ostalih. Po veri je bilo: 48.7% pravoslavnih; 37.5 rim.kat.; 11.2% muslim.; 1.8% protest. Glavno mesto Beograd šteje okrog 350.000 prebivalcev. Večja mesta pa so: Zagreb (260.000), Ljubljana (80.000), Subotica 100.000, Sarajevo (78.000), Skoplje (70.000), Novi Sad (65.000), Split (45.000), Osjek (42.000), Niš (36.000), Maribor (34.000), Som-bor (33.000), Veliki Bečkerek (33.000), Velika Ki-kinda (30.000), Vršac (30.000). Obdelane zemlje je v Jugoslaviji 29.6%, pašnikov 24.6% in gozdov 31.2%. V Sloveniji je 43% gozda, v Bosni celo 50%. Zato je lesna industrija mogočno razširjena in je obenem glavni vir dohodkov jugoslovanskega gospodarstva. V tej industriji je bilo zaposlenih 150.000 delavcev. Žita pridela Jugoslavija letno: 30 milijonov stotov koruze, 20 milijonov stotov pšenice, 3 milijone sto- TT7 tov .ovsa. 4 milijone stotov ječmena; 14 milijonov stotov krompirja, 8 do 9 milijonov stotov sliv. Tobaka je Jugoslavija pridelala letno okrog 100.000 stotov, vina pa okrog 3.5 milijonov hektolitrov. Živina: v Jugoslaviji je bilo 9 milijonov ovc, 4 milijone repov goveje živine, 2.8 milijonov prašičev, 2 milijona koz, 1.2 milijona konj. Jugoslavija je v gospodarskem pogledu izredno aktivna država. Možnosti razvoja so takorekoč neomejene. Potrebno je samo dovolj kapitala in predvsem je neobhodno izvesti načrtno gospodarstvo s kvalificiranim uradništvom in delavstvom, s pošteno upravo in smotreno trgovsko politiko. Jugoslavija bi mogla vsakemu svojemu državljanu nuditi pošten kos kruha. Vse južnoslovansko ozemlje meri 367.688 kv.kilometrov, na njem pa živi nad 23 milijonov prebivalcev. Kdor bi povezal vse te dele v federativno urejeno državno skupnost, bi napravil veliko delo ne samo Južnim Slovanom, pač pa bi s tem zajamčil mir in red na Balkanu in v Srednji Evropi. JUGOSLAVIJA TOLMAČENJE ZNAKOV: Mednarodne meje . ♦ ■ Železnice .. ......... ———— Obala - ............- Ceste I. reda ........ Ceste II. reda ... ... -- ....- Razvaline ........ — — *- MERILO: L.___