pravljal drugo bombo. A. nam ga mojstrsko naslika: »Bili Haywood* wasahe-man, a man of elemental force, with the physical strength of an ox, a big head and a tremendous jaw; hard, direct, inxmensely resistant, impatient of obstacles, careless, violent, ready and fit to deal blow for blow; a boozer; a son of the bowels of the earth,' to grope his way the bovels of the earth,' to grope his way through vears of misery and economic inju-stice to Socialism, to be touched by its idea-lism, and become a zealot in its cause.«
S prehodom v XX. stol. se razredni boj iz-ostruje do skrajnosti. Večkrat se delavci združijo v močno stavko, a skoro vselej so poraženi. Vzrok je zlasti v tem, ker je bil ustroj organizacije prešibek; v njej se nahajajo ljudje različnih meintalitet in narodnosti, fonda nimajo. Še je na vrsti nekaj groznih spopadov, eksplozij, umorov, a s tem se brezdno med delavstvom in kapitalizmom tem strahoviteje veča. Vojna je napočila, položaj je še bolj obupen. Komaj so strelski jarki izpraznjeni, že se čuje zopet klic: »Izpustite Sacca in Vanzettija!« Ta slučaj je nam vsem dobro znan, a mislim, da nam je A. v juridičnem procesu odkril mnogo spletk, o katerih nismo dosti culi. Vsekakor pa nam je razodel pristranost zagrizenih aristokratov New Englanda in kos njihove smrtne zavisti do tujca.
V šestem poglavju, ki obsega zadnje desetletje, nam A. govori o novih stremljenjih. Politično in gospodarsko nasilje je odprlo komunizmu vrata na stežaj. Njihovo geslo je: »Bojuj se, ali umri!« A. nam je naštel cel seznam bombnih atentatov, kar kronolo-gično. Prohibicija pa je uvedla nasilne tihotapske tolpe. Moderni »gangsterism« se strahotno razširja.
Na tem mestu moramo še nekaj pripomniti k oceni A. knjige, ki jo je prinesel radikalni   mesečnik   »The  Wasp«    (julija   1931).
* Bili Haywood je bil mož-korenjak, človek elementarne sile s fizično močjo vola, z veliko glavo in strašnim podbradkom; trd, mož brez ovinkov, neizmerno odporen, mož, ki ni poznal nobene ovire, neskrben, nasilen, pripravljen, da deli udarec za udarcem; pijanec; sin gora, rojen, kakor pravi sam, iz drobovja zemlje, da si utre pot skozi leta bede in gospodarske nepravičnosti do socializma, da bi se ogrel ob njegovih idealih in postal goreč borec za to idejo.«
Pravi namreč, da je A. uvodna beseda, v kateri izjavlja, da je na strani delavstva in da se drži zmerne poti, zapeljiva. Sicer ta ocena ni tako važna, da bi se dlje časa pri njej mudili, ugotavljamo pa, da je sodba tenden-ciozna. A. se je v prvih štirih poglavjih prav očitno držal zmerne poti. V zadnjih dveh poglavjih pa se je nagnil precej na delavsko stran in z večjim poudarkom proglasil delavsko pravico. To si dosledno razlagamo s tem, da je A. sam doživel dotično fazo in si kot mlad delavec moral v težkih časih in okoliščinah iskati eksistenčno možnost, kar je povzročilo, da je delavsko bedo bolj živo označil.
Zaključek knjige nas še hitro seznani s sedanjim položajem. Hooverjev optimizem učinkuje le še kot uspavalno sredstvo. Grozeče mase brezposelnih se vlečejo po velemestnih ulicah in prosijo za kruh. Izgledi so obupni. »What next — more dynamite?«
A. nam je mojstrsko naslikal potek boja. Knjiga je zelo zanimiva in dveletni trud pisatelja, kakor tudi njegova izredna nadarjenost pričata o njeni zrelosti. Znani B ur ton Rascoe pravi o tej knjigi: »To je velika knjiga, našemu času zelo potrebna knjiga. Toda je še več: edina zgodovina je o postanku in razširitvi nasilja in sabotaže tako na strani kapitala kakor delavstva ...« Nam še preostane, da mlademu Adamiču, ki se je s svojim delom tako visoko povzpel in to v tujini, ki nima največ naklonjenosti za tujca, prav iskreno čestitamo.      t    viaknirpr
LIKOVNA   UMETNOST
Medna! rodna    razstava    moderne krščanske    umetnosti    v    Padovi.
Ako bi hoteli vzeti razstavo moderne krščanske umetnosti v Padovi za podlago našemu razmišljanju o razmerju moderne umetnosti do religiozne umetnosti, bi lahko prišli do marsikake napačne sodbe. Saj je bilo vendar z izjemo Poljakov in Nemcev (kjer pa so manjkali ravno najodličnejši mojstri novejše krščanske umetnosti, kakor L. Corinth, E. Nolde in Barlach, dasi se je ta oddelek izmed vseh skromnih kolekcij skoro  najboljše  odrezal)   zelo  malo  neitali-
413
janske umetnosti in še ta je bila umetniško zelo nevažna. Tako je poslala Holandska samo nekaj grafik in arhitekturnih študij, umetnost Avstrije je bila številčno sicer dobro zastopana, vendar skoraj v celoti le z deli manjše važnosti, Anglija, Čehoslovaška in Ogrska le z po enim umetnikom, ravno tako Jugoslavija, a ta seveda z izrednim Tonetom Kraljem (»Zadnja večerja« in karton  za  »Kamenjanje  sv.  Štefana«).
Tone Kralj je pač najpomembnejši in naj-osebnejši bogoiskalec in bogogledalec, kar jih tu prihaja k besedi, eden izmed tistih redkih umetnikov, ki ustvarja iz svojega ne da bi se pri tem naslanjal na starejše vzore. Glasnik nove krščanske monumentalne umetnosti je, katere razvojne možnosti kajpak omejuje nezanimanje množic za religiozna vprašanja, ki je s pojenjavanjem naročil pač sopovzročilo nazadovanje religiozne umetnosti  v  poslednjih  dvesto  letih.
Kakorkoli se razstavljena dela zde za prerez moderne mednarodne krščanske umetnosti nezadostna, nam vendar dobro razodevajo odločilno vlogo Nemčije in mistično-navdihnje-nega, ter neizčrpanega Slovanstva v religiozni umetnosti našega časa (tu izvzemam racionalistično-materialističnega Čeha). Do-čim je Slovan v splošnem svobodnejši in manj obremenjen od tradicije, čeprav vsebinski moment cesto trpi zaradi dekorativnega podajanja (primerjaj za to zlasti poljsko grafiko), prevladuje pri Nemcih ek-lekticizem, ki skuša uspešno prilagoditi stare vzore modernemu umetnostnemu hotenju. Dela K. Griesa, W. Puetza in R. v. Miller so za to najboljši primer. Zastopan je bil tudi Eberz, seveda z manjpomembnimi deli, ki ne dovoljujejo nikake prave sodbe o njegovem  ustvarjanju.
A medtem ko vsepovsod klijejo klice nove religiozne umetnosti, tega zastonj iščemo v moderni umetnosti Italije, za katero nam razstava v Padovi pač ne sme biti v pričevanje. Tu srečujemo vse faze italijanske umetnosti od Cimabua do seicenta v bolj ali manj površnih poobčutenjih. Tudi Oppi je razstavil nekaj velikih kartonov (v načinu cinquecenta), ki imajo vsaj prednost dobro premišljene kompozicije. Da s sredstvi abstraktnega ekspresionizma religioznemu občutju ni mogoče biti pravičen, dokazujejo tudi barvno zelo okusne podobe Fillia, ki so izmed poskusov futuristične umetnosti še
najboljši. O kakor iz testa zgnetenih skupinicah Ninija Rossa seveda ni vredno zgubljati besed,
Tako kaže Italija i pri zastopnikih mlajših i pri zastopnikih starejših smeri absoluten polom pred problemi krščanske umetnosti. Kajti ne samo da pogrešamo pri njenih umetnikih ustvarjajoče moči, nego jim tudi nedostaje sposobnosti vživeti se v karakter drugih umetniških dob ter nam jih človeško in umetniško približati. V Italiji, to nam jasno kaže ta razstava, je religiozna umetnost postala prazna poza, nasprotno pa sever in vzhod težita k novi poglobitvi krščanske umetnosti, o kateri si pa seveda na razstavi v Padovi nismo mogli napraviti sodbe.        stephan Poglayen-Neuwall, Wien*
Umetnostno življenje
Po pomladanski umetniški razstavi v Belgradu, otvorjeni 4. maja tega leta, katere se je udeležilo ena in dvajset slovenskih umetnikov z 48 deli (prim. Tone Potokar, »Slovenec«, 8. maja 1931) in katera je mogla dati Srbom pač dovolj jasno sliko našega umetniškega življenja, je imel Belgrad še enkrat priliko, videti delo naših kiparjev in slikarjev in sicer ob skupni razstavi Gojm. Kosa, Frana Pavlovca in Lojzeta Dolina rja v Umetniškem paviljonu (od 4. do 17. junija). Tudi o tej razstavi so prinesli belgrajski listi več mnenj.
Nekako istočasno s to razstavo je bila doma otvor jena IV. razstava umetnin na Ljubljanskem velesejmu (od 30. maja do 8. junija 1931), ki jo je priredila Uprava ljubi j. velesejma, organiziral pa akad. slikar Ivan Vavpotič. Svoja dela je razobesilo 44 razstavljalcev. Katalog je obsegal 231 številk slikarstva, grafike in kiparstva. Razstavljali so med drugimi sledeči znani slikarji in kiparji: Cudennan, Gaspari, Glo-bočnik, Gorjup, Gorše, Jirak, Justin, Kle-menčič, Kos Ivan, Kralj France, Kralj Tone, Lapajne, Maleš, Napotnik, Pirnat, Piščanec, Pregelj, Sajevic, Sirk, Smrekar, Šantel Henrika, Šantel Saša, Vavpotič Ivan, Zajec, Zupan, Zupanec-Sodnikova. V njihovem svitu so se pa blestela nekatera druga imena, ki
*  Avtor je dunajski  dopisnik umetnostne revije  »Der Cicerone«.
414