SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Leto XX, 8
EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA
Avgust 1973
Če vam oznanijo mojo smrt, ali pa če me smrt zateče nenada, brez pojasnil, vedite, da so me Pospravili s privoljenjem policije, morda celo njeni agentje.
To, kar bi radi z davljenjem zdanje svobodne misli v Sovjetski zvezi, je na las podobno nekakšnemu pokitajščenju, hočem reči, uresničenju kitajskega vzora, četudi je bil ta vzor Pri nas svoje korenine pognal že v tridesetih letih. Vse to je že skoraj v pozabo. A v zadnjem času so premnogi na Nahodu nenadoma čuli govoriti 0 Pozabljenih Mihajlu Bulgako-Vu> o Platonovu, o Pjorenskiju.
Kot na Kitajskem je tudi v Sovjetski zvezi na tisoče in tisoče razumnikov, ki zavračajo sedanji režim. A na žalost bo svet za množico teh skritih pisateljev in filozofov zvedel prav verjetno šele čez petdeset, sto let. ..
Kitajski vzor, pravim, mika da-fies naše oblastnike. A do dna Preverjen vam zatrdim, da je Povratek v takšen režim v Sovjetski zvezi danes že nemogoč, ^ve spoznanji me prepričujeta 0 tem, Prvo je uvidnost o prisotnosti neudušljivega medna-rodnega obveščanja. Vdor dru-Sačne misli in vnema za dru-Sacne ideale, kot nam jih uka-z.uJejo; zavest, da so na svetu Judje, ki drugače ravnajoi, ki Protestirajo. Zavedajte se, da zhod ni ne gluh, ne nebrižen proteste zahodne družbe; Vec: na smrt se jih boji!
. r.Ugo spoznanje, ki me nav-, .1^ ,z vero, da je pri nas ki-npSkl .vzor ze učakal smrt, je oinajna pogumnost nekaterih
Pomembnih osebnosti med na-:	Kaj je že general Grigor-
že četrto leto sedi v kn*’18/1-1-6*’ naj že Vladimir Bu-ski], ki so mu mladost ubili zavodih za duševno bolne.
aksna ali drugačna moja smrt ,,a o® bo v srečo tem, ki bi mi adi zlomili pero. Kajti brž po °Ji smrti, mojem izginotju, t 'V.1 znovni ječi, bo zaživela » moja oporoka. Z njo pa se bn£-,Vredna objava mojih naj-Jsib napisanih stvaritev, ki svet sploh še ne pozna.
kjv	aleksander
.	solženicin
^»Pisniku pariškega LE MONDE gj	28. avgusta 1973
J/
pavel VI. je čestital sloveniku
S itiristolpčnim dvojnim naslovom na prvi in drugi strani — Un Discorso a Pellegrini Sloveni Duronte L’Udienza Generale; Voti augurali del Santo Padre por il nuovo Collegio Sloveno (Nagovor slovenskim romarjem ob splošnem sprejemu: Čestitke svetega očeta ob novem Slovenskem zavodu) — je politično-verski dnevnik L’Osservatore Romano, ki izhaja v Vatikanu, v četrtek, 21. junija 1973 natisnil papeževo besedo ob pomembnem slovenskem prazniku v Rimu. Kot smo že v poročilu ob blagoslovitvi Slovenika v julijskem Glasu najavili, prinašamo zdaj besedo Petrovega naslednika, za Glas slovenjeno iz italijanskega izvirnika, natisnjenega v omenjenem vatikanskem dnevniku.
P
JL RISRČNO dobrodošlico voščimo zdaj množici romarske srenje Slovencev.
V srce ganjeni in z radostjo vas sprejemamo. Naš prvi pozdrav veljaj vrednim svečeniškim pastirjem, ki vas vodijo. Z njimi vred objemamo gordčne duhovnike in bogoslovce, ki jih spremljajo, pa vse vas, ljubljeni sinovi, ki ste jim krona.
V RIM ste prišli, da bi bili za krščansko žitje vaše skupnosti, vselej tako blizu našemu očetovskemu srcu, deležni pomembnega dogodka: krsta novega Slovenskega zavoda, na Apijski cesti, ki ga vredno vodi monsinjor Maksimilijan Jezernik.
IZPRIČALI bi vam radi vso našo radost ob tem prazniku. To, da odpirate ta zavod, pove mnogo, premnogo vsakomur, ki zna dojeti globoki pomen njegov. Govori o prebujenju verskega žitja, o vzcvetju duhovskih poklicev. Govori o vaši prizadevnosti, da bi se mladi izbranci, ki so se bili odločili za duhovski poklic, v obližju Petrovega sedeža umsko in duhovno spopolnili. Priča o vekovitih vezeh zvestosti Slovencev apostolskemu sedežu. Priča slednjič, da v tem času prizadevne pokoncilske prenove ne bodo manjkali med vami zanesljivi in razsvetljeni vodniki, ki bodo znali v vaše življenje in v vaše krščanske navade vnesti vodila in postave Vesoljnega zbora.
PRAV ZATO PA SMO VESELI, DA MOREMO USTREČI VASI ŽELJI IN ODLIKUJEMO SLOVENSKI ZAVOD Z NASLOVOM PAPEŠKI.
LJUBLJENI mladeniči, ki ste tako srečni, da ste gojenci zavoda! Ko vam razkrivamo čustva naše ljubezni in naklonjenosti, vas spodbujamo, da vredno porabite ta leta svojega rimskega klesanja in uresničite vse, kar Cerkev od vas pričakuje. Ne dvomimo kar nič,, da bo tako. Prav zato pa kličemo nad vas Gospodovega duha: da boste zares služabniki milosti, da se boste obliCili po zgledih in naukih Kristusa, Učenika, Duhovnika in Pastirja, ki je prišel, „da bi stregel in dal svoje življenje za rešenje sveta" (Mr 10, 45).
Za SKLEP bi radi živo pohvalili vse, ki so pomogli k postavitvi tega zavoda, Še posebej vas, ki ste tu. Žrtve, ki ste jih znašali, da bi to uresničili, toaj pomorejo, da se boste še bolj čutili povezane s tem Petrovim sedežem, da boste, po rimski pripravljenosti vašega duhovništva, ob njem vselej našli lu'č, tolažbo, zanesljivost za „trdnost v veri" (1 Pet 5, 9), da jo boste bolj ljubili,, jo čuvjali in v svojem obližju njeno rešujočo moč razsevali.
NAJ VAM BO SPREMNIK naš apostolski blagoslov, ki ga iz srca dajemo tudi vsem, kateri so v duhu vam pridruženi ob tem srečanju z namestnikom Kristusovim.
iz slovenske kulturne akcije
kulturni večeri
ki so bili
PROBLEM REVOLUCIJE V ETIČNEM POGLEDU je bil naslov 4. kulturnemu večeru v soboto, 21. julija 1973. O temi je v okviru teološkega odseka govoril o. LOJZE KUKOVIČA DJ. Vsebinsko se je predavanje predvsem dotaknilo revolucionarnih gibanj v Južni Ameriki: danes jim namreč ne more biti tuj noben odgovoren človek, predvsem pa ne kristjan. Tudi s krščanskega gledišča danes veliko razpravljajo o upravičenosti revolucije, celo o njeni nujnosti. Namen revolucije je, kot je predavatelj ugotavljal, nasilna odstranitev legitimne državne oblasti. V svojih izvajanjih je skušal določiti, kdaj je kakšna oblast legitimna. V smislu kršanskega moralnega nauka je zatrdil, da je vsak upor legitimni oblasti nedovoljen. Zakonita oblast odgovarja zahtevam obče blaginje: kadar je to svojskost izgubila, preneha njena legitimnost. Podobno je tudi s političnim redom: brž ko .se izkaže, da je prenehal biti zakoniti red, nima več pravice do obstoja. Nezakonitemu političnemu redu in nezakoniti oblasti pa nismo več dolžni pokorščine. Več! Delati moramo, da se vpostavi red, ki bo spet zmožen poskrbeti za splošno dobro. Vsaj v dveh primerih se je, po predavateljevo, cerkveno učiteljstvo v modernem času izjavilo za načelno upravičenost revolucije. Prvič je to storil Pij XI. z okrožnico Firmissimam constantiam leta 1937, naslovljeno mehiškim škofom. Drugič pa Pavel VI., ki v. 3. odstavku slovite Populorum progressio zatrdi: ljudstvo se ne bo smelo zateči k revolucionarni vstaji razen v primeru očitne in že dolgo trajajoče tiranije, ki bi težko Zatirala temeljne človeške pravice in bi povzročala škodo skupni blaginji." Zanimiva je bila predavateljeva misel o uzurpatorju, ki si z revolucijo prisvoji oblast: „Če pa si je uzurpator državno oblasta tako daleč osvojil, da jo ima trdno v svojih rokah in da je torej dosedanji zakoniti nosilec državne oblasti dejansko izgubil nadzorstvo nad ljudstvom — praktično torej oblasti ne more več izvajati — tedaj je dovoljeno z bojem proti uzurpatorju nadaljevati le, če je dosti verjetno, da bo ta akcija uspela in da bo celoten rezultat tega boja v korist splošni blaginji. Če ti pogoji niso dani, mora boj proti uzurpatorju prenehati. To v tem primeru zahteva obča blaginja, ki je suprema lex v državi."
Nadrobno se je predavatelj v drugem delu pomudil pri izredno težkem položaju ljudi v Južni Ameriki. Narodi so tu gospodarsko in kulturno podhranjeni. Latinska Amerika je v mnogočem resnična gospodarska kolonija severnega soseda - Združenih držav. Ena največjih krivic, ki jih trpe narodi Južne Amerike, je institucionalizirano nasilje. Vlade v teh državah so le prerade v službi tujih gospodarskih koristi. .Zato se seveda upirajo vsaki radikalni spremembi obstoječih razmer. Pod videzom legalnosti izvajajo nad ljudstvi resnično nasilje, ki se mnogokrat prav nič ne loči od nasilja v totalitarnih državah. Zato se zdi dostikrat, da je revolucija v Južni Ameriki danes edina možna pot, ki naj privede do radikalne spremembe zastarelih, nemodernih in človekovo dostojanstvo ponižujočih gospodarskih in političnih struktur na ameriškem jugu. Predavatelj je omenjal severnoameriška duhovnika brata Melville, od katerih je eden zapustil svoj red in se pridružil gverilcem v Gvatemali. Za svojo odločitev je ta duhovnik navedel tale razlog: „Sem komunist, če je komunist Kristus."
Za sklep izredno aktualnega predavanja, ki bi zaslužilo mnogo, mnogo več pozornosti slovenskega „izobraženstva“ v Buenos Airesu - kot vsak naš večer, je bil tudi ta najavljen v Glasu, v obeh tednikih (Oznanilo in Svobodna Slovenija), pa še s posebnimi pismenimi povabili - je predavatelj o. Kukoviča zatrdil: „Vendar pa bo revolucija največkrat prinesla več zla, kot pa ga rešila. Revolucija namreč po svoji notranji dinamiki skoraj nujno vodi v sovraštvo, v krutost, v razdvojenost in razdivjanost, ki še dolgo potem, ko je bilo orožje že odloženo, zastruplja medsebojne odnose med ljudmi. Krščanski evangeljski duh pa je duh miru, odpuščanja, ljubezni in strpnosti. Načelno je revolucija po naravnem pravu lahko sicer upravičena, a takšna pot, kot se je navadno poslužuje v praksi, bo redno nedovoljena in nasprotna evangeljskemu idealu."
Razprava bo v celoti natisnjena v 2. zvezku letošnjega Meddobja.
TEOLOGIJA POLITIKE IN TEOLOGIJA REVOLUCIJE je
bil naslov 2. predavanju iz cikla Sodobno gibanje za tretji svet in njega teološke osnove, ki ga je zamislil in pripravil vodja teološkega odseka dr. MIRKO GOGALA. Profesor Gogala je o gornji temi spregovoril na letošnjem 5. kulturnem večeru v soboto, 18. avgusta 1973 pred skopim številom za predmet zavzetih poslušalcev.
Tokratno predavanje je skušalo najprej pokazati, kako lahko najdemo kljub velikim razlikam med katoliškimi in protestantskimi teologijami revolucije tudi stične točke, zlasti v njihovem notranjem razvoju. Po nekakšni logični nuji so se teologije sekularizacije — o tem predmetu je dr. Gogala razpravljal na letošnjem 3. kulturnem večeru — spre- ; menile v telogijo politike in teologijo revolucije. Zgodilo se je to predvsem pod vplivom marksistične sociologije, ki ji nekateri skrajno napredni teologi pripisujejo v teologiji podobno vlogo kot nekdaj filozofiji. Med tem ko ateistični sekularisti razglašajo, da je vera človeku le v škodo, pa teologi sekularizacije menijo, da ima vera vendarle svoj po- | men tudi v sekulariziranem svetu. Težko določijo vlogo | vere v razvoju sekularizacije, trdijo pa, da more le vera j ščititi svobodo poedinca. Znova poudarjajo osebni značaj vere, kar pa vero spremeni v docela nazadnjaško, konservativno silo, kot menijo skrajno napredni teologi, ki praV nič ne skrivajo navdušenja za marksistične metode. Po nji' | hovo namreč vsi nauki, ki »privatizirajo" vero — ta očitek leti na teologe sekularizacije — niso drugega kot proizvod kapitalistične ekonomije. .Zato pa ti skrajnostni teologi skušajo vero »deprivatizirati".
V naslednjem je predavanje na kratko obravnavalo glavna vprašanja, okrog katerih se suče politična teologija: KaJ je kolektivno odrešenje in zakaj mu je treba dati prednost pred osebnim zveličanjem? Teologi politike se pri tem skh' cujejo predvsem na Staro zavezo, pa na primitivno krščansko eshatologijo. Pri srcu jim je zlasti Janezova Apokalips«’ ki dopolnjenje zgodovine popiše ne v podobi templja, marveč v podobi mesta (grško polis - odtod: politika), pravi v podobi politične skupnosti. Po njihovo naj to p°' meni, da Jezusovo odrešenje ne meri toliko na posameznik« kot na rešenje vsega sveta. Zato naj ni dovolj, da Cerker . samo poedincu obljublja osebno odrešenje in mu daje zasebno, posamično pomoč. Cerkev mora, po mnenju teh teologov, pomoči, da bodo družbene strukture pravično urejene. To pa se pravi, da mora biti teologija obrnjena v prihodnost, k stalni spremembi naših družb, ki jih v t« . namen velja podvreči predhodni kritiki. Politična teologij3 ! tedaj ni konservativna, marveč bistveno teologija spremeB1' | be. S tem pa je ta teologija odprla pot teologiji revolucij6,;
Teologi revolucije dajejo besedi revolucija meglen, sprf menljiv pomen. Oba izraza: teologija politike in teologij3 revolucije sta na vid kaj nedolžna. V resnici pa gre PJ’ vsem le za politizacijo teologije in za revolucionaren vd®1 marksizma v teologijo, da po družbenih občilih skuša vd!' rati tudi med ljudstvo in ga pod videzom »naprednega kr«! čanstva" pridobiti za sodelovanje pri marksistični družbe11* revoluciji. Bistvo teologije revolucije je ravno v volji: spte' meniti, če treba s silo, krivične socialne in politične pogoj6' Vsi teologi si sicer niso edini o porabi sredstev, ki B«-’ so za revolucionarni cilj kristjanu dovoljena; soglašajo P3 v prepričanju, da s pridigovanjem revolucije proti obstoj6 či družbi in njenemu družbenemu redu prinašajo dok«3 zvestobe Kristusovemu nauku in njegovemu zgledu. Po bJ* hovo je bil tudi Jezus — politični revolucionar...
Vse naglavne trditve, ki jih zagovarjajo teologi politike *3 revolucije, je predavatelj dr. Gogala sproti tudi kriti61*,j precenjal. Pokazal tudi — zadosti prepričljivo, — da gre P* vsem le za politizacijo teologije in za revolucionaren vd^ marksizma v teologijo. Slednjič pa je predavatelj resA opozoril na nevarnost sevanja zgoraj opisanih naukov, 3 smo ji vsi izpostavljeni. Predavanje je v dobri meri d«*j obilje praktičnih namigov na boljše razumevanje naše 6 modernih duhovnih strupov dostikrat vznemirjane in vzB mirjene miselnosti.
Vnet razgovor ob sklepu je skušal osvetliti nekatera t3* lična gledanja ne obravnano temo.
dogajanja
alojz rebula: sloveniku na pot
V Pijevem avditoriju v Rimu je ob slavju blagoslovitve SLOVENIKA slovenskim romarjem iz domovine, zamejstva in zdomstva govoril tržaški slovenski pisatelj ALOJZ REBULA. Ker so slovenski listi, med njimi Svobodna Slovenija, pomembni govor natisnili v skrajšanem besedilu — avtor je moral zaradi obsežja slavnosti napraviti nekaj krepkih črt v izvidnik — se nam zdi primerno, da GLAS govor za dokument ponatisne v integralnem besedilu, kot je bilo objavljeno v tržaški reviji MLADIKA (štev. 5-6, 1973).
Spoštovani,
stvar, zaradi katere smo se danes zbrali tukaj v Rimu Slovenci z vseh koncev sveta v množičnem zastopstvu vseh treh Slovenij, matične, zamejske in zdomske, nima kaj ne s politiko ne z gospodarstvom in nevsezadnje niti s kulturo. Ta stvar se, čeprav nujno teži v sociološko izraznost, bistveno situira na neko drugo raven: na raven duhovnega, še več, nevidnega. To je vera, po kateri vidimo vesolje in zgodovino zajeta med Alfo in Omego, ki je Bog, stvarnik vidnega in nevidnega. To je vera, po kateri vidimo v trenutku pasa nastop njegovega sina, Jezusa Kristusa, umorjenega m od mrtvih vstalega, prihodnjega sodnika. To je vera, Po kateri vidimo v Cerkvi dedinjo njegovega Duha in hraniteljico njegovega odrešenjskega premoženja. Z eno besedo : kar nas danes združuje, se prvenstveno situira na tisto Padizkustveno raven, kjer v podzemlju časa struji edina resnična zgodovina: tista zgodovina odrešenja, ki ji ni za pil j takšna ali drugačna optimalna ureditev tega našega človeškega planeta, ampak novo nebesno telo, v sijaju no-vega stvarjenja.
Vendar ta nevidni veletok teče skozi prostor in skozi čas, ®kozi civilizacije in režime, skozi kulturne atmosfere in tehnične standarde. In če po eni strani prestreza človeka 'P sferi njegove najtišje intimnosti, v njegovi vesti, ga po drugi strani nujno zajema v njegovi vsakokratni časovni in Prostorski inkarnaciji, človek je potopljen v nevidno z vso ^ehčino in vso tragiko svojega človeškega pogoja, v identiteti svojega spola in svoje narodnosti, svojega enkratnega sPopada z usodo. Sama Beseda, ki je meso postala, je hotela Postati meso v vsem razen v zlu. In isti Kristus, ki je Postal človek, moški, Jud, tesar, popotnik, propovednik, Zdravitelj, družabnik, hoče od svojih učencev, da odživijo Pjegovo sporočilo v polnem zajetju svojih živih dni: da na jPorju zgodovine niso turisti, ampak ribiči. Od kristjana očejo njegovo ime in poklic, njegovo celotno angažiranost - vinogradu, kamor ga je poklical. Gospodar je, ki bo spraševal ne samo po delih ljubezni, ampak tudi po glavnici, je bila vsakomur izročena: dva talenta za enega in štiri 2a dva.
^isoč dvesto let je, kar je bil njegov vinograd zasajen v jemlji pod Triglavom: vinograd za večnost, ampak ki naj i! njegovo trtje rodilo med vsemi krščanskimi vini enega, . j tn. nezamenljivo nosilo v sebi okus in barvo zemeljskih I asti med Muro in Jadranom, med jezeri Koroške in med Sezdovi Dolenjske: enkratno krščansko vino naroda, ki ga zgodovina, ta božja upravnica, krstila za Slovence.
Jlladike z oglejskega juga in s salzburškega severa niso J1.6 zasajene v prst, ki bi lahko rodila kakšen peneč krščan-šampanjec. To ni bilo pobočje, kjer naj bi se v sprošče-^ vseobjetju oglasila Frančiškova Pesem soncu, kjer gaJ bi se krščanska zavest pognala v Božanske komedije in in p™6’ kJer naj' v zmagoslavju snovi zasijali Reimsi g yhatresi. To tudi ni bilo področje, kjer naj bi dozorel v °Jo mistično slavo kakšen Janez od Križa ali kakšna
Te
Vi;
irezija iz Lisieuxa.
pogradu pod Triglavom takšen razmah ni bil usojen. hrriSna ■,e gorica, na katero je bil zasajen, nasuta s tii°Kum uk°ših’ odprta pohlepu vetrov od vseh strani. To bad ■ rnas^na P1’®^ v senci dvorov, ožarjena z epopejo tru-j.e UrJ'ey m križarjev, z bliščem srednjeveških univerz in esančnih galerij. To je bil vinograd za odrinjence od V o6 zgodovine: za tlačana, ki mu je bilo tisoč let vedriti tu;Vetem Eniškem cesarstvu nemške narodnosti, podložniku 11111 velikašu, ki iz svojega sociološkega obupa ni imel he ^eSa izhoda kakor v punt: v punt z vilami in s cepci in Za kakšno višjo idejo kakor je odmera davkov na sol Vzeya. svinin°. In zato se je moglo vino tega vinograda na-Trist lz.?v°iih strpinčenih tal samo reznega okusa križa. Naj-Saj fcjsega, naposled, če vzamemo evangelij za to, kar je. in v..;6,	. eyangelij prinesen najprej zanje — za odrinjence
zdedinjene, za najmanjše po merilih tega sveta.
Položen v to reber siromašnih je ta božji nasad imel tudi najmanj pogojev, da zdivja, kakor se je kdaj zgodilo v drugih večjih krščanskih občestvih, v cezaropapizem, v družbeno dekoracijo ali celo v zakamuflirano poganstvo. Za takšno izroditev sta mu enostavno manjkala ustrezna instrumenta: moč tega sveta in bogastvo tega sveta. Največ, do česar se je slovensko krščanstvo povzpelo skozi stoletja v svoji vidni strukturi, je bila postavnejša podeželska cerkev in onkraj patriarhalne lipe košatejša farovška zgradba. Slovenska Cerkev je ostala skozi vse čase eminentno ljudska Cerkev. Oporniki te Cerkve niso bili niti dvori niti gradovi niti deželni stanovi. Njen glavni opornik je bil brezimni slovenski človek, ki je izpod svoje slamnate strehe, s svojih lazov in klancev iskal v cerkev na svoj praznik, v svojo šolo, v svojo galerijo, v svojo opero. In tako si je kljub svoji siromašnosti privoščil edinstveno razkošje: da ni opustil skoraj niti enega od tistih blaženih naročij, v katera se je njegova knežja podalpska zemlja odpirala, postavnejšega griča ali razglednejšega gozdnega obronka, da ne bi tam sezidali eno tistih cerkvic, tako milih in tako možatih, ki so ostale do danes nezamenljiv čar v razvalo-vanem zelenju slovenske pokrajine.
V tej sociološki skromnosti, ki je do danes ohranila značaj ponižne podeželskosti, lahko tudi vidimo vzrok, zakaj je to slovensko krščanstvo prišlo do nas brez vsake fevdalne navlake, tako malo družbeno obremenjeno, s takšno mero ljudske naravnosti in bivanjske prežetosti.
O	tem priča dejstvo, da je v slovenski duhovni atmosferi povsem tuje mnenje, ki je danes razširjeno po tako imenovanem krščanskem zahodu, o domnevni progresivnosti ateističnega svetovnega nazora. O tem govori dejstvo, da v vrsti slovenskih genijev — od Gallusa do Plečnika, od Prešerna do Murna, od Cankarja do Župančiča — ni najti desakratorja: in kolikor se desakracija pojavlja danes, se to dogaja na ravni miselne in umetniške ničnosti. O tem intimnem sožitju krščanstva z ljudstvom govori dejstvo, da je slovenski človek dobil svojo kulturo, od prve knjige do prve gimnazije, od katoliškega duhovnika. In o ukoreninjenosti slovenskega krščanstva govori ne nazadnje dejstvo, da se je rešilo skozi Rdeče morje druge svetovne vojne ne samo z bistvom svojih struktur, ampak tudi s svojo dejansko težo v življenjski atmosferi slovenskega naroda.
Osebno sem daleč od ozkosti, ki je kdaj hotela istovetiti slovenstvo s krščanstvom. Toda prav tako ni mogoče dvomiti o edinstveni zraslosti krščanstva s slovensko narodno bitjo. Zbrišite danes krščanstvo na Slovenskem, namreč radikalno, od kultne arhitekture do Mohorjeve družbe, in Slovenci se bomo spraševali, kdo smo: skupnost brez obraza, ki bo zatavala za svojo izgubljeno identiteto v somrak atomskih dni. Tudi brezverska humanistična pamet, če ima količkaj posluha za nacionalno vrednoto, si je danes na jasnem o nečem: da izpodkopavati krščanstvo na Slovenskem pomeni toliko kolikor nadomeščati etiko z ničem, čut za vrednoto z destrukcijo, smisel za duha s kultom, potrošniških malikov, narodno zavest s kozmopolitsko impotenco: da izpodkopavati krščanstvo pomeni objektivno v tako krhkem narodnem tkivu, ki do danes ni nehalo krvaveti na svojem obodu, izpodkopavati slovenstvo. Krščanstvo ostaja za treznega Slovenca kateregakoli nazora vsaj neka etika, in ne najslabša; vsaj neka kulturna dimenzija, in ne najbolj provincialna; vsaj ena internacionalnost, in ne najmanj svobodna; vsaj en življenjski stil, in ne najbolj asocialen.
Za nas, ki smo danes zbrani tukaj v Apostolovem mestu, pomeni krščanstvo nekaj več. Obdarovan s tistim svojevrstnim videnjem, ki se mu pravi vera, kristjan ve, da je krščah-stvo kaj več: da je ladja na poti preko valov časnega tja v smer tistega nevidnega otočja, ki žari v vegetaciji večnosti, v neminljivem Soncu pravice. Kristjan ve, da je krščanstvo več kot neka etika, več kot neko intelektualno obzorje, več kot neka hodulja narodnega. Ve, da je krščanstvo neka neznanska prihodnost,	_ obrn- _
Na plošči, ki je bila vzidana v Slovenik, je omenjena zahvala za dar vere ob 1200 letnici slovenskega krščanstva. To je zahvala vseh nas večnemu Vinogradniku, da je usmeril noge svojih blagovestnikov tudi pod vzhodne opornike Alp, da nam zasadijo Kristusovo trto. V metežu brezupa, ki zasipa svet, sredi natrpanih atomskih skladišč, ob izumiranju voda in gozdov, ostaja drevo križa naša smer in naše upanje: obenem kažipot za večnost in markacija skozi ple-zarijo časnega.
Ta naš dragi vinograd, ki nosi v svojih grudah znoj Vikto-rina in Modesta, Mohorja in Fortunata, Barage in Slomška, Jegliča in Sedeja, Gnidovca in Ukmarja, ostaja namreč v času, na svoji tostranski rebri, izpostavljen vsem pomladim in vsem zmrzalim prihodnosti.
Kakšna bo ta prihodnost?
Kristjan se iz svojega večnostnega zaledja lahko zazre v prihodnost povsem demitologiziran, brez eshatoloških iluzij, v trezni odčaranosti človeka, ki na zemlji ne pričakuje niti idejnega osnutka paradiža, kaj šele paradiž sam. Še več, ki med svojimi delovnimi hipotezami ne izključuje niti dvoma v kakršnokoli boljšo bodočnost. Ki a priori ne izključuje niti možnosti apokalipse, ki je sicer napovedana za poslednje dni. Ves modemi tehnološki optimizem ga ne more zapeljati, da bi spregledal temeljno tragiko, ki seče počez človekovo bivanje na zemlji: tragiko, po kateri ostaja človek po kakršnikoli revoluciji prav tako malo odrešen kakor je bil pred njo.
Eno je nedvomno: da čez svet gre val desakralizacije, kakršnega zgodovina še ni poznala. In nerealno bi bilo pričakovati, da bo nekaj tisoč kvadratnih metrov slovenskega ozemlja ostalo oaza, ki ji ta plima ne bo prizanesla. Slovenski kristjan mora biti vdan v to, da bo šla v diasporo ne samo vesoljna Cerkev, ampak slovenska Cerkev kot njen del posebej. Za to imamo danes vsaj en nedvomen dokaz v naglem usihanju tistega kmečkega sloja, na katerem je doslej slovensko krščanstvo slonelo, saj se je samo v zadnjem četrtstoletju ta sloj skrčil od petdeset do dvajset odstotkov celokupnega prebivalstva Slovenije. Iztrgan iz oklepa tradicije, plen urbanizacije in industrializacije, potopljen v potrošniško-tehnološko gluhoto se slovenski človek bliža tisti mejni črti vrednostnega nihilizma, kjer bo krščanstvo moglo obstajati samo še kot zavestna izbira, in sicer kot izbira proti toku, od ideološkega do bivanjskega. Zmagovati v areni tega sveta je nehala biti krščanska perspektiva, če že je bila kdajkoli krščanska, To se pravi, da bo slovenski kristjan nosilec krščanske prisotnosti v svojem narodu samo toliko, kolikor bo svoje krščanstvo živel, z vsem rizikom osebnega pričevanja. Ali z drugo besedo: kolikor bo njegovo misel in akcijo obvladovalo prvenstvo duhovnega, tista „primaute du spirituel“, s katero je tako nedosežno zaznamoval svojo osebno in kulturno usodo veliki nedavno umrli Jacques Maritain.
Morda ta trenutek sredi nevtralnega Rima ni najmanj
editorial
UNITED PRESS INTERNATIONAL informo desde Moscu el 21 del ac-tual, que el fisico ANDREJ D. ZAHAROV/ bajo presion de las auta-ridades para que ponga jfin a sus actividades disidentes, convoco a corresponsales extranjeros a $u časa y advirtio que la amistad Occidental con la Union Sovietica podria ser “peligrosa”.
ZaharoV/ uno de los padres de la bomba de hidrogeno sovietica y lider del pequeno movimiento disidente rušo, habia sido convocado a su vez el jueves pasado por un fiscal, para notificarle que sus actividades estaban asumiendo un "caracter antisovietico".
La rara conferencia de prensa en su hogar fue interpretada claramen-te como la respuesta de Zaharov a tal advertencia. Amigos del cien-tifico, de 52 anos de edad, expresaron recientemente su preocupa-cičn ante la ppsibilidad de que las autoridades puedan disponerse a encarcelarlo o internarlo en un manicomio.
Durante una conversacion de hora y media con los periodistas, Zaharov critico lo que califico como la naturaleza antidemocratica del sistema sovietico y hablo de la presion ejercida contra su familia debido a sus actividades. En un momenta de la conversacion, Zaharov manifeste que el acercamiento Occidental a Moscu podria ser peligroso, si Occidente acepta la falta de democratizacion en la Uni6n Sovietica.
“No resolveria ningun problema mundial", dijo. "Significaria sim-
neprikladen za vprašanje: je to prvenstvo duhovnega obvladovalo ideologijo tistih mladih katoliških organizacij, ki so 1941 sprte med sabo dočakale na Slovenskem drugo svetovno vojno? Kljub mnogim nadvse vrednim ljudem, ki so bili tam, je, mislim, danes možen kakšen dvom. Dvom, na primer, ali se ideologija stražarjev ni dala zapeljevati sireni volje po oblasti. Dvom, na primer, ali se bolj poduhovljena ideologija mladcev ni dala na drugi strani zapeljevati kultu organizacijske uspešnosti. Dvom, na primer, ali se ideologija krščanskih socialistov ni dala zapeljevati precenjevanju sociološkega, ko kristjan določene družbene palingeneze ne more pričakovati pred jutrom sodnega dne.
Danes slovenski kristjan, previdnostno izločen od vseh vzvodov politične in ekonomske moči, kulturno največ toleriran, odrinjen ne glede na njegovo duhovno širino pod poniževalni skupni imenovalec klerikalca, se pravi sociološko povsem razbremenjen v svoji veri, je v stanju, da se lažje, tako rekoč z neskaljenim pogledom ovede bistvene nadnaravnosti svoje krščanske izbire.
Danes vsekakor ve, da ga ta izbira zavezuje za neko temeljno spoštljivost — rationale obsequium — do magisterija in do hierarhije Cerkve. Ta spoštljivost ne izvira iz nekega ozkoumnega visenja na kurialni črki, na tisti črki, ki ni nikoli prevajala niti enega od sedmerih darov Sv. Duha, na Slovenskem prav tako kakor drugje. Ta spoštljivost izvira, če ne vsaj iz prepričanja, da skočiti iz Petrove barke pomeni skočiti v temo, iz ljubezni do Cerkve v njeni božji ljubeznivosti onkraj oseb in struktur. V tej zvezi ni primernejše citirati nikogar drugega kakor samega Janeza XXIII.: „Od Cerkve bomo imeli toliko, kolikor bomo Cerkev ljubili." Zakaj to ni toliko ljubezen do več ali manj človeškega, z drugo besedo mizerno pogojene nadstavbe, kolikor do božjega Duha, ki se je hotel v njej naseliti.
V isti meri krščanska izbira zavezuje proti tistemu žalostnemu farizejstvu, ki omogoča nastopati z eno moralo do Boga, z drugo pa do sočloveka. Etična integriteta na vseh ravneh, od denarja do spolnosti, je danes za kristjana aksiom, če je sploh kdaj bil. Gre za tisto človeško korektnost, etično gosposkost, poklicno solidnost, osebno dostop' nost, ki izsiljuje tudi od nevernega minimalno priznanje* da je kristjan to, kar se reče poštenjak. Da je krščanstvo zmožno proizvajati takšne ljudi tudi na slovenski gredici* dokazujejo na primer - da se omejim samo na našo sočasnost - svetli liki dr. Leonida Pitamica, dr. Franceta Steleta ali — kar je širšemu krogu pokazala nedavna avtobiografija — prof. Ivana Dolenca. Ob takšni elitni ravni postaja določen stil, ki se ponaša s krščanskim emblemom* žalostno anahronističen: na primer kakšen glas, ki je skuša1 skaliti tudi ta dan, ki ne more ne biti prazničen za vsakega Slovenca, ki mu je pripadnost krščanstvu kaj več kot , politikantska pretveza.
(Sklep tega dokumentarnega razmišljanja bomo natisnili v
septembrskem Glasu.)
andrej d. zaharov, padre de la bomba de hidrogeno sovietica, critica al regimen imperant6 en la union sovietica y advierte al occidente
plemente una capitulacion frente a nuestra fuerza real o exagerac^c,, o bien una tentativa de obtener nuestro gas y pefroleo, abandonand0 todos los demas aspeetos del problema.’’ Zaharov se refirio asi/ apa' rentemente, a los intereses norteamericanos, japoneses y de otrd* partes que gestionan acuerdos con los rusos para la explotaci6f1 de los recursos sovieticos de petroleo y gas.
d
“Creo que el acercamiento sin democratizacion es muy peligroso insistio el cientifico. “Peligroso porque puede tener consecuenci0* muy duras dentro de nuestro pais y contaminar al mundo enter0 1 con un caracter antidemocdatico. Alentaria a un pais cerrado, porque todo pasa oculto a los ojos extranjeros’’/ subrayo. “Nadie deber'^ | sonar con tener un večino semejante, sobre todo si ese večino eS armado hasta los dientes.’’
Zaharov es fundador de una comision extrao|ficiaJ de derechos mamos, un grupo pegueho de intelectuales que ha tratado de defen ( der el derecho de los disidentes enjuiciados o internados. Debido \ sus actividades/ segun explic6/ una hija suya, de 23 anos de eda '	%
Simjonova Tatjana Ivanovna, fue expulsada de la universidad. i hijo suyp/ de 17 anos, Aleksej I. Ivanovič quedo “mareado’’ Y ^	\
pudo ingresar a la universidad, mientras que su yernO/ Jefraim	1:
dimir Jankelevič, de 23 anos, que se graduo en el Instituta de ^	|]
municaciones, fue despedido de su empleo porque solicito visO \ para viajar a los Estados Unidos y estudiar en Massachussetts.
podobe
beseda o pesmih humberta pribca
V prvem zvezku letošnjega Meddobja je objavljen pesniški ciklus RIS NA OCEANU. Njegov avtor je v Avstraliji živeči slovenski pesnik HUMBERT (BERT) PRIBAC. Za predstavitev tega vrednega zdomskega pesnika je urednik Glasa naprosil pisatelja in esejista LEVA DETELO, naj našemu mesečniku p'psreduje bežen oris pesnika in njegove poetične tvornosti. V odgovor nam je LEV DETELA poslal spremni tekst k oddaji p Humbertu Pribcu v slovenskem sporedu celovškega radia. Detela je o pesniku govoril na radiu 29. mtffa 1972. Njegovo razmijjanje v celoti objavljamto.
IHA ŽALOST, skrit spomin, utrujena razočaranost ve-.L je iz pesniškega sveta HUMBERTA PRIBCA.
lesnik živi v daljavah Avstralije in od tam se spominja s prizadeto bolečino domačih krajev, ki jih je zapustil. V tirnem, elegičnem, pripovednem plastičnem stilu nam pesnik poje o treh brezah v dolini pod vasjo. Že število Tri breze lovori o tem, da si je Pribac izbral v pravljico oblečene prispodobe, da bi z njimi na plastičen način ponazoril krutost 2lvljenja in razočaranje nad njim. Tudi breze primerja Pesnik z mladimi dekleti, nad katere so prišli trije kakor klavci s sekirami. Motiv padle čistosti in propadlega sta-l'ega časa je pesnik po drugi strani na učinkovit način porezal s konkretno stvarnostjo treh ravno prišlih fantov s tremi lepimi dekleti. Ti zaman iščejo tiste lepe, skrite sen-pe. Žal jim je, da so padle breze še v mladosti in njihove Clstosti nikjer več ni.
J^esem je učinkovito zgrajena in skriva v sebi več vsebinskih Masti. Na eni strani je to pripoved — legenda o posekanju rez. Po drugi strani je to, če iščemo v pesmi za globljim Slniboličnim jedrom, tožba o izgubljenem devištvu, čistosti, j1 izgubljenih iluzijah in idealih. V določenem smislu pa je /jdi duhovno vračanje iz tujine v domačo vas, v mladost, M je ni več.
j.®svem je zapisana v svobodnem, ritmiziranem izrazu. Bese-.‘sče je rahlo istrsko obarvano, drugače pa skrbno izbrano P Premišljeno uporabljeno.
S
1	Posebnim namenom smo se pomudili pri eni prvih pesmi v dosedaj edine pesniške zbirke Humberta Pribca. (Lev
etela meni tu pesniško zbirko „Bronasti tolkač“, ki jo je ®snik Bert Pribac izdal 1962 v Avstraliji. Medtem je yesnik, tudi v Avstraliji, izdal že drugo pesniško zbirko j kljunu golobice. — Op. Glasa.) Zdi se nam namreč, da
2	Vv.tei pesmi v nekaj potezah združenih mnogo osnovnih Pacilnosti Pribčevega pesnjenja.
^SNIK se je rodil leta 1933 v Sergašah pri Kopru, v .°venski Istri, v kmečki družini. Osnovnico je skončal v ^Marjah pri Kopru, maturiral pa je 1955 na gimnaziji v ^°Pru. V Ljubljani se je vpisal na fakulteto za politične v6de in novinarstvo, a študija ni skončal, ker se je izselil n Avstralijo. Zdaj živi v glavnem avstralskem mestu aPberra, kjer je knjižničar.
]j.Ve pesmi je napisal že doma in jih priobčil v mladinski .^arni reviji Mlada pota. Iz Avstralije pa je začel polj, 'MG pesmi v natis slovenskim revijam in listom v Trst v Buenos Aires. Leta 1962 je
..-'jrarni reviji Mlada pota. Iz Avstralije pa je začel ijjMti pesmi v natis slovenskim
h v Buenos Aires. Leta 1962 je pripravil pesniško zbirko j v wnasti tolkač, ki jo je založil in izdal Slovenski klub jj. lelbourneju kot prvo slovensko knjigo v Avstraliji. (Pri-r *ki te zbirke so na voljo kupcem v pisarni Slovenske ^ turne akcije v Buenos Airesu. - Op. Glasa.)
cikf°ksega štriinštirideset pesmi in je razdeljena v pet
Mlf l'Vern c'klu z naslovom Jadro Lepe Vide izpoveduje pes-h. grenko hrepenenje po izgubljenem domu, domovini in ^Mteri.
Prinesla mi bo starega vina je napisana v notranje »em in jezikovno čistem jeziku. Na pretresljiv način tjo ,et spominja matere in si umišlja ponovno srečanje z v ’ ko bo izcrnhllenemu, zn sedmera morja odišlemu sinu
ki ga je skrivala samo za
V ^ ko bo izgubljenemu, °'et"Va^U sre®e prinesla vino,
a.
Se k°m v njeno lw Pfeprostost ta	kot sem odšel
iti r,.a ina morja ki 1 l]sal ji bom solze, od takrat
bo ».• ,ecl kot jutranja rosa
razoranih in uvelih licih.
1 se bom na skrilo pred prag,
v bezgovo senco, in prinesla mi bo starega vina, ki ga je skrivala pred nami otroci samo za očeta.
V	skritem nasmehu
se bodo ustne oprijele bokala, ona pa bo s svetlimi očmi poslušala srečo, ki jo bodo ciprese šepetale preko ožarjenih krovov.
V	neki drugi pesmi, ki jo imenuje Nocoj morda, se spet spominja matere in si želi njenega dotika kot otrok:
Da bi vsaj mati prišla kot nekoč z neslišnim korakom in položila za hip svojo roko mi preko vročega čela.
Pesnik skuša ubiti svojo bolečino, svoja nepotešena hrepenenja in nepotišana trpljenja, a ne uspe. Zaman kliče:
Debla izkoreninjena smo v nalivih in viharjih razbolele duše na tej tuji zemlji, ki je kruta še za svoje ljudi.
Kje so daljna, hladna morja kostanjev in smrek, ajdovih leh in žitnih polj in stopnišča vinogradov pod domačo vasjo?
Tako kliče pesnik v obupu; a tujina mu noče odgovoriti.
Da bi imel preko njiv in cest, zvok domače besede, nedeljski zvon, droben pogled -da bi jih imel
pa čeprav za zagozdeno lino namesto te divje, sproščene svobode brez dobrote v človeških očeh.
A pesnik zatrdno ve, da se bo vrnil domov. To tudi izpove v pesmi Še kamni doma
Povrnil se bom, povrnil nekdaj med negibne oljke v poletni vročini razsejane med skalami po bregu.
To morje daljav
mi je ubilo dušo
do grenke onemoglosti —
še kamni doma razžarjeni kamni na Krasu so bolj prijazni kot te zemlje brez toplih oči.
Gornji primeri kažejo značaj in vsebinsko naravnanost Pfibčeve poezije. Enostaven, jasen, preprost svet, poln žalosti in trpkega pričakovanja nečesa boljšega, ta trenutek še ne izpolnjenega. Pribčeve pesmi iz prvega cikla Jadro Lepe Vide so miselno in oblikovno zaokrožene, trdno zgrajene. V teh pesmih je neka preprosta modrost, preprosta lapidarnost. Zagotovo je poezija, ki se more uspešno uveljaviti v zboru sodobne slovenske pesniške govorice.
Drugi ciklus Pribčeve pesniške zbirke ima značilen naslov Moje samote. Tu so izpovedi osamljenega, samotnega člove-
ka. V pesmih tega ciklusa so nanizane zasebne, skrite in obupane pesnikove misli, ki se skrivajo v najglobljih globinah srca.
Ostal sem sam s prazno culo preko ramena in legal pod vlažne hraste z razritimi koreninami in namesto toplih zarij so me pozdravljale mrzle megle v motnih jutrih.
Ciklus Skaljene sence se ne loči bistveno od pravkar opisanega. Za te pesmi je značilno, da so nastale pozimi 1959-60 v taborišču Valkalager. Spet so pesmi razočaranja, žalosti, groze in obupa. Značilen je pesnikov verz iz pesmi Strjeni vinski kamen:
Vse je odšlo za vedno, kakor jadro za svinčeno morje.
Četrti ciklus ima značilen naslov Hiša žalosti. V njem zmagajo dpločeni stilistični preobrati. Predvsem je treba poudariti večjo naturalističnost izraza Vsebinsko je tudi tu pesnik v vrtincu obupa in brezizhodnosti.
Zadnji, peti ciluks je zvan Pred jutrnjo. Tu se pesnik preko vseh obupov in brezizhodnosti dokoplje do rešilne bilke. Našel je vero in Boga in se ju trdno oprijel. Zdi se mu, da se bo rešil.
Ti si virtuoz, ki udarja
z ognjenim navdihom na večne tipke življenja in strune se lomijo v sili igranja
kot krhka debla v zimski burji in sam si divjanje viharja med zasneženimi globelmi človeških misli.
Literarni kritik Martin Jevnikar je zapisal, da je „Bronasti tolkač pretresljiva izpoved človeka, ki se mu je zagnusil sodobni svet. Z Lepo Vido se je odpravil za ,daljna morja1, toda samota ,obup, bolečina in domotožje so tako pritisnili nanj, da je videl rešitev le v smrti. Tedaj pa je našel Njega, ki mu je odkril večni smisel človekovega bivanja. Posamezni cikli so nekake postaje na tej križevi poti, čeprav se misli prepletajo, da ni med skupinami večjih idejnih in oblikovnih razlik. Najbolj umirjena in lirična sta prvi in zadnji cikeb zlasti iz prvega zazveni tu pa tam spomin na slovensko pol' preteklo poezijo (npr. Tri breze, Lepa Vida, Še kamni doma). Pesmi so moderne, pogosto ekspresionistično bohotne, primere večinoma sveže, verzi svobodni. Nekatere so premalo izdelane. Iz vse zbirke pa je čutiti pesnikovo prizadetost, iskrenost in bojevitost.11
Pozneje je to kritično bojevitost Pribarc še nadaljeval k1 stopnjeval. V nekaterih revijalnih objavah pesmi, zlasti v tržaški reviji Most, je podton svojih pesmi jedko priostril-
V teh novih pesmih skuša Pribac bičati in razgaliti nepravilnost moderne civilizacije in napake svetohlinskega, zrnate-rializiranega in pokvarjenega človeka.
Kljub tem novim Pribčevim prizadevanjem in njegovih? religioznim razmišljanjem pa nas še vedno najbolj privlač* globoka preprostost, umetniška doživetost njegovega prvega ciklusa Jadro Lepe Vide iz zbirke Bronasti tolkač. Ta ciklus je enkraten prispevek k sodobni slovenski literaturi, s kateremu se bo treba še vračati.
LEV D E T E L ^
Vse pravice pridržane Avstrijskemu Radiu in televiziji (ORF).
pisma
Na večkratni naš poziv, naj se nam bralci Glasa oglase s svojimi željami, mislijo, drugačnimi pogledi na naše pisanje, predlogi in podobnim, je urednik Glasa prejel prvo takšno pismo. Pisec je SLAVKO TRŠINAR, vnet prijatelj naše kulturne prizadevnosti in podporni član Kulturne akcije. Živi v Chapadmalalu pri Mar del Plati, v provinci Buenos Aires. Pisal je 9. julija 1973 med drugim tudi tole:
„GLAS naj bi bil po mojem mnenju in mnenju tudi mnogih drugih bravcev res to, kar njegovo ime pove: nekakšen ob-veščevavec Slovenske kulturne akcije in obenem poročeva-vec o literarnem, umetniškem in splošnokulturnem udejstvovanju Slovencev v zdomstvu, zamejstvu in seveda tudi doma, in prav tako tudi vseh ostalih narodov, predvsem slovanskih in to s kratkimi novicami. Vsebina glasila naj bi bila kar moč pestra in zanimiva brez dolgoveznega modrovanja o tem ali onem dogodku, osebi ali vprašanju našega narodnega dogajanja.11
Ko nekako kritično preceni letošnji majski Glas, kjer je po njegovo večina člankov primerna za objavo v Meddobju, ne pa v Glasu, nadaljuje:
„Ker je Glas glasilo Slovenske kulturne akcije, naj bi bili vsi sestavki napisani po možnosti brez nepotrebnih tujk, za katere imamo Slovenci svoje lastne izraze, kakor je možno to brati v zadnjem Slovenskem pravopisu iz leta 1962. (Očitanih tujk pisec pisma ne navaja. — Op. Glasa.) Prav
tako naj se ne bi ponavljali v eni in isti številki sestavi oziroma članki o isti osebi, predmetu ali vprašanju in iz° stali naj bi tudi sestavki, ki niso v skladu s 3. členom p1'8 vil SKA, kakor bi se mogel smatrati v majski številki 1811 skega letnika izišli sestavek pod naslovom ,772-1972“ ih je napisano o krščanstvu kakor ,tuji miselnosti1 in _ .prelivanju slovenske krvi v znamenju križa1. Pisanje v kem duhu po nepotrebnem razburja duhove in ustvari nerazpoloženje med bravci.11 (Pisec pisma nič ne poka*6’ v čem se, po njegovo, omenjeni lanski uvodnik ne skla® s 3. členom pravil SKA. — Op. Glasa.)
„Kakor sem že omenil, menijo o Glasu podobno kot ja* tudi mnogi moji prijatelji, s katerimi večkrat razpravlja1: o našem izseljenstvu in o vprašanjih, ki so z njim v zve*1’ tako tudi o našem kulturnem udejstvovanju. Radoveden P1, sem, če se je odzvalo Vašemu vabilu kaj več bravc6 Glasa.11
Gospoda Tršinarja za pismo zahvalimo. Njeg°v misli in zaznave spoštujemo, četudi se v čeih * njim ne strinjamo. Žalibog pa je do zdaj edh1' ki se je našemu pozivu na dopisovanje z ured11' kom odzval. Naj je njegovo pismo pobuda za di'11 ] ge. Naj se nam oglasijo vsi bralci! — Urednik !
UREDNIŠTVO GLASA vabi vse naročnike in bralce, vse redne in podporne člane Slovenske kulturne akcije, ’ prijatelje naše zdomske kulturne ustvarjalnosti po svetu, da mu sporočajo svoje vtise, mnenja, pobude, želje in vprašanja, ki se nanašajo na pisanje v listu, na mnoge probleme, ki jih uredniki in sodelavci v listu na- t| čenjajo, o njih pišejo in razpravljajo.	h
PROSIMO, da svoja pisma in sporočila naslavljate samo na ime in naslov urednika GLASA: Nikolaj Jeločnik, Zapiola 1723, I D, Buenos Aires, Argentina.	A ®
o doiencu pišejo
julija 1973 je tržaški slovenski pisatelj ALOJZ REBULA v pismu predsedniku Slovenske kulturne akcije zapisal o knjigi spominov Ivana Dolenca MOJA EJAST, z namenom, rta jih v Glasu objavimo, naslednje stavke:
... V času, ko je šlamparija zavladala tudi v vrtovih slovenskih Muz, Vam posebej čestitam k vzorni uredniški skrbnosti, s katero ste pospremili v svet Mojo rast Ivana Dolenca. Glede te knjige si upam tvegati sodbo, da spada med zlata besedila slovenske memoa-ristike. Ne po svoji intelektualni razsežnosti, ki ostaja na več kot spodobni ravni kulturno razgibanega srednješolskega profesorja. Tudi ne po svoji umetniški darcvitosti, čeprav je avtorjev gorenjski pragmatizem zame dosti očarljivejši kot toliko današnje lažiliterature. Edinstvenost te knjige vidim v njenem enkratnem etičnem sporočilu, ki daje posebno danes, sredi poplave nihilizma, misliti na posebno obiskanje Duha. Človek bi rekel: angel Slovenije je stal ob tem človeku, ko, je pisal. Bolj kot iz neke civilne poštenosti je namreč ta knjiga pisana iz neke svetniške integritete. »Pretepel bi tega Dolenca, ker je preveč pošten!" mi je zaupal po branju prijatelj, bivši član Komunistične partije. Pač podoba človeka, o katerem mi vsi, ki so ga poznali, govorijo samo z občudovanjem. (Pred kakim letom bi se bil moral srečati z njim v Dražgošah, na obletnico smrti prof. Šolarja, pa mi bo zmeraj žal, da sem tisto priložnost zamudil) Naj Vam omenim sodbo dveh uglednih slovenskih duhovnikov, da gre v tem primeru za svetniško osebncst.
Da ste knjigo izdali takšno, kakršna je bila napisana, brez ideoloških črtanj, za to Vam gre vsa čast. Tudi s tistim pripisom, ki je povzročil tako žolčne odmeve na določenem obrobnem sektorju slovenske emigracije. Dolenec je v svojih spominih pokazal dovolj neodvisnosti duha in dovolj krščanske neomajnosti, da si je, junaški privrženec Resnice, lahko privoščil tudi luksus pogrošne politične resnice, ki jo je priznaval celo tako malo naivni intelektualec, kot je bil npr. prof. Jakob Šolar. Dati Titu priznanje, da je iztrgal Jugoslavijo iz stalinovskega bloka, da dela za bratstvo med jugoslovanskimi narodi, da mu povprečni Jugoslovan privošči dclgo življenje, to ne pomeni trditi, da se je Piju XI. bledlo, ko je v tridesetih letih pisal določeno encikliko, ^ato mi je enostavno nedoumljivo, kako more takšna knjiga kot je Moja rast, ki je samo v pc.nos krščanskemu etosu, zbujati takšno primitivno reakcijo pri ljudeh, ki se bolj kot za kristjane imajo za nosilce katoliške ortodoksije. ^aj ta reakcija izvira iz še tako dobronamerne pobude, objektivno ostaja same. znamenje neke devija-cije: namreč devijacije, po kateri kristjan gleda tudi na vero skozi politiko, namesto da bi obratno gledal tudi na politiko skozi vero. . .
letos je uredniku Glasa pisal prijatelj iz Ljubljane, ta .Za^val' za Ivana Dolenca knjigo Moja rast je zavzet šen u!	stavek: »Mpia rast se v Ljubljani navdu-
ta °>bere“ - (Radovednemu vohunu je pismo na voljo v ebnem arhivu urednikovem. - povem nj)
Kil A?^a'nlm zaglavjem Ocene je tržaška slovenska revija ,,1KA v letošnji 5-6. številki, na strani 102 objavila sl°venlsta l’1 knjižnega kritika prof. MARTI-I ven | ''.VNTKARJA, rednega člana literarnega odseka Slo-Votv, t kulturne akcije, ob izidu Dolenčeve knjige z naslo-Ivan Dolenec: Moja rast.
I ^Je knjižno poročilo ob izidu te knjige začenja pisec:
lcn:”s i® Izšla pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu rtv«. f3 lvana Dolenca Moja rast. Uredil jo je, ji napisal (t, ln opombe dr Tine Debeljak.
^)'itit0^^e^av'. zunarljega okvira Dolenčevega življenja se ^ za&lobi v miselne in življenjsko etične višine Dolenjega pisanja:)
hi ZUnanji okvir Dolenčevega življenja, ki samo po sebi rta p. 0 nič izrednega, vendar se je Dolencu zdelo primerno, bilo , °l)lse ln dokaže bravcem s svojim življenjem, ki je dov a tudi težko, kako je vse prav, kar se v življenju k°ga ■* Zgol^''- Vse trpljenje mu namreč pomaga doživeti ‘ ln vse tiste večnostne vrednote ob njem, ki so sreča ameznika in za narod. V epilogu je zapisal: »še to
in ono bi lahko napisal, kar bi pokazalo, da je življenje drama, napisana po natančno izdelanem načrtu, v katerem ni nobene slučajnosti." In dalje: »Vsak izmed nas nosi svoj križ, nobeno olepšavanje ne spravi tega dejstva s sveta. Tudi ,novi red‘ ne bo križa odpravil. Meni so najtežji križ naložili prav tisti, ki so na vsa usta trobili, da bodo prinesli lepše čase. Toda če križ voljno zgrabimo, nam postane lahek, ker nam ga pomaga nositi Tisti, ki je izrekel resnične besede, da je njegov jarem sladak in njegovo breme lahko."
Pisatelju je šlo vse življenje za to, da bi se izpopolnjeval, da bi postal dober človek. Že v gimnaziji si je izbral za življenjsko geslo: »Če pride nadte trpljenje, tiho posSoj in vprašaj, kaj hoče od tebe. Saj ga večna dobrota ne pošilja, da bi te mučila, ampak tvoje srce naj ponese proti nebu." To vodilo, mu je pomagalo v vseh težavah, predvsem v zadnjih, v ječah v povojni dobi. Ječo je tako vdano prenašal, da je bil vedno dobre volje, čemur so se čudili sojetniki in ječarji. Tako so ga spoštovali, da so z njim vsak večer glasno molili, ko pa se je na nekem prevzgojnem sestanku odločno zavzel za vero, ga niso kaznovali, ampak so opustili protiverska predavanja. Kako globoko se je povzpel v popolnosti, pričajo naslednje besede: »Križ je odlikovanje! Tisti, ki sedaj pe nedolžnem trpimo, smo nekako novo plemstvo Slovenije, ki nosi težo dneva tudi za druge. Bodimo tega vredni! Ne pomilujmo toliko sebe, kakor tiste, ki morebiti v nezakrivljeni zaslepljenosti igrajo nehvaležno in nečastno vlogo naših mučiteljev."
Dolenčeva Moja rast je tako plemenita knjiga, da ji ne najdemo kmalu primera. Pisatelj je odkritosrčen do sebe in do drugih, izčrpno je prikazal svoje javno in duhovno življenje, poustvaril pa je tudi razmere, v katerih je deloval. Prvi del je napisal v ječi, drugega doma v Sopotnici, rokopis pa je poslal pred desetimi leti v Argentino, naj ga po njegovi smrti izdajo, če morejo Knjigo je lepo razložil dr. Tine Debeljak, z mecenskim darom pa so ji pomagali iziti škofjeločani v zdomstvu, da so z njo proslavili tisočletnico Škofje Loke. Knjiga je primerno ilustrirana. Končam naj z besedami, ki jih je napisal avtorju, ko je prebral rokopisi, dr. Jakob Šolar: »Rečem pa ti le: hvala ti za to pisanje in branje, prelep oddih, tako plemenit, bodrilen, da si lepšega misliti ne bi mogel."
V periodiku SMER V SLOVENSKO DRtŽAVO je pisatelj TINE DUH (15. junija 1973, leto 9, št. 47, Buenos Aires) ob izidu 84. publikacije Slovenske kulturne akcije napisal daljše razmišljanje z naslovom Ivan Dolenec: Moja rast. Iz skrbno dodelanega Duhovega sestavka ponatiskujemo našim bralcem glavne odstavke. Pravi pisec:
Pod gornjim naslovom je SKA v Buenos Airesu v začetku letošnjega leta izdala avtobiografijo profesorja Ivana Dolenca. Izid knjige so z mecenskimi darovi omogočili po svetu raztreseni škofjeloški rojaki tega »hribovskega učenjaka,, iz Sopotnice v leškem hribovju, da bi tako počastili spomin prve 1000-letnice ustanovitve Škofje Loke. Na pisateljevo željo je delo izšlo šele po njegovi smrti (umrl je 21. februarja 1971).
Ivan Dolenec, ki ga spominska knjiga »Ob 225-letnici novomeške gimnazije" (iz leta 1972) na kratko imenuje »rojenega pedagoga širokih obzorij, podkovanega v klasiki in moderni", je svoje bogato življenjsko delo začel kot profesor slovenščine in klasičnih jezikov že v stari Avstriji.
(Duh se na kratko pomudi pri orisu Dolenčeve življenjske poti, od avstrijskih časov do pozaporniških večernih let v loških hribih. Nato pa nadaljuje:)
Moja rast ni po pravilih literarne umetnosti zgrajena literarna umetnina. Ne najdemo v njej ne velikih junakov, ne junaških dejanj, ne v blestečem jeziku opisanih velikih dogodkov slovenske zgodovine. Moja rast je preprosta, prisrčna in odkritosrčna izpoved osebnega stališča pisatelja do dogodkov, ki je vanje bil potegnjen zaradi svoje službe ali svojega prepričanja. To osebno stališče in presojanje pa je bilo pogojeno po globoki, doživeti veri v Boga in po slovenskem krščanskem izročilu, iz katerega je rasteh Iz vseh več kot 200 strani obsegajoče pisateljeve izpovedi izstopa do podrobnosti izdelana slika globoko vernega, skrajno poštenega, srčno dobrega, zavednega in temeljito izobraženega slovenskega razumnika, ki je dogajanja okrog sebe in ljudi, s katerimi se je v življenju srečaval, presojal vedno le z vidika večnosti in koristi slovenskega naroda.
. . . Bil je namreč mnenja, „da je brezpogojna resnica edina stvar, ki more ljudi pomiriti in zadovoljiti", ker smo pač po naravi vsi ustvarjeni tako, da moramo iskati resnico in pravico. Dolenec sam pravi, „da tudi ni nikdar niti minuto mislil na to, da bi se kakorkoli izogibal polni odgovornosti za svoje ravnanje. „Nikdar mi ni bilo žal, če sem v nevarnosti pokazal pogum, še vedno pa, če sem zlezel pod klop. Iz tega opazovanja se mi je rodilo načelo, naj v vsakem položaju storim to, kar zahteva več poguma."
Dogodki od italijanske kapitulacije pa preko zapora so osrednji del Dolenčeve avtobiografije in je prav zaradi njih nastala Moda rast. Pisatelj sam pravi (v pismu dr. T. D.), da je „na eni strani spis dokument, ki bo v pravilnejši luči pokazal .okupatorjeve pomagače*..., na drugi strani bo (pa) komentar k Župančičevim verzom... v zbirki Zimzelen pod snegom: Svobode naše jabolko je zlato / nam zakotalilo se v kri in blato...
Vendar pa, kot sam pravi, v tej obsodbi partizanstva ni bil glavni 'namen njegove knjige. „Pri razmišljanju o svo-
jem življenju sem prišel do zaključka, da je človeško živ*
1 jen j e pravilno zgrajena drama, v kateri so vsi dogodki med seboj povezani..." Bil je prepričan, da je sleherni izmed nas le orodje v rokah božje Previdnosti in mora ostati tam, kamor ga je Bog postavil. Zato se ob nastopa rdečega režima ni umaknil, prav kakor leta 1941 po OF / na smrt obsojeni prof. Ehrlich, ki je na. prigovarjanje, naj se zaradi varnosti umakne v Italijo, odgovoril: „Bog naS[ je postavil na to mesto in tu moramo ostati."
Človeško življenje je pravilno zgrajena drama, „kjer postane šele v petem dejanju razumljivo vse, kar se je zgodila v prejšnjih dejanjih". To velja tudi za narod. Doba, k' ja slovenski narod živi pod rdečo diktaturo), je le ena izmed etap naše narodne zgodovine, ki jo po s čisto čl®; veškega stališča nerazumljivih načrtih božje Previdnost preživljamo. Ne sme pa nam biti opravičilo za malodušja ali celo obup, ampak vzpodbuda za notranjo rast, za okr«'. pitev naše narodne zavesti. S tega vidika nam mora D«'1 lenčeva Moja rast biti močan in svetel zgled.
odšli so
V začetku junija je na Koroškem, kamor je šel živet poslednje ure svojega večera, za zmeraj zaspal vreden in odličen slovenski javni in politični delavec dr. JOŽA BASA J. Pokojni je učakal lepo starost čez osemdeset let. Še študent je bil učenec Jan. Ev. Kreka, pomemben dejavnik v slovenskem gospodarskem življenju, posebno v prizadevnosti za rast slovenskega zadružništva, ki je tako veliko dobro opravilo na Slovenskem tja do druge vojne, dokler ga ni socialistični kolektivizem" zadušil. Pravo je dr. Basaj študiral na Dunaju, služboval v Ljubljani. Bil je oče številne družine, po soprogi svak pok. pesnika Vitala Voduška. Dva sinova domobranca je žrtvoval po vojni: odpeljana sta bila iz Vetrinja v komunistični pokol v dneh, ko se je sam kot prvi predsednik Narodnega odbora za Slovenijo pri goljuf-nih zapadnih zaveznikih brez uspeha trudil, da reši slovensko demokratično mladino, ki se je bila na Koroško zatekla pod varljivo varstvo zavezniških zastav. . .
Po vojni se je naselil v ZDA, kjer se je posvetil skrbi za slovenske begunce, ko so se začeli iz Evrope seliti v Ameriko. Tudi pri tem delu je izkazoval, kot že prej v zadružništvu z govori, predavanji in organiziranjem med slovenskimi razumniki, polnost Krekovega duha in njegove misli.
Slovenska kulturna akcija se pokojnega dr. Basaja spominja s posebnim priznanjem in hvaležnostjo. Od njenega rojstva ji je bil poverjenik in dobrotnik v ZDA, njen zagovornik in največji prijatelj. Njegova je zasluga, da si je Kulturna akcija že v prvih letih v 2DA zadobila tolikšen venec zvestih naročnikov za naše publikacije: brez ameriških dolarjev bi ob svoji beraški palici SKA težko prilezla do skoraj že 90. publikacije. Ni pa dr. Basaj varčeval tudi s pobudami za darove pri našem delu, ki je - to pribijemo - slej in poslej vezano na „vdovin dar".
Dr. Joži Basaju, ki more biti mlademu slovenskemu rodu doma in na tujem zaresen svetel zgled iskrenega krščanskega razumnika v zavzetosti in prisebnem žrtvovanju za narod, za vse dobro in plemenito, prosimo večni pokoj. Slovenska kulturna akcija ga je že uvrstila v vrh svojih najbolj zavzetih dobrotnikov in sodelavcev.
Konec maja je letos v San Franciscu v Kaliforniji odšel po zares zasluženo plačilo k Bogu župnik slovensko-hrvaške župnije Marijinega rojstva VITAL VODUŠEK. Rajni je zasedel vidno mesto ne samo v vsestranski dejavnosti slovenske Cerkve med obema vojnama, pozneje pa kot skrben in vnet izseljenski duhovnik, marveč tudi v slovenski kulturni zgodovini, posebej v bogati in odlični vrsti naših Par-nasovcev, ki so izšli iz pomembnega križarskega gibanja, imenovano po njihovem glasilu Križ na gori, list, pri ka-
terem je bil Vital Vodušek ploden sodelavec od početn^ dni. Rojen 24, aprila 1906 v Ljubljani je bil sin znaiieg1’ krščanskega javnega delavca dr. Božidarja Voduška. F bogoslovskih študijah ga je nadškof Jeglič 1929. posvetil mašnika. Kaplanoval je najprej med rudarji v Zagorju, V°< budil ekspozituro na Lokah, v rudarskem selišču, 1936 Pa je kot izseljenski duhovnik odselil v ZDA, kjer je prevzel župnijo v San Franciscu. Vredno je pastiril sV ji kalifornijski slovensko hrvaški čredi celih 33 let. Velif j dobrega je storil rojakom in pomoči potrebnim, laikom L duhovnom, še posebej pa slovenskim beguncem po di'u» | vojni, ki so se umaknili na ameriški zapad.
V slovenski kulturni zgodovini je Vital Vodušek prižig kot katoliški pesnik ekspresionist. Prvo pesniško zbil* ’ zvano Pesmi, je izdal še bogoslovec leta 1928. Posebej se} uveljavil kot najvidnejši predstavnik v novem slovenskem1 ; turgičnem gibanju. Plod te njegove vneme so prvi s‘°u venski prevodi liturgičnih besed za ljudsko sodelovanje. D® f je slovenske Postne maše, v treh izdajah so izšle njeg°'.f Svete maše za nedelje in praznike. Pri Križu na gori J 1929 izšel njegov odlični prevod svetovno znanega Guam nijevega Križevega pota. Posebno mesto v njegovem Pe't, njenju zavzemajo moderne in globoko doživete božim
pesmi: pokojni mojster slovenskega impresionizma v ceJf kveni glasbi msgr. Stanko Premrl jih je uglasbil v
šopke za solospeve s spremljavo klavirja.
Pokojni župnik Vodušek je bil prijatelj Slovenske kultm1^ akcije. Zanimal se je za njeno delo. Bil je vsa leta
zvest naročnik vseh naših publikacij. Veliko dobro je op’
vil, ko je poskrbel za večerna leta staroste slovenskih ^ hovnikov, za kulturnika, čez sto let starega Jurija Tru”’', ki je letos umrl 103 leta star, dva mesca pred Voduškm Skupaj počivata v istem grobu na prelepem pokopal’5;
San Franciscu, kjer imajo poseben prostor tudi Slov®®.
V oan r raiiciscu, Kjer imajo poseuen prosiur luui oi'Vvj| in kamor je dal nad grobove rajni Vital postaviti 14 Dobrega Pastirja.
V začetku avgusta je po trdi bolezni umrl v Ljublj^j!
iEGiV
akad. slikar, prešernovec, duhovnik prof. STANE KKEL- ; Velikega slovenskega likovnika, ki je krščansko svojsk J slovenskega ustvarjalnega duha ponesel tudi v veliki S' J ki mu ni skoparil s priznanji v svojem kulturnem prost® se bo Glas v septembrski številki še posebej spomnil-
Tik pred natisom tele zakasnjene avgustove številke a | je užalostila novica, da je v lepi starosti 82. let
velik prijatelj, zagovornik in podporni član Slovenske -turne akcije dr. ALOZIJ VORŠIČ. Tudi njemu veljaj ’ j sebna opomba v prihodnjem Glasu.
t
t
b
ti
n
tr
čl
v
di
ir
Ul
V:
ni
n(
ni
hi
W
hi
to
te
da
Ni
bo
So
Bi
Sle
ha
ka
sk
Sei
So
GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Izhaja mesečno. Urednik Nikolaj Jeločnik, sourednik France Papež. Za podpisane članke odgovarja avtor. — Tiska ga Editorial Baraga S. R. L., Pedernera 3253, Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na ime Ladislav Lenček CM, Ramdn L. Falcčn 4158, Buenos Aires, Argentina. — Editor responsable Slovenska kulturna akcija (Accion cultural Eslovena), Valentin Debeljak, Ramon L. Falcčn 4158, Buenos Aires, Argentina.
TARIFA REDUCIDA CONCESION 6228
R. P. I. 1209421
Slo
H"-