List 45.
Sv. Rupret.
V   sred* polja cerkvica stoji,
V  sred' polja cerkvica stoji, Kjer sveti Rupret se časti.
Svet' Rupret božji hlapec zv^st Cel svet želi spreohernit', Cel svet želi spreohernit', Bogii ga zopet pridobit'.
Zdihuje v t'mi Slovenija, Dežela nemška joka z njo: Zgubile obe ste vere luč, Zgubile s vet'ga raja ključ.
Perhrule gor od jutra so Nebrojne trume ajdovske , Povsod cerkve podirajo, Nebeški nauk zatirajo.
Pregnan' pastirji so ovčic, Več pasti zdej jih nema kdo^, Slovenci, Nemci le slepe Malike mol'jo in časte.
Kar luc pernese Solingrad, Perkaže se s\et Rupret škof, Slovence, Nemce kliče vstat', K Bogu nazaj se spet podat'.
Ob verli reki Donovi Se luč nebeška zasvetil, Ob Dravi , Savi božji glas Doni zveličavno za nas.
Pošilja Rupret mašnike Na vse strani — ljudi budit : Jtlalikam slovo dajajo, Pred križam se priklanjajo.
Svet' Rupret se na pot podil, Novince v veri poterdit: Svet dar opravlja in uči, Kar kaže, s čudeži terdi.
Poln dobrih del, visokih let Preseli se v nebeški raj, Za mnoge trn de vene dobi: Njih blagi dar med nam' živi.
Zato stojijo cerkve še,
Kjer Neme stanuje no Slovenc ,
V   čast Rupreta aposteljna Slovencam, Nemcam miliga.
Hvaležnih serca ga časte Ze celili tavžent no sto let, De nam je vere luč prižgal, Nam ključ zveličanja podal.
V   teles in duš nevarnosti v Se verni k njem' obračajo : In kdor pobožno ga časti, Pomoč od njega zadobi.
O svet' patron! poglej na nas Popotnike v dolini solz, Tud nam pomagaj priti kje
V   doline rajske sončnate.
v
Čast bod' Očetu Stvarniku, Čast njega Sinu večnimu, Čast od obeh 'zhajočimu Od veka — Duhu Svetimu.