SOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 2 fl. brez pošle.
Čislo 11.	V torek 9. marca 1852.	I. tečaj.
Ljudska šola.
Od učne osnove in učnega postopka. T rebaje, nauk pri ogledljivih rečeh začeti in ves nauk tako uravnati, da bode, kolikor je mogoče, na čutila učeneov udarjal, mi bi radi rekli, da bode nauk pobutljiv (anschaulich); učitelj mora svoj nauk pocutljivili (anschaulich rnachen, versinnlichen).
Človek ima pa dvojno ogledno moč, — zvunajno, po kterej ogleduje zvunajne reči, — znotrajno, po kterej ogleduje znotrajne reči; zvunajne reči vdarjajo na zvunajne čutila, znotrajne na znotrajne čutila.
Kako ima taj učitelj pocutljiviti zvunajne reči? To se takole zgodi: «) Dotični predmet (reč, Gegenstand) učencom pred čutila postavi, da ga vidijo, in, ako biti more, da ga pošlalajo, slišijo, okusijo itd. Takih reči najdeš povsod na polju, na vertiču, na zemlji, pod zemljo, doma, u jizbi, hlevu itd. Reči jim, da vse dele tega predmeta dobro ogledajo, — pokaži in naštej jim bitne (wesentliche) znamenja, potem imenuj te predmet in slednič poprašuj učence o vsem, kar so opazili in si u glavi obderžali.
Ce pa takih predmetov pri roci nimaš, da bi jih mogel same u resnici pred čutila postaviti svojim učencom; b) posluži se slik alj podob, stavi jih učencom pred oči, pusti, da sliko celo in pojedine njene dele dobro ogledajo, zatim celo stvar in pojedine njene dele, kakor se u sliki (podobi) vidijo , naštej, razloži in opiši, dalej pokaži kar morebiti na sliki manjka, post. zakaj, odkod je ta alj una reč, daj vse
<o učence opetovati, slednič kersti stvar s njenim imenom in prepričaj se, alj so učenci vse prav in jasno zapopadli.
Pa vendar vsaka slika ni pripravna, izberi taj take, ki te predmet in posebno bitne njegove znamenja točno in tajnčno pokažejo, — ki so lepe in živahne, pristojne in čedne —• in ki ničesar ne zaderžijo, kar bi detinsko čudorednost (An-stands- und Sittlichkeitsgefiihl) žaliti alj pokazitit moglo; dalej izvoli najprej slike tacili predmetov, ki so otrokom že znani, — slednič ni dobro, celo knjigo slikami napolnjeno učencom u roke dati, temuč sliko za slikom.
Ako pojedini predmet, ki ga želimo učencom učiti, ne pred oči prinesti ne ga jim naslikana pokazati nemoremo, tedaj je treba,
c J da se poslužimo prispodob (Vergleichung), to je, da dotični učencom še nepoznan predmet primerimo kakemu srodnemu predmetu, kterega učenci že poznajo. Najprej govori u te namen od poznanega predmeta, ki si ga za prispodobo iza-bral, zatim preskoči na dotični nepoznani predmet, — pokaži učencom znamenja, po kterih sta si ta dva predmeta podobna (slična) in po kterih sta si nepodobna (različna), to se pravi, pokaži sliko in razliko, ki med tirna obadvema predmetoma obstoji, — pusti, da ti jo tudi učenci pokažejo in opomni jih, da vse to, u čem sta si ta predmeta podobna, kakor tudi to, u čem sta si nepodobna, ujedno sberejo in u pameti ohranijo, — slednič predmetu ime nadij in večkrat to vse opetuj.
Treba pa je, da so prispodobe shodne (tauglich), pristojne, živahne, učencom dobro poznane in da je slika in razlika jasna med tima dvema predmetoma.
Kako ima učitelj pobutljiviti znotraj ne reci?
Težje bode za učitelja počutljiviti znotrajne, nevidljive reči, to je, jasno pokazati in razložiti, kar duša dela alj terpi,u kterem stanju se duša znajde. Da taj to težavno opravilo kolikor je moč dobro in gladko od rok pojde, je treba pri počutljivanju (Versinnlicliung) znotrajnih predmetov se ravno tistega pota deržati, kakor pri zvunajnih predmetih.
Po tem taj:
a) pelji učence u notrajni svet, vkaži jim se spomniti, kaj so tu alj tam, to alj unobart si mislili, znotraj pri sercu občutili in želeli, kako je tu alj tam jim bilo pri sercu itd.; alj pa tudi naredi, da bodo otroci to občutili, kar jim hočeš pokazati, to je, postavi učence u ravno tisto duševno stanje, o kterem si naumil jih podučiti.
Pri tem pa učitelj naj dobro gleda, da jih nikolj ne poskuša podučevati o takovem duševnem stanju, ki si ga učenci za-volj svojih nerazvitih sil in moči še predstaviti ne morejo, — ravno tako tudi ne o tacih predmetih, ki bi lehko čudo-rednosti še nedolžne mladine škodovati mogli, postavim; jezo, hudo poželenje itd. Ako taj po tem potu ne gre: (>) pokaži učencom druge ljudi, na kterih to vidijo in opazijo, kar jim hočemo razjasniti, — postavim: pokaži jim ponižnega človeka, povej jim, kako se obnaša, zakaj se tako obnaša, kaj znotraj občuti, — vkaži jim vse te znamenja ujedno sbrati in u edno celoto misliti — povej slednič ime.
Pa te pot znotrajuc predmete učencom počutljiviti, je nevaren in lehko škoduje. Za to je bolje:
c) poslužiti se povestic (Erzahlung). Povestice se tej reči najbolj prilezejo; u povesticah predmet, ki ga učencom pokazati in razjasniti želimo, u oči udarja in po povesticah se najložej prebudi tisto duševno stanje, ki ga u misli imamo. Pripoveduj taj živahno to je tako, da se učencom zde, kakor da bi vse s očmi vidili, imenuj ljudi, mesta in kraje, povej čas, kdaj seje zgodilo, pripoveduj tako, kakor da bi ljudi med seboj govorili; — pripoveduj posebno bitne in imenitne znamenja, ne preobširno in ne preširoko, da učence ne za-pleteš in zmedeš, posebno dobro, jasno in glasno govori o tistem duševnem stanju, ki ga pokazati misliš, — poprašuj učence, da se prepričaš alj so dobro zapopadli, in slednič kersti duševno stanje s imenom.
M treba pristaviti, da morajo povestice biti dostojne in primerne, čudorednosti ne škodljive in ne nevarne in lehko zapopadljive.
Kakor je veliko zvunajnihpredmetov,ki jih vidimo, slišimo in čutimo, med seboj podobnih, ravno taka je tudi zastran znotrajnih predmetov; postavim: prestrašiti se in bati se, žalostiti se in kesati se itd, so med seboj podobne duševne stanja. Zato je včasi tudi mogoče d) se poslužiti prispodob (Vergleichung).
Tu vse to velja, kar smo goraj rekli, kako se gre poslužiti prispodob pri zvunajnih predmetih. Le samo to pristavimo, daje te pot jako težaven; zakaj treba je, da učitelj dobro in tanjčno zna,u čem se dva podobna znotrajna predmeta razločita in u čem sta si podobna, in dalej, da otroci vse to dobro in tanjčno zapopadejo. —
Kako naj se po šolah slovnica uči.
Marsikter učitelj, ki od slovnice sliši,meni, dajo mora svojim učencom le od besede do besede in od pravila do pravila, kakor ptiču pevne besede, v glavo biti in zabiti. — Tako smo se vsaj mi še po šolah učili in učiti morali. Učitelj nas je gonil od stavka do stavka, od vodila do vodila, da smo blebetali in blebetali, kakor Babdonci, ki se razumeli niso. Kdor je le znal iz bukev gladko povedati, — alj je razumil alj ne, to je bilo vse edno, — je imel „sehr gut" in je bil v šoli pervi, — pa le blebetavec. — Še zdaj je mi škoda za toliko zlatih ur mladega časa! V sedanjih šolali se je vendar zdaj tisto netečno žlobodranje nekoliko izčedilo, vendar tudi ne še popolnama. —
Ako taj učitelj, naj si bo v slovenski ali nemški šoli, namesto da bi svoje učence s tistimi pravili, s sklanjami, lastnimi imeni i. t. d. nabijal in mučil, ko bi namesto tega svoje učence le bolj praktiško ali djansko vadil, bi gotovo dragi šolski čas bolje obernil in tako sebi in učencom lepši in prijetuiši koristil. Učenci naj se le velikoveč vadijo dobro govoriti, brati in pisati, in gotovo bodo slovnico bolje razumeli in rabili, kakor pa le samo s suhimi vodili in pravili, ki kmalo pominejo, da ni nobeniga do-
bička ž njimi. Zdaj pove to, zdajuno, zdaj naj se kej lepega bere, pripoveduje i. t. d. — to naj se ponovi in ponavlja tako dolgo, da si vsi dobro zapomnijo, in potlej naj vse to popiše in zapiše, — to naj se jim popravi tako, da se pri takih lepih priložnostih vse potrebne slovniške vodila in pravila spomnijo, tako rekoč igraje prilastijo. Po tem takem bodo učenci kmalo dobro govorili in dobro pisali. — Ako pa hoče učitelj s svojimi učenci pri vsem prav dobro napredovati, mora veliko veliko lepega vedeti, tedaj mora veliko brati in pisati, zraven pa tudi slovnico v malem perstu imeti, da leliko govori, uči in popravlja, kakor je treba in prav. — Vsak učitelj, ki jc učitelj v pravem pomenu te lepe besede, skerbi in si prizadeva, da svojo mladino uči in vodi le po lehkem in vendar pravem in tečnem potu do tiste stopnje, do ktere se mladina v šolah peljati in voditi ima.	A. Pr.
Perva stopinja.
(Iz francozkega poslovenil J. D rob nič.)
Na nekem francozkem učilišeu je bil učenec prebrisane glave, kateri se je med vsimi svojimi tovarši u znanosliii in u čednem zaderžanju tako hvalevredno obnašal, da so mu njegovi učeniki vsakčas svojo popolno zadovoljnost izkazavali, in vsim drugim za lepi izgled priporočali. Imenitši mestjanov so ga posebno veliko obrajtali in radi imeli, in kdor koli ga je poznal,siga je u duhu mislil, da bo enkrat imenitne službe u domovini obnašal. Pa zapeljivi izgled nekih njegovih tovaršev, katerim se je po svoji nesreči prijatelski bil pridružil, je kmalo potemnil vse tisto lepo upanje. Perva stopinja, s kateroj se jc svojih dolžnosti nezvestega izkazal, gaje iz malih pregrešek čim dalje u veče opakosti in nazadnje u naj grozovitniše hudodelstvo zapeljala. Igranje za dnarje je bila tista nesrečna skala, na kateri se je vsa njegova poštenost, njegova čednost razbila. Ko je že bil večkrat po obilno denarjev zaigral, ter svojim vernikom, ki so ga povsod zalezovali in zasedovaii, ni s čem več plačati imel, se jim je vmeknil na deželo, ter seje po vaseh potepaje s krivičnim pripravkom preživil. Neki večer se primeri, da je neki unajni popotnik u sostenji j izbi ravno tiate hiše kjer diak prenočeval, in

je, preden seje spat vlegel svoje denarje preštel. Glasno žvenk-Janje zapeljive rude, kakovo je učenec težko pogrešal, ga je omamilo, daje sklenil se tistih denarjev pooblastiti. — „Od svojega očeta," je sam pri sebi djal, „ ni mam kaj več pričakovati, ker sem to, kar mi je še le bil poslal, tako naglo zapravil. V mestu, kjer sem izgubil zaupanje vsih poštenih ljudi, se ne sineih več prikazati. Donarji tega nepoznanca me lehko nategama iz zadrege rešijo. Pa — bi li se tatvine, razbojništva lotil!? Bilo je tatov in razbojnikov pred menoj, in jaz gotovo posledni ne bom." V takih grozovitnih mislih je vso noč prebdil. Ko dan zasvita se neznani popotnik dalje na svoj pot krene. Učenec se spusti za njim, ga dojde, in ga — za nekim germovjem umori. S nedolž-noj kervjoj preišče za germom mošnjo in listnico nesrečnega popotnika, ki se je u svoji kervi premotaval in upijoč svojo dušo izdihoval. Ubijavec najde u mošnji dve sto kron in u listnici to pismo:
Necloveeji sin /
Premogel sem se in ti pošljem teh 200 kron, da boš poplačal svoje dolgove, in da se sopet s tim oskerbiš, kar ti je potreba. Alj ne bo več mogoče, da bi te dobrote tvojega otožnega očeta, ki te nikdar razžalil ni, sopet meni povernile? Tvoja mati, tvoja nesrečna mati preliva noč in dan gorke solze nad tvojimi opa-kostmi. Alj je tebi mogoče neobčutlivo gledati, kako tvoje razuzdano živlenje naji u grob tišči?— Tvoj stric, kite je posledni-krat vidil, ko si bil šest let star, nas je pred nekoliko dnevih obiskal. Želel je tebe še enkrat viditi, ker je namenil vse svoje veliko premoženje tebi in tvojim bratom izporočiti. On je toraj na-se vzel, in ti hoče sam teh dve slo kron, katere ti pošljem, izročiti. Sp rim i ga spodobno, kakor svojega očeta, bodi prijazen in vljuden s njim kolikor nar več mogoče, in začni za naprej živeti, kakor se tvojemu in mojemu stanu spodobi. Potolaži pobito serce tvojega očeta, oterni grenke solze svoje matere. Daj nama upanje, da se bo izgubljen sin sopet povernil u naročje žalujočih starišev."
To pismo prebravši, izdivja nesrečen mladenč in se večkrat prebodc ravno s tistim bodežem, s katerim je svojega strica
vmoril, in umerje nekoliko dni pozneje u obupu. — V tej pripo-vesti se vidi, da je žalibog prepogosto res, da perva grešna stopinja človeka večidel u brezdno pogublenja pelja.
Koleda.
Posledni den leta 1851 dobi dehant in župnik u Andelsbachu na Tirolskem, gosp. Ignac Mausburger, po pošti iz daleč odležnega mesta eden paktelc pod imenom: »Na preč: župno upraviteljstvo u Andelsbachu — 100 ti." Ko žppnik te zavitek razmota, najde u njem tri posebne zavitke. Na pervem zavitku je bilo nadpisano: »Gospod nadučitelj! kar storiš brez dobičkarije in s dobro vestjo za male, to posodiš Gospodu." Znotraj je bilo priloženih 50 fl. Na drugem zavitku so stale besede: »Gospod podučitelj! Bodi stanoviten u spolnovanju svojega težavnega poklica; pravičnost Gospod plačuje"; u tem je bilo privitih 40 fl. Tretji je imel nadpis: „Za potrebščine uboge šole, gosp. župniku", 10 11. sr.
Na pridjanem lističu gosp. darovnikna znanje da svojo željo, da gosp. župnik perva dva zavitka na predvečer novega leta skrivši na stol gosp. učiteljev dene, in da ime darovnika nikomu neodkrije.
Namen svoj jc gosp, darovnik u sledečih besedah izrekel: „Gotovo si bodeta gospoda učitelja s Vami vred neumorno in s novo močjo prizadjala, modro in ljubeznivo dušo, serce in telo vaše mladine izobraziti. In alj zamore kaka večja sreča občino zadeti?"— Bog zbudi za gospode učitelje, podučitelje in šole več tacih sv. Miklavžev! To je bila lepa koleda! —
. ,sn M$A&flHHp'» Jii iif (Au-fi ■
Ne: kaj moliš, — temuc: kako moliš.
Ko je sveti Miklavž po zemlji hodil, najde pri morju nekega človeka, kteri je vpil: »Ne pomagaj Bog!" Miklavž ga popraša, kaj to dela; on mu pa odgovori, da Boga moli. Sv. Miklavž mu reče, da ni prav tako Boga moliti, temuč da naj govori: »Bog pomagaj!" Človek to rad stori in koj jeme tako vpiti. Sv. Miklavž stopi u ladjo in odpelja se po morju. Na enbart pa človek
pozabi, kako je ga sv. Miklavž bil naučil, da govori; začne taj iz brega za njim vpiti, da se naj verne, da mu spet nanovič pove; — ko pa vidi, da ga ne more doklicati, verže berže bolje haljino (dolgo jopo) iz svojih ram, raztegne jopo morju, sede na njo, in jeme s rokami veslati za njim. Kader tako vozeči se ladjo doide, zavpije na sv. Miklavža: „Ej, kako si mi rekel, da Boga molim?" Sv. Miklavž videči tako čudo, pomisli sam pri sebi: „Ko se on more tako po morju voziti, njegova molitva, naj govori kar hoče, Bogu bolj dopade, kakor moja", in mu odgovori: ,,Kakor dose-daj, kakor dosedtij!" —	(Neven.)
Drobtincica.
* Kjer se kaj novega in dobrega za srečo in slavo Slovencev na noge spravi, gosp. Jernej Brence, duhovni učitelj u Boljunču nikde ne manjka. Večbart smo toraj že sami pri sebi mislili: Boljunska šola mora kej izverstna biti! Da se nismo goljfali, priča to, kar se je iz Planine na Kranjskem 13. febr. t. 1. „Novicam" pisalo: „Ker ste, ljube Novice! že naše zadnje pismice radostno sprejele, upamo, de Vas bo današnje še bolj razveselilo. Včeraj so nam kaplan zopet veselo pismo brali in brati dali, v kterim je med drugim tudi tole stalo": „Zadnjič sim Novice (53. list lanskiga leta) v šoli otrokam prebral, kako so Kranjskagorski učenci in učenke z tolažnim pismam vred 3 fl. milošine poslali, kar je mojo mladost tako ginilo, de mi je kmalo 8 fl. za ubožčike donesla. To me je v serce veselilo, de moji otroci ljubezen imajo in spoznajo, de mora djanska biti. Tvojim ubožčikam pošljemo 5 fl. — 3 fl. bomo pa nekam drugam dali."
To pismo in denarje smo dobili iz Boljunca iz Teržaške škofije. Mi ne vemo kaj druziga reči, kakor: Bog daj srečo tako usmiljenim jakim tovaršem; Bog jih ohrani, in osreči njih starše in učenika! — Novice! ve pa povejte svojim bravcam, vsim ljubim Slovencam, kako blagiga serca je Boljunska šolska mladost. Z Bogam!
Francika Mi lave, Štofi nova, v imenu svojih hvaležnih součeneov in součenk.