PRED ZIDOM IN ONKRAJ France Vu r n i k ZGUBLJENOST Zgubljenost je bolezen, ki je ne ozdraviš; kajti zgubljen si, če ti ni za kozarec pelinkovca, ko greš mimo hrama, če se na daleč izogneš prijatelju, ker nočeš slišati odkritih besed, če ti ni, da bi se nasmehnil otroku, ki vidi v nastajajočem bloku polževe hišice, če se izmikaš vabečim ženinim rokam, če te ne zvabi pot čez Rožnik v sončnem popoldnevu in ti ni mar vsaj za bežno vrnitev na polje svoje mladosti in v nezavzeto mestece majhnih zarot, po katerem so razsute stopinje mladostnih želja, če te ne mika več pogled na Triglav in ne možnosti domišljije, ki bi se sprostile na njegovih pečinah, in če ti je samo še do teme, v kateri se zgubiš in dokončno obmiruješ, tedaj si zgubljen. ker se ne zamisliš in več ne premisliš, zakaj je prišla ta bolezen nadte, niti ne ugotoviš, če si jo nalezel in če gre za epidemijo in nikoli več ne boš imel želja videti možnosti onkraj zidu in tvoje življenje bo utonilo v neskončni temi molka, ki je najstrašnejši nič vseh ničev in pekel in kazen — 582 nositi neizgovorjene besede v sebi, ki te žgo, ki te razkrajajo kot deroča voda nezavarovano zemljo. Pojdi proč in hodi, hodi, hodi brez cilja, kamorkoli, samo hodi, da te zažeja po omamni pijači, po prijateljski besedi, po ženini vabljivosti, po polju mladostnih prividov, po možnostih onkraj zidu in po besedi, po njenem zvenu, po njeni resnici, da ne utoneš v temi, ki je najstrašnejša, ker je molk, ker je samota, ker je praznina, ker postaneš samo še del težke zemlje ne pa snovanje, za kar ti je bilo dano življenje. PRED ZIDOM Zdaj si dokončno tu — pred zidom, ki zapira vse poti. Visok je, strašansko visok, sezidale so ga spretne, domiselne, lokave, prebrisane, 583 tisočkrat neuničljive roke z veletokom varljivih besed: strašni, nevidni zid s prežečimi očmi. s kremplji, ki drhte od nestrpnosti v čakanju. da se zaženeš v ta zid in da te zgrabijo. zgrabijo kot hijene. da potrdijo svojo nepogrešljivost v skalovju tega prežečega m grozečega zidu. Naselil se je v skorjo možganov. pod kožo se je zrinil kot gnusni črv. v srcu se plazi kot s strupom nasičeni gad. v očeh ga nosimo kot težak zastor teme. da ne vidimo svetlih obzorij možnosti onkraj tega prežečega. grozečega zidu: konice prstov je otrdel, da je roka težka, groba, kadar segamo v roke bivšim prijateljem. ali ko se dotikamo bokov oddaljenih žena. ki bi želele biti blizu, blizu; grozeči zid, ki zapiraš vse poti, zastrupil si tudi kri, da je ne izčistijo več potoki materinih solza. Kot zver v kletki tekam v krogu steklene ječe. 584 Kje ste ljudje? Več ne morem. Tudi v glas se je naselil prežeči, grozeči zid. Niti prositi ne moreni več. Vsi smo ujeti v oči lega grozečega zidu in kot kuga se je naselil v naš pogled. kri, srce. možgane . . . In v naš glas. da se ne moremo dogovoriti, kaj bi ukrenili, kaj bi vendarle ukrenili. ONKRAJ Onkraj zidu ni Koromandija niti obljubljena dežela Kanaan niti pokrajina večne pomladi, sploh nič lepšega ali opojnega ni onkraj zidu. Tamkaj nas čaka veliko garanje, ki mu mora vsakdo sam najti smisel iz lastnih pobud. Tam je neskončen red in pravičnost s tehtnico, občutljivo za miligrame, tam ni kalupov in v orožje okovanih ideologij, ampak neskončne možnosti za sproščujoča iskanja in neslutena snovanja, tam ni obremenjenosti z grabežem in kremplji egoizma: razsoden občutek za mero je tamkaj večno sijoče sonce, 585 ki ogreva človekov pogled in stisk rok in ni razlogov za zapiranje kakršnihkoli besed v molk: in obilo možnosti je tam, ki si jih lahko izsanja množica človeških src in za katere še nismo doživeli prividov in ne iznašli besed, ki bi opisale možnosti te neobljubljene dežele. ČISTE OBLIKE Nikoli ne bomo dosegli čistih oblik, ki pomenijo polnost in skladnost. umirjenost in razsodnost, neokrnjenost in lepoto. Preveč strasti in vezanosti hromi našega duha. O, da bi zaznal vsaj trenutek tega pomirjujočega zvenenja v sebi in ga ujel v besedo, njen zvok, njen smisel in ga prepustil vsem, ki jih žeja po njem. In od tod naprej v nova iskanja svetlih tonov in zvenečih barv in poravnave z življenjem brez vsiljenih besed in predmetov. ki jemljejo čistost oblikam, kakršne iščemo. 586