Povečerjal je  seljak pri hlebi, Zapahujejo se  duri vezne, Temna noč  pa  zvezdic cede nežne Za vrstjo  prižiga gor na nebi, Da gorijo žarko  v temni noči, Ko seljak počiva mirno v koči.
V   krškem doli noč je tiha,  mirna, Sova le po gričih se oglaša, Ko  med polhi jej je mastna paša; Krka le šumeva  sedmovirna In vali čez  slape in jezove
V   daljne  kraje sivkaste valove.
Temo stvarili so zli duhovi, Da tem lože kažejo oblasti, Dela svoja besi, zle pošasti, In bore se z dobrimi bogovi; Vendar si ljudje noči želijo, Strujeni od  muk,  da se  naspijo.
Noč pa tudi zla,  gorja prižene: Tat po noči  k hramu  se priplazi,
V   jamo  potnik in  v  vodo  zagazi,
V   temi kolje ovce volk zgubljene, In  bolniki  se  bojijo  noči,
V   noč solze za dragim  draga toči.
Pot pelja  navzgor ob  Krki  reki, Z  belim kamenom  trdo  nabita, In  po poti vdarja  moč  kopita, Da v goro  zvenijo  votli jeki; Vranec dirja po  nabiti poti, Brhko  teče  v  mraku  in  temoti.
Kjer pa  zopet se umirja voda In  postaja struga jej   ravnotna, Ščuka skače nad  vodo  togotna, V hrano  ribjega iščoč  si roda; Po  grmovju  bovleške strmine Plazijo pa divje se zverine.
Brhko  vranec gre,   noseč junaka, Vrlega v  mladostnem   cvetu,  v  moči, Proti gradu gor drvita v  noči, Kjer nekdo junaka težko  čaka. Pač  mudi se jezdecu  do grada, Ker priganja vranca in  vspodbada.
.Dom  in svet"   i!
št. 6.