v. b. b,
SLOVENC	V CELOVCU
ZVESTOBA ZA Z
VESELI PUST IN BRIDKA PEPELNICA
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE

*******
ZjUb^a


/NIKOV
LETNIK VIII.
CELOVEC, SREDA, 18. FEBRUAR 1953
ŠTEV. 11 (562)
Preberi, dobro premisli, in potem se najbolje odloči...
Vsake volitve so za državljana velika pravica in odgovorna dolžnost. Čeprav je načelo oblasti v demokratičnih državah, da o vodstvu države odloča vse ljudstvo, je dejanski vpliv državljana na način upravljanja države pri nas mogoč skoro izključno samo ob volitvah. Takrat pa ima vsak možnost, da zelo odločilno sodeluje pri odločanju o bodoči državni politiki, da s svojim glasom temeljito vpliva na to, kako bo država kot celota do prihodnjih volitev gospodarila.
Pri volitvah pa pomeni glas državljana sam zase prav malo. Volja državljana dobi svoj pomen šele takrat, ko je za isto misel in zahtevo toliko glasov, da ob končnem preračunavanju zadostujejo za mandat, za izvoljenega poslanca, ki bo potem izraženo voljo volivcev v deželnem ali državnem zboru lahko zastopal. Samo v primeru, da obstoja možnost, s svojim glasom zagotoviti poslancu, ki bo zagovarjal naše interese, vstop v naj višje organe oblasti v državi in deželi, smo izkoristili svojo demokratično volilno pravico in aktivno soodločali o tem, kako je treba državo voditi. Če pa smatramo volitve v nasprotju s splošnimi pogledi za priliko, da z nekoristnim razmetavanjem glasov, ki jih v parlamentu in deželnem zboru nihče ne bo zastopal, rešujemo prestiž in slavohlepnost trmastih svojeglavcev in političnih špekulantov, potem puščamo eno največjih državljanskih pravic v celoti neizkoriščeno in škodujemo vselej samo onim idejam in načelom, ki bi nam sicer od vseh bile še najbolj pri srcu.
Pri nedeljskih volitvah bodo državljani Avstrije morali odločati o celi vrsti pomembnih vprašanj. Ne bo šlo sicer toliko za neke velike politične odločitve, saj vemo, da je avstrijska politika v veliki meri tudi v bodoče odvisna od izrednih okupacijskih pogojev, v katerih živimo. Pri volitvah pa bo šlo za važne odločitve v vprašanju bodočega usmerjanja našega gospodarstva.
Ne mislimo, da bi posegali ponovno v vse podrobnosti. Saj gre v bistvu za eno samo vprašanje. Radi temeljitega zmanjšanja inozemske pomoči bo za denar predla bolj trda, in je treba najti način, kako bi se novo gospodarsko stanje premagalo. Eno je jasno: ustvariti je treba več dohodkov in zmanjšati izdatke. Kako, je vprašanje, ki ga koalicijska vlada ni mogla rešiti, pa moramo za to o njem odločati vsi skupaj z volilnimi listki.
Manjše stranke nimajo in ne morejo imeti svojih načrtov, odločamo se dejansko lahko samo med dvema. Ljudska stranka (OVP) je mnenja, da je treba štediti pri javnih delih, zaposliti manj delavne sile, zmanjšati izdatke za socialno pomoč prebivalstvu, in podobno, ker vendar ščiti interese najbogatejših in torej ne more pristati, da bi oni prevzeli glavno težo novih finančnih obremenitev. Nasprotno, Ljudska stranka celo namerava zmanjšati davke onim, ki imajo na j večje dohodke. Po tem načrtu bi morali vsa bremena, ki jih prinaša prenehanje inozemske pomoči, prevzeti na sebe delovni ljudje.
Wedenig ali Steinacher
Socialistična stranka pa poudarja, da morajo vsaj sorazmeren del bremen prevzeti nase tudi bogataši, da pa na noben način ne sme biti omejevanja sredstev za javna dela, ki zagotavljajo delovnim ljudem zaposlitev, vsemu ljudstvu pa boljše življenjske pogoje, in sredstev zasocialne izdatke države, za zdravstveno pomoč, rente in podobno.
Pri volitvah v nedeljo se odloča za nas koroške Slovence še drugo važno vprašanje. Politiki Ljudske stranke so namreč sami priznali, da je en njihovih osnovnih ciljev sprememba dosedanjih prilik v deželni vladi. Kaj naj bi to pomenilo, bomo spoznali najjasneje iz dejstva, da je za Ljudsko stranko in za Zvezo neodvisnih (VdU), ki bi edini lahko v primeru uspeha skupno spremenili prilike v deželni vladi, najprimernejši, za obe strani sprejemljivi kandidat za mesto deželnega glavarja edino današnji podpredsednik koroške OVP in bivši Standartenfiihrer dr. Steinacher. Tudi bajke o tem, da Steinacher nima takšnih namenov, prav tako kot dokazovanja, da namerava Steinacher v diplomatsko službo, in kot dejstvo, da so ga kandidirali šele na četrtem mestu v državni zbor, so samo pesek v oči. Radi njegove nacistične preteklosti se namreč zarotniki iz Ljudske stranke ne upajo s pravo barvo na dan.
Za nas koroške Slovence se odloča pri volitvah nad vse važno vprašanje, kdo bo deželni glavar. Ali bo ostal to W e d e n i g, ali bo postal Steinacher.
Za druga vprašanja sploh ne gre. Najmanj pa se odloča pri volitvah o usodi krščanstva, vere in podobno. Krščanstva in vere še nikoli niso niti reševale niti uničevale volitve, saj to ni vprašanje oblasti, pač pa prepričanja vsakega posameznika. Da pa se o obrambi krščanstva vendar toliko govori, je tudi povsem razumljivo.
Če namreč prihaja ena stranka k ljudstvu z zahtevo, naj ohrani delovno ljudstvo svoj kruh in pravice, in da naj bremena nosijo oni, ki denar imajo, je nasprotni stranki težko priti do kmetov in delavcev pa dokazovati, da je bolj prav, če se v bodoče pomaga bogatašu, revežu pa pobere še tisto malo, kar ima. Ker torej ni mogoče nastopati z resničnimi načeli, ki bi ljudstvo odbila, si je treba izmisliti laži, in na te laži loviti ljudstvo. Ena takšnih najpodlejšib laži je laž o zaščiti krščanstva, s pomočjo katere poizkušajo preslepiti verno ljudstvo, izkoristiti njegovo vero zato, da bi s tem omogočili sebi gospodarjenje v korist bogatih.
Pred nami koroškimi Slovenci stojita torej dve vprašanji: Ali sprejemamo gospodarski program bogatašev ali gospodarski program delovnih ljudi? Vsi spadamo med drugo vrsto, saj med nami ni ne tovarnarjev, ne veletrgovcev, ne veleposestnikov in raznih špekulantov. V tem vprašanju odločitev torej ne more biti težka!
In drugo vprašanje: Ali bo na Koroškem deželni glavar Wedenig ali Steinacher. Čeprav s prilikami, kakršne danes pri nas dejansko so, še zdaleč nismo zadovoljni, se vendar zavedamo, koliko bi se te prilike poslabšale, če bi o naši usodi odločal gospod z Miklavčevega. In zato nam ob tem vprašanju odločitev prav tako ne more biti težka!
Tako je Demokratična fronta postavila vprašanje, in je še ugotovila, da bi bilo najbolje, če bi s takšnim stališčem šli Slovenci skupaj na volitve in z zastopnikom takšnega stališča skupaj v deželni zbor.
Razbijači slovenske enotnosti, lažnjivci in klevetniki iz kroga agentov v Mohorjevi hiši pa so bili proti skupnosti. Proti kandidatu niso mogli biti, saj smo pristali celo na njihovega bivšega tajnika, s čemer se je Tisch-Ier prvotno strinjal. Proti imenu niso mogli biti, saj smo izjavili, da sprejmemo vsako primerno ime. Bili so pa proti enotnosti na sploh, in bili so proti temu, da bi si postavili tak gospodarski in politični program, ki nam odgovarja, in bili so proti temu, da bi škodovali njihovim bogatim prijateljem in upom Standartenfiihrerja Steinacherja na volilno zmago.
Ko smo ugotovili, da skupna pot ni mogoča, ko smo ugotovili, da slovenski kandidat ne more priti v deželni zbor, smo se odločili, da vkljub temu n bomo pustili svoje državljanske pravice neizkoriščene, pač pa da bomo podprli ono stranko, katere gospodarskiprogram nam odgovarja, in da bomo v borbi za mesto deželnega glavarja nedvomno podprli Wedeniga proti Steinacherju.	Nadaljevanje na 2. strani
Slovenska duhovščina in škof Vovk proti klevetništvu in spletkarjenju KDS
Postopek krške škofije, ki je prepovedala maševanje dvajseterici uglednih duhovnikov iz treh slovenskih škofij, je izzval splošno zgražanje in ogorčenje. V današnji številki objavljamo protestno pismo krškemu škofu, ki ga je podpisal 1 profesor teološke fakultete, 2 dekana, 3 župniki, 2 redovnika in 13 župnih upraviteljev iz ljubljanske, lavantinske in go-riške škofije, to je vseh 21 članov pevskega zbora.
Prepoved vršitve duhovniških opravil je še tem bolj nezaslišana, ker so vsi pevci, člani zbora, imeli pismena priporočila svojih škofov! Radi teh priporočil je tudi krški škof doktor Kostner moral priznati vodji pevskega zbora, da je bil napačno poučen, in vsaj v neki meri popraviti svojo odločitev in dovoliti duhovnikom maševanje v nemških krajih škofije.
Tudi ljubljanski škof Anton Vovk je nad vse ogorčen nad sklepom krške škofije, saj pomeni njen ukrep nezaupanje in napad na avtoriteto ljubljanskega škofa, ki je svoje duhovnike pismeno priporočil. Posebno pa velja ogorčenje ljubljanskega škofa podlim KDS-ovskim klevetnikom in spletkarjem, ki so v strahu za svojo volilno propagando ves incident zakrivili.
Gospoda Tischler in Muri sta namreč že na sam dan, ko je bilo gostovanje duhovnikov na Koroškem objavljeno, popoldne hitela v Gur-
kerhaus, takoj za tem pa je bila sestavljena okrožnica, ki je prizadejala slovenskim duhovnikom nezaslišano krivico.
Krščanski demokrati gospoda Tischlerja so dobili klofuto od slovenskega ljudstva, ki je vkljub pozivom, naj ne obišče pevskih prireditev, napolnilo naše dvorane! Gospod Tischler in njegovi pomagači so dobili klofuto od duhovščine treh ljubljanskih škofij in celo od ljubljanskega škofa! Najbrž pa bo tudi krški škof našel primerne besede, da se zahvali gospodu Tischlerju za njegove laži in napačne informacije, s katerimi je spravil krški ordinariat v mučen položaji
Pripominjamo še to, da je dogodek jasen 'dokaz, kaj si pod versko svobodo zamišlja gospod Tischler! V Jugoslaviji se namreč še nobenemu tujemu duhovniku ni primerilo kaj podobnega kot dvajsetim duhovnikom iz LR Slovenije na Koroškem!
Našim bratom, pevcem-duhovnikom iz matičnega dela naše domovine, ki so radi klevet in spletk gospoda Tischlerja in radi neverjetnega postopka krškega ordinariata predčasno zapustili Koroško, pa sporočamo:
Pridite spet, na naši zemlji nam boste vedno dobrodošli gostje!
(Pismo slovenskih duhovnikov objavljamo na 3. strani.)
Jugoslavija je ze dvakrat uradno protestirala zaradi gonje proti slovenskemu pouku na naših šolah
Neodgovorna in hujskaška gonja proti dvojezičnemu pouku, ki so jo v predvolilni dobi ponovno spet sprožili Steinacherjevi šovinisti v Velikovcu in ki so jo skušali razplamteti tudi po drugih naših krajih, ni naletela na odpor samo pri našem slovenskem ljudstvu. Odločno obsodbo šovinističnih hujskačev in kalilcev miru v deželi, ki jo je izrekel socialistični deželni glavar Wedenig sprva v koroškem deželnem zboru, nato pa še na socialističnem zborovanju v Velikovcu, je z odobravanjem sprejela vsa resnična demokratična koroška javnost. Protestna vloga Slovenske prosveto e zveze z zahtevo, da zvezno ministrstvo za pouk podvzame resne ukrepe proti neodgovorni gonji proti dvojezičnemu pouku in da povzročitelje te gonje pokliče na odgovornost, je bila izraz ogorčenosti našega ljudstva nad šovinističnimi elementi, ki s svojo nestrpnostjo in rovarjenjem izpodkopujejo temelje za mirno sožitje obeh narodov na Koroškem.
Toda tudi preko meja naše dežele in države je segel odmev hrupnega početja koroških šovinistov. Vsi slovenski in mnogi drugi jugoslovanski časopisi so tolmačili zaskrbljenost vsega .slovenskega in ostalih narodov nove Jugosla-
vije spričo hujskaške gonje proti obstoječi zakoniti zasidranosti pouka slovenščine na koroškem ozemlju, kjer je v veljavi odredba o dvojezičnih šolah.
Ta zaskrbljenost za usodo našega ljudstva pa je prišla do vidnega izraza zlasti v uradni demarši Jugoslavije pri avstrijskem zunanjem ministrstvu, o kateri je poročal Tanjug naslednje:
Dunaj, 1. II. 1953.
Predstavnik jugoslovanskega predstavništva na Dunaju je obiskal avstrijsko ministrstvo za zunanje zadeve radi pojavov na Koroškem, kjer šovinistični elementi izkoriščajo predvolilno kampanjo za akcije proti dvojezičnemu pouku v šolah.
Predstavnik avstrijskega ministrstva za zunanje zadeve je obljubil, da se bo zavzel, da ne bi prihajalo do takšnih pojavov, ki škodujejo razvoju jugoslovansko-avstrijskih odnosov.
Dne 12. t. m. je Jugoslavija ponovno intervenirala pri avstrijski vladi in protestirala proti skrčenju slovenskega pouka v Velikovcu. Ob zaključku lista še nismo v posesti uradnega poročila o te, intervenciji, predvidoma pa ga bomo objavili prihodnjič.
Pismo slovenskih duhovnikov celovškemu škofu
Prečastitemu
ordinariatu krške škofije
v Celovcu - Klagenfurt
Skupina katoliških duhovnikov iz treh škofij jugoslovanske Slovenije, ki je v dneh od 8. do 11. februarja 1953 obiskala Slovence na Koroškem, nujno in spoštljivo prosi, da p. t. krški ordinariat upošteva in uvidevno sprejme našo naslednjo vlogo.
Okrožnica krškega ordinariata z dne 7. 2., objavljena 8. 2. 1953 v slovenskih župnijah, je prepovedala duhovnikom te skupine maševati na ozemlju krške škofije. Po uvidevnosti Ekscelence krškega ordinarija je bilo istim duhovnikom 9. februarja dovoljeno maševati le v krajih, kjer ni nastopal pevski zbor (10. 2. pri Gospi Sveti in 11. 2. v Celovcu), kar z dolžno hvaležnostjo radi priznamo. Ostalo pa je še vedno med slovenskimi verniki krške škofije v veljavi naslednje obvestilo te okrožnice:, ..Društvo Cirila in Metoda je od državnih organov ustanovljeno z namenom, da se uniči pokorščina duhovnikov in vernikov do svojih škofov in da se polagoma razruši versko (v originalu: ,verno") življenje." Ta objava nas postavlja brez našega zadolženja v napačno luč pred verniki krške škofije, nas neupravičeno ponižuje in žali, posredno pa žali naše p. t. ordinarije, ki so nam dali celebret kot priporočilo cerkvenim predstojnikom krške škofije. V skupini niso bili zgolj člani Ciril-metodijskega društva, društvo samo pa je na občnem zboru ustreglo vsem predlogom lastnih ordinarjev in se drži kanonskih določil. Objava celovškega ordinariata se je razvedela tudi drugod, kar dokazuje n. pr. katoliški list »Volkszeitung", Id je našo skupino 21 duhovnikov predstavil bralcem kot 22 ,,falsche Apo-stel" aus Jugoslawien in jo sramotil z izrazi: angebliche Geistlichen, diese „Priester“.“ Skupina sama je skušala pri nastopih v Št Jakobu, Št. Janžu in škofičah reševati svojo dobro Ime, ne da bi rušila avtoriteto cerkvene oblasti, ki jo spoštuje vsak v svoji domači in zunanji škofiji. O tem se je p. t. krški ordina-
j riat lahko sam prepričal. — Ne moremo se j sprijazniti z zavestjo, da je zaradi omenjene | okrožnice z dne 7. 2. še vedno omadeževana ! naša duhovniška čast v mnogih krajih krške I škofije. Dolžni smo ugledu svojega stanu, da 1 p. t. krškemu ordinariatu izrazimo svojo nujno željo, da napačno oceno naše skupine ob prvi možni priložnosti na pravičen način spremeni povsod, kjer je bila okrožnica objavljena. Pričakujemo, da bo p. t. ordinariat naši želji ustregel in nam vrnil odvzeto čast, to tem bolj, ker smo mi sami, čeprav mučno prizade-
ti, skrbno varovali ugled koroških cerkvenih predstojnikov. Zelo želimo, da nas p. t. krški ordinariat obvesti, kako se je to zgodilo. Odgovor prosimo na naslov:	Cirilmetodijsko
društvo katoliških duhovnikov, Ljubljana, Cankarjeva 14.
Za to vlogo smo se zedinili vsi udeleženci izleta na Koroško in jo lastnoročno podpisali. Šoukal Franc, župni upravitelj Vodice; Mihelič Jože, župni upravitelj, Gornji Grad; Gutman Jože, župnik, Murska Sobota; Obleščak Slavko, župni upravitelj, Livek;
Camplin Ivan, župnik, Dubrovnik Jerič Mihael, župni upravitelj, Kobilje; Čergulj Štefan, župni upravitelj, Širje;
Weiss Matej, župnik, Skale;
Lončarič Vladimir, kapucin, Maribor;
Preželj Janko, župni upravitelj, Čatež;
Rejec Slavko, župni upravitelj, Podmelec; Koren Ivan, dekan, Dokležovje;
Uranjek Martin, župni upravitelj, Sv. Jedert; Vahčič Rudolf, župni upravitelj, Sv. Benedikt; Heybal Pavlin, frančiškan, Maribor;
Gande Bogomir, župni upravitelj, Kamno;
Dr. Miklavčič Maks, prof. teol. fak., Ljubljana; Vovk Jožef, župni upravitelj, Jezersko;
Lebič Jurij, dekan, Št. Ilj.
(Vsi lastnoročno.)
Dr. Tisdiler in ing. Muri sta napačno poučila škofa
Na občnem zboru Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov LRS, v katerem je včlanjenih 550 slovenskih duhovnikov, dne 23. X. 1952 je bilo med drugim povedano:
»Hočemo biti in ostati zvesti sinovi svete Cerkve in dobri državljani, hočemo ostati zvesti načelom društva, ki so jasno izražena v pravilih, hočemo in zlasti to poudarjamo: hočemo namreč in zahtevamo, da se vprašanje našega društva rešuje v naši državi. Edino naš slovenski episkopat je zmožen, da jasno in nepristransko prouči naše stališče, ki ga v inozemstvu nikakor ne morejo ali pa morda celo nočejo razumeti. Duhovniki izven meja naše države, zlasti pa tisti, ki so zapustili svoj narod in ustvarjajo proti nam sovražno propagando, ti duhovniki naj nam ne pošiljajo naukov in navodil, ali naj imamo svoje društvo ali ne. To kličemo preko meja tistim, ki so zapustili narod in ki bi nam hoteli dajati navodila. To vprašanje naj reši naš slovenski episkopat in naj to predloži v končno odobritev merodajnim višjim cerkvenim oblastem."
Ta poziv so slovenski duhovniki jasno naslovili tudi na emigrante, Id tukaj v NskS širijo lažnjive klevete o svojih sobratih v domovini. Zlobni naziv „o krivih prerokih" v »Našem tcdniku-Kroniki" je takoj našel tudi mesto v OeVP-jevskem glasilu. Resnica o Cirilmeto-
Preberi, dobro premisli in potem se najbolje odloči...
(Nadaljevanje s 1. strani)
Ne sme nas pri tem zmotiti pripovedovanje o tem, da je pač bolje voliti najslabšega Slovenca kot najboljšega Nemca. Pri volitvah ne gre za osebnost, gre za več. Ce glasujemo za Slovenca, a ne dosežemo mandata, kar brez skupnosti ni mogoče, dejansko pomagamo k uveljavljenju Ljudske stranke in omogočimo prihod Steinacherja v vladno palačo v Celovec. Tega pa nočemo, ne moremo in ne smemo.
Ne sme nas prav tako pri trezni odločitvi motiti dejstvo, da tudi pri avstrijskih socialistih ni vedno in povsod takšnega razumevanja za naše zahteve in težave kot bi to lahko pričakovali. Res je, tudi v Socialistični stranki so ljudje, ki nas premalo razumejo, ali nas pa sploh ne razumejo. Toda pri Socialistični stranki so tudi takšni pojavi, ki jih doslej koroški Slovenci še pri nobeni avstrijski stranki nismo mogli opaziti.
Medtem ko so histerični politiki OcVP-ja letali po Celovcu in Dunaju, da dokažejo kako na Koroškem poleg Slovencev žive tudi neki čudni Vindišarji, je Socialistična stranka javno in odločno poveilala,da živitana Koroškem samo dva naroda, nemški in slovenski.
Med tem ko celo predsednik vlade Figi in zunanji minister Gruber (da o šovinistih Steinacherjevega tipa sploh ne govorimo) javno in svečano izjavljata, da je treba dvojezično šobtvo ukiniti, se socialisti javno za to šolstvo zavzemajo in predlagajo, da se ob reševanju manjšinskih vprašanj prouče tudi izkušnje iz Švice in Jugoslavije!
Ali je že kdaj katerikoli avstrijski politik govoril tako kot deželni glavar Wedenig v Velikovcu? Ali je ze kdaj katera avstrijska stranka postavila v svoj program zaščito manjšinskih pravic kot so to storili koroški socialisti?
To je nekaj dejstev, ki so vodila Demokratično fronto pri njeni odločitvi, in prosimo vsakogar, naj o njih razmisli.
Ne rotimo vas, da poslušajte samo nas, da ne mislite ničesar, da nas ubogajte in nam na golo besedo verjemite. Ne, če so bile nekoč takšne metode potrebne Hitlerju, ki si je domišljal, da je velik, če so danes takšne metode potrebne tudi Tischlerju, ki si neke svoje veličine še domišljati nc more. nam nikoli niso bile in ne bodo potrebne takšnemetode.
Prav narobe, mi vas prosim o, bodite kritični. Preglejte dokaze z vseh strani. Nikar ne verjemite samo besedam, premislite in prepričajte se ob dejstvih sami. In potem se po svojem najboljšem prepričanju sami odločite.
Samo na to bi vas še opozorili. Tischler je že enkrat hodil svoja pota. Odločil se je proti gospodarskim interesom svojega ljudstva, odločil se je proti slovenskim narodnostnim interesom, in podprl avstrijski fašizem po njegovi krvavi zmagi 1934. leta. Fašizem rodi fašizem, in Dollfussu in Schuschniggu je sledil Hitlerjev prihod. Mi pa smo romali na našo križevo pot, v izseljcništvo, v taborišča smrti, pod rabljevo sekiro!
Ali ne bi oživel v Stelnacherjcvi zmagi spet stari duh samega Steinacherja, pa Maier-Kaibitscha, Fritza, in podobnih? Ali ni bilo že dovolj trpljenja?
Danes odločamo spet o svoji usodi! Premislimo in odločimo se danes, ker po toči je prepozno zvoniti!
In če boste ugotovili, da imamo mi prav, v s a j v glavnemprav, nas bo veselilo. Potem bomo v nedeljo glasovali za svojebolj-še življenje skupno z glasovnico
Socialistične stranke Avstrije
dijskem društvu katoliških duhovnikov Slovenije pa je v nasprotju z zadnjim zlobnim poročilom v Tedniku naslednja:
Po končani konferenci slovenskega episko-pata dne 4. junija 1952 je društvo prejelo pismo, kjer so slovenski ordinariji (škofje) jasno povedali: Pravila CMD ne nasprotujejo cerkvenemu nauku. Škofje pa so izrazili posebne želje glede tretjega člena pravil. Popolnoma so izpustili pri tej priliki pridobitve NOB. Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov je nato iz seje izvršnega odbora 2. julija 1952 poslalo škofom pismo, kjer je poudarilo svoje zadovoljstvo, da so se pozitivno izrazili o društvenih pravilih, hkrati pa povedalo, da si nikakor ne da vzeti pridobitev NOB, ker je to še posebej njegov ponos v pravilih. Iz konference dne 31. julija 1952 so slovenski škofje poslali obžalovanje, da društvo ni dovolj upoštevalo njihovih želja. V drugi točki svojega pisma so škofje bolj konkretizirali misli tretjega člena. Priznali so pridobitve NOB. Izvršni odbor CMD je o tem pismu razpravljal na svoji seji 20. avgusta 1952 v Mariboru in soglasno sprejel besedilo slovenskega episkopata. 3. septembra 1952 je bil odgovor poslan vsem slovenskim škofom. Ker se je pokazala potreba po dopolnitvi pravil, je bil osnutek pravil z upoštevanjem želja škofov dostavljen vsem trem ordinarijem. Izvršni odbor CMD je na svoji seji 14. oktobra 1952 razpravljal o odgovoru slovenskih škofov, ki so ga poslali iz Zagreba, kjer se je v zadnjih dneh meseca sep-leifibnj Vršila"' 'skuftna škofovska konferenca.
Tej konferenci je društvo poslalo posebno pismo preko slovenskih ordinarijev, njim v oporo pri presoji društva CMD. Četudi je zagrebška konferenca jugoslovanskega katoliškega episkopata skušala zavzeti negativno stališče do duhovniških društev v FLRJ, je na zahtevo slovenskih ordinarijev odstopila od takega stališča glede Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov Slovenije. Društvo pa je kljub temu ugodilo želji slovenskih ordinarijev iz dne 25. septembra 1952 in posebnemu predlogu goriškega apostolskega administratorja z dne 18. septembra 1952 o vrstnem redu točk tretjega člena svojih pravil. Vse to je bilo potem pismeno sporočeno in osebno izročeno vsem trem slovenskim ordinarijem v dneh 16., 17. in 18. oktobra 1952. Društvo je v vsem navedenem dopisovanju in s svojim delom, predanostjo Cerkvi in zvestobi njenemu nauku ter pokorščini svojim cerkvenim predstojnikom jasno izpričalo svoje stališče in storilo vse, kar je bilo mogoče. Dne 21. oktobra 1952, torej dva dni pred občnim zborom CMD katoliških duhovnikov Slovenije, se je zopet sestal slovenski episkopat in društvu poslal odgovor, s katerim je spor med CMD katoliških duhovnikov Slovenije in škofi urejen in končan. Slovenski škofje so priznali, da je društvo upoštevalo njihove želje in ne bodo zavzeli negativnega stališča do društva. Resolucija društvenega občnega zbora pa je jasno izpričala zvestobo Cerkvi, njenemu nauku in pokorščino vseh članov cerkvenim predstojnikom. Tako se je dolgotrajni spor končal in društvu ne more nihče očitati kakega izmikanja ali morda krive poti. Zvesti Cerkvi in njenim predstojnikom slovenski ljudski duhovniki v CMD delajo za svojo domovino, združeni z ljudsko oblastjo za dosego boljšega jutrišnjega dne.
Taka je torej resnica! Kljub temu pa sta dr. Tischler in ing. Muri iz strahu, da bi bila razkrinkana še zadnja propagandna laž o preganjanju vere v Jugoslaviji pred volitvami, s svojim častitim posrednikom iz Gurkerhausa napačno poučila škofa in svoje lažnjivo poročilo utemeljevala s sklepi konference jugoslovanskih škofov v Zagrebu, ki se nikakor ne nanašajo na CMD in zaradi tega v Sloveniji tudi nikdar niso bili objavljeni. Na podlagi te lažnive informacije sta dosegla nezaslišano prepoved celovškega škofa, ki jo prepovedal maše-
vati vsem duhovnikom iz Slovenije, čeprav so imeli vsi brez izjeme tako imenovani »celebret" (potrdilo in priporočilo svojih škofov, da smejo izvajati duhovniška opravila). Tako se je zgodilo, da se je moral celovški škof oprostiti in preklicati svojo prepoved, čeprav je ni preklical za kraje, kjer so slovenski duhovniki peli. Prav to dejstvo pa potrjuje, da nezaslišana prepoved ni izvirala iz skrbi za vero, temveč je bila zgolj volilna podpora KDS-u.
Vse naše ljudstvo brez izjeme je to igro hitro spregledalo in tem bolj manifestiralo svoje spoštovanje do resničnih ljudskih duhovnikov. Dr. Tischlerju in njegovim pa odslej nič ni treba več valiti krivde za protislovenske ukrepe nemškega ordinariata na generalnega vikarja Kadrasa: s tem korakom so dokazali, da so sami neposredni informatorji in ispiratorji celovškega škofa! Pa kakor jim ni nič pomagala ispiracija za ekskomunikacijo DF, na katero se značilno v tej zvezi spet sklicujejo, jim ne bo nič pomagalo blatenje slovenskih duhovnikov. Resnica je že prodrla, da so slovenski duhovniki v nasprotju s pisanjem Tednika smeli brati maše in da je naše ljudstvo prav v gospodih NskS prepoznalo dejanske krive preroke, ki Kradejo Duhovnikom Sakrosanlet-nost (posvečenost). Nuše ljudstvo bo to svoje spoznanje izpričalo tudi pri volitvah v nedeljo, ko ne bo glasovalo za te krive preroke vere in slovenstva v KDS.
PROTEST SPZ ZARADI GON/E FROTf SLOVENSKEMU POUKU
V objavi zgoraj navedenega protesta v zadnji številki je tiskarski škrat izpustil celo vrstico in s tem spremenil tudi smisel naslednjega odstavka. Napisano je namreč bilo v zvezi z izidom ljudskega štetja z dne 1. junija 1951, da „je pri omenjenem ljudskem štetju šlo zgolj za ugotovitev materinskega jezika ali narodnosti, kar je tudi izrecno povedano v pismu zveznega ministrstva za notranje zadeve štev. 75.818-6/51 (S.L.), z dne 8. V. 1951", medtem ko bi se moralo pravilno glasiti, „da je pri omenjenem ljudskem štetju šlo zgolj za ugotovitev občevalnega jezika nikakor pa ne za ugotovitev materinskega jezika ali narodnosti, kar je tudi izrecno povedano v pismu zveznega ministrstva za notranje zadevo štev. 75.818-6/51 (S. L.), z dne 8. V. 1951."
■■■aauiBaiuinBuaauHHiiB
Samo že štiri dni!
Samo še štiri dni imate časa, da prijavite svojo udeležbo na izletu v Ljubljano in Postojno, ki ga za svoje naročnike prireja uredništvo »Slovenskega vestnika".
Za razmeroma nizko ceno 90 šilingov si bodo izletniki lahko ogledali znamenitosti slovenske prestolnice, prisostvovali bodo v Ljubljani operni predstavi ter obiskali svetovno znano Postojnsko jamo.
Odhod iz Podrožčice v soboto, dne 28. februarja 1953, ob 17.55 uri, povratek v Po-drožčico pa v ponedeljek, dne 2. 3. 1953, ob 12.15 uri opoldne.
Pošljite prijave za izlet in 90 šilingov za stroške izleta najkasneje do 21. t. m. na uredništvo »Slovenskega vestnika", Celovec, (Klagenfurt), Gasometergasse 10 .
Kdor po vojni še ni bil v Jugoslaviji, naj svoji prijavi priloži tudi dve sliki.
Vse ostalo glejte v zadnji številki našega lista.
»Slovenski vestnik"
uredništvo.
Primerjajte in presedite
To so uspehi...
zavednih koroških Slovencev
Razvili smo blagovno zadružništvo Ustanovili smo živinorejske zadruge Ustanovili smo semenarsko zadrugo Obnovili smo delo slovenskih posojilnic Dosegli smo vrnitev zadružne imovinc Dosegli smo izplačilo odškodnine izseljencem in jim pomagali pri povračilnih procesih
Dosegli smo vrnitev šole v Št. Petru pri Št. Jakobu v. R. Priborili smo si spet zadružno posestvo v Podravljah Posredujemo kmetom pod ugodnejšimi pogoji stroje, krmila, gnojila in semena
Po najugodnejši ceni smo odkupili po naših vaseh 100.000 kg krompirja in ga prodali v Jugoslavijo Za izboljšanje poljedelstva smo uvedli gnojilne in sortne poizkuse
Posredovali smo prakso študentov iz LR Slovenije po naših kmetijah
Priredili smo kmečke visokošolske tedne Priredili smo potujočo kmetijsko šolo Organizirali smo desetine sadjarskih, kuharskih, šiviljskih in drugih tečajev
Posredovali smo, da so zadruge LR Slovenije darovale za dvig našega gospodarstva 250.000 kg koruze Za dvig našega zadružništva smo nabavili pet traktorjev Za dvig našega zadružništva smo nabavili tri tovorne avtomobile
Spravili smo pod streho mogočen zadružni dom v, Sekiri ob Vrbskem jezeru
Povečali smo zadružni dom v Škofičah Gradimo zadružno skladišče v Št. Jakobu Gradimo novo skladišče v Sinčivesi
V	kratkem bomo pustili v obrat slovensko tiskarno v Borovljah Zgradili smo prosvetni dom v Žitari vesi
V	Celovcu smo odprli slovenski dijaški dom
V	Celovcu smo odprli prvo slovensko knjigarno Organizirali smo študij naše mladine v Ljubljani Organizirali smo letovanje naših otrok na Jadranskem morju Priredili smo mogočno predstavo Miklove Zale na zgodovinskih tleh
Na naši skakalnici v Št. Janžu v Rožu smo že trikrat priredili mogočno mednarodno prireditev Omogočili smo gostovanje naših prosvetnih društev v različnih krajih Slovenije
Organizirali smo koncert združenih pevskih zborov v celovškem gledališču
Organizirali smo gostovanje slovenske opere Organizirali smo gostovanje slovenskega baleta Organizirali smo gostovanje slovenske drame Organizirali smo gostovanja Akademskega pevskega zbora Organizirali smo gostovanja Slovenskega okteta, Študentskega pevskega zbora, folklornih skupin itd.
Organizirali smo predstave slovenskih filmov Našemu ljudstvu smo posredovali tisoče slovenskih knjig In tako naprej, saj bi bilo preveč, če bi hoteli našteti vse
Naša bodoča pot . . .
Že v prihodnjih dneh prvi v celi vrsti izletov za najnižjo možno ceno v Ljubljano, Postojno in na morje.
V jeseni otvoritev privatne slovenske kmetijske šole. Pomoč kmetom z zadružnimi stroji.
In tako naprej, vedno zvesti ljudstvu, vedno v borbi za naše lepše življenje!
Preberi, in se odloči.
To so uspehi •..
Kadrasove Družbe Sleinacherja
Dr. Tischler je razgovarjal o pravicah koroških Slovencev s Steinacherjem
Dr. Tischler je razgovarjal o preganjanju duhovnikov iz LR Slovenije s Kadrasom
Dr. Tischler je razgovarjal o enotnosti koroških Slovencev z urednikom lista „Kleine Zeitung"
Dr. Tischler je razgovarjal s teroristom Grumom in Glušičem o odnosih do matične države
Dr. Tischler je razgovarjal s prof. Murnikom o ljubezni do bližnjega
Dr. Vinko Zwittev je hotel predati slovensko zadružništvo nemški zvezi
Dr. Vinko Zivitter je hotel preleviti Slovensko kmečko zvezo v podružnico Bauernbunda
Dr. Vinko Zsvitter je odkril, da je treba koroškim Slovencem omogočiti, da uroro brez bolečin Preprečili smo skupen volilni nastop Slovencev leta 1949 Ovirali smo skupen volilni nastop pri občinskih volitvah leta 1950
Žal nam je bilo zaradi skupnega volilnega nastopa za kmetijsko zbornico leta 1951
Uspeli smo razbiti volilno enotnost v kmetijski zbornici leta 1952
Preprečili smo skupen slovenski volilni nastop leta 1953 Preprečili smo lani ponovno izvedbo Miklove Zale na zgodovinskih tleh
Skušali smo preprečiti vrnitev imovine Šolskemu društvu v Celovcu
Dokazovali smo, da Slovenski ples v Celovcu ogroža obstoj koroških Slovencev
Poslali smo življenjepis dr. Tischlerja in dr. Vinka Zsvitterja terorističnim emigrantom
Uvajali smo na Koroško klavca Babnika in Janežiča-Lavriha Pridružili smo se Stalinovemu protijudovstvu Dokazovali smo UNESCU, da ne sme upoštevati zahtev Demokratične fronte, ker je ona komunistična
Naše posebne zasluge:
Zvezni in deželni vladi smo predlagali dovolj položajev, ki bi jih bili pripravljeni prevzeti
Nismo nikoli in v nobeni obliki podpirali partizanske borbe Že tri tedne dokazujemo (na pobudo, ki smo jo dobili od „KIeine Zeitung"), kako smo najbolj beimattreu Radi duhovitih oglasov v našem listu se je dvignila potrošnja Schleppe piva
In tako dalje, saj bi bilo preveč, če bi se vse izvedelo .,.
Opomba: Starc zasluge smo namenoma izpustili. Zato ne govorimo niti o izročanju spiskov s slovenskimi imeni Doll-fussovi policiji, niti o sodelovanju z Gestapo, niti o poizkusih, izrabiti slovenske izseljence za sodelovanje z nacisti, niti o junaštvu v Hitlerjevi vojski, niti o Lufthansi, da, še celo o težkem taboriškem življenju v Bregcnzu ne.
Naša bodoča poi . . .
Steinacher mora vladati na Koroškem Jugoslavije ne bo več Kdor nam ne verjame, je brezbožnik Schleppe pivo bo tudi v bodoče tekoče hranivo.
In tako naprej, po starih, izhojenih poteh ...
Kakor Lanski Sneg Nas Skrbe Koroški Slovenci Kujemo Družbo Sieinacherju
In tako naprej, po starih, izhojenih poteh...
katera pot je prava . . .
Krščanska demokratska stranka in krščanstvo
Kaj ima KDS s krščanstvom skupnega? Nič, prav nič!
In ne samo to! Prav tako, kot je protislovenska, tako govore njena dejanja (v nasprotju z besedami), da je tudi protikrščanska!
Ne mislim govoriti o zlorabljanju vere za politične nepoštene namene. O tem priča najbolje podlo spletkarjenje okrog gostovanja pevskega zbora slovenskih duhovnikov na Koroškem. Ne, gospodje iz Mohorjeve hiše v Celovcu omadežujejo vse, kar je krščanstvu svetega, samo da bi zadovoljili svoje politične apetite.
Samo nekaj primerov!
Pred tednom dni, več kot teden dni po smrti našega plemenitega rojaka Jake Reich-manna, se je katoliški mož Tischler spozabil tako daleč, da je spomin pokojnika, kateremu niti za pogrebom ni šel ne on ne kdo njegovih somišljenikov, zlorabil za svojo politično agitacijo. V hinavskem članku je zapisal, kako globok spomin so pustile nanj besede pokojnega tovariša Jake na zadnjem zasedanju NskS!
Da so pustile globok vtis! In kaj je pokojnik vam hinavcem povedal? Da ne bodite grobo-kopi našega ljudstva, da pojdite na volitve skupaj z Demokratično fronto, ali pa vsaj da
Krščanstva in vere še nikdar niso reševale volitve
podprite neodvisno kandidaturo posredovalne skupine! Svaril vas je, opozarjal, da vas bo zgodovina sodila! In vi sedaj hočete omadeževati in za svojo umazano politiko izkoristiti njegov spomin!
Poda skrunjenje mrtvih vam ni nekaj novega. V svojem proglasu ste zapisali slovenskim volivcem, da v volilnih celicah ne bodo sami, d.i jim bodo pod prste gledali njihovi umrli sorodniki in kontrolirali, če bodo glasovali za gospoda Tischlerja ali ne!
Ali veste, gospodje krščanski demokrati, kaj je bogoskrunstvo? Ali vam še ni nihče povedal, da ste ga prav vi zagrešili? Iz svetega pisma poznamo Boga kot našega očeta, la je dober, usmiljen, ki nas vedno razume, ki nam odpušča. In kaj ste napravili vi iz njega? Neke vrste policaja, s katerim hočete strašiti naše vemo ljudstvo! Ali mislite, da bo Bog res stal v volilnih celicah za to, da onemogoči svobodno voljo slovenskega človeka? Ali mislite, da bo Bog res sestavljal spiske, da bo vedel kaznovati one, ki ne bodo hoteli voliti vašo stranko!
Govorite o krščanstvu, pa ste farizeji brez primere, in si zaslužite, da bi bili z bičem izgnani iz templja tako kot se je to v Jeruzalemu zgodilo menjalcem in barantačem! In če ne bič, naj vam bodo kazen za vaše hinavstvo in bogoskrunstvo naši glasovi 22. februarja!
Slovenec, ki mu krščanstvo ni volilna vaba.
Naročilnica
Naročilniea
iz .	....., pošta ... .................
naročam od	1953 »Slovenski vestnik” in sc obvezujem,
da boni naročnino redno plačeval.
Datum:	Podpis:
Kdor ljubi resnico - je naročnik »Slovenskega vestnika"
Bivši Hitlerjev Iajtnant Incko je eden od dveh profesorjev, ki delata pro pagando za tretjega profesorja
Po glasu se izda, da po oficirsko zna:	Če hočete
imeti gnojnično jamo — volite KDS! C'e hočete imeti plemenskega bika — volite Tischlerja! Za zaključek zborovanja pa:
,Ein Lied*

ZVESTOBA ZA ZVESTOBO
Tako imenovana Krščanska demokratska stranka je izdala pod naslovom »Zvestoba za zvestobo'" kratek življenjepis svojega firerja dr. Jožefa Tischlerja, ki je za prireditelje brošuri-ce celo »poosebljeni narodni program". Kratkemu življenjepisu dodajamo resnici in popolnosti na ljubo še nekatere dodatke, ki so jih prireditelji knjižice hote ali nehote prezrli MLADOSTNA LETA
Vom Vater bab ich die Staiur, des Lebens erosies Fiihren, vom Mutterdhen die Frcihnatur iind Last, zu fabulieren.
DIJAŠKA LETA
Ko pripovedujejo o dijaških letih, niso povedali, da je g. dr. Jožefu Tischlerju »spričo pomanjkanja gmotnih sredstev domače hiše bila pripravljena in dana možnost za dovršitev študija in pripravo na poklic, ki ga vrši“, kakor vsem drugim študentom od »Političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem" pod predsedstvom dr. Franca Petka in od narodne celote, ki jo danes tako odklanja.
PROFESORSKA LETA
V poročilu o njegovih profesorskih letih so pisci prezrli značilnost, da je leta 1928 g. dr. Jožef Tischler dobil namestitev kot profesor na avstrijski šoli, medtem ko noben drugi slovenski intelektualec v tisti dobi ni prejel javne službe. Zato menda njegova službena premestitev v Fiirstenfeld ni bila tako huda, kakor brezposelnost drugih slovenskih intelektualcev. Ali so morda prav zaradi tega pisci prezrli lastno izjavo g. prof. dr. Tischlerja naslednje vsebine: »Vsem onim, ki jim je do resnice, sporočam, da sem bil prvič izseljen iz Koroške leta 1928“. Čudno izseljeništvo, ki izseljencu nudi možnost vodilnega mesta v dikta-torični državni stranki z imenom Vaterlandi-sche Front (VF).
NARODNI DELAVEC
S pomočjo Vaterlandische Front je postal j tudi »Narodni delavec", kajti ko ga leta 1934 j VF potrebuje na Koroškem, mu »prosvetni mi- j nister in zvezni kancler dr. Schuschnigg podeli na njegovo lastno prošnjo sistematizirano me- j sto profesorja matematike in naravoslovja na beljaški realni gimnaziji". Iz hvaležnosti za to dr. Tischler, čim pride na Koroško, takoj začne usmerjati politično življenje koroških Slovencev v VF. V te svrhe izloči vpliv Političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem in njegovega predsednika dr. Franca Petka ter prevzame vse politično delo »nepolitična" SPZ pod vodstvom g. Jožefa Tischlea--ja. 24. IV. 1935 zahteva »nepolitična" SPZ od tedanjega deželnega glavarja Hiilgerdia »zastopstvo koroških Slovencev v deželnem vodstvu Vaterlandische Front", še istega leta pokliče VF dr. Tischlerja v svoje deželno vodstvo. Od tedaj naprej ne more biti več govora o samostojni politiki koroških Slovencev. Od tedaj naprej je politika koroških Slovencev le še politika VF, ki jo vodi in usmerja dr. Jožef Tischler. Dolgoletni poslanec dr. Franc Petek se, ker se ne strinja z režimom in ne odobrava te politike, potegne popolnoma nazaj iz političnega življenja. Leta 1935 se dr. Jožef Tischler pod pokroviteljstvom svojih gospodarjev v
VF pogaja z Maier-Kaibitschem za rešitev slovenskega vprašanja.
NACISTIČNA LETA
13. marca 1938 je Hitler zasedel Avstrijo in se začnejo nacistična leta. 17. marca 1938 je g. dr. Jožef Tischler naslovil na deželnega glavarja Vladimira Pawlowskega pismo naslednje vsebine: »Slovenska prosvetna zveza odločno zavrača v inozemskem časopisju razširjene vesti o razmerah v Spodnji Koroški ter ugotavlja: 1. da »Koroški Slovenec", glasilo koroških Slovencev, neovirano naprej izhaja, 2. da ni bil niti urednik imenovanega glasila niti katera koliko druga oseba zbog narodno-kultumega udejstvovanja aretirana, 3. da so merodajne osebe deželnega glavarstva zastopnikom Slovenske prosvetne zveze zagotovile, da je slovensko udejstvovanje na kulturnem in gospodarskem področju zajamčeno.
Da se ta izjava primemo poudari, se priobči v »Koroškem Slovencu".
Dr. Joško Tischler, 1. r» t. č. predsednik/
Kmalu za tem gredo v KZ prve naše žrtve, zaslužni narodni borci ravnatelj Franc Aich-holzer, urednik Rado Wutej, pevovodja Foltej Hartman itd., medtem ko roma Tischlerjev predhodnik velezaslužni narodni borec in mučenik župnik Vinko Poljanec v zapor, iz katerega se vrne zastrupljen samo še umirat.
1. marca 1939 dobi g. prof. dr. Jožef Tischler od deželnega šolskega sveta pismo naslednje vsebine: „Št. 2928/1939 Minister za notranje in prosvetne zadeve, odd. IV, Vam je z odlokom z dne 24. februarja 1939 štev. IV-2a-310.321-d odkazal službovanje v področju deželnega šolskega sveta na Predarlskem.
Z današnjim dnem ste od svojega dosedanjega mesta odslovljeni in Vam je naročeno, da se v svrhe nastopa službe takoj javite deželnemu šolskemu svetu na Predarlskem in sprejmete službeno mesto, ki se Vam bo imenovalo.
Ernst Dlaska, e. h."
Ko so dne 3. marca istega leta zastopniki j koroških Slovencev pri deželni vladi interve- i nirali zaradi odpusta odnosno premestitve J
prof. dr. Jožefa Tischlerja, je g. deželni glavar dal pojasnilo, da je bila premestitev potrebna iz službenih razlogov. To je bilo Tisch-lerjevo drugo »izseljeništvo", za katero bo menda zahteval tudi »Haftentschadigung". Ko leta 1942 romajo naši izseljenci v taborišča in številni naši ljudje v KZ-te in zapore, jih nihče ne more rešiti, le Tischlerja more rešiti pred taboriščem njegov spretni sinek Janko.
V SVOBODO
Leta 1945 se vračajo slovenski izseljenci v svobodo, v domovino. S pomočjo jugoslovanske delegacije z jugoslovanskim transportom pridejo številni izseljenci preko Jugoslavije iz Nižje Avstrijske, prav tako pridejo z jugoslovanskim transportom izseljenci iz Hesselberga. Drugi pridejo sami na svoje domove. Medtem ko naši izseljenci, ki so prišli brez »zaslužnih voditeljev" preko Podrožčice, gredo kar domov brez vseli ovir, se oni iz Hesselberga pod naj-modrejšim transportnim vodjem ponovno znajdejo v zaporu v Jezuitski kasarni. Nemara je bilo to potrebno, da se narodni voditelj lahko napram resničnim borcem tudi sklicuje na svojo »borbo za domovino, ki traja v pozno noč".
Ko po zlomu nacizma na Koroškem potrebujejo tudi slovensko figuro v vladi, jo takoj najdejo v osebi dr. Tischlerja, ki se kot Lan-desrat pokloni 10. X. 1945 Steinacherjevim „Abwehrkampferjem“.
NOVA »KRIŽEVA" POT
Kmalu za tem mu Pokrajinski odbor OF izreče nezaupnico in ga odstavi kot predsednika, ko je podpisal tudi še od Angležev predpisane nesprejemljive pogoje za udeležbo koroških Slovencev" pri volitvah 1945. Pri teh volitvah je zapisano njegovo ime na kandidatni listi OeVP. Kljub temu pa ostane še član ožjega odbora OF do časa, ko še ni gotovo, kako bo potekala meja. Čim vse kaže, da osvobodilna borba koroških Slovencev v izvajanju demokratičnih pravic ne bo imela uspeha, prof. dr. Jožef Tischler takoj obrne svoj hrbet OF, da se OeVP-jevski zastopnik pri konferenci namestnikov zunanjih ministrov v Londonu lahko že sklicuje tudi na dr. Tischlerja.
Gospod Tischler,
Ko smo 1951. leta razpravljali o možnosti skupnega nastopa pri volitvah v kmetijsko zbornico, je gospod dr. Tischler večkrat poudaril, da je potrebno, da oba partnerja nastopata za volilno propagando s samostojnimi sredstvi, da pa on teh sredstev nima. Tudi za razne druge skupne akcije da nima denarja.
Ker smo verovali, da je res pripravljen na skupno borbo za pravice koroških Slovencev, smo mu zaupno izročili denar, ki ga je rabil, pod pogojem da ga uporabi za koristi skupne borbe našega ljudstva.
S tem smo pokazali svojo nesebičnost in pripravljenost na najiskrenejše sodelovanje, in to celo v takšni meri, da smo mu dali večji znesek svojega denarja.
Dr. Tischler pa je s svojimi postopki doka-
vrnlfe sfteš denesr!
zal, da si enotnosti ne želi, s svojim razbija-štvom je prekršil pogoj, da bo denar uporabljal za skupno borbo, in smatramo, da bi bila njegova povsem razumljiva dolžnost, da denar, ki ga je dobil, tudi vrne.
Na terjatve v tem duhu nam je sporoči!, da denarja ne more vrniti, ker ga nima več. Nas ne zanima, kam je šilinge vtaknil, in če je o tem kaj povedal svojim sodelavcem. Nas zanima samo dejstvo, da običajna terjatev ni rodila uspeha, in zato pozivamo dr. Tischlerja sedaj javno, naj pove, kdaj nam bo vrnil naš denar. Ker naših sredstev bi bilo brez dvoma škoda za podpiranje razbijaške politike KDS, ali pa za druge namene po oceni dr. Tischlerja.
Torej še enkrat:
Gospod Tischler, vrniie naš denar!
NOVO ŽIVLJENJE
V juniju 1949, ko je padla dokončna odločitev glede meje, prof. Jožef Tischler lahko javno prične z razbijanjem narodne enotnosti. Tedaj ustanovi NskS, nato prvič odkloni enoten nastop koroških Slovencev pri volitvah, da onemogoči politično zastopstvo koroških Slovencev v deželnem zboru. OeVP-ju pa ne zadostuje le to njegovo delo, temveč zahteva po razbitju politične organizacije od dr. Tischlerja še razbitje ostalih narodnih ustanov. Zadnji poskus razbitja občnega zbora SPZ je menda najbolj zgovoren dokaz razbijaških načrtov in nalog dr. Tischlerja.
Kljub temu DF v interesu skupnosti vedno spet ponudi dr. Tischlerju roko za ustvarjanje enotnosti. Za iskreni sporazum DF pri kme-čko-zborskih volitvah se je g. dr. Tischler »zahvalil" z zahrbtnim mešetarjenjem s Steina-cherjevo stranko in s tem že kar ob rojstvu razbije komaj ustvarjeno kmečko skupnost. Ustanovitev lastne KGZ proti SKZ je samo še naknadno potrdilo razbijaškega dela. Razbitju slovenske kmečke organizacije sledi kmalu še razbitje slovenske kultumo-prosvetne organizacije z ustanovitvijo tako imenovane Centrale katoliške prosvete.
Poskusi razbitja Zveze slovenskih izseljencev mu niso uspeli, pa čeprav je podal naslednjo izjavo, ki se nikakor ne ujema z njegovo izjavo z dne 17. marca 1938 »Vsem onim, ki jim je do resnice, sporočam, da sem bil prvič izseljen iz Koroške leta 1928... druga izselitev je sledila 1. marca 1939 in sicer v Bregenz. Od tam sem se vrnil s transportom izseljencev 17. julija 1945 na Koroško. Tu pa sem zastavil vse svoje moči, da pomagam izseljencem poravnati pot domov in da ustvarimo prve predpogoje vsaj za delno poravnavo škode. V zaporu sem bil tako marca 1938 v Beljaku kakor aprila 1941 v Bregenzu. Dr. Joško Tischler, 1. r.“
Ob tej izjavi se človek po pravici vprašuje, katera izjava »prvega izseljenca" j'e resnična.
ZAKLJUČEK
Pa kakor koli je: vse svoje razbijaško delo med koroškimi Slovenci pa je g. dr. Jožef Tischler kronal sedaj z odbitjem predlogov DF in posredovalne skupine za skupni nastop pri volitvah. Hvaležni za to so mu edino le njegovi naredbodajalci Steinacher po eni strani in jugoslovanski vojni zTočinCi po drugi strani, s katerimi se je povezal že leta 1948 in jim nato poslal 3. VIII. 1948 svoj življenjepis, se z nj‘imi dne 13. III. 1949 sestal v BkŽtgasteinu tn jih lani obiskal v Parizu in na zapadu, medtem ko ga je sedaj za pomirjenje njegovih živcev obiskal sam Nande Babnik. Niso pa mu hvaležni koroški Slovenci, ki mu zaradi tega tudi ne bodo dali v nedeljo svojih glasov. Koroški Slovenci ne bodo še enkrat nasedli naslovu »Zvestoba za zvestobo", kajti pod istim naslovom se je dne 20. IV. 1938 bahal »Koroški Slovenec" z izidom glasovanja češ »da se je narodna manjšina polnoštevilno odzvala pozivu za glasovanje 10. aprila in sklenjeno oddala glasove za firerja in zopetno združitev Avstrije z Nemčijo". Tokrat KDS pod istim naslovom poziva vse koroške Slovence na glasovanje za svojega novega firerja Jožefa Tisohlerja, ki je po njihovem prav tako »poosebljen narodni program", kakor je bil to nekdaj Hitler. Da se tokrat njihovo glasilo ne bo moglo bahati z izidom glasovanja pod naslovom »Zvestoba za zvestobo", za to bo poskrbelo naše ljudstvo.
Agenti v Mohorjevi hiši se še naprej v \ bratijo z vojnimi zločinci
Dokaz naslednje pismo: Uredništvu »Slovenskega vestnika".
Dr. Vinko Zwitter uganjn na zborovanju KDS svoje političke akrobacije
Kot poklicnim tovarišem bi vam rada sporočila zanimiv dogodek, ki sva ga doživela v Celovcu. Zanimala sva se med drugim tudi za stanje pred volitvami, in to še posebej za prilike med koroškimi Slovenci. Pri zbiranju materiala sva prišla tudi v Mohorjevo hišo in obiskala uredništvo lista »Naš tednik-Kroni-ka“. In lahko naju boste razumeli, da sva bila nadvse začudena, ko sva tam zagledala pobeglega jugoslovanskega vojnega zločinca Nandeta Babnika.
Slovenskemu ljudstvu in tudi svetovni jav-j nosti je dobro znano, kdo je Nande Babnik, i organizator bele garde na Dolenjskem, krivec za trpljenje in smrt neštetih slovenskih mož, žena in otrok. O njegovem početju samo nekaj njegovih besed:
, O svojih problemih je pisal 17. septembra j 1942:
„.. Dokler se nisem čisto posvetil vojaški stvari, sem poučeval v samostanu verouk in imel redne nagovore za sestre, pouk za sestre
trikrat na teden, redno sv. mašo. Sedaj je vse to odpadlo ..."
V svoji spomenici Italijanom je pisal:
„ ... Nujno prosim: Prepustite nam očiščevalno akcijo. To je v vašem in v našem interesu. Prosimo vas le to, spremljajte s simpatijo naše delo, o katerem vas bomo sproti obveščali."
O tem, kako izgleda to »očiščevalno delo", so pisali zločinci v svojih poročilih Nandetu Babniku takole:
„ ... Ob tisti priliki je bilo usmrčenih pet ljudi. Eden je bil zaklan, drugi ustreljen z revolverjem, potem ko mu je nekdo mimogrede povedal, da mu je usojena smrt... Zelo slabo je vplivalo na fante, ko so pred justifi-kaeijo mučili dva partizana. Najprej so ju pretepli z biikovko, potem slekli, privezali na kol in pekli na ražnju, da bi izsilili priznanje ..
Nad takimi poročili, ki so stalno prihajala k Babniku, se on ni nikoli zgražal. Kako neki,
» ... Pazi na eventuelne patrole partizanov. Izmikaj se borbi z njimi, a eventuelne njihove izvidnice likvidiraj tako, da ne bodo mogle obvestiti svojega glavnega logora o našem mestu bivanja. To pomeni: polovi jih, razoroži in imej pod stražo. Če ne gre drugače, kolji! čuvaj mi municijo. Za take stvari je nož. Eventuelna trupla sleči, > ker potrebujemo obleko in zagrebi."
In tri dni kasneje:
„ ... Pri srečanjih s partizanskimi patruljami postopaj naglo in odločno: razoroži a najbolje je, če jih s hladnim orožjem ubiješ v grmu..."
To je samo skromen prispevek k moralnemu liku zločinca Nandeta Babnika, ki sva ga srečala v torek, 10. t. m. v Mohorjevi hiši. Ali je prišel kot strokovnjak, da pomaga pri volilnih pripravah? Veselilo bi naju, če bi dobila odgovor na ta vprašanja.
Celovec, 11. februarja 1953.
Pozdravljata vas
Janko Pleterski dopisnik Radia Ljubljana
Ljubljana
saj je vse to bilo v skladu z njegovimi navodi- j Jurij Gustinčič li. Skupaj z oficirjem Debeljakom je 24. maja i dopisnik »Politike" 1942 pisal v pismu kapetanu Stameukoviču: j Beograd
Duhovniki iz Slovenije o nevarnosti ideoloških blodenj KDSj*n^,c^S.^orf.^%?,l^rne!SS
'	< Nevarnejše in usodnejše se nam je dozdevalo
Kakor znano so lanske jeseni obiskali trije duhovniki iz Slovenije svoje duhovne sobrate na Koroškem. V naslednjem ponatiskujemo odlomek članka »Misli o naši Koroški", v katerem dekan bogoslovne fakultete v Ljubljani dr. Stanko Cajnkar opisuje svoje vtise. Odlomek se bavi prav s svetovnonazocnimi blodnjami, ki so danes bistvo takormenovanega programa KDS.
Kar nas je na Koroškem neprestano spremljalo in kar je povzročalo kljub vsem veselim doživetjem nekakšno stalno tiho žalost, to je bila zavest, da je slovenstvo na Koroškem obsojeno vsaj na strahotno preizkušnjo, če že ne na smrt. V tej bojazni so nas potrjevali predvsem slovenski otroci v premnogih vaseh, ki so nam na slovenska vprašanja odgovarjali nemški in 60 kaj redko priznali, da so naši. O tem so pričale vasi, kjer ljudje samo v zimskih mesecih slovenski govore, ko ni tujih izletnikov. Tako so dopovedovale želje župlja-nov, ki so Slovenci, pa bi hoteli imeti nemško pridigo ali veronauk v nemškem jeziku. Saj končno nismo mogli dati pravega imena vsem tem žalostnim pojavom, ker smo se bali, da bi bili krivični ljudem, ki so bolj žrtve zgodovinskih zablod, kakor pa zavestni mešetarji s tako vrednoto, kakor je narodnost, vendar nas je bolelo, ko smo na vsakem koraku naleteli na pomanjkanje zavesti in upravičenega narodnega ponosa. In ko so nas tu in tam pomilovali, ker moramo živeti v državni skupnosti, kjer vera ni posebno v časteh, smo odvrnili, da bi le neradi zamenjali z njimi, ki so v nevarnosti, da bodo ob pomanjkanju narodne zavesti izgubili tudi svoje vernike, ker bo s tako nenaravno preobrazbo naših ljudi v tujce povsem zmanjkalo tal za resnično versko življenje. Končno smo po vseh takih pogovorih obstali ob vprašanju, kaj bi bilo treba narediti, da bi do take nesreče ne prišlo. Ne morem reči, da

Socialisti se javno zavzemajo za dvojezično šolstvo in predlagajo, da se ob reševanju manjšinskih vpraSanj prouže tudi izkušnje iz Švice in Jugoslavije
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■n
in morila še moralna pomoč Združenih narodov ali vsaj zahodnih velesil, bo vsekakor sodila bolj v svet iluzij kakor v okolje sedanje brutalne stvarnosti. Take varljive misli nas spominjajo na prazne upe, ki smo jih ob koncu prve svetovne vojne stavili v svoje zaveznike, ko smo se nadejali, da nam bodo začrtali
meje v skladu z našimi pravičnimi željami in zahtevami. Predobro vemo, kako smo bili prevarani. Iz istega starega predala so pobrane misli o zadostnosti kulturnega poetičnega in gospodarskega dela koroških Slovencev za ohranitev narodne samobitnosti in za dosego popolne enakopravnosti v nemški Avstriji.
Razgovor v celovški kavarni
Tischler dopisniku »Kleine Zeitung":
Kako to, da me že dolgo časa pred volitvami hvalite v časopisih? Steinacher nam je vendar obljubil, da dobimo nagrado šele po volitvah, če mu bomo s KDS pomagali zlesti na stolček deželnega glavarja.
Dopisnik »Kleine Zeitung" Tischlerju:
Med nama povedano: z obljubljeno nagrado le bolj slabo izgleda. Steinacher se namreč boji, da bo šlo premalo Slovencev na Vaš krščanski lim. Toda g. profesor, Vi ste vendar idealist, ne pa sebičen materialist, ki bi gledal samo na šilinge. Če s Steinacher je vo nagrado morda res ne bo nič, se Vam pa hočemo vsaj mi »neodvisni" že v naprej oddolžiti s pohvalo v našem listu. To nas ne stane mnogo, Vam, g. profesor, pa naša pohvala gotovo prija in laska, saj bo v javnosti še bolj utrdila Vaš ugled in Vašo osebno čast. To vendar najbolj želite, čeprav tudi obljubljeni šilingi niso ravno mačje solze.
mnenje, ki smo ga slišali samo enkrat, a je bilo povedano tako, da je že odločnost sama pričala o večji razširjenosti. Eden izmed mlajših gospodov je namreč govoril o prvenstvu vere skoraj prav tako zmedeno in zmešano, kakor so to delali razni nesrečni ideologi v času pred drugo svetovno vojno in v dneh okupacije pri nas. Pri tem je postala narodnost tako drugovrstna vrednota, da bi bilo s tako teorijo mogoče opravičiti sleherno narodno izdajstvo. Res je sicer, da je bila prav stara habsburška Avstrija domovina takih ideoloških skrpucal in da je sedanja Avstrija nekaj tega podedovala, a človeka vsekakor začudi, če se po tolikih prestanih tragedijah, ki so jih Slovenci zaradi te zmede doživeli, kar na lepem zopet sreča s takim naziranjem. Iznenadenje je seveda še večje, če zaidejo take blodnje tje, kjer utegnejo biti smrtno nevarne. Prepričani smo, da velika večina slovenskih duhovnikov na Koroškem tako zmotno mnenje prav tako odločno zavrača, kakor ga odklanjamo mi v Jugo-
| slavijj.
Značilno za vse take teorije, ki dajejo dovoljenje, da se človek odpove svoji narodnosti, samo da reši svojo vero, je to, da so prikrojene le za majhne narode, ker bi se veliki, pa naj so še tako katoliški, svoji samobitnosti za nobeno ceno ne odrekli. Druga posebnost pa zadeva okoliščine njihovega rojstva. Vedno gre namreč za velik strah pred neko ideologijo, ki ji verni ljudje ob njenem nastopu nasprotujejo bolj zaradi svojega zastarelega življenjskega sloga in zaradi preveč ukoreninjene konservativnosti, kakor pa zaradi načelne nezdružljivosti s krščanskim gledanjem na svet. To velja za dobo narodnega prebujenja prav tako, kakor za čas prvih zmag socializma.
Sicer pa je bilo na Koroškem lepo. Prerokovanja, da ne bomo prijazno sprejeti, se niso uresničila. Prijaznosti in gostoljubnosti je bilo dovolj. Najmanj prijazno je bilo poročilo o na-
i šem potovanju v nekem slovenskem listu, ki izhaja v Celovcu. Dopisnik je vedel povedati o našem potovanju sicer bore malo. Izrazil je le upanje, da se naše »poslanstvo" ni posrečilo. Ker nam je podtaknil namene, ki jih nismo imeli, zato se taka misija niti ni mogla posrečiti.
Slovenski dijaški dom v Celovcu
t/
smo bili vedno istega mnenja, ko je bilo treba povedati zadnjo besedo, a navadno smo se vendarle zedinili ob misli, da je rešitev le v tesni naslonitvi na Slovence v Jugoslaviji in na pomoč, ki jo bo lahko koroškim Slovencem nudila jugoslovanska država s svojo notranjo solidnostjo in zunanjepolitičnim ugledom. Ker pa so bile take misli povedane navadno z veliko rezervo, smo obenem čutili, da imajo nekateri koroški duhovni gospodje tako velik strah pred novo Jugoslavijo, da zavračajo reševanje slovenstva po tej poti. Moram priznati, da nam je bilo skoraj nemogoče, najti vsaj drobec smisla v takem stališču, ko je vendar povsem na dlani, da so takoimenovane svoboščine koroških Slovencev, o katerih je danes mogoče govoriti, predvsem plod političnega vpliva jugoslovanske države. Kaj je mogoče dobiti brez te zaslombe oj zunaj, je dovolj jasno pokazala Hitlerjeva Nemčija. Poleg tega pa se koroškim Slovencem, ki niso prijatelji našega družbenega reda, ni treba bati kakšne priključitve k Jugoslaviji, ker tako vprašanje najbrž v doglednem času ne bo na programu mednarodnih pogodb. Tako jim ne bo treba pomoči, ki jo bo dajala domovina, z ničemer odkupiti. Zato bi bilo res povsem nerazumljivo, če bi kdor koli, pa naj jc še tako nasproten sistemu naše notranje ureditve, zavračal pomoč Jugoslavije, ki ne zahteva nobene druge protiusluge, kakor ohranjevanje slovenske narodne zavesti vsepovsod, kjer žive slovenski ljudje.
Trditev, da je za ohranitev slovenske samobitnosti na Koroškem potrebno le kulturno in prosvetno delo Slovencev, ki žive v Avstriji,
Na svojem zadnjem občnem zboru si je zastavila Slovenska prosvetna zveza med drugim naslednje naloge: da dogradi Prosvetni dom v žitari vesi in s tem ustvari v Podjuni pogoje za razvoj slovenskega kulturnega in prosvetnega življenja; da v Celovcu odpre slovensko knjigarno, ki naj bo našemu človeku pokazala in posredovala stvaritve slovenske književnosti, hkrati pa tudi sosednjemu avstrijskemu narodu omogočila spoznavati kulturno življenje Slovencev; in končno da položi temelje za slovenski dijaški dom v Celovcu ter tako olajša slovenskim dijakom študij v celovških šolah.
Danes lahko rečemo, da je Slovenska prosvetna zveza v celoti izpolnila vse te zadane si naloge in zadovoljivo uresničila načrte, narejene na občnem zboru. Ze več mesecev stoji v Žitari vesi mogočno poslopje novega Prosvetnega doma in neštetokrat v teh mesecih je imel dom na stežaj odprta vrata, da sprejme množice naših ljudi, ki so obiskali domače prosvetne prireditve, gostovanje iz matične države, koncerte, tečaje in veselice. Kakor silna trdnjava bo stal novi Prosvetni dom tudi v bodoče in vabil naše ljudstvo, ki si želi zdrave in žive ljudske prosvete. Prav tako tudi že dobro leto posluje v Celovcu knjigarna »Naša knjiga" in kljub težavam pri uvažanju knjig pomeni za koroške Slovence pravo zakladnico slovenske književnosti. In ne le to; nova knjigarna je postala in se bo v bodoče še bolj razvila v most za izmenjavo kulturnih stvaritev med dvema narodoma —
Naročniki-lovci
V okviru naših prizadevanj, da bi naročnikom »Slovenskega vestnika" omogočili po znižani ceni izlete v Jugoslavijo, nam je uspelo pripraviti za naše naročnike-lovoe lovski pohod na divje prašiče v kočevskih gozdovih. Cena za takšen izlet bi bila izredno nizka in bi znašali skupni izdatki na osebo samo 125 šilingov.
Lovci, ki ste ali hočete postati naročniki j »Slovenskega vestnika", javite svojo udeležbo na lovskem pohodu na divje prašiče v kočevskih gozdovih. Če bi se pravočasno javilo dovolj interesentov, bi izlet lahko napravili še tekom marca.
Uredništvo »Slovenskega vestnika",
sosedoma. Slovenska prosvetna zveza pa je i manjkanje takega doma privedlo marsikatere-
vsaj delno uresničila tudi tretjo veliko nalogo: trenutno sicer še skromno, zato pa tem bolj prisrčno je v Celovcu zaživel zarodek bodočega slovenskega Dijaškega doma.
Stara je že želja slovenskih koroških študentov po lastnem domu v Celovcu, v zadnji!. letih pa je potreba po ustanovitvi slovenskega dijaškega doma postajala le še večja, če pogledamo stanje slovenskih dijakov, vidimo, da večina Slovencev obiskuje gimnazijo v Marijanišču na Plešivcu. Toda Marijanišče kot vzgojni zavod za duhovniški naraščaj jasno jne more biti zavod in šola za slovenske dijake, ki se hočejo posvetiti drugim poklicem. V preteklosti je prevladovalo in v gotovih krogih tudi še danes obvladuje mnenje, da je to edini vzgojni zavod naše inteligence in je morda ravno to pogrešeno naziranje doslej oviralo in preprečilo ustanovitev slovenskega Dijaškega doma. In posledice tega? Slovenski dijaki, v kolikor jim je bilo študiranje vsled dragega življenja v mestu sploh omogočeno, so tavali v negotovosti in iskali zavetja v drugih dijaških domovih. Toda le prepogosto v kot Slovencem nasprotnim jim ustanovah niso našli pravega razumevanja, če pa se jim je le posrečilo vživeti se v vladajoče tuje razmere, je s tem bila hkrati ogrožena tudi njihova narodna zavednost.
Zato je bila velika skrb Slovenske prosvetne zveze, da preskrbi naši študirajoči mladini vsaj skromen kotiček, kjer pa se bo lahko počutila doma. Zlasti v Celovcu, kjer so zgoščene skoraj vse srednje in strokovne šole, je potreba po dijaškem domu najbolj občutna. Tukaj obiskuje naša slovenska mladina meščansko ali glavno šolo, realko, gimnazijo, učiteljišče, trgovsko akademijo, državno obrtno šolo ter številne druge šole za ženske in druge poklice.
In ne samo dijaki, tudi naša delavska mladina živo občuti pomanjkanje ustrezajočega doma mladine v mestu; tudi naši vajenci in mladi delavci potrebujejo kotiček, kjer se lahko oddahnejo od težkega dela, kjer se morejo poglobiti v po r-bno učenje, kjer se pač počutijo doma. Iz preteklosti vidimo, da je prav po-
ga člana naše delavske mladine v nasprotni tabor. Mladina tega gotovo ni kriva, le iz potreba je šla tja, kjer so ji nudili dom in s tem tudi možnost življenja v mestu.
Vsled tega so prav v Celovcu dani vsi pogoji za ustanovitev doma, ki bi bil zbirališče vse naše mladine, tako šolske kakor tudi delavske. Iz tega spoznanja si je Slovenska prosvetna zveza zadala veliko nalogo in jo deloma tudi že rešila. V zasebni hiši, kjer so prej bile pisarne naših narodnih organizacij, je položila temelje za bodoči slovenski Dijaški dom. Organizacije, ki so prav tako pravilno razumele veliki pomen doma za dijake, so skrčile svoj pisarniški prostor in s tem omogočile, da je SPZ tri sobe preuredila v spalnice | oziroma učilnico; začetek bodočega Dijaškega i doma je narejen, desetim študentom pa je že j sedaj dana možnost oskrbe v sicer skromnem, j zato pa nič manj lepo urejenem domu. Tudi pri ureditvi tega pa gre najprej zahvala matičnemu narodu, kajti moderno izdelano opravo za Dijaški dom je podarila Slovenski prosvetni zvezi Ciril-Metodova družba v Ljubljani in s tem ponovno izpričala skrb, ki jo ima matični narod za usodo zamejskih Slovencev.
Začetek je narejen in na temeljih, ki jih je postavila Slovenska prosvetna zveza ob izdatni pomoči Ciril-Metodove družbe, bomo gradili in izgradili z vsestransko podporo vsega slovenskega ljudstva na Koroškem mogočen in lepo urejen Dijaški dom, dom vse naše mladine, ki se uči ali dela v Celovcu, da ji v bodoče ne bo treba več živeti v skrbi, kje bo stanovala, kje se učila in kje iskala ostalo oskrbo. Zavedajoč se važnega pomena izgradnje doma za slovensko mladino bomo vsi, prav vsi po svojih močeh in sposobnostih podprli tozadevno akcijo in se radevolje odzvali prošnji ali porivu, ko bodo zastopniki slovenskih narodnih organizacij obiskali našo vas, naš dom. Naj bo bodoči Dijaški dom v Celovcu res delo nas vseh, ki nam je pri srcu usoda naše mladine.
voz, ki pelje mimo njih
dišči in najraznejšimi oblastmi? Ce obvezuje poštenjake hvaležnost, potem so slovenski izseljenci do Vas in Vaših vrst brez obveze! Mislimo, da se zaveda tega tudi tedanji sopotnik naših izseljencev (domov grede seveda, ne v taborišče) ker ve, da so bili naši izseljenci vedno enotni v odporu proti krivici in poniževanju: 17. julija 1945 na beljaškem kolodvoru, proti ponižanju v celovški kasarni in 14. aprila 1946 v celovški stolnici ter v šent-ruperški kinodvorani. Na ta dan enotni kot en mož proti celovškemu škofu in gospodu
nika, najmanj pa njega, ki je iz častihlepnosti in strankarske zagrizenosti to zavestno preprečil. Pri sebi pa razsodite, ali vam ne pomagajo več in bolje oni, ki vam brezplačno svetujejo na njivi in travniku, za gozd in za hlev gospodarske ukrepe, kakor oni, ki bi očitno želeli, da bi še neurje delilo polja po strankah, kakor so pričeli deliti naše vasi na bele in garjave ovce svojega pogubnega strankarstva? Kmečka mladina, vam ni treba pripomb. Mislimo, da veste, kam spadate ob takšnih programih in praznem besedičenju: Ravnokar

Sedež Zveze slovenskih zadrug v Celovcu. — Hiša je od lani zadružna last
Kadrasu, ki sta kot predstavnika cerkve odrekla našim žrtvam najskromnejšo počastitev in priznanje, brez obsodbe pa vzela na znanje, da so nas poškropili z žegnom kar iz biizgal-nic! Vemo, da tistikrat profesor Jožef ni postal moker. Morda se prav zaradi tega ni nič prekrstil in kljub ponovnim mrzlim tušem še vedno od zadaj išče vrata tja, kjer se deli pravica!
In Vi, naši kmečki gospodarji, zakaj naj bi vi dali glasove gospodu profesorju, ki je vso lepo zmago zadnjih volitev prodal za skromen cvenk svojemu prezidentu Gruberju? Mislimo, da vam bosta toča in sveti Florijan enako mila in nemila, če gospodu profesorju 22. februarja z glasovnico ah pa brez nje dokažete, da zahtevate moža splošnega zaupanja kot zastop-
! posečate tečaje, ki vam bodo pri težkem delu | na vaših domovih pomagali najti pravo pot do večjih donosov vašega truda in bogatejših uspehov vašega gospodarjenja. To pa je podlaga za vso našo rast v lepšo in svetlejšo bodočnost. Kaj bi vam mogli pomeniti ob teh vaših življenjskih vprašanjih zmedena filozofija i^.perazumljiva učenost celovških gospodov profesorjev, ki nam pridigajo vsakdanji kruh iz očenaša, sami pa so si že davno za-sigurali rajše belo žemljico. Tako jim je pač lahko zabavljati nad obljubo rente za naše iz-garane nekdanje gospodarje, ko za sebe v miru štejejo leta, da jim končno pripade „polna‘‘
I penzija, grejo na plačane počitnice in so za-! varovani proti vsaki socialni stiski in ob bolezni. Dobro je, če si to kdaj odkrito pojasni-
mo in povemo. Kaj imajo v tem položaju skupnega z ostalo slovensko inteligenco? Prav nič. Naših par zdravnikov se tepe na življenje in smrt s svojo „stanovsko“ zbornico, ki jo vodi OVP-jevski zaveznik gospodov profesorjev, v katoliškem Kalksburgu vzgojeni beljaški primarij in Tischlerjev kolega kandidat za državni zbor dr. Lukešič. Pod njegovim vodstvom so dvema našima slovenskima zdravnikoma preprečili in odvzeli bolniške blagajne. Naši ži-vinozdravniki, pravniki in uradniki — kdo se je teh gospodov kdaj zmenil za njihov položaj in potrebe? Mnogo pa jih bo, ki se še spomnijo, da so jim nekdaj v krščanski demokraciji škofovega Marijanišča pod kaznijo takojšnje izključitve prepovedali slovensko govorico. Celo to je še znano, da so se ob uporu naših fantov proti takšni „demokraciji‘‘ znašli tudi že tedaj neki „voditelji“, ki so sodelovali pri izključitvah slovenskih študentov iz Marijanišča. Enemu izmed njih je naša akademska mladina na Dunaju spovedala kosmato vest še v času, ko je na tiho pričel podirati šotorček vodstva v Celovcu in se že pripravljal na selitev v mirnejša področja Velike države. Morda naj gospodu Vinku kdo poje danes po vsemu temu hvalnico idealista in junaka v borbi za pravice?
Bodoča Tischlerjeva kolega pred zaprtimi vratmi koroškega deželnega zbora Miha Švegl iz Lobnika in Janko Janežič iz Leš morda ne mislita tako nesrečno, kakor zapišejo njihovi učeni gospodarji v časopis. Skrb za mladino je resna stvar in odgovornost za naše zadružništvo ni lahka. KDS in Narodni svet in vsi slični zaskrbljeni krogi se obema nalogama najbolje oddolžijo, če se ozrejo okoli sebe in hote ali nehote priznajo, da si lahko mnogo skrbi prihranijo, ker gre vse svojo lepo, pošteno in za vse naše ljudstvo koristno pot: pri slovenski mladini, v ljudski prosveti ter v naših zadrugah. Kdor stoji ob strani, se pogostokrat boji za voz, ki pelje mimo. Vprežite se v skupnost onih, ki ga pomikajo naprej, saj spadate med one slovenske fante, ki so v gozdovih ali v prisiljeni suknji doživljali leta strahote. Kaj vam mar ljudje, ki so tudi v tisti dobi šteli svoja službena leta in plače (ali skrite marke, zamolčane in poneverjene našim trpinom v stiski).
Da so se gospodje profesorji spomnili celo vas, slovenski delavci — to je vsekakor zgodovinski dogodek. VaS odgovor jim je dal Se Hlapec Jernej „Bog jim odpusti to pregreho!"
Pa smo si edini vsi koroški Slovenci, prav nič ločeni v stanove in razrede: Proti svoji dobri volji takrat ne bomo volili lastnega zastopnika v koroški deželni zbor, ker ni izbran po volji vsega našega ljudstva. Naj se volijo tokrat gospodje profesorji sami!
Brez matičnega naroda ni našega obstoja
Bojijo se za
Povodenj raznih vesti in novic je preplavila v zadnjih tednih naše vasi, tako da se komaj še znajdemo. Poštene ljudi, vajene jasne besede in nedvoumne izjave, zajema neka topost, da na zadnje samemu sebi ne zaupajo in verujejo več. Kdo bi se temu čudil?
Preberite zadnje številke „Našega tednika-Kronike" in strah vas postane ob tej brezvestnosti poročanja o resničnem razvoju in razpoloženju med našim slovenskim ljudstvom na Koroškem. Res je, da je predvolilna doba za strankarske zagrizence vseh barv zlasti čas in edina prilika, da si zaslužijo svojo kratko slavo, ki jo po par tednih za leta spet odnese v pozabo resnost vsakdanjega dela in borbe za obstoj. Morda bi letošnje kričače ocenjevali še milejše, ko se njihovo početje tako čudovito sklada s šemami sedanjih pustnih dni? Pa je stvar preresna, da bi jo s šemami odpravili. Razmislimo: Ali ni brezprimerno dejanje, če so v zadnjih tednih spet vzeli v zakup „sveto vero“, ,(krščansko vest“, Boga in njegovo oko ter celo naše drage rajne, ki nas bodo baje opazovali v celici, ali bomo stisnili listek za profesorja Tischlerja? čestitamo gospodu Kadrasu in njegovi „krščanski stranki" v Steinacherjevi razdiralni službi med nami h takšni razlagi krščanstva in onostranstva. Nismo pa preveč prepričani, da bi te skale spod-tike ne premagala peklenska vrata, marveč jo bo odplavil že 22. februar 1953. Gospod Ka-dras in celovško škofijstvo pa naj kljub postu zapojeta Alelujo, če po njihovih izvoljenih priporočeno pojmovanje Boga in vere ne najde preveč pristašev, ker jima bo sicer kaj kmalu zmanjkalo kopice slovenskih šilingov iz davka naših vasi. Mi pa spimo mimo: tudi Hitler je napisal svoji vojski na trebuhe, da je z njo Bog in je le z njo vred šel k vragu!
O programih in načelih smo brali mastno natiskane stolpce: za vsakega so obupanci v Mohorjevi hiši našli sedaj toplo besedico, od novorojenčkov pa do pradedov. Zdravi pameti se kar gabi to čvekanje o „neutešenem hrepenenju dekliških duš" in „zdravilih za srčno bol" naših izseljencev! „Kaj bi z vsem tem, ljudje božji?" bi vprašal hlapec Jernej: „Svojo | pravico hočemo, nič utehe! Skorjico kruha za riaše otroke in kotiček na nadležna stara leta — ne pa zdravil za srčno bol!" — ,.Huj in fuj! Glej jih materialiste", bodo zmagoslavno kričali gospodje idealisti in neplačani profesorji v Celovcu. „Sami se izdajo, da jim je samo za materializem! Sedaj vidite in slišite, koroški Slovenci, če nismo govorili resnice o njih!"
Pa Vas vprašamo, Vas, „ki ne delate ne za šilinge in ne za denar", zakaj ste sprejemali in sprejemate plače od vseh režimov, zakaj se pretepate za službena leta, penzije in doklade celo za pouk, za katerega ne izpitov ne sposobnosti nimate? Mar res verjamete, gospodje, da bo naš zreli človek nasedel kdaj še propagandi, da tisočake svojih plač nosite Bogu, narodu in domu na oltar?
Bodite pomirjeni. Naše ljudstvo ne zahteva, da delate zastonj. Sprejemajte tam, kjer služite in dajajte tja, kamor ste dolžni. To delamo vsi pošteni ljudje povsod na svetu. Nikar pa ne barantajte v svoji nerazumljivi pokorščini za svoje službe, penzije in „ugled“ med vrstniki še in lastnino nas vseh, s pravico, svobodo, gledanjem in življenjem našega ljudstva! Dajte mu svoje, malo ali več, varuštvo pa vršite nad lastnimi otroci, ne nad ljudstvom, ker ste tudi profesorji le njegovi — otroci! In kaj je z resnico, predragi?
Verjemite, da pride na dan, pa če je zakopana stokrat sto klafter pod zemljo, Ljudje vejo in izvejo, kako se je jasnilo na Gurah v Bil-čovsu, kako je šlo profesorju Jožefu na begu iz Škofič mimo Loge vesi, vejo, da „rešitelj slovenske Zilje" profesor Vinko v Zahomcu in Ziljski Bistrici kljub dvakratni dolgi vožnji ni našel več poslušalcev kot oba domača župnika in ubogega kandidata z nogo v mavcu (gipsu), ki mu že zaradi tega ni mogel uleteti.
Naši ljudje tudi vejo in sami Tazsojajo, kaj in kdo dela v resnici za njihove interese. Nima smisla, da bi to skušali zakriti ali zamegliti. Res nima smisla, niti ne v teh ,,razburljivih tednih" volilnega boja. „Laž ostane laž in obrekovanje ostane obrekovanje!" tako ste zapisali in tako ostane.
Zakaj naj bi bili slovenski izseljenci torej hvaležni Vam in Vaši stranki, ki nikdar niste čutili potrebe, da bi jim pomagali v trdi borbi za njihovo pravico, za popravo škode njihovim domačijam in otrokom? Kje ste bili vsi profesorji in slavni, nesebični voditelji, ko smo se za te naše oropane brate in sestre tepli s so-
Ud brez telesa ne more živeti! In veja ne more živeti brez debla! Pa tudi del narodnega telesa, ločen od svoje celote, nima bodočnosti! Tega se zavedamo mi, koroški Slovenci, in tega se morda še bolje zavedajo naši nasprotniki, velikonemški šovinisti, ki bi radi čim prej uničili naše ljudstvo in tako dokončali svoje nepošteno delo germanizacije.
Kaj je bistvo vindišarske teorije gospoda Steinacherja in podobnih? Razne ekonomske, kulturne in svetovno nazorske elemente bi radi izkoristili, pa nezavednega slovenskega človeka prepričali, da ni del slovenskega ljudstva, da torej tudi ni potrebna kakršna koli povezava z narodno celoto.
Brez dvoma leži za naš narodni obstoj prav v podli teoriji o vindišarstvu največja nevarnost. če našim sovražnikom uspe, o svoji teoriji prepričati in zanjo pridobiti znaten del ljudstva, potem je naš narodni obstoj dokončno izgubljen.
Toda na liniji izvajanja naukov te vindišarske teorije danes niso samo šovinisti tipa dr. Steinacherja. Z drugimi besedami, pa z istim duhom takozvane „Heimattreue“ opravlja isti zločin proti našemu ljudstvu izdajalska klika krščanskih demokratov, ki nas poizkuša prepričati, da naše ljudstvo ogroža nevarnost z juga, da ga ogrožajo slovenske knjige, obiski iz LR Slovenije in podobno.
S svojimi napori, da predajo čim več vpliva v vrstah našega ljudstva šovinistom okrog gospoda Steinacherja, in da prekinejo kakršno koli vez naših ljudi preko Karavank, so se dejansko lotili gospodje Tischlerji, Vinki Zwittri,
Bliimli in njihovi belogardistični sodelavci naloge, ki se v ničemer ne razlikuje od izvajanja teorije o nekem samostojnem vindišarskem narodu.
Volitve 22. februarja morajo biti tudi radi tega odločen odgovor našim narodnim nasprotnikom, ki se poizkušajo v naši govorici, pod imenom krščanske demokratske stranice prikazati ljudstvu kot borci za naše pravice.
Samo s takšno odločitvijo bomo uspeli preprečiti, da postane ineja na Karavankah železna zavesa in nezaceljiva rana na našem narodnem telesu. Samo s takšnim odgovorom bomo dosegli, da bodo tudi koroški Slovenci brez ozira na državno mejo živeli s celotnim narodom skupno kulturno življenje!
Ne bomo dokazovali, kaj pomeni za nas povezava z matičnim narodom, samo nekaj primerov bi radi navedli, ki dokazujejo, kakšno pomoč nam je nudila matična država prav v poslednjem času.
Še tu mesec je Jugoslavija dvakrat uradno intervenirala pri avstrijski vladi na Dunaju radi gonje proti dvojezičnemu šolstvu in podprla naše zahteve za slovenskimi srednjimi šolami in za kmetijsko šolo. S tem je ostala zvesta duhu, ki so ga jugoslovanski zastopniki pokazali pri razgovorih z avstrijskim ministrom za zunanje zadeve, ko so nedvoumno pokazali, da je prav rešitev naših zahtev eden osnovnih pogojev za dobre avstrijsko-jugoslovanske odnose.
Tudi stališče jugoslovanskih oblasti do pro-' blemov naših kmetov, lastnikov in uživalcev
pašniških pravic na jugoslovanskem ozemlju, nam dokazuje, kak odnos ima do nas matična država.
Ne mislimo govoriti o brezplačnem študiju naših mladih rojakov v Jugoslaviji, ne o brezplačnem letovanju naših otrok. Tudi o slovenskih knjigah, filmih in drugih oblikah nesebične pomoči matičnega dela našega naroda ne mislimo govoriti. Opozorili bi radi slovensko ljudstvo le na to, kaj je za dvig našega gospodarstva pomenila pomoč slovenskih zadrug iz LR Slovenije. 250.000 kg koruze so nam poklonili slovenski zadružniki, pa gradbeni materija! za naše zadružne gradnje. Tako bo tudi vsak naš nov zadružni dom ali skladišče mogočen spomenik nerazdružljive povezanosti našega ljudstva s celotnim narodnim telesom.
Ne pozabimo, kakšne možnosti nam nudi trgovsko sodelovanje z matično državo. Ne pozabimo, da je uspela akcija nadvse ugodnega odkupa krompirja bila mogoča samo zato, ker smo sklenili ugodno kupčijo z jugoslovanskimi podjetji, in da bo tudi za bodoče zagotovljena našemu človeku prodaja ne samo krompirja, pač pa še drugih pomembnih artiklov v Jugoslavijo.
To je samo nekaj dejstev, ki dokazujejo, kaj za nas pomeni povezava s celotnim slovenskim ljudstvom. Upamo pa, da ne bo nikoli uspelo dr. Tischlerju, da bi nam koroškim Slovencem nudil dokaze tudi o tem, kako je naš obstoj brez povezave z brati na jugu Karavank nemogoč.
Možje, ki pravilno sodijo in požrtvovalno delajo
(Iz razgovorov s slovenskimi »koreninami” pred volitvami)
Smatrali smo, da bomo našim bralcem ustregli, če pred volitvami obiščemo vsaj nekatere naše »korenine", kot pravimo tem trdnim slovenskim ljudem, saj je njihovo dolgoletno delovanje bodisi na političnem, kulturnem ali gospodarskem polju venomer prežeto s plemenito požrtvovalnostjo pri obrambi pravic slovenskega človeka na Koroškem.
JANKO OGRIS
Zborničnega svetnika Ogrisa je pač težko najti drugje kot pri delu in taiko je bilo tudi, ko smo ga v ponedeljek obiskali. Razgovor se je kmalu zasukal k volitvam in to so njegove besede:
»Povedati želim, da me zelo boli, ker ni prišlo do skupnega nastopa. Zato krivce v Narodnem svetu, ki so bili že od vsega začetka proti enotnemu nastopu, toliko bolj obsojam. Z zadovoljstvom sem spremljal prizadevanje posredovalne grupe in mislim, da če bi bilo Narodnemu svetu količkaj do enotnosti — ne bi nikoli ustanovil Krščanske demokratske stranke. Žinjam pa, da ima Narodni svet še eno temeljno napako, ki je v tem, da noče razumeti, da koroški Slovenci ne moremo živeti brez povezave z matičnim narodom. Sicer pa drugače tudi biti ne more, ko pa pri njihovem vodstvu ne manjka ljudi, ki na Koroškem niso doma — mislim namreč na emigrante."
Kakšno pa je vaše mnenje glede poziva DP naj koroški Slovenci volijo socialiste?
»Prepričan sem, da je po vsem, kar sem doslej povedal, to najboljša odločitev in mislim, da bo tisti, ki razume za kaj gre, volil socialiste. S tem bo dokazal svojo politično zrelost. — Moram reči, da so v naši vasi socialisti pokazali razumevanje za naše narodnostne zahteve. Podprli so nas, ko smo upravičeno zahtevali slovenske napise na šoli, občini in gasilskem domu, medtem, ko so OeVP-jevski zastopniki temu nasprotovali, a predsednik krajevne organizacije OeVP se je celo norčeval, češ, da smo v Bilčovsu za 50 let nazaj, ker 'mimo tudi slovenske napise.
MATEVŽ KRASNIK
pa je v Št. Janžu. Pozno je kosil, a vendar je našel nekaj minut za Slovenski vestnik:
»Zadovoljen sem, ker se naša zadruga tako lepo razvija. Pravkar smo napravili računski zaključek za minulo leto in ugotovili, da znaša promet blagovne zadruge okrog 600.000 šil
Vsako leto je večji, zato ne moremo več gospodariti po starem. Letos bomo zidali nov zadružni dom, kjer bosta imeli prostore obe zadrugi, kreditna in blagovna. Spomladi bomo pričeli in upam, da bo do jeseni že pod streho. Pri zidavi nam bo zelo koristil traktor, ki si ga je zadruga nabavila jeseni. Z njim bomo prevažali stavbni materijal, spomladi pa nam bo pomagal pri oranju."
Krasnik je tudi predsednik Slovenske kmečke zveze, zato smo ga prosili, naj nam še kaj pove o bodočih načrtih te organizacije. S tem pa smo bili že pri slovenski kmetijski šoli.
„To moramo doseči, saj jo zahtevamo že vsa povojna leta. Upam, da jo bomo imeli že letos. Pred kratkim smo na seji odbora Slovenske kmečke zveze dodali sedanjim nalogam še nove". — Seveda, tu ni prostora, da bi pisali o vsem, kar nam je povedal Matevž. Pa vam bomo drugič kaj več poročali o vseh teh zanimivih in koristnih stvareh.
LOVRO KRAMER
Sedaj pa smo pri Janšeju v Škofičah. Požrtvovalni gospodar tako-le misli:
»Naša zadruga je doslej že mnogo koristila kmetom, posebno pa onim siromašnejšim, kakršnih je pri nas največ. Zaradi tega se kmetje vedno bolj navdušujejo zanjo. Blagovna zadru-
ga ima za okrog 220 članov, čeprav obstoja šele 4 leta. Tudi njen promet stalno narašča. Toda ko se bo zadruga preselila v novo poslopje — in to bo že kar kmalu — takrat se bomo še bolj postavili na noge. Za naprej pa imamo še marsikaj drugega v načrtu. Tisto stvar z odkupom semenskega krompirja so nekatere zadruge lani zelo dobro izvedle in kmetje so pri tem lepo zaslužili — zato se bomo letos tudi mi oprijeli tega. Sploh pa se bo morala zadruga v prihodnje vse bolj usmerjati v odkupovanje kmečkih pridelkov. Tu nas čaka še dosti koristnega dela."
FLORIJAN LAPUŠ
O raznih načrtih slovenskih zadrug pa nam je marsikaj povedal tudi Florijan Lapuš, predsednik Zveze slovenskih zadrug.
»Zelo važno je zbiranje hranilnih vlog, kajti brez široko razpredene mreže kreditnih zadrug ni mogoče razviti blagovnega zadružništva. Ljudi bo treba navajati, da bodo usmer-
jali celotni denarni promet preko hranilnic, da se bodo posluževali tekočega računa. Od tega bodo imele zadruge veliko korist, prav tako pa tudi kmetje. Seveda, razvoja zadružništva si ne morem misliti brez mladega zadružnega naraščaja. Tudi v tem pogledu nam bo kmetijska šola lahko veliko koristila, ko jo dobimo. Kaj mislite, koliko mladih slovenskih fantov bo navdušila za zadružno misel! Tudi v novem zadružnem domu v Sekiri bomo prirejali zadružne tečaje za poslovodje in odbornike slovenskih zadrug. — Doslej smo zanemarjali lesno zadružništvo — toda tu bi se dalo mar-
sikaj doseči. Na Zvezi smo sklenili, da bomo stvar pošteno zgrabili v roke."
Nič koliko zamisli in načrtov! Toda slovenski zadružniki ne ostajajo le pri načrtih — to so že večkrat dokazali.
JANKO KELIH
p. d. Zg. Mlečnik v Selah, je potrt, ko govori o volitvah. Ne more in ne more verovati, da bi mogla biti KDS tako ozkosrčna, ker je to za Slovenca in še posebej za izseljenca popolnoma nerazumljivo. Tem bolj je zato razumljiva njegova jasna odločitev, ko je povedal: »Zaradi te neenotnosti in teh okolnosti sem tudi odklonil kandidaturo na KDS, ki so mi jo vsiljivo ponujali."
MIHA KAČNIK
v Mali vesi pri Škocijanu še vedno ni popolnoma okreval po težki operaciji. Kljub temu pa živo spremlja politično dogajanje in ga silno boli, da ni prišlo do enotnosti Povedal je, kako je bivšega tajnika NskS, ko se je pred tisto usodno sejo NS zglasil pri njemu, rotil in prosil, da naj zastavi ves svoj vpliv za dosego skupnosti Ker je na žalost vse prizadevanje Uranka in njegovih somišljenikov pri vodilnih strankarjih NS ostalo brez odziva, sedaj zastopnik v okrajni kmetijski zbornici Kačnik samo še resignirano meni:	»Večina
naših ljudi ne bo šla volit!"
MIRKO KUMER
p. d Crčej na Blatu je ravno končal z vezanjem metel, ki je običajno delo za pustni ponedeljek. Med pogovorom iznaša z njemu lastnim preudarkom in poudarkom:	»Moje
mnenje za volitve je bilo in je, da bi bilo moralo nujno priti do enotnosti na nacionalni podlagi. Na žalost pa prenapetež: v onem taboru niso hoteli, kar je popolnoma jasno razvidno iz Urankovih iznašanj na tiskovni konferenci. Za enotno listo bi bil rad posodil svoje imel, tako pa sem kandidaturo odklonil, če-
prav so me naprošali najprej dr. Tischler in dr. Vinko Zvvitter, nato pa po njihovem nalogu še g. Trampuš iz Doba in končno tudi g. župnik Picej. Sedaj pa je na žalost tako, da rodoljubi ne vedo, kako sc naj odločijo. Ko smo včeraj sedeli skupaj pri Brezniku, je bila naravnost vidna potrtost naših starih korenjakov zaradi nerazumljive ožine druge stranke."
ŠIMEN GROS
je duhovno svež kakor vedno, ko ga obiščemo že pozno zvečer. Mnogo premišljuje o politiki in o gospodarstvu in njegova izražena misel vedno zadene bistvo stvari. Tako je kratko dejal: „Če razmišljam pereča vprašanja naših dni, se mi zdi kot najbolj nujno, da se rešuje in reši vprašanje kmetijstva in kmeta samega. Kako? Vzroki za neuspeh vseh dosedanjih poskusov so v strukturi naših kmečkih posestev'. Mali kmet ne izkorišča zadosti produktivno svoje delavne sile, čeprav dela 10 do 16 ur dnevno.
Če hočemo, da se uravnovesi razmerje med našim kmetijstvom in drugimi področji narodnega gospodarstva, mora imeti kmet primemo ploskev, ki dopušča obdelavo z modernimi stroji, garantiran odkup po stabilni in pravični ceni. Šele to bo kmetu omogočilo nakup in uporabo umetnih gnojil in modemih poljedelskih strojev. Če se to ne zgodi, bo kmet kot lak shiral in kot stan izginil. Prepričan sem, da do sedaj vladajoči sistemi niso imeli interesa na tem, da dvignejo maso malega kmeta iz zaostalosti. Zato smatram za potrebno, da kmet sam ne prepušča reševanje kmečkih problemov zgolj drugim ampak postane aktivni borec za svoje pravice."
f>i»csvetni vestnik
Naše knjižnice v službi ljudske prosvete
Zlasti za razmere pri nas na Koroškem velja, da skušamo znanje, ki ga nam šola ni posredovala v zadostni in zadovoljivi meri, izpopolniti z branjem. To je tudi vzrok, da je število prebranih knjig pri nas Slovencih povprečno znatno višje kakor pri naših sodežela-oih nemške narodnosti. V približno enakem razmerju je tudi vprašanje knjižnic zlasti na podeželju, saj je imelo svoječasno vsako naše prosvetno društvo svojo lastno bogato založeno vaško knjižnico, kjer je naš človek iskal in našel zaželjeno čtivo. Nacistični kulturonosci so napravili tudi temu nenaden konec, ko so izropali naše knjižne omare in naplenjene knjige odpeljali v tovarno papirja ali na grmado. Škoda, Id so nam jo s tem prizadejali, je nenadomestljiva.
Ista usoda je takrat zadela tudi več tisoč izvodov obsegajočo knjižnico Slovenske prosvetne zveze v Celovcu in šele v teku zadnjih let je naši osrednji kulturni ustanovi uspelo,
da je vsaj deloma nadoknadila izgubljeni knjižni material. Tako se je v vsestransko kulturno delovanje Slovenske prosvetne zveze spet vključila tudi njena Centralna študijska knjižnica, ki oficielno sicer še ni odprta, je pa že več mesecev stalno na razpolago slehernemu čitatelju. Neprimerno majhni prostor, v katerem je za silo urejenih in nameščenih kakih šest tisoč različnih knjižnih izdaj, knjižničarsko delo sicer več ali manj otežkoča, nikhkor ga pa ne more zavreti, o čemer priča že dosedanje število izposojenih knjig, ki se je v najkrajšem času in kljub temu, da pretežna večina naših ljudi sploh še ne ve o možnostih izposojila knjig, dvignilo že na več sto.
Nedvomno je to zgovoren dokaz ljubezni, ki jo naš človek goji do slovenske besede, do slovenske knjige. In posebno razveseljivo pri tem je dejstvo, da se knjig v prvi vrsti poslužuje prav mladina, tista mladina, ki v šoli le redkokdaj sliši kaj o slovenski kulturi in lite-
raturi; zato hoče to izpopolniti s čitanjem, zato prihaja v knjižnico in lahko rečemo, da je v Centralni študijski knjižnici Slovenske prosvetne zveze skoraj še vsakdo našel, kar je iskal.
S tem, da je uredila svojo Centralno študijsko knjižnico, pa knjižničarsko delovanje Slovenske prosvetne zveze še nikakor ni izčrpano. Globoko se zaveda velikega pomena, ki ga ima knjižnica tudi v društvu na vasi, kajti vedno ni mogoče, da bi čitatelj iz oddaljene vasi prišel iskat knjigo v centralo v Celovcu; v tem primeru se obrne do domačega Slovenskega prosvetnega društva, kjer bo po možnosti prav tako našel bogato izbiro knjig. V ta namen je SPZ nekaterim društvom že podarila po več sto knjig in jim s tem omogočila vsaj skromno ureditev društvene knjižnice. Da v tem oziru doslej še ni mogla upoštevati vseh društev, je vzrok le v tem, da ta društva še nimajo urejenega prostora za knjižnico oziroma pripravljene omare za knjige.
Prav tako je širom naše zemlje znan in priljubljen vsakoletni knjižni dar, ki ga Slovenska prosvetna zveza posreduje po najnižji ceni s pomočjo Mohorjeve družbe v Celju. S tern
tudi posamezniku omogoča priložnost, da si za majhen denar polagoma ureja svojo lastno knjižnico in tako zadošča zahtevi, ki ga je predenj postavila potreba in želja po branju.
Ne nazadnje pa je napravila Slovenska prosvetna zveza silen korak naprej v knjižni oskrbi našega človeka z lanskoletno otvoritvijo knjigarne »Naša knjiga". S tem je bila slehernemu dana možnost, da si po zmogljivosti nabavi za svojo hišno knjižnico tiste knjižne izdaje, do katerih bi drugače le težko prišel. Tukaj nas seveda ne smejo preveč motiti tež-koče, ki jih ima knjigarna z dobavo posameznih knjig, pa četudi so le-te navadno največje ravno pri tistih knjižnih izdajah, ki so najbolj priljubljene. Vedeti moramo, da si takih knjig želijo tudi povsod drugod in se le prelahko zgodi, da je naklada pač prehitro razprodana.
Pri vsem tem plodonosnem delovanju Slovenske prosvetne zveze pri oskrbovanju našega človeka s primernim čtivom pa moramo posebej poudariti, da gre tukaj posebna zahvala matičnemu narodu, ki je pravilno razumel naše želje in potrebe ter nam nudi sleherno pomoč, za katero se mu bomo najlepše oddolžili s tem, da bomo vedno z ljubeznijo segali po slovenski knjigi.
V	V
Iz Sent Petra nam piše Hrenov Siman:
Letos imamo res krasno zimo. Zlasti pustna nedelja je presegla vsa naša pričakovanja! Hoj-seti, plesi in zborovanja na vseli koncih in krajih. Vse ljudstvo je razgibano! Stari in mladi prepevajo: „ .. nič več nam drag ni spanja mrak, na delo vodi nas korak!" Med godbo in petjem pa se mešajo umetno ojačeni glasovi referentov, ki oznanjajo in obljubljajo sedem mastnih let (... seveda, če bodo izvoljeni). Na zborovanjih se oglašajo vsevprek in v zabavo poslušalcev nezadovoljni kritiki in silijo govornikom v besedo. Sklicujejo se na svobodo
vanj v Sent Petru. Vrhu tega je bila tista pe- , ščica poslušalcev tudi že »zastrupljena" od lažnivih prerokov, ki gradijo »Autobahn" od socializma do komunizma, in sicer zastrupljena duševno že v taki meri, da OeVP-jevskim govornikom ničesar niso več verjeli.
Še eni stranki je zacvetela sedaj pšenica: »Krščanski demokratični stranki"! Nikoli se še ni toliko govorilo o veri in krščanstvu, kot sedaj. In nikoli še ni poganjala krščanska ljubezen do bližnjega, do brata, tako lepe cvetke, kot pri teh volitvah. »Kdor ne voli Tischlerja,
Ned nami ni tovarnarjev, ne veletrgovcev, ne veleposestnikov in Spekulatov. Odložili se bomo za gospodarski program delovnih ljudi. Volili bomo Socialistično stranko Avstrije!
in demokracijo in blatijo vse, kar ni njihove barve. Čestokrat se tak nevedni modrijan ubija s slabo nemščino, pljuje v skledo, iz katere zajema in se v potu svojega rjavega obraza za. pleta bolj in bolj v lastne mreže. Poslušalci pa se krohotajo in ploskajo iz škodoželjnosti.
Nikjer ne najdeš več brezposelnosti! Vse je naenkrat zaposleno: papirna industrija, tiskarne delajo noč in dan in spravljajo vse mogoče in' nemogoče na papir. Denar se tiska in razmetava — stotaki — Antikristov denar! Zaposleni so z dušo in telesom propagandisti, govorniki in govornice, raznašalci časopisov, letakov in lepakov. Onemogli pismonoše vlačijo svoj tovor „an einen Haushalt" od hiše do hiše. Zaposleni so tudi pisarji, ki pišejo po vseh stenah:	socializacija — demokracija —
inflacija! Drugi spet trgajo s težavo dol, kar so prvi nalepili s težavo in strahom na stene in planke. Stalno se menjajo napisi. Če si bral včeraj povsod: »Korupcija — koalicija — opozicija", bereš danes »publikacija, slovenska demokracija in ekskomunikaoija"!
Nevarnost pa preti z druge strani. Padamo v drugi ekstrem: pomanjkanje političnih delavcev in aktivistov. Že se pritožujejo stranke, da je premalo ljudi na zborovanjih. Zlasti nove stranldce, pravi »nemaniči" na političnem trgu, ki ne razpolagajo z »Grundmandatom", so. prisiljene, da vtihotapijo svoje govornike na zborovanja konkurenčnih, večjih strank, da tam vsaj detloma spravijo svoje blago med poslušalce.
Tako in nič drugače je tudi pri nas v Šent Petru. Medtem ko so imeli VdU-jevci (beri: naciji) na svojem zborovanju komaj toliko poslušalcev, kolikor ima posten krščanski kmet otrok, je bila pa pri socialističnem zborovanju grajska dvorana nabito polna navdušenih poslušalcev. To po mojem ni pravično: eden dobi vse, drugi pa nič! To tudi ni demokratično! OeVP je menda že vložila pritožbo (ne vem, kje) zaradi slabega obiska njenih dveh zboro-
kdor voli socialiste, ta je pogubljen za vse večne čase!" To je najnovejši šlager teh krščanskih demokratov.
Ni zadosti, da tarejo nas koroške Slovence na tem svetu križi in težave vsevprek, ta apostol krščanske demokracije bi nas rad izročil še onstran groba peklenskemu policaju, Luciferju, kakor je izročil trabant tega Stolarja koroške Slovence gestapovcem!
Prijatelji! Kakor v gozd vpijete, tako vam doni nazaj! In če mešate vero v politiko, potem se ne čudite, če dobite odgovor v istem | doktor? Promoviran je bil od nas tam na zbo-
tonu nazaj! In tak odgovor je dobil tudi apostol KDS-a na pustno nedeljo na dobro uspelem socialističnem zborovanju v občini Ruda. Skoraj teden dni je hodil po naši šentpetrski občini, da bi našel, če že ne volilcav, pa vsaj eno volilno pričo za KDS. Hodil je od bajte do bajte, kakor se pravemu agitatorju spodobi in delil duševne dobrote v obliki »Kronike" in volilnih listkov. In povsod kamor je prišel, je poudarjal, kako je škoda za Hrenovega Šima-na, ki je že »pogubljen" za vse večne čase, ker dela za socialiste! Povsod so mi pravili ljudje, da ni več govoril kakor agitator, ampak kakor misijonar. Zlepa se ga sploh niso mogli oclkrižati. Preprosta ženska na Ribnici je temu svetniku odgovorila: »Zaradi tega se ne bo cerkev podrla, če bomo mi socialistično volili."
Jaz osebno sem dr. Marktlu, p. d. Rabavdlu pri sv. Miklavžu na Gorenčah, globoko hvaležen za obisk v naši občini in da jo je tako temeljito in neuspešno prelistal. Zato sem sklenil, da mu napravim protiobisk, kakor to predpisuje že sama vljudnost. Priložnost za tak protiobisk se mi je nudila na pustno nedeljo popoldne pri »Ternlu" v Srednji vesi. Tam sva se našla in tam sem se mu zahvalil z lepimi krščanskimi reki za njegov trud v naši občini.
Morda vas še zanima, zakaj in od kdaj je postal naš RabavdI (Blatnica pravi: Maravdl)
naše pravice se bomo v Bilčovsu enotno pobrigati
že
znali
Zaključek šiviljskega tečaja v	v Žitari vesi
Razstava in prireditev šiviljskega tečaja v Žitari vesi v nedeljo, dne 15. t. m. je nadvse dobro uspela. Kot na vseh šiviljskih tečajih Slovenske kmečke zveze je tudi na tem tov. Slavka Miškulnikova pokazala svojo spretnost in zmožnost Nekaj nad 200 komadov so napravila dekleta v pet tednov trajajočem tečaju, in to plašče, kostume, nešteto oblek, med temi tudi eno moško, bluze, predpasnike, razne vrste perila do otroških obleke. Prav zanimiva in okusno pripravljena je bila razstava in je tov. Slavka žela mnogo pohvale in priznanja, posebno od hvaležnih tečajnic. Celo vašld fantje so marljivi učiteljici čestitali k velikemu uspehu in dejali: »Vaša razstava je sonce, št. lipška pa je bila senca." (Tam je imela kmetijska zbornica svoj nemški šiviljski tečaj, ki nikakor ni dosegel kvaliteto Slavkinega).
Tečajnice so se vrgle s tako vnemo na šivanje, da so svojo učiteljico vpregale pozno v noč, posebno zadnji teden kar niso prišle do miru.
Dopoldanska razstava je privabila mnogo obiskovalcev in prav nihče ni štedil s priznanjem in pohvalo.
Popoldne je bila prireditev v dvorani Prosvetnega doma. V pozdrav je spregovorila ljubka tečajnica. Sledile so pesmi deklet in vaškega kvarteta, prav izbrano so zapeli domače pesmi. Nato sta bili dve kratki igrici, prav dobro podani od tečajnic pod vodstvom tov. Slavke.
Polna dvorana je navdušeno ploskala m se po prireditvi ob domači godbi zavrtela v veselem plesu. Pa saj je bil še pustni čas.
Po zaslugi nekega tukajšnjega dopisnika OeVP-jevskega časopisja bomo postali Bilčov-ščani menda svetovno znani. Cele histerije pripoveduje o nas ta dopisun bralcem omenjenih listov. Pripoveduje oziroma dopisuje vse mogoče stvari, katere pa največkrat ne odgovarjajo resnici. Ce kje kaka bolha ne more prav kihniti, že to poroča ali Volkszeitung, ali All-gemeine Bauernzeitung ali pa še celo Kleme Zeitung. Naročniki teh časopisov, kateri naših razmer ne poznajo, morajo seveda vse to verjeti, ker bodo najbrž tudi mnenja, da so ti časopisi nezmotljivi. Vendar če vse te oslarije, katere ve poročati tukajšnji dopisnik svojim listom, berejo ljudje iz naše občine, potem pač majejo z glavami in pravijo, da je tisti,' ki to piše, pač ubožec, ki mu honorarji teh listov zelo prav pridejo in jim zato poroča, samo da dobi nekaj denarja za svoja »poročila". Ce je potem vse to resnica ali ni, to mu nič ni mar.
Zelo pri srcu so temu dopisunu razna voliv-na zborovanja. Že pred nekaj tedni je vedel povedati o volivnem zborovanju pri Odrajcu, v resnici pa je bil to le nek razgovor s tukajšnjimi brezposelnimi. Ce Demokratična fronta kdaj skliče zborovanje, ga to tako razburi, da hoče celo orožnike klicati na pomoč, ki naj bi mogoče preprečili tako zborovanje. Pozabiti tudi ne more, da je imela takozvana KDS pri Miklavžu svoje zborovanje, na katerem se je razvila zelo živahna debata in smo jasno povedali svoje mnenje. In že je ta možicelj, ki sploh zraven ni bil, vedel poročati o pretepu in o strašnem nesporazumu med Slovenci v Bilčovsu. Mi k temu pripomnimo samo tole: Na celih devet ali deset strank so razkrojeni ob sedanjih volitvah avstrijski Nemci in se tudi med seboj na mile viže prepirajo. O tem ta naš na umu omejeni dopisun seveda nič ne bo vedel. Ce pa si mi v javni debati kakega zborovanja povemo naša različna gledanja na
razvoj v svetu, potem ga to strašno skrbi. Tako je vsaj poročal listu »Kleine Zeitung". Mi mu pa v tolažbo povemo tole: Za naše pravice in skupne koristi koroških Slovencev se bomo v Bilčovsu že znali enotno pobrigati in pri lem ne rabimo nobenih doktrin in naukov od k nam pribandranih oziroma premeščenih do-mišljavcev.
Seveda je OeVP sklicala zborovanje tudi pri nas. Na tem zborovanju je govoril znani Steinacher. Vsi ga poznamo, če ne osebno pa vsaj po njegovi strašni ljubezni do koroških Slovencev. Saj res ni mogel biti niti v Nemčiji brez njih. Ko ga je njegov tako ljubljeni fiihrer poklical na zelo visoko službo v Berlin, so Gestapovci tudi na stotine slovenskih koroških družin iztirali v njegovo bližino v Nemčijo. On je bil pač vedno pobomik za svoj Volkstum, tako je sam zatrjeval na zborovanju. Mi mu svetujemo, da dela za svoj Volkstum tam, kjer je res nemški svet, ne hodi pa med koroške Slovence vseeno ali med zavedne ali nezavedne, in seje razdor po naših vaseh. In temu junaku je zapel naš dopisun v »Bauern-
rovanju. Ko sem namreč razlagal poslušalcem potek naših pogajanj za slovensko skupnost z NSKS, šem moral tudi povedati, da do te skupnosti ni prišlo po krivdi teh pridigarjev ljubezni in strpnosti. Moral sem tudi povedati, kdo je odklonilni odgovor k nam prinesel. Da so to bili: dr. Inzko, dr. Vinko Zvvitter in (to mi je par ušlo) dr. Marktl. Končno je pa res tako: »Povej mi s kom občuješ in povem ti kdo si!" Zborovalci so z glasnim ploskanjem odobrili ta naziv in referent ga je v nadaljevanju debate nazival samo še z »gospod doktor". Rad bi bil ob koncu zborovanja še stisnil Marktlu roko in mu želel mnogo uspeha 22. februarja, toda ga nisem nikjer več našel.
Tako je minila pustna nedelja. Morda za Ra-bavdla ni bila preveč vesela, toda ta doktor agitacije in pogubljanja drugih bi bil moral vedeti, da mu po prvi klofuti ne bom pomolil še drugo lice, ampak da mu bom prisolil eno nazaj, da bo mislil, da sta dve.	H. S.
tramo za skrajno nepravilno, če se morajo tečajnice korporativno z voditeljico vred udeležiti volivnega zborovanja ene gotove politične stranke. Pri vsem tem pa je večina deklet mladoletnih, ki nimajo volivne pravice. — V masah so prihiteli ljudje skupaj, tako poroča ta naš »prijatelj". Mi pa smo ugotovili, da kljub strašni reklami in priganjanju udeležba ni bila bogvedi kako sijajna. Dopisnik, ki je poročal o tem zborovanju, ima najbrž zelo slab vid, ker je videl, da so v debato posegli samo mladoletni (jugandliche). Na ta način sta pač morala biti na zborovanju polnoletna samo on in Steinacher.
Za danes povemo dopisniku tole: Kdor sedi v stekleni hiši, naj ne meče kamenja. Lahko bi mi povedali še marsikaj, pa to za danes opustimo.
Našim bralcem pa povemo še tole: Pri nas imamo 6-razredno ljudsko šolo. Izgloda pa, da je naša šola nekak kazenski zavod, kamor pošiljata deželni ali okrajni šolski svet svoje njima podrejene vzgojitelje mladine v izpokorje-nje. — Od šolskih oblasti zahtevamo, da pošljejo sedaj, ko je razpisano mesto nadučitelja, na našo šolo takega nadučitelja, ki ji bo spet dal pravi ugled.
To bo našemu kraju gotovo v veliko večjo korist, kakor pa vsa do polovice izmišljenja poročila v OeVP-jevskih časopisih.
Popravljamo pomoto
V zadnji številki našega lista smo v članku »Slovenski duhovniki so peli tudi v Št. Janžu in v Škofičah" pomotoma zapisali, da odbornik NskS g. Kovačič Andrej niti ni hotel sprejeti slovenskih duhovnikov pod svojo »krščansko" streho. Po izidu lista pa smo opazili, da omenjenemu odborniku ni ime Adrej, marveč Franc. Pravilno s© mora torej dotični stavek v navedenem članku glasiti: Čeprav so se nekateri ozkosrčneži na vse načine trudili preprečiti obisk duhovniškega koncerta in odbornik
Socialistična stranka je javno in odločno povedala, da živita na Koroškem samo dva naroda, nemški in slovenski Socialistična stranka na Koroškem je postavila zaščito manjških pravic v svoj volilni program
zeitung" veličastno slavo. Pripoveduje namreč v svojem dopisu, kako smo v Bilčovsu Steima-cherja oboževali. Seveda, ker je prišel tak visok gost k nam, je moral izostati šolski pouk dne 2. II. 1953. V Zgornji vesci se je tedaj vršil šiviljski tečaj kmetijske zbornice, katera tudi nosi stroške zanj in pošlje voditeljico. Zdi se nam, da prispevke za kmetijsko zbornico plačujemo vsi, ne samo ena stranka, zato sma-
SA-Standartcntiihrer Stolarju:
Le tako naprej, prijatelj!
NskS g. Kovačič Franc, p. d. Andrej, mizar Podjerberkom, niti ni hotel sprejeti slovenskih duhovnikov pod svojo »krščansko" streho, so
prišle gruče ljudi iz Škofič, iz Št. lija, iz Deščic, iz Loge vesi in Cmijeva mama je prišla peš celo iz oddaljene Zg. Vesce.
Naknadno smo sprejeli iz Škofič tudi še poročilo, da je omenjeni odbornik takozvanega »Narodnega sveta", g. Kovačič, v svoji zaslepljenosti šel celo tako daleč, da je raztrgal in odstranil izpred svoje hiše vabilo, s katerim je domače SPD naznanilo škofičanom, da bodo priredili katoliški duhovniki iz Slovenije pevski koncert.
JUDEŽI NA DELU . . .
Pred zaključkom lista je dospela vest, da sc je odposlanec klike v Mohorjevi hiši zatekel v strahu pred 22. fcbrur.rja še k naslednji skrajni podlosti:
Judež se je obrnil na generalnega revizorja iz Dunaja, ki je pravkar s priznanjem zaključil pregled dosedanjega dela Zveze slovenskih zadrug, da bi od njega dosegel poseg v zadružno organizacijo, ki naj bi tej vsilil vpliv bedne razbijaške peščice, ki ki rada razbila še enotnost slovenskih zadrug.
S priznanjem ugotavljamo ,da je dobij Judež svoje plačilo — dolgi nos!
Podrobnosti bomo slovenski javnosti še sporočili.
Št. Janž v Rožu tretjič mednarodno pozorišče
smučarskega športa
Vsa prireditev v znamenju jugoslovanskih tekmovalcev — Kljub slabemu vremenu lepi uspehi pri skokih in veleslalomu — 71 smučarjev
Smučarska prireditev v Št. Janžu v Rožu že ima svojo tradicijo, ki ima nesporno veljavnost v koroškem zimskem športu in ki jo priznavajo tudi široki športni krogi 'doma in v inozemstvu. Minulo nedeljo popoldne je Smučarska sekcija fizkulturnega društva v Št. Janžu priredila že III. mednarodne smučarske skoke, predpoldne pa je letos bil tudi veleslalom, smučarska panoga, ki je našim ljudem le še bolj malo znana. Kakor prejšnja leta, sta tudi tokrat bila pokrovitelja prireditve g. deželni glavar Ferdinand Wedenig in šef urada za zvezo FLRJ g. legacijski svetnik Mitja Vošnjak.
Pri %'eleslalomu, ki se je ob udeležbi kar lepega števila gledalcev na cilju in ob progi začel ob 10.45 uri, je sodelovalo 43 tekmovalcev, članov različnih smučarskih društev. Z
večjimi moštvi so nastopih športno društvo UNION iz-Podrožčice, ATUS iz Bistrice v Rožu in SKIZUNFT iz Celovca. Posebno razveseljiva pa je bila udeležba 12 jugoslovanskih smučarjev iz Mežiške doline, ki so zastopali Koroško smučarsko podzvezo in s svojo udeležbo vrnili obisk naših smučarjev nedavno v Črni. Seveda ne smemo pozabiti naših smučarjev iz Št. Janža, Bilčovsa in celo z Zilje, ki so častno reprezentirali mladi slovenski smučarski šport na Koroškem. Končno so se te prireditve udeležili še nekateri posamezni smučarji kot gostje, ki niso zastopali posebnega društva.
Čeprav smo imeli pri pripravah in organiza- <
ciji za veleslalom še prav malo izkušenj, je j tekmovanje potekalo zadovoljivo in brez znatnih zaprek. Snežne razmere so bile kljub sla- ! bemu vremenu dobre in proga hitra, tako da j so tekmovalci dosegli odlične čase. V vseh j treh tekmovalnih razredih — pri članih, juni- j orjih in mladincih — so jasno dominirali ju- j goslovanski gostje in zasedh tudi prva mesta, j saj je bil med njimi jugoslovanski državni prvak Emil Kamnik. Med člani je dosegel skupno z Jugoslovanom Kosom častno drugo mesto naš Hanzi I n c k o, ki mu gre tudi največja zasluga za vse predpriprave, ki so omogočile brezhibno prireditev veleslaloma. Prav dobro plasirali so se tudi tekmovalci avstrijskih j društev, na primer na drugo mesto pri junior- i jih Bemhard Buchsbaum, UNION Podrožčica.
Glavni del III. mednarodne smučarske pri- : reditve pa so bili seveda popoldanski skoki na ! skakalnici Slovenskega fizkulturnega društva ! Št. Janž, ki so jo lansko jesen ponovno popra- | vili in povečali, tako, da sedaj dopušča skoke do 60 metrov. Žal je sneg, ki tudi popoV.no ni nehal padati, tekmovalce delno oviral; čeprav jih pri njihovih drznih podvigih ni mogel omajati. Tudi veliko množico gledalcev ni mogel j odgnati, ki so kakor prejšnja leta prišli iz vse j bližnje in daljše okolice ter iz Celovca. Žo j pred začetkom prireditve se jih je nabralo več | sto, pa so še in še prihajali.
Napetemu pričakovanju zbrane množice gls-dalcev je med 28 skakalci zadostil nas mlad -nec Kvančnik Albert iz Bilčovsa, ki se je kot prvi pognal čez skakalnico in s tem otvoril prireditev skokov. Po predpisih je bila serija skokov poskusna in se ni ocenjevala. Od vsega začetka pa so pogosti burni aplavzi spremljali skakalce, ki so s svojim znanjem dali gledalcem skoro dve uri napetih trenotkov. Najbolj so aplavzi veljali Jugoslovanom Gorišku, Langusu in Gašperšiču ter avstrijskim skakalcem Krieglu, Hirsohbocku in Streitzu, ki so močno posegali v borbo za prva mesta, za katera je nesporno med seboj odločala omenjena jugoslovanska trojica.
Dočim je v slogu 'dobil za spoznanje boljšo !
Del skupine jugoslovanskih skakalcev in tekmovalcev v veleslalomu, ki sc je udeležila III. mednarodne smučarske prireditve v Št. Janžu
oceno zmagovalec lanske prireditve Jože Lan- ; gus, je moral končno vendar prepustiti prvo j mesto Gorišku, ki si ga je v tudi zelo lepem ; slogu a z dvema daljšima skokoma v konku- j renči osvojil in jc bila njegova skupna ocena za le dve točki višja od Langusove. Najdaljši skok dneva pa je izvršil v drugi konkurenčni seriji Marijan Gašperšič s 50.5 metri. Jugoslovanskim tekmovalcem se je najbolj približal član ESV Celovec Richard Kriegl, ki je dosegel častno peto mesto. Brez dvoma pa bi bila konkurenca ostrejša, ko bi se bili udeležili prireditve nekateri avstrijski skakalci, ki so pa j isti dan bili na drugih tekmovanjih, zlasti na ! državnem prvenstvu v Innsbrucku.
Čeprav skoraj brez izjeme izredno mladi skakalci, so vendarle mnogi pokazali dobro mero sigurnosti in poguma, kar jim v bodočnosti odpira pot k najboljšim uspehom. To velja tudi za naša skakalca Alberta Lesjaka in Alberta Kvančnika iz Bilčovsa, ki sta se prav hrabro bila. Kot lani, pa je tudi letos imel smolo naš pionir smučarskih skokov Flori Ga- ' brijel, ki ni mogel sodelovati, ker si je nekaj tednov prej v Črni z nesrečnim padcem ponovno zlomil nogo. Solze so mu stopile v oči, ko je gledal skakalce, kako so drug za drugim s svojimi skoki navduševali množico gledalcev.
Tako na prireditvi sami, predpoldne in popoldne, kot zvečer pri razglasitvi rezultatov in sledeči družabni veselici v TLšlerjevi gostilni se je kot eno izmed bistvenih poslanstev mednarodnega športa manifestiralo tovarištvo med športniki slovenske in avstrijske narodnosti na eni ter prijateljstvo in zbhžanje med avstrijskim in jugoslovanskimi narodi na drugi strani. K temu pa je mnogo doprinesel naš Št. Janž sam, ki je s svojim gostoljubjem te dni bil pravi most tovarištva in prijateljstva. To je ob večerni proslavi zmagovalcev posebno poudaril predsednik Slovenske fizkulturne zveze, tov. Kori Perc ter ob navdušenem odobravanju vsega občinstva zaklical: „Naj živi naš Št. Janž!"
Izid nedeljskih tekem
Skoki: 1. Gorišek Janez (Jugoslavija), 49, 49 metrov, nota 215.8; 2. Langus Jože (J) 48.5, 48, 213.7; 3. Gašperšič Marijan (J) 49.5, 50.5, 211.9; 4 Slabe Odon (J) 49, 49, 211.8; 5. Kriegl Richard (ESV Celovec) 46.5, 45.5, 2015; — 16. Lesjak Albert (SFD Bilčovs) 35, 37, 162.3; 25. Kvančnik Albi (SFD Bilčovs) 30 5, 30.5, 144 1. ■
Veleslalom — člani: 1. Cesar Pavel (J) i 1:40.4; 2.a Incko Hanzi (SFD Št. Janž) 1:43.1; 2.b Kos Dominik (J) 1:43.1;	4. Brader Kurt
fUNION Podrožčica) 1:45.0. — Juniorji; 1. Kamnik Emil (J) 1:36 8; 2. Buchsbaum Bern-hard (UNION Podrožčica) 1:55.3; 3. E nspieVr 1 P.pi (SFD Št. JanŽ) 2:15.2. — Mladinci; 1. j Pustoslemšek Adolf (J) 1:34.9; 2. Skudnik Jo- j že (J) 1:48.0; 3. Srebotnik Jože (J) 2:01.1; 4. j Anhell Horst (ATUS Bistrica) 2:02.0.
Lepi uspehi jugoslovanskih in avstrijskih smučarjev v Italiji in Švici
Na mednarodnem smučarskem tednu v Se-strieru so nastopih v skokih tudi znani jugoslovanski skakalci Polda, Rogelj, Klančnik in Zidar. Kakor je bilo pričakovati, so zasedh skoraj vsa prva mesta Skandinavci. Edino Sepp Bradi in Janez Polda sta se plasirala med prvo desetorico. Sepp Bradi je dosegel drugo, Janez Polda pa sedmo mesto in hkrati z zmagovalcem Bergmannom najdaljši skok dneva.
V nedeljo, 8. februarja, je bilo tekmovanje na znani olimpijski skakalnici v St Moritzu v Švici. Tega tekmovanja so se udeležili najboljši skakalci svetovnega razreda. Janez Polda je tudi tukaj pokazal, da je letos v izredni formi in mu pripada mesto med najboljšimi.
Zmagal je Norvežan Karlsstadt pred rojakom Falkangerjem, peto mesto je zasedel Sepp Bradi, osmo pa Janez Polda. V moštvenem tekmovanju alpskih držav je zmagala Avstrija pred Jugoslavijo, Švico, Francijo in Italijo. Prvi trije Avstrijci so dosegli skupno 618 točk, prvi trije Jugoslovani (Polda, Klančnik in Zidar) pa 613,5 točk. Med posamezniki je najboljši Bradi pred Poldo in Dascherjem (Švica).
Na Bistrici v Rožu so zmagovali naši mladi smučarji
Pred nedavnim je priredil ATUS na Bistrici v Rožu športno prireditev v skokih in v smuku. Tekem so se udeležili tudi naši tekmovalci, ki so se zopet zelo dobro izkazali.
V	skokih so se plasirali naslednje: med starejšimi člani je dosegel Franci Safran iz Bilčovsa 4. mesto; med mlajšimi člani Albert Lesjak iz Bilčovsa 1. mesto; med starejšimi mladinci Hanzi VVeiss iz št Janža 1. mesto, Hanzi Gasser in Pavel Savnik iz Bilčovsa pa 3. in 4. mesto; med mlajšimi mladinci je dosegel Hanzi Gabrijel iz Št. Janža 3. mesto.
V	smuku je dosegel Hanzi Incko iz Šent-janških Rut 3. mesto.
Naši skakalci Kvančnik, Lesjak, Safran in Gasser iz Bilčovsa
„A kje je gospod Ambrož?" vpraša Tomo.
„Umrl je,“ odgovori s sklonjeno glavo Stepko.
,,Umrl! Tudi to me jc moralo zadeti," bolestno vzdihne junak in se udari z dlanjo po čelu. „Okrutna usoda, ki meša v čašo radosti grenko kapljo pelina. Oh, oče moj, dobrotnik moj, zakaj ne morem tu poljubiti tudi tebe?"
„Mesto očeta vas sprejmeta sin in njegova žena," reče Marta iz srca in mu proži roko. >,Odpoč.ijte se, gospod Milič. Vi ste naš gost pa tudi vi, dobri ljudje dokler vas je volja."
,,Hvala, gospa!" se prikloni Mogaič, ,,to noč se bomo spočili pod to prijazno streho, a zjutraj bomo ob zori hiteli tja, kjer nas čakajo draga srca."
Na dvorišču se poslavlja Alapič od gospodarja, gospe Heningove in Konjske.
„Od srca mi je žal," reče, ,, Ja se je banov načrt izjalovil in da sc vračam praznih rok. Tako je pač bila božja volja. Bojim se, da bo iz tega plamena ljubezni bruhnil strašen požar. Varuj nas Bog!"
„Oh, če bi bila to vedela," toži Anka, ,,to-
da povejte gospod Gašper, ali res niste prejeli mojega pisma?"
,,Res ne in zato sem zakasnil."
„A kje je Drmačič?"
„Ne vem, kje se potepa. Kar izginil je. Prišel bo falot, ko bo lačen in žejen. A zdaj, lahko noč, plemenite gospe!"
Že se je v daljavi izgubljal topot Alapiče-vega konja, ko so vse tri žene še stale na dvorišču.
„Slabo je za nas, gospa tašča," se namrdne Stepko, „zdaj ne ostane drugega, ko da še huje nahujskamo tlačane."
„Da,“ odobri Uršula. „Miliču nerada dam dekle, a moram. Kar se tiče tlačanov, si prizadevajte vi, Stepko. Anka," nadaljuje in prime hčer za roko, „ti si prevarala mater, ti si me nalagala. Ti nimaš duše. Bog nas je kaznoval."
Nočna svetloba je drhtela nad hribom in dolom, nad grmom in steblom in je razprostirala svojo srebrno kopreno po ravnini ter se ko diamantna veriga vila po zavojih Save. Bilo je tiho, samo na drevesih parka je zlagal slavček svojo nočno ljubezensko pesem. Tenko, polahkoma je začel, potem hrže in brže, močneje in močneje, da je od miline zadrhtela tudi gluha noč. Tako bije tudi mlado srce ži-veje in živeje, kadar vzplameni od prve ljubezni. Ob odprtem oknu je sedela Zofija. Zlata mesečina blešči v steklenih šipah okna, igra na njenih laseh,, na deviškem obrazu, v ljubečih očeh. Blaženi sijaj teh oči vliva brez mejno radost v oči mladega bledega človeka, ki je sedel na pručici ob dekletovih nogah. Ta
človek je bil Milič. Beli Zofijini prstki so se trepetaje zapletali v črne lase junaka, na katere je kdaj pa kdaj kanila svetla dekliška solza.
„Včeraj," spregovori dekle, ..sem od žalosti umirala, a danes medlim od blaženstva. Tomo moj, srce in življenje moje! Ali si ti ali nisi? V svojih rokah držim tvojo drago glavo, da, da, tvoja je. Ne bi je dala za ves svet. O, ta svet je brez srca, brez duše! Goljufali so me izdali, hoteli prodati drugemu. Da si mrtev, so rekli. Pa hvala bogu,, živ si, živ! Kar verjamem ne. Daj, da zaprem oči, predstavljala si bom, da sem nesrečna, da si mrtev" — dekle zapre oči, a jih takoj spet odpre — „glej.“ reče, „zbudila sem se, nisi mrtev, tu si, moj, moj na veke! Sestra!" se obrne dekle h gospe Marti, ki je sedela bolj zadaj v mraku in srečni par opazovala, „ sestra, Bog pa je le dober in predober. Od srca ga zahvalim za vse, kar mi je naložil hudega. Ah bi danes bila tako srečna, ako ne bi bila pretrla toliko muk?"
„Da, dober je Bog," odvrne Marta, „in da-pes dokazuje okrutnim dušam, da pravica še bdi."
..Povej, govori," reče mladenka zaročniku, ..kaj si vse pretrpel, koliko gorja sem ti prizadevala. koliko si se mučil zaradi mene. Jokala bom. dragec, hudo jokala, da se ti oddolžim."
„Rajši molčiva," šepne junak, ki ne premakne očesa z dekleta, „pusti, da molče gledam tvoje milo lice, da se ga nagledam za vsa ona leta, ko ga nisem videl. Zapustil sem popek in sem našel razcvetelo rožo. Nič nisem trpal,
vse sem pozabil, šele zdaj sem začel živeti, ker gledam tebe, ker si moja. Ako bi mi spet izginila izpred oči, bi oslepel; ako bi umrla, bi tudi jaz, kakor umre dvojček za svojim bratcem."
„Da. poglej tista dvojčka na nebu," reče mladenka, »najina shka in prispodoba sta."
In nežno spusti dekle glavico na glavo mladeničevo. Bajno je šumela reka, sladko je pel slavček na zeleni veji, svetleje je lesketala na Savi mesečina, v mraku pa je sedela gospa Marta. Solza zatrepeta v njenem očesu in tiho zašepeče:
»Glej na nas, oče Ambrož, počivaj mimo. Tvoja želja se je izpolnila."
XXIX.
Ljudje, ki so šli drugega dne rano ob zori iz Brdovca v Zaprešič, so se zelo čudili dvema konjenikoma, ki sta dirjala mimo njih na malih turških konjih. Prvi je bil, sodeč po obleki, Uskok, drugi, ki je bil bled in bradat, je imel na sebi turško obleko; samo po kučmi in dolgih laseh je bilo spoznati, da je kristjan. Že sta, molče jahaje vzporedno, prišla blizu vasi, ko srečata dekletce, ki mu je bilo kakih dvanajst let in je nosila veliko čutaro. ______________________'________________(Dalje)
Izdajatelj, lastnik in založnik lista:	Dr. Franc
Petek Velikovec Uredništvo m uprava: Celovec, Gasometergasse 10. Telefon 16—24. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. Tiska: Karntner Druck-und Veilagsgesellschait m b. H., Klagenfurt. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt. 2 PostschlieBfach 17.
Veseli pust in 1veidUtu pepelnieu
Ringa, ringa, raja okoli celovškega zmaja
(Iz »Pavlihe")
NANDE BULA:
.Heimattreue”
(Umotvor posvečen »domovini zvestim" južnim Korošcem)
MUZIKA ČEZ VSE
Ko done pri »Kosti" mile melodije,
Dolfek »Volga, Volga" na vso sapo vpije. Kozamurnik Muri sili z drugo muz’ko, se nad Dolfom kuri, ker zavija rusko.
Dolfek stavi hkrati na različne ase: z ČVP se brati,
— Kostove klobase Muri finansira —, kot znan liberalec Tischlerja podpira, je hud klerikalec — a najrajši vendar Rusom ministrira.
(Iz »Totega lista")
msssaEsam
Sreda, 18. februar: Pepelnica Simeon.
Četrtek, 19. februar: Konrad pušč.
Petek, 20. februar: Sadot, škof.
Sobota, 21. februar: Feliks.
Nedelja, 22. februar: Sv. Petr. s.
Ponedeljek, 23. februar: Peter Dam.
Torek, 24. februar: Matija, ap.
SPOMINSKI DNEVI
18. 2.1950 Umrl Lovro Kuhar — Prežihov Vo-
ranc,
19.2 1817 Rojen v Ljubljani pesnik Josip Cimperman — 1923 Umrl v Ljubljani pisatelj dr. Ivan Tavčar.
21.2.1943 V Julijski Krajini so partizani ustanovili Primorsko operativno cono.
22,	2.1810 Rojen skladatelj Friderik Chopin, ki je
napisal prvo skladbo s sedmimi loti in javno nastopil, ko je bil star osem let
—	1943 Koroški partizani se spopadejo z Nemoi pri Sv. Miklavžu ob Dravi
—	1944 Padel v Zavodnjah pri Šoštanju partizanski pesnik in borec Karlo Destovnik-Kajuh — 1944 V bojih na Graški gori pri Slovenj Gradcu padel slikar Janez Weiss-Belač,
23.	2.1942 Ljubljana zaprta z žično blokado, za-
četek racij.
24.2.1779 Rojen v Gorenčah Matija Ahace!].
Zadnjič sem v Mohorjevi hiši prisostvoval | vajam za igro »Heimattreue", ki jo je spisal j kanonik Bitimi. Vloge je delil ing. Muri. Kuli-serijo je pripravi] odgovorni urednik lista »Naš tednik-Kronika", skrb za primemo ozvočenje pa si je naprtil Dolfek, ki ima precej prakse s kravaHziranjem in razbijanjem steklenic. Glavni vlogi sv. inkvizitorja in eksekutorja so prepustili generalnemu vikarju Nemcu Kadrasu in Steinacherju. Ker sta oba strokovno dovolj verzirana, sta oproščena vaj. Muri si je rezerviral suflorsko mesto.
V prvem dejanju je nastopil stari Jozl z žago in malho in proglasil — na prišepetavanje suflerja — da Koroških Slovencev več ni, temveč da obstaja le še domovini zvesti krščansko-
emigrantski dr. Tischler, ki ga je potrdil sam | sv. oče kot edinega poklicanega, da končno i spravi »južne Korošce" na edino pravilno pot j prostovoljnega germaniziranja.
Sledil je balet. Emigranti iz Mohorjeve hiše ! so oblečeni v ziljske narodne noše zaplesali j po tirolsko. Ženska narodna noša je najbolje | pristojala tržiškemu emigrantu Poldeku. Kap- j lan Zaletel je kar čez ušesa zardel...
Drugo dejanje, v katerem nastopa tudi ruski ! princ Andrej Stalinovič Haderlopov, še ni na- J pisano, pač pa je že o prvem dejanju objavil j čudovito 'lepoTcčeritijtUgrašfcrfeiVotversiki listič »Kleine Zeitung", ki ga razen v Mohorjevi hi- j ši najraje berejo —- nacisti.
(Ponatis iz mariborskega »Totega lista")
ČRNI KROKAR SE ŠOPIRI S TUJIM PERJEM!

Neprcračunani računarjevi računi
Memento homo . . .
Pravijo, da je profesor Jožef Stolar predlagal celovškemu ordinariatrMiaj jbi letošnjo pepelnico preložil vsaj za teden dni. Gospodu profesorju namreč ni šlo v račun, da bi si že pred volitvami trosil pepel na svojo častitljivo glavo. Baje pa Kadras želji ni ustregel. In tako bo doživel gospod profesor letos po veselem pustu kar dve bridki pepelnici.
V šoli uči računstvo, sam zase pa računa slabš« kot najslabši učenec:
»Če kandidiram, imam dve možnosti: da uspem, ali da propadem; če uspem, bo v redu, če propadem, imam spet dve možnosti: da mi uspe začeti znova, ali da mi ne uspe začeti znova; če mi uspe začeti znova, bo v redu, če mi ne uspe začeti znova, imam vendarle dve možnosti: da čakam na ugodnejšo priložnost, ali da prepustim krmilo Muriju; če pričakam ugodnejšo priložnost, bo v redu, če prepustim krmilo Muriju, imam novi dve možnosti: da si pri njem zagotovim kak P°'°-žajček, ali da se popolnoma ločim od njega; če sl pri njem zagotovim kak položajček, bo
v redu, če se popolnoma ločim od njega, imam še vedno dve možnosti: da bo ločitev le navidezna, ali da razvpijem Murija kot Steina-eherjevega tihega sodelavca; če bo ločitev le navidezna, bo v redu, če razvpijem Murija kot Steinacherjevega tihega sodelavca, imam brž dve možnosti: da za lepe denarce prekličem izjavo o njunem sodelovanju, ali, da si skušam dobiti zaupanje kje drugje; če dobim lepe denarce, bo v redu, če si bom skušal dobiti zaupanje kje drugje" — tu se je računarju Tischlerju posvetilo le nekaj pravega računstva: »potem se moram naučiti bolje računati."	(»Pavliha")
Optimistična volilna prognoza
Kadees Dolfi: »Zmaga bo naša! Dva mandata v državnem zboru nam ne uideta!"
Lehrer Krivokljun: »Ti si črnogled, Dolfi! Jaz pa mislim, da bomo OVP-jevci tudi Stel-naeherja notri stiščali, to se pravi štiri mandate za 0VP1"
D.clfi marš
Slovenec kravo žene, jo za roge drži, tišler žehtar nese,
Steinacher naj doji!
Vizitkarte
Foter Jozl in njegov nadebudni sin Kanzl sta si oblekla »nedeljske gvante" in se podala na obiske k raznim pre-, nad- in prenadvzviše-nlm gospodom od OVP in VdU. Preden sta šla od doma, je stari Jozl naročil sinku: »Ne pozabi vzeti kart s seboj in tam, kjer nikogar ne bova našla doma, moraš pustiti po eno." Ko sta obredla že skoraj vse in zopet nekega OVP-trebuharja nista našla doma, je vprašal foter Jozl: »Se imaš kakšno karto?" Hanzl ra. je odgovoril: »Samo kraje as je še ostal."
Janezek je uganil
Na volilno zborovanje Revčka Andrejčka je prišlo nekaj manj kot pol tucata poslušalcev. Bivši urednik in pisun skrahiranega Borca-Norca je s svojim zariplim »ljudskim glasom" pozival skozi zaprta okna in vrata, naj vsi Slovenci od Zilje do Moskve volijo VO, Saj vendar veste, se je drl, kaj pomeni naša vse-odrešujoea VO!
Tedaj pa so se neslišno odprla vrata in v j sobo je pokukal navihani Janezek ter dejal: j VO? Jaz pa vem! VOLITE OSLE!
Nič razlike
Kakšna razlika je pravzaprav med OVP in KDS?
Za OVP delajo reklamo trije njeni kandidati - bivši vidni nacisti - SA-Standartenfuhrer Steinacher, SS-Sturmbannfiihrer Karl Fritz in nadaljnji Maier-Kaibitschev sodelavec ing. Valentin Maierhofer. Za KDS pa se najbolj ženejo trije celovški profesorji: Oboževalec
Levinja hoče ostali podrejena levu
Dollfuss-Schuschniggovega avstrofašizma profesor dr. Jože Tischler, bivši vodilni član Hit- j lerjeve Lufthanse prof. dr. Vinko ZwitteT in bivši lajtnant nacistične Wehrmacht, prof. dr. Valentin Inzko.
Torej je med OVP in KDS le nekaj raz* like!
Že, že, a le na videz. Oboji si namreč brusijo podplate in jezike za to, da bi vrgli t* j brezbožne socialiste in ustoličili za deželnega | glavarja pobožnega katoličana Stcinacherja, j čeprav je protestant.
(JCande 01 ti la n am p ile . . .
Slišal sem, da gospod Murj
enkrat na teden se razkuri,
ko prispe v Celovec »Toti list"
auch Leutnant Inzko sehr beleidigt ist,
ker ga pohvala »Totega" Sa ni obsula,
se danes ga spominja Nande Bula.
V SOLI
Herr Professor, kupite m«, prosim, vsaj za prihodnji pust en prav takšen nos, kot ga imate zadnje čase vi
Sirite Slovenski vestnik - s tem širite resnico!
Posiume sts naročilnice na 3. strani
Slovenski izseljenci 1
Ali je bil Tischler z vami pregnan z rodne zemlje in kakor zločinec odgnan v tujino? Ne!
Ali vas je Tischler spremljal na trnjevi poti v izseljeniško taborišče? Ne!
Ali je Tischler delil z vami bridko usodo izseljeništva v taboriščih Hesselberg, Frauenaurach, Rettenbach, Schwar-zenberg, Hagenbuchach, Weisenburg, Rehnitz, Rasiali? Ne!
Jzsel/cnci ! cfeself eziJze 1
Kdo se je boril za povračilo vašega premoženja?
Tischler ali Zveza slovenskih izseljencev?
Kdo je zastopal vaše koristi pred oblastmi?
Tischler ali Zveza slovenskih izseljencev?
Kdo vam je izbojeval povračilo škode?
Tischler ali Zveza slovenskih izseljencev?
Kdo se bo tudi v bodoče nesebično in nepristransko zastavil za vaše interese?
Ne nasedajte besedam, temveč se zavedajte, da je bilo vse doseženo le z vašo lastno borbo in enotnostjo!
žaže ne dajte glasov
razdiralcem enotnosti v KUSI
Tischler ali Zveza slovenskih izseljencev?
TO JE VPRAŠANJE:
V borbi za mesto deželnega glavarja bomo Slovenci podprli
Wedeniga proti Steinacherju!