št. 43. iedeija 3. ncvembra 1935 Janez Rožencvet: Kraljevska kri Čudno je bilo pa, da se stari junaški vitez, ki se je nasproti vitezu Zmajevcu tako čvrsto držal in skorajda po nesreči izgubil, pred novim nasprotnikom ni prav nič izkazal. Že pri pn'pm dotiku sulice je omahnil. Njegov nasprotnik je kraljeviča. Toda kraljevič, ki je upal, da bo viteza Zmajevca ravno tako gladko premagal kakor je starega viteza, se je zmotil. Vitez Zmajevec se je boril zares in v drugem spopadu je kraljevič odprl vizir, ker je raje končal boj, kakor dm bil namreč sin njegovega kralja, ki je prav takrat oddajal graščine starega, izumrlega rodu. Eno teh graščin je potem zaradi zaslug svojega pametnega očeta dobil sin tega viteza. V tretjič so premenjali nasprotnike in Vitez Zmaievec ie imel zdai ornti sebi bi se izpostavljal nevarnosti padca S ^onja. Kolo prve skupine je bilo dobojevano. Vitez Zmajevec je odnesel tri zmage, njegovi nasprotniki pa samp po eno. Vitez Zmajevec se je imel torej nasad- nje boriti še z vsemi zmagovalci iz ostalih skupin. Gledalci so se razvneli. Žlahtne gospodične niso več preplašeno vzklikale in zapirale oči, če sta dva junaka posebno trdo vkup trčila. Z žarečimi lici in svetlimi očmi so gledale boje ter vzpodbujale junake, ki so se jim zdeli najbolj zmage vredni. Stari vitezi so postali zgovorni. Pripovedovali so svojim žlahtnim gospem o slavnih turnirjih, v katerih so se nekdaj sami merili z junaki, kakršnih današnji rod niti več ne premore. In vsakokrat so zmagali najmanj tako kakor vitez Zmajevec. Z občudovanjem in strmenjem so jih poslušale priletne žlahtne gospe. Malo so jih pa poslušale žlahtne gospodične, ki se niso zanimale za stare zmagovalce prejšnjega rodu, temveč le za mlade zmagovalce današnjega dne. In sicer najbolj za tiste, ki so se pogumno v ogradi merili, dosti manj pa za druge, ki so samo govorili, kako bi zmagali, da jih ni ta ali oni slučaj odvrnil od boja. Tako so ob čimdalje večji napetosti potekli boji vseh štirih skupin in prišel je trenotek, ko se je moral vitez Zmajevec pomeriti še z zmagovalci drugih treh skupin. Med temi sta bila dva kraljeviča, ki sta se posebno resno prizadevala za kraljično Zinajido, in od katerih se eden ni baš slabo boril. Vse je nestrpno ugibalo, ali se bo v odločilnem kolu vitez Zmajevec tudi s tema nasprotnikoma tako čvrsto boril, ali se bo rajši pametno zadovoljil s tem, kar je zanj primerno, ter ne bo tekmecem kvaril zmage tam, kjer se je sam ne more nikdar nadejati. Žlahtne gospodične so se zvedavo ozirale zdaj v viteza Zmajevca, zdaj v kraljico turnirja, ki je v razkošni obleki in v blestečem se nakitu mirno, toda vsa bleda sedela poleg svojega kraljevskega očeta. Vse je z neizrečeno napetostjo čakalo glasu trobent. Vitez Zmajevec je pa precej pokazal, da ne pozna prizanašanja, da hoče zmagati, in da je po težkem boiu njegova moč še zrasla. Prvega kraljeviča je vzdignil s sedla kakor snop in tudi z ostalima dvema nasprotnikoma je hitro opravil. Vse je ostrmelo. V bojih s šestimi nasprotniki je ostal edini vitez Zmajevec nepremagan in njemu je pripadel pas, ki ga je vezla sama kraljica turnirja. Presenečena žlahtna gospoda se je ozrla v kralja Vladislava, toda kralj ni pokazal niti sence nejevolje. Zato je vse z glasnim ploskanjem in vzklikanjem pozdravilo zmagovalca, a vihar navdušenja se je vzdignil, ko je vitez Zmajevec stopil pred prestol kraljice turnirja, pokleknil ter prejel iz njenih belih, drhtečih rok z zlatom vezeni pas. Premagana kraljeviča sta sicer od je-1 ze in zavisti z zobmi škrtala, toda nihče ju ni slišal. Zanju še boljše, zakaj marsikdo bi se njih onemogli jezici škodoželjno posmehoval, a pomagati jima ne bi mogel nihče. Da ju je slišala sama kraljica turnirja, bi jima s svojim srebrnim glasom v tolažbo rekla le, da je vesela zmage vrlega junaka. Da ju je slišal pa vitez Zmajevec, bi jima sploh ne mogel reči niti besedice. V zmagoslavnem trušču mu je bilo srce prepolno, da bi se mogla njegova misel baviti še s čim drugim kot z neizmerno lastno srečo, ki ga je doletela. XI. Kadar drevijo sanke z naglico nizdol, jih lahko že majhna spotika ali neznaten ovinek preokrene ter s poti vrže, če ne celo prevrne. Podobno se včasih zgodi človeku, ki vidi v mislih vse ravno in gladko pred seboj ter nenadoma zadene na malenkostno oviro, kakršne ni pričakoval, ki ga pa potem vsega zbega in zmede. Kraljevič Boleslav je v mislih premeril zadnji konec poti do svoje sreče in videl, da je ta pot ravna in gladka, vsa z zlatim peskom in z rožami posuta. Videl je na koncu poti prelepo kraljično Zinajido, poleg nje kralja Vladislava in svojega očeta kralja Ljudomila, okrog njih pa brez števila kraljevičev, velikašev, vitezov, žlahtnih gospa in gospodičen. In videl je samega sebe kako stopa prednje, ki ga pričakujejo. Prelepa kraljična razprostira žlahtne bele roke, kraljevski oče in kraljevski tast se mu neizrečeno dobrohotno smehljata in vsi mu navdušeno vzklikajo: »Naj ti po noči in po dnevi sonce sveti, naj zrastejo rože po vseh tvojih potih, naj te do konca tvojih dni blagrujejo sirote in kralji širom sveta!« In samo še nekaj ur naj mine, pa bo na koncu te poti. Kar je bilo nevšečnega, je že vse za njim. Nevarno in zoprno potajevanje pod izmišljenim imenom je prestano, sreča ni skoparila z zmagami; sreča je dolge tedne pri dobri volji ohranila kralja Vladislava ter mu navzlic kraljevi nepreračunljivosti očitno naklonila njegovo milost. Sreča, sama sreča mu je pa tudi odklenila srce prelepe kraljične Zinajide, zakaj čeprav je vse tedne le pri svečanih prilikah kdaj z njo govoril, je vendar že kmalu začutil, da je njeno čisto srce zanj na stežaj odprto. Zdaj se je treba vitezu Zmajevcu samo še preobleči, poiskati stari indijski prstan ter oditi na večerjo, ki jo je kralj priredil na čast njemu, zmagovalcu v turnirju. Tam se bo lahko razodel. Kralj Vladislav se bo milostno nasmehnil ter mu dal razumeti, da je že davno vedel, kdo se skriva po imenom viteza Zma-jevca. Z veseljem bo kraljična v dar sprejela njegov prstan, kraljeviči se ne bodo več hudovali nanj, ko bodo spoznali, da jih je premagal po krvi raven tekmec, in tudi premagani vitezi se mu bodo spoštljivo približali ter dejali: »Z veseljem bi služili gospodu, čegar roka je močnejša od naše!« In kraljevič Boleslav se je preoblekel ter začel nato iskati indijski prstan. Ali čudno, prstana ni bilo nikjer! Sicer ga ni bil na dvoru kralja Vladislava še nikoli v roke vzel, vendar je mislil, da ga je kam založil. Da bi mu ga bil kdo izmaknil, si ni mogel misliti, posebno ker so bili drugi njegovi, morda še bolj dragoceni prstani "si tu. Povpraševal je oprode, ki niso nič vedeli ter kljub iskanju in brskanju po vseh kotih prstana seveda tudi niso našli. Ko ni bilo že več časa za iskanje in povpraševanje, je kraljevič izbral drug prstan z dragocenim kamnom ter se odpravil v kraljeve dvorane na večerjo. Pametno je to storil, zakaj razen njega samega vendar ni nihče vedel, kakšen prstan je mislil podariti kraljični, a poglavitna stvar je, da ji da sploh prstan, ne pa kakšnega ji da. S tem bo izpolnil, kar mu je kralj na lovski gostiji namignil, in vse pojde ravnim potom. Vendar kraljevič je imel že tedne in tedne namen, da podari kraljični ravno indijski prstan, ki naj mu po očetovi želji in cigankinem prerokovanju prinese srečo. Zmedlo ga je, da je zdaj ta prstan na čuden način izginil, in neprijetna slutnja ga je obšla, da to ne pomeni nič dobrega. Pri večerji so ga kot najnižjega viteza posadili na konec mize, kralju in kraljični nasproti. Tam je sedel poleg samih kraljevičev in imenitnikov ter se iz pre-lestnih višav neizmerne sreče pogrezal čimdalje globlje v mračno žalost. Nenadoma ga je obšla celo misel, da bo moral umreti. V tolažbo si je dopovedoval, da je sreča, ki jo je vžil zadnje čase, že sama življenja vredna. Ali mlad človek se vendar težko loči od tega sveta, ne da bi se sam sebi smilil. Misliti na smrt in imeti pred očmi tako lepo kraljično, je bilo pa še posebno bridko. Žalosten se je oziral vanjo, toda pogledi, ki mu jih je kraljična Zinajida vračala, so mu sicer žalost sladili, a hkrati srce še bolj stiskali. Poleg kralja in kraljične je bil vitez Zmajevec kot zmagovalec v turnirju najimenitnejša oseba pri mizi. Zato ga je doletela čast, da je smel razrezati pečenega pava, ki so ga kuharji z veliko slovesnostjo prinesli v dvorano. V rezanju pečenke je moral biti sleherni vitez prav tako izurjen kakor v sukanju orožja. Vitez Zmajevec je pečenega pava imenitno razrezal in od tristo gostov pri kraljevih mizah je vsak dobil dober košček. Gostje so pri tej priliki opazili, da je mladi vitez nekam žalosten. Samemu kralju se je čudno zdelo, da zmagovalec ne kaže takega veselja, kakor bi ga človek po pravici pričakoval. In kralj je naročil najbližjemu dvorjanu, naj viteza Zmajevca povpraša, kaj se mu je primerilo, a kralja so koj nato zaradi važne novice od mize poklicali, da ni utegnil počakati odgovora. Novico so prinesli zaupniki, ki jih je bil kralj Vladislav iz previdnosti med turnirjem poslal na oprezovanje in poizvedovanje v sosednjo deželo kralja Ljudomila. Zaupniki so tam dognali, da kralj Ljudomil ne kaže take žalosti in skrbi kakor bi se dobremu očetu bolnega sina spodobilo: slišali so govorice, da je kraljevič Boleslav čisto zdrav skrivaj nekam odšel, čeprav doma vsa dežela za njegovo zdravje prosi ter si dvorni zdravnik na videz hudo prizadeva za bolnika. Enemu zaupniku se je celo posrečilo, da se je vtihotapil v grad kralja Ljudomila, kjer je videl kraljevičevo sliko. Po sliki je kraljevič za čudo podoben svetemu Juriju v kapeli kralja Vladislava. Ker sta obe sliki od enega mojstra, utegne biti po mnenju zaupnikov ta čudni vitez Zmajevec, česar imena in grba dosihmal ni nihče poznal, sam kraljevič Boleslav, sin kralja Ljudomila. Zdelo se jim je potrebno svojemu gospodu to nemudoma sporočiti, da bo vedel. koga gosti nri mizi. (Dalje prihodnjič) vse čajno posodje prav gotovo ne bi pozabilo slabosti pokrova in bi govorilo o tem daleko več, kot pa o vrlinah dobrega ročaja in izvrstnega tulca O, to je čajnik vedel. »Jaz jih že poznani!« je godrnjal na tihem, »jaz prav tako dobro priznam tudi svoje napake in v tem je moja skromnost, enoja ponižnost. Napake imamo seveda vsi, zato imajo pa oeka» teri tudi posebne darove. Ploski so dobili ročaj skodelica za sladkor je dobila pokrov, jaz sem dobil oboje in še spredaj nekaj, česar drugi nikoli ne dobe Dobi! sem tulec, ki me je povzdignil za kralja čajnega omizia Skodelici za sladkor in lončku za smetano je bilo prisojeno služiti za služabnike dobretra okusa. )a7 sem pa dobrot« nik. vladar. ja7 razSirtam blagoslov med žejnim človeštvom; v moji n< t.a- Nekoč je bil ponosen čajnik, ponosen na svoj porcelan, ponosen na svoj dol» gi tulec, ponosen na svoj široki ročaj. Imel je nekaj afnedaj in nekaj zadaj.-Spredaj je imel tulec in zadaj ročnj in njosti se predelujejo kitajski lističi v kipeči, brezokustii vodi Vse to je pravil čajnik v svoji mla« dostni, nedolžni dobi. Stal je ni pogrnjeni mizi, nežne roke so ga vzdlgo« vale a najnežnejša ročica je bila nespretna in nerodna, čajnik je pad^l, tulec se je oddrobil. ročaj se je odkih-nil, o pokrovu sploh ni. da bi govoril, o njem se je že dosti otrob navezalo. Brez zavesti je ležal čajnik na tleh, na široko se je razlila čajna voda. To le bil hud udarec, ki ga je dole tel, in naihnišp ie bilo. da so pp smejali, da so se smejali njemu, ne pa nerodni roki »Nikdar ne pozabim lega strašnega trenutka!« je pravil čajnik, ko je po- o tem je rad govoril. O svojem pokrovu pa riasprutno ni rad pravil; imel je evoje napake in o svojih napakah nihče rad ne govori, to f.e drugi opra vijo na pretek. Ploščki, lonček za emetano in skodelica za sladkor, Sj.loh zneje pripovedoval svojo življenjsko zgodbo. »Krstili so me za pohabljenca, f'0> stavili v kot in me drugega dne podarili rovni ženici, ki je prišla prosit malo masti. Padel sera v revščino, stal sem tam, i kar se zunanjosti i notranjosti tiče, brez pomena. A prav tu se je začelo moje boljše življenje Vsi smo podvrženi neprestanim - pren.em- ""■'j/t bam. Prsti so nasuli vame; za čajnik pomeni to toliko, kot da bi ga zagrebli; a v prst eo vsadili cvetlično čebulico. Kdo jo je vsadil, kdo mi jo je podaril, tega ne vem, a podarili so mi jo v za« (JDeifc in lisŠca Volka in lisica. Volk Lakotnik in nje. gov brat Mesojedec sta šla skupaj po cesti in se pogovarjala. Kar priteče mi. mo zajček Dolgouliec, volka pa brž za njim in sta ga oba naenkrat zgrabila. Namesto pa, da bi ga lepo razdelila, sta se začela prepirata. «Jaz sem ga pr_ vi zgrabil!» pravi Lakotnik, a Mesojedec mu odvrne: «Ne, jaz sem ga, ti se motiš 1» Pa zopet zakriči Lakotnik: «Ne boš, kaj rad bi me spravil na led!» «Pa pojdiva k botrici lisički po kak svet!» In sta šla. Pa niste prišla še do pol pota, ko ju dohiti botrica lisička. «1, kam pa spet ?» ju prijazno ogovori. «Nu, k Vam po sve>t.» «Zelo laskavo. Ampak če mi bo kaj prišlo v glavo«, se nasmeh-lja lisičica, potem pa pristavi: «Tam doli pri starem svinjaku je bila botri-na.» «Gotovo je bila prav dobra slanina*, se pogladi Lakotnik po želodcu. «Naš zaiček le boljši bo», meni Mesojedec. «Pri zajčku se bosta gostila ze. lo», odvrne lisičica porogljivo. «In prosiva zdaj. da nama ga razdelite, pri tem pa seveda vi delček dobitezaprosita volka «No dobro, ker vidva sta le, diru. gače pa za ves svet ne», govori prijazno lisičica in nadaljuje: «Kaj zajec ima, da se lahko deli po dobri meri ?» «Ušesi meno za kitajske lističe in za kipečo vodo, kot nadomestilo za ročaj in tulec. In čebulica je ležala v zemlji, če bulica je ležala v meni, bila je moje srce, moje živo srce, kot ga nisem niko« li poprej imel. Življenje in sila sta prekipevala v meni, vsakršne sie so se zgeniie; srce je bilo, čebulica je kalila in v njej speče misli in občutja so so sd s silo priborila pot; v lepi roži so si jo priborila. Videl sem jo, nosil sem jo in samega sebe sem pozabil ob njeni lepoti. Blaženo je pozabiti nase radi drugih! Nič se mi ni zahvalila, na mo ni mislila; — občudovali so jo in slavili. Tako ves^l som bil tega; kako neki ne bi bil! A nekega dne sem slišal, ko so pravili, da je vredna bo'j-šega lončka. Razbili so me čez pol; o, to je strašno bolelo, roža je prišla pa v lepši lonček, — in mene, mene so vrgli na dvorišče, in tu ležim kot stara črepinm — a spomin vendarle živi v meni, tega mi ne more nihče vzeti«. RKIST.JAN AXPERPEN dve, oči in tace štiri» odvrneta volka, nič hutega sluteč. Lisica pa odgrizne zajcu ušesi, in tace ter mu izpraska oči: «Tu vsakemu uhelj, dve taci, oko. Kaj dobra to zvrhana mera Vam bo«, brž zdrdra, pograbi ostalega zajca in zbeži osuplima volkoma izpred oči in, ko sta se zavedla, je bila lisičica že, Bog ve kje. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Tanja Sajovic, uč. IL.c razr. real. gimn. v Kranjn Zlcgc ovmea Sestavi iz naslednjih 14 zlogov: al« bri*dcn«eskar«komajst*to*prog«se=so« te* tcv«za 7 besed pomena: 1. kmetov up; 2. barbarski narod; 3. krog dni; 4. šte* vilo; 5. zakonski drug; 6. domača ži« val; 7. sinjski vitez — da bodo tvori* le začetne črke od zgoraj navzdol te* sen, končne črke od zgoraj navzdol pa tako krasoto na Gorenjskem A. Francevič: Jež in dihur Dihur se je čestokrat obregoval ob ježa in njegovo bodečo suknjo. Pri vsa* ki priliki ga je zasmehoval in zaničeval, češ, jež ima tako smešno in grdo telo, kakor nobena druga žival. • Končno je to vedno pikanje postalo že tudi skrajno potrpežljivemu »bode* žu« preveč in nekega lepega dne napo* ve smrdljivemu dihurju dvoboj. Druge živali pa so bile mnenja, da ni lepo, prelivati tovariško kri. Naj si stranki rajši izbereta sodnika, ki naj sodi in razsodi po pravici! Jež in dihur sta s tem predlogom za* dovoljna, le glede sodnika se ne more* ta zediniti. Zato jima priskočijo na Ho* moč živali, ki določijo za sodnika ovco, katero takoj pokličejo iz planinske pašnje ter ji obrazložijo kako in kaj. Ali ovca, ta dobra in pohlevna živa* lica, prijateljsko svetuje, naj se obe so* vražni živali lepo pomirita. »Dovolj hudo je, ko nas preganja človek, čemu bi se potem grizle med seboj še živali,« pravi ovca. »Ker ste me pa izbrali za sodnika, potem čujte mojo obsodbo: Jež in dihur se naj v znak sprave lepo objameta in naj poslej živita v prijateljstvu!« Živali se spogledajo in pokimajo. S tem je sodba že pravomočna. Jež in dihur pristopita, se vzpneta na zadnje noge ter se objameta. Pri tem se pa jež nekoliko zaobrne, da pri* de njegova bodeča stran v bližino di* hurjevega trebuščka in tedaj stisne svojega nasprotnika krepko k sebi. Di* hur spusti od sebe strahovit glas, nato pa pade v nezavest. ~Ko se potem spet zave, čuti po vsem trebuhu silne bolečine, prizadejane od ježevih bodic. »Joj, joj,« vzdihuje ves zlomljen in prestrašen, »če je že ježev spravni ob* jem tako hud, kaj še le, če bi me on zgrabil v jezi..!« Odslej je imel jež kainada pred di* hurjem lep mir. (France vič) Heteči ws