OB     20-LETNICI    PRIKLJUČITVE SLOVENSKEGA     PKIMORJA
France Bevk
Dvajset let
Letos poteka dvajset let od priključitve Slovenskega Primerja k Jugoslaviji.
Prve dni maja to leto, ko so pod mojim oknom cvetele jablane, sem se živo spomnil prvega maja pred dvaindKajsetimi leti. Tudi tedaj so kljub novemu snegu, ki je bil na Tolminskem zapadel čez noč, cvetele jablane. Z razvito zastavo in s partizansko pesmijo smo odkorakali z gozdnatih samot v sončno Vipavsko dolino. To j8 bil najlepši dan mojega življenja.
Za zmeraj so bila za menoj leta fašizma, ki se jih nerad spominjam. In za menoj meseci naporov in smrtnih nevarnosti. Pred menoj se je odpirala široka zarja svobode.
In ne samo pred menoj. Tako kot jaz so čustvovali tudi moji tovariši. In vsa dežela od visokih gora do morja. Vsi rojaki, ki so nas z radostnimi obrazi kot stare znance pozdravljali ob poti. Zaživela je tista naša pesen, ki je v trpljenju zorela in slednjič dozorela, o kateri sem govoril
62
v pozdravu Tolminski s Kočevskega Boga. Feli ao jo skalnati vrhovi in globoke soteske, ikarava in ljudje. Izpolnjeno je bilo hrepenenje, ki nam je vžigalo srca od kmečkih puntov dalje.
Prekipevali smo od radosti in zanosa, grenila nas je le misel, da niso liile izpolnjene vse naše sanje. A vsi smo razumeli, da smo storili prav vse, kar je bilo v naših močeh, da bi zmagala pravičnost. In da smo nove meje, ki so nam jih začrtala koristi velikih, sprejeli s krvavečim srcem le kot odkupnino za mir v tam delu svata.
Pred očmi so mi slavnosti priključitve pred dvajsetimi leti. Ponosno so vihrale slovenske zastave, toliko let zasramovane, v zanosu se je glasila toliko let pregajijana slovanska beseda, donele toliko let prepovedane slovenske pesmi. To je bil naš veliki praznik, Ici smo ga dolgo 6als:ali in slednjič dočakali.
Odvihrale so zastave, utihnile besede zanosa, odzvenele so pesmi. Po vsakem prazniku pride delovnik, trda vsakdanjost. Tudi to pot nam ni bila prizaneseno. To ni nobeno čudo. Tdko je življenje. A pri tem so me nemilo zadevale trde besede, ki so se množile na račun naše stvarnosti. Nd samo trde, a pogosto tudi krivične besede. Namerno so bile vržene v svet od nergačev - keiko naj jih drugače imenujem? - ki so bili prevarani od krivih računov in govorijo iz žolča. Temu se na čudim, čudil bi se, če bi oilo drugače. Te besede so mi vzbujale začudenje. Začudenje in žalost, zakaj zadeta je bila moja ljubezen in vera v lepšo prihodnost. In ns samo moja, aapak tudi ljubezen in vera mnogoterih, ki z vsem srcem visijo na pridobitvah, kupljenih s težkimi žrtvami. Naj mi odpustijo tisti, katerih negodovanje ima svoje globoke vzroke!
63
Hjihovia potreba« bi morali s srcem in pametjo prlslahnltl vsi, ki so dobre volje« Obsojam tiste, ki imajo vsega dovolj in Iiočejo še ve2. Za te se partizani niso bojevali, ampak v prvi vrsti za tiste, ki niso imeli dela ne zaslužka, a danes ga imajo, če bi bila nevarnost, da bi morali to izgubiti, bi bili pripravljeni zopet oditi v gozdove. T ponoven boj ne samo za narodno svobodo, ampak tudi sa socialne pridobitve. £o sem to misel nekoS povedal v ožjem krogu, sem opazil rahel posmeli na obrazib.. A to niso bile prazne besed«, govoril sem iz srca. Prav tako kot niso bile prazne besede tovariša, s katerim sem besedoval pred nekaj dnevi. "Življenje bi dal za to," mi je rekel, "da bi bile izpolnjene vse naše sanje." Bazumal sem ga. Mislil je na štiri mejnike pesnika Župančiča. Sedaj 80 ml zapeli na uho verzi Kajuba: "Za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti... "Bilo ml je, kakor da so spesnjeni prav za to priložnost. To sem omenil tovarišu. Premeril me je z globokim pogledom iz jasnih oči: "Sa, tudi za to, kar smo dosegli, bi se izplačalo umreti..." To niso bile moje besede, a bila je ooja misel v tistem trenutku« 7o sem hotel povedati ob dvajseti obletnici priključitve. Od samih hudih besed mi je bilo že dolgo tesno pri srcu. Zdaj mi je lažje.
64