JCtifàa 1. SLivijenjc in svet Stev. & S. Hjuhljatia 2 C. junija 1Ç3C. JCeto 4» E. Justin: Michelangelo (lesorez) \ Orient in Evropa Indski pesnik Rabindranath Ta-gore je dal sotrudniku »Manchester Guardiana« naslednje zanimive izjave o odnošajih Indije do angleške nadvlade: V mladih dneh srno vsi žareli od občudovanja Evrope z njeno visoko kulturo in z njenimi znanstvenimi deli. Posebno nas je zadivljala Anglija, ki je prinesla to kulturo v Indijo. Seznanili smo se z Anglijo posredstyom njene vzvišene literature, ki je prinesla v naše mlado življenje novih pobud. Angleški pisatelji, čijili knjige in pesnitve smo čitali, so bili prepoln ljubezni do človeštva, do pravičnosti in svobode. Ta velika slovstvena tradicija ie bila izza revolucije nezloriïljena. Sprejeli smo jo vsi očarani. Iz nje nismo izločevali niti nezrelih del Schelleya, ki jih je napisal v svoji mladostni vzhičenosti, ko se je dvignil prot; farški tiraniji in je prepovedoval podor despotizma do sili junaško prenašanega trpljenja. Vse to nam je razvnemalo mladostno domišljijo. Verovali smo z vso našo preprosto vero, da bo stopil zapad s svojimi simpatijami na našo stran, tudi v primeru, da bi se upirli tujemu jarmu. Imeli smo občutek, da je celo Anglija na naši strani, da nam zopet želi pridobiti našo svobodo. Pozneje pa smo se predramili z občutkom rezkosti glede naših dejanskih oduošajev med Anglijo in Indijo. Končno smo spoznali, da slone ti odnoâa&i prej na sili kakor na svobodi. A to ni kalilo naših mladostnih sanj. začelo pa je majati visoko predstavo, ki smo jo bili imeli o naših angleških gospodoval-cih. Slednjič smo videli miselnost za-padnega sveta v njenih neskropuloznih aspektih izropavanja, ki nas je čedalje bolj ogorčevala. V našem stoletju in predvsem izza svetovne vojne pa je podoba, da postaja to zlo čedalje hujše. Zato se je tudi naše srce poostrilo z grenkobo. Kdor živi na Angleškem, daleč od Orienta, mora priti do spoznanja, da je Evropa popolnoma izgubila svoj nekdanji moralni ugled v Az ji. V njej vidijo vsi le še pretvezovalca, ki nastopa povsod v svetu za pravičnost, dočim je v resnici izkoriščevalka vseh narodov, zastopnica rasne visokosti zapadnega sveta, ki ropa narode izven svojih mej. Ne da se tajiti, da je Evropa utrpela silen moraličen poraz. Čeprav je Azija še vedno fizično slabotna in se še ne more upreti, da bi se branila napada na svoje življenske interese, stoji danes vendar že tako visoko, da lahko z viška gleda na Evropo, kakor je gledala poprej visoko nanjo. Ta nov duhovni položaj hrani v sebi tragične možnosti dolgega konflikta. Evropski narodi, ki si postajajo tega naraščajočega odtujevanja le polagoma svesti, imajo neprestano v mislih le umetne opore, ki si jih ustvarjajo s kakršnimikoli mehaničnimi sredstvu (lovore samo o možnosti, da bi se velesile družno lotile kakšne enotne ak-c je in pozabljajo na dejstvo, da baš te velesile vsak dan spodkopavajo svetovni mir, ker v svojem rasnem ponosu docela puščajo iz vida Orient. Niso si še na jasnem, da žene slepota njih ošabnosti prej ali slej obe polovici sveta v katastrofo. Spr čo vseh teh pojavov, ki mi postajajo, čim starejši sem. vedno jasnejši. so me često prosili na Angleškem, naj bi povedal svojo sodbo o tem, kar bi veljalo- ukreniti v trenutku, ko se stvari bližajo krizi. Moj odgovor je bi že od nekdaj ta, da nimam vere v vnanja sredstva, dokler so notranji od-n oš a ji tako skaljeni. Zato ne vem z odkritim srcem pokazati nobene poti. ki bi vodila k brzi rešitvi. Tudi ne poznam nobenega čudežnega pripomočka, ki bi to bolezen hitro ozdravil, Kar najbolj potrebujemo, to je v prvi vrsti temeljit preokret duhov, volje in srca. Največ bi še jaz pričakoval otî sestanka najboljših glav Vzhoda in Zapada, ki bi morale poskušati, da pridejo do iskrenega in poštenega sporazuma. Če bi imeli takšen kanal za izmenjavanje naših misli, če bi se po njem brez ovir pretakale iskrene ideje sem in tja, seveda brez ljubosumnosti, sumničenj, rasnih predsodkov in sebičnih koristi, če ne bi bilo nikjer umetnih ojnic in krivulj — potem bi bilo mogoče doseči spravo. Medtem pa moramo zapadnemu svetu jasno razložiti, da se mi, rojeni ori-entalci, v dnu svojega srca ~še veidino klanjamo veličini' evirpipske kulture. Celo tedaj, če v svoji šibkosti in ponižnosti skušamo to zataj.ti, srno pa znotraj še vedno polni spoštovanih Naš naraščaj je kljub vsej zagrenjenosti še vedno željan zapadne znanosti in si ničesar ne želi bolj iskreno, kakor to, da si prisvoji najboljše od vsega, kar ima in lahko nudi Evropa. Celo v naših jalovih poskusih, da bi našo zvezo z . Слndhijevi prostovoljci, ki jih je aretirala angleška policija, ko so hoitdi ... . udreli. v skladišče soli Zapadoim pretrgali, vsaj tako dolgo, dokler se borimo za politično svobodo, se dejanski klanjamo zapaanemu svetu. Kajti baš s tem, da stremimo po svobodi. pripoznavamo najptemenitejše od tega, kar nam je niudJa vzgoja z za-padnimi idejami. Molče priznavamo, da je bila literatura zapadnega sveta .tisti činitelj, ki nam je vJil ljubezen do. svobode in ki je v nas zbudil željo po lastni neodvisnosti. Sorazmerna nekaznovanost, ki smo je bili' poprej deležni in velika svoboda govora, ki nam je bila dana. sta vzpod-bodli naš pogum ter nas obdržali svobodne na znotraj. Anglija bi torej morala imeti ponosno predpravico in mučno skrb, da bi'to svobodo pridržala in jo še naprej razvijala. Navzliz zmešnjavam, ki obvladujejo trenutno vse skupaj, je Anglija dolžna pokazati se napram Indiji širokogradno, spravljivo in pošteno. Kajti končno je treba i v Angliji spoznati, da gre pri sedanjem, stanju v Indiji za stvari, ki jih ni nika- • kor mogoče urediti in rešiti z. golim tlačen jem in z nasilnim razvijanjem fizične moči. Te stvari se dado ozdraviti ie na ta način, da ise Angleži po-, kažejo velikodušne in velikosrčne. Edi-nole to lahko zbuldi zaupanje v-nas in voljo do sodelovanja. Kdor je kdajkoli imel opravka s kakršnokoli birokratič-no in neodgovorno vlado, lahko razume, kako zelo lahko vplivajo metode, s.katerimi-se dela danes v Indiji, na raz- ' položen je ljudstva. Strah in panika sta že od nekdaj delali vsako vlado, ki razpolaga z nasilnimi sredstvi, trdo in maščevalno. Primere za to nam nudi zgodovina človeštva in razvoj dogodkov v Indiji bi jedva utegnil pomeniti izjemo tega občega pravila. čeprav je bil zatrt velik del poročil, vendarle je nekaj, kar prebija Skoizi vse. Potniki, ki prihajajo s parniki iz Iitdije na Angleško, pripovedujejo čudne stvari. Poročajo o groznih in nenavadnih kaznih, ki j Ji oblasti v Indiji nalagajo celo nedolžnim ljudem. Te akcije so maskirane na različne načine. Govori se n. pr. o »zakonu in redu, ki se mora vzdržati za vsako ceno«. V resnici pa gre za najhujše prestopke zakona človečnosti, ki je mnogo vzvišen ejši od vseli zakonov ln odredb. Takšen znak nasilja razodeva poročilo, ki veli, da se pod pretvezo obsednega stanja izvaja tudi tale praksa: Po cestah v Shoilapuru se sprehajajo vojaki z gorjačami in kadar srečajo človeka, ki ima v počast Gandihija na glavi belo platneno čepico, mu zbijejo pokrivalo z gorjačo z glave. Fizično trpljenje teh ljudi je pač mogoče spregledati, sramota pa, ki jo pri tem občutijo, sega v srca milijonov mojih rojakov, ki častijo ime Mahatme Gandihija. Če se ne bo to izzivalno početje 'nehalo, bodo morali napuhnjcnci za svoje grehe delati'pokoro. Prišel bo čas, ki bo zahteval povračilo za takšna dejanja. Zato upam in zaupam v to, da se najboljši na Angleškem tega načina vladanja v Indiji prav tako sramujejo, kakor jih navdajajo z občutkom sramu nasilja, ki so se jih posluž:li Indci napram angleškim oblastem. Treba je storiti vse, kar se da, in se ogniti vsega, kar nas lahko potegne v napačni krog. kjer vodi eno nasilje k drugemu, kajti na koncu bi vsa ta zagrenjenost lahko vodila k odtujitvi in poostrenju sedanjega stanja. 638 milijonov osvobojenih robotov Moč solnčnih žarkov Že zadnjič smo v članku o svetovni energijski konferenci poudarili, kako velikansko vlogo igra v modernem življenju energija, brez katere si več ne moremo misliti velikanskega in silno zapletenega mehanizma današnje civilizacije. Energija je tisto, kar ustvarja delo in daje milijonom zaslužka ter nam podeljuje nove dobrine. Energija je rešila človeka težkega robotanja in ustvarila pogoje za višje in finejše oblike življenja. Zanimivo je preračunati, koliko ljudi bi bilo treba, da bi opravili vse titansko delo, ki ga danes vrše stroji. S površnim računom pridemo do rezultata, da bi moralo robotati na svetu dve tretjini milijarde več ljudi, ako bi hoteli brez strojev vzdržati ves današnji promet in vse delo po tovarnah in rudnikih. Iz tega računa se najbolje vidi pravi pomen energije, ki je s pomočjo tehnike človeka osvobodila suženjskega dela. Ako bi hoteli pogonske, delovne in prometne stroje, ki teko po vsem svetu, nadomestiti S človeškimi mišicami, potem bi potre- • bovali : za vse elektrarne in energijske centrale 338 milijonov, za železnice 127 milijonov, v poljedelstvu 73 milijonov, v tovarnah 70 milijonov, v rudnikih 18 milijonov in v avtomobilizmu 12 milijonov ljudi. Samo v teh glavnih panogah bi potrêbovali tedaj 638 milijonov človeških delovnih moči. Številka se vidi na prvi mah sicer ogromna, a takoj skopni skoro do nevidnosti, ako jo primerjamo z vso ogromno energijo, ki nam je Zemljanom na razpolago. Vsa energija je od solnca pa bodisi, da jo izkoriščamo sproti: v vodnih napravah, mlinih na veter, strojih, ki izrabljajo energijo morskih valov, plimo in oseko, toplotno razliko morske vode v oceanih, bodisi, da izkoriščamo konzerve solnčne toplote: premog, nafto in les, v katerih se je solnčna energija nakopičila in se ohranila do današnjih dni. Vse moči, ki jih iz teh virov črpamo posredno od solnca, so pa le neznatna množina tistega, kar nam solnce v resnici nudi. Računi so pokazali, da siplje solnce, ka- dar sije pravokotno na zemljo in ga ne zastirajo oblaki, na vsak kvadratni .neter zemeljske površine povprečno energijo 1850 watov, to je dobri dve konjski sili. Ker natanko poznamo zemeljsko površi* no, lahko s preprostim računom dožene« Mojstrovine tehnike, ki jih bodo občudovali udeleženci svetovne energijske konference na potovanju po Nemčiji: Zgoraj (levo): največja stružnica na svetu. Poleg: ogromna vodno električna centrala, ki jo grade na nemško švU carski meji. s Spodaj: Največja parna elektrarna v Evropi (Golpa=Čornevicej^ desno: plavži Kruppovih železarn ob Renu шо, da dobiva zemlja od solnca neprestano 235 bilijonov kilowatov. Ta številka je tudi za nas, ki ne računamo več samo z milijoni, milijardami in bilijoni, marveč tudi s svetlobnimi leti navzlic temu tako ogromna, da si jo težko pravilno predstavljamo. Zaradi tega jo nekoliko pojasnimo v naslednji primeri: V poldrugi milijardi ton premoga, ki ga letno nakopljejo po vsem svetu, in ki mora kriti vse naše potrebe po toploti in delu, tiči toliko energije, kolikor jo dobi zemlja od solnca v pičlih šestih minutah. Če nadalje upoštevamo, da bodo vse zaloge premoga zadostovale za našo potrebo še vsaj tisoč let, potem nam gornji račun pove, da vsa ta, za naše pojme ogromna v premogu nakopičena energija ni nič večja od one, ki jo solnce izžari na zemljo v treh dneh. Te primere nam bolje ko vse številke in vsi računi povedo, da je vsa premogova energija, ki na njej temelji vse naše gospodarstvo, industrija in kultura, neskončno majhna v primeri z neusahljivim virom žive solnčne energije. V teh primerih smo upoštevali solnčno energijo, ki bi nam bila pri najpopolnejši izrabi na razpolago v tropskih krajih, pod najbolj ugodnimi okoliščinami, ako se je na poti- od solnca na zemljo ne bi prav -nič izgubilo. V resnici pa jo tudi v tropskih krajih dobršen odstotek zadrži zemeljska atmosfera, še več pa seveda v zmernih pasovih, kjer ozračje nikoli ni tako čisto. Učenjaki cenijo, da se v zemeljskeia ozračju nenehoma izgublja kakih 50 bilijonov kilowatov solnčne energije, ki р.ч je izgubljena samo navidezno, zakaj ta energija se zopet sprošča v obliki neviht, električnih izpraznitev in vetrov, dokler se ne umiri in ne razblini v toploto. Ta zadržana energija žene mline na veter, jadrnice, izrablja se v strojih, ki izkoriščajo moč morskih valov, v napravah za prestrezanje atmosferske elektrike itd. Toda vsa energija, ki nam jo uspe prestreči s temi pripomočki, je le neznatna v primeri z ono, ki nam uide. Vse današnje naprave za neposredno izkoriščanje solnčne energije so danes še pritlikave, a v daljni bodočnosti bodo morale kriti vse potrebe. Morda danes v tem pogledu še vobče nismo na pravi poti in se nam še niti ne sanja, kako bedo izgledale naprave za izkoriščanje solnčne toplote v bodočnosti. Dotlej pa bo treba izhajati s tem, kar imamo. V ta namen je v prvi vrsti potrebno štedenje in čira temeljitejše izkoriščanje skromnih zalog. Iz tega prepričanja so nastale vse današnje moderne energijske centrale : elektrarne, plinarne itd., ki so izpodrinile že milijone zastarelih in nepopolnin ognjišč, strojev ter drugih velikih, majhnih in najmanjših zapravljivcev energije, in jih še izpodrivajo nenehoma in povsod. Če gledamo danes take velikopotezne moderne energijske naprave, smo lahko upravičeno ponosni nanje in nas ni treba biti strah pred bodočnostjo. ....................... Misli o športu Narodi, ki imajo najboljše tekače, so najprej dospeli na oba tečaja. Stari Grki niso gojili športa pod vplivom podnebja. Današnjim Grkom sije isto solnce, pa niso atleti. Stari pa so bili zato, ker so bili klasiki. Prava razlika med klasicizmom in ro* manticizmom je v tem, da trpi ro* manticizem pohabljena telesa. Izobraženci sb glava naroda. Ni razloga, da bi morala ta glava biti grda. Zdravnik, ki ni športnik, je kemik z nečistim orodjem. Skandinavci so iznašli edino sred» stvo za povišanje temperature v svo; jih deželah: sport. Kdor zanemarja telesne vežbe, za; nemarja zdravje svoje domovine. Ko si bil potolkel svoj lastni rekord in se vračaš domov, se vračaš z zma= govalcem in premagancem. Torej so porazi v športu vendarle nekaj vredni. Jean Giraudoux TEDEN VARNOSTI so imeli v Angliji z namenom, da bi se zmanjšalo število nezgod. Z letaki in lepaki, pa tudi z zvočniki, se dajejo navodila pešakom in njih »protivnikom«, avtomobi-listom: »Ne čitajte svojega dnevnika po sredi ceste! Za poškodbo je treba samo minute, za lečenje pa celih let! Ne igrajte se toreadorja (bikoborca) z avtotaksami in avtobusi!« Uspehi te propagande so baje jako povoljni. Zakaj le niso napovedali varnostnega tedna malo prej! Slikar S trle, sovražne sile bi te ne bile atrlei Vsak lahko sliši travo rasti Zanimiv radiofonski poskus Oni teden so v studiu dunajske radio-fonske postaje napravili zanimiv poskus, pri katerem so stotisoči poslušalcev radia dejanski lahko slišali, kako raste trava. Nedavno umrli znanstveni vodja dunajske oddajne postaje dr. Richtera je že precej časa poprej, na podlagi Whid-dingtonovih poskusov sestavil aparat, s katerim je mogoče meriti nepojmljivo majhna gibanja materije, raztezanje in vobče vsako izpreminjanje razdalje do deset milijoninke milimetra. Aparat, ki se imenuje ultramikrometer, reagira na vsako izpremembo razdalje z zvokom določene višine. Po vnanjosti je ta aparat precej sličen večjemu sprejemaču za radio, ki mu je v bistvu tudi po sestavi zelo podoben. Sestoji namreč iz dveh strogo ločenih nihalnih krogov, tedaj iz dveh skupin tuljav in kondenzatorjev. Ako nihata oba nihalna kroga hkrati in z enakim številom nihajev v sekundi, po-tfenfr se v zvočniku, ki je priklopljen na aparat, ne sliši ničesar. Toda v enem izmed nihalnih krogov je vklopljen še poseben jako natančen kondenzator in čim se plošče le-tega samo malenkost razmaknejo ali zbližajo, se hitrost nihanja v tem krogu izpremeni. V tem trenutku pa se iz zvočnika začuje žviž, popolnoma sličen onemu, ki ga poslušalci radia tako dobro poznajo od svojih nespretnih tovarišev, ki ne znajo ravnati z reakcijo pri sprejemnem aparatu. Pri dunajskem poskusu je bil spremenljivi kondenzator mikrometra iz dveh ploščic. Spodnja je bila nepremakljivo pritrjena v posebnem stojalu, zgornja je pa visela na svileni niti, speljani čez dva valjčka in privezani za be-tev neke rastline. Ko rastlina raste, nit nenehoma popušča in vrhnja ploščica se polagoma primika spodnji, zato se ton v zvočniku trajno viša ali niža. Poskus se je popolnoma posrečil; vsi poslušalci radia so lahko slišali na lastna ušesa »kako raste trava« in so bili deležni izrednega užitka, ki je bil doslej le privilegij bedakov. Univ. prof. dr. Thirring razkazuje pred radiomikrofonom ultramikrometer — 680 — Bombajski vrt Bombajski vrt, skozi katerega so Gan-idhi in njegovi pristaši letos v marcu nadaljevali svojo pot k morju, je rodovitna ravnina, ki se razteza na severu Bomba-ja med planinami in morjem vse do tja, kjer se začne od solnca ožgana ,čisto izsušena Indska puščava. In ta Bombajski industrije Ahmadabada tkanje svile, bombaža in zlatega brokata. Baroda, drugo največje mesto, je prestolnica domačinske države Baroda in rezidenca Gekvarja, enega najbogatejših indskih princev. Ena izmed njegovih palač je določena samo za čuvanje draguljev in zakladov. Med slednjimi je tudi slovita 125 karatna »Južna zvezda«, eden najredkejših demantov na svetu, in velik kos blaga, okrašen z dragimi kamni in biseri. Zbirke tega princa se cenijo na 560 milijonov Din. S plotovi obdana polja na tem delu Gandhijeve poti so spominjale mnoge inozemce na evropska selišča. Potem so prišli Gandhijevi sopotniki v Surat, kjer je Anglija položila temeljni kamen za trgovinsko pošto 1613. Za Angleži so prišli tja holandski in francoski trgovci. Okrašeni, visoko obokani grobovi, večji in prostornejši kakor hiše stoje tam v spomin na prve uradnike, čijih spomin priča, da so holandski in angleški trgovinski agenti zaradi časti njih naroda hoteli tekmovati med seboj. Angleška vlada je prevzela to mesto 1. 1800. Pred stopetdesetimi leti je bil Surat eno glavnih indskih pristanišč, mesto, kjer je Evropa nakupovala katun, svilo, bogate vezenine, bisere, redke kamne, čipke in začimbe. Danes je zaspana luka in šteje komaj 100.000 duš. Pogled na bombajski zaliv vrt je tudi domovina Gandhija, ki se je rodil v Porbandarju, majhnem pristanišču polotoka Kathiavara. Bombajski vrt je ostal do današnjega Hne trdnjava Hindov. Medtem ko je Ganges višje na severu pomenil za vsakega zavojevalca, ki je prihajal čez Himalajsko gorovje, odprto vojaško cesto, so bila rodovitna polja v južnozapadni Indiji zavarovana pred zavojevalci po puščavi. Mohamedanski vladarji v Delhiu niso razširili svojega območja do te pokrajine. Ahmed, eden izmed osvajačev, si je zgradil mesto, ki se imenuje po njem Ah-madabad. Perzijski Parzi so takisto prišli v južnozapadno Indijo in so ostali tam, da bi postali Rockefellerji in Morgani indske industrije, pretežna večina prebivalstva pa sestoji iz Hindov. Ahmada-bad, izhodišče Gandhijevega pohoda, je znano kot »mesto prahu« in z njegovim imenom je na glasu najprašnejše mesto Indije. Življenje znotraj njegovih prastarih zidov visi, predstavotvorno izraženo, na treh nitih : na industriji svile, bombaža in zlata. Že dolga stoletja so glavne »Vrt molka« v Bombayu Earl Hanson — Island Te dni se vrši na Islandu velika proslava tisočletnice obstoja island: skega parlamenta. 'Islandski ministrski predsednik Tryggvi Thorhallsson Letošnji jubilej Islanda, na katere« ga je poslala večina zapadnih narodov svoje delegate, ne pomeni samo tisoč« letnice islandskega parlamenta, ampak tudi proslavo začudljivega gospodar« skega in kulturnega napredka, ki ga je napravil Island v zadnjih 25 letih. Slavje torej predstavlja kronološki spo« menik dviga malega naroda iz sred« njeveške reakcije k modernemu na« predku. Značilno je dejstvo, da so Islandci, ki niso nikoli izgubili stikov z duhov« nim razvojem in pridobitvami drugih narodov, v vsakem drugem ozira tako silno zaostali, da so še pred četrt sto« letjem veljali za ljudstvo, ki se. še ni prebudilo iz srednjeveškega spanja — vsaj kar sc tiče življenskih pogojev in splošnih naprav. Pred menoj leži novinski članek, ki jc izšel 1. 1885. in ki ga je napisal moj oče, potem ko je prepotoval to deželo junaških pripovedk. Deloma opisuje »tipično islandsko kuhinjo, ka« kršno najdeš v vsaki imoviti ali revni islandski hiši; nekaj izjem tvorijo le kuhinje v mestih, poglavitna razlika pa obstoji v pogledu čistosti in snage«. »Na nizkih zidovih, iz plasti kame. nja in ruše, je počivala nepravilna streha, sezidana iz mladik, iz odpad« kov, iz kitovih reber, ploskih kamnov, skratka iz vsega, kar je lahko služilo za pokritje debele vnanje plasti iz šo« te. ,V.eža je bila nekakšen sirov moža« ik, sestoječ iz ribjih kosti in drugih snovi, ki so jih zabili v tla. [Vsa zna« menja pa so pričala o tem, da ni bil prostor še nikoli pometen. V, malem pregradku je gorel skromen ogenj iz šote na kupu kamenja in kotel, ki jc bil obešen nad plamenom, je skrival najbrž koštrunovo meso in repo. Svet« loba je sijala skozi okence na vsakem robu prostora, za prezračevanje pa je bila luknja v strehi, skozi katero jc odhajal tudi dim. Na deski je poči« valo nekaj svojevrstnih lesenih torilc z ušesi na pokrovih. Iz njih je jedel Islandec svojo juho, medtem ko so bili po stenah in v kotih vsakovrstni pred« meti, svedri, cunje, palice, deske in kosi usnja. ,Vse to je prišlo med le« tom v rabo. Slab gospodar je bil tisti, ki je take reči zavrgel.« L. 1927. sem obiskal kmečko hišo, ki jo je opisal moj oče. A mesto, da bi šel tja peš, kakor je to storil moj oče pred sto leti, sem se peljal v avtomobilu, ki prevaža kmečke pridelke in pisemsko pošto iz kraja v kraj po moderni cesti. Stara hiša je medtem izginila; podrli so jo. Na njenem mestu je vstal nov, moderen dvonadstropni dom iz opeke, hiša, ki je bila najbrže manj slikovita od svoje prednicc, a je zato mnogo prostornejša in zdravejša. Dom in življenski pogoji sc povsod spreminjajo, redko kje pa sem bil priča takšnega prevrata, kakor ga je bil de« ležen Island v moderni dobi. Preokret v gradnji hiš je namreč samo ena toč« ka v dolgi vrsti zanimivih točk — fe« nomen v neskončnem nizu sprememb, ki so odstranile primitiven Island, ki ga je poznal moj oče in postavile na nje« govo mesto novo deželo, ki obhaja le» tos tisočletnico svoje parlamentarne ustanove. Islandci so končno dobili pravico do samoodločbe in so se z vso energijo vrgli na delo na spremembo tistih živ« ljenskih pogojev, ki so pred 150 leti malone upropastili deželo. Pred 150 ■A ' ' lefî so bili danski podložniki. Dežela je bila podvržena danskemu monopolu, ki je docela izpodrezaval njih trgovin* ske zveze z inozemstvom. Ker se ni ni* česar uvažalo, so bili Islandci navezani na svoje lastne zaloge, ki so bile zelo v enem samem tesnem prostoru, čigar dohod je bil zaprt, da se je na ta riacin' preprečilo uhajanje dragocene toplote. Pod temi pogoji so bili Islandci izpo* stavljeni vsem mogočim zdravstvenim in drugim nevarnostim. Epidemije in pičle. Dežela ni imela ne lesa za grad* njo, ne premoga, nobene kovine. Is* landci so lahko samo lovili ribe in pasli konje, ovce in krave. Vse njih rastlin nje je obstojalo iz dveh produktov: iz repe in trave (sena). Šele pozneje so začeli saditi krompir. Neglede na mesta, kjer se danes gra* idijo hiše iz uvoženega materiala, je slu* (glavno mesto Islande) lakota so redčile njih vrste vedno iz* nova. Potresi so pustošili njih stano* vališča in pomanjkanje cest jih je ovi* ralo, da bi pošiljali pomoč od enega okraja do drugega. Po poldrugstoletni borbi so dosegli Islandci najprej odpravo trgovinskega monopola, potem so si «priborili samo* upravo in slednjič, 1. 1918 popolno ne* Pogled na Reykjavik žila Islandcem za gradnjo poprej šota in kamenje, kosti kitov in grmovje s kakšno priložnostno desko, ki so jo morali prinesti poniji na milje daleč. Pomanjkanje goriva je ponekod po* vzročilo »preobljudenje« in slabo zra* čenje stanovališč. Cele družine s slu* žabniki in drugim priveskom so spale odvisnost. Danes je Island samostojna kraljevina, docela neodvisna od Danske in ima z Dansko samo skupnega kralja. Sodobni Islandci stoje pred vpraša* njem, kako zgraditi iz stare kolonije moderno državo, in sicer iz naselbine, ki je sto in stoletja ležala na severu Atlantskega oceana in daleč od velikih Lesene hiše v Akureyri trgovskih" cest sveta, "ter je bila cesto Na stotine turistov, ki »e udeležijo komaj sposobna životariti, ker je do* proslave tisočletnice, bo jedva moglo Althing v. Reykjaviku (islandski parlament) besedno visela na svojih tradicijah s strastno ljubeznijo, ki je dobivala včasi naravnost obupne oblike in je nepres stano sanjala o velikih dneh minule vikinške slave. Stara luteranska cerkev v Thingvellera spoznati, kako jc vse tisto, kar Je v svetu znanega o Islandu, preživelo. So* dobni Island je rezultat dela ljudstva, ki se je predramilo k novemu življenju. Tipična islandska gorska pokrajina Možnost življenja V molku ozvezdja, nedostopnem prostemu človeškemu očesu, so odkrili nov svet, nov planet, ki je po vsej verjetnosti kakih tisočkrat večji od naše zemlje.*) Planet se je nenadoma pojavil na fotografski plošči flagstaffskega observatorija v Arizoni kot neznatna bunčica bucike v firmamentu, kar pomeni silno razdaljo od naše zemlje. Najodličnejši znanstveniki skušajo odkriti značaj začetka novo odkritega solnčnega trabanta. Kako velik je po obsegu ? Ali se bo znanosti kdaj posrečilo odkriti njegove skrivnosti z ogromnimi dalekozori, ki se pravkar gradijo? Mogoče bo marsikateri čitatelj temu odkritju posvetil manj pomena, češ da se s tem nič ne spremeni v njegovem življenju. Za znanstvenika in raziskovalca pa je to odkritje največje važnosti, ker pomenja dogodek in razburljivo pustolovščino v njegovem življenju, posvečenem raziskavanju misterijev sveta. Prvo vprašanje, ki si ga bo zastavil je, ali so na njem živa bitja in če je kaj izgledov, da bomo prišli s tem daljnim svetom kdajkoli v zvezo. Novih svetov ali planetov ne odkrijejo vsak dan na tistem skrivnostnem firmamentu, ki je tako bogato posejan z milijoni zvezd in asteroidov. Pred 84 leti so odkrili planet Neptun, ko je v fantastični daljini, od našega solnca oddaljen 2.739,500.000 milj, potoval skozi svetovni prostor. Pred nekaj tedni so novi planet prvič fotografirali. Tedaj je C. W. Tombaugh, mlad asistent v Lowellovem observatoriju v Flagstaffu odkril čisto neznatno točkico na razviti plošči. Odkritje ga je globoko presunilo. Zastopnikom tiska je izjavil, da mu je to odkritje povzročilo pravcati »radostni šok«, ker je prvi, ki mu je dano potrditi teorijo o planetu X, ki jo je bil že pred petnajstimi leti postavil ameriški profesor Low. Prof. Low je namreč obstoj tega planeta napovedal na podlagi znanstvenih računov. Čuden slučaj je tudi dejstvo, da je obstoj tega planeta natančno pred 56 leti napovedala jasnovidka mrs Denton. L. *) Glej članek »Deveti planet«, Žis, knjiga 7., št. 13. na planetu X 1873. je oznanila v svojem delu, »Duša stvari« naslednje: »Neptuna smatrajo za najoddaljenejši planet v solnčnem sistemu, toda mene navdaja slutnja, da je še daleč od Neptuna v neskončni daljavi drugi planet, svet, ki je mnogo večji od naše zemlje in nad katerim ne sveti noben mesec. Ljudje na tem planetu so zelo slični angelom. Zato sem krstila ta planet z imenom »Cele-stia«. Celo kritično usmerjena znanost ne izključuje možnosti, da utegne biti planet Mars obljuden z živimi bitji. Zakaj naj bi bilo torej izključeno življenje na planetu X? Mogoče bivajo tam ljudje, ki dihajo drugače kakor mi, ki imajo mnogo večjo ali manjšo telesno težo od nas, ki so zna-biti ogromni velikani ali pa pritlikavci. In mogoče nam je to »angelom slično« ljudstvo podobno po obrazu, mogoče imajo tista bitja peroti, mogoče hrani vsako izmed teh bitij v svoji notranjosri skrivnostne vrelce svetlobe, ki mu omogočajo iskati in najti pot skozi transnep-tunsko temo, ako solnce ne sije nad njim? Astronomi so po natančnih računih prišli do rezultata, da je eno leto na planetu X toliko kolikor tri sto let na naši zemlji. Kako je torej razdeljen čas na tem planetu ? Ali - ga kontrolirajo z osrednjim solncem, ki ga poznamo mi, ali se poslužujejo računskega sistema, ki je nedostopen našemu razumu? Profesor Lowell, ki je določil lego novo odkritega planeta na podlagi najtežjih matematičnih računov, je pisal v svojem delu o planetu X med drugim: »Ne varajmo se s praznimi puhlicami... Konservativizem je lepa beseda in prikriva nagoto nevednosti in bojazni... Celo na zemlji je človek plod naključja, ne pa rezultat najvišjega razvoja fizičnega organizma. In ni niti najpopolnejše živo bitje med sesalci... Sredi življenskih pogojev na Marsu, ki se tako močno razlikujejo od naših, so se — o tem smo lahko prepričani — razvile nam neznane življenske oblike. Kakšne vrste bitja bivajo na Marsu, o tem nam ne more dati zaželjenega pojasnila niti biološki razvoj.« J Ameriški astronom ' dr. Shapley upa, da se nam bodo odgrnile še mnoge nove in silno presenetljive skrivnosti neba, čim bomo imeli na razpolago ogromne teleskope, ki jih sedaj izgotavljajo v Zedi-njenih državah. V West Lynnu grade daljnogled, ki bo imel nad 5 m premera. S pomočjo teh teleskopov se bo posrečilo določiti in najti početni kraj planetov, skrivnostnih potnikov skozi vsemirje, ki se premikajo s takšno naglico, da jo morejo ugotoviti samo izredno fine naprave z merili tako zvanih »solnčnih let«, v katerih se skrivajo tako neskončne razdalje prostora in časa, da nalagajo človeku skoro nedoumljive uganke duha. . Dokler nismo gotovi, da so na našem planetu edina živa bitja, je dobro, da živimo v veri, da nismo edino človeško pleme. Mnogo boljše je upati in živeti v domišljiji, da smo le člani velike družine, ki živi na dalekih svetovih neskončnega ozvezdja in da pride dan, ko se bomo seznanili z daljnimi sorodniki. = V 48 urah čez Atlantik = V nekaj letih bodo velike zračne ladje zeppelinovega tipa križarile nad Atlantikom in vezale Evropo in Ameriko, oba kontinenta, med katerima je danes največji promet. Vožnja -iz Evrope v Ameriko ali obratno bo trajala samo 48 ur. Glavno pristanišče zračnih ladij bo v Evropi pri Sevilji na Španskem, v Ameriki pa najbrže nekje v bližini prestolnice Zedinjenih držav, Washingtona. Promet se bo vršil s štirimi zrakoplovi, ki bodo dvakrat večji od »Grofa Zeppelina«, v konstrukciji pa popolnoma slični. Dva bodo zgradili v Ameriki, dva pa v Nemčiji. Za začetek bodo štiri zračne ladje zadoščale. Vožnje med Ameriko in Evropo se bodo vršile redno vse leto; po dvakrat na teden bosta plula zrakoplova v obeh smereh. Potnik, namenjen v Evropo, se bo lahko vkrcal v Ameriki n. pr. v soboto in bo v ponedeljek prispel v Seviljo, tako da bo najkasneje v torek že lahko •kjerkoli v Evropi. Vodnik slavne zračne ladje »Grof Zeppelin«, ki je doslej napravila že toliko srečnih poletov v vseh delih sveta, je zadnjič v kratkih besedah obrazložil načrte mednarodne zcppelinske transportne družbe (International Zeppelin Transport Company) v New Yorku, ki jc bila z udeležbo nekaterih velikih ameriških in evropskih industrijskih in transportnih podjetij osnovana pod finančnim vodstvom newyorške National City Bank. Dr. Eckener, ki je z ladjo dopotoval v Ameriko, da pospeši razgovore glede ureditve oceanske zračne proge, se je končno odločil, da razodene svoje širo-kopotezne načrte tudi širši svetovni javnosti. Njegove zamisli, opirajoče sc na bogate izkušnje, ki si jih je bil pri- dobil na dosedanjih poletih čez Atlantski ocean kažejo, da smo danes že dejanski tako daleč, da za redni zračni promet med obema kontinentoma ni nobenih resnih ovir več. Zaupanje, ki ga dr. Eckener uživa pri bančni skupini, udeleženi pri Zračno prometni družbi, je dokončno ugladilo tudi denarno stran tega načrta. Za izhodiščno točko v Evropi je izbrana Sevilja. Spočetka so mislili napraviti Madrid za glavno pristanišče, toda španska prestolnica leži, žal, 11a visoki planoti in je zaradi tega preveč izpostavljena neugodnim vetrovom. Iz Sevilje v Ameriko bodo letele zračne ladje vzporedno s 40tim vzporednikom, čez Azore in Bermude. Ta proga je sicer nekaj 100 km daljša od običajne, toda vetrovne prilike ob njej so ugodnejše, tako da vožnje navzlic temu ne-bodo trajale dalje, kot če bi zrakoplovi vozili v najkrajši smeri. Pristanišče v Ameriki se bo zgradilo nekje v bližini Washingtona, in sicer zaradi tega, ker so meteorološka opazovanja pokazala, da je talna megla tod razmeroma redka in da sb tudi vetrovi ugodnejši, kakjr v severneje ležečih krajih. Od obeli krajišč glavne prekoocean-ske zračne proge bi se potem uredile stranske linije, ki bi vezale posamezna velemesta obeh kontinentov. Na teh progah, ki b; se v obliki pahljače raz-prcdle po celini, bi vršila službo potniška letala. Te stranske proge bo v Ameriki uredila neka velika letalska družba, kar je zelo zanimivo zaradi tega, ker sj bodo tukaj prvikrat delili delo zrakoplovi in letala. Kar se tiče Evrope je pa dr. Eckener žc dobil zagotovilo, da bo za promet na stranskih progah poskrbela nemška »Luft-Hansa«. ki te s svojimi letaîi vzdrževala zračne talstva smotreno sodelovala letala In zveze med Seviljo in posameznimi dr- zračne ladje, ki smo jih sicer vajeni žavami Srednje Evrope. Ostale proge smatrati za trdovratne tekmece. Zeppelin bodo gotovo ustanovile druge države, v prvi vrsti Anglija, Francija, Španija in Kalija. V tem velikanskem prometnem podjetju bodo prvikrat v zgodovini le- d poletom Ako se bodo pri gradnji za novo oceansko progo namenjenih zračnih ladij držali smernic, ki so jih določili na omenjeni pripravljalni konferenci v Amen- Jedilnica na Zeppelinu, kjer je prostora za 100 potnikov f sebT tud/Tlai0VSliaTfna5na la?f ^plov Zc med vožnjo, da odnese s seboj tudi letalo, ki bo zapustilo nujno pošto v namenjene kraje. T. x. .. , Prekooceansko letalo bodočnosti V. New Yorkugrade letalo »Quincy Massachusetts«, kombinacijo letala tn ladje. Letalo bo moglo preleteti na uro 150 km z 32 potniki Prekooceanski kolodvor v Sevilji Zeppelîni za promet čez Ocean bodo skoro dvakrat tolikšni4 kakor »Grof Zeppelin«, o katerem trdi dr. Eckener, da ga je danes razvoj že prehitel in da je zastarel. Povečanje zrakoplovov se bo bolj poznalo v premeru kakor y dolžini," zakaj dosedanje izkušnje so pokazale, da so glede na brzino, vzpenjanje in trdnost konstrukcije kratke pa bolj trebušne zračne ladje najboljše in najbolj ekonomične. Dva zeppelina bodo zgradili v Acronu v Ameriki in sicer bodo pričeli z delom takoj, čim bosta dograjena dva druga zrakoplova, ki jih grade sedaj v tamkajšnjih delavnicah, po naročilu ameri-Ske vlade. Vsak izmed štirih zeppelinov bo imel nosilnosti za 100 potnikov, rajši Pa bodo jemali na pot manj pasažirjev, da bodo lahko naložili več pošte, ker se pošta bolje izplača. Nova bo pri projektiranih zračnih ladjah porazdelitev potniških prostorov, ki bodo zaradi čim manjšega zračnega upora vsi v notranjosti okrova. Vse kabine za potnike in po-sa'dko bodo imele 1100 kvadratnih metrov ploščine v dveli nadstropjih. V spodnjem bodo: kuhinja, salon in celice za moštvo, dočim bodo v gornjem nadstropju poleg velikih proinenadnih hodnikov še potniške kabine sCične oddelkom v železniških spalnih vozovih. Dolžina vsake zračne ladje bo 265 m. Za pogon bo služilo osem Maybachovih motorjev, kakršni so se že doslej na zeppelinih najbolje obnesli in, ki bodo ponavadi tekli na plin, po potrebi pa se bo uporabljal zanje tudi bencin, slič-no kot pri zrakoplovu »Groj Zeppelin«. Kolikšna bo brzina teh orjaških zračnih križark, o tem dr. Eckener Še ni povedal ničesar dokončnega. Pravi pa, da vožnja v eni ali drugi smeri ne bo trajala dalje kot 48 ur. Zaradi neugodnih vremenskih neprilik bi se utegnilo potovanje kajpada nekoliko zavleči, toda motorji bodo že tako močni, da se slič-ne motnje ne bodo preveč občutile. Američani računajo, da bosta 'zeppelina ,ki jih bodo zgradili v svojih delavnicah, veljala po 4 milijone dolarjev. Nemci računajo za svoji ladji nekaj manj, ker imajo na razpolago cenejše delovne moči. Vozni listek za potovanje z enega kontinenta do drugega bo — kakor je za enkrat določena — veljal nekako 1000 dolarjev (56.500 Din) kar v primeri z vozninami na luksuznih par-liikih nikakor ni pretirano, zlasti ako se upošteva prihranek časa, ki je za marsikoga vobče nepreplačljiv. Bistvena točka, ki bo, odločala o rentabilnosti zasnovanega zračnega prometa čez Ocean je — kakor rečeno — prevažanje pošte in drugega dragocenega ekspresnega blaga. Zaradi tega so se že vršila pogajanja z ameriško poštno upravo, kako bi se prevažanje uredilo čim bolj smotreno in po trgovskih vidikih. Razgovori, o katerih je bil obveščen tudi ameriški predsednik Hoover, so potekli povsem ugodno in je pričakovati, da se bo del ameriške pošte v bodoče prevažal po zraku. Brž ko se bo dr. Eckener vrnil v Evropo, bodo začeli v Friedrichshafenu s pripravljalnimi deli za zgradbo obeh zeppelinov, ki jih bo gradila Nemčija. V pičlih dveh letih lahko računamo, da bosta obe zračni ladji dograjeni in da se bodo že desetletja trajajoča snovanja zračnega prometa med obema kontinentoma končno uresničila. Zračna proga bo zvezala in zbližala Evropo in Ameriko, kar bo nedvomno za obe celini izredno velikega pomena. Barve v grbih Grbcelovje pozna devet barv. Loči kovine (zlato in srebro), eklenine in kožuhov i mi Zlato je emblem visokih kreposti: pravičnosti, miloerčja, velikodušnosti. Srebro znan nedolžnost, lepoto, iskrenost. Pri eteklcninah imamo najprej rdečo, nazvano v francoščini »gueules-, kar je iz turškega »g.jul- = roža, prim. srbohrvaški »djuk, odkoder tudi Vrazove >Djulabije« (rdeča sladka jabolka). Pomeni pa srčnost, hrabrost v boju. kri prelito za vladarja. Nato ažurno, nazvano |w perzijskem nazivu za višnjev kamen. .Modrina eimbolizira milino, prijaznost, čuječnost. Zelena barva se zove pri zapadnih grboslov. cih »sinople«, kar je polvorjeno po Sinopi, turškem pristanu ob Črnem morju. To je muslimanom sveta boja. Pred križarskimi vojnami je ne najdeš na grbih. Črna barva se v grboznanstvu imenuje »sable«, kar je po ruskem sbbolju — črni kuni — preko nemškega >Zobe]<. Predočuje pa salosl, ctožnost, ponižnost. Nekateri vitezi so si jo izbrali, kadar so hoteli ohraniti svoj jnkn-gnito. Škrlat predočuje mogočnost... Obe kožuhovini: gornoštajevina ali hermelin s črnimi pikami predstavlja visoko oblast, enako tudi takozv. »vair«, od lat. varius (iz belih in sinjih točk) ali pa nemško F c h. kar je istega korena kot naš pis-an... Deseto barvo, namreč oranžno, pa so privzeli A/igleži. R. HicHcns Krotilec kač (Ilustrira Fran Škodlar) (Nadaljevanje) Strašen prizor Kaj se godi? je vprašal Renfrev Ab-salema z ono zaničljivo opreznostjo, ki jo pokaže Anglež vselej, kadar pride v do-tiko z nečim, kar mu ne ugaja. Absalem jima je važno namignil, naj gresta za njim. — Čarodej je tu in vsi bi ga radi videli. Z dovršeno spretnostjo jih je peljal do mrtve točke vrtinca. Ko so dospeli na to mirnejše mesto, je Renfrev začutil, kako je Klari roka hipoma otrpnila. Krčevito ga je zgrabila za roko, tako da so se mu njeni prsti zarili v meso liki zobje pasti v telo iznenadene lisice. Pogledal jo je začudeno. Njene oči so bile ukovane na nekaj ali na nekoga, ki ie bil pred njimi. Renfrev je sledil v smeri njenega pogleda in videl, da ga upira v sredo gneče. Cela ta človeška množica je zadobila v tem hipu podobo grobo oblikovanega kroga, čigar središče je ostalo prazno. In v tem krogu je stal z dvignjenimi rokami v položaju divje zapovedovalnosti silen človek, malone' črn in napol gol. Imel je ogromne roke, divje oči ter noge, katerih močne kite so se končavale v vitkih in drobnih gležnjih nalik gležnjem plemenitega konja. Imel je obrito čelo, toda črni lasje so štrleli na zadnji strani glave. Njegove močno izrazite poteze bi lahko tudi v očeh Evropcev s pridom predstavljale dovršen tip inteligentnosti in poguma. V tega človeka je uprla Klara svoje oči, kakor da bi ga bila že videla, s presenetljivim izrazom hvaležnosti. Renfrev se je obrnil do nje in zaše-petal : —- Klara, Klara! Pokimala je nalahko z glavo. — Da, Desmond, je odvrnila. Vprašanje ga je peklo na jeziku, toda čim jo je videl, da se smehlja, ga je postalo sram lastne neumnosti. — No, Desmond, kaj je? je vprašala. — Nič, je odgovoril. Absalem je obrnil drugam njuno pozornost. Sklenil je bil, da ju povede v prvo vrsto množice in je začel izganjati zamorce z najboljših prostorov. Posluževal se je nog in rok in kričal psovke. Gibajoča množica se je umikala malo po malo in v naslednjem hipu sta si stala Klara in čarovnik nasproti. Njegove divje oči so jo komaj opazile, že je planil, tudi sam nad množico in jo razganjal šiloma, da bi napravil prostor angleškemu gospodu in njegovi ženi. Sredi te pestre množice sta bila edina Evropca in obračala sta nase splošno pozornost. Renfrev je tedaj opazil, da delata glušečo godbo dva moža, ki sta sedela ob strani kolobarja; eden je na vse pretege pihal na slamnato piščal, drugi je besno udarjal ob star boben. Za njima je neki starec, očividno bedast, gugal silno svoj život naprej in nazaj in ob vsakem gibu divje zakričal; ta krik bi mogel veljati za klik obnore-lega šolarja, kar je dajalo še bolj čuden izraz na'njegovih pergamentnih ustnicah. Ta plesni Matuzalem je za hip obrnil Renfrevovo pozornost nase in jo odvrnil od čarovnika. Toda ob splošnem kriku množice se je ozrl. Opazil je, da drži čarovnik v svojih močnih rokah pleteno cev, katere odprtino je zapiral pokrov. Dvignil je v zrak to cev, tekal v krogu in z rezkim glasom govoril val nerazumljivih besed; nato jo je vrgel na tla, se vrgel na kolena poleg nje, tolkel z glavo ob zemljo in pel molitev v korist velikega čudeža, ki ga je nameraval izvršiti. — Kaj dela? je vprašal Renfrev. — Ne veš? je rekla Klara. Oči so se ji lesketale od navdušenja, ko je gledala na ležečo postavo, ki se je valjala pred njihovimi nogami. — Ne. Kako hočeš ? ... — Svojega gospoda Mohameda kliče na pomoč. Istočasno je uprla oči v Renfreva: razumel je in v hipu, kljub dušeči vročini, ki jo je povzročala gneča, je začutil mraz po celem telesu, kakor da bi ga bili pogreznili v ledeno vodo. Domislil se je velikanske postave, ki je stala v luninem svitu pred Klarinim šotorom; spomnil se je neodoljivega petja, kateremu morajo slediti kače, ki zapustijo pesek pustinje in sence oaz, da se splazijo k divjakovim nogam, se mu ovijejo okoli telesa in se skrijejo v njegovem kocinastem naročju. Ta čarovnik je bil krotilec kač in Klara je to takoj uganila. Kako? Renfrev jo je o tem vprašal na kratko. — Kako sem ga videla, Desmond? To je mož, ki je nocoj stal pred mojim šotorom. — Ta človek! To ni mogoče. — Ta človek! — Potem pa nisi spala, nisi sanjala. — Kdo ve?... Pst! Govorila je pretrgano kakor nekdo, čigar pozornost je drugod in ki ^a motijo pripombe. Krotilec je baš končal svojo molitev. Vstal je, stlačil v usta pest zeli, jo prežvečil in pogoltnil. Zdajci je izpremenil svoj izraz. Besnost mu ie izginila iz oči. Čuden mir se je razlil po celem telesu, ki je zadobilo nekaj kipu podobnega. Njegove ustnice so se nežno smehljale; z vzvišeno kretnjo za-hvalnosti je dvignil roke proti oblaku, ki je priplaval mimo. — Kakšen umetnik! je zašepetala Klara. Tudi Renfrev je čutil, da ga je pridobil ta človek, v čigar kretnjah je prepoznal Klaro. Izvoljena žena, ki jo je oboževal ves civilizirani svet, se je strnila s strašnim divjakom, ki je prišel iz ma-ročanskih globin. Belo bitje, ki je igralo s srcem vseh evropskih glavnih mest., se je strnjevalo z groznim črncem, ki je glu-mil s kačami pustinje in džungle. Kačji čarovnik je jel motriti ves krog prisotnih in oči so mu naposled obtičale na Klari. Prijel jë pleteni tul v roke, dvignil počasi pokrov, ga poveznil popolnoma nazaj, segel z roko v odprtino in izvlekel sikajočo kačo; njena gladka koža je lesketala na solncu in se prelivala v barvah, zdaj slezasto, zdaj sivo, zdaj črno. — To je kača, ki sem jo videla, je dih-nila Klara. Renfrev ni odgovoril. Videti je bilo, da ga je očaral divjak kakor tudi kača. Čarovnik je s kačo na rokah počasi hodil v krogu in pobiral denar od gledalcev. Ustavil se je pred Klaro. Kača je iztegnila proti njej svojo ploščato glavo. Ona se ni ganila, poslušala je besede, ki jih je nanjo naslovil divjak in s katerimi je poveličeval njeno lepoto in njeno da-režljivost, potem mu je dala zlatnik. Takrat se je mož vrnil v sredo kroga in znova je začel gorečo molitev, godbeniki so podvojili svoje sile, stari obsedenec se je gugal še silneje in kričal še z rezkejšim glasom. Kača, ki jo je bil potegnil nenadoma iz temne košare na solnčno luč, je ostala otrpla in lena. Polzela je po rokah krotilca, ki jo je stresal, jo klical, tolkel s palico. Nato ji je s silo razklenil žrelo, ji porinil med čeljusti palico in prav k svojemu licu je približal visečo kačo, ki se je začela zvijati po taktu in zvoku bobna in pi-ščali. — Vidiš, je rekla Klara, na dnu je žrelo krvavordeče. Renfrev ni odgovoril. Kaj naj pomeni vse to? Godba in kričanje starega norca ga je vznemirjalo in razburjalo. In vendar je potreboval vso svojo mirnost, da lahko opazuje Klaro in tega divjaka z docela jasno pozornostjo. Kača je začela postajati nemirna. Iztegnila je besno svoje dolgo telo, in ko ji je hotel krotilec potegniti palico iz žrela, je divje poskočila in mu skočila v obraz, čarovnik je široko odprl usta, iztegnil jezik in pustil, da se je kača obesila nanj. Kri se je pocedila. V tem stanju je mož začel plesati. Oči so mu divje žarele ; pena mu je prihajala iz ust. Njegov izraz je postal satanski in njegove oči se niso ganile od Klare. Odtrgal je kačo s svojega jezika in jo pustil znova ugrizniti v levo stegno. Množica je zakričala. Pogled na kri jo je razdražil, zakaj divjaki ljubijo kri, kakor pijanci vino. Čarovnik je prijel kačo za rep in jo skušal odtrgati od stegna. Toda kačji sekalci so se bili globoko zasadili. Krčevito je vztrajala in njen gospodar se je moral spustiti z njo v boj. Izpustila je plen ,šele, ko je imela polno grlo krvi. Krotilec si je obrisal rane s travo, potem se znova vlegel na zemljo in goreče klical k Mohamedu. Klara ga je gledala z ono hladno in napeto pozornostjo, kakor gleda genij genija. Po zadnji molitvi je krotilec obcepel na tleh, del kačo nazaj v košaro in izvlekel izza predpasnika arabsko piščal, ki je sestavljena iz mehurja, bambusa in dveh piščalk; bila je vsa rjavozelenkaste barve. Najprej je zasviral odlomek barbarskega napeva, nato v hipu zgrabil kačo, iztegnil jezik iz ust, ga dal kači ugrizniti, se zravnal na noge in se postavil pred Klaro ; uprl je vanjo svoj pogled, ki je bil videti, da terja njeno ob- čudovanje in spoštovanje. Kača se je vzpenjala vedno višje in višje na visečem jeziku, krotilec pa je prekrižal roki in se začel vrteti na mestu med strahovitim odobravanjem Arabcev. Ne da bi se nehal vrteti, je potegnil krotilec iz svojega naročja drugo kačo, ki je bila črna in večja od prejšnje. Ovil jo je okoli svojega tilnika liki ogromno ovratnico z glavo molečo naprej nalik velikemu obesku na golem telesu. Ren-frevu se je zdelo, da gleda prikazen v sanjah, ki je obenem smešna in strašna s satanskimi pridevki. Videti je bilo, kako so kače odvisne popolnoma od njega in kazale so živ izraz grozne nemoči, ki jo je hotel on še podčrtati. Prizor je bil neznosen. Ta predstava se je zdela Renfrevu mahoma neprimerna ženskim očem. Brez besede je potegnil Klaro skoro šiloma izven kolobarja, kjer je težko sopeča množica začela postajati prepolna. Uprla se mu je: — Desmond, je rekla, kaj vendar delaš ? — Klara, pojdi, je dejal zapovedujoče. Domačini so že napolnili prostor, ki sta ga zapustila. Ozrla se je nanj z zelo bledim obličjem. V očeh si ji videl grozni izraz v hipu zbujenega mesečnika in drgetala je po vseh udih. Iztrgala se je Renfrevu in se preko glav Arabcev znova ozrla na kačo, štrlečo v zrak, ki je bila videti, da hoče splezati do neba. V istem hipu je padla široka roka nanjo in jo skrila njenemu pogledu. Ko je krotilec kač ugotovil, da sta njegova izvoljena gledalca odšla, je namah prekinil predstavo. Klara se ni upirala. Dala se je voditi do konja, ne da bi izgovorila besede in je sprejela pomoč Renfrevove roke, da je sedla v sedlo. Vrnila sta se v tabor molče. Ko je Klara razjahala, je za hip premišljala. Potem je dejala: — Desmond, prosim te, da nikdar več ne poskušaš s silo, kakor si storil to danes. Ne moreš si misliti, kako učinkuje to name. Rajši bi bila tepena. Tako bi bilo trpelo vsaj le moje telo. Obrnila mu je hrbet in odšla v svoj šotor, pustivši Renfreva, ki ga je grizel kes. Celo popoldne je ostala hladna in molčeča. Ko so primeketale v tabor ovce, ki so imele biti žrtvovane za vojaško slavje, se je umaknila pod svoj šotor in tam ostala v postelji, dokler ni stalo solnce nizko na obzorju in so prišli nosači, da pripravijo vse potrebno za večerno fan- tazijo. Privriskali so veselo, pojoč pesmi, ki so opevale zavzetje Granade. Ko je slišala njihovo petje, je Klara prišla iz šotora. Nočno slavje pri Arabcih Renfrev se je, ves nesrečen, šetal zunaj tabora in opazoval množico romarjev, ki so prihajali iz mesta in se zbirali na prostrani ravnini. Videl je na pragu šotora Klaro, napol skrito v tanki kopreni rožnate megle, ki jo je razlivalo iz svojega naročja zahajajoče solnce. Čutil se je vsega preplašenega. Res je bila njegova, toda vedel je, da jo komaj pozna. On je samo povprečen človek. Klara je skrivnostna ženska: tajinstve-na ne le po svoji ženskosti, ampak po vsem, kar je dodajal k temu še njen talent. Na pragu šotora je bila videti liki večerni duh, nalik bitju, ki se pojavlja iz zabrisanih reči: iz umirajočih luči, oslabelih barv, onemelih glasov, prikazen, ki čaka na prihod zvezd, na vzhod lune, na tajne noči in na prijetni, nežni blažilni vonj, s katerim se napajajo severnoafriški vetrovi, ko vejejo preko gora. Otožna je poslušala maročanske pesmi. Ta godba jo je polagoma preši-njala, jo ganila do dna srca nalik simfoniji njene rodne dežele., Ti zarjaveli možje divjih oči, ki so prepevali, niso bili več tujci zanjo. Stoječa na pragu svojega šotora se je brez velikega napora umišljala, da je njihova prijateljica, njihova rojakinja, ki je zrastla z njimi iz pustinjskih globin. Samo ona ni bila ženska enaka njihovim, brez upornosti, ampak žena, kakršno si je ustvarila v sanjah: dojmljiva, vrla, vedra, čudovita v čudovitem svetu. Absalem se ji je približal, da ji,razloži nekatere podrobnosti nocojšnjega slavlja. Preden je izpregovoril, ga je vprašala : — Na kateri strani je puščava ? In on ji je označil smer. — Ali je prišel iz nje čarovnik? Absalem je odvrnil, da tega nihče ne ve. Prebival je dolgo v Uasanu, svetem maročanskem mestu, toda nihče ne pozna njegovega rojstnega kraja, njegovega plemena niti njegovega imena, često izgine, ne da bi vedeli kam. Gotovo pa je, da je že mnogo prepotoval. Govorijo, da so ga videli s kačami na Nilovih bregovih, romal je v Meko, pozna Kartum in Marakesh in nikdar se ne naveliča hoditi. — Koliko je star? je vprašala Klara. Absalem je odgovoril, da mora biti že prileten, da pa se ga očividno starost ne prime : — Čarovnik je; živel bo, dokler ga bo volja. Vprašala je slednjič, kdaj bo zapustil Tetuan. — Morda nocoj, morda nikoli. Mogoče je že odpotoval. — Ze? Klara je naglo stopila iz šotora in prišla do Renfreva, ki jo je še vedno gledal kakor bojazljiv zaljubljenec. — Ali si že dolgo tu, Desmond? je vprašala. — Dosti dolgo, draga. Ali si se spočila? — Popolnoma. Odtod, kjer stojiš, bi moral videti vse ljudi, ki odhajajo iz mesta ? — Da. •— Toda ti jih ne opazuješ? — Pol popoldneva nisem delal drugega. Pogledala ga je s svojimi velikimi očmi in videlo se je, da ne mara na dan z vprašanjem, ki ji je tičalo na jeziku: — Kakšna čudna množica, je rekla. Vprašujem se, kam neki vse to gre? — Eni v vasi, drugi proti morju. Videl sem tod mimo Rifljane, ki so bili v Sokoju. Mislim, da so se poskrili zopet po duplinah, odkoder hodijo plenit ladje, ki obtičijo na obali. — O, da ... Rifljani ? Njen naglas je pričakoval drugih podrobnosti. Renfrevu se je zbudila pozornost. — Kaj pomeni ta pogled ? je izpraševal. Kaj želiš vedeti. — Nič. Klara in Renfrev sta komaj odvečer-jala, ko sta že prišla Mohamed in Ab-salem in ju odvedla svečano na prostor, ki so ga jima pripravili, da si ogledata .fantazijo'. Absalem je prijel svetiljko, ki je plapolala v vetru; za njim so prišli nosilci bakel, ki so se postavili na vse štiri ogle grmade. Dvanajst vojakov, oboroženih z dolgimi puškami, v plaščih in z oglavnicami, je stalo zgnetenih v molčeči in nepremični skupini pred grmado, ki je ob Ab-salemovi luči vstajala iz teme kakor ogrodje ogromne, fantastične živali. Bak-ljarji so pometali svoje plamenice na kup vejevja. V hipu se je razlil tok tekočega zlata v noč, kakor bi ga točile nevidne roke. Rastel je, se širil, se ovenčal s krono isker, ki jih je odnašal veter in so se izgubljale v oblakih. Slednjič so se užgali debeli hlodi in jeli širiti neznosno vročino daleč naokrog. Polagoma se je začrtal obris tabora, najprej medlo in v bežnih podrobnostih; vrh šotora, glava mule, blodeč pes, obraz Arabca, ki je gledal v ogenj. Nato si razločil vse kakor na poslopjih, katerih ogrodje vidimo jasno v plamenu, ki jih požira. Obrazi vojakov so se svetili v oranžni luči in rdeče luči so se poigravale v njihovih širokih, razširjenih zenicah. Mogel si razločevati že konje in mule. Pred šotorom-kuhinjo si razločeval ovco, ki so jo cvrli v velikih rdečih kosih nad kupom žerjavice, nakopičene v jarku na tleh. Kuhar, veličanstven, ovenčan z belim turbanom, je bil videti liki čarovnik v nemi igri, ko stoji pred vhodom v začarano podzemlje. Vročina, svetloba, življenje se je razlivalo v noč. Človeški glasovi so se jeli mešati z nepretrganim prasketanjem sijajnega ognja. Arabci so skočili, pometali svoje oglavnice, odvrgli plašče in zaplesali okoli zlato ožarjene grmade, vzpodbujali so se s kričanjem in z otroškim veseljem iztezali roke proti ognju. Nenadna radost je razjasnila te resne in jeklene obraze, razvedrila njih mračni pogled. Nekdo je zagnal v zrak svoj fes. Drugi je vrgel svoj turban na tla. Okrogle in obrite glave, gole roke, rjave noge, za silo pokrite s kratkimi platnenimi hlačami, vitka telesa so se vrtinčila v svetlobnem pasu. Mohamed se je nenadoma oddaljil od ognja in premeril od zadaj dvanajst metrov za zalet. Potem se je zagnal v skoku, preskočil zlato plamenečo grmado in izginil kakor clown skozi papirnat obroč. Toda tu se je papir zaprl za njim. Izginil je iz luči v noč in sledilo mu je na tisoče isker. Eden izmed vojakov je sledil zgledu, nato drugi, potem vsi. Sledili so nosači in skakali po dva ali po trije skupaj, držeč se za roke. Celo kuhar, resna in priletna oseba, okrašen s trebuhom, ki mu ga je priskrbelo dolgoletno poku-šanje, celo kuhar sam je preskočil na enem koncu ogenj, ki je začel pojemati v žerjavico; skočil je kakor star konj, ki se zadene ob oviro, in oplažil s svojimi bosimi nogami vrhnje ogorke sredi morja zbadljivk. Molčeče resno je opazovala Klara, kako se prerivajo te postave. Videti je bilo, da se je prav nič ne prime splošna veselost. Plameni so še podčrtavali njen bledi obraz in kazali Renfrevu njen mračni in malone obupani izraz. — Kaj ti je, Klara, je vprašal nemiren. — Nič. Kaj hočeš? ... Veter, ki se je ohlajal, se je poigral z njeno obleko; vzdrgetala je. Absalem je opazil to. — Oblecite plašč, gospa, ji je dejal. In na mah je slekel svojega in varno ogrnil z njim Klaro. Videlo se je, da ji je všeč. Zahvalila se mu je. S hladno kretnjo, ki je vznejevoljila Renfreva, je vrgla široko oglavnico na glavo, tako da je povsem zakrila obraz. Tako je popolnoma izgledala kakor kak Arabec: nič je ni več ločilo od kateregakoli vojaka. Renfrev, ki se je slabo počutil, ni vedel, kaj bi bilo najbolje storiti. Poskusil je z enim ali dvema stavkoma, na katera pa mu je ona komaj odgovorila. Nato se je malce odmaknila in pazno motrila kretnje vojakov. Nekateri so zopet ogrnili svoje plašče ob pogledu na pojedino, koje duh jim je dražil nosnice. Kuhar, ki se mu je poleglo navdušenje za akrobatiko, se je vrnil k svojim ponvam in nadziral počasno cvrenje v njih s koncem palice. Ko se je Renfrev obrnil proti Klari, ni mogel več razločiti, s katerim plaščem je bila ogrnjena. Štiri ali pet okutenih postav je sedelo pri ognju. Brez dvorna je bila med njimi. Približal se je skupini, toda na svoje veliko začudenje je opazil samo vojake. Klare ni bilo tu. Renfrev je počakal nekaj časa pri teh ljudeh, dokler niso vstali in odšli,, da se udeleže pojedine, ki je bila pripravljena daleč stran od ognja v globoki temi, ki je vladala za šotori. Ostal je torej sam nasproti goreči masi, ki je zamolklo prasketala v vetru. Kje neki je Klara? V vsakem irugem položaju bi bil Renfrev planil, da jo poišče. Toda nocoj ga je nekaj zadrževalo. Slutil je, da je želela biti sama in da se je bavila z nečim. Morda je še huda nanj, ker jo je prenaglo odtrgal od prizora onega čarovnika, ko ga je baš najbolj občudovala. Za običajno žensko bi bila to le otročarija. Toda Renfrev je čutil, da je bilo s Klaro resnejše. Njenega duha je očividno močno dojmil pogled na onega divjaka, ki je prišel iz maročanskih globin. Okoliščine so si sledile tako, da je postal ta akrobat zanjo zanimivejši, kakor bi bil za katerega koli gledalca. Renfrev je vse to mirno preudaril. Njen umetniški čut in izredna bistroumnost sta ji omogočala, da napravi iz tega očarljivega div- jaka, ki ga ni bila nikoli videla, resnično in dovršeno osebnost. Nepričakovano jo je slučaj postavil pred njen model. Prisostvovala je originalnemu prizoru, za katerega je bila sama ustvarila posnetek. Razmišljajoč pri ognju, je Renfrev čutil v tem hipu bolj kot kdaj prej neprimernost svojega umešavanja; čutil je vznemirjenje, ki ga je moral s tem izzvati pri Klari. Zločin je motiti umetnika pri njegovem stvariteljskem razmišljanju. In še to, Renfreva je zapeljalo k temu čuvstvo smešne ljubosumnosti. Priznal si je to. Ljubosumen je bil na zanimanje, ki ga je Klara kazala ob nastopu tega človeka, ljubosumen celo na sanje, ki jih je imela. Česa ne zmore vsega zaljubi jenčeva budalost! Odločil se je, da poišče Klaro in jo prosi oproščenja. (Dalje) паа<ам*ааааааа>!ааааваааааааааавааааааааааа Jean Nicot ali André Thivet? Letos mislijo proslaviti 4001etnieo J. Ni-cota, rojenega 1530. On je po splošnem mnenju prinesel tobak na Francosko. Kol poslanik Henrika II. je iz Lisbone 15Ô9. poslal Katarini Medicejski vzorec duhana, nedavno pripeljanega iz Amerike, č?š, da je zoper migreno. Ali dr. Le Clerc, preJsed-nik poljedelske in prircdoslovne družbe, je pred dvema letoma dognal, da je prinssel tobak na Francosko néki André Thivet iz Angoulêma (roj. 1502). Potoval je oikeli 15 let po Vzhodu, nato se kot dušebrižnik vkrcal na ladjevje, ki ga je admiral Villegai-gnon vodil v Južno Ameriko. Vrnivši se domov, je objavil 1. 1558. poročilo o svojih doživljajih : »Posebnosti antarktične Francije, tudi Amerika imenovane?. V tej knjigi, baje ločno in določno opisuje tobak, čigar sadik je prinesel s seboj v domovino. Svatbena ladja Grkov je dosti. Ce je Grčija majhna, je pa Amerika velika. V New Yorku je n. pr. grško društvo z 10.000 članov. Vsi ti izseljenci so zvesti svoji prvotni domovini. Letos, ko se slavi stoletnica grške samostojnosti, jih je domotožje tem huje obšlo. Obljubili so, da se poroče le z rojakinjo, ako bi se jih ženilo prijemalo. Omenjeno društvo je priredilo veliko ženitovanjsko vožnjo. šest sto Helenov — mladih in manj mladih — se je vkrcalo na poseben parnik in odpluli so k svoji Heleni, ki naj jim prinese srečo. Vozovnice so plačane tudi za nazaj. Večina teh. ki ženitvarijo, ne gre na slepo. Zvez so si poiskali s pismi, izmenjavali so fotografije. Ako si bosta fant in dekle pogodu, bo treba še pred popa, potlej pa nazaj v Novi svet. ... Tilden — kralj tenisa Lacoste je zmagal nad Tildenom, Francija je odnesla Davisov pokal Ameriki. Tilden ni več svetovni prvak v tenisu, toda ostal bo največji igralec v zgodovini tenisa. To priznava njegov nasprotnik Lacoste, ki mu je odvzel prvenstvo. »Če se spomnim deset let nazaj,« tako piše o njem Lacoste, »se moram smehljati, René Lacoste ker sem takrat začel resno igrati tenis in prvič slišal o Williamu T. Tildenu. Takrat sem vzljubil tenis in Tildenova slava me je gnala, da sem se skušal izpopolniti; takrat se je rodila v meni želja, da bi igral vedno boljše. S Tildenom sva se na pesku prvič srečala 1. 1925. Priznati moram, da si nisem mogel niti misliti, kako bliskovite so njegove žoge in res jih prvič skoraj nisem videl. Ko sem se jih priučil in jim mogel slediti, je Tilden lahno spremenil udarec in zopet nisem vedel, kam bodo padale. Stal sem kot ukovan! žoga je letela kot krogla prav v mene in visoko na levo ali nizko na desno. Zadel nisem nobene s katerekoli strani. Bistvo Tildenove igre je spretnost. Nasprotnik nikoli ne ve, kam bo poslal žogo, kako bo letela in kako skakala. S skrajne meje prostora udarja z vseh strani enako dobro; to je druga bistvena stran njegove igre. Siguren je v tem popolnoma. Tilden je star 37 let. Začel je igrati pred 20 leti; pokazal je takoj lepe zmožnosti in prorokovali so mu karijero. Sreče še ni imel, dasi je bil kmalu odličen igralec. Leta 1919. je dosegel v ameriški teniški zvezi drugo mesto, pred njim je bil William M. Johnston. Za Tildena je značilo že drugo mesto mnogo in menim, da je bil srečen. ko so ga iz vrstnega reda teniških igralcev iz leta 1920. uvrstili v skupino, ki je potovala prve dni maja 1920 v Anglijo v boj za Davisov pokal. Wimbledon! Morda niti sam niti nihče drugi ni sanjal, da je stopil tamkaj v svetovno teniško areno, v kateri je kraljeval šest let. Od maja 1920 do septembra 1926 je zmagoval povsod. S tem dnevom je postal za deset let najboljši teniški igralec Amerike, najznamenitejši predstavnik belega športa in — kar je še več — veliki športnik, ki ga je vse občudovalo in cenilo. Tildenova osebnost je izredno popularna; njegove zasluge za propagando teniškega športa so neprecenljive. Tildenovih zmag se ne morem spominjati do zadnje; bilo jih je preveč. Med leti 1920 in 1926 je zmagal enkrat v avstralskem prvenstvu in šestkrat neprekinjeno v ameriških teniških igrah za nagrade. Razen ene igre v dvoje z Richardsom ni izgubil nobene igre v dolgotrajnih in težkih borbah za Davisov pokal. Njegova igra je očarljiva. Vsak njegov udarec, bodisi da je preračunan ali kapri-cijozen ,je srečen, žogo udarja s stegnjeno roko zelo visoko —• ker je visok — ter jo William Tilden z dolgim zamahom pritisne navzdol. Nekateri njegovi udarci so morda šibkejši kot Johnstonovi, nekateri morda niso tako brezhibni kot Cochetovi, toda vedno zanesljivi. Tilden igra enako dobro na mehkem ali trdem igrišču. Njegovi udarci so enako čisti in neprisiljeni pri visokih ali nizkih žogah. Tilden pošilja žogo vedno in vedno z lahkoto preko mreže, igra igro za igro brez pogreške, napada s silo ali razoroži svojega nasprotnika z bliskovitim udarcem, če se preveč približa mreži. Kadar vidi Tilden, da nasprotnik igraje vrača njegove žoge, se prime prvak drugega orožja. S posebnim obratom v zapestju zavije žogo navzdol ter skuša nato pre-variti partnerja s hitrimi, ravnimi, brezhibnimi in nizko merjenimi žogami. Tilden je bil vedno zelo odločen in neustrašen igralec. Pred leti je skušal zavajati svoje nasprotnike s tem, da je igral z otročjo lahkoto najmanj pričakovane in najtežje žoge in je napadal prav iz zaledja ali prav od mreže. Bil sem navzoč 1. 1925., ko je po-gazil Johnstona; takrat je Tilden pokazal, da zna napadati in vztrajati čudovito. Danes so Tildenovi udarci izravnani. Tilden se drži bolj v ozadju in igra umerjeno, konzervativno. Le redko pošilja nevarne prizemne žoge in ne udarja več preostro ... če ni treba! Sicer pa še vedno pokaže lep napad, če želi. V ostalem igra solidno, brezhibno; silo in elan je zaigral za svoja prvenstva. Pripovedujejo, da je Cochet premagal Til-dena, ker Tilden ni bil več mlad dovolj, da iiHHnuinnmmiiuiuHiiiininii, bi bil mogel dati vse svoje sile. Menim, da je stvar drugačna! Po letu 1925. sem igral s Tildenom desetkrat in, — če sem srečno odnesel zmago — sem vselej lahko videl in čutil, da Tilden še ni izčrpan.' Ko je Cochet slavil lani nad njim dve zmagi — v Wim-bledonu in Auteuilu — je bil Tilden svež in živahen. t Kadarkoli je Tilden podlegel, je vedno sprejel svoj poraz možato. Nikoli se ni skušal opravičevati ali širiti izjave, ki bi »pojasnile«, zakaj je izgubil. Tilden seže nasprotniku v roko in pristavi vselej: Zmagali ste, ker ste boljši igralec in res sem vesel, da lahko čestitam! Takšen je veliki teniški igralec! Tildenova pot v mednarodni sport in njegovo življenje v njem je bleščeč vzgled mlajšim igralcem. Mladina lahko posnema njegove udarce, lahko igra taktično enako in sledi njegovemu vzgledu vzornega športnika. Čital sem, da se namerava Tilden popolnoma posvetiti odru. Odkrito želim, da bi ga zopet videl na tenišču. Prepričan sem, da bo zmagal še v marsikateri igri. če bi morda le prišel dan, ki bi mu prinesel poraz, potem je več kot gotovo, da noben poraz ne more zatemniti slave, ki jo uživa. V srcih in mislih vseh prijateljev športne borbe bo živel Tilden kot vzor največjega igralca, ki ga je imel — tenis.« Nedavno je Cochet zopet v Parizu zadel na »kralja« Tildena in tudi to pot mu je bila sreča mila. Tilden pa je tudi letos pokazal, da njegova zvezda še ni zašla. Г. Voh ==■ V prašumi Skozi pragozd, preko odprtih ledin smo se bližali mogočnemu pogorju, veličastno je štrlel pred nami zajetni ognjenik Ka-ba. In strmi vrhunec, ki je puhal iz žrel vrhu koničastih stožcev oblake pare in dima, je vzbudil v meni hrepenenje. Ob njegovem podnožju se vije pot naokoli, tako so me na moje povpraševanje poučili stanovniki. Moj načrt je bil storjen : nosači pojdejo vzdolž podanka, jaz pa prekoračim le z dvema spremljevalcema vrh. In nanovo se pogreznem v globoki pra-les in stremim proti silni gori. Počasi nas vodi prašumska stezà navzgor. Kavni vrtovi domačinov, mnogi opuščeni, drugi še obdelani, lezé razmetani po prašumi. Na enem je stala še na široki, odprti planjavi dobra hišica, tu smo se udomili za črez noč, da bi jo potem drugo jutro mahnili kvišku, Dotod sem mogel jahati z vaškim r i a v - o m, ki je krenil z nami za voditelja. Naslednji dan je kazalo da bo lep. Vedro nočno nebo se je razpenjalo nad nami, zvečer pa se je visoko pojavil ščip in oblival z bledo, jasno svetlobo širni pragozd, mogočni dimnati vršac visokega ognjenika. Dolgo sem sedel pred hišico zatopljen v razmišljanje, že naprej se veseleč vsega krasnega, kar naj bi mi nudil nastopni dan. Neizmerno mikaven je pragozdni vulkan, gledi ga kadar in kakor koli. Proti drugi uri ponoči me je predramil grozljivo neprijeten hrušč daleč v pragozdu. Zamolklo je donelo rjovenje siamangov, tu pa tam se je blagozvočno slišalo zveneče vreščanje unkov; rezko so cvrčale opice v strahu in stiski; klju-norožci pa so neubrano grakali vmes; ptice ujede so se glasno drle; slonovà trobesa so pretresala nebesa — podoba je bila, kakor da se buni ter upira celokupna priroda, kakor da slednja žival, sleherna ptica v blazni grozi pronikavo povzdiga svoj glas in skladno priteguje vzkliku narave, čedalje močneje je ra-stel upor, peklenski koncert je bolj in bolj besnel, vedno so se vtikali novi glasovi, strašanski, lepo v nočni temini. Zmeraj je prihajalo bliže v brezmejnem kipenju — globokemu vtisku se nisi mogel odtegniti — zdaj je čisto blizu, konji v hlevu plaho zahrzajo ter jamejo brcati in rožljaje puliti verige, psi drgetaje cvi-lijo in cmevkajo, kar se da nebrzdana vstaja vsenaokrog — tiger je v bližini! Jaz stojim pri oknu in stiskam kopito pri dvocevki z dlanjo. V jarki mesečini blesti plani prostor pred hišo — tam-kajle, petdeset korakov vstran, na robu pragozda mora biti tiger; ondi leži v pohlepni plenoželjnosti, pripravljen, da naskoči. Kakor pobesneli so konji, divje hrzajo od tesnobe in se trgajo na verigah — oči se mi vrtajo v sinjkasti in vendar tako mrki pragozd — vsak trenutek mora krasna zver priti na izpre-gled — nič — nič — minute potekajo; v dalji je potihnilo, samo pri hiši rohni krâmola še minute naprej. Konji odnehajo, okoli doma se za spoznanje pomiri — punt se oddaljuje, obnavljajoč se venomer ob novem tesnobnem kriku — vedno dalje — in dalje — in slednjič raz-zveni daleč v pragozdu. Črez pol ure kraljuje globok molk v tihi prirodi, kakor da ni bilo nič. Tiger je premeril svojo državo! Petdeset šest korakov pred hišo — to smo dognali drugo jutro — se je tiger okrenil. Neskončno nam je v srce segla — kaj takega sem malokdaj doživel — ta čudovita dogodivščina, to plahotno prebujenje prirode v nočni uri, ta brezumni za-kričaj vsega živstva pred nemilosrčnim daviteljem. In krepko smo se tega zavedali: človek ni gospodar v pragozdu — to je tiger, kraljevska zverina! Tedaj sem razumel, zakaj se domorodec bliža tigru z globokim spoštovanjem, ga plaho in ponižno nagovarja; zakaj ga časti kot prednika in se ponaša z njegovim pokolenjem: nesvoboden se čuti pred njegovo neznansko močjo in ne-ustrašenostjo, ki se ji vse klanja; ni še premagal boječnosti iz nekdanjih dni, še ni prost v pragozdu, čuti sužnje spone in se z vso živadjo priklanja pred svojim gospodom, vladarjem prašume. Samo kadar se čuti varen, se šele drzne brcati proti ostnu, kakor šolarček za učiteljevim hrbtom, se tudi on osmeli in se upa rogati; potem si pripoveduje zgodbe, češ, da je tiger bedast in puhloglav in da ga z mrvico zvitosti lahko prelisičiš. »Tiger je nekdaj požrl moškatnemu kozličku samico in potrt je samček mislil na osveto. Napotil se je k tigru, ki je sit ležal pod drevesom, in se mu prilizoval: »Nikar ne misli, gospod, da sem hud nate, ker si mi žensko pohrustal; kaj je moškatna kožica pred tvojim gospostvom! Ti si nam car in imaš vse pravice nad nami: kar ti storiš, je prav, in jaz si že poiščem drugo samko.« In na-plahtal je tigra, češ, da nedaleč živi drugi tiger, ki pa je še mogočnejši. Tiger se vzpne grozeč. »Ne,« ga miri moškatni kozliček, »saj tega ne;verjamem; ampak on sam trdi tako in se baha, da se ti pač nikoli ne bi predrznil močevati se z njim.« Tedaj se je tiger usrdil in ga vprašal, kje neki domuje tiger, ki si dovoljuje tako razustne besede. Moškatni kozliček se je izmikal, kot bi želel tigra potolažiti; s tem pa ga je še huje podžigal. Besen od jeze je tiger zahteval, naj ga spremi k tekmecu. »V globoki jami stanuje, gospod!« reče moškatni kozliček, »ali si boš pač upal vanjo?« Togotno hlastne tiger po šibki živalci, ta pa se spretno umakne in se da pregovoriti, da bo tigru pot kazala. In vedla ga je k globokemu vodnjaku v najtemnejši hosti ter rekla tigru, da njegov tekmec biva v oni duplini. Tiger šine gromko tuleč pred rupo in ko spodaj v vodi uzre svojo podobo, se razjari in rjové skoči noter, da bi usmrtil domnevnega tekmovalca. In jadno je moral poginiti v globokem studencu. Tako se je slabotni moškatni kozliček maščeval s presodnostjo čvrstemu tigru.« (Iz knjige: Im Dàmmer des Rimba, 1929) ■■■■■■■■■■■■■■■■■••■•»»■■■■■■■MUIIII» FEZ, GLAVNO MESTO KLEVETE Bogati meščan v Fezu, ki ne mara samote, povabi vsak večer nekaj prijateljev. Ne samo enega, ker bi se utegnil dolgočasiti z gospodarjem. Po obilnem prigrizku gostje pijo čaj, kramljajo in kvartajo. Ta čas se imenuje v Fezu »ura obrekovanja«. Islamsko življenje, na videz tolikanj samo vase zaprto in zapeto, nudi dosti prilike za obrok in opravljanje. Zidovje brez obličja, brez oken in oči, brez ušes, vendar so hiše domačinom pravcate steklene stavbe. Tako pišeta znana romanciera J. in J. Tharaud v delu »Fez ou Les Bourgeois de 1' Islam«. Naj dodam, da je to marokansko mesto Fez ali Fes, ki je po njem nazvano obče znano mohamedansko pokrivalo. Kraljevi dvor V Tirani prestolnici = / sto države. Ker je še zelo mlada, je ne smemo meriti z merili drugih evropskih mest. Tirana ni London, niti Pariz, niti kakšno zlikano srednjeevropsko mesto, ampak ponižno in skromno balkansko mestece z 12.000 prebivalci. Kraljev gradič je ne posebno okusna, srednje velika vila. Parlament s sejno dvorano je komaj tolik, kakor srednje velika učilnica. Ministrstva pa so tako majhna kakor pri nas enodružinske hišice. Zato pa se ponaša Tirana z elegantnimi džamijami z bogato prepleskanimi vhodi in z vitkimi minareti. Nekoč je pred muezi-nom trepetal ves krščanski svet — danes pa doni pesem kakor klic ranjene živali. V mestu je tudi nekaj velikih kavarn, kjer srkajo gostje čudovito turško kavo ali pa pijejo čisto žganje. Tudi nekaj meščanskih hiš, last odličnih albanskih družin, se skriva za visokimi zidovi. Po ulicah polje posebno ob semanjih dneh živahno vrvenje. Tam vidiš naj-raznovrstnejše albanske noše. Moški nosijo tesno opasane in s kožuhovino obrobljene vrečice in hlače, ki so že pri kolenih ali nad njimi sešite skupaj, tako da vidiš v teh postavah spake s silno velikimi životi in čisto pritlikavskimi nogami. Redke ženske, ki jih srečaš na cesti, so v muslimanskem delu mesta gosto zagrnjene. Vsaj tako številni kakor civilisti so tudi vojaki. Srečuješ jih povsod. Preprosti vojaki nosijo poljsko- = V albanski Kralj Ahmed Zogu Tirana je najmlajša evropska prestolnica.*) Letos bo obhajala desetletnico, odkar je bila proglašena za glavno me- zelene uniforme, oficirski kandidati pa so oblečeni v temnomodre obleke, gardisti pa imajo rdeče obleke, ki učinkujejo nekoliko operetno. To pa je očitek, ki ga jedva lahko izrečeš na račun albanske armade. Vojaštvo je zaposleno tudi pri javnih delih. Vlada namerava napraviti iz čednega albanskega mesteca kraljevsko rezidenco z ogromnimi avenijami. Vzdolž bodočih avenij, od katerih nosi ena že danes ime Benita Mussolinija, bo stal kraljevski dvor, ministrstva in (zaradi modernosti) velika restavracija. Nova in pro- manjkljiva. Ljudje so navezani na vodnjake s kapnico še iz turške dobe. V najboljšem hotelu, kjer sem stanoval, je bila sicer na razpolago kopalna kad, toda kopati se ni bilo mogoče, ker ne bi mogli nikoli nanesti dovolj vode, ki jo prinašajo v posodah za bencin z osli, da bi se človek umil in okopal. Neskončno primitiven je tudi mali muzej, majhna zgradba, ki obsega jedva dva ali tri prostore. V njih je provizo-rično nameščenih nekaj lutk, oblečenih v bogate narodne noše. Tudi nekaj antičnih skulptur najdeš tukaj. Najlepša Albanski pr storna vladna poslopja so sicer res potrebna, vendar človek nekoliko dvomi, če bo Tirana z njimi pridobila na monumen-talnosti in lepoti — vsaj če mislijo v ta namen podreti eno izmed najlepših in najmikavnejših džamij, ki stoji v projektirani glavni aveniji. Podrli jo bodo baje zaradi lepše perspektive. Škoda zanjo. V splošnem pa je treba poudariti, da ni posnemanje zapadne Evrope nikjer na Balkanu rodilo dobrih sadov. Načrt albanske vlade za preureditev prestolnice je silno dvignil kupno ceno zemljišč. Navijanje cen v tem pogledu ima lahko za posledico gospodarski polom. Mnogo važnejša nego monumentali-zacija Tirane bi bila kanalizacija mesta. Preskrba mesta z vodo je še vedno po- med njimi je glava neke boginje, ki pa je ohranjena samo v mavčnem odlitku. Original je namreč albanski kralj poklonil Benitu Mussoliniju. Muzejski ravnatelj je ljubezniv starejši gospod, ki skuša gostom s prijazno besedo nadomestiti to, kar manjka v muzeju. Pripoveduje o novem muzejskem poslopju, ki bo stalo na prostoru ene največjih avenij. Opravičuje se, da ni mogoče večine predmetov nikamor postaviti zaradi stiske in pomanjkanja prostora. Zato je vlada ukazala, da se morajo starinski predmeti, kjer so jih našli, zopet zakopati, dokler se ne najde zanje primeren prostor. Ni dvoma, da se bodo v albanski deželi, kjer so živeli Grki in Rimljani, Bizantinci, Benečani in Turki, našli L še dragoceni predmeti* zgodovinske in umetnostne vrednosti. Zanimivost Tirane je tudi bazar. Tam so naprodaj vsakovrstne reči, začenši pri igračah, ki so jih v Evropi zavrgli in izločili iz trgovine, do čarobnih filigranskih del v srebru. V neki trgovini s srebrnino sem videl nešteto srebrnih doz za smodnik iz osemnajstega in iz začetka devetnajstega stoletja, človek se zvedavo vprašuje po čudni usodi, ki jih je zanesla v oddaljeno albansko deželo. V drugi prodajalni sem našel vse polno dišav, ki pa žal niso vsebovale rožnega olja iz Bolgarije, ampak cenene v Nemčiji ali kjerkoli napravljene umetne sintetične dišave. Bolj nego vse drugo pa me, je začudilo, da je imela neka brivnica umivalnik iz porcelana za hladno in toplo vodo. Dal sem se ostrici in sem se že radoval umite glave. Brivec pa mi je povedal, da je to le nekaj »za oko«, kajti vodo morajo segrevati s petrolejem. Ne bi rad padel na nivo novinarjev, ki opisujejo Albanijo z njeno prestolnico vred kot operetno šalo. Rad priznam, da sem na marsikaterem potovanju slabše odrezal kakor na potovanju skozi Albanijo, seveda ne v evropskih velemestih, če pa je Albaniji kaj na tem, da privabi Ev-ropce, mora vsekakor vlada poskrbeti, da dobi Tirana hotel s kopalnicami. Kadar pride Albanija do tega, se bo spremenil tudi ton, s katerim se govori v Evropi o tej deželi. «■*аамааааааааааааааааааааааааааааааааааа Pravilno ravnanje z zdravili Zdravila v I '-oči obliki imejmo kolikor mogoče n a hladnem! Po vsaki uporabi očistimo vrat steklenico, kajti tam se najpoprej jamejo ni.biratj kaliči. ki uničujejo zdravilo. Vsaka h'Pn hi morala imeti za primer Ijo-lezrti posebno čašo, ki je razdeljena na čajne žličke, žlice in grame. Takšne čase vidimo » vsaki lekarni. Po zaužit ju olj, n. pr. ribjega olja vzemi mo košček suhega kruha, ki takoj odvzame zoperni okus po olju. Praške je treba vedno pomešali z vodo in potem posrebati tekočino do' zadnje kapljice. Tablete pustimo nekaj časa v vodi, da se razpustijo. Kroglice in kapsule Iz želatine pa kar običajno pogoltnemo, navadno na vodi. Oblate namočimo v žlici vode in jih požre, mo. Za njimi popijemo še žličko vode. Mnogi tudi ne vedo, kako-se pravilno ravna s čaji. Mehke liste in cvetje se polije z vročo vodo, in se pusti na ognjišču, da se kuha v pari. Koren tke, les in skorje kakor tudi trdi listi se morajo vsaj pol ure kuhati nad zmernim ognjem. Obližev ne velja nalepljati naravnost na ranjeno mesto. Treba je položiti vmes košček meli. Za vsa zdravila pa velja pravila: fuvajino jih. da ne pridejo v neprave roke, kajti kar prinaša enemu zdravje, je drugemu lahko v pogubo. Miljenci Od nekdaj so otroci radi imeli živalce. Do pred kratkim so bili to psi in mačke. Nekateri dečki so gojili bele miši ali pa budre (morske prašičke). Mnoga dekleta so imela grlice in kunčke. Po kmetih, koder so dvorišča »obljudena« z razno živadjo, je marsikdo negoval srčkane piščančke ali špasne račice. Danes pa se je, celo po mestih, kakor poroča »'Daily Mail»«, udomačila šega, da imajo čudne milčke, kakršnih si ne more privoščiti kdor si bodi. Tako vidiš na priliko v Londonu otroške sobe, ki so skoro menažerije. Neki fantič je zelo ponosen, da si šteje v last dve kači, opico, dve papigi in kakaduja. Njegovi vrstniki ga jako zavidajo. Ondan so poročali o deklici, ki si je mislila izjokati oči, ker ji niso marali kupiti slončka. Prav ljubek je bil ta debe'o-kožec, ali potreboval je sto litrov mleka na dan! Neki frkolin je hotel po vsej sili dobiti hijenico. Na srečo so ga pregovorili, da je namestu nje odvedel s seboj želvo . .. ki se je ni bati. .........................I.......................................... »ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knaflj 'va ul. 5. Naročnina za inozemstvo. /TALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiiing. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol do: larja na leto. Izdaja sk, konzorcij Adolf Ribnikar. — Urejuje Ivan Podržaj. — Za »Narodno tiskarno d. d.« kot tiskarnarja Fran Jezeriek, Fsi v, Ljubljani Logika je ženskega spola Po moji eo