Tečaj II.
Ljubljana, meseca junija 1874.
List 6.
obiraj,
Letna plača 1 for. 50 kr. v	Učitelji iu nepremožni
Društveniki dobivajo	kmetovalci plačajo
list brezplačno.	lo po 75 kr.
Slovenska čebela.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
«
v
po Kranjskem, Stajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Cebeloredivne rastline. — Čebelne bolezni. — Tu pghar — tu panj! kdo bo gospod ?
— Poročilo h okolico Ljubljanske. — Čebelarsko poročilo iz Predalpskega. "—.Račun društvenega odbora za 1. 1873 in Proračun za 1. 1874.
Cebeloredivne rastline.
A. Rastlinoznanstva vrednost.
(Po bar. Rožičevem „Bienenzuchtbetrieb".)
Gotovo je, da mora človek v vsakemu stauu posebne stauovne vednosti imeti, če hoče svoje pošlo dobro opravljati. Tedaj tudi čebelar mora vediti, kaj njegovim čebelam služi, kaj pa je za-nje zastonj ali celo škodljivo. Ves živež čebelni, ter tudi ves dobiček čebelarski je v rastlinskem cvetu. Vendar vsaka rastlina ni enake cene, ne kakor krma za živali, ne kakor medunosuo cvetje za čebele. Tedaj je tudi gotovo, da znanost in veduost v rastliuoslovji je za umnega čebelarja velike cene.
K t er i h rastlin je naj več v okolici? Jih je zadosti le za malo, ali tudi za veliko čebel ar i j o? Kdaj iu kako dolgo dajejo čebelam potrebni živež? Te in enake prašanja so gotovo imeuitue za čebelarstvo iu kakor jih ve čebelar rešiti, takošno bo imel tudi veselje in takošeu dobiček iz svojega čebelarstva. Naj navodim le en izgled: ajdo vsak pozna; naj bi pa kdo mislil, da vsaka ajda v enakem vremenu daje enak pridelek, bi se zelo motil. Kakor za zadelovanje zrna ni vsaka zemlja ugodna, ravno tako vsaka zemlja ni ugodna za meduuosno cvetje. Pri meni n. pr. je globoka ilovnata zemlja v zelo vozki dolinici iu ajdov cvet redko kdaj meduuoseu; malo bolj ko četrt ure od tod je ajdov cvet v razpadenem apneuicu skoraj vselej medunosen. *)
*) Ta izgled naj čebelarje — zlasti ude našega društva — uči, da čebelarstvo je, kakor kmetijstvo sploh, tudi veduost, in da je treba za umno ter koristno čebelarstvo znanstvene vednosti. Naj opomnim še enkrat na izrek slavnoznanega čebelarja barona Berlepša : ,,Učite »e naj pred znanstvenega čebelarstva, če ne ostanete mojstri-skaze vse svoje žive dni." — znabiti se mu bo letos bolj veijelo
B. Nabiralne snove.
Snove, ktere naše čebele iz cveta rastlin nabirajo, so: med, vosek, obnožje (cvetni prah) in lepljiv vosek (neka klejasta smola). Okrožje, v kterem čebele berejo, je nekako eno uro hoda obširno, če ga ne mejijo previsoki hribi, ali pregloboke doline. Koliko teli snov cvet raznih rastlin daje, se gotovo ne da določiti; vendar se ne bomo veliko motili, če sploh v primeri vzamemo, da le polovica cvetja čebelam služi v nabero raznih snov in sicer od te polovice dobivajo 10 "/„ obnožja, 50 "/u sladkih sokov in 40 % obojega vkup.
Cvetni prah (obnožje) lepljiva smola, voda, sladki soki to so snove, ktere čebele iz rastlinskega cveta nabirajo (nekteri trdijo, da tudi solne tekočine, lužne soli potrebujejo in nabirajo) ter v panju predelajo v cvetlični med (v hrano zalegi) vosek, smolnati lep za prilepljenje satovja in med. Od vsake teh snov recimo v pojasnenje kratke besede:
Obnožje čebele nabirajo na prašnikih *) raznih cvetlic. Obnožje je pa že množina cvetličnega praha, kterega čebele berejo ali prav na vrhu prašnih uitik, ali pa ua dnu cveta, kteri tacih prašnih nitik nima. Je pa cvetlični prah iz malih roglastih mehurčekov ali mozuljčekov, kteri so napolnjeni z rastlinsko tekočino in silno majhnimi zrnci ali delci (vse to se s prostim očesom se ve da ne vidi, ampak le skozi povikševavuo steklo ali lečo). Po učenem Dönhof-u je cvetlično obnožje iz rumeno-barvenega dela, iz beljakovca (jajčnega) nekoliko rastlinskega voska iu še nekaj družili snov. Obnožja čebele nikoli same ne vži-vajo, ampak imajo edino le za pitanje mlade zalege.
ko lani! (glej štev. 5. I. 1873). Res kako bo nevednež presojeval razne primerljeje v čebelarstvu? Razsodi jih, pa dostikrat v svojo škodo. Pred kakimi desetimi leti Bern cul tožiti nekega čebelarja: Dokler sem stari čebeljnak imel, jo bilo še nekaj ; kar sem pa tukaj novega postavil, niso čebele nikoli za nič. Jaz malo sprašujem, kje je stari čebelnjak imel, ter tudi bolj pazno pregledam nov čebelujak in lego njegovo, ter mu naravnost rečem : Prijatel! ko bi bili stari čebelnjak tu imeli, bi bile tudi nekdaj čebele za nič in dokler bote novega tu imeli, tudi zanaprej ne bodo nikoli za nič. Ko neverni Tomaž me začuden pogleduje; ko mu pa reč malo razložim, je verjel, in čez teden dni je nov čebelnjak na mestu starega stal in o dobri letini so bile čebele spet dobre. Večkrat mi je potlej rekel: Zdaj vidim, da za čebelarstvo ni vsak gumpec, ter si je zarad tega bistroumno-iznajdenega izreka nekako veliko domišljeval. Res — da bi roje spravljati, panje šteti in polno satovje spodrezovati umno čebelarstvo bilo, bi bilo brez števila umnih čebelarjev, ki so pa brez znanstvene vednosti le mojstri-skaze. Vred.
*) Ker je marsikterim naših udov botanika ali rastlinoslovje neznano, tu opomnimo : Prašniki so v cvetu semenske nitke moškega spola. Tudi rastline namreč so žive stvari, ktere rastejo, živeža za rast potrebujejo, po kterih žilah se rastlin-ki sok pretaka i. t. le gibljivosti in čutljivosti nimajo. Množijo se po semenu; oplodenje semena ali množivua rodovitnost se pa zgodi po moškem in ženskem cvetu. Nitke s prahom moškega spola se zovejo prašniki, cveti ženskega spola, iz kterih po oplodenju seme in sad prizori, se pa imenujejo pestiči. Ta dvospolni cvet je navadno tudi prostim očem vidljiv. Nahajamo pa obojni cvet: prašnike in pestiče ali v eni cvetni čašici vkup n. pr. pri'regredu, navadnem žitu, sočivji i. t. d.; ali pa je razločen, ter ima vsak svojo posebno cvetno časico. Tii je pa spet razloček, da pri nekterih rastlinah so cvetne časiee ua eni in isti rastlini, n. pr. pri turšici ali koruzi, kjer so na vrhuncu prašniki, spodaj pa pestiči ali pa sta semenska cveta v dveh raznih rastlinah, n. pr. pri konoplji i. dr. Toliko bodi danes le sploh in ob kratkem rečeno; znabiti drugikrat kaj več.	Vredništvo.
Naberajo pa obnožje le stareje čebele; čisto mlade do kakega četrtega tedna starosti skoraj nikoli. Naberajo pa čebele cvetlični prah brez ustnic *) s tem. da s sprednima nogama cvet pohodijo, ter se samo po sebi po kocinastih noži-cah če dalje več cvetličnega prahu prijemlje. S pomočjo srednjih nožic prenesejo med letanjem cvetlični prah na zadnji nožici. Da pa je prah tudi nakupi-čen držeč, ter ga ne zgubijo, ga prevlečejo z neko žlezasto tekočino, ktero potijo iz potnic zadnjih nožnih piščal ali mečic.
Kedar pride čebela v panj, si spet z nožicami pomaga, da se obnožja znebi. Deva ga vselej v prazne celice, ter ga na zadnje prevleče z neko svitlo-medeno žlezino, da je tako pred zrakom varno in ne plesnije. Navadno shra-nujejo čebele malo obnožja, znabiti komaj 10—15 % vse zaloge in to le za pitanje prve spomladne zalege, dokler se zunaj še težko ali celo ne dobiva. Da čebela celico z obnožjem napolni; mora dvajsetkrat težko prinesti; prostor enega štirjaškega palca — blizo 50 celic na obeh straneh — napolnjen z obnožjem tehta nekako en lot.
Rastline in drevesa, na kterih čebele največ obnožja nabirajo so zlasti: razne vrbe, lešče, topoli, hrast, jelša, jablana in češnja; potem mak, trpotec, ogršica, plavica in več druzih.
Kjer in kodar je pomanjkanje takega drevja in takih rastlin, si umni čebelarji pomagajo z moko. Naj boljši za to je moka pravega kostanja, le navadno je predraga — dražja kakor vsaka druga; sicer je pa v sili vsaka moka dobra bodisi pšenična ali ržena, tudi rajžova je prav dobra. Le pomniti je, da moka mora biti naj lepša, ne spod črnega kamna. Nastavlja se pa čebelam na mnogo viž. Natrese se z moko eden ali več praznih satov, se dene v präzin panj, ter se kam blizo čebeljnaka postavi. Zamore se sat z moko tudi v panj naravnost dejati. So pa tudi lastne za to nalašč narejene priprave; naj boljši iz med vsih znanih enakih priprav je še bar. Rožič-evo koritice za moko.
Čebelne bolezni.
Gnjila zalega.**)
Iz med vsih bolezen čebelnih ni nobena nevarniša in za čebelarja škodljivša, kakor je gnjila zalega.
Znamnja te nadloge so: Po nezadelanih celicah zalega ne napredva, ampak odmrje ter se začne sušiti. Pa tudi stareja zalega — že črviči odmrjö — začnejo gnjiti, ter se spremene v neko drobcčo škrlup. Do te dobe še ni velike nevarnosti in bolezen ni nalezljiva; če je panj močen, vse sam pospravi in ven iznese.
*) Ustnicc bo le za srkaiije Bladlcili sokov in za predelovanje klejastega voska.
**) Sicer smo od te bolezni že lansko leto govorili (glej štev. 7. 1. 1873); pa ker je reč toliko zanimiva, in ravno od čebelnih bolezin letoa obsimiši govorimo, vvrgtimo še članek od gnjile zalege.
Je pa' v panju zadosti vlažnosti, da se neka plesnoba začne po odmrli zadelani in nezadclani zalegi razširjati ter postaja temno-rujavkasta, vlečljiva gnjiloba, tadaj je prava gnjila zalega, naj nevarniša nalezljiva čebelna kuga. Pokrovček pri zadelani zalegi vpade, ter se naredi v sredi luknjica ko knofiična glavica, iz ktere puhti hud smrad, kakor po gnjilih, spridenih jajcih. Dokler se plesniva gnjiloba po panji ne razširja, delajo in letajo čebele po navadi ; kedar se pa gnjiloba bolj razširja — kar nam že smrad iz panja spričuje — tadaj čebele nehajo delati, klavrne zapuščajo sprideno satovje in le še zdravega oblegajo ter se v gruče stiskajo. Dostikrat pa tudi panj popustijo, ter si novega stanovanja iščejo.
Začetek in vzroki bolezni. Vzroki bolezni so mnogi in sicer bližnji in daljni. Velika in nagla zguba čebel po vremenskem spremeou, veliki plohi i. t. d. ker mnogo nastavljene zalege ne morejo več zadostno oblegati in ogrevati; dalje hudi, mrzli vetrovi, kteri naravnost skozi žrelice pihajo, ter zalego premrazijo, da prehlajena odmrje; ravno tako zalega odmrje, če jo čebele nehajo pitati, bodi si že zavolj pomanjkanja ljudstva ali pitanca, ter preslabo ljudstvo ni zmožno odmrle črviče iz panja spraviti; dostikrat je bolezni kriva nepazljivost ali zani-krnost ali tudi nevednost čebelarja, ker vsega tega ne zapazi in čebelam ne pomaga; lahko in mnogokrat je bolezni kriv slab in spriden med — pitanec, griža iu sploh vsaka druga čebelna bolezen je lahko začetik gnile zalege. — Še nekaj, na kar znabiti noben čebelar ne misli, hočemo in se nam potrebno zdi opomniti. Kedar jo kakošno nezdravo ali bolestno ozračje, znajo tudi sicer zdrave in močne čebele same nanašati suove kužljive bolezni. Povsod namreč se nahajajo neke gobice, iz kterih se pozneje plesnjivec izleže, ter prevleče in pokonča rastljine in druge reči (n. pr. učenim znano ascophora elegans, mixotrichum chartarum i. dr.). — Kakor ta ali enaki plesnivni snov prevleče grojzdje, korun, židne go-sence in druge reči, ter jih ugonobi in pokonča, tako zanešen po čebelah v panj, prevleče in ugonobi zalego, ktera odmrje in začne gniti. Če je ozračje plesni vcu ugodno, se v panju še bolj nareja in širi, ter se pozneje loči in kot bolestni snov čedalje več zdrave zalega prevleče iu ravno zarad tega je gnjila zalega toliko nevarna ne le za. panj, ampak za ves čebeljnak. Po prezračenji se namreč vzdigujejo male, komaj vidljive plesnjive kosmatinice, ter izletavajo iz žrelica in najdejo plavajoče v zraku pot v drugi panj. Lahko jih zanesejo tudi mlade čebele, ktere se od začetka navadno malo motijo, ter vsedajo na drugi panj. In če ta plesnjivni snov (micrococcus) najde kolikaj za bolezen ugodne okoljščine, je že bolezen gotova. Iz tega se lahko razvidi velika nevarnost vsake gnjile zalege za ves čebelnjak in lahko mogoče za čebelnjake bližnjih sosedov.
Zabranitev in pomočki. Dr. Preus *) (zdravn. svet v Kraljevcu na Pruskem), kteri je s pomočjo znanih čebelarjev Vogel-na in Sönfeld-a prvi ravno kar po-
*) Učeni čebelarji so si mnogo prizadevali pozvediti izvir ali začetek gnjile zalege. N. pr. g. Lambrecht je trdil, da je obnožje pokvarjeno po vlažnosti zraka vzrok te bolezni; g. Fišer pa nasproti, da jc pomanjkanje obnožja t. j. cvetličnega medri ali z drugo besedo lakota vzrok, da zalega odmrje ter začne gnjiti. Tem nasproti je učil in utrdil dr. Preus, da če zalega pride v dotiko z plesnivim anovom, odmrje, ker je plesnivec prevleče in umori.
pisani začetik gnjile zalege učil in utrdoval , svetuje v zabranitev in pomočik sledeče: Kedar nastane mrzel veter, naj se žrelica primašijo — se ve, da ne popolnoma ali tudi kaka zavarovalna deščica predpostavi; satovje z odmrlo zalego je treba naglo izrezati, ter ga z novim namestiti. Je po kakem koli naključji panj več čebel zgubil, se mu morajo dodati. Neoblegano satovje se vzame in da drugim močnim panjem, pa paziti je treba, da ni prepozno, da se še v druge panje bolehna zalega ne zanese. Če se nima kam dejati, naj se vendar le izreže, ter za vosek porabi. Dobro naj se pazi, da se ne bo pitalo s kakim kakor koli si bodi spridenim medom; zraven naj se skrbi za čisto vodo, da se v koriticu večkrat prenavlja mali in voda. Matica naj se nekoliko časa pripre, da ne bo preveč nove zalege nastavljala. — Trav dobro je tudi v zabranitev, umivanje panjev, dilic in romčekov z razjedno vodo ali lugom (kali causticum, dobi se lahko in prav po nizki ceni v vsaki štacuni); vzame se dva lota na tri maselce vrele vode, ter počaka, da se raztopi. Tudi je dobro, prazne paujove in prazno satovje z žvepljenim cvetom pokaditi, doda se mu deseti del kafre.
Tii pehar — tli panj! kdo bo gospod?
Tako menda bo zanaprej glasilka nasprotnih strank čebelarjev! „Ajhste-tarca" (Eichstädter Bienenzeitung) že več mesecev pehar (iz slame pleteni peharju podoben panj) do zvezd povzdigovaje, je vendar tudi nasprotnemu spisu svoje krilo odprla. Tudi „Brnska čebela" (Honigbiene v. Briinn) bo s trompeto čebelarje sklicovala, da razsodijo, kdo bo zanaprej gospod, slamnopehar ali le-senopanj. Se ve, da je gospod Gravenhorst sam čebelarski mojster, ki ve, zakaj je pehar njegov ljubček — če so sicer njegove številke vse resnične — al kaj bi bil še lahko dosegel, ko bi bil umno čebelaril z boljšim panjem, če je že toliko s slabim?
Namen mojih vrstic ni razsojevati, kteri panj je boljši, ampak le opomniti, da taki prepiri: pretirana hvala in graja so možakov nevredni. Naj bi že toraj enkrat odločivno besedo izgovorili. Tedaj naj bodo pozvani tudi čebelarji južnih krajev (kteri sicer pehar poznajo), da izrečejo svojo misel: ali je pehar res vreden ali ne, da bi gospodoval v našem razsvetljenem veku ?
Naj navodimo tu poskušajo Šonfeld-ovo 1. 1872 in 1873, s ktero se je uk Preuaov potrdil. Šonfeld jc vzel za grah veliko gojilo na pol posušeno zalego, ter jo je dejAl na desko pod steklo. Od spodej jo po dva palca dolgi cevioi zdrav zrak pod stekleno posodo dohajal; od zgorej pa enako cev nastavil, ter jo 8 pavolo lahno zamašil, ter ves to na vroče solnce postavil. Pregreti zrak je se ve da po zgornji cevici spuhtil, ples-njivni snov pa malo debelši ni mogel, ampak se je zamaška prijel. Štiri zaiuaške je 8 plesnivcem napolnil, preden je bila gnjila zalega popolno suha in izžeta. Poskušnje z zamaški so pokazale, da, kjer koli je le za kaki palec zalego s to pavolo pokril, se je gnjila zalega pokazala. Tudi popolno zdravo zalego je ta plesnjivni snov umoril, ter gnjilo zalego širil. Daljne skušnje so pokazale, da, kjer take plesnivne snove ni, tudi gnjila zalega ni nevarna, ker se odmrla zalega posuši in naprej ne razširja.
Gg. Berlepš, Dathe, Günther, Hopf, Vogel — čebelarji največe veljave, so, če tudi še ne očitno — vsi zoper njega. Naj bi toraj tudi Avstrijanski čebelarji svojo misel izrekli.
Da se s tem pozivom v „Slov. čeb." oglasim, se zato zgodi, ker me je „Kranjsko čeb. društvo z izvolitvo za dopisovalnega uda počastilo in ker me je Ajhstetarca zavrgla. Tri 18. zboru čebel, v Soluemgradu sem vidila marsikaj, kar bi ne imelo biti iu ker se je vse to očitno godilo, sem hotla tudi očitno grajati, kar pa Ajhsteterca ni hotla sprejeti.
Me je res bolelo se ločiti od nemških čebelarjev, me pa tudi veseli v Av-strijanskem čebel, listu se oglasiti. Saj me že tako raarsktera vez z Avstrijo veže. Rodovina mojega moža je iz Moravskega in moja iz češkega razun drugih vezi prijatelstva; tedaj plašno sicer, pa vendar zaupljivo potrkam, ter prosim za prijazen sprejem v število Avstrijanskih čebelarjev.
Lina bar. Berief sova.
Poročilo iz okolice Ljubljanske.
(M. K----- .)
Naj kratkočasnejši oddelek kmetijstva je čebelarstvo; to mi bo gotovo pritrdil vsak čebelar, bodi si že izurjen v tej reči, ali pa še le začetnik.
Akoravno sem čebelarstvo še le lansko leto pričel, mi vendar že veliko veselja dela; sosebno kadar jc vreme"vgodno, ob času rojenja, kakor tudi o dobri paši.
Mrzlo vreme in veliko deževnih dni meseca maja letošnjega leta je čebele sploh od rojenja zelo zadrževalo; tako, da so mogli Skoraj vsi čebelarji naše okolice umetne roje ali preganjcnce delati; drugiče pa zlo porodoma dobivamo.
Jez sicer se moram pa že pohvaliti, da so mi razun enega vsi panji sami rojili; dobil sem po dva in tudi po tri roje, toraj sem prav zadovoljen.
Pri nas je letos paša prav dobra. S prvega so brale na resji in češnji; jablanovega cvetja niso mogle skorej nič brati, ker je večidel v deževji odevetelo. Posebno dobro pašo so imele na smreki, plavici in grašici; sedaj pa dobivajo medeno roso, katero tli medenico ali mano imenujejo.
Jez imam zdaj 10 dzirzoniziranih panjev, namreč: tri Sumparjeve, 5 Po-rentovih in 2 br. Rožič-eva, druge pa navadne domače Kranjske. Sumparjevi so za prve roje dobri pa vendar malo okorni, ker imajo predolge satnike, boljši so gosp. Porentovi; prav priličen je pa lc družbeni panj, samo malo prekratek je; še posebno želeti bi bilo, da bi se tudi od zgoraj odpiral, kakor Porentov, ker je veliko ložej čebelarju kaj popraviti, ako se satniki od zgoraj ven in notri devajo, kakor pa, če se samo skoncama. *)
Letos roji prav dobro uapredvajo; ako nam predobrotljivi Bog še obilo ajde da, bo dobra letina za čebelarja in kmeta.
Čebelarsko poročilo iz Predarlskega
od našega uda učitelja Kneelit-a.
Od nekaj časa sem se tudi pri nas na Predarlskem vidi splošno prizadevanje, da bi se čebelarstvo umniši obdelovalo. Leta 1867 je nekaj vnetih čebelarjev v Dornbirn-u vstanovilo čebelarsko društvo, kateremu je kmalo mnogo udov pristopilo. Odbor društva se je res obilno trudil; razpisoval potna zborovanja, izdeloval panje s premakljivimi satuiki po enojni meri, vstanovil društveni list i. t. d. Leta 1872 je društvo dobilo 400 gld. državne podpore. To delovanje prvega čeb. društva je spodbudilo čebelarje po vsi deželi in vstanovile so se čeb. društva v Bregencu, Egu in Feldkirchenu. Imenujejo se te društva pod-družnice, ter so s prvim v Dornbiruu v zavezi, imajo pa vendar lastne odbore in gospodarstvo.
Medunosnih rastlin, ktere se po Avstrijanskem sejejo in obdelujejo, pri nas ni. Ogršice, razne detelje, ajde ne najdeš tii skoraj nikjer, lipo le malokje. Imamo pa obilno smerekovih gojzdov, veliko sadunosnega drevja in obširne travnike; tedaj bi čebelarstvo le nekaj vrglo, naj bi se umno čebelarilo.
Kar panj tiče, imamo še sploh slamnate pletenice (peharje). V jeseni se naj težji in naj ložji panji žveplajo in pridelek Švicarjem proda. Društva si pač obilno prizadevajo, da bi se čebelarji mirnejšega delovanja poprijeli, pa do zdaj mnogo kmetiških presoj še niso premagali.
Naša nemška čebela noče nekaj let kar uič več rojiti, česar se v6, da je naj bolj neugodno vreme krivo; gotovo bi bilo pa dobro, jo s Kranjsko pomladiti, ker je znano, koliko rade vaše čebele rojijo. Umetnih rojev pri nas ni, ker si čebelarji ne upajo jih začeti delat.
Vreme letošnje spomladi je bilo spet silno neugodno za čebelarstvo: mrzli vetrovi, dež in sneg ob času sadnega cvetja je nam zelo vse roje vzelo in naš up si prazne čebelnjake z roji napolniti, je šel — spet po vodi.
Račun društvenega odbora za 1. 1873.
a) Prejem:
1.	Letnimi družbauov............................523 d. 80 kr.
2.	Državna podpora............................875 „ — „
3.	Prodaja panjev..............................00 „ — „
4.	Razno....................................2 „ 80 „
Vsega vkup	1461	fl. 60 kr.
h) Stroški:
1.	Do vstanovljenja društva......................205 11. 36 kr.
2.	Tiskovina društvenega lista, vabila, pravil i. t. d. . .	779 „ 96 „
3.	Za diplomo................182	„ — „
4.	Za razne časopise in društveno bukvarnico..........85	„ 97 „
5.	Za društveno izgledno orodje i. dr..................115	d >>
Skupaj 1369 H. 24 kr.
Prenos	1369 fl. 24	kr.
6.	Za mizarske izdelke..........................138 „ 65	„
7.	Za društvenega čebelarja, darila i. t. d...... .	184 „ 40	„
8.	Za poštne in železniške stroške in vozuine, razpošiljanje
listov, pravil, poštne marke i. t. d..............169 „ 93	„
9.	Za razne reči..............................10 „ 20	„
Vsega vkup 1872 H. 42 kr.
Tedaj dohodki..........1461 H. 60 kr.
Stroški............ 1872 „ 42 „
je 1. 1873 še primanjkovalo ... 410 fl. 82 kr.
Proračun za I. 1874.
a) Dohodki:
1.	Letna plača društvenikov......................900 fl.	—	kr.
2.	Prodaja društvenega lista......................250 „	—	„
3.	Prodaja panjev in druzega čebelarskega orodja . . .	300 „	—	„
Vsega vkup	1450 fl. —	kr.
b) Stroški:
1.	Za tiskarne potrebe..........................850 fl. —	kr.
2.	Za bukvarnico, časopise, vezanje knjig............70 „	—	„
3.	Za zbirko podučnih knjig in druzega pomožnjega orodja	80 „	—	„
4.	Za društveno sobo v razstavo društvenega čebelarskega
orodja, panjev i. t. d...........100 „ —	„
5.	Za razne stroške vredništva nemško-slovenskega lista,
sodelavce, prevode i. t. d....................260 „	—	„
6.	Doplača za društvene panje, orodje................450 „	—	„
7.	Za nakup in razdeljenje raznih semen medunosnih rastlin	70 „	—	„
8.	Za družbenega čebelarja............100 „	—	„
9.	Za razpošiljauje društvenega lista in poštne marke . .	130 „	—	„
10.	Za popotne shode — zborovanja, če bode sicer mogoče	180 „	—	„
11.	Za vradue in razne potrebe....................100 „	—	„
12.	Za štipendije učiteljem v obiskovanje čebelarskega poduka	350 „	—	„
Vsega vkup 2740 fl. — kr.
Tedaj dohodkov......... 1450 fl. — kr.
Stroškov............ 2740 „ — „
bo dozdevno primanjkovalo . . . 1290 fl. — kr.
S tem objavlja društveni odbor sklepni račun za preteklo leto 1873 iu proračun za sedanje 1. 1874. Bolj natančno od raznih stroškov in odborovih sej govorimo v naslednjem listu; danes le še dostavljamo, da je društveni odbor tudi letos visokemu c. kr. ministerstvu kmetijstva predložil prošnjo za državno pomoč iu podporo, ter povdarjal, da stroški so narašali nenadno , kakor udje, kterih štejemo zdaj blizo 600. Društvenih panjev, da druzega ue omenimo, je razdanih že precej čez 300, na ktere je moglo društvo mizarjem doplačati polovico cene, ker društveniki so jih le za polovično ceno dobivali. Društvo bo kmalo — jer že tudi zdaj — euo naj večjih v Avstrijanskih deželah. Od 1. julija, ko bo Štajarsko čebelarsko društvo naš list za svojega sprejelo, bo nemški list blizo tisuč bralcev imel, tedaj zamore tudi mnogo dobrega storiti za po-vzdigo čebelarstva.