ZGODOVINA Jernej Šček Onkraj mita Emilio Comici Zgodbe in srečanja v dolini Glinščica Čudne sorte smo Tržačani. Od nekdaj plujemo po Alpah in plezamo po Jadranu. Mešamo zalive z dolinami, otoke z vrhovi, ribiške taverne z gorskimi kočami. Radovedni pisatelj Paolo Rumiz rad pripoveduje anekdoto, ko je nekoč plul po Kvarnerju mimo jadrnice, na kateri so prepevali planinske pesmi. To morajo biti Trieštini, vendar! Gre za eno redkih obmorskih mest z avtentično gorsko tradicijo. Mesto v zalivu, ki gleda na gore. 1 V kraju br- kljavih 2 zgodb, nasilnih odporov in tihih stikanj so okovi objektivnosti vedno resnici preozki. Trst je 1 Alpinist in starešina gorniške literature Spiro Dalla Porta Xidias, sicer Šentjakobčan z iredentističnim poreklom, je izrazil to misel avtorju tega prispevka nekaj mesecev pred smrtjo; 21. februarja 2017 bi dopolnil sto let. Glej intervju z naslovom Postal sem skala, objavljen v Planin- skem vestniku 2016/9. Svoje izkušnje s tržaško družbo "okrutnežev" sicer opiše v (neprevedenem) delu I Bruti della Val Rosandra (Nordpress, 2001). 2 Zgodbe, ki se prepletajo, lepijo, preraščajo druga v drugo. simbol, eno mesto in mnogo hkrati, mesto brez me- sta, kraj brez kraja – po svoje neskončen. Igor Škam- perle, po rodu Svetoivančan, je večpomenskost tega mesta zajel v s humanizmom dihajočo trditev: "Trst je lep, a ga ni lahko razumeti." 3 Kraj nikdar ni le mate- rialna, fizična entiteta, temveč gre za miselni prostor, kjer se trkajo mnogost simbolov, domišljije, spomi- nov, ideologij, sanj. Heterotopija, drug prostor. Dolina Glinščica (za domačine Klinš’ca, za druge – tudi nekatere Slovence – Rosandra) je za glavni- no kontinentalcev zbirka plezalnih sektorjev (Izlca, Grabčeva stena, Počivenca, Oltarji, Sokoli, Bela stena, Montaž, Jugove). Budno oko lahko tam uvidi nekaj več: skrajni rob alpskega polmeseca, recimo. Rad ver- jamem, da alpski limes ne teče od Snežnika po Dinar- jih navzdol, kot je hotel Duce .4 Zakaj ne bi Alpe nama- kale svojih stopal v Tržaškem zalivu? Pred tem lahko stopijo še na čaj ali spritz v kočo Premuda, z dvaino- semdeset metri nadmorske višine najnižje ležeče alp- sko zavetišče. Morje Adrijansko je morje gorjanov, kraj, kjer pastirji postanejo mornarji, podeželani ka- pitani. Na isti mizi jota in fritto misto. 5 Kot Tržaški Slovenec se čudim nad prepadom, ki (še danes) zija med sosedi – sorodniki in tujci po naro- dnosti, jeziku, civilizacijskih obzorjih. Emilio Comici, eden najboljših svetovnih plezalcev med obema voj- nama, avtor petindvajsetih prvenstvenih smeri šeste stopnje, 6 avtor dvesto petdesetih težkih prvenstvenih smeri in okrog tisoč petstotih plezalskih vzponov na- sploh, ostaja slovenskemu gorniškemu kulturništvu nepoznan, njegove besede neprevedene, njegova 3 Članek v reviji Pogledi, 2010/7. 4 "Al Nevoso ci siamo e ci resteremo!" je 18. novembra 1922, kmalu po pohodu na Rim, Benito Mussolini zavpil v rim- skem parlamentu proti slovenskemu odposlancu Josipu Vilfanu (tudi Wilfanu). Po Duceju naj bi naravna meja Italije potekala po Dinarskem grebenu nad Dalmacijo. 5 Tipična tržaška jed, sveže ulovljena mešanica ocvrtih rib. 6 Če se je med slovenskimi plezalci razširil pojem Franč- kova štirica, lahko za mnoge zahtevne Comicijeve smeri 5. stopnje govorimo o Emiliovi petici. Posnetek Emilia Comicija iz romantičnih časov v dolini Glinščica, kjer se od poznih dvajsetih let prejšnjega stoletja prosto pleza smeri visokih težavnosti. Gorniški arhiv v T urinu 68 dejanja neraziskana. Za veliko osebnostjo pa desetine malih Comicijev, ki čakajo na odkritje. Nekje je pač treba začeti. Glinščica – skupno igrišče narodnostno mešanih navez Emilio se je rodil leta 1901 v skromni tržaški družini kot prvi od treh otrok. Brez izobrazbe se je pri šest- najstih zaposlil v javnih skladiščih in prav kot prista- niški delavec srečal svoje prve plezalske sopotnike. Vertikala ga je najprej povlekla navzdol, v podzemlje. Kraška brezna in slovenski živelj je spoznaval ob boku Prelca (kasneje Prezzija), pred njim sta orala ledino Julius Kugy in Napoleone Cozzi. Ali je oče psihoana- lize Sigmund Freud odkri(va)l nezavedno v danteje- vskih Škocjanskih jamah in "turistični" jami Vilenica? 7 Comicijeva plezalska pot se je začela v vrstah dru- štva XXX Ottobre, 8 s katerim je od leta 1927 s trža- škimi skalaši nedeljo za nedeljo zahajal v apnenčaste stene na obronkih mesta. Slovenski živelj se je takrat že skril v krog družine, cerkve in politične ilegale. So- sednja, vedno bolj oddaljena svetova, sta se za ne- kaj časa skupaj umaknila v dolino Glinščice. Najprej je vzklilo tesno prijateljstvo z Jožetom Cesarjem, ka- snejšim slikarjem in scenografom Slovenskega stal- nega gledališča v Trstu, v hribih pa avtorjem mnogih prvenstvenih smeri, pionirjem slovenskega soliranja. Še pred zaključkom uradnih ur sta z motorjem dirja- la proti stenam. Cesar v svojem pričevanju 9 pravi, da je bil Comici šibke postave, zato je treniral že v uradu. S prsti je dvigal težke matične knjige in plezal po pre- gradah uradnih okenc, strankam v zabavo in posmeh. Prvenec naveze Comici-Cesar je prvenstvena smer v Loški steni pod Briceljkom, ki sta jo septembra 1930 preplezala v štirih urah, več kot polovico nenavezana. Fašistična kosa redči tržaške slovenske plezalce Kmalu se je razvila udarna plezalska četvorka Comi- ci, Cesar, Giovanni Bruno Fabjan in Franjo Marušič, ki je leta 1929 v dolini organizirala skalaški tečaj. Gre za prvo organizirano obliko alpinističnega šolanja na svetu. Šolo so sprva obiskovali alpinisti od Benetk do Turina z očmi, polnimi začudenja, saj je šlo za nekaj povsem novega. Drugi plezalski rod tržaških medvojnih plezalcev sestavljajo Majcen-Mazzeni, Defar, Medved-Orsi- ni (dva norca, tako je Comici pravil Cesarju in Med- vedu), Kolarič, Škerjanc, Štrekelj iz Gorice ter Mario 7 Glej Freudovo pismo Fleissu z dne 14. april 1898, v ka- terem med drugim pravi: "Če je Dante videl kaj takega, potem mu za njegov pekel ni bilo treba dosti domišljije." 8 Na italijanskih tleh zloglasen datum, ki odzvanja fašizem. Tega dne leta 1922 se je Mussolini povzpel na Kvirinalski grič in od kralja Viktorja Emanuela III. izsilil sestavo nove fašistične vlade. Začelo se je novo štetje let – era fascista. 9 Zanimiv članek pod naslovom Emilio Comici in tržaški slovenski plezalci v Planinskem vestniku 1955/4 podpi- sujeta Jože Cesar in Zorko Jelinčič. Premuda iz Lošinja, ki je umrl v gorah leta 1931. Po- brskati velja po romantičnih začetkih današnje dolin- ske koče, saj je prav Comici spodbudil Cesarja, naj se z domačinom Klunom zmeni, da bodo lahko alpinisti v starem mlinu skladiščili svojo robo. V poznih dvajsetih letih so se jim pridružili še Roman Dekleva, T ezej Šavron, Marij Kocjančič, Lojze Hrova- tin, Jakob Renko in tako rekoč vsa plezalska družina Blažina. 10 Just Blažina, Comicijev tovariš pri služenju obveznega vojaškega roka (pozor, za Kraljevino Itali- jo, med drugim v Posočju), je svoj protifašizem pla- čal kot eden od enainpetdesetih obešencev 23. aprila 1944 v palači Rittmeyer (danes Konservatorij) v Tr- stu, njegovega brata Dolfa so ustrelili na openskem strelišču. V Glinščici so se še zbirali njegova sestra Pina, Justova sinova Sandi in Miran ter sestri Lah. Uradna zgodovina vre iz življenjskih zgodb malega človeka. Marušič je umrl ob zori 6. septembra 1930 na Ba- zoviški gmajni kot žrtev prvega tržaškega procesa, 10 Dragoceno pričevanje družinske kalvarije najdemo v intervjuju s Sandijem in Danico Blažina pod naslovom Primorsko-gorenjska naveza iz naše klasike, Planinski vestnik 2012/9. Še en romantičen posnetek Emilia Comicija med spuščanjem po vrvi v dolini Glinščica Gorniški arhiv v T urinu 69 julij–avgust 2019 PLANINSKI VESTNIK farse, ki jo je v Trstu izvedlo Posebno sodišče za za- ščito države. Nekaj ur prej je raznarodovalna pošast izrekla smrtno obsodbo štirim tigrovcem: Marušiču, Bidovcu, Milošu in Valenčiču. Leta 1933 so skalaško šolo preoblikovali v uradno institucijo fašističnega društva. Stiki med slovenskimi in italijanskimi (ter drugimi) tržaškimi skalaši so se upirali uzakonjenju fašistične ideologije. Kljub vihranju fašistične zakonodaje, Po- sebnega sodišča in skvadrističnemu nasilju so se ple- zalci v apnencu še srečevali. Območje skalaškega od- pora je trajalo od leta 1927 do 1933, ko je izključujoča ideologija zatrla vsako možnost javnega stika. Bujni razmah slovenskega plezalstva v Trstu je prekril re- žim, ki je Cesarju denimo sodil sedemkrat. Comici ga imenuje jetnik, 11 v prej omenjenem članku zapi- še, da "zaradi njegovih aretacij, a brez političnih osti, kot prijateljski dovtip". Kaj pa Vladimir Dougan, po nekaterih ocenah Comiciju podoben genius? Njego- vo zgodbo je požrla propagandna mašinerija Venten­ nia. Še danes ostaja Douganov lik sistematično ne- raziskan. 12 Njegovo (plezalsko in življenjsko) usodo je določal narodni izvor: tujerodec 13 na svoji zemlji. Anekdotična druženja Redki in raznoliki odkruški zgodovinskih virov od- stirajo srečanja tržaških plezalcev tudi na igriv, 11 It. galeotto. 12 Opozarjam na prispevek Matije T urka z naslovom Odkritelj poslednjih skrivnosti Zahodnih Julijcev. Vladimir Dougan (1891-1955), Planinski vestnik 2013/5. 13 It. allogeno. anekdotičen način. Tržaški plezalci so takrat (kaj pa danes?) radi prepevali predvsem slovenske in fur- lanske pesmi. Razlog za to ni politične, pač pa vokal- no-praktične narave, ker se lahko pojejo večglasno! Comici je postal prvi pevovodja društva z rednimi pevskimi vajami, na katerih je bilo ozračje še sprošče- no. Večkrat je spodbujal fante: "Udarimo GARS-ovo himno!" To je bila slovenska ponarodela Kje so moje rožice. Ali si predstavljate Comicija, ki nekje stakne slovensko pesmarico 14 in iz nje na klavirju preigra- va pesem Kaj, kaj, kaj naj tebi dam? Cesar naj bi ga naučil celo raztezati harmoniko. Ali čutite simbolno težo teh vsakdanjih, navadnih, banalnih zgodb? Zgo- dilo se je, da Comiciju, ki je od začetka vodil skalaško šolo, neko nedeljo ni uspelo napolniti avtobusa za iz- let v Trento. Rešil ga je Cesar, ki je aktiviral svoje pla- nince, Štempiharje iz Svetega Jakoba. Navedem lahko tudi nekaj slovenskim alpinistom bližjih anekdot. Comici je veliko plezal s Tržičani, Anno Escher, Ido Mally in Jožetom Lipovcem. Med vsemi vzponi se blešči severovzhodni raz Jalovca, leta 1934 ena prvih šestic v Sloveniji. O njem se je Tine Mihelič razpisal: "Čez ta, na pogled nemara najlepši raz v naših go- rah, peljeta dve smeri. Smer prvopristopnikov Ogri- na in Omerze se, čeprav je zgodovinsko pomembna kot ena najzahtevnejših smeri predvojnih plezalcev, ni uveljavila. /…/ Zato pa gre število plezalcev, ki so preplezali popularnejšega Comicija, nedvomno v 14 Ni nemogoče, da bi v rokah imel celo ilegalno zbirko slovenskih pesmi Vinka Vodopivca. Emilio Comici, veseljak v steni, melanholičen na vrhu Gorniški arhiv v T urinu V Glinščici Emilio Comici varuje soplezalca, ki še ni priplezal na stojišče. Gorniški arhiv v T urinu 70 mnoge stotine. Nič čudnega, slavni maestro je speljal po levem boku vrtoglavega raza eno svojih značilnih mojstrovin, kakršne poznamo iz Zahodnih Julijcev in seveda Dolomitov. Ime Comici je znak kakovo- sti. Njegove smeri so drzne, izpostavljene, elegantne, zahtevne in predvsem lepe." 15 Še ena ponarodela prigoda s slovenskim pridihom nas ponese v dolino Vrata, kjer sta si Emilio in Joža Čop ogledovala osrednji steber Stene, še brezimno (beri nepreplezano) kasnejšo Čopovo mojstrovino. Comici je bojda Čopu svetoval: "Oštja, Joža, ga mo­ raš provare! Ma ga poškuši! Ga pridiš, ga vidiš, al ga greš al ga ne greš!" 16 Solo v Veliki Cini Comici je sicer postal alpinist v Zahodnih Julijcih, ki so Tržačanom od nekdaj najbližji. V skupini Viša naštevamo prve ponovitve (Beljaški stolp) in prven- stvene smeri, recimo severovzhodno deber Male špice, smer v severni steni Divje koze in leta 1929 (ponovno s Fabjanom) njen severni raz. Ob povrat- ku sta pri Ovčji vesi srečala starešino Kugyja, ki ju je pozdravil s slovitim "kolossal, kolossal". Po novi sme- ri v Trbiški krniški špici leta 1930 s Cesco stopita na Olimp z uresničenjem Kugyjevega projekta Božjih polic, velikopoteznega prečenja severnega ostenja Viša. "Gre za novo obliko plezanja, ki ni več navpič- no, temveč vodoravno. /.../ Čudna značilnost tega al- pinizma je, da smer nima konca. Bi moral plezalec torej začeti od začetka? Čemu le, ko bi vselej prišel spet na začetek." 17 Štiri in pol kilometre dolg prstan, ki obkroža Fuart na višini 2200 metrov, si je zaslužil naziv večne smeri. Dolomitskemu angelu pristrižejo krila Dolomiti sami. Leta 1932 je v pristanišču odstopil in se od- ločil za kariero gorskega vodnika. Zato se je naj- prej preselil v Misurino, od leta 1939 pa je živel v Val Gardeni, kjer je vodil smučarsko šolo. Ob vo- denju znanih – denimo belgijskega kralja Leopol- da – in manj znanih se je boril z zavistjo domačih vodnikov. Dolomitska klasika Rumeni raz, prven- stvena po jugovzhodnem razu Male Cine, je leta 1933 pomenila "najbolj zračno in izpostavljeno ple- zanje, kar si ga lahko zamislite. Raz je nabrušen kot britev, kot plug, meč, neprestano previsen. Prazni- na kot grožnja preži ne le pod plezalčevimi noga- mi, temveč tudi desno in levo, vsenaokrog. Pogled se ne more spočiti na skali. Nenehno se izgublja v zraku". 18 Svetovna javnost ga je spremljala ob boku bratov Dimai v Veliki Cini, kjer so 12. in 13. avgusta preplezali strah in spoštovanje vzbujajoče severno ostenje (današnja smer Comici-Dimai). Brata sta ga 15 T. Mihelič, R. Zaman, Slovenske stene. Izbor najlepših plezalnih vzponov. Didakta, Radovljica 2003, str. 361. 16 Iz prej omenjenega članka Cesar-Jelinčič v Planinskem vestniku 1955/4. 17 E. Comici, Alpinismo eroico. CDA&Vivalda editori, T urin 2004, str. 100−101. (Iz tega vira prevaja avtor J. Š.). 18 E. Comici, Alpinismo eroico, str. 128. v primežu zavisti očrnila, češ da je na nekem mestu vzpona omahoval in ju oviral. Štiri leta zatem je Co- mici ponovil dolomitski exploit, sam in brez vrvi, za smer je rabil slabe štiri ure (prvič preko petnajst ur). Njegov komentar zveni nekako takole: "Nikdar še nisem čutil nič lepšega v gorah." Prezgodnja smrt ga je doletela 19. oktobra 1940 v stenici Vallunga v Val Gardeni, ko je s prijatelji skakljal med brenkanjem kitare in prešernim poplezavanjem. Pretrgala se je zahrbtna zanka. Naslovnici klasikov italijanske gorniške literature Gorniški arhiv v T urinu Emilio Comici med slikovitim spuščanjem po vrvi z vrha stene v dolini Glinščica Gorniški arhiv v T urinu Onkraj politike, literature in umetnosti Comici ni bil politik, čeprav ga je fašistična stranka potrebovala, on pa njo. V Dolomitih je sprejel uprav- no vlogo fašističnega župana. 19 Režimska merila so se sicer bolj prilegala sodobniku Giustu Gervasuttiju, ju- naku moške, titanske moči, samote in poguma. Co- mici je vendar bil vse prej kot to. Bil je agilen, okreten, hiter, lahkoten, občutljiv, izmuzljiv, spolzek. Bolj psi- hološki, ženski heroj kot pa monoliten, nasilen skva- drist. V svojih spisih piše: "Živimo od občutij in doži- vetij v najplemenitejšem smislu. Vsakdo jih potrebuje in išče, drugače bi življenje bilo prazno, zaman. Za polno življenje pa je vendar potrebno tvegati. Mora- mo si drzniti." 20 Sorodne misli bi lahko izbrali iz spi- sov Klementa Juga, 21 če bi se citat ne zaključil s: "T ako nas uči Duce." Comici ni bil literat, knjiga Junaški alpinizem (Alpini­ smo eroico) je izšla posthumno 22 in vsebuje odkruške dnevniških in drugih zapiskov, ki so nastajali v obdo- bju 1927−1938. Njegovih trinajst dnevnikov majhne- ga formata, ki jih ponosno hrani društvo Alpina delle Giulie v Trstu, še čaka resnega raziskovalca; Comici je sicer gradivo že zbiral z mislijo, da je treba skala- ško in alpinistično védenje razviti v pedagoške in di- daktične namene. Svoja predavanja je baje spremljal z 19 It. podestà. 20 Iz uvodnika Elene Marco v Comicijevo delo Alpinismo eroico, str. 10. 21 Duhovno in intelektualno ozadje Jugove skalaške filozo- fije mojstrsko razgrinja Vladimir Bartol v spremni besedi Planinskih spisov dr. Klementa Juga, ki so izšli po njegovi smrti leta 1936. Pod naslovom Veliko preizkuševališče lapidarno odzvanja Nietzschejevo geslo "Živi nevarno!" 22 Za prvo izdajo je poskrbela milanska založba Hoepli leta 1942. Druga dopolnjena izdaja je leta 1961 prinesla obilo novosti, med drugim šestnajst pričevanj in spominov velikanov alpinizma, kot so Kugy, Lipovec, Piaz, Brunner, Fabjan, Del Torso in Cesar. Svoje gradivo črpam iz tretje izdaje, ki je leta 1995 izšla v zbirki I licheni založbe Vivalda. Gre za neizčrpen rudnik zlata vrednih klasikov gorniške literature, ki jih italijanskemu bralstvu nikdar ne zmanjka. obskurnim filmom Domenica Rudatisa Na dolomit­ skih vrhovih (Sulle guglie dolomitiche). Pionirsko idejo popularizacije skalaštva zlahka začutimo v kratkem plezalskem video tečaju, ki ga je neki ameriški foto- graf bolj ali manj naključno posnel med počitnicami leta 1939 v dolini Glinščice. 23 Sodobnikom naj bo v poduk vrednost vlaganja v gorsko kulturo, ki si zasluži resno in strokovno obravnavo. Slovencem, skupnosti nedeljskih planincev, naj da misliti pomanjkanje siste- matičnega prevajalskega in založniškega dela na tem področju. Še pomnite zbirko Domače in tuje gore za- ložbe Obzorja? Kako se lahko prištevamo med veli- ke gorniške narode, ko nimamo dostopa do temelj- nih del, starejših in sodobnih, v vsakem primeru pa klasikov te literarne zvrsti? T ako kot na tem smo tudi na drugih literarnih področjih kronično podhranjeni s klasiki. Če v antikvariatu že leta čakaš na Senekova Pisma prijatelju, potem veš, da nekaj ni v redu. De- mokrit, Epikur, Campanella ali pač Cognetti, Gogna, Motti, Moro, Corona, Comici in Dougan: ignoriramo jih in z njimi upravljamo, kot bi šlo za obskurne avtor- je, ki zanimajo le petičneže. T ežave z majhnostjo trži- šča niso zadosten razlog za kulturni molk. Comici ni bil umetnik. Njegovo plezalsko estetiko so umišljali njegovi biografi, med njimi predvsem Seve- rino Casara z monumentalno zbirko zapisov in fo- tografij pod naslovom Umetnost plezanja (L’arte di arrampicare) ter prej omenjeni Spiro Dalla Porta Xi- dias. "Nihče ni bil v skali bolj lahkoten in eleganten kot Comici, morda le Paul Preuss," je nekoč rekel Ri- ccardo Cassin. Značilnost Comicijevih smeri so slo- govna čistost, estetska linearnost in plezalski koncept navpičnice, ki idejno veže gorski vrh z vznožjem ste- ne. Kot bi plezalska smer sledila poti padajoče kaplji- ce. Navpični plesalec na odru direttissime. Emilio Comici je mit, na katerega so se – kot na opri- mek – obesili mnogi. Onkraj mita srečamo duhovno napetega človeka, veseljaka v steni in melanholične- ga na vrhu. Radodarnega in občutljivega, narcisa in sanjača, v katerem korenini moira tržaškosti. Dušni vihar, daimon, med ljubeznijo in sovraštvom, ki mu italijanski pisatelj Dino Buzzati nadene oznako gorni- škega intelektualca. m 23 Polno različico hrani filmski arhiv Gorniškega muzeja v T urinu, kratka različica je objavljena na spletu. Svoje raziskovalno delo je avtor članka prvič pred- stavil s samostojnim predavanjem v sklopu 11. fe- stivala gorniškega filma 2017 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Enajstega februarja 2019 je o tej tema- tiki spregovoril someščanom na dogodku z globo- kim zgodovinskim in simbolnim pomenom, saj sta se po desetletjih neskladja pod isto streho združila Slovensko planinsko društvo Trst in tržaška sekci- ja CAI XXX Ottobre. Tovrstnih koščkov preteklosti, kjer se mestni duši stikata, je še nič koliko. Le na nas čakajo, da jih vzamemo v roke. Avtor članka, profesor filozofije in zgodovine, Jernej Šček, gost 11. festivala gorniškega filma 2017 Foto: Igor Kuster 72