35. Osliček je ušel.
Perzijski menih je potoval po puščavi, ter prijezdil ves truden in lačen vročega  popoldne do samostana.   Zleze raz sedlo,  priveže živinče ter mu
—   151   —                                                         M
da krme. Brž mu pridejo menihi nasproti, kajti bili so njegove vere, ter ga prav prisrčno pozdravijo. Bili pa so bolj veseli njegovega osla, kakor njega samega, mislili so si namreč na tihem: nOdšel bodeš peš." Spremijo ga torej v jedilnico in ga prijazno pogostč. Končno vstane eden izmed njih ter prediaga, naj se počasti gost tudi z godbo. Vsi so bili tcga veseli, pili so in peli: nOsliček je ušel, osliček je ušel". Vsi se zasmejejo in pojejo isto, a najglasneje naš popotnik. Bil je ves prevzet samega veselja. Napo-sled se vležejo k počitku. Sufi sladko zaspi ter vstane šele, ko je bilo solnce že visoko na nebu. Po zajtrku se odpravi na dvorišče, hoče za-sesti osla, a ga ne najde nikjer. Razsrjen teče k vratarju, zahteva osla ter mu grozi, da ga sicer toži pri kadiji. Ta pa mu mirno odgovori: »Kaj ste pozabili, da je osel ušel ? Saj sem sinoči prišel pravit, ste pa vsi veselo vpili: ,,Osliček je ušel!" Jaz sem pa mislil, kako pohlevno vcndar ta modri mož prenaša izgubo posvetnega blaga! Ta pač ni lakomen." Sedaj se res spomni sufi prejšnjega večera. Natihem se razjezi nad hinavsko prijaznostjo zvitih samostancev ter pohlevno nastopi daljno potovanje peš po vroči puščavi.                                                                                                           ^^^H
Prilizovalcev ne poslušaj, na jeziku imajo mčd, v srcu pa žolč.            ^^^B
Lepkova.               ^|