B3&0Č 9
PES MU A
um
I*? 43 N fr a.
B n 8 %*» c. v31
S ;:.v;.- -
_yVLjuBLT/mi 1900^
1S~















PISANICE

\
PISANICE
PESMI ZA MLADINO
ZLOŽIL OTON ZUPANČIČ

LJUBLJANA 1900
L. SC8WENTNER
Yll p
36069
l^j-iOOO/l^^!
Mak.
‘<(Mak, mak, mak
J i
v sredi polja kima, mak, mak, mak rdečo kapo ima.
Pravi mu solnčece žareče:
»Daj odkrij mi se!« On se neče.
»Ali jaz
sem te izvabilo iz zemljč, z lučjo te pojilo.«
»Da me ti odgojilo nisi, jaz že sam bil pomagal bi si!«
Veterček
čez polje zaveje,
gizdalin
mak se mu zasmeje:
»Ha, ha, ha!
Malo si me stresel, kape pa
nisi mi odnesel!«
A jesen
je prišla in zima, gologlav
mak na polju kima.
»Joj, joj, joj!« drgeta in vzdiše — solnca ni, rezka burja piše .
7
Na Jurjevo.
(Belokranjski običaj.)

d hiše do hiše hodimo, zelenega Jurija vodimo, on pomlad v deželo prinesel je, vso zemljo z zelenjem potresel je. Zima, zima, ajd za peč celo leto leč!
To šibo za streho shranite, da z njo se požara branite, strahuje poredno vam dečico in vabi k hiši vam srečico. Sreča, sreča, pridi k nam, glej, odprt je hram!
Ker take darove vam nosimo, od vas jih v zameno prosimo: imate kaj bele pogačice? ne branimo tudi se kračice, bodi jajce, bodi hleb, v naš izgine žep!
8
Bogato gorica obrddi vam, bogato se polje oplbdi vam, podčli Bog kruha vam belega, vsi lica bodite veselega.
Mi zdaj moramo drugam — hvala, hvala vam!
9
Čez noč, čez noč . . .
“.ilez noč, čez noč
pregrnila travica svet je,
čez noč, čez noč
na travo se vsulo je cvetje.
In sapica
razkošna hiti po livadi: »Pozdrav, poljub, otroci, od zlate pomladi!«
Veselje, vrišč
zaraja pred mano, za mano, in z rožami
in z dčco je polje postlano.
Pomladna bajka.
<S
fpolnčece rtimeno,
-'daj, daj, prisveti mi, krono iz žarkov bisernih spleti mi!
Kje pa je kraljevič? Jaz sem kraljičica!
Z lipice zčlene peva siničica:
»Kdo ti je krono dal, deklica mlada ti?«
— Solnčece rčimeno! Bi-li jo rada ti ?
»Solnce je bratec moj, če ga prosila bi, krono jaz tudi od njega dobila bi.
Solnce je bratec moj, jaz sem sestričica, solnce je kraljevič, ti si kraljičica!«
M
Na poljani.
'^Kakor živi cveti ‘ letajo metuljčki po livadi, po zeleni, pod rumenim solnčecem.
Kot bi počivali na grmeh metuljčki, cveti se belijo na zelenih vejicah.
Kot da prišli bratci bratcev so obiskat, seli so metuljčki na zelene vejice.
Gostoljubno bratci bratcem so postregli: pili so naedico iz srebrnih kupičic.
Ko so se napili, so se poslovili in se pošalili
»Kdaj pa vi k nam pridete?«
Vzdih.
js>
*||;asti mi, rasti, travica,
12 trava zelena ti — bolna je moja glavica, v srcu radosti ni.
Zemlja, oj zemlja rodna ti — kakor od jablane cvet jaz sem od tebe ločil se, moral sem v tuji svet.
Težko živeti je, težko brez vernih tovarišev, težko trpeti je daleč od bratov, od starišev.
Kadar utrujen po cesti greš, nihče ne praša te, kam? sredi vrveče množice čutiš najbolj, kak si sam.
13
]/ |j'y I*t’’
Večer na morju.
•lo visokem nčbu Splava zlat oblak, po širokem morju plava čoln lehak.
Kakor da se vnel je temni ocean: v žarnem ognju bliska se zapadna stran.
Plavaj, plavaj čolnič! Solnca jasni grad plameni tam v dalji — jaz bi spal v njem rad!
Barčica.
plavaj, plavaj, barčica srebrna,
^ po zelenem morji!
Ej, na barčici sedijo fantje, trije fantje mladi.
Trije fantje mi pojejo pesem, pesmico prelepo:
»Plavaj, plavaj, barčica srebrna, po zelenem morji.
Tam za morjem, za zelenim morjem, tam so zlata polja, pa za polji, za poljanami nam šumč lesovi.
Trije fantje, trije fantje mladi nimamo domovja, ne družine, pa domovje naše zdaj bo onkraj morja . . .«
Oblaka.
|va oblaka, rodna brata, ‘sina sinjega morj&, srečala sta se visoko nad vršinami gor&.
»Kam si kanil, bratec beli?« »»Onkraj gore glej polj6, glej gorice vinorodne: moje čakata rosč.
Ti?«« — »Glej doli tu pod nama krasen svet in jasen cvet!
Tja ponesem v krilu črnem bliska žar in toče led.«
16
Vrnitev.
i>
TCod zeleno gord,
? leži ravnd poljč, po ravnem, širnem polju tem mi bela cesta gre.
In vije se naprej tam čez šumeči les — v uhd prinaša veterček lahak šepet peres.
Temn& je senčica, in v gozdu mah mehak me vabi: tu si odpočij in sanjaj sčn sladak.
Oprosti — danes ne, čeprav zdaj prvič spet posetil sem te, znanec-gozd za mnogo, mnogo let.
A zdaj se mi mudi, da vidim skoro njč — vem: cel dan gledat hodijo, kdaj pridem vendar že.
Zarja.
■L
'!X<arja spava za gorami,
" drobne ptičke jo bude:
»Daj, predrami se, predrami in osveti nam polje!
Cvetke nas poslale po-te daleč s temnih so poljan, čakajo tako željno te, da privedeš beli dan.
V nočni temi že si liste nežne razklenile so, z biseri jih rose čiste lepo okrasile so.«
Odpre zarja lahna vrata, svetli žarki venkaj vro, lije se svetloba zlata čez nebo in čez zemljd.
»Dobro jutro, cvetke moje!« zarja jim v pozdrav hiti, »Dobro jutro, dobro jutro!« njej zveni od vseh strani.
18
Žarki.
grolnčece zlato nad gore ^'zčlene vstalo je, biserne žarke na zemljo spečo poslalo je.
Prvi žarek poslalo v rosne je travice — k nebu povzdignile cvetke bujne so gl&vice.
Drugi žarek poslalo v gnezdeca skrivna je — v tihi se log oglasila pesmica divna je.
Tretji žarek se Tončka dramit napotil je, smuknil na posteljo mehko ali se zmotil je.
Kdaj že ovčice bele v loko na pašo je gnal! Tam si že vriska in piska, tam bi ga, žarek, iskal!
Gini. C
&
;č|\faša Gini, mala Gini solncu žarek je ukrala, kam je solncu žarek skrila, ni povedala nikomur.
Ej, ti Gini, mala Gini, jaz pa vem, kam si ga skrila! Skoz očesca tvoja črna v dušico sem ti pogledal:
in v dnu tvoje duše žarek se igral je s tulipani, z rožicami, lilijami in s krilatci božjimi.
20
Kanglica.
I
e'-J)eklica šla je po vodd ^z lepo srebrno kanglico.
Zora na nebu sevala, ptičica v logu pevala.
Jagoda zrela nudi se:
»Daj, le za hip pomudi se!«
»Jagoda rdečka — dober dan! Ali moj bratec je bolan,
in on ozdravel prej ne bo, da mu prinesem z vrelca vodd,
deklica moram zajeti jo predno še solnce obsveti jo . . .«
Hladne vodice zajela je, bistro domov odhitela je.
Deklica šla je po vodd z lepo srebrno kanglico,
deklica je domov prišla, kanglica bila zlata vsa.
Da mi biti je drevo.
c/«
$
'a mi biti je drevo, bil spomladi rad bi breza drugo drevje še golb, nanjo sveti Jurij pleza.
Da mi biti je drevo, bil poleti rad bi lipa — v njeni senci je hladnb, cvet na potnika se vsipa.
Da mi biti je drevo, bil pozimi rad bi smreka drugo drevje že golb, topla greje njo obleka.
22
Srbska narodna.
Tam v Budimu mestu, ‘“ tam je čudno čudo, hm — če le res je!
Jež ima tam polje, miš mu ga poseje, hm — če le res je!
Vzrasla je koruza miški do kolena, hm — če le res je!
Miški do kolena, žabi do ramena, hm — če le res je!
Pripovedka o nosku.
*
»'^anes zopet mi posneta "smetana je v skledi!
Veš-li, kdo jo je pojedel? Mimica, povedi!«
»»Jaz je nisem, mama, res ne! Zajček jo posnčl je;
Glej, kako na desni šapi in krog ustec bel je!««
»Čakaj, videla takoj bom!
Nosek mi pokaži------------1
Aj, kako je mehek! — Pa sem vjela te na laži!«
»»Oh, odpusti, saj povem ti po pravici, mama: jaz namazala sem zajčku šapo, gobček sama.««
»Naj bo; ali vedno pomni: nosek vse odkrije; kadar praviš neresnico,
,Laže, laže!' vpije.«
Božji volek.
S
‘^šurimuri, božji volek, 'božji volek moj, zleti, zleti in pokaži, kje je domek tvoj!
Z roke dečkove je božji volek odletel pa na polja pisani je cvetki obsedel.
Čurimuri, božji volek, tam je domek tvoj, zdaj pa zleti in pokaži, kje je domek moj!
Poletel je božji volek k solncu pod nebd — dolgo je za njim strmelo dečkovo oko.
V gozdu.
81
Cvetoči maj ‘'prinesel je na zemljo raj, in ptičke nam zapele so, in cvetke nam vzcvetele so. Lehak šepet gre skozi gozd, v srce zaveje nam prostost.
Aj z Bogom hram in pusta peč — na polje zdaj in v les šumeč!
Maline črne vabijo:
»N& nas, in jej!« In če mudi se ti naprej, zagrabijo
ti plašč: »No daj, pokusi vsaj le jedno, dve,
kako okusne smo, sladkč!«
In veverica s smreke tam se norca dela: »Kumek, kam? Če moreš, pa ujemi me in v torbi sabo vzemi me!«
A če potekel si za njo — ho ho ho ho: po deblu gor je šinila, med vejami izginila; in zdaj je tu in zdaj je tam, a ti ne veš ne kod, ne kam!
Da, kod od tod domov je pot ? Tako temnd, tako strašnd je sredi resnih
teh dreves.
Temine me obkrožajo, a vejice me božajo, prijazno me tolažijo in pot domov mi kažejo: pred mano se razmikajo, za mano spet se stikajo . . . Prijateljice, hvala vam! zdaj vidim že domači hram . . .
»Pa kje si bil, porednež tak, v ta pozni mrak?
Kaj ni te strah?«
»»Strah? Mene? Ah! Saj komur gozd prijazen je, neznana mu bojazen je!««
Dve basni.
Mačica:
'ptičica na veji,
* vejici zeleni, pridi malko bližje, malko nižje k meni!
Pravila ti bodem zanimivo basen; slušaj! Že začetek njen tako je krasen:
Ptičica je letala po zelenem logi, gnezdece je spletala — oj, gorje ubogi!
Zanka je nastavljena, ptička se je vjela, bila bi zadavljena, da je ni otela
29
mačica usmiljena. Lovec pa se čudil in se togotil je:. »Na, ččmu sem se trudil!«
Zdaj pa še le pride ptička moja, pravo — spusti, da povem ti, k meni se na travo!
Ptica:
Mačica, poslušaj, ta je tudi mična — kakor čudovita — vendar je resnična:
Krač, klobas so spravili v shrambo neizmerno, mucko so postavili, da jih čuva verno.
Pravijo, da mačica je tako stražila, da nobena kračica vkradena ni bila.
Mucka, ni-li tudi ta močno prijetna?
A pred vsem opomnim, da je verojetna.
Pod nebb zletela ptička premetena — mucka stran odšla je vsa osramočena.
Vete r.
Maloruski motiv.
veter, veter, oj povej mi, kje si danes bil? Sinku tvojemu sem danes ličece hladil.
Je-li mu oko žareče, bistro kot nekdaj?
Oj, ugasnil njemu jasni je oči sijaj.
Je-li lice mu rudeče, ali mu bledi?
Oj, rudeče, oj rudeče mu je od krvi!
Si-li pesem čul njegovo, si-li slišal vzdih? Ni ne peva, ni ne plače, on je vedno tih; nič več iskrega konjiča on ti ne sedlž, niti iskrega konjiča hraber ne igra, ni ne peva ni ne plače, sablje ne vihti — v čistem polju pri Dunaju mrtev ti leži! Dežek drobni, dežek drobni mije mu obraz, a razčesal, a razčesal kodre sem mu jaz.
Bora.
Maloruski motiv.
k
$yj na gori, na zeleni, bora dva stojita 5 pa med sabo v noči tihi tiho govorita.
Prvi deje boru drugu: »Brate ravnorasli! Včeraj so se v moji senci konji-vranci pasli, a kraj njih so počivali mi junaki čili, vince pili, pesmi peli, sablje so brusili; hej junaki, vsi odbrani, mladi vsi in zdravi, pa odjezdili ponosno v dol so, v boj krvavi. Oj junaki vi ponosni, vi junaki čili, bodete-li v mojo senco zopet se vrnili?«
Drugi pravi boru bratu: »Priletel iz dalje in nocoj na vejah mojih sokol nočeval je, pa mi pravil je o boju, oj, o boju ljutem, pa je pravil o sovragu, o sovragu krutem; pa je pravil, da junaki, ti junaki mladi mrtvi ob Dunaju šumnem spijo na livadi . . .«
Oj na gori, na zeleni, bora dva stojita, pa se tiho za junaki padlimi solzita. —
Belokranjska balada.
(O
«/v)
^am na belem snegu je ® črni vran zakrakal, tam na gazi potnik je žalosten zaplakal.
»Oj ne krakaj, črni vran, grozno čez poljano, črni vran — ti kličeš smrt, prišla bi prerano.
Kdo bo nosil čižmice, ččmer novi k maši, kdo bo sviral v miizike zvonke si na paši?«
Ali kraka črni vran, mož korake speši —
Doktor v mestu je dejal: »To ti sinka reši!«
Kraka, kraka črni vran — — to je prag domači — hvala Bogu! — Ali kdo čezenj ven korači?
Krik obupen — potniku znoj oblije čelo — ko je mimo okna šla, smrt spozna! je belo . . .
Ččmer = širok pas; muzike = orglice.
Snegulčica.
Belokranjska.
»"I&rcalce, zrcalce na steni,
• obrazek mi dobro poglej, potem pa, katera je lepša od mene devojka, povej!«
»»Kraljica, kraljica prejasna, jaz pa ti tako povem: Snegulčica je najlepša, to znano je vsem ljudem!««
»Snegulčica — pastorka moja? Beriči, zvežite jo, pa v črno gorb med zverine takoj odvedite jo!«
A krbljič devete dežele šel zjutraj je rano na lov in našel je v gori Snegulko in vzel jo nevesto domov.
»Zrcalce, zrcalce na steni, obrazek mi dobro poglej, potem pa, katera je lepša od mene devojka povej!«
»»Kraljica, kraljica prejasna, jaz pa ti tako povem: od tebe ni lepše devojke, v širokem kraljestvu tem.««
»A kje je še kako kraljestvo, kjer lepša devojka živi?«
»»A to je deveta dežela, tam Snegulka je lepša kot ti!
Glej, kr&ljič devete dežele šel zjutraj je rano na lov in našel je v gori Snegulko in vzel jo nevesto domov.««
»Zrcalce, zrcalce, ti lažeš!« Kraljica zrcalce zdrobi — a koscev zdaj tisoč ji kliče: »»Snegulka je lepša kot ti!««
Prišel iz devete dežele je kraljevič mladi z vojskd, kraljica je krono zgubila, zbežala je v črno gord.
Ajda.
(Belokranjska).
0 Ajda zori, bučele brenče s na pašico sladko duhtečo — nabrale mi bodo za božič potic, za svetega Štefana svečo.
— Ej, čaki, Majdiša, ne boš, ne boš, moja ajda je meni narasla!
Ta bila bi lepa, da čreda tvojk po moji se njivi bi pasla!
Majdiša ubog je, bogat je Kazin, a srce ima nevoščljivo — pa voli uklene pred val, pa hajd! kam žene? Naravnost na njivo.
Ej, čaki, Kazin, ti zavidni bedak, bučele si hotel potreti: lahkd je bučelam — zletijo drugam, a tebi ne bode kaj žeti!
Milenica.
JŽ
: Trga Milenica rožice “ in jih zatika v l&se, sede v senčno utico, z njimi nedolžno igra se.
Trga rožicam lističe,
»pčkel — vice — nebesa« pazno, počasi govori, pa po tleh jih stresa.
Trga rožicam lističe — vedno nebesa našteje, smeje se njeno ličece, srčece njeno se smeje.
Trga rožicam lističe — k nji pa nebeški krilatci v haljah blestečih priplavajo, z njo se igrajo kot bratci.
39
Na kolenu.

iči, diči, diča, urno na konjiča, na konjiča vranega, dobro osedlanega!
Diči, diči, diča, deček nima biča, deček nima ni ostrog, da pognal bi konja v log.
Zorica.
5
orica, zorica zlata nam je obsvetila vrata, nam je obsvetila hram.
Kdo se še v postelji greje? Zorica zlata se smeje: ni-li te, Mirko, nič sram?
Zamorski grad.
'Kdor mi konjiča da vranega, z uzdo srebrno brzdanega, z zlatimi žeblji kovanega, s svilnatim sedlom sedlanega —
temu prinesem jaz ključek zlat, da si odklene zamorski grad, v gradu zamorskem cekinov kad, v gradu zamorskem ni oken ni vrat.
42
Pesem nagajivka.
"sZima, zima bela vrh gorč sedela, vrh gorč sedela, pa tako je pela, pa tako je pela, da bo Mirka vzela, da bo Mirka vzela, ker on nič ne dela, ker on nič ne dela, ker on nič se ne uči čaki, čaki, Mirko ti!
Zvečer.
pa nocoj je dosti - Jože malega norosti:
»Čaki, če ne boš zaspal, bodem te bavbavu dal!«
»»A kako od črne gore k naši hiši priti more?««
»Dolge on nogč ima: z gore sem — koraka dva!
Plamen iz očij mu šviga, vedno jezen z repom miga, v lice črn, v telo zelen, s sabo nosi koš pleten.
Pa po svetu vsepovsodi po zločesto deco hodi —«
»»Oh, jaz ne bi rad šel z njim glejte, dedek, me — že spim!««
44
Zvezdice.
L
"Dušica moja, ptičica zlata s krili srebrnimi, kvišku zletela v nočki je črni mi k zvezdicam v vas.
Dušica moja, bolna, otožna glavico sklanjala, v noč koprnela, k zvezdicam sanjala, mogla ni k njim.
K dušici moji bolni, otožni zvezdice zbrale se, jasne, blesteče z njo so igrale se cele noči.
»En, dva, tri — vija en, dva, tri — vaja!« zvezdice štejejo — dušica miška, vse se ji smejejo — ona lovi!
46
O Indiji Koromandiji.
4
•In vsaka stezica povede te v Rim, ''pa če še tako je zgubljena, tja v Indijo, tja v Koromandijo pa roka ne kaže nobena.
Tam v Indiji, tam v Koromandiji bonbončki visijo raz veje, in izpod grmiča se vsakega medena potičica smeje.
Morda pa orehovo rajši imaš? Rozinovo? — Hočeš peroti?
In Vile zvečer te uspavajo, in ptičice zjutraj pojo ti.
Tja v Indijo, tja v Koromandijo pa dedek naš lani odšel je: »Otroci, le pridno ubogajte!
Ko vrnem se — to bo veselje!«
In čakali smo ga in čakali, a zdaj ga več nihče ne čaka; gotovo tam cvička dolenjskega je, gotovo je mnogo tobaka!
Predpustna.
Kurent, pa zagodi, zapiskaj na piščalko, se razvedrimo malko, zaplešemo po podi!
A če nočeš, pojdi z Bogom, z bogom, ali s kozjim rogom: meni svira dobra volja — to je muzika najbolja!
48
Mornar.
J,
mj, plava po morju mi barčica ? kot ptica po nebu vesela; in njeni boki so pisani, in njena jadra so bela.
A mlad mornar otožno zre na zčleno obrežje; odmika se bolj in bolj barčica, srce mu je težje in težje.
Glej, tamkaj stoje in zro za njim z otožnimi srci in lici: njegova siva mamica in bratec pri sestrici.
Sestrica in bratec mu zadnjič roke v pozdrav otožni vihtita, a majka stoji, nepremično stoji, kot bila bi kamenita.
Krog barčice pa šume, šume ti zčleno-modri vali:
»Oh, mari bi bil doma ostal pri majki na rodni obali!«
Jaz hranim premnogo biserov, a jih ne hranim z&te — bogate so daljne tuje zemljč, a niso zate bogate.
In tam te nikdo tolažil ne bo, ko plakal boš v boli pekoči — oh, mari bi bil doma ostal tam v borni rodni koči . . .«
In mladi mornar otožno zre na zčleno obrežje; odmika se bolj in bolj barčica, srce mu je težje in težje.
4
Ledene rože.
&
|pa okencu mojem rože “^prekrasne vzcvetele so, kot da so vsadili jih angeli, tak nežne in bele so.
Tu v izbi tako je gorko, tam zunaj je mraz in led, a cvetke kot čarna zavesa mi zastirajo zimski svet.
Jaz gledam te cvetke ledene in sanjam o žarnih vrtčh, tak bujni se razprostirajo na blaženih južnih tleh.
Tam palme se dvigajo vitke in z vetrom šepečejo — nad njimi, kot cveti nebeških vrtov se zvezde leskečejo.
Pod njimi pa beduini trudni počivajo, raztrgani o palačah in o kronah snivajo.
Topol ob Savi.
o 6)
Tamkaj ob zčleni Savi l" topol srebrn mi stoji, vali pod njim žuborijo, veter mu v vejah šušti.
Sklanja se vrh nad' gladino, vejice gledajo: vali šuštijo, bežijo, breg izpodjedajo.
V	vejah šušti mu veter — kaj li šepeče mu?
Kakor pred bližnjo usodo, listje trepeče mu.
V	vejah šumi mu veter, vali pod njim žubore: »Kmalu te odnesemo daleč od rodne zemljč . . .«
4*
52
Ve čer.
(Maloruski zl. Mlaka.)
'dSlolnce se je skrilo y‘za visoke gore, tihi sen odeva log, dobravo, bore. Zvonček le je čuti, mesec z neba seva, v lesu drobni slavec milo pesem peva.
Veter lahen vleče, potok mi šepeče, sredi noči zvezdic jasni žar leskeče. Brezo in smereko sni so že objeli, le pastir zamišljen poje si k svireli.
Svet kot hram je božji: vse v tihoti sniva, od napora, dela človek odpočiva.
Mesec kakor stražnik z nčba se ozira, srčno veseli se zemeljskega mira.
Lovska pesem.
(Po Vrchlickem.)
'<^se po poljanah, v mračnih goščavah, gorah, dolinah, divjih tokavah
plaši zverino vrisk naših trum.
Z burjo se skuša
strela frčeča,
smrt nosi s sabo;
lovska nam sreča
vrača težave vse, plača pogum.
Kdo nas ustavi, kadar vihramo?
Kar je na poti, vse poteptamo!
Kaj nam strmine, goščave so šum!
Pest in sekira,
strela frčeča
grabi, podira,
rani medveda;
lovska nam sreča
vrača težave vse, plača pogum!
Vran.
0j črni vran je priletel,
1 na prsi ranjencu je sel.
»Odpri oči, saj me poznaš, saj bil sem včasih tvoj pajdaš,
saj bil sem prej tovariš tvoj.
Iz gnezda si me vzel s seboj,
peroti mi prirezal si, v teman me kot privezal si
in tleskal si z dlanjo ob dlan, ko mahal s krili sem zaman.
Oj z Bogom, širni, temni gozd!
Oj z Bogom, jasni zrak, prostost!
Ko mati je domov prišli, naprot’ si tekel ji: »Ha, ha,
poglejte — v kotu črn menih sedi oči razsrjenih.
A tiho — morda rad bi mir, morda bi čital rad brevir!«
Mati se nasmejala je,
»Spet kakšen vran!« dejala je.
A jaz sem v kotu — črn menih sedel otožen, trpel tih,
kot da prostosti ne želim, da v temnem kotu rad čepim.
A v krilih čutil sem krepkost in v mislih plaval sem čez gozd
No, ker sem vedno »priden« bil, zato sem vse vas preslepil;
prostd sem smel se kretati: iz kota v kot se šetati.
In skozi okno neki dan ostavil svoj sem samostan . . .
A na — častiti prior moj, kako se snideva nocoj!
Ah, ti si moj dobrotnik bil, dve leti — ne? — si me živil.
Ne, dolžen ti ne bom ostal: oči ti bodem izkljuval.
Ko pa z gosti se vračal bom, dolg majki tvoji plačal bom,
Premodro ima glavico, pa dal ji bom zastavico:
Oj starka z modro ti glavo,
Kaj ti bi rekla, kaj je to:
Na polju črn menih sedi
in z živim mesom se gosti
in s tvojim mesom se gosti? —«
Ločitev.
' tJadra bela so razpeta,
^ veter vpraša: »Naj začnem?« »»Čakaj, veter, da slovo še vzamem, predno grem!««
Vzel slovo sem, sedel v barko, veter pravi: »Zdaj?«
»»Ej — še brašnjo sem pozabil, valje bom nazaj!««
Stekel k svojcem sem nazaj spet, veter pravi: »Kam ?«
»»Čakaj veter, da klobuček še si poravnam!««
Poravnal sem si klobuček, veter zapihljal, barka plava — oh, da še bi kak izgovor znal!
50
Cigani.
r4» ■
£©rundice kovali,
■ brundice prodali, v&ralo kupili, vse za nos vodili.
60
Z lata ptička.
|lato ptičko so ujeli " trije fantje mladi,
Kdo imel bo zlato ptičko? Vsi bi ptičko radi.
Zlata ptička govorila:
»Če me izpustite, prvo željo vam izpolnim vsakemu — želite!«
Prvi fantič je govoril:
»Daj mi tako čašo — vedno pijem, ne popijem!« »»Želel si, imaš jo!««
Drugi fantič je govoril:
»Daj mi tako mošnjo — vedno štejem, ne preštejem!« Vslišala je prošnjo.
Tretji fantič je govoril:
»Daj mi srce tako — hudi časi, vedro čelo, jasno uro vsako!«
Kar želeli, so imeli, pa so šli po sveti, vsak po svoje so živeli na tem božjem sveti.
Prvi fant samo popival, po jarkčh polegal, drugi fant je kvartopiril, se s sleparji kregal.
Tretji fant o zori vstajal, hodil je na delo, v mraku je domov se vračal, pa zapel veselo.
KflZAUO.
Mak................
Na Jurjevo Čez noč, čez noč Pomladna bajka Na poljani Vzdih .
Večer na morju . Barčica Oblaka Vrnitev
Zarja .... Žarki .... Cini .... Kanglica .
Da mi biti je drevo Srbska narodna . Pripovedka o nosku Božji volek V gozdu Dve basni Veter .... Bora .... Belokranjska balada
Stran
5
7
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20 21 22
23
24
25 28
31
32
33
Snegulčica
Ajda................
Milenica	.
Na kolenu
Zorica..............
Zamorski grad Pesem nagajivka
Zvečer..............
Zvezdice	.	.	.	.
O Indiji Koromandiji Predpustna Mornar	.	.	.	.
Ledene rože .
Tdpol ob Savi Večer .	...	t
Lovska pesem
Vran................
Ločitev
Cigani..............
Zlata ptička .
Stran
35
37
38
39
40
41
42
43
44
46
47
48
50
51
52
54
55
58
59
60







NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA
00000087068