sc iztrgamo iz vsakršnih predsodkov, ki bi nas vnaprej določali, da svojo dejanskost razodenemo sebi in svetu. Slovenski človek se še ne zaveda svojega zgodovinskega bistva (ali poslanstva, če hočete). Na nas je, da na to zavest opozarjamo in jo poglabljamo v vseh mogočih razsežnostih. Zunanja razmerja, torej družbenopolitična in ekonomska resničnost, pa naj bo pristen odsev našega pravega notranjega prepričanja in odgovornosti. Ta trenutek je natančno takšna. Drago Jančar program in cilji kluba prijateijev zamejskih Slovencev Zadnje leto smo ob dolgotrajnejših pripravah javne tribune o vprašanju narodne bitnosti zamejskih Slovencev v stikih z našimi ljudmi večkrat naleteli na misel o potrebnosti z družbe, ki bi povezovala tiste naše občane, ki jim je usoda našega zamejstva živa v zavesti. Dosedanje neorganizirano delo ni moglo dati vidnejših rezultatov in to dejstvo postaja toliko bolj škodljivo spričo okoliščine, da sc politični in gospodarski odnosi na nivoju političnih in predstavniških forumov razvijajo iz leta v leto v pozitivni smeri, medtem ko je med občani zavzetost ostala še na nizki stopnji prepuščena naključni in občasni iniciativi posameznikov. To nas vodi v oblikovanje združbe, ki naj bi zaživela kot Klub prijateljev zamejskih Slovencev. Klub bo deloval na prostovoljnem združevanju občanov slovenskega prostora. 1. V smislu pozitivne prakse naših političnih forumov zadnjih let v obravnavanju vprašanj zamejstva bomo po svojih močeh podpirali in bogatili ta prizadevanja ter jih popularizirali med občani. 2. V smislu odprtosti meja medsebojne idejne strpnosti i soobstajanja bomo utrjevali kulturne in osebne stike z zamejskimi Slovenci naše najbližje soseščine v Avstriji in na Madžarskem, v skladu z možnostmi pa tudi s Slovenci v Italiji. 3. Naša prva skrb in prvo delovanje za sedaj bi bilo usmerjeno v seznanjanje širših slojev občanov naše republike z vprašanji narodne bitnosti zamejskih Slovencev ter bi tako večali skrb in zavzetost naših občanov za nacionalne in kulturne razmere Slovencev v zamejstvu. 4. Potreba po večji nacionalni zavzetosti naših občanov je toliko večja zaradi tega, da že leta in leta spoznavajo sosednje pokrajine, njihovo kulturo in gospodarstvo, pri tem pa se žal premalo zavedajo možnosti in potrebe, da sc spričo naše nianjftne pojavljajo kot Slovenci, bodisi kot turisti, bodisi kot kupci. 5. Ta slabost je vsekakor posledica pomanjkanja narodne zavesti, ki pa vpliva na naše rojake v zamejstvu bolj porazno, kot se tega zavedamo, deloma zaradi neosveščenosti deloma pa zaradi tega, ker živimo v nacionalno enakopravni skupnosti. 6. Žal pa takšno stanje zapušča preveč kvarne posledice tako med našimi zamejskimi rojaki, pa tudi njihovimi tuje Jezičnimi sodržavljani, da bi smeli neprizadeto in nedejavno pustiti takšen razvoj v nemar. 7. Nacionalno čustvo in zavest sta neodtujljivi del človekovega obstoja v smislu humanističnih teženj in načel in prav ta načela izključujejo kakršenkoli nacionalizem ali nestrpnost. slovenska zavest marginalije ob javni tribuni o vprašanju narodne bitnosti zamejskih Slovencev • voljo čistno normalnih bioloških dejstev, ki vladajo v tem svetu, potiskala v podrejen položaj. In ravno zaradi tega je še kako važno, da se notranje poglobimo in utrdimo, da Posnetki: Bogo Čerin Slovenstvo vendarle ni zgolj social-no-ekonomska kategorija v vsej svoji zgodovini se ni potrjevalo in sproščalo le v socialnih in političnih razmerjih. Razgovor o vprašanju narodne bitnosti zamejskih Slovencev in ustanovitev Kluba prijateljev zamejskih Slovencev — ta dogodka sta potrdila, da so danes ljudje, ki jih zanimajo tudi nekoristne stvari, ki so se zmožni pogovarjati in združevati tudi zavoljo svojega verovanja in osebne čustvene prizadetosti in zavzetosti. V trenutku, ko doživljamo krizo sveta in zavesti, ko v stehniziranem prostoru, kier obstajajo neizmerne možnosti za manipuliranje s posameznikom, je Sc kako potrebno vzpostavljati nova razmerja in nov odnos slovenskega človeka do sebe in svojega bistva, da bo zmogel znova pretehtati in prevrednotiti svoje kvalitete, pa spoznati resnico o svojem položaju v našem danes in tukaj. Cas, ko so naši očetje v Osvobodilni fronti reševali in rušili dedni kompleks slovenskega drobnjakarstva in psihologizma tako, da so v elementarni higieni narodnega upora in v revolucionarnem sproščanju zadrževanih razrednih koristi razživljali človekove moralne energije in prebujali verovanje in ljubezen, kakor pravi Kocbek, j? za nami. Žal te moralne energije in prvinske kvalitete, ki bi naj postale neodtujljivo bistvo slovenskega človeka. niso zadobile svoje kontinuitete. Misleč, da smo sc po dolgih stoletjih socialne podrejenosti po končanem osvobodilnem boju uresničili v svoji državi, so ljudje začeli pozabljati, mnogokrat pa tudi za vestno od-rinjati svoje počelo in bržkone primarno intimni odnos, iz katerega bi morali določati svoj odnos navzven in svojo .bodisi družbenopolitično, bodisi ekonomsko ustvarjalno akcijo. Slovenska zavest v slovenskem človeku umira. Preveliko afiniteto smo v bližnji preteklosti čutili do tiste misli, da je slovenski narod, narod proletarec. Preveč so nam bili blizu razredni interesi in materialne koristi. Nič ni bilo lažjega kakor srednjeevropskega človeka, ki je že sicer nagnjen k pridnosti in ustvarjanju čimboljše materialne zasnove za svoje življenje, zmamiti v malomeščansko alienacljo in ga odvrniti od njegove življenjske suverenosti. Od suverenosti, ki pomeni polno in pristno in uporno življenje, takšno, ki zmore graditi svojo celotnost na temelju duhovnih vrednot in na zavesti, da ustvarja spontano in dejavno prispevajoč k skupnosti, ki je resnično in v vseh dimenzijah njegova. Ni »hlapčevstvo« tisto, kar bi samo po sebi determiniralo slovenskega človeka in ga na vekomaj obsodilo na duhovni in vsakršni konformizem, kakor nam je pred dnevi v svojem sestavku zatrjeval tovariš iz Celja. Л' pretekli vojni smo dokazali, da smo daleč od kakršnekoli vnaprej določene in v nas samih latentno pričujoče sužnosti. Tegoba je v tem, da doslej še nismo mogli vsestransko razmahniti in sprostiti svojih ustvarjalnih sposobnosti, ker so nas socialna in ekonomska razmerja vselej za- i hej, slovenci, kje so naše meje... V petek, 7. marca, je bila v veliki predavalnici VEKŠ javna tribuna o vprašanju narodne bitnosti zamejskih Slovencev. Več kot dvesto študentov in drugih občanov, ki so zavzeti za usodo našega zamejstva je več kot tri ure pozorno sledilo živahni razpravi. Po uvodnih besedah so na vprašanja poslušalcev odgovarjali Boris Race, Boris Pahor, Franci Zwit-ter in Erik Prunč. Velik del razgovora se je sukal okrog »ideologij«, torei okrog vprašanja, ali je imel in ali še ima med Slovenci v avstrijski Koroški in italijanskem Primorju pred nacionalnim prednost in superiorno pozicijo ideološki aspekt. Govorniki so opozarjali na škodljive posledice takšnega načina obravnavanja problemov zamejstva in slovenske politike do manjšin. Franci Zwitter je bil mnenja, da je neizogibna nujnost združevati se po svetovnonazorskih in političnih izhodiščih, ki vsakega človeka določajo kot družbeno bitje. Pojma »Slovenec« in »Slovenstvo« sta potemtakem, po mnenju dr. Zwittera, abstraktni kategoriji, ki sami po sebi ničesar ne pomenita, ki nista zmožna politične akcije, vsaj takšne ne, ki bi zmogla slovenskemu človeku onkraj meja koristiti. Zdi se mu pravilno, da se slovenski ljudje vključujejo v avstrijske (v Italiji italijanske) stranke, pač v skladu z osebnim prepričanjem. Poidobnega mnenja je bil tudi bivši predsednik Slovenske skupnosti v Trstu, ki se je zavzemal zlasti za politiko odprtih meja in tisto tezo o manjšini, ki naj bi bila most med državami. Diametralno drugačna stališča sta zagovarjala Boris Pahor in Erich Prunč. Boris Pahor je prepričan, da je prvotnega pomena nacionalni interes, ki naj se uresničuje skozi enotno fronto, izključujoč politično prepričanje. Slovenska organizirana skupina naj ima svoj program in svoja stališča, kadar pa je potrebno, pa naj stopi v koalicijo s tisto sranko, ki bo Slovencem zagotavljala kar največ. Erich Prunč se zavzema za nadstrankarsko in nadideološko politiko, ki se ne bi iznebila vseh primesi, bodisi klerikalizma na eni strani, ali stalinizma na drugi. Odnos med matico in slovenskim zamejstvom je bila druga glavna tema razgovora. Poleg že omenjene Racetove in slovenske uradno-politične zamisli o manjšini, ki naj bo most prijateljstva in sožitja med državami, je veliko pozornosti in odobravanja poželo razmišljanje Borisa Pahorja Zavest o enovitosti slovenskega prostora ne bi smela izčrpavati zgolj v turizmu in siceršnjih gospodarskih stikih. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda je bil tudi boj za narodno celotnost slovenskega prostora in zavesti. Dokler se, po Pahorju, ne bo uresničila in dejansko osamosvojila slovenska republika v okviru jugoslovanske federacije ali kakorkoli drugače, bo tudi slovensko zamejstvo vse bolj hiralo in pešalo. Prostor nam ne dovoljuje, da bi izčrpneje povzeli obilico koristnih in zanimivih misli, ki smo jih slišali na tribuni. Da bi se lahko čim širši krog seznanil z zamislimi in pobudami, ki so jih na tribuni izpovedovali gostje in drugi razpravljavci, bo izvršni odbor študentske skupnosti na ciklostilu izdal povzetek glavnih diskusij. Komite konference ZKS mariborskih visokošolskih zavodov, ODBOR ZA PROSLAVO 50-LETNICE ZK JUGOSLAVIJE, MARIBOR, Prešernova 17/11, razpisuje za najboljše naloge pod skupnim naslovom: prispevek zkj k marksistični teoriji in praksi Kandidati lahko izberejo za svojo nalogo temo z ožjega področja: filozofije, sociologije, zgodovine, prava, ekonomike, kulture, političnega sistema, gospodarskega sistema, mednarodnih odnosov itn. Najboljši prispevki bodo nagrajeni. — Prva nagrada 500 din —a Dve drugi nagradi po 300 din — Tri tretje nagrade po 200 din Obseg naloge naj bo 20 do 30 tipkanih strani. Pravico sodelovanja na natečaju imajo vsi študenti in dijaki srednjih ter strokovnih poklicnih šol. Kandidati naj prijavijo svoje sodelovanje do 15. maja 1969. Rok za oddajo prispevkov je 1. oktober 1969. Izid natečaja bo objavljen v Katedri. V komisiji za recenzijo prispevkov so: Zvone CAJNKO, Ostoj DURJAVA, Darin HASL, dr. Vanek ŠIFTAR (predsednik) in Milan 2EVART. 4 LISI MARIBORSKIH S1UUEN1UV IZDAJA OOUUR ZS MVZ KATEDRU ШЕЈА UREDNIŠKI (JUBOK: OLGA CEK1C, DRAGO JANČAR, IVO RUDOLF. E RACO ZAVRNIK JANEZ GOJI BOGO CEKIN (FOTOREPORTER) GLAVNI IN ODGOVORNI UKEON1K: DRAGO JANČAR TEHNIČNI UREDNIK: MARJAN ŽMAVC SEKRETAR: FRANCE FILIPIČ ml. UKEDNIS1 VO IN UPRAVA: ŠTUDENTSKI DOM, OB PARKU 5 — IEL. П №4 — CENA IZVODA SO PAK (LETNA NAROČNINA 10 ND. ZA USTANOVE IN PODJETJA 13 ND, ŽIRO RAČUN 51I-67S-548 NENAROČENIH SLIK IN ROKOPISOV NE VRAČAMO TISK: CP MARIBORSKI TISK Skozi P e r i skop Na javni tribuni o vprašanju narodne bitnosti zamejskih Slovencev je eden izmed poslušalcev postavil vprašanje: Kaj menite o vse močnejšem priseljevanju občanov drugih narodnosti iz drugih republik v Slovenijo? Odgovor je bil, da je to proces, ki bi ga bilo po vsej verjetnosti težko preprečiti in, ki je, nevaren ali ne, dokaj normalen pojav. Vpra-ševalcu, ki je, kot kaže, zastavil vprašanje na podlagi osebnih vtisov in spoznanj, še tile podatki: srbohrvaško govorečih ljudi je bilo v Mariboru 1931. leta, po tedanjem ljudskem štetju 1627. L. 1936 je bilo »Srbohrvatov« (po tedanji terminologiji) 2931. Po popisu iz leta 1948 je bilo v mestu 2971 državljanov iz drugih republik, leta 1953 pa 5150. Po ljudskem štetju iz leta 1961 (ki je nacionalno kategorijo zavrglo, pač v skladu s tedaj spremenjenimi nacionalnoidejnimi in na-cionalnopolitičnimi centralističnimi smernicami) pa že okoli 10.000 državljanov iz drugih republik. Ta proces priseljevanja je bil v preteklih letih po vsej verjetnosti še intenzivnejši (industrija, visoke industrijske šole). Podatkov o današnjem stanju nimamo. Podatki so iz razprave Še en zorni kot na slovenske visokošolske razmere, Janez Rotar, Dialogi št. 1, letnik 3, 1967. * Preden je na tribuni Boris Pahor začel govoriti, je prisotnim pojasnil, da ni nikakršen emigrant, kakor je imel v Mariboru in Ljubljani nekajkrat priložnost slišati. Ne vemo, čigava zasluga je, da tovariša Pahorja razglaša za človeka takšne baže in ga prikazuje v takšni luči. In čigav interes? Nekateri študenti so bili navdušeni nad gloso v Večeru, kjer je avtorica pisala o tem, kako krivično je, da je Vladimir Dedijer v jugoslovanski enciklopediji še vedno označen kot meščanski liberalec, ki se je razšel s socialistično Jugoslavijo. Škoda, da kdo ni zbral dovolj poguma za takšno gloso tedaj, ko se je Vladimir Dedijer s socialistično Jugoslavijo razhajal. Pa še to: v glosi so pozabili zapisati, da je Vladimir Dedijer napadan predvsem zaradi tega, ker je poudarjal, da ima Milovan Djilas pravo zagovarjati svoja stališča, kljub temu da z njegovimi (Djilasovimi) mislimi ni soglašal. Osma številka Mladine, ki je izšla 3. marca, je prinesla v rubriki TELEGRAMI z vrtoglavo naglico novico z zadnje konference zveze študentov. Kje je obtičal telegram ne vemo, vemo pa le, da je bila zadnja konferenca zveze študentov v prvi polovici januarja. Okrog novega študentskega doma je kakor v svinjaku. Ko hodimo na uredništvo, moramo presneto paziti, da nam na glavo ne padejo steklenica, konservna škatla, pomarančni olupki, raztrgana nogavica, kos kruha, kup papirja ali perservativ. Kdor ne verjame, naj si pogleda. Pred dnevi je Delo prineslo novico o redni letni konferenci medfakultetnega odbora študentov agronomskih fakultet ter visokih in višjih šol. Kot pravi vest v Delu, so se slovenski študentje zavzemali za to, da bi bil v Sloveniji en sam agronomski center. Predstavniki višje agronomske šole pa so nam povedali, da so bili proti takšnemu stališču. Informacija, da so se SLOVENSKI študentje navdušili nad takšno ! vrsto racionalizacije, je torej neresnična. V čigavem interesu le? To je zlasti zaskrbljujoče, ker ta primer ni prvi, ko so ljubljanski študentje svojo voljo zveličavno razglašali za voljo vseh slovenskih študentov. Nova študentska I skupnost bo vsekakor morala takšne pojave preprečiti, saj je bilo jasno dogovorjeno in razmejeno, kdaj bomo nastopali enotno in kdaj ne. ML Te dni se zaključujejo liste možnih kandidatov za poslance republiške in zvezne skupščine. In spet so se odprle stare rane. V mariborski občini je bilo predlaganih okoli 110 kandidatov za poslance republiške in zvezne skupščine (vsi podatki so vzeti iz objav v Večeru 6. in 7. marca t. 1.). Večina vseh kandidatov je stara okoli 42 let Pri temeljitem pregledu opazimo, da je samo 13 kandidatov mlajših od 30 let in od tega so samo trije mlajši od 20 let. Zakaj tako malo mladih med kandidati? Na eni strani nam starejši pravijo, da smo mi mladi nosilci novih idej, novih misli. itn., in da se moramo udejstvovati na vseh področjih. Kako naj ti mladi potem uveljavljajo svoja hotenja in svoje nove ideje za boljši jutri, če pa nimajo možnosti. Ustava daje mlademu človeku, ki je dopolnil 18 let, volilno pravico in nič več. Zakaj? Koga naj voli? Svoje predstav- ' nike, ki jih sploh ni ali pa jih je zelo malo. Dajte mladim možnost in pokazali bodo, kaj zmorejo. K da j ??? ZADRUGA ŠTUDENTOV IN DIJAKOV MARIBOR, Ob parku 5 (novi študentski dom) RAZPISUJE mesto računovodje(kinje) z nepopolnim delovnim časom. Pogoj: končana ekonomska srednja šola in status študenta VEKŠ. Prijave pošljite do 5. aprila na Zadrugo. o >(/> ?■§ c is N & o £2 •S. E Naša pot nas j« tokrat vodila v 20 km oddaljeni Lenart, kjer smo se pogovorili s tovarišem RUDIJEM PKNOM, direktorjem delavske univerze in članom občinske konference ZK. Katedra: Povejte prosim, kako si predstavljate družbeno in kulturno politično aktivizacijo mladih — še posebej v gospodarsko šibkih občinah. Utrip in razvoj družbenopolitičnega ter kulturnega življenja ni odvisen od posameznega kraja, ampak je odsev širšega območja, družbenih sredin, ki delujejo na širšem prostoru. To še posebej velja za gospodarsko šibka ali manj razvita območja, ki so nehote povezana s svojim gospodarskim, kulturnim in družbenim središčem. Tudi na ideje mladih, njihovo hotenje in ustvarjalni polet vplivajo dogajanja širšega območja. Hiter gospodarski razvoj posameznih območij je povzročil še večji razkorak na kulturno prosvetnem področju, posebno še na tistih območjih, ki so pretežno kmetijska. Nehote se tu opaža razloček med mladimi samimi, med študentsko in učečo mladino in mladino, ki ostaja doma. V naši samoupravni družbi težimo za odpravo razlik med posameznimi območji. Tega pa ne bomo mogli doseči samo z ekonomskimi, ampak tudi z drugimi kulturnimi in družbenimi vplivi. Čeprav mnogo naše mladine študira v Mariboru, živi pa v tem okolju, njen vpliv ni tolikšen, kot smo pričakovali. Nič ne pomagajo organizacije, prostori, volja za akcijo pri mladih, če ne bo navdiha, pomoči iz tistega središča, ki bi lahko vplivalo na družbena dogajanja. Tu mislim, da je tisto široko področje dela študentske organizacije, pri katerem bi se mladi razumniki politično kalili in pripravljali na svoje bodoče delovanje. Istočasno bi bili kvas za poživitev nekakšnega mrtvila v kulturnem in družbenem življenju »dejanske province« v komaj 20 km oddaljenem območju od središča z višjimi šolami in kulturnimi4 ustanovami. Študentska organizacija kot politično združenje mladih, bi lahko s pobudo svojih članov seznanila svoje vrstnike z idejnimi tokovi političnega in kulturnega življenja, poživila delo v klubu, kulturnem društvu, športu itn. K: Knjiga je še vedno primarni kultivator, ki bi naj bil kulture željnemu potrošniku vedno pri roki. Kako bi označili uspehe ali pomanjkljivosti, ki smo jih dosegli pri knjižničarstvu? Velikemu zaledju po vojni je sledilo več kot desetletno mrtvilo na področju knjižničarstva na našem območju. Praktično so prenehale delovati skoraj vse knjižnice, ki so bile v posameznih krajevnih centrih. Ne poznam dovolj stanja na drugih območjih, da bi lahko podal splošno oceno. Stanje se je pričelo izboljševati šele po objavi zakona o knjižnicah, s katerim smo naš značilni način — z državnim posredovanjem, pričeli reševati to področje. Z ureditvijo matične knjižnice v Lenartu pred tremi leti, sicer počasi, vendar stalno izboljšujemo stanje. Se daleč pa smo od tega, da bi bila knjiga kulture željnemu potrošniku vedno pri roki Na novo moramo zopet pridobiti bralca, ki se je knjigi odtujil, ko smo deloma zaradi objektivnih težav (finančnih sredstev), bolj pa subjektivnih slabosti spali »spanje pravičnega«. Po sedanji praksi ugotavljam, da povezava med založbami in knjižnicami ni urejena. Ni direktnih stikov, kupovanje knjig preko trgovske mreže in akviziterjev pa močno podražuje nabavo Znatna pocenitev bi že bila, če bi založbe priznale popust v višini zaslužkov akviziterjev, ki bi lahko odpadli. Poznam organiziran samo eden klub bralcev in samo ena založba daje knjige s popustom za tiste, ki tekmujejo za bralno značko. Vse to vpliva posredno ali neposredno tudi na razvoj knjižničarstva. Menim, da bomo morali pri doseženih uspehih še mnogo storiti, prilagoditi in izboljšati, da bo knjiga kot osnovni kultivator kulture željnemu potrošniku vedno dostopna. K: Kaj botruje po vašem zadnji čas toliko »reklamiranemu« mariborskemu kulturnemu zdajci in kako gledate vi na vso zadevo? Živim in delam v okolju, ki je dvakrat provinca, če je po razpravah in pisanju tiska mariborsko okolje provinca. Dialog med družbeno kulturnimi delavci, ustvarjalci naše družbeno kulturne politične klime, kaže na njihovo aktivno dejavnost, iskanje rešitev in razčiščevanje odprtih vprašanj. Negativno bi bilo, če dialoga ne bi bilo. Naš samoupravni sistem omogoča pluralizem idej, in to je tista gonilna sila za človekovo ustvarjalnost, za svobodno delovanje, ki nam je porok za nadaljnji razvoj. To tudi zahtevajo naši mladi. Zato pozitivno ocenjujem vse razprave, prispevke k razčiščevanju naše sedanje stvarnosti, iskanju novih poti in rešitev, da bi še hitreje ustvarili tako družbeno skupnost samoupravne, dejansko svobodne in ustvar- jalne družbe, ki jo teoretično poznamo, nismo pa še je ustvarili. Mislim, da je problem v izvršitvi, ne pa v razpravah. K.: Naše etnične meje segajo krepko čez državno mejo. Ta del pa postavlja za nas določene nacionalne zahteve. Se vam zdi, da smo mi, matično telo, dovolj storili za naše zamejce, ali pa nismo v celoti zadovoljili? Nismo dovolj storili, niti zadovoljili. Vprašanje bi pa razčlenil na dve področji: naši zamejci, kot manjšina in naši delavci v tujini. Bolje bi morali poznati razmere in pogoje, v katerih živi in deluje naša manjšina. Te razmere pozna preozek krog, ki se ukvarja s temi vprašanji in deloma sorodniki ter znanci. Naša vez preko društev Izseljeniške matice in drugih, je prešibka, da bi to vez kljub naši materialni pomoči, občutili naši rojaki. Le trdoživosti in narodni zavednosti, ki so jo dokazali do sedaj, se imamo zahvaliti, da se etnične meje niso še bolj približale državni meji. Prepričan sem, da bi lahko več storili za reševanje teh vprašanj z našo pisano besedo — knjigo, izmenjavo — šolanjem mladih, organizacijo obiskov in drugim. To je naš narodni dolg do rojakov, ki so ostali zaradi mednarodnega reševanja in spletkarjenja izven svoje domovine. Prav tako je pereče vprašanje naših delavcev v tujini. Odhajajo predvsem miadi Nekateri najmlajši se celo učijo, pridobivajo kvalifikacije v tujini, ker nismo rešili oziroma ne morejo v uk doma, če nimajo dokončane osemletke. Do nedavnega so to bili člani mladinske organizacije, SZDL, nekateri tudi ZK. Z meddržavnim dogovarjanjem rešujemo in urejamo le osnovna vprašanja glede zaposlitve in njihovih pravic. Vse drugo ostaja odprto. Ali bodo vsi ti vzdržali pritisk in vpliv novega okolja, novih razmer? Ali so dovolj pripravljeni, da počasi ne bodo postali tujci? Ta vprašanja se mi vsiljujejo pri vašem vprašanju. K: Katera so najčešča vprašanja in problemi, s katerimi se srečujete pri vzgoji in orientaciji mladine? ' Zgoščen odgovor bi lahko bil: odnosi v samoupravni družbi To so najrazličnejša vprašanja o razmerjih, ki nastajajo med ljudmi v vsakdanjem življenju; odnosi v podjetjih, med starejšimi in mladimi; kritične pripombe glede odločitev posameznih organov; raziike v ekonomskem položaju posameznikov; idejni tokovi v naši družbi; odnosi med družbenopolitičnimi organizacijami, tudi do ZK. K: Imate morda še kak poseben problem, ki ga zaradi poznavanja razmer nismo mogli predvideti? Problemov je mnogo, težko bi se odločil »za posebnega«. Štafetne razgovore vodi; Franci Hedl СЛ o c > o И s S ec C И Pred časom smo v rojstnih knjigah ila matičnem uradu vpisovali v rubriko državljanstvo — LR Slovenija, pozneje SR Slovenija, v rubriko narodnost smo vpisali narodnost. Danes pišemo v rojstno knjigo takole: državljanstvo — jugoslovansko, narodnost — ... narodnosti pa ne vpisujemo več. Baje je tako določil zvezni zakon. Vprašujemo se, ali ima res nekakšen zvezni zakon pravico rovariti po posameznikovi zavezanosti in mu pripisovati breznarod-nost? Dovolj dobro vemo, da so se Italijani posluževali prav takšnih metod, ko so raznarodovali Slovence na Tržaškem in Goriškem, Nemci prav tako, ko je šlo za Koroške Slovence. To se dogaja v trenutku, ko spreminjamo ustavo, ko zahtevamo večjo samostojnost in samobitnost nacionalnih držav v jugoslovanski federaciji. V tem trenutku ma- tičar slovenskim otrokom vpisuje v rojstno knjigo državljanstvo jugoslovansko in nič več. Ali Vladimir Krivie kot predsednik ustavnega sodišča SRS meni, da je za takšna vprašanja resnično pristojna federacija, in če je tako. zakaj v tej smeri ustavno sodišče ni ustrezno ukrepalo? Janez Turk CV. .03 V soboto, 1. marca, Je bila konferenca občinske organizacije ZMS. Dan pozneje smo v , Delu prebrali sestavek z naslovom Veliko vo- lje — malo denarja. Nič novega, bi rekel vsak opazovalec. V sedanjem porelormnem času Je CC marsikatera organizacija, ki naj bo še tako de- ^ «22 lavna, brez denarja. Dan za tem sem po naključ- «-* ju dobil v roke material, ki so ga prejeli dele- CS гч gati, ki so prisostvovali konferenci. Kar osup- JSoC nil sem, ko sem pregledal finančni proračun in *■— .. **~1** poročila. V Delu berem »mladina ima premalo 03 03 denarja za kulturne, prosvetne in podobne de- javnosti« (citirano) — toda v poročilu berem. da nameravalo letos porabiti za profesionalne voditelje ZMS v Mariboru kar 180,000 din (bert 18 milijonov starih dinarjev ln to je kar «•/» vseh izdatkov) V Mariboru Je mnogo organizacij, ki ne morejo zaradi slabega finančnega položaja najeti niti enega upokojenca, da bi Jim urejal tekoče zadeve. V zadnji Katedri sem še za nameček prebral da je Branko Smole predsednik komiteja ZMS izjavil, da so lani porabili za reprezentanco samo 100 080 S din Malo, kajne? Na eni strani beremo o slabih finančnih razmerah aktiva ZMS, na drugi strani pa nekaj profesionalnih aktivistov dobi za svoje delo kar 180.000 din V predlogu proračuna za tekoče leto zasledimo še en zanimiv podatek: TJ V. vseh Izdatkov naj bi krila dotacija občinske skupšči-■ ne Maribor. Ko Je študentski list Katedra prosil za dotacijo v višini 8 •/, svojega letnega proračuna je dobil na svojo prošnjo samo pismo — z negativnim odgovorom seveda! O razmerju udeležbe lastnih sredstev prt dejavnosti v obeh organizacijah sedaj sploh ni potrebno razpravljati (menda Je jasno vsakemu, zakaj) B. Čerin janez znnavc: obisk Takoj v začetku moram priznati, da mi je Zmavčeva dramatika — razen tega, kar je o njej napisanega in razen predzadnje drame, neznana. Obisk je moje prvo srečanje preko odra z njim. Iz vsega napisanega pa sem do sedaj lahko izvedel, da je Žmavc ploden in prizadet pisec iger, ki da se v zadnjih dramah odvrača od svojega kritičnega obravnavanja meščanskih problemov v srčiko samih ekstencialnih problemov. In Obisk je drama, ki govori v resnici o ekstencialnih stiskah in radostih treh generacij; to je starejše, srednje in mlajše. Dalje je Obisk drama, ki jasno kaže, da avtor pozna sodobno dramaturgijo, predvsem angleško postosbornovsko dramatiko. Zal je bilo v tej drami čutiti, kot da ne pozna dovolj vseh razsežnosti sodobnega življenja. Zadnjo pripombo sem zapisal sicer s precejšnjo tesnobo, kajti drugi ocenjevalci — ki so priznane avtoritete (Predan, Smasek), so delo pohvalili in mu tako rekoč niso ničesar očitali. In četudi se sam racionalno ne morem zalotiti, kje je pravzaprav „tisto, kar mi ni všeč, moram reči, da se mi je kljub dramaturško spretni konfrontaciji generacije zdelo, da delu nekaj usodnega manjka. Nekaj, kar bi prizadelo, stisnilo človeka za vrat... Ostala je spretna konstrukcija, različni svetovi, ki sprožajo različne napetosti in stiske. O tem je mogoče pisati cele spretne eseje, lahko je odkrivati različne svetove, toda življenja ni. Ne gre za značaje, za fabulo, za tradicijo, gre za neko praznino. Gledalec ni potešen. Kje je tista vroča energija, tista polnost, ki veje recimo iz Pinterja? Pinter je avtor, v katerem je našel Žmavc svoj vzor, svojo možnost, ki ga je moral očitno prevzeti in tudi njegov medel zagovor v gledališkem listu ni prepričljiv. Kajti nekajkrat se ti zazdi, kot bi gledal Pinterja, pač različne prizore iz njegovih dram. Začetek močno spominja na The Birthday Party (Starec in starka), zvonjenje na ukaze v The Dumb VVaiter... občutek grozljivosti in pričakovanja, kaj bo (telegram v Obisku in zvonjenju), to je Pinterjev svet, pa naj reče kdo, kar hoče. Toda poudariti moram, da ne na-migavam na plagiatorstvo, ker tega pa ni. Plagiatorstvo je, če nekdo naslika ali preslika že narejeno dobro sliko, če nekdo napiše pod svojim imenom dramo, kakršno ali podobno je nekdo že napisal. Pri Žmavcu ne gre za njegovih sredstev v novi igri, v novem domisleku, gre tako posnemanje Pinterja in drugih, gre za uporabljanje za neki soroden svet, ki je blizu obema avtorjema, le da je nekdo Anglež in svetovno znan. Toda v svoji racionalnosti, v konstrukciji je šel Žmavc (po mojem skromnem mnenju — Pinterjevega dela po Vrnitvi še ne poznam) še dalje. Na oder je postavil poleg starejše in srednje (kar je pri Pinterju pogosto) generacije še mlajšo. Toda tu se začenjajo nesporazumi. Kajti kolikor sta stara dva predstavnika starejše generacije, tako sta (s svojo toplino pač, ki pa edino pri hjima, daje znake življenja) edina izžarevala nekaj življenja, medtem ko tega naj-mlajša Fant in Dekle nista imela, še več, ta njun nasprotni pol (generacijsko), ki je aroganten, prestrašen, uporen (še posebej Fant) ni prepričljiv, je poln parol in plakatov, navidezno sodoben. Predstavnika teencgerjev se mi zdita tipična podoba, kako si starejši (humanisti) poskušajo predstavljati mlade in jih »razumeti«. Nič tistega samosvojega, enkratnega, eruptivnega, nerazumljivega ni ta mladost Plakat. Konstrukcija v možganih dramatika. Kljub temu, da sta simpatična. In do kraja poenostavljena Marko in Eli, pridobitnika, gangsterja, izkoriščevalca, ki očitno živila brez generacijske krize in ki bi naj predstavljala obsodbo današnje generacije. Preprosto, nasilno, prečrno, prelinearno. Kako so grozljive podobe te generacije recimo v Abeejevih tekstih, tu pa tako zreducirane. Bo že imel prav Vidmar, ki toži, da je v takih delih premalo človeka (ne, ne z veliko začetnico), kajti dobra soočenja in dobre konstrukcije lahko pišejo konputerji. Ves slovenski literarni svet mi naj oprosti (a je res), ker sem imel ves čas predstave v glavi neprijetno misel, tako soočenje, tako racionalno konfrontiranje (brez življenja) bi lahko naredil tudi elektronski stroj (in morda še kdaj bo). Popolnoma se strinjam, da pa je bila drama več kot dobrodošla na mariborskem odru, da je potrebna v naši literarni situaciji, saj odpira čisto nove poti in možnosti. Morda bi bil ta zapis lahko ugodnejši, če bi ne nastal v neki meri kot reakcija na nenavadno ugoden sprejem te igre razuma, brez soka. Ni naš namen, da bi na tem mestu govorili o uprizoritvi in režiji veterana Slavka Jana; četudi je tudi uprizoritev pokazala, kako je drugo dejanje šibko v primeri s prvim in ni uspela dati (predvsem mlademu paru) prepričljivosti, kot sta jo imela starca. Igrali pa so: Tovornik, Godinova, Petje, Bratuževa, Car in Blaževa. Sceno je zasnoval Uroš Vagaja. Tone Partljič 1 (M): ... te brežine se vlečejo in vsa teža mojih življenj je kakor porozen kamen in kljub temu velikemu kazinu ki se nagiba nad morje se ne pogovarjajo več morski konjički skal ni več v pristanišču ni več vehke bibavice ki biča ni več ajbiša pod baročnimi kupolami... ostane nasip ostane LANGRUNE spet ga je treba najti se spomniti ko' se vrtiš okoli »SMOLULE« celo določenega pomena za to valjasto besedo ni več za ta substrat ki se prikaže kadar jo umiješ vseh čustev vseh nočnih kriz medtem ko se oklepaš čiste ženske vseh ran ki jih vrežeš v njen trebuh v njeno telo in potem se prikaže ta »SMOLULE« na ploščadi ki se zapira v utrujenost KAKO obiti to beto gmoto ki se upira s trdoživostjo mirnega živca? 2 (M): ... zgubil sem središčno točko svoje težnosti kakor klovn videl sem kako hodi moje telo kakor gumasti ovoj natanko sem se ga zavedal! 3 (V): ... NE UBIJAJ je rekel BOG toda kako je spoznal da Človek ne sme ubijati ako prej ni vedel da mora UBIJATI Pomen teh besed je BIL da je bila Beseda pri BOGU Bog je ubil najprej človeka da je ustvaril samega Sebe! 4 (M): ... v tem ni bilo nič nasilnega brezumnega strahu samo dokaj votla jeza Stresel sem v glavo a to je povzročilo samo še večjo neurejeno razpotegnjenost Hotel sem se ugrizniti vendar to ni michcl ogrizek in vladimir gajšek #o ogljik imelo nobenega učinka razen lahne prav nič zanimive bolečine Udaril sem se po čelu vendar ni bilo nikakršnega odziva zgoščenost ni bila navzoča Ne bi se smel pogovarjati o tem z dozdevno Julijo! Zahotelo se mi je spati Počakati je bilo treba da pridem zgodaj domov Ta vnanji ovoj se mi je zazdel neznosen Spet moram najti to zgoščeno enovidnost brez katere se ne morem približati nobeni stvari. 5 (V); ...bil je strašen večer Peli so in igrali počasne krvave melodije ampak nobeden jih ni slišal Bili so osamljeni v tem strašnem večeru kajti bili so Ubijavci ...In bog je dejal: PRIDI -TE IN VIDELI BOSTE In bog je zapovedal: PRIDITE IN NASITILI SE BOSTE toda človek je stal ob strani siromašen izmozgan in klical je Besedo Besedo ki ni meso poslala Večer je bil strašen vsi so tihotno igrali roke so dvigali Nobeden jih ni slišal. 6 (M): ...samo štiri ure spanja zategadelj lahna vročica kakor po operaciji — morem-ne morem morem-ne morem morem-ne morem morem-ne morem morem! nikakor ne morem zaustaviti te alternative v svoji glavi — človek bi znorel!. — trenutek počitka zdi se kakor da je preminilo pa spet se oglasi »Dovolj!« morem ... ne morem ... v moji glavi Bojim se da bi se to odrazite na moji spolnosti zato se divje otepam s premišljenimi udarci z logičnim dopovedovanjem in izkušnjami...: — 7 (V): ... Kaj moreš ... vojna se je nadaljevala vojna se nadaljuje mi pa ostajamo sami Nobeden ' ki ve kar more se ni mogel vdati marveč je' padel v svojo črno smrt Nobeden Nobeden ki je Sel s psom po cesti ni spoznal svojega prijatelja ZAKAJ ostal je formalist Nobeden ki je ubijal ne bo zveličan! Ampak namestniki božji živijo na zemlji in mi ki nismo božji namestniki stojimo ob njih akoravno nas ne vidijo mi ki s človeškimi grli govorimo in oznanjamo Besedo mi ki nismo bili in ki smo: Kaj nam preostane Kaj nam preostane Kaj nam preostane 8 (M): ...Zbudite se! Toda to je jadikovanje — Nekoč je stal po- leg ribnika deček in metal e v vodo in naslajali so krogi čedalje večji krogi veliš' °gi in nikoli ni bito moči zvedeti kaj je padlo v vodo 9 (V): ...Asociacije so se porodile v.toda iz naših možganov so se izvili angeli hodili so^anjevali novo vero otroci so ostali sami staršev niso i"[e £ ‘ 50 sami bili so iz Mesa Meso je bilo kamen kamen je na nebu toda nebo nebo so bili možgani —: 1° (M): . ... alpinist potrebujem alpiAjt mora alpinist kaj bi radi storili? vas ni! kaj bi r , vse se vam primeri v življenju: sreča-nesreča: ", _se zgodi Biti bi moral alpinist »Potrebujemo alpinisti' 11 (V>: ... bil je Olimp in bili so st« ^ vgovi in bil sem kača ki sem se plazil navzgor prav do j® P°d oblake Ampak tam je čakal Aleksander Veliki sam<>“ eksander Vevu-i ,v> £ --sander Veliki je spotu e »—^ -- si Gospodje sv*. 4 smejali so se s prezirljivim smehom — O človek ti'skal boga in ki si našel znal da Olimpa ni tamkaj so c^J^Zveličavne družine druž- bene vede in vsi Nas o človek ti ki si iskal BeJ? !n si našel kačo človek ki si se priplazil do vrha — sed<4 °№o ubijemo —>: 12 (M): i ton • ... poglejte ga poglejte ga * °udmi velikimi očmi Prihaja črn je zaplesal bo smrtni Poglejte ga poglejte kako se približuje s svojimi 1јл'.°^т' ime mu je Axel on dela on ustvarja dela in -a °csedo je zevajoča brezkončnost in za vsako besedo r агпо1а — ; 13 (V): ... njegove zenice so prazne Л ' 8a vidite On prihaja po vseh ulicah iz vseh trgov iz vasi iz vseh dolin iz vseh gora On prihaja! In — "^ . kaj je to? in ali veste — kdo je On? Ali ni to 1пе\љЈе^а prepričanja ali niso to kosti moje vere ali niso mojo smrt: On pri- lin* “a - •• - ha ja z zenicami ki so prazni’1 njenimi v nebo On prihaja AW l’i vi ki ste nas ubili vi ostajate na gori » vi nočete videti Njega dasiravno On vidi vas dasirax' !*' bog dasiravno je~človek dasiravno vas premaguje pravno je nad vami! On prihaja s psi s kamenjef* kalami On prihaja: vaše prekletstvo On prihaja: vaš £ ^ On prihaja: vaše nebo ' Prihaja z rokami dvig- On prihaja: ne boste se mu <; mu kriku ne boste Kajti On !e °sfane: — 14 (M): kirurg bo v bolnišnici šd jhimo odpiral bo trebuhe odpiral bo mrliče delal bo todl e kflj veste f;a je ta mo» pesnik? 15 (V): Љ* ... ležal je roke je imel še ** j1 dvignjene Vselej kadar smo ga pogledali smo rekli: nismo mislili s tem bil je И vaden človek bil je oblastnik in ubijal je: Sedaj J^ni Sedaj smo odrešeni Sedaj smo zveličani Toda med * ni več ljudi mi vsi hodimo s psi in psi hodijo z /? Podgane hodijo z nami odkar smo odšli s sveta odkO> ',c>mo in odkar m vidimo več ...: — 10 (M); 1 . .. bilo je v kavarni čisto Pryij° Zgodba — nekdo vpraša »koliko je ura« Koliko је Љ, "Četrt na pet« Glej no reče gospa veste da je na onstran ulice ura »Toda ...........................- s€\“da ne boste ušli njegove- olovek nič nenavadnega gospod ni vedel« je odvrnil -m г— Odslej ve... to bi se lahko godilo v Skopju: KOLIKO JE URA? »Pel in sedemnajsti no zvoniku onstran ulice pa kdaj drugič: — 17 (V); џ. ... ne smehljaj se mi podgan?.^‘j iz te ulice izgini iz tega glasu izgini iz te ure iz9 A? cerkvenimi zvonovi izgini med ulicami kajti ti si 'T no vem prinesla si nam kugo ampak ti ostajaš: — 18 (M); ... pazite na svoje besede skušate zakriti praz- nino Pazite na svoje besede л^Рсда dne bo vaše besede zamenjalo meso in to bo T® 'n dolgotrajno in slovnica in geometrija mesa bosti fr'« v četrto dimenzijo: —: 19 (V): JL. ... igrati ste šah s svojimi "Af [prali sle s svojim nebom in s svojimi zvezdami ste si srca utripajo- ča in mrtva na svoja srca * r niste videli okviri slik so ostali na vas in vi ste ostali goli ne gre nam za to da bi spoznali vaša trupla ne gre nam za to da bi spoznali vaše ptiče vaše kragulje ne gre nam zategadelj da bi spoznali vaš plen In če nas vprašate za kaj nam gre ostajamo sami v gluhonemi tišini s prebodenimi zenicami Ampak vedite naš glas vas zbuja Naš glas vas bo budil Naš glas bo vaše prepričanje in naš glas bo vaša poslednja smrt: — 20 (M); ... nismo tukaj zato da bi bili razumljivi v resnici živite vsak v svojem svetu kajti vi spite budni imajo skupni svet od tega je tri tisoč let od časa moža ki mu je bilo ime Heraklit —: 21 (V): ... res je bilo nekega jutra ko je slana spala na tvojih laseh ti si bila mrtva prestreljena uničena polje je cvetelo s tvojimi zenicami tvoje prsi so cvetele z gavtrožami nikogar ni bilo ki bi te zbudil in ljubezen je bila mrtva dasiravno so ljudje še zmerom hodili po Zemlji in so se ljubili kakor se ljubijo ... (Vladimir Gajšek & Michel Ogrizek, poema, magnetofonski zapis, 1969 francoske tekste Michela Ogrizka je prevedel gledališki igralec Stanko Potisk) razstava sovenskega kiparstva Letošnja razstava Je bila zasnovana kot prerez kiparskega delovanja v neposredni preteklosti. Organiziralo jo je Društvo slovenskih likovnih umetnikov leta 68 v Mestlnl galeriji v Ljubljani, v tem letu pa je bila prenesena v našo umetnostno galerijo. Mnogi kiparji se razstave niso udeležili, Iz razumljivih razlogov prav tako nismo videli javnih spomenikov, vendar je razstava nudila dokaj dober pregled slovenskega kiparstva. Nisem dolžan niti sposoben podajati strokovnega mnenja. Omejil se bom na subjektivno mnenje. Kratka strokovna razlaga je v katalogu, ki ga je ob tej priliki izdalo DSLU. Ta je dobro opremljen In niti ne predrag. V avli smo videli dela predstavnikov antropomorfnega kiparstva. To tradicionalno smer nadaljujejo pri nas predvsem starejši kiparji. V uvodu kataloga ugotavlja Jelislava Čopič, da je nadaljevanje te tradtoije pri nas vsekakor razveseljivo, ne morda toliko zato, ker ima ta smer stalno In široko občinstvo, temveč, ker ohranitev te tradicije nudi možnost prehoda v nekatere nove oblike izražanja, v katere je težje preiti iz modernejših in hkrati bolj specializiranih smeri. Za nestrokovnjaka pomenijo dela, razstavljena v avli, s svojo toplino in jasnostjo dobrodošel prehod k bolj kompliciranim In težje razumljivim delom, pri odhodu z razstave pa dobrodošel počitek za oko. S tem seveda nisem hotel povedati, da so »lažja« ali bolj naivna, kvečjemu narobe, saj za njimi stoji vsa bogata tradicija kiparstva, medtem ko si druga šele ustvarjajo svoje mesto v figuralni umetnosti. Ostala razstavljena dela gredo vštric z novejšimi strujami svetovnega kiparstva. Med temi sta gotovo najimpresivnejši mogočni skulpturi Janeza Boljka. Ostali smo sami in Heroji ne klonejo združujeta divjost in določeno Iracionalnost oblike z monumentalnostjo in skoraj pokopališko mirnostjo, ki jo daje bronsa. Upal bi si trditi, do je delo bolj sorodino cerkvenim kadilnicam kot semaforjem. Aladar Zaharijaš s svojima ekvilibrist-kama postavlja skorajda skrajno mejo, do katere se lahko kip osvobodi vezanosti na podlago. Danes material to dopušča. Kip , ,n temveč lebdi v prostoru. Človeška figura služi le kot simbol. Dogajanje, misli, stanje in bivalnje je vezano na kretnjo veliko bolj kot na samo figuro. Vsaj delu tega je verjetno botrovala sodobna fotografija „ Zlvo pobarvane lesene klade delujejo nekoliko čudno. Morda si lahko predstavljamo nekako zvezo z dadaizmom, drugače prl_ najboljši volji ne vam, kam z njimi. Nasprotno so dela Dušana Tršarja prijetna za oko. Zveza med arhitekturo in kipar-stvom je tu tako tesna, da človek na trenutke ne ve, ali gre za ali P,a za fantastičen model. Žica hkrati nudi možnost prehoda k umetnostni obrti. Ja,rm poslal na razstavo nekaj sodobnih malikov. Obdelava v lesu je močno podobna načinu ustvarjanja primitivnih oceanskih kiparjev. Odkrito priznam, da bi, če bi mi bilo dano izbirati med njigaviml j/n njihovimi deli, izbral slednje. Sodobni maliki so pustejši od preteklih. Razstava je nudila kar čeden vpogled v naše in s tem tudi v svetovno kiparstvo. Precej škode, če si je niste ogledali. Ivo Rudolf mariborski prepir - post festum No pa smo imeli svoj prepir; svoje pranje perila smo uprizorili. Niti ni tako narobe, kajti tudi neoprano perilo lahko zasmrdi. Zal se bojim, da je za sedaj to perilo le namočeno, ni pa oprano in da bo nekdaj kasneje še potrebna kakšna žehta, samo da, upam, z boljšimi detergenti kot tokrat. Neverjetno je, da je to pranje sprožil precej neumen intervju z Miroslavom Slano v TT, ki ga je napisal sicer cenjeni J. Kajzer. Potem je bilo nekaj pisem, nekaj podtikanj, s posegom Marijana Krambergerja v polemiko, pa se je reč zaostrila, nazadnje prešla meje gole neumnosti in prešla v razkrivanje in na koncu v farso; njen epilog (zadnja pisma in grožnje) pa je potrdil, da smo tam, kjer smo bili na začetku. Iz pisanja in pisarjenja v TT se mi je mariborski literarni svet pokazal v treh skupinah, v katere bi lahko vtaknili skoraj vse mariborske pisce. Na eni strani je »starejša«^ generacija bolj ali manj zaslužnih piscev, ki izdajajo že dalj časa knjige (navadno pri mariborskih Obzorjih), so literarni staroste, in nekritično verujejo vase. V drugo skupino bi štel »srednjo« generacijo, ki si poskuša s svojim delom najti mesto v vsej slovenski literarni sredini, pa to nekaterim bolje, drugim slabše uspeva. Ne bi pa jim mogli očitati, da želijo zase neke posebne mariborske kriterije, kot to očita prvi skupini Marijan Kramberger in ki se najbrž do kraja moti. Ti sodelujejo ali poskušajo sodelovati tudi v vseslovenskih institucijah, uredništvih ... In nekako sama po sebi se je izkristalizirala »najmlajša« skupina, ki bi rada prav tako zase neki poseben status, četudi med njimi večina še ni nikogar razen sebe prepričala, da je literarno pomembna. To so avtorji, ki z zmerjanjem, fintami, grožnjami, samohvaljenjem itn. »odpravljajo« provinco, zastarele okostenele situacije, vsaj njim se tako zdi. Nekateri so tipični samozvanci, ki z nekakimi fintami poskušajo obrniti pozornost nase. Mislim, da imena niso pomembna,1 vsak sam zase lahko preudari, kam se lahko šteje; če pa se ne more nikamor in če ni izjema, pa je očitno, da sem narobe prognoziral. Ce bi se ob mariborskih svajah moral opredeliti, bi se postavil ob ramo Marijanu Krambergerju, dasi ni rečeno, da se brez pridržka z vsem strinjam in dasi mu moja solidarnost nič ne more koristiti in si ne bo vedel kaj početi z njo. Toda moram mu pritegniti javno, kajti intimno sem velikokrat čutil podoben problem mariborstva kot on, pa ga zaradi pomanjkanja poguma ali celo informacij nisem nikdar tako jasno zapisal ali povedal. Marsikatero mojo stisko je izrazil, zato je sedaj prav, da to javno povem. Veliko »se je že govorilo« o mariborskih nagradah in mešetarjenju, o intervencijah, o medseboj-nih zvezah in hvaljenju itn., pa smo zatisnili oko. Tudi zadnji odgovori v TT mi kažejo, da je imel Kramberger kar precej prav, kajti v teh odgovorih je veliko profesorskega tona, groženj, pri mlajših toliko napihnjene samozavesti, tako da se kar sklicujejo sami na sebe, toliko užaljenosti in nestrpnosti, da se »mariborstvo« znova jasno kaže. Naj so vsi njegovi očitki točni, ali jih lahko argumenti-ra ali ne, eno je nesporno; kar precej nagrajenih mariborskih književnikov piše prav poprečno in neka nagrada je bila celo utemeljena, da je podeljena kot priznanje za korak naprej v pisateljevem razvoju, medtem ko je slovenska kritika zapisala, da pa za slovensko literarno situacijo roman ni usodno pomemben. In vendar je bil nagrajen. Ali ni tudi Forstneričeva zbirka korak naprej v pesnikovem razvoju, obenem pa šele dopolnjuje podobo slovenske lirike, pa ni bila nagrajena? Kramberger je to zabeležil, sedaj pa je ogenj v strehi. Čemu? Spoštoval bom vsakega mariborskega književnika, bodisi starega, prastarega, mladega in kaj je še teh starostnih nesmislov, ki bo pisal dobre romane, pesmi, romane. Toda takih ni veliko. A Kramberger je, to je potrdila tudi slovenska literarna publicistika, ki mu je odmerila večji prostor kot drugim, saj je vse, kar je do sedaj ustvaril na slovenskem nivoju, ne na mariborskem. Tega pač ni mogoče zanikati. Nekdo je moral spregovoriti tako kot Marijan Kramberger, nanj se pa zdaj izliva žolč. Prav bi bilo, da bi somišljeniki povedali svoje. Zelo nenavadno pa je, da mariborskega problema ni zabeležila niti v njem sodelovala kulturna rubrika Večera niti Dialogi do sedaj. Verjetno se bojij'o take osebne polemike, to je zmerjanja, kot je v zadnjem času v modi. Sicer pa, čas bo pokazal svoje in prav sta imela Brvar in Jančar (v zvezi s tistimi nesmiselnimi trikotniki), da ni prepiranje naloga pisatelja, saj pisatelj pride od pisati ne od prepirati se. In tudi ta moj zapis je zadnji v zvezi s tem za sedaj. Tone Partljič V zadnjem letu se je dejavnost kino kluba Maribor zelo povečala in zato je dosegel klub nekaj vidnih uspehov. Klub je dosegel drugo mesto od vseh foto- in kinoklubov Jugoslavije. K temu uspehu so dokaj prispevali posamezniki s svojimi uspehi. Na domačih razstavah sta bila najuspešnejša Ivan Dvoršak in Ivo Cerle, na tujih razstavah pa sta bila najboljša oziroma sta imela razstavljenih največ fotografij Stojan Kerbler in Peter Lešnik. Foto zveza Jugoslavije je podelila naslov mojstrskega kandidata članoma kluba Dragišu Modrinjaku in Stojanu Kerblerju. To je samo nekaj večjih uspehov fotokluba Maribor. Najboljša in največkrat nagrajena fotografija je fotografija mojstrskega kandidata Stojana Kerbler j a SAM. јз ferin mladina in revolucija Lepa in ponosna je vsebinska zveza: revolucija in mladina! Danes je še posebej žira, razgibana in aktualna. Živo je gibanje v krogu mladine in se mnogi ukvarjajo z njim. Vendar oba pojma: revolucija in mladina — ne pomenita vedno isto. Poglejmo samo zgodovino in se nam bo izluščilo, da velike revolucije sužnjev, podložnikov in delavcev, ki so spreminjale različne družbene ureditve in ustvarjale nove — ni izbojevala mladina. Špartak, Roberspierre, Lenin so bili voditelji delovnih družbenih slojev. Niti osvobodilne borbe niso bila dejanja mladine, čeprav kot v ostalih revolucijah — so tudi oni prisostvovali. Mladina je bila večkrat iskrica za kontrarevolucijo in tudi orodje tega. Ne glede na tiste komplicirane primere, v katerih je bila vloga mladine kontradiktorna nam obdobja zgodovine odkrito pričajo o različnih kontrarevolucionarnih mladinskih skupinah. Zlata mladina francoske kontrarevolucije v 18. stoletju, fašistične mladinske zveze v prvi polovici 20. stoletja ali pa pred nedavnim, vloga različnih indonezijskih mladinskih zvez pri ustvarjanju protikomunističnega in protiljudskega sistema, nam o tem dovolj zgovorno pričajo. KOMU PRIPISATI PRAVICO DO BORBE? Pojma borbe in mladine ravno tako nista istovetna. Samo družbeni razredi so se udeleževali resničnih bojev. Meja je med družbenimi razredi in družbenimi plastmi, ne pa med mladino in starejšo generacijo. Niti »novo« in »mladina« nista istovetna. Novo fne samo po obliki, temveč tudi po vsebini) se je vedno rodilo v revoluciji, ki so jo ne glede na starostne razmejitve bojevali tisti razredi, ki so prodrli na vrh družbe. Mnogokrat se je mladina zmotila, ko je prisegla »novemu«, čeprav je bilo to že davno zastarelo. Problemi sveta niso istovetni s problemi mladine. Celo mladina kot družbeni pojav je razdeljena. Tisti, ki sedaj v prvi vrsti zbujajo pozornost sveta, so študentje in dijaki. Res je, da so njihovi najožji problemi ravno tako družbeni problemi, sem spada tudi razvijanje samoupravljanja na univerzah. Vrednost njihovih teženj je v družbeni reformaciji. Čeprav so njihova hotenja včasih zelo zamegljena. Njihovi problemi ne zajemajo vseh problemov sveta; včasih ne najdejo pravilnih poti do družbenih sprememb in do njenega nadaljnjega razvoja. Vprašanja gospodarskega, tehničnega in kulturnega razvoja so mnogo bolj vseobsežna kot pa področje zahtev, ki se jih je mladina kdajkoli dotaknila. RAZUMEVANJE DRUŽBENIH NASPROTIJ! Danes je povsod v svetu, na Zahodu in tudi na Vzhodu, očitno, da v začetnih družbenih spremembah odigrava mladina veliko aktivno vlogo. Državnike, vlade prisili k pogajanju, parlamente k obravnavanju mladinskih problemov, vlade in partije so zaradi njih padle ali pa so jih povzdignili v trdne predstavnike ljudskih množic. Zadeva bi bila preprostejša, če bi lahko že več kot desetletno mladinsko gibanje, za naše obdobje tako značilno, pripisali h kateri koli družbeni ureditvi. Ti pojavi kažejo enotne značilnosti, naj bo govor o Pragi in Beogradu, ali pa o Parizu in Rimu. To je tisto, kar nas sili k razmišljanju. Najboljši med mladimi obsojajo za našo dobo nečastne, nečloveške in umazane vojne, politiko podjarmljenja in pritisk na majhne narode. Upravičeno povzdigujejo tudi glasove zoper samodržce, ki z nejasnimi in lažnimi koncepcijami postavljajo svoje politične nasprotnike na stran, čeprav takšna dejanja niso odsev potreb, hotenj in volje celotne družbe. Mladim se gnusijo osebnosti za krinkami, samohvalci, ki so globoko obklani z besedami brez dejanj. Menijo, da delovni ljudje vedno težje prenašajo breme kapitalizma, tistega sistema, ki dopušča majhne politične igre; osnove svojega sistema pa brani, pa čeprav na nevaren način, s težkimi vojnami, celotni sistem pa proglaša za svet demokracije in svobode. Mladino boli tudi to, če nekatere vlade in partije ne izrabijo dovolj ustvarjalno notranje materialne možnosti. Nasprotujejo oblikam, v katerih povzdigujejo posameznike v ideale in vsemogočne osebnosti. Lahko bi rekli, da je mladina v zmoti in pretirava, če verjame, da odrasle generacije — ki jih včasih ostro in tudi neupravičeno obsoja — ne vidijo svojih problemov. Ali je res, da starejše generacije opravljajo svoje delo in živijo svoje življenje zgolj zaradi svojih dokončnih uveljavitev in puščajo ob strani pozitivnost svoje človečnosti? Labko bi rekli, da revolucionarje vedno odlikuje prizadevnost in vztrajnost; zahteve demonstrantov, zbranih pod črnimi zastavami v Parizu, in zahteve pariških Študentov so medsebojno zelo oddaljene. Vse to je res! Vendar kljub temu ne smemo tega problema reševati le z zamahom roke. Zahodne publikacije — predvsem po letu 1965 — so razlagale: Mladina je proti socializmu, saj so demonstrirali v Varšavi, Pragi in Budimpešti. Kako je bila ta trditev majhna in netočna, se nam šele sedaj razkrije. Menili so, da bo na mladino zahodnega sveta nervozna bučna glasba tako vplivala, da bo porabila vso mladostno energijo in jo oddaljila od spoznanja in odkrivanja dejanskih družbenih problemov — predvsem pa bi jo naj odvrnila od reševanja teh problemov. Dobili so odgovor. Ta mladina ni izbojevala beatu samo družbeno priznanje, ampak ga je spremenila celo v politiko: direktno ga je spremenila v predmet politike. Mimo tega v Zahodnem Berlinu, Parizu, Bruslju, Rimu in drugod v zahodnem svetu, ob upoštevanju družbenih nasprotij, se je njihova zahteva združila z zahtevami milijonov. V zgodovini bo zapisano, da te spremembe niso bile odvisne od obstoja socializma in uspehov, ki jih je socializem dosegel s svojo notranjo borbo. Upravičeno lahko trdimo, da je mladina, o kateri so toliko razpravljali, dospela do tiste stopnje razvoja, kjer poskuša razumeti družbene konflikte. VZROKI NASPROTIJ? Vsako enačenje nas moti. Poenostavljena Je tista razlaga, po kateri bi naj dejansko socialistična In zahodna mladina, naravno in ozko vplivala druga na drugo in da bi po nekaterih značilnostih naredila nekaj skupnih korakov. Kljub na-videznostl — problemi socialistične mladine so drugačni. Zgubiti se v formalni in navidezni istovetnosti ne bi bilo pravilno. Mladina socializma se bori za uresničitev idej socializma Zahodna mladina, pa ne glede na to, da Je naredila že nekaj korakov naprej — je še vedno polna z dokončnimi pogledi posameznikov, ki so obrnjeni s hrbtom proti družbi in ki zavračajo vsako realno osnovo družbenemu bitju Položaj zahodne mladine je težak in zamotan. To se vidi tudi v tistih objektivnih in subjektivnih nasprotjih, ki so v končni fazi močnejša od nje. Njihove zahteve so zelo nedosledne, če se postavijo zahteve v spremembi kapitalističnega družbenega sistema. Se večja so nasprotja v njihovi borbi, ko ocenjujejo dejanske napake revolucionarnih sil. Kritizirajo »nemoč« in »nesposobnost« teh sil. To nerazumevanje v veliki meri izhaja iz razdelitve sveta na dva tabora sile, nadalje iz prehodnega značaja revolucionarnih borb; in iz kompromisnega tretira-nja teh borb. Mnogokrat so šele po porazih spoznali, da je brez združevanja množic, vsako njihovo hotenje obsojeno na propad. Ce pa združitev ni bila dovolj učinkovita ali pa se je pozno izvršila, za vse to so bili sami krivi. V njihovih gibanjih so včasih velike in odločilne vloge odigrale skrajne tendence, ki so tudi dušile revolucionarne sile. S krepitvijo anarhističnih tendenc so resno ustrahovali vse napredne sile. Mladina in socializem še nista istovetna. Bosta pa — in ne samo takrat, ko bo mladina zrasla. So pojavi, ki se v socializmu" v bolečih oblikah pojavljajo, njihovo razumevanje, pa še posebej za mladino, ni lahko. Socializem želi samozavestno disciplino. Večkrat so zamenjali to disciplino — delo in trud — z disciplino kompromisov, s pusto enakostjo in v slabem pomenu besede z vojaško disciplino. Ze je zgodovina potrdila: brez samozavestne discipline ni mogoče reševati družbenih problemov. Večkrat zamenjujejo pojem borbe s pojmom zanikanja; spoznanje postavljenega, ne zasleduje niti iskanje novega. Mnogi ne razumejo politike v svoji zamotanosti, poglobljenosti im protislovnosti. Me/nijo, da je politika samo taktika. Vedeti bi morali, da je politika težka znanost, da navadni skupek njenih delov ni prava celota. Odvržejo tista politična znamenja, za katera se niso borili, kljub temu, da Jih je ustvarila zgodovina ih so imeli v družbenem boju važno vlogo. Lastna svojstvena znamenja posameznikov niso drugačna, samo so druga in mnogokrat ne vsebujejo ničesar drugega kot sebičnost. »Novo« o čemer smo mislili, da je tako enostavno, mladina tudi v socializmu večkrat pomeša s »starim«! Izkušenj še nimajo. Demokracija in oblast zelo abstraktno prehajata v nove faze in mladina pozorno spremlja njuna protislovja m stare, že preživele oblike. Kolikokrat jih popolnoma nepomembne stvari zavajajo v vrednotenje le-teh; zavajajo jih ničvredne modne norčije. To so samo značilnosti posameznih generacij? Po vsej verjetnosti ne. Vprašanje je, zakaj se tako oblikuje naše mnenje? Zato, ker so naše zmote nerazumljive za njih. Oboževanje človeka za nas ničesar ne pomeni, pomeni pa njegovo spoštovanje. NaŠ cilj ni človek, ampak njegova razsežnost. Za nas sta delo in stalno napredovanje vrednost borbe. Za nas danes še ni dovolj, če primerjamo današnjo situacijo * preteklo vsestransko revščino. Mladi pa preteklosti sploh ne morejo poznati in ravno zaradi tega to za njih ne more biti živo merilo. Čeprav vemo za vrednosti zunanjih oblik in vrednosti svojstev (bistvena je,vsebina) in kljub tem« kolikokrat smo poudarjati le oblike. Vemo, zakon življenja je, da nove generacije zamenjujejo stare, da bodo nove generacije bolje vedele zakone kot njihovi predniki. Kljub temu je še tudi danes težko mladini zavzeti tako zasluženo mesto v politiki, v kulturi in znanosti. Mnogo jih je še pred njimi, ki se borijo samo za sebe, ki zapirajo mladini poti uveljavljanja. Enostransko razlagajo, d* odrasli morajo vzgajati mladino, kot da se od mladih ne bi mogli učiti. To so naša protislovja, napake in zablode; temu tudi mladina nasprotuje. »KOMUNIZEM, NAM SI PODOBEN« Tako je prav, socializem in mladina morata biti istovetna. Moč, disciplina« zanimanje za novo, težnja za pridobitev izkušenj, pridobitev in izpopolnitev spoznanj: to je tisto, na podlagi česa se lahko socializem razvija — in tudi mladina. Vsaka doba ne more biti ponosna, da ima svojo mladino. Se razume, ne biološko kot generacija, ki odkrije lastne biološke zmogljivosti. Ali je v letih 1870—1900 obstajala mladina kjerkoli v Evropi? Bili so mladi, vendar družbeno niso dorasli svoji dobi. Ali pa doba ni imela častnih nalog za njih in tako tudi mladina ni mogla razumeti takratno težko, vendar možno borbo. In koliko takšnih desetletij je bilo v zgodovini?! V naši dobi obstaja mladina, saj je izbojevala s svojo hrabrostjo svoje mesto. Stranskih poti je več, vendar je glavni cilj jasnejši kot kdajkoli prej. Mladina je na Vzhodu in tudi na Zahodu. Glavni vzrok temu je socializem, njegov dejanski obstoj. Glavni namen socializma je, da rešuje lastne probleme, probleme človeštva v svetovnem merilu, da sebe vedno obnavlja in razvija, po-maga tudi tistim, ki so začeli prvotno svojo pot pri beatu in so prispeli do stop- ' nje razumevanja družbenih odnosov. In naša mladina? »Komunizem, nam" si podoben« — ta želja je v globinah njihovih prizadevanj, čeprav so njihove predstave o komunizmu še zelo meglej ne. Da bo to njihovo in bo takšno, kot si sami želijo (kar bodo Sami sposobni izbojevati) — to je častno dejanje in volja mladine. Razvoj naše mladine kaže, da se z odgovornostjo pripravlja na bodočnost. Njihovo delo in znanje se je poglobilo in če že sedaj želijo sodelovati pri izoblikovanju družbe, je to razveseljiva vest. Čeprav najboljše oblike tega večkrat težko najdemo, vendar je tudi naloga mladih, da sami iščejo primerne oblike. Naša mladina vedno bolj razume in ocenjuje odgovornost dela in mišljenja. Mladina razume, kaj se je ustvarilo V reformi. Čeprav to niso dejanja njihove generacije, vendar to so za mladino častna revolucionarna dejanja. V socializmu ne potrebujemo konformistične mladine-Potrebna nam je socialistična mladina. Rabimo takega delovnega človeka, ki bo razumel, da bodočnost pripada socializmu in bo tembolj socializem izenačen * mladino. Življenje je delo, prizadevanje in borba. »Kdor izpade, si je to tudi zaslužil.« Naša mladina ne do podla skozi rešetke časa, ve in pripravlja sc na to. Socializem v delu in znanosti polaga pred njo za njeno bodočo odraslo dobo možnosti in odgovornosti. Ker je mladina na Vzhodu in Zahodu naša: pripada so- j cializmu. Zoltan Herceg pravičnost, kje si? Na ljubljanski televiziji smo si imeli priliko v sredo 5. marca 1969 ogledati kviz pod naslovom Niti našega življenja. Po velikem razočaranju in ostri kritiki prvih oddaj kviza smo lahko z žalostjo ugotovili, da se kvaliteta kviza ni bistveno izboljšala. Zavedati se namreč moramo, da pri •evizu ne gre samo za težavnost vprašanj, temveč tudi za organizacijo samega kviza in končno tudi za pravičnost. Ta kviz ima prav gotovo jvojevrst-Oo poslanstvo. Zbliževati mora mlade širom po Sloveniji, buditi v njih patriotični domovinski čut ter opozarjati na velike in herojske podvige naših narodov v času NOB, ki ne smejo biti nikoli Pozabljeni. Toda tega poslanstva kviz ne opravlja. Kakor ponesrečen poskus ali kot osnutek oddaje deluje na nas neurejenost in brezbrižnost ter osladnost med samo oddajo. Da ne bom govoril tako na splošno, bom* v nadaljevanju poskušal osvetliti nekatere slabosti kviza, ki imajo lahko nasprotne učinke, kot smo jih Pričakovali. Največja pomanjkljivost tekmovanja je prav go-tevo ta, da posamezni tekmovalci vprašanj ne vlečejo ali kakor koli drugače izbirajo, pač pa so Vprašanja vnaprej določena. Vsakemu je jasno, da dve vprašanji ne moreta biti ekvivalentni in W bil zato edini pravilni in tudi edini dopusten način kakršnokoli izbiranje vprašanj. Ne upam W trditi, da ljubljansko televizijo vodijo pri izbiranju vprašanj lokalpatriotična čustva. Ne, te-fa si ne upam trditi. Zaradi določevanja vprašanj pa lahko upravičeno dvomimo o pravičnem ravnanju RTV Ljubljana. In po oddaji, ki smo 3° gledali v sredo, je ta dvom dokaj potrjen. Samo da vas spomnim. V pretekli oddaji so se Pomerili v znanju dijaki II. ljubljanske ter I. jhariborske gimnazije in njuni tričlanski ekipi, dijaki ljubljanske gimnazije so vedoma ali ne-vedoma dobili lažja vprašanja. Samo spomnimo te vprašanja o vkorakanju v Trst in vprašanja ® partizanskih pokrivalih. Poleg tega so imeli ljubljanski tekmovalci na svoji strani še tov. Petka, ki je kljub razločnemu glasu iz telefonske slušalke vneto zatrjeval, da ne sliši, ter prosil za Ponovitev odgovora, pri tem pa tako očitno pogledoval po članih komisije, da je bilo vsakemu Precej jasno, da je odgovor napačen. ne bodimo enostranski, tudi Nataša Dolenčeva je priskočila na pomoč mariborski ekipi v stu-“iju. Toda takrat je bilo tekmovanje že več ali teanj odločeno. Ne bom našteval vseh vprašanj (prirejenih na ljubljansko področje), toda mislim, da je takšen hačin avtoritativnega izbiranja vprašanj nedopusten. Zato je nesmiselno govoriti še naprej o včasih netočno formuliranih vprašanjih in o zmedi v studiu, ki je nastala že takoj po prvem odgovoru mariborskih dijakov. Tekmovanje, kjer manjka osnovna vrednota — Pravičnost (v katero lahko javno samo dvomijo), ne more biti MLADINSKO TEKMOVANJE. Samo nasprotja in sovraštvo se lahko rodita iz takšnih oddaj. Neorganiziranost in slaba jzvedba pa pokvarita še tistih nekaj vtisov, ki bi jih s tega tekmovanja mladi naj dobili. Zato mislim, da je tekmovanje popolnoma nefunkcionalno in brez vsakega globljega smisla. Po ne-*aj oddajah smo tako lahko ugotovili, da bi bilo mnogo bolje za ugled RTV Ljubljane, za razočarane tekmovalce ter razžaloščene gledalce, da °b sredah zvečer ne bi več gledali oddaje Niti našega življenja. Na koncu pa bi zapisal še nekaj Naključje je hotelo, da sem še ves razburjen had neuspelo oddajo naslednjega dne srečal ®hega izmed tekmovalcev na tem tekmovanju. Povedal mi je, da je bilo po oddaji slovo dokaj skromno in nič kaj prisrčno. Se stiska rok ni bilo. Nihče se jim ni zahvalil za sodelovanje, žalostno spoznanje, žalostno. Toda kaj hočemo, pot do televizije je težka. Njena ušesa pa so zamašena in koža trda kakor podplat. Zato je vsako govorjenje in pisanje odveč, saj je RTV pozabila, da je za svoja ravnanja °dgovorna naročnikom. TOMAŽ KSELA • P- S.: Izvedel sem, da so profesorji II. gimnazi-te iz Ljubljane predlagali, da bi tekmovalci vPrašanja žrebali. Zakaj RTV Ljubljana tega Predloga ni sprejela? Pred dnevi so mladi športniki šolskega športnega društva Olimpija Vlado Jeračič, Aleš Peter in Tomaž Kšela izročili ravnatelju I. gimnazije v Mariboru Ivanu Rudolfu v varstvo pokale, ki so jih prejeli za uspešno delo v lanskem letu. Foto: B. Čerin konfuzna anketa in še marsikaj Pred kratkim mi je prišla v roke 8. številka tednika Antena. Mnogo sem slišal o razširjenosti tega tednika med mladino in prav zato sem ga z zanimanjem prelistal. Najprej sem bil začuden, ker vlada v tem tedniku taka anonimnost. Kdo je ta odgovorni urednik, kdo je literarni urednik itn. Na vsa ta vprašanja nisem dobil odgovora. Zanima me, zakaj se ti ljudje skrivajo, menim pa, da nobeno delo ni sramotno, če ga človek res opravlja!!! Ko sem se prebil skozi mrežo raznih rubrik do sredine tednika, sem se presenečen ustavil pred spolno anketo. Zakaj, sem se tudi jaz vprašal. Mislim, da si uredništvo Antene še ni čisto razjasnilo pojme o namenu ankete (spolne ali drugačne). Namen ankete je, da se na podlagi odgovorov večjega števila anketiranih ljudi naredijo sklepi, iz katerih sledijo določeni ukrepi. Pri Antenini anketi pa ne morem kaj takega trditi. Kaj bo lahko uredništvo doseglo ali razjasnilo, npr. ko bo dobilo odgovore na 18. vprašanje (S kolikimi fanti ali dekleti ste imeli v letu 1968 spolne odnose?) ali 20. vprašanje (Ali doživljate pri spolnih odnosih višek (orgazem)?). Zanima me, če bi se uredništvo odločilo, da svetuje tisto, za kar bi se mogoče odločila večina, čeprav medicinska praksa to odločno odklanja (npr., kaj če bi se vsi (predpostavljam) odločili za 27 (2). Kaj bi svetovali, tovariš urednik??) Nasploh sem pa sem mnenja, da bi morali takšne ankete (če so potrebne) sestavljati in voditi psihologi, sociologi in pristojni inštituti, ne pa razni tedniki. B. Čerin vzroki družbene f- nezainteresiranosti mladih i Samoupravljanje je proces, ki se uveljavlja v • vseh sferah družbenega življenja. Ne moremo si predstavljati združbe ljudi, ki ne bi svojih problemov reševala po humani in samoupravni potk Avtoritativno vodenje in razreševanje problemov po tej poti je že daleč za nami in se pojavlja samo še tu in tam v sferah, kjer delujejo družbeno nerazgledani in nezainteresirani ljudje. Kljub pozitivnim ugotovitvam, pa ne moremo biti zadovoljni, kadar govorimo o samoupravljanju v naših šolah. Vse premalo se namreč zavedamo, da je samoupravljanje na naših šolah le formalno in da je večina mladih za družbene probleme nezainteresirana. Sele ob spoznanju, da je za samoupravljanje potreben zrel človek z jasnimi pogledi na družbena dogajanja v svetu, se zavemo, da nas pelje takšno sprejemanje samoupravljanja pri mladih v nujno stagnacijo. Vse dokler mladi ne bodo prišli v proizvodnjo z jasnimi stališči, kaj hočejo, vse dotlej na samoupravnem področju ne bo večjih uspehov. Kajti človek, ki se za družbena dogajanja in za svoj vpliv na ta dogajanja začne zanimati šele kot odrasel človek ali bolje kot neposredno prizadet ob vsaki odločitvi, ne more biti dober samoupravljalec. Del krivde za takšno stanje nosi mladinska organizacija, ki kljub velikim naporom ni znala prebuditi mladine. Drugi del pa pade na celotno družbo, ki zaradi ekonomskih zakonov pozablja na psiho mladih ljudi. Mladi ljudje so danes povečini ekstrov^rtirani. Občutka osamljenosti in razdvojenosti jih vodita v hrupno družbo. Nezmožnost vplivanja na svetovne procese jih odtujuje družbi in jih odmika v nove svojstvene sfere življenja. Sedaj stojijo pred nami kakor protest, ki kaže na praznino prostora in Časa ter na stehnokratizirane misli in čustva modernih ljudi, ne da bi se tega sami dodobra zavedali. Zakoni ekonomike neusmiljeno gospodarijo v svetu mladih in jih odmikajo od realnega življenja in pravih problemov. Zamaknjenost v eksotično življenje tisočih zvezd in idolov, utopljeni v skomercializiranem seksu se mladi vse bolj odmikajo od poti, ki bi jo naj hodili. Dokler ne bomo uspeli prepričati mladih, da lahko vplivajo na razvoj naše družbe in s tem tudi na preobrazbo sveta kot celote, nam tudi ne bo uspelo, da bi mlade povlekli iz njihovih miselnih tokov nemega protesta in iz komercija'ne plaže, reklame in lažne kulture zadnjega desetletja. To je eden izmed razlogov nezanimanja za družbena vprašanja in za vplivanje na njihove procese. Drugi razlog bi bil strah pred odgovornostjo in dolžnostmi. Marsikdo bi z veseljem vplival na odločitve, pa se boji prevzeti posledice na svoja ramena, zato se raje previdno umakne. Takšni ljudje so povečini v opoziciji, s svojimi mnenji pa omalovažujejo odločitve samoupravnih organov, v katerih zaradi bojazni niso upali odločilno poseči v njihovo delovanje. In mladi opazujejo takšne ljudi. Občutek strahu pred družbenim delovanjem jim je tako vcepljen že v rani mladosti in težko se ga je otresti. Mnogokrat še dolžnost, ki jo moramo sprejeti tu in tam v vsaki samoupravni organizaciji, naredi svoje pri umiku človeka v ozadje družbenega delovanja. Jasno moramo imeti pred očmi to, da samoupravljanje in vplivanje na samoupravne odločitve ni stopanje v pravo politično življenje, kakor si to danes predstavljajo mnogi ljudje. Samoupravljanje je dolžnost iti pravica vsakega državljana in bi nam moralo biti potrebno kot vsakdanji kruh, saj nam daje možnost spreminjati in vplivati, dopolnjevati in preprečevati, kar je v sferah družbenega življenja. Ker pa je nezanimanje za samoupravljanje že med mladimi zelo veliko, postaja že skoraj pravilo, da vsak kolikor toliko vnet samoupravljalec postane z leti politik. In po pravilu »politika je največja vlačuga« sledi, da se začnejo mladi samoupravljanju izogibati. Veliki dogodki, grobe nepravilnosti ter pristranost, pa tudi pri mladih povzročijo hitro reagiranje. Takrat se tudi mladi začnejo posluževati samoupravnih organov in v njih rešujejo spore. Toda nevšečnost in nezmožnost zreducirati vse želje na skupni imenovalec povzročita, da se samoupravne organizacije mladih le redko oddaljijo od golega pripovedovanja ter se še redkeje približajo konkretnim rešitvam. Toda še tako velik ogenj hitro ugasne in prav tako se mladi ponovno spustijo v sladak sen brez odgovornosti in dolžnosti. Vsak pomaga samo sebi in vsak se udeležuje v samoupravljanju le toliko časa, dokler je osebno prizadet z odločitvami organizacije ali kakršnekoli druge samoupravne institucije. To pa onemogoča resničen napredek in ne dopusti prekoračiti osebnih smotrov in teženj v korist ljudske blaginje in čimvečje demokracije. Zato je nujno potrebno, da začnemo z novim poletom vključevati mlade v samoupravne organizacije ter buditi v njih, kot bodočih nosilcih naše družbe, zavest odgovornosti za nadaljnji razvoj naše socialistične skupnosti in medsebojnih odnosov. Tega pa ne moremo storiti z administrativnimi ukrepi, pač pa z izpolnjevanjem vrzeli v naši učno vzgojni politiki ter še mnogo bolj s preprečevanjem vsega tistega, kar mladega človeka speljuje od sedanjosti in problemov sveta. Premagati je treba strah pred odgovornostjo in pokazati mladim uspehe njihovega dela ter moč njihove besede, ki ne sme in ne more biti formalna. Tomaž Kšela klovn Včeraj umrl je klovn. Njegov blazni smeh je utonil v kriku kladiva. Ljudje bežijo iz dvorane, beli, rumeni, rdeči, zelepi, črni ljudje (njih mir ze zdrobljen). Sredi cirkuškega peska obležal je klovn. Krik njegove žalosti, samote, smrti je bil tako smešen. — Hahaha. — Hej, klovn, kje je tvoja lepa, pisana obleka? Obesi jo levom v žrelo. — Hahaha. Moreča tišina se je s palico aslonila na pokopališče, kjer je klovnov grob. Njegov obraz v krsti božajo materini hladni prsti. Žarko Golob, 1. razr., I. gimnazija Posodite mi vrat, da se obesim! Vse gleda skozi dinar, a dinar ni prozoren Tudi dinar se obrabijo, če ga preveč uporabljamo Nerazvite države bo io v primeru vojne izkoristile tudi svoje seks bombe balada o delu Kot je znano, je delo ustvarilo človeka. Poleg tega je tudi znano, da delo človeka dviguje, plemeniti in tako'dalje in tako dalje. Vse to ne moremo zanikati. Delo je mnogo storilo za človeka — sedaj od njega pričakujemo le še to, da omogoči človeku ostati človek, da se prehrani. —• Stara in znana maksima nam pravi, da »kdor ne dela, naj ne je«. Toda, v zvezi z njo se vsiljuje neprijetno vprašanje: Kako naj dela tisti, ki ne je, oziroma, kako naj je tisti, ki ne dela, pa torej tudi nič ne »pridela«? — Pri nas mnogi ne delajo. Če se spomnimo pregovora — »kdor dela, ta greši«, bi na prvi pogled pomislil, da smo na najboljši poti, da postanemo dežela brezgrešnikov. Toda sedaj je očitno, da postajamo dežela brezposelnih. Kaj lahko iz tega nastane? Sociologi pravijo, da se lahko ob dvigu nezaposlenosti lahko dvigne število nezaposlenih, to se pravi — brezposelnikov. Toda brezposelni, tako navadno pravijo, kradejo bogu dneve. Tako pridemo do tega, da nezaposlenost vodi v krajo. Toda krasti, pa čeprav bogu dneve, je pravi kriminal. Kaj se lahko v zvezi s tem zgodi, so nam povedali ekonomisti: Ob takem porastu kriminala bi lahko bog v kratkem času bankrotiral. Ostal bi brez osnovnih sredstev. Nesreča bi bila velika, saj bi v tem primeru zavladala večna noč, našim brezposelnim ljudem pa je že brez tega mračno pred očmi. Vendar pa je neugodno dejstvo, da je mrak ugoden ambijent za mnoge mračne stvari, ki stopajo na pot našim, že zdavnaj načrtovanim, svetlim perspektivam. Svoj delež k tej nenavadno plodni debati o delu (če bi kdaj prišlo do nje!) bi verjetno dali tudi darvinisti: Če upoštevamo vse pogosteje uporabljen pregovor — »naj dela, kdor je lačen!« — bi lahko prišli z metodo dedukcije do raznoraznih sklepov. Eden od teh je, da je človek potomec neke lačne opice. Že davno je jasno, da ljudje niso popolni, verjetno zaradi tega, ker nikoli niso ravno ljubili dela. Toda v zadnjem času se nekaj menja: Vsi si žele zagotoviti delovno mesto. Vendar pa, ker poznamo ljudi, lahko trdimo, da to še vedno ne pomeni, da si pni želijo delati. Nasploh pa, o delu se danes govori povsod. Delavci izjavljajo, da je dobro, ker je ustava zagotovila in omogočila ljudem pravico do dela. Samo, pravijo, bolj bi bili zadovoljni, če bi jim kdo zagotovil delovno mesto. Sliši se tudi močan glas gospodarstvenikov: — Mladim bomo vsekakor dali možnost! Kar pa zadeva mlade, so oni vsekakor veseli, ker so dobili možnost. Vendar, po pravici povedano, pa bi bili mnogo bolj zadovoljni, če bi končno dobili. . mesta. Momčilo Dragičevič ч_> J)6 tS- O TS u «/> "aT > >u ja o o J* (/> E N J3 N O • ■■n > a im T3 N O u (Л u (U M > O) k— e> a i a npo| ‘\шац\т <\x \A op 'oudv k оицроц olaut дододал«! онцо\ as \\aiap Uoas a, \pni_ a^\uo\sas а$Цор цаиц \q n p 'uapa\ \ило\ар outaln§ltu)ts