Dviganje prosvete v narodu s knjigo in organizacija naših knjižoic. {Nadaljevanje razprave z zadnje »Prosvete«.) Dmštvene knjižnice. Pri nas imaino mnogo knjižnic. ki so last raznih društev, izobraževalnih in bralnih društev ter čitalnic. Te knjižnice imajo precej knjig, izposojajo si jih pa iahko samo društveniki, zato teh knjižnic ne moremo prištevati med javne knjižnice, še manj pa med ljudske knjižnice. Knjižničarji v takih knjižnicah ne drže ponavadi nobenih poslovnih ur in najraje vidijo, da si sploh nihče knjig ne izposodi. Ne brigajo se mnogo za nabavo novih, modernih knjig, zato so te knjižnice povečini nemoderne in imajo samo knjige. ki pripadajo starejšemu slovstvu. Ker je število izposojevalcev pri teh knjižnicah zelo minirnalno, tvorijo te knjižnice mrtev kapital. Reorganizacija društvenih knjižnic. Težko je te knjižnice oživeti, ker so društva malo dostopna za to; še težje je pa misliti na to, da bi se jih preuredilo v javne Ijudske knjižnice. Premalenkostne so razmerc skoro vsepovsod, da bi društveniki in čitalničarji prepnstili svoje knjige v splošno uporabo. Oni se sklicujejo na to, da so to oni saini zbrali in da morajo za to plačevati vsak mesec svoj obulus. Največ v tem pogledu bi bilo morda to, kar bi se dalo s primernim vplivom doseči, da bi vsaj društveniki pridno uporabljali svojo knjižnico in se začeli zavzemati za izpopolnjevanje. A še to bi sc dalo doseči le na ta način. če bi se učiteljstvo z vso silo vrglo na to reformo knjižnic in bi zavzelo niesta knjižničarjev ter bi sistematično delovalo za prcosnovo in poživljenje teh knjižnic Če bi se učitelji kot knjižničarji z vso agilnostjo vrgli na delo v društvenih in čitalniških knjižnicah. potem bi se tudi število izposodb hitro večalo, ker bi učiteljstvo ob vsaki priliki opozarjalo na knjižnico in bi jo izpopolnjevalo z dobrimi, novejšimi knjigami. Iz knjižnic bi se morale odpraviti zastarele knjige, zlasti »šund«, ki ]e obojega v nekaterih knjižnicah mnogo. Morda bi se sčasoma potom časopisja in potom osebne agitacije posrečilo učiteljstvu doseči, da bi postale te knjižnice ttidi javne. Drugače pa bi vkljub reorganizaciji doseglo učiteljstvo s svojim delom le primeroma malo. ker so člani društev in čitalnic le premožnejši ljudje, ostanejo pa vkljub temu vsi nižji sloji in široki krog Ijudstva brez beriva. Snovanje javnih ljudskih knjižnic v šolah. Vprašanje nastane le to: Če bi ne potratilo učiteljstvo preveč svoje energije z reorganizačnim delom pri društvenih knjižnicah. če bi ne nastalo preveč prepirov in zamer pri konzervativnih elementih med ljudstvom in bi ne bilo to le v škodo stanu in socialni poziciji učiteljstva v kraju; na drugi strani bi se pa pri velikih naporih dosezali le primeroma mali uspehi. Ali bi ne kazalo bolj snovati nove. javne ljudske knjižnice s sedežem v šoli. kjer bi si lahko uredili knjižnice moderno, po svoje. da bi bile dostopne vsem. prav vsem brez razlike strank in strančic v kraju ter bi se z izgubo manjše energije doseglo vetiko večje uspehe. Upoštevati moramo tudi, da so društva povečini strankarska. kar je tudi slabo za društvene knjižnice, ker vsako delovanje pobija vedno nasprotna stranka. Tudi to bi govorilo za snovanje javnih ljudskih knjižnic v šoli, da se prosveta odpre vsemu ljudstvu. Da bi društva prepustila svoje knjižnice šoli za javno ljudsko knjižnico, skoro ni misliti: niti na to ni misliti. da bi društva prepustila nadzorstvo in upravo knjižnice z ozirom na reorganizacijo glede kakovosti knjig. V tem oziru bi se morali postaviti že popolrjoma na svoje noge in bi morali misliti na snovanje, ustanavljanje in organi zovanje popolnoma novih javnih ljudskih knjižnic p0 šolali. Prvo podlago bi se dalo morda tudi tu napraviti, ako bi se iz šolarske (miadin- ske) knjižnice izločile one knjige, ki so morda bolj za šoliodraslo mladino, kakor pa za šolsko mladino in tudi iz domačih učiteljskih knjižnic bi se naj izločile leposlovne in poljudne znanstvene knjige ter bi se izročile šolski javni Ijudski knjižnici. Potem pa bi bilo potreba napraviti zbirke in prireditve v korist javni šolski ljudski knjižnici. Nabiranje knjig. Če ni dovolj gmotnih sredstev. da bi se kupile nove knjige, se je navezano na zbiranje knjig potom časopisja in znancev. Vendar tudi v tem oziru ni misliti na znaten uspeh. Nabere se včasih sicer precejšnje število knjig, a od teh jih je le malo sposobnih za ljudske knjižnice, ki se jih ne more rabiti. Nakupovanje knjig. Včasih se da pri proračunu občine dobiti kak znesek za knjižnico. Vendar je tudi pri nakupu paziti na izbiro, ker vkljub veliki množini knjig, ki se pojavljajo na književnem trgu. niso vse knjige sposobne in dobre za ljudske knjižnice ter nam še vedno manjka posebno knjig poljudno poučne in znanstvene vsebine. Pri uakupovanju knjig lv.oramo skušati dobiti posebno pri.večjih naročilih od knjigotržca, oziroma založnika gotov popust. Ker pa nikdo v sedanjem času ne daje rad popusta v gotovini, skušajmo ga dobiti v blagu. t. j. v knjigah. Izbira knjig za knjižnico. Nikakor pa ne bi zadoščalo, da bi ostali le pri leposlovnih, t. j. zabavnili knjigah za knjižnico. Namen javnih ljudskih knjižnic naj bi ne bil le zabava, temveč tudi pouk. Zato bi knjižnice morale imeti tudi čim več poučnih in poljudnoznanstvenih knjig. Izkušnja pa uči, da ljudje poučnih in znanstvenih knjig ne bero radi in zahtevajo le leposlovne stvari. To sredstvo je treba izrabiti in je ljudi potom zabavnih  knjig prikleniti h knjižnici, potem jih pa šele pripraviti in vzgojiti za poljudnoznanstveno čtivo. Zato je zelo važno. kako se knjige za knjižnice izbirajo in v kakem razmerju se jih izbira in porazdeljuje po strokah. Razmerje naj se vzdržuje če le mogočc tako, da odpade na leposlovni oddelek največ knjig. nad polovico, na poučne knjige ena tretjina in na poezije ena šestina vseh knjig. Seznam knjig. Lahka bi bila izbira knjig, tako za knjižničarja, kakor za čitatelja, če bi imeli katalog vseh slovenskih knjig, iz katerega bi bila razvidna poleg naslova in cene prl vsaki knjigi tudi na kratko opisana vsebina. Moderna knjižnica bi morala svojim čitateljem nuditi tak katalog, da bi si že doma lahko iz kataloga zbrali knjigo. V tem oziru bo treba apelirati pač na založništva. da izdajo take kataloge, vsaj za knjige iz lastne založbe. in jih dajo knjižnicam na razpolago, da si z njimi pomagajo, ker pri sedanjih razmerah skoro ni misliti na tisk kataloga s strani poedinih knjižnic. Sedež knjtžnic in čas izposojevanja. Javna knjižnica mora biti nameščena na takem kraju, da je čimlažje za ljudi dostopna in kamor čimpogosteje ljudje prihajajo. In za to je šola, ki se nahaja ponavadi v bližini cerkve. najprimernejši kraj. Z ustanavljanjem in nastanjenjem knjižnic v šoli pa ljudstvu tudi pokažemo, da šola ni le učilnica za mladino. temveč splošni ncvtralni prosvetni faktor za ljudsko izobrazbo. Tudi čas izposojevanja je zelo važen. ker uravnan mora bfti tako, da se izposojuje v onem času. ko ljudje v največjem številu prihajajo v obližje šole in kadar iniajo največ časa. Vendar naj se vrši izposojevanje čimpogosteje. po kra- jevnih prilikah. ki pa so zelo različne. V industrijskih krajih ima delavstvo največ časa zvečer, na kmetih pa v nedeljo po maši. Uravnati je to seveda po lokalnih razmerah. Pogoji za Izposojevanje. Izposodi se v šolski javni ljudski knjižnici lahko knjige vsakomur, ki je že dovršil osnovno šolo. Za šoliodraslo mladino naj bo itak poseben oddelck v knjižnici, ki se bo naslanjal in bo nadaljeval s čtivom, oziraje se na šolarsko knjižnico, ki jo je vsakdo že prečital in na znanje, ki ga je pridobil v šoli. To mladino se lahko upelje v knjižnico takoj sproti, ob izstopu iz šole. Pogoji za izposojevanje naj bodo kolikor mogoče preprosti in brez vsekakih formalnosti. Ravno 5e ima učiteljstvo knjižnice v roki, se ni bati, da bi se knjige izgubile, ker učiteljstvo pozna ljudi v kraju in ima vedno stik z njimi potom otrok. Priporočati je, da se upeljejo v knjižnicah za izposojevanje legitimacije, ki si jih kupi vsakdo za malo odškodnino pri knjižničarju. Legitimacija velja za 50 do 100 knjig. Poleg tega se plača tudi za vsako izposojeno knjigo malenkost. Ti prispevki niso toliko materijalne, kakor moralne važnosti. Marsikdo bo hotel od knjige tudi nekaj imeti, če je plačal za njo in jo bo že radi tega prebral; drugi smatrajo knjigo tudi za vsiljeno, če nekaj ne plačajo za njo. Ti doneski pa služijo tudi lahko za izpopolnitev in popravo knjižnic. Vsi ti doneski pa se morajo ponekje popolnoma opustiti, če se hoče upeljati knjižnice, drugje jih zopet radevolje prevzarnejo občine. Oseba knjižničarja oziroma knjižnlčarke. Duša vsemu podrobnemu narodnemu delu so dobri in vztrajni knjižničarji. Pri učiteljstvu bi bilo treba knjižničarje stalno vzgajati, ker se jili potrebuje vedno, tako za mladinske knjižnice (šolarske), učiteljske itd. Posebno priporočljivo bi bilo. ako bi okrajna učiteljska društva priredila več tečajev (eden ali dvodnevnih) za izobrazbo in upeljavo knjižničarjev in knjižničark za samostojno in moderno vodstvo knjižnic vseh vrst. Že danes vodi povečini povsod vse knjžnice učiteljstvo, toda želeti bi le bilo, da se to vodstvo izvede še bolj strokovnjaško, da gre s tokom časa, da se vodi stalna statistika o povečavanju knjižnice, o naraščanju ali padanju izposojevanja knjig in se to poroča tudi v liste, da ljudje bero in se jih vzpodbudi s tem. Odklanjati pa tudi ni upeljave kmečkih fantov in deklet v vodstvo in poslovanje knjižnice; to je velikega vzgojnega pornena. učiteljstvo se pri delu razbremeni, dobi se dobre agitatorje za knjižnico med ljudstvom, učiteljstvo pa obdrži le nadzorstvo nad knjižnico o pravilnem poslovanju in nabavi knjig. Veliko zaslug in častno mesto bi si lahko pridoblle naše koleginje v organizaciji, če bi one izvedle organizacijo naših javnih ljudskih knjižnic po vseh šolah v Slovenijji in bi prevzele njih vodstvo in vse poslovanje v svoje roke. Učiteljice se težje uvedejo.v drugo narodno prosvetno delo izven šole; nobenih težkoč pa bi jim ne delalo, če bi bile javne Ijudske knjižnice nastanjene v šoli in če bi jih one vodile in poslovale pri njih kot knjižničarke. Oboje ženskih učiteljskih društev ima tu hvaležno polje za iniciativo in uveljavljenje učiteljic na narodno-prosvetnem polju. Mislimo, da bi zlasti učiteljice prav lahko in dobro opravljale knjižničarske posle, ker je treba tu vztrajnosti in natančnosti. Reklama. Kdo irna več prilike glede reklame za knjižnico, kakor učitelji. ki imajo vedno lahko zvezo z izposojevalci, potom otrok. Treba je, da se opozori ljudi na knjižnico bodisi s plakati. malimi listki, osebnim priporočanjem in ob priliki predavanj. Ljudi je treba privabiti. Kdor pride enkrat, gotovo več ne izostane, dokler ne izčrpa knjižnice; zato je treba skrbeti za njeno izpopolnjevanje. Poleg strogega reda in točnosti je treba gledati knjižničarju in knjižničarki tudi na dobro reklamo. Morda bi bilo dobro, da bi že otroke navadili v šoli na vse formalnosti (legitimacije itd.), ki jih ima javna ljudska knjižnica, da bi to upeljali pri izposojevanju knjig iz šolarske knjižnice, ker bi jih s tem vzgojili in pripravili za poznejši red izposojevanja v javni knjižnici. Lzuienjava knjig. Lahko bi se upeljala pozneje tudi izmenjava knjig med posameznimi kraji, kjer ni mogoče nabaviti novih. To bi nekako nadomestilo potujoce ljudske knjižnice. Je pa tudi mnogo pomislekov proti izmenjavi. Okrajne učiteljske knjižnice. Pri nas imamo v vsakem okraju okrajne učiteljske knjižnice. Te knjižnice bi morale biti predvsem strokovne in znanstvene. Reči pa moramo odkrito, da tvorijo te knjižnice danes mrtev kapital. Učiteljstvo si le prav malo izposojujc knjige iz njih. Kako tudi!? Saj nima niti seznama, katere knjige vsebuje knjižnica, niti ni v vseh knjižnicah modernejših pedagoških in znanstvenih del. Knjižnice so deloma zastarele. Nabavljajo si celo leposlovne knjige in revije. ki absolutno ne spadajo v te knjižnice. Te knjige trohnijo v omarah leta in leta, ne da bi jih kdo uporabljal. S pomočjo takih knjižnic si ne more učitelj širiti obzorja in spopolnjevati svojega znanja z modernimi pridobitvami znanosti. Tudi tu je treba reforme! Predvsem je treba izločiti vsc leposlovne knjige ter jih dati šolskim javnim ljudskim knjižnicam na razpolago, da pridejo v promet. Isto je storiti tudi pri lokalnih učiteljskih knjižnicah, strokovne knjige iz njih pa priključiti okrajni učiteljski knjižnici. Počemu dvojni izdatki, ko bi se za ta denar lahko nakupile kake nove moderne knjige. Važnejših knjig si pa tudi okrajna knjižnica lahko kupi po več izvodov. Vsa dotacija za lokalno učiteljsko knjižnico bi se lahko stekala v okrajno učiteljsko knjižnico. Okrajnih učiteljskih knjižnic ne bi bil treba združiti v eno knjižnico, pač pa bi se dale centralizirati potom skupnega kataloga. Opravljali bi jih nadalje knjižnični odbori in okrajni učiteljski knjižničarji. Pač pa bi bilo potreba napraviti vse okrajne učiteljske knjižnice dostopne vsemu učiteljstvu v Sloveniji. Garancijo za izposojene knjige bi moralo prevzeti šolsko vodstvo. Sestaviti bi bilo potreba praktični pravilnik za izposojevanje. Finančne obremenitve bi ne bilo, ker bi se knjige naročale in izposojevale potom šolskega vodstva, itotako vračale — poštnine prosto. Podlago za izposojevanje bi tvoril skupen katalog, ki bi imel imenik vseh pedagoških in znanstvenih knjig (urejen), t j. vseh knjig, ki se nahajajo v vseh okrajnih učiteljskih knjižnicah v Sloveniji. Vsaka okrajna učiteljska knjižnica naj bi imela svojo ritnsko številko. ki bi jo pristavili h knjigi v katalogu. in s tem označili, kje se knjiga vse nahaja. S tem bi takoi videli, v katerih okrajnih knjižnicah se dotična knjiga nahaja. Arabska številka naj bi poleg rimsk-e značila, v kolikih izvodih se nahaja dotična knjiga v knjižnicah. Če bi bila izposojena v eni. bi jo dobil prosilec v drugi. Tak katalog bi bil hitro krit in plačan. če bi bil vsak krajni šolski svet obvezen ga naročiti za vsako šolo v Sloveniji. Nadaljni izvodi naj bi se natisnili in založili za učiteljstvo prav po nizki ceni. kolikor pač stanejo stroški papirja in tiska. Tako bi dobilo učiteljstvo ključ do vseh okrajnih učiteljskih knjižnic v Sloveniji. Učiteljstvo naj bi bilo obvezno potom sklepov lokalnih učiteljskih konferenc predlagati vsako leto, katere nove moderne pedagoške ali znanstvene knjige domače in tujih Hteratur naj se nabavijo za knjižnice. Te predloge pošljejo okrajnemu knjižničnemu odboru, ki jih uredi in predloži seznam centralnemu knjižničnemu odboru. Centralni knjižnični odbor odloca na podlagi danih sredstev, katere knjige in za katere knjižnice se naroče od predlaganih. Spisek novih knjig se vsako leto objavi, od časa do časa se pa izdajo tudi dopolnilni katalogi. Na ta način bi postale okrajne učiteljske knjižnice živ organizein za duhovno življenje učiteljstva. Slovensko učiteljstvo bi imelo v okrajnili učiteljskih knjižnicah moderen pedagoško-znanstveni institut, ki bi mu bil v ponos in v veliko korist. Okrajne centrale knjižnic. Okrajne učiteljske knjižnice bi pa lahko postale potom »knjižničnih odborov«, ki jih izvoli okrajna učiteljska konferenca vsako leto, neke okrajne centralc za vse knjižnično delovanje v okraju. »Knjižnični odbori« bi lahko plodonosno razširili svoj delokrog in zelo mnogo koristili našemu knjižničarstvu. Oni bi lahko imeli nadzorstvo in vodstvo nad šolarskimi in javnimi ljudskimi knjižnicami v šolah v svojein okraju. »Knjižnični odbori« bi lahko zbiral »statistiko« o delovanju teh knjižnic in okrajne knjižnice: koliko knjig štejejo, koliko izposojevalcev je bilo. koliko knjig se je izposodilo itd. Dajali bi lahko iniciativo za snovanje novih knjižnic in njih organizacijo v okraju in eventuelno zbirali tudi knjige za iste, ki bi jih nabrali potom darov. Osrednja centrata. Poleg okrajnih knjižničnih central bi potrebovali tudi osrednjo knjižnično centralo, ki bi zbirala in uredila skupno statistiko iz vseh okrajev, o celotnem našem knjižničnein gibanju in napredku ter bi dajala iniciativo okrajnim centralam. Kot taka osrednja centrala bi lahko poslovala »Centralna knjižnica Pov. UJU v Ljubljani«, oziroma njen knjižničar. Centralna knjižnica Pov. UJU. »Centralna knjižnica Pov. UJU« ima nalogo, da zbere v prvi vrsti pedagoške knjige in dela. ki jih vsebuje slovenska bibliografija in v drugi vrsti vsa jugoslovanska pedagoška bibliografsko važna dela. Druge naloge te centrale so razvidne iz poslovnika Pov. UJU. To bi bila duša vse naše knjižnične organizacije in nje evidenčni in iniciativni urad. ki bi dajal vsa navodila. Na delo! Ideal, povzdigniti ljudsko izobrazbo potom knjižnic bi bil s pomočjo resne volje učiteljstva lahko hitro dosežen. Če si vzamemo dane smernice za cilj, lahko hitro preprežemo vso Slovenijo z modernimi knjižnicami. Ljudstvo rado čita, če le kaj ima. Iz branja časopisov se je pri njem že razvila potreba branja knjig. Sčasom bi se knjižnicam pridružile tudi mogoče lahko javne čitalnice. 7a javne knjižnice bi lahko zahtevali tudi podporo pri občinah. ker če že mora prispevati za izobrazbo do 14. leta, jo bo pnspeševala tudi nadalje. Naša organizacija bo šele tedaj na višku, kadar bo v kulturni in prosvetni smeri storila vse, kar lahko slori po svoji naravni poziciji, ki jo ima v narodu. Po~ množimo delovanje naših šolarskih knjižnic, snujmo na šolah javne Ijudske knjižnice, reorganizujmo naše okraine učiteljske knjižnice, osnujmo centrale!